kEFinKRFOJH 5DCURLI5TICNR REI/IJR VSEBINA: Uvodnik. — Dr. Ferfolja: Po novi poti. — Dr. Fran Ilešič: Peter Preradovič. — R. Golouh: Socialistične stranke in vojna. — Outlavv: O ženskem vprašanju. — Dr. Lavo Čermelj: Trst in Slovenci pred vojno. — Peterjug: Naš kmet in zadružna organizacija. — K; D.: Dva ilustratorja. — Pregled: Socijalizem. — Komunalna politika. — Socijalno zdravstvo. — Leposlovje. — Kultura. — Pedagogika. I. leto. 1918.* 5., 6. in 7. št. Današnji številki prilagamo položnice. Kdor ne poravna naročnine do 20. maja, temu ustavimo s prihodnjo številko dopošiljanje revije. — Prihodnja številka naše revije izide kot „Jugoslovanska številka" s prispevki naših najboljših kulturnih delavcev. Problemi malega naroda. Razmotrivanja v tem spisu nam jarko razsvetljujejo naš sedanji položaj in nam pokazujejo realno pot v r1lepšo in boljšo bodočnost. — Brošura se dobiva po vseh knjigarnah v Ljubljani, v Trstu pa v Stokovi knjigarni. Cena je K 2*—. Naročila (samo pismena) sprejema tudi uprava »Demokracije" v Ljubljani. Naš tiskovni sklad. (2. izkaz.) Z Dunaja smo prejeli za naš tiskovni sklad K 100’—. Prej izkazanih K 104-—, skupaj 204-—. I Delniška glavnica K 10,000.000. Rezervni fondi okroglo 112,000.000. Ljubljanska kreditna banka f v Ljubljani. Podružnice v Splitu, Celuucu, Trstu, Sarajevu, Gorici (sedaj v Ljubljani) in Celju. Sprejema vloge na knjižice in tekoči račun proti ugodnemu obrestovanju. Kupuje in prodaja vse vrste vrednostnili papirjev, financira erarične : dobave in dovoljuje aprovizacijske kredite. : Poslovalnica c. kr. austr. razredne loterije. ;B*S3tE= Za uredništvo je odgovorna Štebi Alojzija. — Uredništvo in upravništvo je v Ljubljani, Kolodvorska ulica št. 5. Lastnina in založba »Slovenske Socijalne Matice" v Ljubljani, r. z. z o. z. Tiska »Zvezna tiskarna" v Ljubljani. V Ljubljani, 17. aprila 1918. V enem oziru je svetovna vojna resnična jeklena kopelj, je resnična izbera med klenim, plodnim zrnom in snetjem: prerodila je politične stranke, ali pa jih je obsodila na hiranje, kateremu sledi neizbežen pogin. Delovanje resnih političnih strank mora biti zasnovano že s prvim udejstvovanjem z izgledom na končni smoter, njihove enuncijacije se morajo opirati na programatično temeljno načelo; vendar pa morajo biti pri tako zvanih dnevnih perečih vprašanjih okretne, gibčne, zmožne prilagoditve, reformistično pogumne, drugače zapadejo sterilnosti. Politično življenje na Slovenskem je danes v dobi preporoda, mnogo obeta, napeto pričakovanje je v vsej javnosti, vse čaka na dejanja, ki naj izpričajo, da sm je 11. pr. agrarna, industrijska, trgovska *td., in pa po tem, kako je razdeljena zemlja odnosno kapital med posamezne državljane. Samoobsebi se razume, da ima vse to na postopek soeijalnili idej in na borbo delavskega sloja mogočen vpliv, ker je obseg in uspeli razrednega boja odvisen od gospodarskega življenja v obodju države. Prole-tarijat v agrarni državi ima drugačne pogoje in izglede' v svojem boju kakor v industrijski. Absolutna doktrina, ki bi imela za vse dežele enake predpise, ni porabna. Vsaka država zasleduje1 sebi primerne politične cilje. V nadaljnjih odstavkih razpravlja Renner o novi državi (imperijalizmu, vojni, narodnih problemih itd.) ter o' novih nalogah socija-jalizma. Nemški narod je danes imperialističen. Bojuje se za kr.pčijske in produktivne možnosti v bližnji in daljni bodočnosti. Gre za to, da nemški narodni kapital ne bo podlegel tujemu (angleškemu) imperijalizmu. Domači imperijalizem — pravi Renner — je sicer odvraten, vendar je nemškemu delavcu bližni nego tuji. Vzemimo Antvverpen! To belgijsko trgovsko pristanišče je bilo brez dvoma že od nekdaj pristanišče za trgovino z nizozemskimi provincami, samostojnimi, kakor tudi takrat, ko so bile pod špansko, avstrijsko ali drugo nadvlado. Uprav ameriški razvoj nemških dežel ob Renu, ga je polagoma napravil za nemško trgovsko pristanišče v belgijskih rokah: dejstva svetovne trgovine so začela izpodbijati pravni j naslov te posesti. In nemški delavec je to razumel, glasuje za vojne kredite, uvidevajoč, da je v boju za nemški imperijalizem zapo-paden tudi njegov eksistenčni boj. Internacijonala, ki ni slonela še na dovolj močnih in realnih vzajemnih interesih, je razpadla, ker so bili narodni interesi nujnejši. Bodoča internacijonala bo povsem drugačna, opirala se bo na realnejše moči nego doslej. Uresničiti jo bo mogoče le v trdni pravni skupnosti ali pa z nasiljem. Za zadnji primer imamo zgled v rimskem imperiju. V treh strašnih vojnah, več kakor sto let, se je boril Rim s Kartagino, dokler ni en sam zmagujoči narod kakor edini gospodar organiziral vse narode v enaki sr.žnosti. o Tuji nadvladi podlegajoči narodi služijo tujini interesom; kot nehistorični so manj vredni. Njih narodni boj je preneseni razredni boj (Slovenci!). V tej vojni gre za to, kateri izmed bojujočih se imperijalizmov jih bo podvrgel svoji oblasti, čigav bič jih bo strahoval, angleški, nemški ali ruski. To je kratek posnetek idej nemškega socijalizma, kakor ga razlaga Renner. Delo je vredno čitanja: vzroki in cilji, zakaj da je nemški proletarijat solidaren s svojini narodom v tej veliki borbi, so jasno razloženi. In jugoslovanski proletarijat? Ali bo znal najti svoje soodločujoče mesto v obodju celotnega naroda, ali bo spoznal, kaj ga loči od tujih, predvsem imperialističnih narodov, kaj ga druži z njegovim podvrženim? Renner pove odkrito, da so besede o interna-cijonali fraze, dokler narod ni svoboden, ker so realna dejstva močnejša od besed! Knjigo posebno toplo priporočamo v kritično branje vsem tistim, ki hočejo jugoslovanski proletarijat obdržati v tuji odvisnosti in ga begajo z radikalnimi gesli, ki nimajo nobene podlage in moči. As. Komunalna politika. Socijalna demokracija in komunalna politika. Na seji ljubljanskega občinskega sveta dne .'S. julija HM 7 je vložil zastopnik delavstva samostojen predlog, naj se uvede za ljubljansko mestno občino splošna in enaka volilna pravica po proporčnem sistemu za vse samoupravne osebe obojega spola. Ta predlog je bil odkazan personalnemu in pravnemu odseku, ki je potem predlagal dne 11. sept. 1!)17 mestnemu svetu, naj se županu naloži, da stavi po končani vojni občinskemu svetu primerne predloge. Ljubljanski župan pa j ni čakal konca vojne, ampak je podal svoje poročilo že na seji občinskega sveta dne 20. marca t. I. To poročilo govori najpreje o znani reformi mestnega občinskega in volilnega reda iz I. 1910. in konstantna, da je imela ta „refovma“ le namen izriniti iz ljubljanskega magistrata tedanjo liberalno večino, ki ni bila po volji kranjskega deželnega odbora. Dalje izraža županovo in odsekovo poročilo, da se siccr oba zelo navdušujeta za splošno in enako volilno pravico po proporčnem sistemu za vise samoupravne osebe obojega spola, vendar sc pa mora odločno ugovarjati, da bi deželni odbor omejil svoje reforme le na ljubljansko mestno občino, v vseli drugib občinah bi pa ostalo pri dosedanjem krivičnem volilnem redu. Deželni odbor se zato poživlja, da predloži deželnemu zboru primerne predloge, s kateremi se uvede splošna in enaka volilna pravica v zgorajšnjem smislu za vse kranjske občine. — Ta predlog je bil tudi sprejet. Vojna je jasno pokazala, da naše občine v svoji dosedanji strukturi nikakor ne odgovarjajo več duhu in še manj potrebam časa, zato je njihova radikalna refbrma ena izmed najvažnejših bodočih notranje političnih nalog, saj je današnji občini prvič onemogočeno vsako obsežno upravljanje lokalnih interesov in izvrševanje njenih velikih socijalno političnih nalog, drugič pa izključuje današnji nedemokratičen volilni red širokim plastem ljudstva prav vsak vpliv na občinsko upravo. Najnujnejša zahteva je torej, da se uvede takoj za vse občine splošna in enaka volilna pravica po proporčnem sistemu za vse dorasle osebe obojega spola in tako izvoljenemu občinskemu zastopstvu se morajo podeliti vse možnosti popolne samouprave. Dosedanja srednje evropska občina se mora nadomestiti z angleško, — Vclcvažna vprašanja lokalne samouprave so se pri nas doslej silno zanemarjala. V novejšem času se je reformiral le volilni red za mestno občino ljubljansko, ki pa nosi vse znake našega zastrupljenega predvojnega političnega življenja, saj je bil prirejen le v politično-špe-kulativne svrhe. Pomnožil je sicer število vo- lilccv, obdržal jc pa bistveno napako starega, t. j. tri volilne razrede in prilila s'e mu je šc čaša nove krivičnosti, t. j. pluraliteta, tako da je bilo delavstvu nemogoče priti do primernega zastopstva. Ker se večina ljubljanskega občinskega sveta baš sedaj močno zavzema za demokratizacijo, hi bilo upravičeno pričakovati, da se zavzame takoj in brezpogojno z vsemi silami za reformo volilnega reda, ki bi odgovarjal vsem zahtevam demokratizma. * Strankin zbor nemške socijalne demokracije v Avstriji, ki jc zboroval oktobra 1917. na Dunaju, je podrobno obravnaval nedo-statke naše današnje lokalne uprave. Dr. Ren-nerje v svojem tozadevnem referatu nazorno slikal vso mizerijo in zmedo naše notranje uprave, predvsem občinske. Zbor jc sprejel tudi resolucijo, ki med drugim zahteva demokratizacijo lokalne uprave. * Januarja t. I. jc izbruhnilo po vsej Avstriji z elementarno silo obsežno delavsko gibanje, ki je našlo svoj izraz v ogromni stavki. Stavkajoči so zahtevali med drugim tudi demokratizacijo občinskih zastopstev potoni splošne, enake in direktne volilne pravice. Preoportunistični voditelji so se zadovoljili s precej megleno izjavo notranjega ministra grofa Toggenburga, ki pravi, da vlada priznava upravičenost te zahteve in bo zato, kakor hitro bo mogoče, predložila deželnim zborom tozadevne zakonske načrte. K r a n E r j a v e c. Davek lia lukstis. Vojna je postavila občine, posebno mestne, pred silne li-nančne težkoče, saj so se izdatki posebno v onih občinah, ki se zavedajo svojih socijalno političnih nalog, izredno pomnožili, dohodki pa so ostali v glavnem pri starem. Avstrijske občine pa krijejo svoje stroške večinoma z različnimi dokladami na celo vrsto direktnih davkov. Te doklade so bile pa že pred vojno povsod tako visoke, da na novo’ zvišanje skoraj ni misliti. Ker se pa naša zastarela občinska zastopstva (ki zastopajo skoro izključno le imovite sloje) ne morejo povzpeti do kake globlje občinske davčne reforme, iščejo izhoda iz svoje finančne mizerije v najrazličnejših malenkostnih pristojbinah, ki seveda niti od daleč niso zmožne sanirati občinskih financ. V najnovejšem času so se začele oprijemati občine vedno bolj takozva-nega — davka na luksus. Ta davek bi bil gotovo zelo umesten, če bi primerno zadel res pravi luksus, kar se pa tu nikakor ne zgodi, saj ta davek po svojem bistvu ne zadeva resničnega izobilja, ampak večinoma potrebe, na katere je današnji kulturni človek tako navezan, kakor na hrano in obleko. Luksus za današnjega proletarca nikakor ni ono, česar si vsled svojih plač žal ne more privoščiti, ampak ono, česar po svojem socijalnem stališču niti ne zahteva. Gotovo bi bil prav umesten davek na razkošno pohištvo, drago kamenje, modne norosti, razne športne prireditve denarnih mogotcev itd., kar bi pri naših slovenskih razmerah prihajalo komaj v poštev, saj so pri nas skrajno redki oni, ki bi si mogli v današnjih bednih Časih privoščiti še luksus. Ge si ogledamo ta davek tam, kjer je doslej vpeljan, pa na prvi pogled vidimo, da to pravzaprav ni noben davek na luksus, ampak davek na razveseljevanje (davek na vstopnice za gledališča? kinematografe, koncerte, davek na klavirje itd.). Upravičenost tega davka je pa zelo dvomljiva, saj poset gledališča, koncerta, igranje klavirja itd. nikakor ne moremo več smatrati kot izraz razkošja imovitih slojev, ampak kot kulturno potrebo .modernega človeka, ki mora pa biti dostopna tudi najširšim plastem in nikakor ne moremo imenovati demokratično in pravično, če bi se delavcu otežil poset gledališča še s posebnim davkom. Povsem nesocijalno bi bilo tudi z davki ovirati delovanje delavskih športnih organizacij, saj šport delavcu danes nikakor ni luksus, ampak potreben za ohranitev in krepitev njegovega zdravja. Pri davku na luksus je vedno upošte-števati njegovo obliko in pa lokalne razmere in je upravičen le tam, kjer obdavči resnično razkošje in ne oteži še tistih malih kulturnih užitkov, ki si jih more delavec dandanes privoščiti in utrpeti pri svoji plači. F r a n E r j a v e c. Socijalno zdravstvo. Hoj proti tuberkulozi. Dne Hi. decembra 11)17 se je vršilo na Dunaju VI. avstrijsko protituberkulozno zborovanje, na katerem so bila zastopana različna kronovinska društva za boj proti tuberkulozi in vlada po nekaterih ministrih in visokih uradnikih. Razprave so pokazale, da se visoke oblasti zavedajo velikanske nevarnosti, ki preti ljudstvu od strani jetike, in da so pripravljene žrtvovati kar največ mogoče za boj proti jetiki. Dan poprej je zboroval „Avstrijski centralni komite za boj proti tuberkulozi11. Ta komite se je v zadnjih časih začel živahno gibati in hoče v svojem okrilju centralizirati vse protituberkulozno akcije v Avstriji. Ustanovil si je svoje glasilo, „Tuber-kulosefiirsorgeblatt11, ki izhaja vsakomesečno. Razen tega izdaja korespondenco za dnevno časopisje in namerava osnovati posebno agitacijsko centralo za boj proti jetiki. Sedaj je izšlo tiskano poročilo o obeh zborovanjih kot priloga omenjenega mesečnika. Grof Larisch je poročal o razvoju proti-tuberkuloznega boja v Avstriji in je med drugim omenjal, da snuje kranjski deželni odbor nov paviljon za jetične pri deželni bolnišnici in da se ustanovi na Golniku pri Kranju zdravilišče s 184 posteljami. Drugi referenti so govorili o izobrazbi pomožnih sester i Fursorgeschvvester), o notranji opremi oskrbovališč in o novejših sredstvih proti tuberkulozi. Priznati je treba, da se je na obeh zborovanjih porodila marsikatera zdrava misel in zasnoval marsikateri praktični načrt. Dobre volje ne manjka ne pri posameznih društvih ne pri vladi. Saj je vlada izdala 1.1917. za boj proti tuberkulozi nad 1)5 miljonov kron in dežele ter mesta so tudi marsikaj storila. Toda zdi se, da se celo gibanje tako od strani vlade kot od strani centralnega komiteja ne more dovolj na široko razmahniti. Stremljenje po centraliziranju, po monipoli-ziranju inici jati ve in delovanja je velika ovira, ki onemogoča uspešno delo po posameznih delih monarhije. Sam tajnik centralnega komiteja, privatni docent dr. Teleky, se zaveda te organizatorične napake in v njegovem poročilu se kaže skrito nezaupanje napram različnim vladnim centralnim uradom, katerim da manjka gibčnosti in inicijativnosti. Tudi centralni komite se po besedah drja. Te-lekyja ne more uspešno razvijati, ker je njegova organizacija preokorna in prenarodna. Prezidij je sestavljen iz članov, ki prebivajo po vseh kronovinah, njegovo sklicanje je tehnično skoro nemogoče in medsebojni kontakt je na ta način izključen. Izvolil se je sicer poseben akcijski komite iz na Dunaju bivajočih članov, toda tudi ta komite najbrž ne bo mogel dovolj na široko delati. Vsi ti pomisleki, nadalje oziri na narodnosti in na teritorijalne posebnosti silijo k temu, da se boj proti jetiki d e central i-z i r a. Za posamezne narode naj se ustanove posebni komiteji, ki bodo na manjšem torišču uspešnejše delovali, če je z ozirom na administrativno uredbo monarhije potrebno neko mesto, ki ima pregled čez vse akcije po vsi monarhiji, naj prevzame to nalogo novo ministrstvo za ljudsko zdravje. Slovenci bi morali imeti svoje središče za boj proti ljudskim boleznim. Narodno enoten in strukturi prebivalstva primeren urad ali komite bi bil pač sposoben uspešno opravljati ogromno delo. Dokler seveda obstoja nenaravna razkosanost po kronovinah, je ta načrt neizvedljiv. Le privatna inici jati va bi mogla zaenkrat osredotočiti delo za ljudsko zdravje v enem društvu. Da se ne bi razšle moči, bi bilo potrebno, da se tako društvo ne omeji samo na boj proti jetiki, temveč da prevzame v svoj delokrog tudi vse druge panoge javnega zdravstva, katere niso zakonita domena vlade. Hoj proti spolnim boleznim in za razširjevanje higijeničnih pravil bi bili važni in potrebni nalogi. V sedanjih razmerah bi bilo društvo upravičeno zahtevati od vlade podpore, pozneje pa, ko padejo kronovinske meje, bi se dalo preosnovati v državen, avtonomen urad. Kolikor moremo soditi po dosedanjih akcijah centralistične vlade, ne smemo pričakovati izdatne pomoči za ozdravljenje širokih narodnih mas. Za boj proti jetiki in za ljudsko zdravje sploh se moramo pobrigati sami. V teh stvareh ne smemo hiti pasivni. Dr. Al. Zaloka r. liber Weeliselbeziehungen zvvisehen liani und ('lunin in der Hiimolyse. Pod tem naslovom je priobčil dr. Ivan Matko (Dunaj) v Wiener klinisehe Wochenschrift 1. 1918., št. 3., 5. in 7. nekaj rezultatov svojih študij o malariji. Njegovi subtilni poskusi in originalne metode bodo zanimale strokovnjake, praktični uspehi pa sc pokažejo pri terapiji malarije in utegnejo postati daleko-sežni. Znanstveniku se je posrečilo z dina-triumtbsfatom izločiti eno najtežjih komplikacij malarije — tako imenovani „Schwarz-wasserfieber“ (črnosečnost). — V prinoipi-jelnem pogledu so študije jako zanimive, ker posvečajo posebno pozornost patološki kemiji urina, katero je moderna znanost pod vtisom velikih serologičnih in hematologičnih razkritij zanemarjala. Poleg praktičnege pomena za lečenje imajo Matkove študije velik pomen tudi v teoretičnem oziru, ker vodijo na novo, doslej zanemarjeno polje. 1) r. A 1. Zal o k ar. Leposlovje. Pesnitve. Alojzij H rudnik : Pa d n j oec zvezde. V Ljubljani 1916. Izdala in založila „Omla-dina“. Str. 100. Za božič, v mrki zimi leta 1916., ob času, ko so jele kaliti prve slutnje novega življenja v naši izumrli javnosti in je slovenska umetnost še molčala svoj svečano resni molk velikega umiranja, ko so vsa naša srca iz svojega nemega trpljenja brn-talno-nasilnih dni koprnela vsaj po enem žarku dobrote in iskrenosti, je izšla na svitlo „tiha knjiga11, kakor je nazval 0. Župančič zbirko neveselih kitic Gradnikovih „Pada-jočih zvezdOdkritosrčna, moško-iskrena in — žalostna je ta knjiga in zato je takoj postala naša prijateljica v onih samotnih, najza-puščenejših dneh notranje onemoglosti in negotovosti — nam je draga, vredna besed, še danes, ko nas je že razsijal genij svetlobe, zbudil speči, od sužnje bolesti razkljuvani narod, da se je spomnil nase, vstal in izpregovoril svojo besedo. Da, en korak smo storili naprej od tistih dob: izrazili smo na zunaj, v kakšno smer se vrši svetli proces naših duš, tiho, neopaženo, podzemeljsko — kakor je duša slovenskega človeka. Ampak še nismo izčiščeni in o brušeni dovolj ter čisto prosti v sebi, še se naših kril drži tisočletna teža dvoma in trepet negotovosti, Še bi radi takojšnih vidnih zunanjih uspehov, kakor otroci, še maloverni zdvajamo nad absolutno, suvereno silo ideje, ki se mora vtelesiti v nas v alternativo življenja in smrti in od tod ta bolna skepsa našega polizobraženstva, ta v naši podzavesti večno tleča toga in melanholija, ki jo občuti vsak, kdor je izmed rodu malih in nesvobodnih. Pesem, lirska pesem, je najvernejša izpoved ljudstva in naroda; živ, gorak, trepetajoč del njegove duše je. Bogati, ošabni narodi spoČenjajo pesmi sovraštva, bahavosti; samoljubja. Takšnim ekspektoracijam pravijo „vojne pesmi11. Mi smo iz roda malih, poraženih, hlapci, ki se bore za košček svoje pravice. Zato je naša pesem tako tiha, vase zamišljena, tako polna bolestne razneženosti. Med življenje in smrt je ujeta naša usoda od vekomaj, kakor Gradnikovega življenja „ Padajoče zvezde", in kot, da iz naše pesmi diše večno-trepetajoča melanholija te zadnje skrivnosti. Samo malega naroda sin je mogel napisati „ Padajoče zvezde11, ,/fristis amor" je Gradnikova ljubezen do žene. In človeku nehote pride na um, daje tudi naša ljubezen do te slovenske zemlje in naša navezanost nanjo od prvih početkov našega prebujenja bila klujoč amor tristis. Spomnite se Gregorčičeve „vdove tožne'- in pa Župančičevih stihov: ,.Da mi je za zarjo blestečo pogledati in kaj ljubega, dobrega ti povedati v teh težkih dneh, o domovina." Kdo izmed nas ni stal nikoli nad tem ugrezajočim se, rodnim domom, mistično razvnet od svoje obupno-bolestne ljubezni in mu klical v srcu, kakor Gradnik ljubljeni ženi: „Izsrkaj me! Ko kaplja v roži zgine in dA ji novo rast, za svojo slast zgubč se v tebi moje bolečine." Tako ljubi Gradnik. Samozažiganje, samouničenje je to, da bi cvetela, da bi gorela ona. Ta način žrtvujoče se ljubezni je tako tipičen za slovensko dušo. Slovencu je stopnjevana, religijozna ljubezen najsvetejši zakrament življenja: „AI so te moje roke dosti čiste, al so mi usta se dovolj postila, da bi te vžil kot sveto obhajilo ?“ Transcendentalna je Gradniku skrivnost ljubezni: bolečina in melanholija je njena sla. Žena mu je posoda dobrote, lepote in iskrene vernosti, kakor veje iz „Pisem", teh čudovitih razpoloženj ženske duše, tako mojstrsko risanih kot jih nisem še čital v domači govorici. Tudi „ Besede iz groba" so prežete najintenzivnejše lepote in neposredne naturne iskrenosti. — Kako kratek, kakor ves obru-šen je včasi Gradnikov verz! Grob se zdi in trd, aritmičen — a to je stroga disciplina umetnika, ki sc brzda, gospodujoč še nad svojim razganjajočim ga čustvom. Slab poet bi izjecljal dvajset, Gradnik uklene svoje čustvo, svojo impresijo, v dve kratki kitici. In kakor vonj starega finega vina vstaja dih kulture iz njegovih pridušenih besed. Gradnik je slikar duševnih in pokrajinskih razpoloženj. „Zima“ je v tem oziru višek njegovega mojstrstva, brezdvomno ena najkrepkejših pesmi v zbirki. „Tristis amor" in „Arabeske" so izvečine duševne, „Motivi iz Brd" in „Motivi iz Istre" pa so odlično pokrajinske impresije, ki bodo ohranile, zlasti poslednje, zvok in pomen Gradnikovega imena preko naših dni. V teh drobnih in dvo-kitičnih pejsažih so včasi zajete cele tra. gedije bednega, trpečega ljudstva. Bogme, toliko verzov in tirad o bedi, krivičnosti in drugem socijalnem zlu sem že čital, ko pa sem bral to „Istrsko elegijo“, sem obstrmel nad golo, malobesedno lepoto njenih stihov: ' ' „Razstresene šume, potem le pogorje kamnito in pušče. V vaseh gole koče, vsa zemlja kot da od pomanjkanja joče. V daljavi zlati pa se mesto in morje." 8 kako primitivnimi, skopimi sredstvi je naznačeno nasprotje v prirodi, je izražen veliki socijalni razdor beraške, izsušene zemlje ter bogatega zlatega mesta in morja. »Motivi" so mi verna priča, da je Gradnik eden naših najodličnejših soeijalnih poetov. Odkril nam je naša Brda, solnea bogata, ter zapel o bedi kolonov „sami so ko te zmaščene tropine . . • kot da iztiska kdo nje in njih sine kot da kdo kri iz telesa jim pije . . .“ Kot nihče pred njim, je približal našemu srcu tragedijo bratske Istre, beraške in ljubljene, z njenimi oskubljenimi vasmi, oljčnimi gaji, tropi oslov in ovac. V svoj j strogi aristokratski verz, ki ga je požlahtnil sok starolatinske in moderne zapadne kulture ter naturna religijo/na preprostost ori-jentalske lirike, je čuda nazorno uklenil veristične, neretuširane slike o velikem duševnem telesnem in pomanjkanju našega ljudstva. Liki pridušen šepetajoč krik je v časi tpdaj Gradnikov stih, tako strogo ubran, da raje prične operirati z izrabljenimi sredstvi, mesto da bi se prekričal. Zato naletimo semintja sredi najfinejše sočne lirike na vsakdanje strofe, poetske figure brez zanosa, intelektualno kombinirane, blede slike brez čara originalnosti in žara privlačnosti. A svojega dobrega okusa, umetniških manir in diskretnosti ne zataji Gradnik nikoli; še v njegovem patosn, ki sc redko kdaj razžari, tli nekaj zamolklega in pridušenega, neizgovorjenega. V tein pogledu me nekoliko spominja aristokratske, toda včasi slabokrvne lirike Nemca Rainer Marija Rilkeja. Zakaj patos, goreči izraz stopnjevane bolesti in nravnostne vznese- nosti, je pri resničnem poetu, kakor pri dobrem govorniku, najvišja in poslednja možnost razviti in stopnjevati silo svoje osebnosti in se je duhovito zavzel zanj, za to po krivici zaničevano obliko literarnega umetnika, Anglež Chesterton v svoji bizarni knjigi esejev „0 zaničevanih rečeh11. — Gradnik, ta senzibilni poet, s svojim skrajno razvitim kultiviranim čustvovanjem, je na svojem življenju občutil groteskni zločin naših dni. I!il je zaprt; nato so mu zapa-lili dom in ga kot tisoče njegovih rojakov pognali iz rodnega kraja. Ampak on ni zapadel svoji osebni bolesti, kakor toliko modernih in modnih poetov, ako jih je porazila nesreča, da se spomnim samo tragične zgodbe nesrečnega O. VVildeja. Kjer ni osebne krivde, tudi ne more biti osebne bolesti; bol enega je bol vseh. Kakor mi vsi, ki smo ! pred tein vesoljnim potresom prisegali na svoj ekskluzivni, egocentrični individuum, zaljub-! 1 jeni v svojo bolečino in svojo radost, soci-j jalno in duševno opredeljeni, je tudi Gradnik, pesnik lepote in ljubezni, sočutja in prirode, i začutil z vso še nikoli občuteno slo v naj-globjem zavzetju svoje duše pripadnost k plemenu, smisel domovine ter bolestno proti-i slovje brezdomovinstva in je v svoji bolečini, ki je spočela naj pristnejše, najpretresljivejše zvoke njegove pesmi, zajel vročo, drobovje razjedajočo bolečino tisočerih svojih rojakov-beguncev: „0 domovina! Glej iz zemlje tvoje, vsesal vse soke tvoje sem davnine. Moč tvoja moja je in bolečine so tvoje zdaj vse bolečine moje. Zdaj vem, da sem le kri od tvoje krvi Da samo kratka nit sem v dolgi vrvi, ki spleta se iz prošlega v bodoče." Tako je la zadnji oddelek Gradnikove knjige — UMo-HIlti — vtisnil pečat „Padajočim zvezdam", da štejemo to zbirko pesmi med maloštevilne slovenske ,,vo-jnc“ knjige. Knjiga bolečine je in trpljenja — ker je v nji duša malega, odvisnega naroda. Zakaj tako občuti dogodke, ki sc odigravajo pred nami v strašni neprekinjenosti že štiri, leta,'malo, nesvobodno ljudstvo. Zato Slovenci nimamo pesmi sovraštva in impetuoznosti, razdraženega hujskanja, izzivajoče nadutosti in omejene bahavosti. Pa vendar visi na enem lasu vsa naša usoda. Nimamo jih, naša umetnost je vzdržala dostojanstveno premoč nad vzbujenimi instinkti časa. Kakšno je to barbarsko ljudstvo hlapcev in ovčarjev? Kajti čas, ki pride, bo strog sodnik in bo tehtal narode. — F r a 11 A1 b r e c h t. Joža Lovrenčič: Deveta dežela. Trst 1917. Izdala knjigarna J. Štoka. — Tiskala tiskarna »Edinost11. Str. 96. Joža Lovrenčič je zapocel svojo literarno pot kot gimnazijec pod psevdonimom Ksenij Verin v leposlovni prilogi narodno-radikalne „Omladine“, sodeloval kot visokošolec pri naprednem „Ljub-ljanskem zvonu11 in se kmalu nato čisto priklopil krogu Dominsvetovcev, kjer je takoj postal najizrazitejši, malone edini zastopnik najmlajše lirike v takozvani katoliški moderni. Kar je zasnoval v tem zadnjem obdobju svojega razvoja, nam podaja — strogo izbrano — v „Deveti deželi". Ko je knjiga izšla, so jo pozdravila zelo raznolika, zelo nasprotujoča si mnenja. Dočim se je je odkrižal „Slov. Narod“ z gesto, s katero je sicer dobro naznačil svojo politično, nikakor pa ne svoje kulturne smeri ter jo uničil tako zviška, kot da govori o otročjem počenjanju nezrelega fanta, ki se lahkomiselno za kratek čas ukvarja z verzi, ne pa o resnem umetniškem hotenju, ki ga na podlagi te knjige ni moč ovreči, se je Izidor Cankar — isti Iz. Cankar, ki je ob izidu Gradnikovih »Padajočih zvezd11, zbirki najfinejših, mestoma absolutnih, svojerodnih lirskih lepot, stavil tendencijozno vprašanje, je-li bilo nujno in umetniško opravičeno, da je knjiga izšla — zavzel za »Deveto deželo1' z vso toplino svojega peresa in ni menda pomislil, da bi spričo te zbirke prav tako ali morda še bolj veljalo staviti isto vprašanje. Šele naknadno, izven okvira svojega referata, je tudi on moral povedati svoje odkritosrčno mnenje, ko je dejal, da je Lovrenčičeva knjiga vzlic vsemu problematične umetniške vrednosti. S tem je rešen konflikt, nasprotstvo naziranj; izrečena pa je zaeuo vsa sodba in hkrati obsodba „ Devete dežele“. Vprašanje je, v čem tiči problematičnost te knjige. — Pred leti nekoč sem videl Jožo Lovrenčiča, ko je govoril na Žalah ob grobu pesnika Medveda in tedaj se mi je odrazgonetilo, čemu so mi skoro vse njegove pesmi zadnji čas osebno tako tuje, kakor neiskrene in ne-doživljene. Govoril je tam svoj ekspresionistični govor, ki bi ga morda nazval klenega in'zrnatega, ko bi ga čital tiskanega; Lovrenčič pa je s svojimi daljnimi, iskanimi besedami zastonj iskal kontakta z dušami poslušalcev. Videl sem jih, ki so stali ravnodušni, neinteresirani, strmeli vljudno v zrak ali na tla; kakor da tujec govori tujcem; brez duše; lepoto misli in podob je pogoltnil čudni, študirani patos. Zakaj samo iskrenost seže od srca do srca in pa-tisto, kar se je v bolesti in trpkem doživetju spočelo in zvarilo pojoče v tebi; vse drugo gre mimo. Čutili smo ogenj govornikovih besed, a je bil hladen in brez žara; slutili smo misli, povite v te besede, a jim nismo zaupali, ker nismo mogli izslediti, da bi prihajale zares iz dna pretresene, bolestno vzburkane duše. — Sram me je bilo tedaj in težko za ta tuji poraz in sem moral misliti na tisti Dosto-jevskijev govor o Puškinu, ko so ljudje vzkri-I kali od fizičnih bolečin pod mistično lepoto njegove preproste besede in omedlevali, ko je razlil svojo zbičano, gorečo dušo preko njih src . . . -Zakaj tako govori pesnik. Kakor njegov govbr, je večina Lovrenčičevih pesmi: lepota misli in podob, slik in ! razpoloženj tone v tej strašni, razblinjeni, nenaturni formi, zlasti v 111. in IV. delu „De-vete dežele11. Oge^ij je, kije mrzel; misli, ki so originalne, a brez primernosti in kakor iz folijantov vzete, ker niso prekvašene v retorti razpaljene duše, marveč spočete zgolj v intelektu. In kako rad se razgostobesedi Lovrenčičev verz! Zdi se, kot da poetu ne-dostaja tiste notranje discipliniranosti, ki je bistveni kriterij umetnika. V njem ni one krute brezobzirnosti stvaritelja, ki zataji in z bolečino pogoltne svojo neizraženo lepoto vase, pa najsi na vekomaj, ako ni krepka dovolj, * da bi spontano vznikla na dan, v eno zlita s svojo posodo. Preveč hlastne, razmetane, vihrave naglice je v njem. Saj to ni homersko-biblijski verz W. AVhitmanovih spevov, ne eks-panzivna dinamika Verhaernovih ritmov, ne mistično ubrana intenzivnost BPezinovih bajnih vizij in razpoloženj, ne Kasprovviczev pro-duševljeni patos — da, kaj je pravzaprav ta raztrgani, razvlečeni, kakor afektirani slog? Jeli to morda zgolj onemoglost epigona izraziti svoje na svoj način? Ali prehodni Stadij — ali tista silovita borba oblikujočega umetnika s svojim izrazom, ki kakor z anarhičnimi instinkti trga, ruši in eksperimentira z živo, ustaljeno govorico, kakor slikar z barvo, da bi postavil in ustvaril novo, svoje, edino ter polaga besedo k besedi, kakor otrok, ki pričenja zaznavati, s strahom, jecljaje negotovo in zopet s prekipevajočo naglico, v bojazni, da bi ne mogel vsega povedati. Velika je namreč skrivnost forme, največja je njim, ki ustvarjajo in ne samo trojno, marveč „trikrat trojno je življenje ene besede11. („Gledanje“ str. 26.) Eno pa je gotovo; da Lovrenčičev slog še ni izzorel do poslednje možnosti. Lovrenčič je ekspresijonist in mistik, mistik vzlic svojemu III. delu, „Rezijanu11, „ Jeseni11 in „Eklogi“, mestoma lepim in krepkim prizorom in slikam, mestoma brbljavim in naravnost banalnim imitacijam narodnega tona in klasične oblike, ter navzlic dramatskenm poizkusu, ki ni uspel, „ Deveti deželi11 (TV. del). Ta dramatska bajka Deveta dežela — pokrajina Lepote in Resnica ter poslednjega Spoznanja, naj bi tvorila pesnikov umetniški čredo, izvor hrepenenja in cilj njegovemu hotenju, kamor teži smisel umetnikovega bistva skozi osmero postaj zunanjega in notranjega življenja, vsakdanjosti, nasilja strasti in skrbi, dobrega in zlega — pa konča s sterilno, razmeroma plehko modrostjo: „Kedor je videl in doznal je vse, mu ni več do življenja in umre!11 Kaj je Lovrenčičevo bistvo, nam najbolje razodene najuspeleješi I. in deloma II. del njegove knjige. Lirika je njegov element, misel njegov medij, a ne tista prvotna misel, ki je še vsa tleča in razstraščena od sladke bolečine svojega rojstva, marveč tako-rekoč misel misli, sok njen, popolna dematerializacija in abstraktnost. Prav tako je njegovo čustvo: deinaterijalizirano in abstraktno. In to je tisto, kar se mi vidi najbolj čudno in nedoumno. V mladosti je strast, zabloda, vihar, so duševne erupcije, ki navadno v imaginaciji slehernega umetnika zadobe svoj najkrepkejši izraz. Pri Lovrenčiču je vse uravnovešeno, vse namerjeno v eno smer. Sicer pravi, da „na trhli vrbi dvoma strašne misli so visele11, a to je moralo biti že davnodavno, zakaj dvom je v mladostni duši potres. Potresov v tej knjigi ni. Pač pa zablesti tuintam iz Lovrenčičevih najkrajših kitic brušen zvok redke lepote. Kako eteren je n. pr. žar, ki puhti iz pesmi „krilatih škržatov11: /Žarke žgoče žejnim žgiu. („Jug v okviru11.) Nad to pesmijo je razprostrto nebo, vse belo od soparice. Čudovito pojočo ubranost dišejo stihi „Resignacije11; saj se mi zdi, kot bi jo naš pokojni ljubljeni batjuška Aleksandrov dahnil na papir. Nasploh opažam v marsičem sličen način izražanja pri Aleksandrovu in Lovrenčiču: tudi ta ljubi ono zastrto, med vrstice dahnjeno čustvo, dasi .seveda ne razpolaga s tako samoniklim jezikom in toliko umetniško silo kot Aleksandrov, naš največji pesnik prirode. A „Pesem v molu11 in „Senee“ podkre-pujeta to naziranje sličnosti, zlasti poslednja, ki je izzvala tudi ogorčenje nerazumevanja in se je Iz. Cankar postavil zanjp v bran, kar pa je vsekakor precej kočljivo. — Sveži so verzi ,,Pomladnjega motiva11, iskrena je „Obolu in „ Drevo", tudi modrovanja v ,.Poglavju ob njivi11 so krepka; Antisthenes, voditelj cinikov, veliki učitelj Diogenov, govori o državi in kreposti . . . Kakor njegova misel, je Lovrenčičevo ljubezensko čustvo: ni požar, črn in svetal, ki se razburka v krvi od temena do nog, je le soj tega ognja, — kultivirano, kondenzirano, komaj napol izraženo občutje. Tako je njegovo najfinejše ljubezensko razpoloženje „Nenapisano pismo": svetloba, zrak in priroda je v tej pesini. Enaka, mnogo neznatejša, je „Pom-Iadna“. — Lovrenčič ljubi včasi sila drzne, naravnost vratolomne podobe in primere. „Antonietti“ pravi: „ tvoje oči govorijo psalme**, kar ni brez čara in originalnosti pobožno-hrepenečega dekliškega pogleda, a dočim jc bizarni stavek „tnberoza zeleno živi in belo deliti" precej literaren in narejen, je primera „jata gavranov črnili ko misel pre-grešna**, banalna in zanič. — „Deveta dežela** ne pojde mnogo v ljudi: predaljna, pretuja in premalo iskrena je njena vsebina in vzlic vsej nepristranosti ne zapušča trajnega, vase zlitega ugodja v človeku. Te pesmi niso zvok in glas, marveč odmev; zato se mi je tako često zazdelo, kot da jih ni pisal poet, temveč estet. Vsa resnična umetnost namreč klije naravnost iz gorečega srca zemlje: je prvinska in origi-nelna. Umetnost je tudi borba. Ker Lovrenčičevo svetovno naziranje izključuje svobodno idejno borbo s samim seboj, tisto borbo za veliki duševni mir, ki daje vsem, zlasti pa tako eminentno refleksivno-kontem-plativnim naravam, kot je njegova, večno novih impulzov in energij, vidim v njem tej silnejšo borbo z zunanjostjo, s formo. Ta pa je včasi strašna. — Nič manj strašna ni zunanja oprema knjige; avtor je ne more biti vesel. F r a n A1 b r e c h t. Prevodi. Humoreske, groteske in satir«. 1. /vezek. Ruski spisala Vladimir Azov in Teffi. Preložil Rikard Svoboda. Tisk Zvezne tiskarne. Ljubljana 1917. Vladimir Azov (Vladimir Aleksandrovič Aškcnazi) in Teffi (Nadežda Aleksandrovim Huščinska), ruska žurnalista, sta v svojih feljtonih, lahkotno in površno pisanih, osoljenih navadno s prilično porcijo humorja, s prozornim, ne preostrim želom — učenca velikega Čehova, ki ga pa — sodeč vsaj po teh slovenskih prevodih — niti zda-leka ne dosegata, kaj šele nadkriljujeta. Zlasti V. A. Aškenazi, ki je v slov. zbirki bogato zastopan, ne kaže biti literat prve sorte; njegov humor je včasi prav netečen in prisiljen (prim. „Stavka Zofije Ivanovne**), njegova satira plehka, duhovitost skromna in ima pač vse vrline žurnalista, nikakor pa ne pisatelja; gospa Buščinska je v tem oziru mnogo virtuoznejša, njen slog je polen ženske prožnosti, njeni domisleki so sveži, njen humor prisrčen, da si tudi njene stvari razodevajo malone golo žurnalistično rutino. Vsled tega mi ni popolnoma jasno, čemu nas je požrtvovalno založništvo presenetilo s prevodi takšne epigonske literature, ko vendar Slovenci sami ne pogrešamo spretnih feljtonistov, da omenim zgolj znamenite juridično-stilistične vaje g. Luigi Calco-a et consort. in je Rusija zares dovolj ogromna zemlja s prvovrstnimi pisatelji-umetniki, odličnimi humoristi in mojstrskimi novelisti, nego da bi si jo diskreditirali s takšnim importom. Preostaja samo domnevati, da nam hoče založništvo predstaviti ta dva literata v poznavanje predvojnih razmer na Ruskem — ki nam sicer niso več povsem tuje — in ker je odločilna zasluga — mnogo večja od umetniške — teh dveh pisateljev ta, da sta revolucijo-narca in sta s svojimi fejltoni, razkrajajoč in bičajoč vnebopijoča fakta in nedostatke v upravi ter v javnem in zasebnem življenju nekdanje Rusije, pripravljala tla za punt in netila vulkan za veliki blagoslov, ki ga je zdaj deležna ruska zemlja. Navdušena idealista sta, toda od svojega nesmrtnega učitelja nista zajela idej, marveč samo zunanjo obliko. Vse nekaj drugega je, kar bi spričo te knjiži.ce rad povedal in bi utegnilo zanimati slovenske prevajalce, kako si na komoden način znatno olajšajo svoj posel. Prevod, ki ga jc oskrbel Rikard Svoboda, je gladko čitljiv, v precej dobri, krepki slovenščini, dasi tupatam izrazi kakor „kavelj“ in drugi motijo čitatelja. Prevajalec ni povedal natančno, jeli posredno ali neposredno prelagal iz originala. Pravi, da je ,,preložil‘*. Stvar pa je ta: ves uvod „llumoreskam“—„Hu-moristi revolucionarci**—je deloma kompi-lacija, deloma dobeseden prevod iz — češkega. (Cf. V. Červinka „A. Averčenko a jelio škola“, Svetova knihovna, čis. 1148 — 1149 ter Kniliovna Zlate Prahy, svazek 72., „Uvodni pozmimka redakčni" in Knih. Zl. Prahy, svaz. 69. „Uvodni poznamka".) To je sicer zelo livale vredno, a menim, da bi bila dolžnost vestnega prevajalca pod črto označiti vire. — Zanimivo bi bilo tudi preiskati, jeli slovenski prevod teli „Humoresk“ bližji ruskemu originalu ali češkemu prevodu. Originala nimam pri roki, toda zadostuje mi češki tekst, da lahko odkritosrčno pohvalim odlično vestnost Rik. Svobode, s katero je poslovenil češki prevod, lz „KnihoVne Zlate Prahy" (V. Azov: Barevna skrlička. Zruskeho preložil E. Adamek) je prevol vsega Azova, izvzemši samo črtico „Kolega“, iz iste „Knihovne“ (Teffi: Dym bez ohne. Z ruskeho Jos. O. Ilavlin) skoro polovico Buščinske . . . Da, prevod je tako skrbno natančen, da slovenski prevajalec ni izpustil niti opazk pod črto, ki jih ima češki prevod. — O, gospod Rikard Svoboda razume dobro svojo obrt, kako se na razmeroma ne pretcžaven način da napraviti knjigo! Vesten prevajalec je. E ran A1 b r e c h t. ltene Razili, Gruda umira. Iz francoščine prevel Izidor Cankar. Lj. 1917. str. 190. Leonova družba. Zraven psiholoških romanopiscev je v novejši Franciji zaznamovati precejšnje število poznatih romancierjev, ki so si izvolili smoter: slikati šege in navade. Do-čim nam odlična četverica Hervieu-Lavedan-Capus-Hermant opisujejo z duhovito ironijo svet snobizma, je Bazin uporabil svoj dar opazovanja in sloga na družbena vprašanja; njegovi romani so izrazito socijološkega značaja. Rojen 1853. v Angersu (Maine-et-Loire), je posvetil več let potovanju ter izdal po 1897. svoja najtehtnejša dela: 1 z v s e s v oj e d u š e razkraja razmerje delavcev do gospodarjev; Osamela je nuna, ki jo je zakon o ločitvi cerkve in države nenadoma vrgel med ljudski vrvež; Žito klije, o napredku proti-vojaškega socijalizma. B. sicer ni nikoli pretiraval, nikdar zamenjal moči s silovitostjo, vendar ne gre podcenjevati njegovih spisov, katerih inspiracija je deviška, kompozicija klasično dovršena, slog čist, in ki so velepomembni za spoznavanje poljedelcev in njih položaja. Gorenja povest La Terre qui me u rt, navdahnjena po agrarnem problemu — opuščanju dežele in begu v tujino — problemu, ki ga je zajel že Verhaeren v mogočni trilogiji Uročene Poljane, Sesalkasta Mesta in Zarje, bi se dal skrčiti na sledeče podatke: Stari najemnik Lumincau, predstavnik konservativne Vendeje, lepi s sleherno mišico in mislijo na rodnem svetu, primorskem Barju. V udani spoštljivosti si ne upa grditi in grajati svojega gospoda, če tudi je graščak ostavil za vselej dom in troši imetje po Parizu. Lumineaujev prvenec se je docela vdrl po roditelju : rad bi kot gospodar opravljal poljske (»osle, toda po hudi želežniški nezgodi je hromeč, obešen na bergle. Drugi sin, len za kmetovanje, uide s sestro k železnici hitro na to, ko je oče odslovil izvrstnega hlapca Nesmyja, ker je gledal za najmlajšo njegovo hčerjo. Pereč udarec je pa priletnemu vdovcu skrivni pobeg zadnjega sinu, ki se je po končani vojaški službi čutil osamelega ter navzlic ljubezni do domačih tal, odšel iskat srečo čez veliko lužo. Da reši zemljo propada, pokliče sivolasi najemnik tujca iz Gošče, Nesmyja, za z^ta in dediča ... Vse vrline Bazinovega peresa se očitujejo v tem obsežnem predmetu: vestno, vnikljivo pripovedovanje, živa plastika, taktno podajanje čustvenih trenotkov, sijajna zgradba dejanja brez floskul in fiositur. Očividno je kot bližnji sosed močvirni Ven-deji doživel vso snov . . . Prevod je neoporečen. A. D e b c 1 j a k. Kultura. O nalogah „Slovenske Matice44. — Treba jo bo pomladiti in razširiti njen delokrog; njene kulturne naloge se morajo spraviti v sklad s časovnim tokom. Doba, ki v njej živimo, zahteva od nas, da se resno poprimemo soeijalnih študij; mimo njih v bodoče ne bo mogel iti molče takšen kulturni zavod, kakršen je Slovenska Matica". V predvojni dobi so ravno naši kulturni zavodi premalo upoštevali dejanjske takorekoč vsakdanje potrebe slovenskega ljudstva. V bodočnosti sc bo treba intenzivnejše baviti s tem, od česa živimo, kaj imamo in česa nimamo; ugotoviti bo smernice našega ljudskega in narodnega življenja v gospodarstvu, politiki in kulturi. Znanstveno raziskovanje bo moralo ugotoviti naše življenjske pogoje in potrebe. Slovenska so-cijalna in državnopravna literatura je še neznatna, v njej ni sistema, ker je vse nastalo nekako slučajno. V tem pogledu smo Slovenci daleč zaostali za drugimi naprednimi narodi. Posamezniki so se doslej ukvarjali s tem delom, ki je bilo pri nas silno nehvaležno. Opozorim le na dejstvo, da so vsi slovenski zborniki o socijologiji in socija-lizmu, vse publikacije o socijalnih vprašanjih izšle v zasebnih založbah, vsled česar se niso tako razširile, kakor zahteva važnost in aktualnost" predmeta. Doslej nimamo še nobenega večjega dela o slovenskem delavskem vprašanju, ničesar enotnega o slovenskem zadružništvu in njegovih nalogah v našem narodnem gospodarstvu, o našem poljedelstvu, naši obrti, trgovini in industriji. Povsem nam manjka statistika, ki je predpogoj raziskavanja. Kaj vemo na priliko o fidejkomisih med nami, o veleposestvu, o vodnih silah, o produkciji rudnin? Vse te težke, toda potrebne naloge izvršiti, je poklicana tudi „Sovenska Matica" in sicer smotreno in načrtoma. Pri nameravani reorganizaciji društva naj bi se to upoštevalo. A b d i t n s. j Slovensko gledališče. „Bubne der Dichtung, wann vvird der heilige Tag dir erscheinen, wo der Geist dich beherrseht, nicht mehr der Masse Geschrei.11 Fr. Kayfiler. Zanimiva bi bila statistika, ki bi s suhoparnimi številkami zgovorno dokazala našo predvojno umetniško brezbrižnost in našo medvojno umetniško zablodo s tem, da bi ugotovila, koliko ljudi je posetilo povprečno resno dramatsko predstavo in koliko ljudi poseče povprečno najbolj idijotsko kiuema-togratično predstavo. Morda bi bila taka statistika najmočnejši pogon za delo, da se čim-prej preženo iz poslopja deželnega gledališča bacili, ki ugonabljajo v ljudstvu dovzetnost za resnične umetniške užitke in ustvarjajo najugodnejša tla za trajno vzljubitev „nado-mestil za umetnost11. Odkar se je bilo izpre-menilo deželno gledališče v zavod za pospeševanje nekulture, v vzgojevališče, ki zlasti zastrupljuje mladino in tiste široke plasti ljudstva, ki potrebujejo zvestega in iskrenega vodnika pri svojem iskanju, da utešijo svoje hrepenenje po lepoti in uživanju, ki ga ne zadovolje zgolj materijelne dobrine, se gotovo še ni zgodilo, da bi bil moral „višji duhoven", ki je v sramoto slovenski kulturi ustvaril to centralno ognjišče plitve, nad vse kvarne zabave, odpovedati predstavo zaradi premajhnega števila posetnikov, kakor se je bilo zgodilo to pred vojno ob reprizi „Treh kraljev1'. Oe se spomnimo nato, da je bil v predvojni dobi obisk pri dobrih, resnih dra-matskih predstavah skrajno nezadovoljiv, in če pomislimo, da ima kinematografski šund tako silno privlačno moč, tedaj je treba danes, ko se je pričela akcija za oživotvoritev slovenskega gledališča, resnega premisleka o njegovi notranji organizaciji. Skelečih izkušenj, kako ne sme biti, imamo dovolj, da modro popravimo, kar smo bili preje vedč ali nevede zagrešili. V dobo demokratizma tudi ne spada več domneva, da je pose-čanje gledaliških predstav pridržano le buržoaznim slojem, da je za množico dovolj dobra literarna brozga. Naloga gledališkega vodstva bodi predvsem, da zainteresira vse i sloje za gledališče tako, da ne bo veljal obisk gledališča nič več za luksus, tem več da postane umetniška potreba najširših plasti. Gospodarski temelj — upamo, da v vsakem oziru prerojenega slovenskega gleda lišča — je delniška družba. Ta oblika se bo gotovo obnesla, če se bodo zavedali delničarji, da so izvršili z vplačanimi zneski le svojo narodno in kulturno dolžnost, da ni njihov čin nikakšna žrtev. Predvsem torej ne smejo uganjati delničarji koristolovstva s tem, da bi 11. pr. zahtevali od vodstva gledališča presežno uprizoritev takih predstav, ki polnijo blagajno, njim pa uaklanjajo visoke dive- dende. Kar kdo da za slovensko gledališče, mora dati iz popolnoma nesebičnega nagiba in z edinim ciljem, da koristi naši splošni kulturi. Le na takem temelju se bo razvilo naše gledališče v najvišji, centralni kulturni zavod za vso Slovenijo in postane prava umetniška, izobraževalna in vzgojevalna naprava, ki bo zanašala razumevanje za pristno umetnost po vsej domovini. Gledališče v Ljubljani mora postati za Slovence enako umetniško svetišče, kakršno je za Cehe »Narodni divadlou in za Nemce ,.Uurgtheatcr“ in „Operntbeater“. Od danes do jutri seveda ne bomo dosegli tega cilja, toda kljub temu ga ne smemo izgubiti. Realne zahteve in še bolj realne potrebe za vzdrževanje gledališča nas bodo v začetnih letih prerojenega slovenskega gledališča prisililo,, da prilagodimo predstave na eni strani za tiste, ki iščejo v gledališču zgolj zabavo, na drugi strani pa za tiste, ki ne smatrajo gledališča zgolj za torišče »veselili vdov“ in raznih neverjetnih smešljivih prikazni, ki prihajajo iz obrtnih delavnic nemških „Lustspieldieh-terjev“. Napraviti bo treba torej kompromis med blagajno in umetnostjo. Najboljša razdelitev bi bila sledeča: za burleske, opereto, glume in enako šaro naj se določijo trije delavniki; za opero dva dneva, za dramo en dan. Uprizoritve ob nedeljah, ko je dana največjemu številu ljudi možnost za poset, se ne smejo več potisniti na že predobro znani nivo nedeljskih in popoldanskih predstav, na nivo „šmire“, temveč je treba pridržati ta dan za resno umetniško delo, če mogoče z dvema predstavama, in omogočiti obisk najširšim plastem ljudstva. Te predstave naj imajo umetniško-vzgojno tendenco, zato morajo biti nad vse skrbno izbrane, temeljito naštudirane in dostojno uprizorjene, moralnih pridig seveda ne smejo podajati; da se zbudi za taka resna umetniška dela razumevanje, naj bi se priredila pred temi predstavami kratka, izobraževalna predavanja kakor uvod k predstavi. (Je bi zahtevala dotična uprizoritev bolj poglobljenega razumevanja, bi se priredilo lehko obširnejše predavanje prejšnji dan. Da bi pomeuile te ljudske predstave trajno umstveno in duševno obogatitev obiskovalcev, naj bi se priredil takoj po predstavi ali pozneje nekak „ seminar", svoboden razgovor o uprizorjeni igri. (Je pomislimo nekoliko na to, v kakšnem duševnem razpoloženju bodo oni, ki se bodo vrnili z vojne, tedaj bo treba repertoar sedemkrat presejati preden se ga udejstvi, da ne prizadenemo razbolenim dušam še hujših ran. Ti ljudje bodo gotovo tvorili največji kontigent posetnikov pri raznih veseloigrah, ki so največkrat istovetne s šundom, in te duševno razdrapane ljudi bo treba polagoma privesti v normalno stanje duševno zdravega človeka. In prav za te bodo predstave s predavanji in razgovori največjega pomena. Vodilno geslo pri sestavi repertoarja bodi: proč od Nemcev! Spoznajmo že enkrat, da najbližji sosed ni vedno najboljši sosed, da nam ni po čustvovanju in mišljenju najbolj soroden. Mnogo del slovenskih pisateljev nismo še videli na slovenskem odru. To popravimo v prvi vrsti! In koliko izmed del Molierjevih, Shakespearjevih, Strindbergovih, Ibsenovih smo videli? Resničnim umotvorom, naj pridejo od kjerkoli, ne bomo zapirali duri našega gledališča, toda le izključno od Nemcev ne smemo zajemati. Toda novodobno nemško opereto in glumo pa prepodimo za vselej z našega odra, nemški „Gasscnhauerjiu se ne smejo nikdar več udomačiti potoni gledališča med našim ljudstvom. V mirnih časih bo itak zopet skrbel Lattermannov drevored, da obnovimo, spomin na priskutno-sentimentalne popevke iz nemških operet. Ljubljansko gledališče, kot središče resne dramatične umetnosti, bi moralo skrbeti tudi za dramatično knjižnico, ki bi se bavila predvsem s tehnično izobrazbo igralcev in bi bila dobra pomoč dilentantskim gledališčem na kmetih. Sploh bi moralo organizirati ljubljansko gledališče predstave izven Ljubljane vse drugače, kakor je bilo to v predvojni dobi. V poletnih mesecih bi sc dala izpremeniti drama in opera v potujoče gledališče. Važnosti takega podjetja v kulturnem oziru pač ni treba še posebej naglašati. Ko v teli dueli preobrazujemo slovensko gledališče, moramo spomniti na to, da eksistira v Ljubljani dobro urejen gledališki oder v »Ljudskem do-mit“. Ali ne bi bilo ekonomično, če bi združili ta oder z deželnim gledališčem in bi n. pr. oder v „Ljudskem domu" rezervirali za dramo, deželno gledališče bi pa imeli za opero in za „bele peneze?“ l*o tem načrtu preustrojeno gledališče bi zahtevalo seveda precej gmotnih sredstev. Da bodo pokrivali dohodki stroške, naj sc nastavijo cene za opereto in glumo, kjer gotovo ne bo nikdar zevajočih praznin pri predstavah, zelo visoko, vstopnina za opero iu dramo naj bo po možnosti nizka, nedeljske ljudske predstave naj bodo kar naj-cenejše. Zabava naj pokriva stroške za pravo umetnost. — Vodstvo gledališča mora biti obvarovano vseh zunanjih vplivov. Na izbero predstav ne sinejo imeti ingerence ne politiki, ne naša sterilna frakarija obeh spolov, ne kakšni „meceni“, ki radi zamenjavajo umetnost z osebami, ki so pod njihovim pokroviteljstvom. H tem v zvezi je gledališka, kritika, ki mora biti popolnoma svobodna, če treba brezobzirna, ker le taka kritika je v prospeh gledališča, igralcev in občinstva. Žalostno je. poglavje o gmotnem stanju dosedanjih slovenskih igralcev. Družabno so bili prezirani in zapostavljeni, ker so imeli vedno prazne žepe. Trdna gmotna podlaga igralcev je eden izmed važnih predpogojev za ugoden razvoj našega gledališča. Edino dostojno razmerje za naše igralsko osobje bi bilo, da se ga „podeželi“, da se odvzame od igralcev odij dninarstva. Po strogi preskusnji naj sledi definitivno imenovanje in napredovanje, na starostno oskrbo sc ne sme pozabiti. Strogo sc mora izključiti iz bodoče organizacije gledališča delo „zastonj“. — Da je treba gledališko stavbo temeljito popraviti in prezidati, da je treba oder modernizirati, urediti garderobo, razsvetljavo, skrbeti za največjo snago itd., vsega tega ni treba še posebej poudarjati. Demokratsko gledališče. V Ljubljani se bo zopet igralo. Vprašanje je, če bo hodilo gledališče po novih potih gledališčne umetnosti — da bo njegovo slovstvo predvsem jugoslovansko, o tem ne smemo dvo-j miti — da pa bo naše prerojeno gledališče tudi popolnoma demokratsko — to mora biti naša zahteva. Naša zahteva je, da se pri i slovenskem gledališču končno že enkrat uveljavi načelo, da je gledališče visoka šola naroda, da je tribuna umetnosti, vsakemu dostopna, vsakemu odprta. Seveda je to v dobi lož manj izpeljivo, kakor v bodočem „gledališču mas“, katerega doba menda ni j več tako daleč. Podemokratiti gledališče bi pri nas pomenilo: najnižje sjoje pritegniti in ! jim omogočiti vstop. Igra naj sc le to in le tako, da igra našega človeka zanima in ga v vsakem oziru dviga, poleg tega pa naj bodo razmere v gledališču take, da sc bo zadnji vaški pastir čutil v njem domačega. Meščanom naj se dopove, da je gledališče za ves narod. Kako grozno je bilo pred leti gledati v slovenskem gledališču razliko stanov! V gledališču, v katerega parterju so še sedele pred desetletij Siškarice v pečali. Po-deniokratimo gledališče! Saj ga ni naroda, pri katerem bi bila gledališka umetnost tako v žilah vsega naroda, kakor pri nas. Poglejte po Sloveniji in preštejte tiste župnije, v katerih se še ni igralo! In pa tiste slovenske gledališke umetnike, ki niso prišli iz najnižjih slojev. Poglejte igro na kmetih in recite, čc ni Slovenec rojen igralec? Gospodje, saj ste že videli našega kmeta, kako je občudoval in se oživel v igro Borštnikovo, Danilovo ali Verovškovo! — Oe je tedaj gledališka umetnost pri nas tako popularna, potem je prva naloga ljubljanskega gledališča, da to še poveča in dviga. Ne sme se več pripetiti, da bo kmetu naše gledališče tuje in da se bo delavec ženiral iti vanj. Zato proč z zastarelim meščanskim gledališčem, času odgovarjajočega ljudskega gledališča nam je treba! Prehitimo v tem oziru Zagreb, ker pri nas je to tako lahko mogoče kakor nikjer drugod. Uredimo si jugoslovansko demokratsko gle- I dališče, posebno v teh časih, ko smo tako vzprejemljivi za vse, kar nosi znak bodočnosti. Slovencu iz leta Gospodovega 1918 ni ničesar nemogoče! Fr. Lip ali. Verstvo. »Slovenec*1 je v svoji letošnji 76. štev. objavil uvodnik „Oniladina“, ki iskreno pozdravlja naš pokret. Clankar se bavi z „Našo poslanico11, glavno z našim stališčem napram verstvu, članek izveni tako: »Demokracija11 računi z verstvom kot danim zgodovinskim faktom, ona „ne more prezreti dejstva11, da versko čustvovanje živi v našem ljudstvu. Ne pravi, ali je na verstvu kaj objektivnega ali nič, ali je resnica ali zmota, marveč ga samo priznava kot dano dejstvo, kot sedanjo kulturno razvojno stopnjo velike večine naših ljudi, ki bi imela torej zgolj relativno prehodno veljavo. »Demokracija11 govori le o »čustvovanju11. Ali ni verstvo tudi prepričanje, kakor moremo imenovati družbene nazore „omladine“ prepričanje? Verstvo sega pregloboko v duševno življenje človekovo, da bi pri njem bilo čustvovanje izključeno; nasprotno, prepleta vsega človeka, tudi čustveno zmožnost njegovo. Toda zaradi tega ni zgolj čustvo brez umske podlage. Vsako, tudi čisto znanstveno nazi-ranje dobi ovojno meglico čustvenosti, če poseže to naziranje v človekovo osebno življenje, toda jedro je kljub temu umsko, v objektivnih, stalnih dejstvih utemeljeno. Take objektivne temelje ima tudi verstvo, ki ni torej le nekaj prehodnega, valovom čustvovanja podvrženega, zgolj etapa v razvoju človeštva. Verstvo je večna sopotnica človekova, je potreba njegovega srca, kulturna pomočnica njegova, a tudi neizogiben postulat njegovega uma." Na ta izvajanja bi imel pripomniti sledeče: Ni dvoma, da je verstvo v konkretni obliki tudi prepričanje, plod uma, ki je tembolj trajno, ker je verski čut človeka v naturi, kar smo že večkrat naglasili („Naši Zapiski1). Ali je to prepričanje resnica ali zmota, pa ne moremo soditi mi kot s o c i -j a 1 n a - s t r u j a, marveč je to zadeva posameznikov in cerkve. Kot sočijalni struji nam zadošča, da ugotovimo pomen verstva in njega vpliv na socijalno življenje Človeštva in našega naroda še posebej. Vse drugo ne leži v krogu naše kompetence in bo navrženo vsakemu posebej. A b d i t u s. Pedagogika. Poglavje o Fr. W. Foersterjev! soci-jalni vzgoji. Znani nemški pedagog Fr. W. Foerster je izdal lani knjigo „Erziehung umi Selbsterziehung1, ki jo je namenil zopet staršem in učiteljem, dušebrižni-kom in vzgojevalcem mladine. Tako se je povrnil sredi vojne k dopolnjevanju svojega 1. IN95. začetega dela, katerega uspehe je opisal v svoji „ Jugendlehre11 (izš. 1904.), namenjeno prav tistim kakor njegovo najnovejše delo. V bistvu je tudi obravnavana snov v obeh delih ista, a v novem pomnožena in poglobljena; pomnožena po raznih v tej dobi izišlih Foeraterjevih pedagogičnih in socijalno-pedagogičnih spisih, poglobljena po težkih nalogah, ki jih nalaga vzgoja človeštvu med vojno dobo s pravcem za še večjo skrb v vzgoji po vojni. V naslednjem podajamo na tem mestu kratek pregled o Foersterjev! zahtevi na torišču socijalnc vzgoje. Razdeljeno je to poglavje na štiri oddelke: a) Vzgoja k miru; b) Socijalna elementarna vzgoja; c) Stališče na-p ra m delavskim razredom; d) Umetnost poslušanj a. Svojemu podavanju pri-devamo šc iz poglavja »Zenska vzgoja11 odstavek: Socijalna ženska vzgoja. Ker Foersterju socijalna vzgoja ni le navodilo za pravilno čustvovanje napram delavskim in služnim razredom, temveč sploh vzgoja k človeškemu skupnostnemu življenju v najširšem pomenu, se poglablja pisatelj v teh časih vseobčega sovraštva med narodi kot prepričan pacifist najprej k vzgoji za pravilno obravnavo s k u p n i h m o d -narodnih vprašanj. Vojne — pravi — ni povzročila kaka prokleta ničvredna družba, bodisi ta kjerkoli, temveč človeški družbi 1 Obširen slovenski razgovor o knjigi je priobčil dr. Simon Dolar v „Popotniku‘‘ leta 1917. str. 89-104. lastni, povsod se nahajajoči sirovi in zakrknjeni egoizem, ki je našel v tem izbruhu le svoj naravni in pravični izraz. Vzrok je v tem, (la smo živeli navidez socijalno, v resnici pa smo ostali prav antisocijalni, ker smo mislili, da se poravnavajo proste sile samopašnosti s sunkom in s protisunkom, z grožnjo, in s protigrožnjo. A tako mišljenje je bilo naši kulturi neobhodno potrebno. Kajti zmota in podkupim stran v razvoju najnovejše civilizacije je bilo ravno dejstvo, da uprav tej dobi, ki so ji na vseh življenjskih toriščih dajali pravec materijalni interesi, pripada naj višji triumf zunanje naturne nadvlade, svetovne ohranc in povišanja človeškega življenja, svetovno-gospodarskega združenja sil. Ta sijajna in navidez nerazrušljiva solidnost človeškega življenjskega reda, ta skoraj avtomatična točnost 111 vprijemljivost vseh funkcij, to je bilo, kar je povzročilo nedostat.no vero tudi v realnost nravstvenega svetovnega reda. čemu je bil potreben misterij žrtve, ljubezni in odpovedi, če pa so menjava in konkurenca, znanstvo in tehnika, vojaška organizacija in finančna tehnika tako docela skrbeli za varnost pozemskih reči? Da pa je bilo to samo navidezno stanje in da človeška družba in človeško delavno občestvo v resnici ne more obstati na teli le materijalnih in le intelektualnih temeljili — to ravno je pretresljivi nauk svetovne vojne. Človeška družba, ki se je zdela le še problem gospodarske in politične organizacije, mora postati zopet nravno-verski problem, kajti zvišena duševna sila, slavljena v pridigi na gori, se ne da zvoditi po nobenem, še tako spretnem ovinku na dobičkarstvo, ne da se izraziti v njegovih računih; ta duševna sila se bo končno le priznala kot misterij vsega človeškega življenjskega občestva; priznala se bo, čeprav je odtod pa do nasledstva še dolga pot in taka tudi še ostane. Napačen bi bil pacifizem, napačen za vse življenjske panoge, ki bi označeval bodočo mirovno nalogo Človeštva z vprašanjem: „Kako se izognemo konfliktom To bi se res reklo „mir bolj ljubiti kakor križ.“ Pač se moramo izogibati vsem onim konfliktom, ki nastajajo le zaradi materijalnih dobrin; imamo pa še drugačne dobrine, zaradi katerih moramo voljno prevzemati na se jezo in sovraštvo; saj prinaša ravno najgloblja resnica najtežje konflikte in ločitve v življenju. Za kar gre, to je naloga, da vsakovrstne razpore poravnamo na ves človeški način in ne po živalsko, pri čemer uporablja človek vse svoje višje zmožnosti le v to, da je živalski kot živali same. Z vzgojo, ki odgovarja tej nalogi, je treba smotreno pričeti že v prvi mladosti. S tein nikakor ne zahtevamo, da bi se že kar tedaj začelo s prezgodnjo mirovuostjo. Vzgoja značajnostne samovlade mora preiti fazo elementarnih in drastičnih sredstev, kajti „obrambnost“ bi /.nabiti kdaj pozneje nedostajala tudi takrat, ko bi bilo treba braniti višje dobrine. Vsekakor pa mora priti v to fazo človeškega bojnega življenja več vi teštva, več obzirnosti. In obenem mora vzgojitelj one pretepače in rožljače s sabljami, ki ne morejo poravnati nobenega konflikta interesov drugače kot s tepežem in glasnim prepirom, javno označiti kot take, mora jasno pokazati, da pravi junak ni pes, ki laja nad vsakim mimoidočim vozom, marveč da je treba pred vsakim prelomom vse poizkusiti za mirno poravnavo. Zato je treba več samo-vladarske moči kakor za takojšen napad — kar vse pomeni neprecenljivo samodiscipli-niranje volje. Taka vaja v mirni poravnavi nasprotujočih želj in naziranj pa je tudi važna šola v organizatorični zmožnosti, s katero ne začenjamo nikdar prezgodaj. Moderni svet je docela navezan na zadružnost, sporazumnost, na organizacijo, mladega Človeka pa se skoro nikjer smotreno ne navaja, da se v navadah občevanja, govorjenja, vsega načina svojega vedenja pripravi za naloge visoko razvitega družbenega življenja. Vzrok za ta nedostatek naše vzgoje z ozirom na vse te naloge je pač jasen in smo ga drastično čisto spoznali v svetovni vojni: takoimenovani odrasli so na tem torišču sami ostali „v povojih"; saj se vsa metodika mednarodnega občevanja Nnc loči prav nič od vedenja v otroški sobi, kjer sta se dva paglavca zbila in ni kriv nobeden, dokler se končno ne pojasni krivda obel). Le oni odrasli, ki so ga pripravili težki dnevi narodov do tega, da je temeljito revidiral svoje mišljenje o človeških rečeh, le oni bo zmožen, da pomaga otrokom, da se spozna v njihovih razporih, da pripozna vzroke in posledice, da napreduje v »spoznavanju pravice1*. In pokazal bo mladini na konkretnih primerih njenega lastnega skupnega življenja, da jc treba za preudarno obdržanje in ustvarjanje miru dosti več in višjih sil značaja, kakor za nasilno odločevanje. Za tako vzgojo pa služijo naslednja nayodila: 1. Pojasniti jc treba besedo Kristusovo: Kdor za meč prijema, bo z mečem pokončan". Sila sicer lahko rodi trenotne uspehe, a kliče le tudi po protisili in ogroža tako še prav posebno lastne zahteve. Zato je setev velikodušnosti in miroljubnega primera, ljubezni in spoštovanja do tuje pravice navsezadnje v vseh življenjskih primerih daleko-vidnejša politika. 'J. Ce branimo svoje upravičene interese, ne smemo zamujati in moramo biti takoj pripravljeni, da žrtvujemo ali svečano obljubimo nastopati za kake pravice ali želje nasprotnikove. Tako se sploh krepi avtoriteta in moč pravne ideje in slabi kratkovidna in krčevita samopašnost. 3. Iz razžaljenega samoljubja se izeim-ljajo vsekakor težji konflikti, kakor iz razžaljenih interesov, tudi med narodi in razredi. Najtežje stavke niso nastale zaradi znižanja mezd, marveč zaradi znižanja človeške časti. Ce moram vsled kake zahteve ali pritožbe napasti samoljubje posameznika ali kake skupine, moram istočasno skrbeti za posebni ekvivalent na počasčenju, s čemer prizadetemu omogočam, da se mi ukloni, ne da bi se moral ponižati ali bati, da izgubi spoštovanje drugih. 4. Noben človeški prepir sc ue more končati, če skušata zvaliti krivdo na postanku in razmnoženju prepira stranka na stranko ter s farizejsko samozavestjo tajita lastne grehe in napake. Kavno za naloge socijalnega skupnega delovanja pa človek še zlasti potrebuje zmožnost, da priznava lastne napake in pogreške kot take, ne le da omogoči poravnavo v notranjosti gotovega konflikta, temveč tudi, da izvaja iz tega konflikta pravilne posledice za revizijo lastnega vedenja. 5. Velikodušnost jc med najplemenitejšimi nagibi človeške duše; nagib, ki poravnava razpore in ustvarja družabnost. Velikodušnost je razkritje sredi boja, ona podarja lastno prednost, da s tem ravnanjem razoroži tudi jezo nasprotnikovo; sredi oproščenih strasti se obrača na plemenitost v nasprotniku in spoštuje njega samega z zaupanjem. To zaupanje pa jc pravi in ne-obhodni začetek poravnave. Prav za ta apel jc mladina zelo sprejemljiva, nedostaja ji dostikrat le konkretnega vodstva. 6. Tudi neposredna sprava ima svoje posebne psihološke predpogoje in svojo posebno umetnost v tonu, ki se ga mora upoštevati, če se hoče doseči mir. Dostikrat zahteva vzgojitelj od dveh razprtih gojencev, da se poravnata. Tedaj pristopita še s srdom v srcu in s srdom na licu, si ponudita desnico, levico pa stiskata: Gorje ti, če ne najde ta mirovna ponudba takoj odmeva! „Ti si sicer začel, ti ničvrednež, in jaz sem brez-dvomno zmagalec in bi te lahko uničil, a hočem biti velikodušen in se s teboj spraviti, — a zapomni si, če se zdaj ne poravnaš, se ti bo slabo godilo!“ Drugi seveda na to robato odgovori, na kar prvi: „Ponudil sem mu roko v spravo, a on me jc zavrnil — zdaj pa gre na njegov rovaš, če se konča grozno, in prav se mu godi!“ Takemu otroku je pač treba razložiti globoko nasprotstvo v vsej njegovi akciji: na zunaj je hotel imeti mir, duh miru pa v njem še ni bil živ, t. j. nedostajalo mu je samospoznanja, spoštovanja do nasprotnika, upoštevanja njegove samozavesti, zato tudi ni mogel najti za svoje besede prijaznega in priljudnega tona. Mir ima pač svoj ceremonijal, svoj slog, svoj jezik in ni mogoče govoriti o miru s trdimi vojnimi izrazi. Do sem omenjena naloga sicer ne izčrpa še vsega pedagogičnega problema; treba je marveč, da ves tako imenovani „boj za dobro“ najprej očistimo vseli nižjih bojnih instinktov, ločimo duševno delovno silo strogo od animalične razdirajočnosti. Saj je postalo prokletstvo za vse naše delo „za dobro", ker obtožujemo kulturna stremljenja docela z vojaškimi primerami meča, poboja in pregona. Kar potrebujemo, je, da iztrebimo iz kulturnega dela odločno in temeljito vse vojne nasilnosti. Spoznati moramo, za kaj nam pravzaprav gre pri kulturnih problemih: saj so to vendar vedno le problemi združenja in organizacije na podlagi dobre volje in notranje pritrditve posameznika — zato ravno so vse slike iz brutalnega boja človeka proti človeku docela zavajajoče sugestije. S o c i j a 1 n a elementar n a v z g o j a. Vse, dozdaj navedeno vzgojno delovanje pa zahteva za temelj smotreno oprostitev naivnega zabubanja v lastne interese. Trdo samoljubje, ki je pač vedno bilo in vedno bo, ki pa se je od 18. stoletja sem zavedno in nezavedno gojilo kakor regulativni princip družbenega življenja (zato so ga tudi vzgojitelji le prepogosto s prikritim veseljem smatrali in branili kot pripomoček za uspešni boj v življenju), mora dobiti z vzgojeslovjem vse drugačne protiuteže kakor doslej. Te proti-uteže naj ustvari socijalna vzgoja, kar ji bo pa mogoče le z obširnim navajanjem na rešpekt. pred tujo lastnino, tujimi čustvi in potrebami. Kot prvo in najvažnejše pri socijalni elementarni vzgoji je navodilo za najpreprostejši obzir na okolico. Pod to poglavje spada tudi točnost in sicer socijalna stran točnosti, ki je sploh osnovna vrlina in osnovni predpogoj vsega socijalncga skupnega dela, vse delazmožne organizacije. Kajti socijalna kultura ne pomeni le, da se inia usmiljenje z ljudstvom, temveč predvsem: Bodi točen, bodi mož-beseda, bodi si svest svoje naloge! Istega pomena kakor točnost je etika moške besede; kdor ne spoštuje svoje besede, bodisi tudi v interesu lastnega razreda ali lastnega naroda, ta se igra s temelji človeške družbe; kar smatra najprej za dovoljeno napram sovražnikom, bo le prekmalu uporabljal naprain lastnim drugom. Važno priliko za socijalno-pedagogično izobrazbo nudijo mladinske igre; a ne take kakršne se goje na kontinentu, marveč one v Ameriki in na Angleškem, kjer prihaja pri igrali tudi manjšina do svojih pravic, obenem pa ve tudi, da mora tudi sama v svojih zahtevali misliti „soeijalno“. — Dobra vaja za spoznavanje drugih je tudi pisanje pisem, pri katerih slog pač ne obstoja le v tehničnem oziru, temveč zlasti v nravstvenem taktu, ki čuva nad izbiro besed, ki se zaupajo papirju. — Istotako spada k uvajanju v socijalno življenje tudi, če se mladi človek zgodaj opozori na to, da je nervozna nestrpnost napram tujim navadam in posebnostim prava neizobraženost pri človeku. Človeška družba temelji na skupnosti nasprotstev — za našo socijalno življenjsko nalogo je torej najvažnejše, da se zgodaj vadimo shajati v miru s temperamenti in nazori, ki dražijo naše živce, namesto da se obdajamo le z ljudmi, ki so nam simpatični. Vedno ponavljajoče se geslo socijalne vzgoje mora biti: „Uživi se v tuj položaj!" Stališče napram delavskim slojem. Oe zahtevamo globoko čustvo pietete napram vsakemu človeku, mora biti to čustvo napram slojem, ki telesno težko delajo, še poglobljeno; iz tega pravilnega duševno-nravstvenega naziranja izhaja sam po sebi boj proti razredni ošabnosti in razrednemu samoljubju, izhaja pravilno osebno stališče napram soeijalnemu vprašanju in napram vsem posameznim problemom občevanja s pripadniki delavskega razreda. Vzgoja k temu se prične najlaže z gojitvijo pravilnega čustvovanja z domačimi posli. Od tu naj se obrača pogled na vse one, katerih težkemu, dostikrat nemotenemu in brezupnemu delu se moramo zahvaliti, da lahko v miru množimo svoje duševne zaklade ; s spoznavanjem tega dela se zbudi v mladem človeku potreba do spoštovanja s temi sloji in zavest pravilnega občevanja ž njimi. Obenem pa nastane po takem občevanju v vseh slojih spoznanje prave razdelitve dela. Za vse to pa je poleg teoretičnega pouka o socijalnih dolžnostih potreben tudi intimen osebni stik različnih slojev. Tudi pri nas bo moralo priti do tega zbližanja, ki ga praktično izvajajo v Ameriki in na Angleškem tako-imenovani „settlements“, naselbine izobražencev v delavskih kvartirjih. Te naprave, ki so storile tam toliko za zbližanje slojev in kojih residenti se pri volitvah v komunalne urade vedno v prvi vrsti upoštevajo, bodo morale vršiti kot visoke šole socijalne informacije in socijalnega mišljenja tudi pri nas svojo visoko misijo. Umetnost poslušanja. Z dosedanjimi izvajanji je bilo potisnjeno v središče socijalne vzgoje navodilo za notranjo soudeležbo; prav tako je potrebno tudi navodilo za pravilno socijalno prakso, ki pa je brez vrednosti, če ni bilo pred njo omenjenega, važnejšega. Kot temelj vse praktične socijalne vzgoje je treba navesti nekaj prav neznatnega, namreč: umetnost poslušanja. To umetnost pozna pač le malo ljudi, kajti večinoma govori vsak najrajši sam in o sebi, postane pa nestrpen, kadar govori in pripoveduje njegov sosed. V resnici pa se pričenja vsa socijalna kultura z zmožnostjo resno in prijazno poslušati, V tem se izda ves človek, tu se vrši posledna sodba nad dušami, tu prepadajo poveličevani v žveplo in neznatni se dvigajo v svetlo luč. Že J. Stuart je dejal: »Dobrotni posluh je akt najlinejše notranje poštenosti in velika pomoč, da je možno dobrotno govoriti.“ — To so splošna načela Foersterjeve socijalne pedagogike, v katero bi spadala kot posebno poglavje še politična vzgoja. Te ne obravnavamo na tem mestu, ker se ozremo rajši še k poglavju, kjer govori F. zlasti o socijalni ženski vzgoji, dasi velja zgoraj omenjeno, splošno, pravtako za vzgojo deklic kakor dečkov. Socijalna ženska v z g o j a je izražena v stavku: „Marta, Marta, skrbna si in veliko si prizadevaš, a Marija si je izvolila boljši del.“ Kakor je namreč blagoslovljeno in res potrebno praktično socijalno izšolanje in delo, ostaja vendar — tudi za globje socijalno ozdravljenje — le postranska zadeva, pravtako kakor so prepotrebne ljudske jedilnice postranska zadeva naprain korenin sc poprijemajoče reforme gospodarskih razmer. Za izboljšanje našega socijalnega življenja in za vzgojo ženske mladine naroda je vendar najvažnejše, da imamo žene, ki so se v vsem svojem mišljenju in čustvovanju, v vsem svojem izobraževalnem stremljenju, v načinu svojega delovanja smotreno povrnile k temu, česar nam je treba; prave ženske žene, dom odgajajoče žene, ki so spoznale, kaj je v življenju treba; ki niso le praktične sotrudnice, nego vedo, v čem je treba pomagati. Pri vsem današnjem praktičnem soeijalnem delovanju se je zbudila in zgojila neka medsebojna zavist; sredi karitativnega dela zadene uspešno tovarišico hud pogled; občutljivost, siljenje v ospredje, nevoščljivost in brezštevilne intrige se širijo v besedah in v dejanjih celo v krogih, kjer je vsako uro parola beseda „socijalno“. In vendar bi ne smelo biti, da izpodrine Marta Marijo, kajti najvažnejša socijalna sotrudnica današnje dobe je žena, ki ne deluje „soci-jalno“, pač pa skuša, da kot odrešen človek uredi vprašanja in konflikte svojega osebnega življenja, a brez vsakega šuma in brez vsakega samodopadajenja. V njej se vnovič organizira življenje, kar je resnična »socijalna praksa11. Ta pa ostane brez tega načina uporabe v vsem soeijalnem delu nevarna laž in pokvarja družbo in značaj. Pavel F1 e r e. l Pri Pri nakupu različnega oblačilnega blaga se blagovolite poslužiti veletrgovine g A. E. Skaberne Ljubljana. fllbum »Begunci" z verzi R. Gradnika K 6— „5lov. Madona" po orig. Fr. Klemen- K 2— čiča, velika stenska slika br. okv. 34 — // 1-20 z okvirjem n 60;— )) 120 Rlbum 10 umetniških reprodukcij po n 1-20 originalnem slov. umetništvu V )} —■80 obliki razglednic 2 — Založništva »Umetniška propaganda" Ljubljana Edicije „(Jmetniške propagande" I zbirka 10 razglednic po origin slov. umetn......... Gasparijeva serija 6 razgl. . Smrekarjeva „ 6 „ Fr. Tratnik „Begunci" 6 razgl Fr. Tratnik 4 risbe na razgl. naročila sprejema „Umet. propaganda" u Ljubljani, Sodna ulica 5. Največja slovenska hranilnica! Mestna hranilnica ljubljanska Ljubljana, Prešernova ulica št. 3 je imela koncem leta 1016, vlog K 66,800.000’—; hipotečnih in občinskih posojil K 27,600.000; rezervn. zaklada K 2,500.000. Sprejema vloge vsak delavnik in jih obrestuje najvišje po 4% večje in nestalne vloge pa po dogovoru. — Hranilnica je pupilarno varna in stoji pod kontrolo c. Icr. deželne vlade. Za varčenje ima vpeljane lične domače hranilnike. — Posoja na zemljišča in poslopja na Kranjskem proti 5.%, izven Kranjske pa proti 5obrestim in proti najmanj 1 °/0 oziroma 3U°lo odplačevanju na dolg. — V podpiranje trgovcev in obrtnikov ima ustanovljeno Kreditno društvo. ■&- (G « Nogavice, pletenine, perilo in drugo različno v to '..:.rnrr stroko spadajoče blago ---------------- --------- <3b l^upite najceneje u Ipecijalni trgcuini €. £l{abernc Ljubljana. ——------------------M--------------- m Tiskovine vseh vrst m kakor: časopise, knjige, brošure, cenike, lepake, letake, vsporede, tabele, račune, kuverte in pisemski papir s firmo, vizitke, naslovnice, & računske zaključke m in vsa v to stroko spadajoča dela izvršuje ukusno in ceno »Zvezna tiskarna" : v LJUBLJRNI, 5*ar* *r9 štev. 19. : V zalogi ima tiskarna tudi vse po najnovejših predpisih izvršene obrazce za slavne občinske urade, aprovizačne odbore, cestne odbore, zadruge, gg. trgovce, odvetnike in notarje, gostil- — z ničarje itd. =====