Koroška v slovstvu
Na letošnjih Koroških kulturnih dneh (15.—17. febr.), ki so sicer vsakoletna osrednja prireditev strokovne, znanstvene, politične, kulturne misli koroških Slovencev v Avstriji, je bila po daljšem času spet večja pozornost namenjena vprašanjem literature, predvsem slovenske, pa tudi nemške, kakršna se na avstrijskem Koroškem pojavlja. Prireditev je bila jubilej-
231
na, deseta — že od vsega začetka pa ji gre nedvomna zasluga, da je spodbudila in pospešila raziskovalno in interpretativno delo v zvezi s to zgodovinsko slovensko pokrajino.
Na prvih Kulturnih dneh konec leta 1969 je pisec tega poročila prebral pregled slovenskega literarnega snovanja za avstrijsko mejo v 20. stoletju in s tem na neki način nadaljeval tovrstno delo pokojnega literarnega zgodovinarja, koroškega rojaka Ivana Grafenauer j a, ki seveda prejkoslej ostaja osrednje ime ustreznega zgodovinopisja — katerega delo in misel pa iz razumljivih, naravnih vzrokov nista več mogla poseči v dogajanja zadnjih desetletij. Pisec tega poročila je takrat na osnovi razmeroma natančnega pregleda ne tako ma-loobsežnega gradiva skiciral slovenski literarni razvoj na Koroškem po anšlusu; omembe vrednejša opora pri tem so mu bili le nekateri bio-bibliografski oziroma opisni članki o posameznih avtorjih, ki jih je dotlej v tržaški Mladiki predstavil Martin Jevnikar. — Bolj ali manj na osnovi tega pregleda je po 1969. nastala še vrsta drugih: Detelov, Zablatnikov, do neke mere Vospernikov, Hafnerjev in Prunčev, kot osnova je služil tudi prikazu slovenske koroške zamejske slovstvene ustvarjalnosti v Kondorju (Ta hiša je moja, pa vendar moja ni); nekaj tehtnih posamičnih interpretacij (Lipuša, Messnerja) je pripravil Boris Paternu; zanimiv avtor je za ta del dunajski slavist, sicer Korošec Pavle Zdovc in še kdo.
Lep prispevek je tem prizadevanjem letos na Kulturnih dneh dodala mlada koroška slavistka Vida Obid. Pod naslovom Slovenska literatura na Koroškem po letu 1945 se je ob sicer neizbežno ponovljenih osnovnih obrisih nekajkrat uspešno posvetila pomenski in slogovni razlagi izrazitejših avtorjev in njihovih tekstov (Polanška, Kokota, Lipuša, Januša, Messnerja), podrobneje se je zaustavila tudi pri členitvi revije Mladje, njenega programa in perspektive. Razmeroma kratka in kritična pa je bila do celovške Mohorjeve družbe, kar je sprožilo nekaj sicer dovolj strpnih in konstruktivnih ugovorov — predvsem v zvezi z vlogo slovenske politične emigracije takoj po vojni na Koroškem in pa v zvezi z njenim najplodovitejšim in najbolj na Koroško vezanim pisateljem (čeprav se je razmeroma zgodaj selil »naprej«, v Ameriko) Karlom Mauserjem, češ da sta oba, emigracija in Mauser, vredna tehtnejše ocene. — To seveda drži: že na prvih Kul-
turnih dneh sem opozoril, da je bila vloga emigracije na Koroškem izrazito dvojna; po eni strani je s svojim pismenim in navsezadnje intelektualnim potencialom resda v veliki meri oblikovala slovensko publicistiko na Koroškem, ki je bila takrat za ta del precej »prazen« prostor, na drugi strani pa je s svojo politično zagrizenostjo in slepoto zasejala strahovite spore, ki so bili docela neavtohtoni in ostajajo še danes naporna hipoteka za vso slovensko manjšino v Avstriji. Podobno je z Mauserjem: bil je dolga leta glavni pisec celovške Mohorjeve družbe, ki jo je zalagal z ve-černiškimi pripovedmi po Jalnovem vzorcu — v njih je le snov dvakrat ali trikrat koroška (sicer je vse gorenjsko, s problema-bičem lahko literarni zgodovinar že danes brez kanca posebno slabe vesti zapiše, da tiko in vsakršno specifičnostjo vred). Za Mauserjevo obsežno trilogijo Ljudje pod je zlasti v drugem in tretjem delu, ki sta bila bržkone pisana že v Ameriki, preobremenjena z ideološko in politično tendenč-nostjo, tako da ji je težko vzdržati kriterije literarne kvalitete. Zato ostaja kljub nekaterim podobnim ideološkim podtonom verjetno literarno še zmeraj najzanimivejši in najboljši Mauserjev zgodnji avtobiografski roman Kaplan Klemen, precej bli-zek značilni Pregljevi pripovedni fakturi, pa spet daleč od kakršnekoli koroškosti.
Drugo predavanje na Kulturnih dneh je pripravil koroški književnik in demokrat Helmut Scharf, pri nas med drugim znan po koroški literarni antologiji Kärnten im Wort (Koroška v besedi), v katero je brez zadržkov sprejel tudi vrsto slovenskih besedil. Predstavil je nemško koroško literaturo po letu 1945, svoj pregled pa uvedel z vrsto načelnih vprašanj, na primer o tem, kaj da to sploh je, nemška koroška literatura — ali je sploh mogoče govoriti o deželnem značaju kakšne literature. Nekaj tihih, imanentnih meril po njegovem za to le obstaja: koroška provenienca avtorjev, ali avtorjevo preživljanje življenja na Koroškem, trajno ali začasno, dalje so to lahko koroške snovi in motivi, ali pa koroške založbe, ki delo tiskajo, koroška publika, slogovno in miselno koreninjenje v koroški tradiciji. Na podoben način je dvomil (in jo navsezadnje vendarle ustoličil) o letnici 1945 kot mejni, periodizacijski letnici. Potem pa je skušal pri vrsti avtorjev skicirati determinante koroškosti v značilnih tipičnih oziroma neizogibno koroških temah (narava dežele, človek — recimo kot slovanski element pri Perkonigu, Vieser-jevi. Mačku, Handkeju in drugih; deželna
232
zavest in preteklost, posebno nacistična, ki je tod zapustila globoke in usodne sledove, ipd.). Perspektivo za naprej je videl v tematiki sožitja in sosestva med obema narodoma; v smiselni odprtosti koroškega snovanja navznoter in navzven, kajti dežela je mejna in v njej se pretakajo številna kulturna izročila: priložnost za evropsko pomembno misijo (žal je praktični vsakdan prepogosto gluh za tovrstne vizije; nekaj ustreznih Scharfovih in še katerih besedil si ne more in ne more utreti poti do javnosti).
Bil je to zanimiv, literarno slikovit, tudi intenzivno informativen referat, z močno demokratično intonacijo.
Tretje po vrsti je bilo predavanje pisca teh v^rstic, in sicer o razmerju med slovensko matično in koroško slovensko literaturo. Poglavitna izhodna teza: iz časov poltisoč-letne karantanske središčnosti za slovenski etnični prostor (prvi slovenski zgodovinski upravni in kulturni center je bil v Celovški kotlini) je v slovenski zavesti in pod njo ostalo upoštevanje takšne centralnosti — Koroška se je s svojo preteklostjo in funkcijo izoblikovala v pomembno znamenje slovenske identičnosti. Še pred dobrimi 100 leti se je zdelo to nekako samoumevno in naravno; s postopno nemško asimilacijo in končno s plebiscitom pa je ta stara središčnost in znamenje slovenske samoniklosti čez noč postalo periferija, kar je za skupno narodno zavest bil hud šok, ki z recidivi traja še danes. — Do plebiscita je slovensko slovstveno (in siceršnje) delovanje na Koroškem potekalo skladno in integralno s splošnoslovenskim, potem je začelo zaradi posebnih razmer ubirati svojo pot, v glavnem pa je sredi represivnih razmer naglo ugašalo. Ko je po drugi vojni znenada spet pokazalo življenjsko moč, je to bilo za skupno slovensko narodno mentaliteto veliko olajšanje, bilo je pač eno od znamenj slovenske neugonobljivo-sti. Slovenska skupnost, matica, je obuditev pozdravila z odprtimi rokami, s čimer pa so se odprle nekatere nepričakovane nevarnosti za zdrav razvoj te literature. Ker je kot umetnost pomenila še marsikaj mimo umetniškega, bi lahko postopoma tisto drugo začelo nadomeščati njeno resnično literarno vrednost. Tako mora slovenskega koroškega avtorja danes nujno spremljati podvojena mera samokritičnosti, nekatera znamenja namreč kažejo, da strogost do lastnega dela pri večini avtorjev zares popušča.
In končno je znani prevajalec Peter Ker-sche izredno natančno in sistematično pregledal prevajanje slovenske literature v nemščino za leta od 1945 naprej. Upošteval je domala vse: od statistike teh prevodov, do prevajalcev, založb, možnosti, štipendij in ustreznih nagrad (za spodbujanje prevajalcev — zvečine ostajajo neizkoriščene). Skoraj zagotovo je mogoče reči, da še zlepa kakšna takšna literarna bilaterala ni bila tako izčrpno obdelana in prikazana (podrobneje pa o analizi ne poročamo, ker je bila prevedena, objavljena v Književnih listih 1. marca).
Vsa ta predavanja so bila zadnji, sobotni dopoldan, ko zanimanje ponavadi že popušča; pa vendar je občinstvo, deloma tudi nemško, saj je bilo vzorno poskrbljeno za sinhrono prevajanje, zbrano vztrajalo in se vključevalo v diskusijo. »Literarni« del Korošlčih kulturnih dni je tako smiselno, zaokroženo, dopolnjevalno in obenem dostojno zaključil letošnjo jubilejno prireditev, v celoti naravnano v smiselno medsebojno seznanjanje med obema narodnima skupnostma, slovensko in nemško.
Matjaž  Kmecl
Filozofska fakulteta v Ljubljani