263
Poučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.)
232.
Vzgoja kokova; njeno uživanje v Ameriki.
Koka je grm, ki vzraste do dobrih dveh metrov visoko. Cvetovi so mu drobni in beli kakor našemu belemu trnu, a perje je jajčasto in veliko kakor naše črešnje. Na lice je temnozeleno, spodaj pa nekoliko svetlejše. Samorasla koka se nahaja po obronkih andskih v Parovanski in Boliviji, no za žvekanje jemljo samo perje od vzgojene koke. Vzgoja kokova je mnogo bolje razširjena v Boliviji nego v Peruvanski, in najDolj se ukvarjajo ž njo Indijanci plemena Ajmarskega. Ajmarci redko kedaj jedo živalsko hraao, in mora biti uže kaj posebnega, kedar zakoljejo ljubo lamo. Oni žive največ ob nekem grenkem korunu, ker po višinah, po katerih prebivajo, ne uspeva več navadni korun, ne koruza, ne ječmen, in ni čudo, da ob taki slabi hrani žvekajo po cel dan koko in da se mnogo brigajo za vzgojo te preljubjene rastline.
Središče kokove kulture je v Boliviji v pokrajini Jongas. Iz semena vzgoje tu mlade rastlinice in jih potem presade na primerna mesta. Po visokih gorskih obronkih, koder imajo še srednjo letno toploto od 18 do 20° C, nahajajo se še prekrasni nasadi koke. Z velikim trudom je napravil tu človek ravnico nad ravnico, kakor pri nas po mnogih gorskih krajih uapravljajo vinograde. Tretjega leta se razvijejo grmi uže toliko, da se more perje od-trgavati. Ako imajo nasadi ugodno ležo in ako jih je moči zalivati, obero perje po trikrat, štirikrat na leto. Ne potrgajo pa vsega perja, temveč samo ono, katero je popolnoma razvito in se lomi, kedar je človek zvija. Kedar ženske in deca potrgajo perje, potem je na solnci posuše. Na oralu se na leto dobi samo 400 kg posušenega perja. Posušeno perje diši kakor mlado seno, in ljudi, kateri niso koke vajeni, rada od tega duha boli glava. Dobro posušeno perje je svetlozeleno. Od vlage postane perje temno, slabejšega okusa in na trgu je precej ceneje plačujejo. V ustih perje ni zoprno, malo pogreni in podraži. Okus je dokaj slastnejši, ako se perje žveka z mrvico živega apna ali pepela.
264
Vlada v Boliviji je naložila davek na proizvajanje koke, in zato se zna po priliki, koliko se perja na leto nabere in posuši, v Peruvanski pa nimajo nobenega davka. V celi Boliviji donaša davek od koke na leto 630.0C0 gld., in zato se ve, da se na leto nabere in posuši 6,000.000 kg perja. V Peruvanski pa komaj 3,000.000 kg perja na leto nasuše. La Paz v Boliviji je središče trgovine s koko. Sem se dovažajo silni svežnji koke in na debelo prodajajo, pa tudi v manjših mestih imajo vedno po cele tovore koke na prodaj. Vso trgovino na drobno vodijo ženske, katere prodajajo po javnih krajih suho perje na vago.
Indijancu, ki živi po visočinah andskih, je v koki vsa sreča in uživanje. Nikedar ga ne srečamo brez ko-žene torbice, v kateri nosi posušeno perje, in brez male bučice, v kateri ima živo apno ali pepel. Peruvanci jemljejo s perjem po malo apna, a v Boliviji najraji samo pepel od netiih rastlin. Kedar se Indijancu poljubi žve-kati koko, hoče jo v miru. Ako se pod bremenom poti, položi je na stran, sede mirno na tla, vrže pred se torbico in jemlje veselega obraza pero za peresom. Na obrazu mu bereš, kako je srečen, da se mu pod prsti cel svitek perja giblje. Po skrbni pripravi in po veselem obrazu sodiš, da je Icdijancu žvekanje koke res prava sreča in uživanje, a ne prosta navada. Po trikrat, tudi po štirikrat na dan popusti Indijanec delo, najsi bode v rudniku ali v tvornici, z motiko v roki ali s težkim bremenom, da v miru požveka dar božji. Mej delom, hojo in jahanjem nima žvekanje koke onega pravega učinka. Vsa slast in uživanje se čuti samo ob mirovanji in le-narjenji. V debelem hladu pod gosto krošnjo se najbolje uživa koka. Tu se mirno dve, tri peresa zvijejo v svalek in v usta porinejo, iz bučice pa se s koscem suhega lesa zajme malo apna in v usta nese. Apno da koki pravo slast, a tudi napravlja, da je v ustih veliko slin. Z žvekanjem postane slina zelenkasta, pa se je nekaj požre, nekaj izpljune. Kedar iz koke neha sok lesti, potem jo pa Indijanec izbrusi in novo v usta porine. Oddihljaj, ki ga Indijanec pri vsakem delu ima, traje !/4 do % ure? m v tem La8U more po dva ali tri svalke koke požvekati. Gospodarji v rudnikih in na velikih gospodarstvih so uvideli že davno, da zaradi svoje koristi morajo delavcem po trikrat na dan dovoliti, da se oddahnejo. Vsak indijanski delavec bi kar takoj zapustil gospodarja, ako bi mu hotel oddih vzeti ali skrajšati. Mej oddihom in žvekanjem poloti se Indijanca taka brez-skrbnost, kakor da ga ne briga ves svet. Naj ga draži ali jezi kdor hoče, on ne trene z očmi. Za starega kokarja vele, da ga, kadar žveka koko, ne vznemiri naj-besnejša nevihta, katera mu nad glavo kreha veje in ruje drevesa; pravijo, da mirno gleda, kedar se mu približava besna divja zver, ki ga hoče na kose raztrgati, da brez skrbi počiva tudi takrat, kedar uže plamen po posušeni pustari na okoli liže, a se ne boji, da bi se opekel ali zgorel.
Indijanci po Andah so melanholične čudi in žive* zelo tožno in enolično. Obitel, ki pod isto streho sta-stanuje, kaže tako malo mejsebojne ljubezni, kakor da člani niso iste krvi. Kedar Indijanec nima dela, stisne5 se v kot svoje koče ter mirno žveka koko. O a je tih, a na obrazu se mu bere, kako da ga vedno neka togar mori. Ali ga boli srce za slavno prešlostjo, ali ga peče^ duša, ker mora gledati, kako se v njegovi domovini še-piri beli tujec, težko da bi to pogodili, ali od koke go-tovo ni tako oslabel, ona mu je le še edina tolažba in veselje. Koka mu je dedščina iz starih in srečnejših časov, ko mu v zemlji ni bilo drugega gospodarja razen* Boga, njo ljubi nad vse na svetu.
Tu in tam tudi kuhajo koko in jo pijo kot čaj^ Pijača taka človeka ugodno razd^aži. Ako je pijača močna, vzdrži človeka dolgo, da ne čuti gladu, in kedar leze v breg, ne teži ga sapa tako. No na ta način ser malo koke potroši, ker jo največ žvekajo. Žvekanje napravlja iste učinke kakor pitje, samo da je pri žvekanj* delovanje počasnejše in dalje traje. Žvekanje imajo z& prosto in neotesano navado, katera se Evropceni gabi,, ali vender je po peruvanskih mestih mnogo belcev, kateri se vsak dan po nekolikokrat stisnejo v kot, da kakor Indijanci svojo koko žvekajo. Kdor se koke navadi, nima-več moči, da bi jo pustil, in zato ni sumnje, da mora biti v njej neka posebna dražest. Strastnega prijatelja-koke nazivajo „kokero". Kedar takega kokarja popade* prava strast, gre iz hiše in se skrije za več dni v goščor kjer v največem miru uživa koko. Pripovedajo, da taka strast prijema tudi mladino iz najboljših hiš, katera jtf potem zgubljena za hišo in rodbino. Pobegne ti iz mestar zapusti najuglednejše društvo, pa se najpreje skriva v kaki indijanski vasi, a potem s3 umakne v gozd, kjer živi nenavadno življenje, prav po divjaško. Kadar o kom vele, da je beli „kokaru, to je toliko, kakor da so mu rekli, da je „propalica", da je izgubljen.