PROBLEMI 2 TAKO JE, KER STE VI TAKO ŽELELI / Marcel Štefančič, Jr.: Happy-end in trije prostori / STU- DIA HUMANITATIS / Dr. Valentin Kalan: Mitos in Logos / Bojan Baskar: Učiteljice teologov / Matjaž Potrč: Naperjenost in predstava / Robin Fox: Pogoji seksualne evolucije / GEORGES DUMÉZIL / Branje Tita Livija in transformacija tretjega v trojnem / SIGMUND FREUD / Ali naj se psihoanaliza poučuje na univerzi? / ZGOD- BE NAŠEGA VSAKDANA / François Regnault: Meditacije o vsoti / Porfirijev paradoks y Alain Abelhauser: Zabavna etologija / KNJIŽEVNE IN ... REČI / Rastko Moćn/7c; Mémoires d'outre- mer / Marcel Štefančič, jr.: Žanr obstaja / ZA BOLJŠI IN KLENEJŠI MATERIALIZEM / To- maž Mastnak: Perspektive demokracije v Jugo- slaviji / Iztok Saksida: O interesih / MONU- MENTI ... / Igor Žagar: Za globalno zaščito Slovencev / Berbard Nežmah: Živi varčno, da boš bolje živel / Anja Konjar: Prave ljudi na pra- va mesta / Zdenko Kodelja: Notica k paradok- salni »uzakonitvi« izvenzakonske skupnosti / PREJELI SMO ... / Tine Hribar: V čem se razli- kujemo PROBLEMI 2 1986 262, letnik XXIV Uredništvo: Andrej BLATNIK, Miran BOŽOVIČ, Aleš DEBE- LJEK, Mladen DOLAR, Branko GRADIŠNIK, Milan KLEČ, Pe- ter KOLŠEK, Miha KOVAČ, Dušan MANDIČ, Tomaž MASTNAK, Peter MLAKAR, Rastko MOČNIK, Denis PONIŽ, Rado RIHA (glavni in odgovorni urednik). Iztok SAKSIDA, Marcel ŠTEFANČIČ, jr., Jaša ZLOBEC, Igor ŽAGAR Svet revije: Miha AVANZO, Andrej BLATNIK^ Mladen DOLAR, Miha KOVAČ, Peter LOVŠIN, Rastko MOČNIK, Braco RO- TAR, Marko URŠIČ, Jože VOGRINC, Jaša ZLOBEC, Slavoj ŽI- ŽEK (delegati sodelavcev); Pavle GANTAR, Valentin KALAN, Duško KOS, Vladimir KOVAČIČ, Lev KREFT, Sonja LOKAR, Tomaž MASTNAK, Jože OSTERMAN (predsednik sveta), Jure POTOKAR, Rado RIHA. Sekretar uredništva: Iztok SAKSIDA Naslov uredništva: Ljubljana, Gosposka 10/1 Uradne ure: torek, od 17. do 19.ure četrtek, od 13. do 15.ure TekočI račun: 50101 -678-47163,z oznako: za PROBLEME Letna naročnina: za letnik 1986 — din, za tujino dvojno Izdajatelj: RK ZSMS, Ljubljana, Dalmatinova 4 Grafična priprava, oblikovanje: Jure Kocbek Fotostavek: Milan Simčič Tisk: Boris Ogrizek Naklada: 1300 izvodov Cena te številke: Medtem ko nenaročenih rokopisov nikakor ne mislimo vrača- ti, pa revijo denarno podpira Kulturna skupnost Slovenije. Po sklepu republiškega sekretariata za kulturo in prosveto št. 421-1/74, z dne 14. 3. 1974, je revija oproščena tudi temelj- nega davka od prometa proizvodov. TAKO JE, KER STE VI TAKO ŽELELI HAPPY-END IN TRIJE PROSTORI Marcel Štefančič, jr. Nekaj je vedno zunaj. Marsikaj pa je znotraj. Obstaja off. Ob- staja in. V filmu ta dva prostora drug drugega spremljata, spodmikata, obsedata. Še več - drug drugemu se vsiljujeta. Nekaj je torej znotraj kadra: to vidimo. Je in. Nekaj pa je zunaj kadra: tega ne vidimo. Je off. Zunaj vidnega polja. Ta zuna- njost ni vidna. Poleg te nevidne zunanjosti, pa lahko naletimo tudi na vidno zunanjost. Na nekakšen in-off. Na notranjo zu- nanjost. Opraviti imamo potemtakem z dvenma zunanjostima. Najprej - nevidna zunanjost, nevidni off. Ta off sestavljajo vsi objekti, ki ostajajo zunaj filmske slike, zunaj vidnega polja. Lahko bi rekli, da filmsko platno na to zunajost meji, saj ta zu- nanjost materialno-fizično obkroža vse tisto, kar na platnu vi- dimo, se pravi, samo filmsko realnost, fikcijo, naracijo. Ta zu- najost je filmski notranjosti (torej: in prostoru!) najbližja. Ime- nujmo jo: najbližja zunanjost. To je skrita realnost. Notranjosti najbližji off prostor tvori prav nekakšna bazinovska kontinui- teta, homogenost realnosti, ki sega onkraj robov platna: ko neka oseba zapusti polje kamere, dopuščamo, da se sicer iz- makne vidnemu polju, vendar kljub temu obstaja identična sama s sabo nekje v off prostoru. Ko oseba stopi iz kadra, stopi v območje bonitzerovske »oslepljene scene«, »druge scene«, heterogene in diskontinuirane »materialne« realno- sti »produkcije fikcije«, napolnjene s snemalno ekipo, aparati, tehnično opremo, mašinerijo, robovi scenografije in scenerije. Burchovsko rečeno, to zunanjost tvori šest prostorov: vsaka stranica filmskega platna evocira po enega - tako dobimo šti- ri (pač pravokotnik: platnol); peti prostor se nahaja »za kame- ro«, šesti pa »za dekorom«. To je in prostoru najbližja zuna- njost, saj ga omejuje in oklepa. Ta najbližji off prostor je fizič- no načelno zasut s točkami »produkcije«, ki materialno pred- haja vse nivoje »reprezentancije« (torej: vidne slike). Zuna- njost potemtakem predhaja notranjosti. Ta zunanjost je naj- bolj otipljiva, učinkovita in konsekventna v območju »realistič- ne« fikcije, saj se jo tam dopušča kot realno dejstvo soobsto- ja: priviligirano mesto tovrstne fikcije je Hollywood, carstvo naracije, kjer že sama notranja fikcijska intenzija, podprta s strukturo »happy-enda«, neposredno napotuje na tovrstni »najbližji« off prostor. Srečna neskončnost v skupni strasti združenih protagonistov je vselej stvar prav te zunanjosti. Po- temtakem bi v tem dejstvu - vsaj v grobem - lahko videli razli- ko med cinoastično Ameriko in Evropo, med ameriškim in evropskim načinom reprezentacije tega off prostora v in pro- storu. Amerika reprezentira zunanjost v notranjosti na način •happy-enda«, medtem ko Evropa - v svoji skrajni klasični in definitivni obliki - to reprezentira tako, da »kamero obrne samo vase«, se pravi, tako, da »pokaže« sam »produkcijski proces snemanja« in s tem dehipnotozira »vtis realnosti« (od Verteva do Truffauta). To kazanje »druge scene« pa zmeraj implicira neko »nelagodje« in »neugodje« (včasih obsceno, tu in tam fascinantno), ki pa je značilno tako za »vase obrnjeno kamero« kot za »happy-end«. Če je to »nelagodje-v- reprezentaciji« pri »vase obrnjeni kameri« naravni učinek dejstva, da pač s tem aktom avtomatično pade tudi »iluzija« (»fikcijska totalnost, enotnost, cirkularnost«), potem moramo reči, da hipotetično »nelagodje-v-reprezentaciji« pri »happy- endu« ne korenini v kakšnem padcu »iluzije«, temveč prav v dejstvu, da se ta »iluzija« virtualno podaljša v utopično »ne- skončnost« diskretnega o/f prostora. Razrez teh treh prostorov (enega in + dveh oft) postane pre- cej bolj razločen, če odgovorimo na vprašanje, kaj sploh je »happy-end«? Kam je nameščen bistveni akcent v strukturi »happy-anda«? Odkod, kljub »happy-endu«, »nelagodje«? Nekaj »mučnega«, »morastega«?! »Happy-end« - kaj je to? In ker že ravno brkljamo po filmu, je nemara prav, da strukturo »happy-enda« ponazorimo z romanom Daphne du Maurier Rebecca, ki ga je leta 1940 tako briljantno posnel Alfred Hitchcock. Rebecca Daphne du Maurier predstavlja začetek modernega gotskega romana: tu je krepostna junakinja, ki pripoveduje zgodbo, sicer sirota, družabnica premožne vdove, nenadoma bogato poročena; tu je srhljivi, obskurni dvorec s svojimi misteriji; tu je njen čedni in zagonetni mož, ki jo izme- nično odbija in privlači. Zgodba se konča z nujnim »happy- endom«, z »neskončno kopulo«, z »neskončnim užitkom«: dvorec Manderley kot vir zla, tesnob in groze, kot edina stvar, ki je - v vsej svoji bistveni zlobnosti - onemogočala in blokira- la zlitje obeh glavnih junakov, na koncu nespodbitno zgori. Pred junakom zdaj leži ie še »srečna neskončnost«, ki jo vpe- ljuje struktura »happy-enda«. Zlo je odpravljeno, izničeno, ju- naka sta naposled le združena v skupni strasti, med njima in za njiju ni več preprek in ovir. Bistveno za »happy-end« pa je prav to. da nikoli ne zvemo, kaj se je zgodilo »po tem«, se pra- vi, v »sračni neskončnosti«, v tako odklopljenem off prostoru. »Happy-end« tega romana pa še ne bi bil nič posebnega, če ne bi bil pripovedovan iz perspektive »happy-enda«, iz off prostora, iz tega utopičnega »po tem«, se pravi - iz perspekti- ve »srečnega življenja«. Ne gre za čisto prvoosebno pripove- dovanje, temveč za kontaminirano komplicirano pripovedova- nje: prvoosebni pripovedovalec ni zgolj hevristična funkcija niti čisti abstraktni shifter, nameščen nekje v gramatičnem prihodnjiku (oz. predprihodnjiku), iz katerega se ozira nazaj na prehojeno pot, ampak je nameščen v konkretne okoliščine in družbene pogoje »srečne neskončnosti« - »neskončne ko- pule«. To z drugimi besedami preprosto pomeni, da lahko ju- naka, ki je že prečkal strukturo »happy-enda«, vidimo tudi »po tem«, se pravi, v »srečni neskončnosti«, ki pa je fabula- tivno postavljena na začetek romana. In tam je - lahko bi rekli - detajlno opisano to »srečno življenje v dvoje«, to »skupno gospodinjstvo«, ta »srečna neskončnost«, ta »neskončna ko- pula«, ta »po tem« - z naslednjimi stavki: 'Sedaj med nama ni več slo nujno rekel, da je bog moški, pač pa bo morda raje rekel, da je božji spol nevtralen, ali pa, da je vprašanje nesmiselno. To pa seveda še zdaleč ne pomeni, da se teolog ne obnaša, kakor da bi bil bog moškega spola. Teo- log ve, da bog ni moški, vendar to neprestano pozablja, tako kot mi vsi pozabljamo, da se zemlja vrti okoli sonca, čeprav vemo, da se ne vrti sonce okoli zemlje. Razlog te spontane iluzije je, če reduciramo do kraja, ta, da je gramatični spol oseb iz sv. Trojice moški spol.^ Teolog, ki bi bil ves čas na vi- šini svoje naloge, bi se moral neprestano zavedati razcepa med gramatičnim in teološkim spolom trojičnih oseb. To pa je nemogoče; zato si izbere lažjo pot, ki je pač ta, da se obnaša, kakor da je bog moški (kar mu tudi sicer čisto ustreza), ko pa kdo pritisne nanj, odgovori: saj vem, da ni moški. Utemelje- nost feministične teološke zahteve je zdaj razvidna. Namesto da bi teologinje mučile teologe prek vsake razumne mere, predlagajo bolj ekonomično rešitev. Teologinje zahtevajo do- slednost, zagotoviti pa jo nameravajo po materialistični poti, torej tako, da se uvede v govorico ustrezne spremembe. Predstava o moškem bogu je v zadnji instanci spontan učinek trojične terminologije, ki ga je mogoče nadomestiti z drugim spontanim učinkom druge trojične terminologije - in Bog za- radi tega gotovo ne bo užaljen, saj Bog ni moški?® Tu bi moralo biti vsakemu razumnemu človeku jasno, da ideja »feministične« reforme imen členov sv. Trojice ni niti najmanj ta, da bi si morali poslej zamišljati te člene kot dvospolnike, v katerih sta oba spola enakopravno zastopana in enakomerno razpodeljena, izhajanje členov enega iz drugega pa kot ne- kakšno patri-matrilinearnost. Ta ideja namreč meri na raven izjavljanja, ne na raven izjave, in že sama njena »neutemelje- nost« dokazuje, da teologinje ne razumejo boga na onto- teološki način, t. j. kot pozitivno bitnost zunaj govorice in pred njo. Če bi šlo za onto-teološko zahtevo (če bi teologinje verje- le, da je božja bitnost, in da je ta bitnost dvospolna), si na- mreč skoraj ni mogoče zamisliti, da se ne bi lotile brskanja po Svetem pismu in cerih ni mogel predpostaviti, kajti jezik bi brez sintakse v duhu sploh ne ob- stajal, saj mora obstajati nekaj kar ima izbirno funkcijo, sicer jezika Un sveta! sploh ni!!). To pa je bil ravnokar argument v korist reprezentacionallzma. Kajti popolnoma racionalna je predpostavka obstoja medija, posrednika, reprezentacijskega jezika, da bi sploh lahko go- vorili o jeziku in svetu ter o njunem razmerju! Ne vidim nobene druge možnosti kako nam je postopati, če želimo dobiti stavke s pomenom, jezik in svet. Naslednja težava s Francom je, da je sramežljiv. »Preveč do- brega na en mah«, si misli. »Naj b»o, priznam prednost jezika misli. A kaj mi bo svet? Kdo ga rabi? Pravzaprav se ml zdi najbolj pametno, če se grem kar Metodološki solipsizem« »Kaj ml bodo vsi drugi, pomembno je, da imam zagotovljen stik z jezikom jaz sam, da imam mehanizem, ki mi omogoča razpoznavni jezik. To je toliko bolj pripravno, ker še zdaleč ni- sem neumen in dobro vem, da bom moral o jabolku govoriti tudi, ko ga ne bom držal v roki. In če tega ne bom hotel storiti, adieu moja svoboda v jeziku, pa naj mi ta že pomeni kolikor hoče.« »E,« se sedaj vmešam jaz, »pravzaprav (e)! Tvoja konstruk- cija škripa! Le kaj ti bo samota? In čemu izključevati svet? (To si pravzaprav storil, pa če se tega zavedaš ali pa tudi ne.) Pametno je, da si predpostavil reprezentacije. Vendar, če si predpostavil reprezentacije, moraš upoštevati poleg njihove- ga razmerja do jezika še njihovo razmerje do sveta. Sicer tudi ne boš dobil nikakršne funkcije izbire. In resničnost svojih stavkov podkrepi s svojo usmerjenostjo na to, na kar slednji merijo. Edini pametni izhod, katerega vidim je, da tvorijo re- prezentacije povezavo med jezikom in svetom. Lahko, da tvo- rijo to povezavo s pomočjo funkcije izbire, ki ti bo pomagala govoriti, identificirati ter med seboj vzporejatl 'jabolko' in ja- bolko, in tako naprej, vse do potencialne neskončnosti jezi- ka.« »Če se ozreva na razdelitev na začetku sestavka,« pravi se- daj Franc, »to pomeni ne le zgolj da je možna, ampak da je nujna diagonalna povezava med reprezentacionalizmom ter intenclonalizmom. « »Seveda, to pomeni, da je nesmiselno predpostaviti sintakso misli brez semantike. Saj ne mislimo v vakuumu, naše misli na nekaj merijo,in prav tako se naši stavki na nekaj nanaša- jo.« »Prepričal si me: sama relacija jezik-svet ne gre, to je ena sama dimenzija, brez človeka, potrebujemo pa vsaj enodi- menzionalnega človeka. Pravzaprav rabimo še druge ljudi, skupnost, in porazlikovana jezik ter svet. Vsega tega ne bi imeli brez reprezentacionalnega jezika misli, ki sploh šele omogoča vlogo poosebljanja (sedaj se mi zdi, da vem, kaj je mislil ta ...« Tras! (Zdi se, da se je naš govorec spotaknil.) »Si hotel reči Tarski? Vendar, ne pusti se tako zlahka prepri- čati, sedaj ko veš, da imaš mehanizem, s katerim lahko med seboj porazlikuješ pojme. Misli naprej! Boš videl, kakšna pre- senečenja te še čakajo!« 11 »Tale ekstremni reprezentacionalizem bo pa še zanimiv. Še zlasti, ko ga bo treba braniti, češ da ni nezdružljiv z reprezen- tacijsko teorijo duha, kot ji pravijo. Imaš reprezentacijo jabol- ka v jeziku misli, pa ne samo, da misliš na jabolko, imaš pro- pozicionalno naravnanost do jabolka.« »Nič bolj enostavnega kot braniti tole kar si rekel. Mislim, da te je morala nositi Luna, se pravi, da si moral verovati v NLP ali kaj podobnega, da si sploh začenjal z jabolkom. Skrajni re- prezentacionalizem zahteva, da nimaš jabolka izven propozi- cionalnih naravnanosti, tvoj jezik, tvoja misel o jabolku je že vselej intencionalno usmerjena. Ravno to in nič drugega po- meni, da obstaja trikotnik jezik-misel-svet in nikakor zgolj premica jezik-svet.« »Le kako so mogli ljudje kaj takega spregledati? Pravi NLP- jevci, pravi Marsovci!« »No, pojdiva sedaj še k (e'). Ali je ta pozicija sploh kaj poseb- nega, kaj zanimivega? To pomeni najprej, da verjameš, kako ni reprezentacij. Voham NLP, že slišim, kako pristaja na tej pi- sti. Poglejmo naprej vodoravno, horizontalno. Že vidim za kaj gre. To je NLP! Ce ni reprezentacij, imamo intencionalnost. Če imam neposredno kar jezik, potem je ta jezik usmerjen na svet. A kako zmotno je vendar to stališče, saj sva videla, da ne dopušča ne jezika in ne sveta! Vodoravne smeri torej niso zanimive. Pa poglejmo diagonalno! Ni reprezentacij in ni in- tence. To je resnica NLP-pozicije. To je blokada (tod je vse nerazločeno).« »Sedaj pravzaprav šele vidim, zakaj so ljudje povezovali re- prezentacionalizen z antiintencionalizmom. Temu so rekli metodološki solipsizem. Mislili so, da čim smo uvedli 'duha', torej reprezentacije, da smo uvedli tudi že jezik, ki Ima pove- zavo zgolj z nereprezentacionalističnim jezikom, ta pa ima po- vezavo s svetom, je na nekaj usmerjen. To je sramežljivi re- prezentacionalizem. Torej, glede na to sliko imam reprezenta- cijo jabolka v duhu. Ta reprezentacija je povezana, korelirana z besedo 'jabolko', in ta se šele usmerja na predmet jabolko. A kakšna zmota! Tako smo na spodnji ravni uvedli NLP, ho- munkulusa. Dejansko pa nam reprezentacija jabolka vselej že omogoča tudi povezavo z jabolkom. Seveda ni treba, da je ja- bolko pred nami, lahko si ga želimo. Nasploh pa je bolj nepri- siljena in običajna interpretacija, če rečem, da jabolko želim, kot pa če rečem, da mislim na jabolko 'kar tako' nevtralno. To je prava NLP-pozicija! Tako enostavno ne gre. Čim mislim na jabolko, je tod intenca in ni nikakršnega NLP.« »Torej je edina pametna pozicija reprezentacionalizem- intencionalizen. Saj res, če imaš kaj v duhu, je to na nekaj us- merjeno. Človek ni quinovski učenec, pravzaprav nikoli ne misli na različne dele gavagaia, ampak vselej na zajca, pri če- mer lahko zajec vstopi čez vsebino propozicije, in tod je nato mogoče priključiti intencionalnost. Ni mi do dolgočasnih pre- vodov. Rad pa imam zanesljivost. Naj bo gavagai ali zajec, za- nima me zgolj, kako sem nanj usmerjen.« »Veš kaj, zdi se mi, da imaš s svojo predpostavko, kako je re- prezentacionalizem povezan z jezikom ter intencionalnostjo prav še z enega stališča, in sicer s stališča razvoja človeške vrste, ki jo odraža tudi filozofija. Moja ilustracija se ti bo verjetno zdela zanimiva. Bil sem v galeriji ter gledal kopice slik, ki jim pravimo klasične slike. Naj bodo še tako realistič- ne, nikakor se ne more zgoditi, da ne bi bile stereotipne. Vse- lej je izbrana kakšna posebna scena, ki mora seveda ustre- zati našemu perceptivnemu aparatu. Tod ni nikakršnega rea- lizma, tega v naravi ni. Vendar nam ravno ta poteza omogoči, da se klasična slika usmerja na različna stanja stvari, da ji je lastna, kot bom dejal, zmožnost intencionalne usmerjenosti. In dejstvo je, da je slika vselej intencionalno usmerjena, sicer ne bi nastopila v svoji vrednosti za nas. Podoben stereotip se na vsak način pojavi tudi pri fotografijah: vsaj večinoma je tako, da se slikamo v nekako izumetničenih pozah, če smo amaterji. Če pa smo fotografi-umetniki, smo še bolj izumet- ničeni zavoljo selektivnosti. Realizma kot takega enostavno ni! Bistvena pa je reprezentacija. Zdi se mi, da imamo v glavi, v duhu vgrajen takšen reprezentacijski mehanizem, ki ustreza naši možnosti preživetja. Učimo se tako, da si jabolka želimo, nikakor pa ne tako, da brez-dušno opazujemo jabolko. Naše pojmovne razdelitve slede tej temeljni intencionalni naravna- nosti, kakršna je (genetsko) vgrajena v reprezentacijah duhá, v jeziku misli. Aristotel je upošteval povezavo jezika in sveta. Mislim, da je kljub temu združljiv s hipotezo skrajnega repre- zentacionalizma ter da je njen zaveznik. To tudi mora biti, saj Je takšna narava stvari. Kje je potem pri njem skrita intencio- nalnost misli, miselna aktivnost? Mislim, da je odgovor zelo preprost. V njegovi praksi. V pojmovnem členjenju, definiciji. Nekateri to enostavno spregledajo, In potem lahko mislijo, da je pri njem edino bistvena relacija jezik-svet. Duša pa pri tem razmerju po njihovem ni neposredno udeležena. Kratkomalo zmota! Tembolj zato, ker mislim, da moramo dojeti zares re- klo, da je Aristotel Filozof z veliko začetnico. Kajti naj se z njim strinjamo ali ne, artikuliral je bistvene poteze človeške misli, jezika in sveta.« »In to naj ne bo v nasprotju z ekstremnim reprezentacionaliz- mom. Če je tako, mu ne bi več dejal skrajni, ampak naravni. No, naj povzamem tisto pri njem najbolj pomembno: da ne loči sintakse in semantike, jezika misli in intencionalnosti.« »Morda lahko tako rečeš. Priporočil bi ti, da svoje teze bolj enostavno in urejeno zapišeš, ter pogledaš, če veljajo repre- zentacionalizmu sintaksa in intencionalnost ločena, zgolj me- hanični seštevek.« »No, danes sva se pogovarjala. Prihodnjič bova poskusila s tezo. Tudi takle širok pogled kot sva si ga privoščila nekaj ve- lja - kje bi bila sicer literatura? Vendar, o vsem tem kar je bilo danes povedanega bi bilo treba napisati knjigo ali pa več knjig. Tedaj bi marsikaj postalo bolj jasno, pa bi na koncu do- bila člančič dveh strani, ki bi bil nečemu podoben.« »Seveda, kot sem dejal: sintaksa v glavi ima še kako velik učinek na odnos do sveta. Vendar pa ne neposrednega. Hva- la bogu!« 1 Strategija, ki se je bom tukaj oklepal, skuša dokazati, da je duh nu- jen posrednik med jezikom in svetom. Temu je mogoče ugovarjati na tak način, da dokazujemo, kako ne prida predpostavka duha nobene nove kvalitete, da z njo pri razlagi ne pridobimo ničesar. 12 POGOJI SEKSUALNE EVOLUCIJE* Robin Fox Rutgers University (prev. B. R.) Evolucijo seksualnega*' obnašanja lahko opazujemo na raz- ličnih ravneh, tako na ravni vseh organizmov s spolno repro- dukcijo (z rastlinami vred) kakor na ravni posebne vrste ali podvrste. Ko pa obravnavamo tako vrsto ali podvrsto, ne mo- remo mimo splošnejših problemov spolne reprodukcije in, za začetek, mimo vprašanja, kako ugotoviti, zakaj spolna repro- dukcija sploh je. Teoretsko bi morali organizmi s spolno re- produkcijo v tekmovanju z organizmi z nespolno reprodukcijo zginiti in tem drugim organizmom prepustiti prostor. Če dopu- stimo, da je reprodukcija sprva nespolna, moramo razložiti, kako je lahko prišlo do spolne reprodukcije, saj se lahko sle- herna ugodna mutacija v nespolnem organizmu neposredno in hitro reproducira, medtem ko mora njegov spolni tekmec učinek te mutacije prek oploditve preložiti na prihodnje gene- racije. čelo parjenje med krvnimi sorodniki (inbreeding) spol- nim tekmecem ne bo prineslo nikakršne koristi, ker gre za re- produkcijo, ki je počasnejša kakor reprodukcija pri nespolnih organizmih, ki za nameček producira lateralne homozigote. Vsiljuje se nam sklep, da je edina prednost spolne reproduk- cije - povečevanje genetičnih raznovrstnosti - bržkone bila v določenih okoliščinah tako pomembna, da je ta način repro- dukcije nazadnje postal dominanten partner v evolucijsko stabilni strategiji (dominant partner in an evoluionarily stable strategy). Ta sklep povzroča nekaj teoretskih problemov, ven- dar pa lahko vidimo, da bi utegnilo mešanje značilnosti star- šev v nekaterih marginalnih okoliščinah biti nenadoma us- pešnejše kakor zgolj mutacija in mitoza. V zvezi s tem veliko- krat omenjajo »okolje, ki se zelo hitro spreminja«, četudi je tudi to nejasno. Spolna reprodukcija - ne glede na to, kako se je začela, in ne glede na raven, na kateri se je pojavila - ima nekaj zahtev. Nemara je edina absolutna zahteva ta, da morata imeti oba spola stike, ki zadoščajo za izmenjavo genetičnega materiala. Hermafroditna reprodukcija ustreže tej zahtevi, ker ima isti organizem oba »spola«. Čim bolj postaja ta izmenjava zaple- tena, tem bolj so razmerja med spoloma kompleksna. Pri ne- katerih primitivnih organizmih se spola ne ločita jasno. Izmed dveh organizmov postane tisti, ki se hitreje premika, »sa- mec«, ker mu ta malce večja hitrost omogoča, da vsadi mate- rijo pri počasnejšem. Vendar je to relativno. Ph višjih vrstah se delitev ustali. Načelo pa ostane isto: spermij je hitrejši ka- kor jajčece. Ni dovolj, da se izmenjava zgodi, potrebno je še, da en »spol« prevzame odgovornost za razvoj zarodka. Nato bo skrb za po- tomstvo - glede na evolucijsko pot, ki jo je opravil organizem - prevzel en spol, oba ali nobeden izmed njiju. Po navadi se z razvojem zarodka ukvarja samica, za potomstvo pa skrbi bo- disi zgolj samica, samica skupaj z drugimi samicami, samica in samec osemenjevalec, bodisi skupine samcev in samic, če ne štejemo še drugih mogočih kombinacij. Tukaj nam ni treba natančno naštevati številnih oblik, ki jih lahko ima ta skrb pri različnih vrstah s spolno reprodukcijo. Dovolj je, če poudari- mo raznovrstnost teh skrbi. Ko pridemo do sesalcev, prav tako najdemo veliko raznovrst- nost, ki pa jo vendarle omejujejo same značilnosti adaptacije, ki je lastna temu razredu živali: topla kri, kotitev živih mladi- čev, dojenje mladičev, notranji razvoj zarodka itn. Velik del tega, kar bi lahko povedali o človeški seksualnosti, bi lahko izrazili s trditvijo, da ustreza tistemu, kar lahko pričakujemo pri vsejedemu sesalcu, ki je velik, ki ima velike možgane, ki je zanj značilen umerjen seksualni dimorfizem, ki se lahko re- producira vse leto v počasnem ritmu. To ne pomeni, da lahko pričakujemo en sam model seksualnega obnašanja: pač pa to opredeljuje meje, v katerih je posamezna različica nastala. To različico bomo najbolje razumeli, če se vprašamo, za katere variable gre - to pa ni brez težav, ker tvegamo, da bomo od- govor vnaprej določili s samim načinom, kakor postavimo to vprašanje. Bolje bo, če si namesto kulturnih kategorij dvomlji- ve univerzalnosti, denimo, »nuklearne družine« in »poroke«, vzamemo za izhodišče kakšno objektivno enoto, ki je po defi- niciji univerzalna pri sesalcih in tako ni okužena s kulturnimi kategorijami. Očitna enota je tista, ki jo tvorita mati in od nje odvisno potomstvo. Pri sesalcih se mladiči - po definiciji - rodijo živi in jih mati doji. Spreminja pa se tole: a) količina tega, kar mati ob nuj- nem minimumu vloži v potomstvo; b) stopnja in narava nave- zanosti enega ali več samcev na to temeljno enoto (in raz- merja med enotami). Zanimiv rezultat človekovega kulturnega razvoja je ta, da v okviru svoje lastne vrste reproduciramo vse variacije, ki jih lahko odkrijemo skoz vrste sesalcev - a k temu se bomo vrni- li. Zaenkrat si kot ilustracijo oglejmo nekaj skrajnih primerov v tem razredu. Hrček (hamster) živi v luknjah sam, stik med samci in samicami pa se omejuje na bežno srečanje med kratkim obdobjem parjenja, ko samec vdre v samičino luknjo in se spari. Samica po kratkem nosečnostnem obdobju (pé- riode de gestation) nekaj tednov doji mladiče, nato se mladiči razkropijo in si izkopljejo lastne luknje. To je v grobem spod- nja meja organizacije seksualnih razmerij pri sesalcih. Zdaj pa si oglejmo nekatere kopitarje, denimo, gazele, zebre, jele- njad itn. Med seboj se precej razlikujejo glede načina, kako so organizirane črede, vendar so v temelju stalno jedro teh grupiranj samice in mladiči. Samci so največji del leta samo- tarji ali pa se zbirajo v blodeče skupine, sestavljene zgolj iz samcev. Med obdobjem parjenja (jeseni) začnejo samci tek- movati med seboj, zmagovalci pa se parijo s samicami, ki so združene v črede, nato odidejo. Samice kotijo (na pomlad) in dojijo že razvite mladiče, ki so kmalu zmožni slediti materam. Po enem letu se samci razkropijo. Zdaj pa si oglejmo še tolpo lovskih psov ali hijen. Samci in samice ostanejo skupaj vse leto, ne glede na to ali je ali ni čas parjenja. Obstaja kompleksna hierarhija parjenj. Samice skotijo mladiče, ki počasi dozorevajo. Tako samci kakor samice se ukvarjajo s potomstvom na različne načine, zlasti pa tako, da jim izbljuje- jo meso živali, ki so jih ubili itn. Tako smo prešli od skoraj popolne odsotnosti stikov med samci in samicami, če ne štejemo neogibnih devetdeset se- kund, k sezonskemu stiku, nato pa k stalnemu stiku. Prav tako smo prešli od absolutno najmanjše starševske nege k skrbi, ki jo opravljajo mati in samice iz črede, nato pa k skrbi, ki si jo naprtijo vsi samci in samice v tolpi s kompleksno orga- nizacijo. Na te teme je veliko variacij, denimo, vzpostavljanje monogamnih parov na dobro omejenih ozemljih (monogamous tentorial pair-bonding) (denimo, pri gibonih) ali pa velike sku- pine samcev in samic (denimo, pri vriskačih) - vendar so vari- able, ki smo jih tukaj obravnavali zares najpomembnejše. Te variable so z okoliščinami adaptacije prirejene tako, da so samci glede na posamezne primere bolj ali manj vpleteni v zadeve samic in mladičev. Poseganje samcev v te zadeve v temelju ni potrebno. Če samica samca, potem ko jo je oplodil, sploh ne potrebuje, se ga po navadi otrese. A čim bolj je ži- vljenje živali kompleksno, tem bolj je verjetno, da bo imel sa- mec kakšno drugo funkcijo, predvsem obrambno funkcijo, a pri nekaterih mesojedcih, pri katerih je razvojni ritem relativno 13 počasen, bo imel funkcijo preskrbovanja mladičev z mesom in »učenja« (z uporabljanjem njihove posnemovalske zmožno- sti) umetnosti lova. Samice se bodo med seboj razlikovale tudi glede tega, koliko potrebujejo druga drugo: pri hrčkih so samotarke, pri gibonih žive zgolj v družbi seksualnih partner- jev, pri kopitarjih se zbirajo v črede itn. Nekaj pa je skoraj zanesljivo: ko se samice zberejo zaradi skupne prednosti, so verjetno genetično povezane. Isto lahko velja tudi za samce, vendar je tedaj verjetnost manjáa. Da bi ta pojav razumeli in da bi tako razumeli njegovo človeško raz- ličico - tisto, kar imenujemo »sistemi (krvnega) sorodstva in ženitnih zvez« (systems of kinship and marriage) - si moramo ogledati proces, ki ga je Darvi/in krstil za »seksualno izbiro« (sexual selection), in proces, ki ga dopolnjuje in ki so mu pred kratkim dali ime »sorodstvena izbira« (kin selection). Pravzaprav je seksualna izbira ena izmed različic naravne se- lekcije, ki pa sestoji manj iz boja zoper tisto, kar je Darwin imenoval »sovražne sile narave«, kakor iz boja med spoloma za reproduktivno prednost. Ta izbira vsebuje tekmovanje med istospolnimi živalmi - po navadi samci - za to, da si prilastijo drugospolne partnerje, in pri tem drugem spolu - po navadi samic ~ izbiro ustreznih partnerjev med zmagovalci. Lahko vidimo, da to izhaja iz nujnih adaptacijskih pogojev, ki smo o njih prejle razpravljali: samice potrebujejo samce vsaj za osemenjevanje, pa tudi za varovanje in včasih za prehrano; zato med njimi izbirajo tiste, ki jih uspeh v tekmovanju označi za najbolj sposobne. To tekmovanje ima lahko veliko oblik, Darwin pa se je zanj zanimal le toliko, kolikor je razložilo ana- tomske posebnosti, denimo, jelenje rogove ali velikanske klešče rakovice kimavke. Seveda pa so posebnosti lahko po- vsem obnašanjske in vsebujejo, denimo, »ritualizirane» bojne parade. To, kar se od samcev zahteva, se razlikuje glede na vrste. Pri kopitarjih in morskih sesalcih, pri katerih je druženje samcev in samic sezonsko in usmerjeno zgolj v parjenje, je dovolj pokazati večjo moč. Tam, kjer samci in samice stalno žive skupaj, se lahko za pomembnejše izkažejo druge lastno- sti - zmožnost vzpenjanja v hierarhiji samcev, denimo, ki utegne spraviti na dan vse kaj drugega kakor zgolj moč. V zvezi s seksualno selekcijo pa je treba vendarle poudariti, da ne glede na uporabljen kriterij (moč, hitrost, zasedba oze- mlja, uprizoritev parade itn.) le manjšina samcev doseže re- produkcijo, medtem ko se to v splošnem vsaj enkrat posreči vsem samicam. Brez težav vidimo zakaj: samec lahko oplodi veliko samic, medtem ko mora samica, ko enkrat zanosi, no- siti fetus določeno dobo, ki lahko doseže eno leto, povrhu pa mora velikokrat dojiti in vzgajati otroka. »Strategiji« obeh spolov morata potemtakem biti očitno različni. Z vidika repro- dukcije ima samec prednost da se pari s toliko samicami, kolikor more, medtem ko mora samica - ki ima na leto le eno možnost - dobiti zase »najboljše« gene. Zaradi »sorodstvene selekcije« je samici v prid, če to investiranje opravi v sodelo- vanju s samicami, ki so z njo genetično povezane - raziskati moramo zakaj. Vendar najprej pripomnimo, da se bodo ome- njene »strategije« precej spremenile, če bo samec z vidika re- produkcije imel količkaj interesa, da investira v svoje potom- stvo. Tam, kjer te prednosti ni - zlasti pri večini kopitarjev in morskih sesalcev - se zdi, da prevladuje neusmiljena konku- renca, o kateri smo razpravljali. Ko morajo samci investirati v svoje potomstvo, da mu zagotove preživetje, konkurenca si- cer še obstaja, vendar postane bolj subtilna in bolj zapletena, samec pa mora posvetiti večjo pozornost manjšemu številu samic. To postane pomembnejše pri primatih, socialnih me- sojedcih, zlasti pa pri človeku. Iz tega, denimo, izhaja veliko manj poudarjen seksualni dimorfizem in odsotnost tistih viso- ko specializiranih anatomskih posebnosti, ki so Darwina pri- vedle do tega, da se je lotil raziskav o načinu selekcije. Toda vrniti se moramo k vprašanju o stopnji genetične sorod- nosti (relatedness) ali krvnega sorodstva (kinship), kolikor za- deva gene, to se pravi, tisto, na kar učinkuje selekcija. Če go- vorim o »strategijah« genov ali živali, se samo na sebi razu- me, da se ta izraz ne nanaša na zavestne strategije. (Zdi se, da to nekaterim še ni jasno). Včasih je zgolj laže uporabiti metaforo »namenov«, kakor pa rezoniranje formulirati v pra- vilni govorici teorije »selekcije«. Po pravici povedano, edini cilj genov je producirati svoje lastne kopije. Organizmi so nji- hovi agensi. Vendar pa enaki geni niso zaprti v en organizem,' temveč jih imajo genetično sorodni organizmi, pri čemer je število skupnih genov tem večje, čim bolj so si sorodni. Zato vselej obstaja skupina organizmov, ki so genetično tesno zvezani in ki imajo veliko število kopij enakih genov: nekak- šen majhen genetičen pool. Starši in otroci so si genetično najbliže, enako kakor bratje in sestre. »Skupine samic«, ki smo jih omenili, pa so malone vselej razširjene družine mater in hčera, skupine sorodstva po materi (groups of female kin), ki so genetično tesno zvezane. Če te skupine obravnavamo kot majhne poole enakih genov, ki se skušajo reproducirati, lahko vidimo, kako je zanje v nekaterih evolucijskih okolišči- nah koristneje, da delujejo usklajeno kakor pa same zase, še koristneje pa je, da si izberejo »najboljše« moške gene, da v kombinaciji z njimi producirajo novo generacijo. Prva dela, ki so se ukvarjala s seksualno selekcijo, so po- udarjala konkurenco med samci (male competition), in zdi se, da selekcija pri tej konkurenci deluje veliko bolj spektakular- no. A pred kratkim so se zavedeli, da je ženska izbira (female choice) nemara zadnje določevalo evolucijske poti. Samci se nekako izčrpajo v medsebojnih bojih, nato pa si skupine sa- mic prilastijo zmagovalce, ki jih uporabijo za plemenjake. Če se zavedamo, da lahko tako pride med skupinami samic do velikih razlik v zvezi z reproduktivnim uspehom, lahko razu- memo vso dinamiko sistema. Strategija samic je nujno ta, da izberejo »najboljšega« samca ne glede na kriterije evaluacije. Če lahko samice v neki skupi- ni osemenijo geni boljšega samca, ne bo imelo neposredne koristi le njihovo žensko potomstvo, pač pa se poveča tudi možnost, da bodo njihovi »sinovi« oplodili številne skupine samic. Tako se bodo geni pn/e skupine sorodstva po materi razširili po vsej populaciji z veliko več uspeha kakor geni ri- valskih skupin. Če parafraziramo slovito formulacijo Samuela Butlerja (kokoš je za jajce sredstvo, da producira drugo jajce) in rečemo, da je samec za samice sredstvo, da producirajo druge samice (ali pa, da je samec za skupino sorodstva po materi sredstvo, da producira drugo skupino sorodstva po materi), se približamo temu, kar je najpomembnejše v proce- su seksualne selekcije. Vendar moramo v zadnji analizi to imeti za rezultat strategije samoposnemanja genov. Tukaj ne moremo raziskati vseh pogojev, ki določajo tako ob- našanje »povezave med krvnimi sorodniki« (kin coalition), in zanimivega selekcijskoga načina, ki iz tega izhaja. Pravza- prav ne poznamo vseh teh pogojev, čeprav lahko upravičeno mislimo, da so prednosti v zvezi z oskrbovanjem s hrano, ki izhajajo iz takega obnašanja, najbrž odigrale odločilno vlogo. Dovolj je, da so nastale, to je namreč za nas zelo pomembno, kajti primati, naš lastni red, kažejo pri številnih vrstah z našo vred krepke tendence v tej smeri. Vendar pa primati v naspro- tju s kopitarji živijo v skupinah, za katere je značilen nenehen stik med samci in samicami. Ta dejavnik - ki ga najdemo, deni- mo, še pri socialnih mesojedcih - ima globok vpliv. Ne nevtra- lizira procesov seksualne selekcije ali sorodstvene selekcije, pač pa jih spreminja, ta sprememba pa je prvi korak na poti, ki vodi k človekovemu spolnemu obnašanju. Zdi se, kakor da so se samice pri kopitarjih odločile, da bodo zmagovite samce - namesto da bi jih srečale le za kratek hip v času parjenja - za stalno inkorporirale v skupino in za na- meček združile več skupin sorodstva po materi v širšo skupi- no. Razlogi, zaradi katerih pri nekaterih vrstah denimo, pri pri- matih pride do tega zlitja, so različni: najbrž so najpomembne- jši uspeh pri iskanju živeža, potreba po obrambi samic in - pri mesojedcih - potreba, da samci oskrbujejo mladiče, ki se re- lativno počasi razvijajo. Višji primati so rastlinojedci (pavijani in šimpanzi lovijo le kdaj pa kdaj) in ne oskrbujejo mladičev, ti si morajo sami najti hrano, ko so odstavljeni. Zato se zdi varo- vanje najverjetnejši razlog. Toda število kombinacij in tipi kombinacij pri inkorporiranju samcev in načini socialne orga- nizacije, ki iz tega izhajajo, so glede na vrste precej različni, tukaj pa lahko zapišemo le skico skrajno splošnih značilnosti. Ena skrajnost je, ko je le en samec inkorporiran v skupino sa- mic; druga skrajnost pa je, ko so številni samci inkorporirani v prav tako številne družine samic. Monogamne pare - ki jih najdemo, denimo, pri gibonih - imamo lahko le za mejen pri- mer: zaradi ekoloških razlogov je eno ozemlje dovolj za potre- be zgolj ene samice in enega samca. Pri orangutanih samice določajo področje, samci pa skušajo monopolizirati več teh samic, ne da bi s katero ostali za zmeraj. Pri šimpanzih sesta- vljajo skupine samcev in skupine sorodstva po materi gozdno 14 »tolpo«: samci so tako veliko tesneje združeni s skupino, vendar so še naprej ločen »blok« v socialnem sistemu. Pri pa- vijanih in navadnih makakih obstajata druga ob drugi dve hie- rarhiji, hierarhija sorodstva po materi in hierarhija individual- nih samcev. Pri grivastih pavijanih in pavijanih džeiadah so črede sestavljene iz »haremov«, od katerih je sleherni pod nadzorstvom enega samca. Gorile živijo v tolpah, sestavljenih iz dominantnega samca, nekaj mlajših samcev in iz samic z mladiči. Tukaj je na delu »zakon fakultativnega samca« (law of dispen- sable male). V nekaterih skrajnih razmerah se, denimo, skupi- ne makakov »znebijo« samcev, tako da ostane le eden, med- tem ko je v ugodnejših obdobjih lahko v skupini veliko sam- cev. Te vrste, ki so zanje značilne »enosamčne« skupine (one-male groups) ali haremi, večinoma kažejo iste lastnosti kakor kopitarji: samci tekmujejo na različne načine in le neka- terim se posreči vzpostaviti hareme. V »večsamčnih« skupi- nah (multlmale groups) so razmere drugačne: konkurenca med samci je sicer navzoča, ker pa morajo živeti drug ob dru- gem, morajo, da bi omejili nevarnost tekmovanja, vzpostaviti med seboj hierarhičen red. Podobno hierarhično so organizi- rane tudi družine samic, pri tem dominantne družine večkrat pritegnejo samce z visoko stopnjo. Tudi »sinovi« teh družin imajo več možnosti kakor drugi, da dosežejo visoko stopnjo in tako prispevajo k nadaljevanju tega procesa. Potemtakem lahko vidimo, kako je »sezonski« model kopitarjev tukaj ne- kako »popačen« in omogoča stalno in hierarhično organizira- no sodelovanje med samci in družinami samic. Glavna sprememba, ki jo ta organizacija povzroči v procesu seksualne selekcije zadeva kriterije pri opredeljevanju »naj- boljših genov« pri samcih. Vrste, ki so zanje značilne eno- samčne skupine, se po večini približujejo kopitarjem prav z večjim seksualnim dimorfizmom in s posebnimi anatomskimi značilnostmi pri samcih (denimo griva ali »kapuca« pri griva- stih pavijanih). Za vrste, pri katerih skupine vsebujejo več samcev, je značilen manjši dimorfizem in manjša specializa- cija spolov, zmožnosti za življenje v skupnosti in za organiza- cijo pa so bolj iskane kakor gola moč, vztrajnost ali paradno obnašanje. Velikokrat, denimo, skupine samcev z visoko stopnjo ne prenašajo preveč napadalnih ali prebojevitih sam- cev, ti pa morajo zapustiti skupino in živeti sami. Ali obstaja v tem širokem spektru sistemov seksualnih/soci- alnih razmerij temeljen primatski model (basic primate pat- tern? To je pomembno ugotoviti, saj gre za model, ki je bil značilen za naše prednike vse do konca njihovega »učlove- čenja« (transition to humanity). Ta model bi bil surovina za družbo človečnjakov: iz tega sistema spolnih razmerij bi izšel »družbeni sistem«. Mislim, da lahko pri vseh primatih, ki živijo v skupinah, najdemo vseprimatski model (pan-primate patter- n) razmerij ali tega, kar smo imenovali »strategije«, ki se vz- postavljajo med tremi glavnimi »bloki« (blocks) ali interesnimi skupinami sistema: a) »uveljavljeni« (established) samci; b) samice in mladiči; c) obrobni ali pretendenski (peripherical or aspirant) samci.^ »Uveljavljeni« samci so tisti, ki imajo dostop do samic v razplodnem času, ker so si naredili hareme, na- predovali v hierarhiji skupine, si zagotovili kontrolo nad oze- mlji - ali ker so zadostili kakšnemu drugemu neogibnemu po- goju. Njim nasproti so samci - po navadi mlajši - ki bi radi sta- tus prokreatorjev. Samice se postavljajo med ta dva bloka: »dajejo« mlade samce obrobnim skupinam in se pri samcih, ki so dosegli zrelost, oskrbujejo z »najboljšimi geni«. Možnih je veliko kombinacij, a temeljna shema je to. V temelju ni dru- gačna kakor model, ki ga imajo drugi sesalci, ki živijo v skupi- nah, le da so samci pri primatih za stalno inkorporirani - to pa, kakor smo videli, močno vpliva na kriterije pri opredeljevanju »najboljšega samca«. Če gre potemtakem prav za temeljni model, ki je značilen za rastlinojede primate, se moramo zdaj vprašati, kakšno ključno spremembo je doživela linija človečnjakov in navsezadnje mi sami. Zdi se, da so bili naši predniki rastlinojedi primati in da so se ravnali po neki varianti obravnavanega modela. Ker smo na eni strani v tesnem genetične razmerju s šimpanzom, na drugI strani pa so se naši predniki podobno prilagajali oko- lju kakor pavijani In navadni makaki, je bila ta varianta zelo verjetno različica sistema »večsamčna skupina s skupino so- rodstva po materi« (»multimale group with female kin-group« system). Vsekakor danes ni več mogoče - če upoštevamo po- datke, zbrane v Vzhodni Afriki - spodbijati dejstva, da je ta prednik pred dvema ali tremi milijoni let začel na veliko loviti In se hraniti z mrtvimi živalmi (hunting and scavenging). Bil je že dvonožec, vendar je prehod od občasnega uživanja mesne hrane k režimu, sestavljenemu na pol iz mesa, pomenil radi- kalno spremembo v razmerjih med spoloma ter med starimi In mladimi samci. Prav te transformacije so ustvarile človeka, kakršnega poznamo, kajti ko se je pojavil homo erectus, se je Ireverzibilna sprememba že bila zgodila - to so lahko ugotovili z merjenjem postave In velikosti možganov. Ključno pa je tole: brez primere hitra evolucija človečnjakovih možganov (pro- stornina še je potrojila v dveh milijonih let) se je dogajala prav v obdobju, ko se je povečal obseg lova - in v sorazmerju s tem povečanjem. Z drugimi besedami, prostornina in kom- pleksnost možganov sta se povečali natančno vzporedno z velikostjo In količino plena. Določujočih dejavnikov nI pretežko osamiti, težje pa je opisati posledice za notranji proces seksualne selekcije. Postavimo problem z vidika samcev. V tiste vrste tekmovanju, v katerem zmagovalec dobi vse, šteje groba moč; v »hierarhični« konku- renci primatov pa prevladujeta avtoriteta In premislek; v lov- skih razmerah igra seveda glavno vlogo zmožnost samca, da priskrbi meso, da lahko oskrbi samice In mladič. Vendar so stvari veliko bolj kompleksne: sila, avtoriteta In lovske zmož- nosti niso dovolj v družbi, ki lov prakticira na kooperativen na- čin. Zmožnost poveljevanja, organiziranja, a tudi prebujajoči se talenti, denimo, zgovornost, šamanske vednosti itn. so lah- ko navsezadnje najpomembnejši aduti za dosego dominan- tnih položajev In s tem plodnih žensk. To je za evolucijo člo- večnjakov še zlasti pomembno, saj v svojih genih niso imeli milijonov let izkušenj mesojedskega življenja kakor, denimo, socialni mesojedci. Pri lovu, denimo, niso mogli uporabljati naravnih orožij, pač pa so morali orožja Iznajti; mladičev niso mogli hraniti tako, da Izbljujejo hrano, pač pa so morali hrano prinašati v oporišče - dvonožnost In sprostitev rok sta pri tem zelo pomembna. Samci pa so zlasti morali najti inteligenten odgovor na polimorfen izziv, ki ga je pomenil lov: najpomem- bnejša selektivna prednost je zato bila bolj zvezana z inteli- genco kakor z drugimi zmožnostmi. Z vidika samic pa je bila najpomembnejša sprememba delitev dela, ki jo je vsilil ta novi življenjski način - lov. V glavnem so človečnjakinje producirale rastlinsko hrano - namenjeno za vsejedsko prehrano - glede mesa pa so bile odvisne od sam- cev. Tudi samci so bili odvisni od samic v zvezi z dvema po- membnima uslugama, ki ju sprva pri primatih nI bilo: zbiranje In pripravljanje rastlinske hrane, nega otrok (ti so se razvijali počasneje zaradi progresivne neotenlje, ki so jo povzročili dvonožnost, relativna nerazvitost človeškega novorojenca In nujnost, da možgani, ki so postali večji, veliko časa rastejo zunaj materinega telesaV Iz vsega tega Izhaja, da so morali samci veliko več »investira- ti« v potomstvo, medtem ko pri drugih primatih mladiči, ki jih odstavijo, poskrbijo sami zase. Zato strategija skupin sorod- stva po materi nI obsegala le pridobivanja »najboljših genov« (to je tedaj pomenilo »najboljših lovcev«), temveč tudi obdr- žanje samcev, da bi še naprej oskrbovali njihove otroke z me- som, s hrano, ki je bila poslej nujna. Zlasti pa je to za sistem seksualnih socialnih razmerij človeč- njakov v tem ključnem obdobju, ki je obsegalo od 2,5 do 1 mi- lijona let, pomenilo preobrat v razmerjih med tremi »bloki« si- stema, čeprav se je stara podlaga ohranila. Moramo razumeti, da se je v topilniku naravne in seksualne selekcije skovalo novo bitje: opičji človek lovec (hunting ape man). To pa je bila v okvirih evolucije hitra sprememba. Zato so napetosti med temeljnim modelom In novimi zahtevami tega novega bitja v jedru sedanjega človekovega položaja. Trije bloki so se mora- li drug drugemu prilagoditi, drug drugega odrivati, vse to pa v okoliščinah, ki so se nenehno spreminjale. Videli smo, da je bila sprva glavna sprememba delitev dela med spoloma, ki ni revolucionirala le razmerij med spoloma, temveč tudi razmerja v seksualnih skupinah. Zlasti mladi in obrobni samci - tako je vselej pri seksualni se- lekciji - so nosili breme te spremembe. Razmere, v katerih so se lahko povzpeli v hierarhiji in postali dejanski prokreatorji, so postajale čedalje bolj kompleksne. Uveljavljeni, starejši samci pa so se morali soočiti z dobro oboroženimi In sposob- nimi mladimi. Tako se je boj v skupini samcev najbrž zaostril 15 prav tedaj, ko so samice od samcev zahtevale, naj stalno so- delujejo pri oskrbovanju mladičev. Revolucionaren odgovor, če ga presojamo po končnem rezul- tatu - to se pravi, po sistemu seksualnih/socialnih razmerij pri Homo sapiensu - na ta izziv je bila dvojna iznajdba iniciaci- je in poroke. Ko so dosegli ta stadij, ni bilo več mogoče, da bi bilo tekmovanje med samci še naprej odprto za vse. Sicer pa možgani ne bi mogli evoluirati tako hitro, če ne bi bilo močno selektivnega sistema seksualnih razmerij, tako da so bili v prihodnje generacije preneseni zgolj »najboljši geni«. Zato je sistem moral izpolnjevati dva pogoja: kontrolo dostopa mladih samcev do samic v razptodni dobi in kontrolo dodeljevanja part- nerjev, ki so jo opravljali stari samci. Takoj dojamemo vlogo iniciacijskih sistemov. To so nepo- sredni prisiljevalni in selekcijski sistemi, ki se z njimi uresni- čuje psihološka funkcija »identifikacije z napadalcem« (Freu- d), tedaj gre za identifikacijo mladih samcev s starejšimi. Ker je dostop do samic v razplodni dobi po navadi dovoljen šele po iniciaciji, včasih pa celo po tem, ko je mladec že služil kot vojak, je za stare mnogožence zagotovljen »pool« mladih sa- mic. Mladi samci se seveda hočejo izmakniti tem pritiskom in vzdržujejo nedovoljena seksualna razmerja. Čim pozneje se samci ženijo in čimbolj zgodaj se možijo samice, tem več možnosti je, da se razvije mnogoženstvo. Najbolj razširjen po- ročni model (marriage pattern) v človeških družbah (v 75 % teh družb) je »mnogoženstvo mogočnežev« in celo v tistih družbah, ki so bodisi uradno, bodisi zaradi »ekoloških« razlo- gov monogamne imajo mogočneži po navadi večjo možnost za seksualen dostop do mladih samic ali pa si vsaj pridržijo monopol v zvezi s poroko. Včasih ne opazimo dejstva, da so sistemi (krvnega) sorod- stva pri človeku - ki izhajajo iz obstoječe sorodstvene selek- cije - prav tako odgovor na kontrolo nad mladimi samci, ki jo izvajajo starejši in/ali mogočnejši samci. (Sprva je to najbrž bila čista gerontokracija. Z nastankom družbenih stratifikacij na redove in razrede je t)olj štela oblast kakor zgolj starost, čeprav nasprotje med mladimi in starimi v okviru razredov ni zginilo.) V novih razmerah seksualne delitve dela in koopera- tivnega lova je bilo očitno nemogoče, da bi se obdržal stari si- stem spolnih razmerij, ki je temeljil na načelu »zmagovalec pobere vse«. Freudovska vj^ija prvotne očetomorilske (ali br- atomorilske) tolpe najbrž ni zelo daleč od resnice. Te razmere je najbrž že omilil selektivni vpliv skupin sorodstva po materi, to pa se je najbrž modificiralo med drugim zaradi potrebe samcev, da sklepajo zveze v okviru tolp in med tolpami, pa tudi zaradi želje samic, da bi živele povsem na varnem s sam- ci, ki so jih bile izbrale. Pri primatih obstajajo tako poroka (alli- ance) - to se pravi, vzpostavljanje parov - kakor krvno sorod- stvo (kinship) - v smislu skupin, ki temeljijo na skupnem po- tomstvu (Common descent); vendar ne v istem sistemu. Novost, ki so jo prispevali ljudje, je bila ta, da so kombinirali ta dva elementa v enem samem sistemu, in sicer tako, da so upora- bljali opredelitev genetske pripadnosti za to. da so določili mož- nosti za poroko. (Ni šlo za tabu incesta. Ljudje se - enako ka- kor večina vrst s spolno reprodukcijo - na vse načine izogiba- jo prevelikemu številu seksualnih razmerij med krvnimi sorod- niki. Tabu je le potrditev tega izogibanja z nekaj primesmi, ki sodijo k človeški vrsti). Tako so se »(krvni) sorodstveni in poročni« (kinship and mar- riage) sistemi vzpostavili zato, ker je bilo treba redefinirati razmerja med tremi bloki in njihove strategije. Največja ino- vacija je to, da krvno sorodstvo ni zgolj povezovalo treh blo- kov med seboj, pač pa so ga uporabljali za določitev načina za dodeljevanje soprog: to se pravi, dejansko za razdeljevanje mladih samic med samce. Potemtakem je prav eksogamija - ki jo je Lévi-Strauss upravičeno pojmoval kot pozitiven sistem menjave - resnična človeška inovacija. Po navadi pa ne opa- zimo, da sorodstveni sistemi ne zagotavljajo zgolj izmenjave soprog, marveč so »disponirani« tako, da je izbira partnerk, ki so na voljo samcem iz mlade generacije, odvisna od izbire, ki so jo opravili starejši samci, to se pravi, da sama pravila kontroli- rajo dostop mladih do samic. Odgovornost za kontrolo zato pripade kolektivu, kolektivne predstave pa opravljajo funkcijo »prisil« v zvezi z obnašanjem mladih. Tam, kjer sorodstveni sistem s svojimi pravili ne opravlja te kontrole, morajo najsta- rejši (ali najmogočnejši) samci neposredno vplivati na meje izbire in zakonske izbire mladih. Vztrajal sem pri samcih, se- veda pa morajo skupine sorodstva po materi, ki temelje na kooperaciji, reči svoje o problemu, kako določiti, s kom bodo njihove članice imele seksualna razmerja. Temeljni model nam omogoča, da domnevamo, da imajo te skupine velikokrat precejšen vpliv, čeprav lahko ta vpliv precej variira. Interesi teh skupin se le malokdaj ujemajo, boj pa, ki iz tega sledi, je vir dinamike in velike raznovrstnosti sistemov seksualnih raz- merij pri človeku. Vmes posega še precej drugih elementov, ki pomenijo prav toliko izzivov za temeljno konfiguracijo: dejav- niki ekološke, ekonomske, politične vrste, razredne, oblastne presoje, pa še elementi ideološke in tehnološke vrste (deni- mo, pilule). Vendar pa morajo - tako dolgo, dokler je produkci- ja prihodnjih generacij odvisna od kontrole seksualnih razme- rij - spoštovati temeljni model, nove razmere pa se mu morajo prilagoditi. Denimo, toliko hvaljena »nuklearna družina« je zgolj ena izmed oblik prilagoditve, forma, ki jo ugotavljamo v nekaterih družbah, kakor lahko predvidevamo na temelju mo- dela. Zagotovo pa - v nasprotju s tem, kar so velikokrat trdili raziskovalci v družbenih vedah - ni temeljna konfiguracija. Ta evolucijska perspektiva nam tako mogoča, da na nov na- čin obravnavamo zgodovinske spremembe razmerij med spo- loma. Eden izmed glavnih naukov, ki ga lahko iz nje dobimo, je ta, da je treba ta proces obravnavati z vidika razmerij med tre- mi bloki: blokom uveljavljenih samcev, blokom samic in mladi- čev in nazadnje blokom pretendirajočih samcev. Trenutno imajo mlade ženske bolj prosto izbiro kakor kdajkoli prej; za- radi pilule se je kontrola, ki so jo izvrševali odrasli, precej omejila. Zanimivo bo, do kakšne mere se bo temeljni model spet prikazal. Mislim, da so številni elementi - število noseč- nosti pri mladoletnicah, povečanje števila ločitev, solidar- nostna gibanja žensk itn. - bržkone bolj znamenja, da se mo- del spet uveljavlja, kakor pa patološka manifestacija ali rezul- tati ovedenja (to bi bili, če bi imeli »nuklearno družino« za iz- hodišče, kar pa ni). Mislim, da bodo lahko zgodovinarji in antropologi s pridom na novo pregledali svoje podatke v luči te sheme. Denimo, Lévi- Straussova in Ariêsova dela postanejo v tem analitičnem okviru dokaj smiselna; ta dva avtorja pravzaprav obravnavata vidike temeljnega modela. To pa ne pomenl,da ta konfiguraci- ja ne bo mogla nikoli postati vprašljiva - je pa vzrok za naše aktualno obnašanje: je tisto, kar nas je produciralo, in tisto - to je Freud dobro videl - kar nam je usojeno reproducirati. Naši možgani, naša fiziologija in naše obnašanje tvorijo živ spomin na njeno evolucijo; naše družbe so različni rezultati možnosti, ki jih daje. Lahko bi se povsem otresli tega modela - in velika nevarnost je, da to počnemo. Vendar pa lahko dvo- mimo, da bi to, kar bi s tem nastalo, še lahko imenovali »člo- veška družba« - ali da bi to lahko dolgo trajalo.^ OPOMBE: Naslov prve objave teksta: »Les conditions de l'évolution sexuel- le«, Communications 35, Pariz, 1982; gre za besedilo, napisano za posebno številko Communications s temo Sexualités occidentales Pariz, 1982. (op. prev.) '* V izvirniku sexuel; izraz ima nekoliko drugačen pomen kakor izraz sexué, ki je v rabi v istem besedilu: prvi izraz se bolj nanaša na raz- merja, drugi pa na strogo biološko plat. (op. prev.) ^ »Pretendentje« so mladi samci, ki bi radi zasedli dominantne polo- žaje m ki bi radi imeli možnost, da se reproducirajo (op. tr. prev ) Popolne reference za vse podatke, na katerih temeljijo analize ki Jih tukaj povzemam, so v moji knjigi The Red Lamo of Incest (New York, Dutton, 1980; London, Hutchinson, 1981). Francoska izdaja tega dela bi morala biti kmalu na voljo. 16 Georges Dumézil Branje Tita Livija in Transformacije tretjega v trojnem* Uvodna opomba V knjigi Georgesa Dumézila Horace et les Curiaces so štiri poglavja: »Furor«, »Cüchulainn«, »Julius Hostilius« in »Horace«. V nadaljeva- nju boste prebirali vse zadnje poglavje, Da bi ga bolje razumeli, si moramo zapomniti tole: 1. da razumemo 'furor» kot nasprotje rimske «discipline«. Medtem ko je glavno pravilo v rimski legiji to, da »daje prednost kolektivnemu in predvidenemu manevru pred improvizacijo posameznikov in do dolo- čene mere tudi pred njihovo hrabrostjo« (str. 15), pa Irec, Galec, Ger- man na bojišču skrbijo zlasti za to, da »kar najbolj in spektakularno razvijejo svojo lastno »virtutem«, četudi utegnejo tako zgubiti stik s celoto« (str. 16). Beseda »virtus« pravzaprav ni ustrezna: »Še najbolj natančen je izraz, s katerim so pisanja vešči Germani, denimo Ada iz Bremna, skušali prevesti Wut iz domačih jezikov: furor. Povrhu gre za transfiguranten bes, za pobesnelost, v kateri se človek tako zelo pre- seže. da se spremeni njegovo obnašanje, včasih celo oblika, ter po- stane nekakšna neutrudna pošast, ki je neobčutljiva ali celo neranlji- va. njegov meč je nezgrešljiv, pogled pa nevzdržen. Ko se v zmago- slavju prikaže na bojišču, je to nekakšna demonofanija: sovražnika se že ob pogledu nanj, že ko zasliši njegov krik, polasti groza, je pa- raliziran, okamenel, hkrati pa se napadalcu moči podvojijo. V sploš- nem povečuje ta pretresljivi učinek mizanscena - okrasje in oblači- la.« 2. da zgodba o Cùcfìulainnovem iniciacijskem boju uprizarja »furor- ir- skega junaka. »Cüchulainn, ki je še zelo mlad, gre na mejo svoje de- žele, izzove in premaga tri brate, Nechtove sinove, ki so bili stalni so- vražniki Ulatov; potem se ves iz sebe, v grozovitem in nevarnem sta- nju mističnega besa, ki je nastalo v spopadu, vrne v prestolnico, kjer ga neka ženska - kraljica - poskuša pomiriti tako, da mu naravnost da seksualen predlog; Cüchulainn se ne zmeni za ponudbo, ko pa pogleda proč, se Ulatom posreči, da ga zgrabijo in ga potopijo v kadi z mrzlo vodo; To ga dobesedno pogasi; odtlej bo ta dar besa, zaradi katerega je nepremagljiv in ki je dragocen rezultat njegove iniciacije, zadrževal in ga oživljal, ko ga bo potreboval za boj, ne bo pa ogrožal svojih. (Aspects de la fonction guerrière chez les Indo-Européens, str. 23). 3. da položaj Tulla Hostilia, ki je bil kralj v Rimu, ko je prišlo do boja med Horaciji in Kuriaciji, v rimski zgodovini opredeljuje »vojaška funkci- ja«. Tulius, naslednik Romula, »maga«, in Numa, »pravnika«, ki ute- lešata dvodelno suverenost, je nosilec druge, vojaške funkcije: »... vsa njegova posmrtna hvala (v Titu Liviju) sestoji iz enega stav- ka: »magna gloria belli regnauit annos duos et triginta«. Štiri stoletja pozneje bo kristjan Orožij, ko bo iz ptičje perspektive opisoval zgodo- vino sveta, s tremi besedami povzel to stalno izročilo: »Tulius Hosti- lius, militaris rei institutor«...« Na temelju analize pojma »furor«, njegovega udejanjanja v mitu o Cuc- huiainnu in na temelju funkcionalne opredelitve Tulla Hostilia je inter- pretirana zgodba Tita Livija. »Pokazalo se nam je,« piše Georges Dumé- zil, »da je ta majhna drama v treh prizorih - boj s tremi nasprotniki, ki ga preživi le eden izmed rimskih borilcev, a kot zmagovalec; okruten prizor, v katerem vojščak, opit in razvnet od zmagoslavja, ubije pri mestnih vra- tih sestro, ki je zagrešila to, da je vpričo njega pokazala šibkost zalju- bljene ženske; nazadnje pa sodba in pokora, ki sta Rimu ohranila to mlado slavo in to mlado moč, hkrati pa izbrisala ta greh - romaneskna in г rimsko moralnostjo oban/ana priredba scenarija, ki ga je mogoče pri-' mer jati s scenarijem, ki v legendi iz irskega Ulstra tvori zgodbo o prvem spopadu, o iniciacijskem boju slavnega junaka Cûchulainna. (Aspects de la fonction guerrière chez les Indo-Européens, str. 22-23). Horacij; branje Tita Livija I Funkcija prvih Horacijev Horatil zagotovo sodijo med specifično bojevniške družine iz prvih časov Rima. Ker so že kmalu izginili, nemara prav zaradi svojega nevarnega poklica, jih poznamo le iz legend, a v njih imajo v sleherni generaciji, v kateri se pojavljajo, tako natan- čno in izključno vojaško vlogo, da ni mogoče omahovati: Coc- les v vojni s Porsenno in »mladi Horacij« iz vojn z AIbčani sta dovolj za dokaz, da je bilo opravilo ljudi s tem imenom bojevati se za Rim. To je nedvomno edini zgodovinski residuum, ki ga lahko najdemo v teh slavnih zgodbah: vreden je vsega upo- števanja. Legende o teh starih Horatlls Imajo za nameček še pomenlji- vo skupno značilnost. Vselej ko posežejo vmes, zagotovijo Rimu rešitev, mogočnost ali zgolj zmago s posamičnim bojem, ločeno od vojske, namesto vojske, bodisi zato, ker se drugi vojaki ne bojujejo, bodisi zato, ker so se nehali bojevati pred njimi, bodisi zato, ker zaradi kakšnega drugega razloga njihov boj ne vpliva na končno oceno rezultata. Tako junior Horatius Codes sam brani most čez Tibero po umiku vse vojske, celo po umiku dveh seniorum, Sp. Larda in T. Herminia, ki sta bila sprva z njim. Tako »mladi Horacij« - ki so ga v imenu vse rim- ske vojske skupaj z bratoma izbrali za rimskega bonica zoper AIbčane Kuriacije, brata pa sta zelo kmalu podlegla - sam vzdrži In zmagovito opravi nalogo, kar Floru navdihne tale upravičen razmislek: »Zmago je tako dosegla, to je redka čast, roka enega samega«, sic, rarum alias decus, unius manu parta victoria est. Tako nazadnje Rim - v nejasnih In precej drugačnih okoliščinah, ki pa se v njih spet pojavi ime Hora- tius, na začetku prve vojne v času republike In tik preden se na prizorišču prikaže Porsenna - v Arsijskem gozdu zmaga v prvi bitki s Tarquinijevimi Etruščani: obe vojski sta zgubili veli- ko vojakov, ker pa je bil izid bitke sporen, sta obe vojski tabo- rili na bojišču, kar je bil privilegij zmagovalcev; toda iz bližnje- ga svetega gozda, ki je posvečen prav junaku z Imenom Ho- ratius ali Horatus, se zasliši strašen glas, ki jima razsodi: »Etruščani,« pravi, »so zgubili moža več, zmagovalci so Ri- mljani!« Etruščani, ki jih zajame preplah, takoj zbežijo, Rimlja- ni pa ostanejo gospodarji ozemlja; če junak Horatius že sam in po vojaško - tako kakor njegovi homonimi - ne zagotovi Ri- mljanom zmage, pa vsaj pokaže, dokaže, da so zmagovalci, in to tako, da pokaže na enega samega Izmed Rimljanov, na ti- stega, ki je preživel, medtem ko je njegov etruščanski homo- logon mrtev. 17 Ta nespremenljivi dejavnik iz legend, ki so zvezane z imenom Horatius, bomo morali razložiti. Sicer pa se iz zgodbe v zgod- bo ponavljajo še druge pomembne značilnosti: Codes je tako kakor mladi Horacij začel boj skupaj z dvema parasta- tes, ki nato zgineta; Codes enako kakor Horatius iz Arsijske- ga gozda učinkuje na Etruščane z nekakšnim slepilom, z ne- nadnim preplahom, ki ga - pri prvem pogledi, pri drugem pa kriki - sejejo po vrstah sicer pogumnih vojakov: oba sta »strašna«, »strašen« pa je tudi mladi Horacij iz aibske vojne, če že ne med bojem, pa vsaj takoj po njem, saj se v zagonu besa, ki ga bo Dioniz iz Halikarnasa označil za »divjaškega, zverskega«, 9r)PlWá»5S ■ '"OS®' premagati, da ne bi ubil sestre. Nazadnje pa se zdi, da so rimski letopisci, ki celo za najsta- rejše obdobje nimajo težav s podrobnostmi, brez moči, ko gre za Horatii: ne stopnja sorodstva, ki povezuje boriica kralja Tulla in boriica konzula Publicóla, celo ne osebno ime prvega in drugega niso z gotovostjo zapisani. Še bolje, ko se ime pr- vič v zgodovini pojavi v zvezi z bojem s Kuriaciji, je Tit Livij tako zelo tankovesten, da pravi, da ni prepričan, da so bili Ho- ratii boriici Rima, Curiatii pa Albe, ne pa narobe. »Junak« Ho- ratius ali Horatus iz Arsijskega gozda pa je po imenu in po na- činu delovanja soroden obema drugima Horatiis, vendar ga letopisci, ki sicer o njem nič ne vedo, po vsem videzu nimajo za povsem človeško bitje; je kar duh svetega kraja. Nimamo namena insinuirati, da gens Horatia ni zares obstaja- la, ne tega, da so različni Horatii iz legende zgolj mnogotere uporabe in zapovrstne lokalizacije ene same osebe, »dvojni- ki«, če uporabimo besedo, ki ne pomeni kdove koliko in ki za- njo obžalujemo, da smo jo nekdaj po nemarnem uporabljali. Nikakor ne: imeli smo že priložnost, da smo v epizodi, v kateri se Horatius Codes pridruži Muciu Scaevoli, pokazali rimsko nadaljevanje pomembne indoevropske koncepcije enookega poglavarja, pridruženega enorokemu poglavarju, funkcije, ki je drugačna kakor tista - povsem bojevniška, ne pa suverena - ki jo zdaj pripisujemo mlademu zmagovalcu nad Kuriaciji. Na- vzlic temu pa je zaradi skupnih značilnosti, ki smo jih prejle opredelili, priporočljivo, da ne interpretiramo horacijskih zgodb absolutno ločeno drugo od druge. To pripombo bomo morali še uporabiti. A vrnimo se k naši legendi in najprej na- vedimo glavno besedilo, besedilo Tita Livija (I, 23-26). Tit Livij, I, 25-26 Ker je vojna med Albo in Rimom ostala neodločena in ker je bila v prid le njunim skupnim sovražnikom, predlaga vodja AIbčanov Tuliu, naj vse uredijo z bojem med dvema skupina- ma treh borilcev. Kralj sprejme in išče svoje ljudi. Kakor po božji volji se izkaže, da je v vsaki izmed obeh vojsk skupina bratov trojčkov, obe skupini pa sta si malone enaki po staro- sti in po moči, tukaj Horatii, tam Curiatii. »... Ko je bila pogodba sklenjena, kakor so velevale šege, vzamejo trojčki orožje. Vsako izmed obeh ljudstev bodri svoje borilce: pravijo, da vanje, v njihovo orožje, v njihove roke upi- rajo oči nacionalni bogovi, domovina, sorodniki, vsi somešča- ni, kar jih je bilo v mestu in v vojski. Po naravi pogumni (fero- ces etsuopte ingenio) in razvneti zaradi tega spodbujanja sto- pijo v razmik med čeloma vojskà. Na tej in na oni strani sta se vojski razvrstili pred taboroma, na varnem pred pogubo, ne pa pred bojaznijo, saj je bila hrabrosti in sreči te peščice mož za- upana usoda imperija. Vsi duhovi se napeti, zadržani posveti- jo tesnobo vzbujajočemu prizoru. Dajo znamenje. Šest voj- ščakov se meče vihteč v dveh nasprotujočih si vrstah požene naprej, kakor da nosijo v sebi pogum obeh velikih vojskà. Ravnodušni so do pogube, pred očmi imajo le usodo domovi- ne: ne glede na to, kakšna bo ta usoda - ali hegemonija ali suženjstvo - bo njihovo delo. Ob prvem udarcu orožja, ob pr- vem lesketu mečev se gledalcev polasti neznanska groza; upanje je enako za obe strani, umolknejo, komaj dihajo. Kma- lu pa se boj razvname, pogledu pa se ne kaže več le gibanje teles, prepletanje mečev in ščitov, temveč že rane in kri. Drug na drugega se umirajoča zgrudita dva Rimljana, vsi trije Alb- čani pa so ranjeni. Ko aibska vojska vidi, da sta padla Horaci- ja, od veselja zakriči, medtem pa rimske legije, potrte, obupa- ne, a še zmeraj s tesnobo gledajo svojega zadnjega boriica, ki ga obkrožajo trije nasprotniki. Po naključju ni ranjen: ne bi se sicer mogel braniti pred združenimi sovražniki, lahko pa bi premagal vsakega posebej (universis solus nequaquam par, sic adversus singulos ferox). Da bi jih ločil, zbeži in računa s tem, da ga bodo preganjali tako hitro, kakor bodo slehernemu izmed njih dopuščale rane. Že precej daleč je od kraja spopa- da, ko se ozre in vidi, da so med njimi veliki razmiki. Le eden mu je bil precej blizu. Zasuče se nazaj in se z vso silo požene nadenj. Aibska vojska kliče Kuriacije, naj pohitijo bratu na po- moč, a Horacij je že zmagovalec, in ko je sovražnik ubit, se požene v drugi spopad. Rimljani z enim izmed tistih krikov, ki jih izvabi nenadoma povrnjeno upanje, bodrijo svojega borii- ca, ki se v naglici znebi drugega Kuriacija ter ne da tretjemu, ki je že blizu, časa, da bi ga pričakal. Zdaj ko sta eden proti enemu, se zdi boj izenačen, vendar nista bila oba moža enako samozavestna ne enako pri močeh: v ta zadnji dvoboj gre prvi z nedotaknjenim telesom, spodbujen z dvojno zmago (gemi- nata victoria ferocem), drugi se izčrpan od rane in teka opote- ka ter se vnaprej poražen zaradi poboja bratov izpostavlja zmagovalčevim udarcem. To sploh ni bil boj. Rimljan je v za- nosu zaklical: »Dva sem že dal manom svojih bratov; ta tretji pa naj bo za vojni zastavek, da bo Rim ukazoval AIbčanom!« Kuriacij s težavo drži ščit, Horacij mu zasadi meč v grlo, ga podre in sleče.« »Rimljani sprejmejo Horacija z radostnim vzklikanjem in z za- hvalami: strah, ki so ga občutili, podvojuje njihovo veselje. Ljudstvi se nato posvetita pokopu svojih mriičev, a z različni- mi občutki, Rimljani so se vzdignili do imperija, drugi pa so bili izročeni tujčevi oblasti. Nagrobniki še stojijo, postavljeni so tam, kjer so padli tisti, ki jih prekrivajo, oba Rimljana skupaj in bliže Albe, trije AIbčani bliže Rimu, a ločeni zaradi poteka boja.« »... Vojski sta se vrnili domov. Na čelu je korakal Horacij in nosil pred seboj tri oprave. Sestra, mlado dekle, ki je bilo za- ročeno z enim izmed Kuriacijev, mu je prišla nasproti in ga srečala pri Kapenskih vratih. Ko je na bratovi rami prepoznala plašč, ki ga je bila sama podarila zaročencu, si je razpustila lase in z glasom, ki je bil pretrgan od hlipanja, poklicala mr- tvega po imenu. Horacij je, ogorčen, ker so sestrine solze skalile njegovo zmago in žalile javno veselje (movet feroci ju- veni animum comploratio sororis in victoria sua tantoque gaudio publico), potegnil meč, dekle prebodel in ga zasul z očitki: »Odidi,« ji pravi, »s svojo spotakljivo ljubeznijo (abi hic cum immaturo amore), pridruži se zaročencu, ti, ki pozabljaš na mr- tva brata, na živega brata, ti, ki pozabljaš na domovino! Tako naj pogine sleherna Rimljanka, ki bi si drznila objokovati so- vražnika!« »Senatorjem in plebsu« se je zdel ta umor strašen, vendar je morilca varoval še sveži podvig. Navzlic temu so ga odpeljali pred kralja. Kralj, ki mu ni bilo mar, da si bo naprtil odgovor- nost za pogubno in nepriljubljeno sodbo, je sklical ljudsko skupščino in rekel: »V skladu z zakonom imenujem duumvira, ki bosta Horaciju sodila za naglavni zločun« (duumviros, in- quit, qui Horatio perduellionem ¡udicent, secundum legem fa- do). Besedilo zakona je bilo strašno: »Naj duumvira sodita za naglavni zločin; če bo obtoženec vložil priziv k njuni razsodbi, naj se posvetujeta o prizivu; če bo njuna razsodba obveljala, naj mu zastrejo glavo, naj ga z vrvjo obesijo na drevo smrti, naj umre pod palicami bodisi v obzidju, bodisi zunaj njega.« Duumvira sta bila potemtakem imenovana, kakor zahteva za- kon, ta isti zakon pa jima očitno ni dovolil oprostitve, tudi če bi po obsodbi ugotovili, da je Horacij nedolžen. Tedaj je eden iz- med njiju spregovoril: »Publius Horatius, razglašam te za na- glavnega zločinca. Pojdi, liktor, zveži mu roke!« Liktor je pri- stopil, že ovil vrv, ko je Horacij na namig Tulla, blagega razla- galca zakona, vzkliknil: »Ugovarjam!« Razpravo o ugovoru so prenesli pred ljudstvo. Razburjenje je bilo splošno: višek je doseglo, ko so slišali Publija Horacija očeta, kako vpije, da je bil umor hčerke upravičen in da bi sicer sam uporabil očetov- sko moč, da bi kaznoval grešnico. In moledoval je Rimljane, ki so ga še trenutek poprej videli obdanega z bleščečo družino, naj mu ne vzamejo vseh otrok. Nato je objel sina in pokazal na oprave Kuriacijev, ki so bile obešene na kraju, ki se še danes 18 imenuje Plia Horatia: »Tega istega moža,« je dejal, »ki ste mu vzklikali, ko se je vrnil z znamenji slave, boste, Rimljani, gle- dali, ko ga bodo zvezali, z rogovilo za vratom, ga pretepali s palicami, ga usmrtili? Še AIbčani bi težko prenesli ta strašni prizor. Torej pojdi, liktor, zveži te roke, ki so z orožjem pravkar ustvarile naš imperij! Pojdi, zastri glavo osvoboditelju našega mesta, obesi ga na drevo smrti! Pobij ga bodisi v obzidju, a te- daj med temi trofejami in temi opravami, bodisi zunaj obzidja, a tedaj nad grobovi Kuriacijev: kam lahko odpeljete tega juna- ka, ne da bi pričevanja o njegovem podvigu nasprotovala nje- govi sramotni kazni?« Ljudstvo je dovolilo, da so ga premaga- le očetove solze in obtoženčeva neustrašenost, ki je bila vpri- čo vseh nevarnosti enaka: izreklo je oprostitev bolj zaradi ob- čudovanja, ki ga je zbudilo njegovo junaštvo, kakor pa zato, ker bi bilo tako prav.« »Navzlic vsemu so - da očitni zločin ne bi ostal brez pokore - očetu ukazali, naj na državne stroške očisti sina. Po določe- nih spravnih žrtvovanjih, ki so v gens Horatia postala izročilo, je oče čez ulico postavil tram, zastri sinu glavo in ga tako vo- dil kakor pod jarmom. Ta tram obstaja še danes, sproti ga ob- navljajo na državne stroške; pravijo mu sestrin tram, sororium tigillum. Horacijevi sestri pa so postavili nagrobnik iz rezane- ga kamna prav na kraju, kjer jo je podri sunek.« Florus v nekaj vrsticah podaja isto zgodbo (I, 3). Dioniza iz Halikarnasa pa si bomo prihranili zaradi razlogov, ki jih bomo povedali pozneje. Horacij in furor Ta boj, ta patetična vrnitev v zavesti klasičnih piscev očitno nista bila in nista mogli biti magično-vojaška iniciacija ne prve ne višje stopnje: v praksi je bil pojem že dolgo časa zastaren in ni imel več zadosti sile, da bi se nanj oprla zanimivost zgod- be. Horacij od svoje zmage ne kot človek in ne kot vojščak ne pričakuje in ne dobi nobene osebne ugodnosti, če ne štejemo slave, ker je dobro služil domovini. Bolj splošno rečeno, pripoved zgodovinarjev ne vsebuje več nobenega mističnega elementa: je romanček, v katerem je vse racionalno motivirano in povezano, celo najbolj silovite strasti. To, kar je bilo v sleherni iniciaciji gonilo in nato skriv- nost odličnosti kakšnega Cûchulainna, ta nadčloveški furor, ki smo ga proučevali na začetku dela, v klasični legendi nima več dominantnega mesta, ki ga je imel, če se ne motimo, spr- va. Ni pa povsem izginil: na eni strani je Horacij - tako kakor Tulius - silovitež, njegovo vedenje je nenehno tista mešanica ponosa In okrutne silovitosti, ki jo označuje pridevnik ferox; na drugi strani pa ga, potem ko se je vrnil iz trojnega boja, do sestre zagrabi divja jeza, za katero se mora nato pokoriti. Skora ni treba ugotavljati razlik med temi značilnostmi in ferg iz irske zgodbe: na eni strani je Horacij po naravi ferox, a ne bolj kakor drugI, denimo bolj kakor njegov kralj; na drugi strani pa furor ne dobi tako rekoč samodejno v trojnem boju, ta furor niti ni prednost, za katero bi si bilo vredno prizadevati, ni dra- gocen privilegij, ki bo spremljal junaka na življenjski poti in ki ga je treba le obladati, ko se prvič pokaže, temveč je navadna jeza, ki se brata zelo razumljivo polasti šele tedaj, ko zasliši sestrine sramotne krike; nazadnje pa se zdi, da ta jeza uplah- ne sama od sebe, tako da so zadnji prizori juridičnl prizori (sodba, začetek izvršitve kazni, pomilostitev, očiščevanje), ki »likvidirajo« umor sestre, nikakor pa niso zdravljenje, ki naj bi pomirilo jezo, ki je več ni. Vse to je res, ponavljamo, v miselnosti prvega stoletja pred našim štetjem pa niti ni moglo biti drugače. Kakšen sodobnik Tita Livija, legijski rezervist sploh ne bi razumel mehanizma pridobivanja in nevtrallziranja heroičnega furoris', celo upora- be furoris v bitki ne bi razumel: s kakšnimi zadržki vse se Tlt Livij zavaruje, ko mora prikazati /илог v akciji pri drugem Hora- ciju, pri Coclesu! Neverjetno se mu zdi, da bi Codes zgolj z žarom pogleda in s pomočjo spačenega obraza zadržal celo vojsko; kar se le da zmanjša žudež, pa še to, kar od njega pu- sti, se mu zdi pretirano, »si bolj zasluži, da ga občudujemo, kakor pa, da mu verjamemo« (II, 10). Ko pravimo Tlt Livij, mis- limo vso njegovo generacijo in seveda še veliko prejšnjih ge- neracij, kajti »jus armorum«, vojna, lalclzlrana kot pravo, ki je kakor pravo dobila obliko znanosti, ni stvar zgolj zadnjega stoletja republike. Vendar nam prav Horatius Codes, ki je navzlic vsemu manj obrabljen in ki ga letoplsci, zato ker je sam, bolj spošujejo ka- kor nasprotnika Kuriacijev, nalaga, da tudi pri tem slednjem drzno rekonstruiramo bolj arhaičen lik in da v središče vse epizode spet postavimo furor, pobesnelost. Shema, ki jo bomo poslej lahko risali po zgledu irske sheme, je preprosta, blizu je tudi tistemu, kar smo zaslutili na koncu prejšnjega po- glavja: sprva je Horacij črpal furor, dragoceno, a najprej ne- ukročeno in nevarno - enako nevarno za someščane in so- vražnike - gibalo prihodnjih zmag iz samega boja, iz trojne zmage. Ko se je v tem stanju vračal v mesto, je uzri sestro v drži, ki je zanjo sodil, da je brezsramna ali neprimerna: ubil jo je. To dejanje ga je izročilo kralju, svojcem, ki so ga z določe- nimi postopki naredili nenevarnega ter za državo, za prihod- nje potrebe ohranili njegovo besnečo pomoč. Ta shema je seveda zgolj indikativna: lahko bi jo precizirali v različnih smereh, to pa bi nas same privedlo do tega, da bi njen namen bolj natančno dojeli. Irska analogija vsekakor sugerira, naj iz- hajamo iz take sheme. Kako pa se je razvijala? Ko je bil mi- stični furor odpravljen, so morali drugače podpreti členitev epizod, uvesti vanjo drugačno kohezivnost, za katero so si delili odgovornost naključje (ali fatum), zlasti pa človeški računi, čustva in običaji. Ali lahko opredelimo tendence tega dela, če poznamo njegovo končno presojo in hipotetično izho- dišče? Seveda. Zato raziskujemo glavne prizore same zase in v medsebojnih razmerjih. Na hitro bomo pregledali sam podvig, ki nam zastavlja le malo vprašanj. IV Boj med Horaciji in Kuriaciji čeprav boja, v katerem je Horacij slavil zmago, niso več ob- čutili kot inldacljskl boj, so okoliščine in zastavek prav tiste vrste in tiste razsežnosti, kakršne pričakujemo v mitih o takih bojih: v njem gre za vso prihodnost nacionalne skupine, ki ji Horacij pripada, za mesto Rima v latinskem svetu: o tem, ali bo gospodar ali suženj, bo odločil uspeh ali neuspeh njegove- ga borilca, ibi imperium fore unde victoria fuerit (Tlt Livij, I, 24); ko pa si ogledamo usodo, ki bo kmalu - po poskusu odpadni- štva - zadela poraženo Albo - popolno porušenje hiš in mno- žična preselitev prebivalcev v Rim - si predstavljamo hudo nevarnost, ki bi grozila Rimu, če Horacij ne bi zmagal: tudi Rim bi utegnili v kratkem porušiti, njegovo ljudstvo pa prepeljati k zmagovalcu. Poleg tega je bil namen boja med Horaciji in Ku- riaciji ta, da končajo jalovo pobijanje, v katerem sta tako Rim kakor Alba zgubila veliko juvenes (quom peri robore frequenti- bus praeliis utrique comminuerentur..., Florus, I, 3) - to pa je podobrìo zlu, ki so ga trije Nechtovi sinovi povzročili v Cùchula- mnovi deželi, v Ulstru, saj so se bahali, da tam niso pobili manj ljudi, kakor so jih pustili pri življenju. Glede tega latinska pripo- ved najbrž ni razvodenela tradicionalnega podatka. Kar zadeva obliko spopada, je očitno, da sta morala biti tako Horacij kakor Cüchulainn kos trem nasprotnikom, trem bratom, trije Kuriaciji pa so se prav tako kakor trije Nechtovi sinovi za- povrstjo spopadli z mladim junakom, se pustili pobiti posamič, namesto da bi ga naskočili hkrati In izrabili številčno premoč. To dvakratno ujemanje je očitno, a ob njem so še razlike, ki niso nič manj očitne. Ircem se ne zdi potrebno, da bi razlagali, zakaj in kako je naneslo, da so Cúchulainnovi nasprotniki prav trije: Cüchulainn išče pustolovščino, kakor jo mora sleherni mlade- nič, ko prejme orožje; slišal je za skupino vojščakov, ki jim pra- vijo trije »Nechtovi sinovi«, gre k njim, jih izzove. In to je vse. Po- leg tega so Nechtovi sinovi šli v boj drug za drugim zato, ker je to očitno zahteval zakon posamičnega boja In celo slehernega častnega boja, ki mora biti izenačen, »iste teže«, com-tromm: trije možje zato ne morejo pobiti enega samega, nedvomno pa je to že pri Keltih arhaična poteza. V klasičnem Rimu ne velja- ta več ne prva in ne druga izmed teh neposrednih in nekako implicitnih upravičb: Horacij ni osamljen mladec, ki se potika okrog in preži na iniciacljsko pustolovščino, temveč reden vo- 19 jak v Tuliovih »legijah«, ni viteškega bojnega koda, ni zakona, ki bi trem možem, ki jih je izzval en sam, prepovedoval da se združijo in ga pobijejo. Potemtakem je bilo treba tradicionalni prizor »privesti« do tega, da se bo Horacij navzlic vsemu zna- šel sam nasproti trem bratom in se z njimi zapovrstjo spopa- del. V zgodbi, ki jo prebiramo, teži prav k temu dolga diplomat- ska in vojaška priprava, ki je Rimljanom šla še tem bolj v slast, ker je bolj dišala po zgodovini in ker je z več verjetnosti in z bolj običajnimi ravnanji ovijala podvig, ki je sam zase ne- koliko preveč nenavaden: nedvomno moramo prav zato - še preden vidimo Horacija pri delu - biti navzoči pri pogajanju med Tullom in aibskim poveljnikom, nato pri dogovoru, ki je trem Kuriacijem postavil nasproti tri Horacije, nazadnje pa še pri boju - zgolj »naključja« tega boja lahko zadovoljivo spre- mene formulo »trije proti trem« v formulo »eden proti trem« ter to formulo potrojijo v trikrat »eden proti enemu«. Takšen je bržkone bil glavni potek rimskega razvoja starega podatka. Nemara pa je vendarle treba triado Horacijev posebej razloži- ti: opomnili smo, da najdemo podobno značilnost pri Horatiu Coclesu: ob juniore Coclesu sta - tedaj ko je nastopil svojo strašno stražo pred mostom, ki vodi v Rim - še dva druga voj- ščaka, dva seniores, ki ju nato pošlje proč (Tit Livij) ali pa ga zapustita zaradi ran (Dioniz iz Halikarnasa) ter ga pustita sa- mega, da se upira sovražniku. Kaj obakrat pomeni tale peri- petija: ob Horatiu sta dva tovariša, ki ju malone takoj odstrani bodisi sam junak, bodisi smrt ali pa prezgodnja invalidnost? V načelu bi lahko tudi to peripetijo interpretirali iniciacijsko: vi- deli smo, denimo, kako Cûchulainn, ko koraka zoper tri Ne- chtove sinove, sreča na meji senior Conalla, ki pretehta ne- varnost, ki se ji izpostavlja njegov junior, in ga hoče spremlja- ti; a Cûchulainn se ga s surovo zvijačo znebi, da bi bil sam. Določena priprava, določena uprizoritev vojščakove samot- nosti lahko sega do najstarejših iniciacijskih scenarijev. Ne bomo se mudili pri povsem običajnih sredstvih za Horaci- jevo zmago: ni več magičnega orožja, ni več čarovniških prije- mov kakor pri trojnem Cûchulainnovem dvoboju; Horacij vihti navaden meč in zasnuje načrt, uporabi zvijačo, ki je kakor po naključju zvezana s premikanjem peš: kaj pa bi lahko drugega pričakovali od Rimljana? V Horacij in sestra Pri epizodi s sestro se bomo pomudili dlje: ni ostala osrednja epizoda, sklepni kamen klasične rimske zgodbe le zaradi za- povrstja, temveč je taka postala tudi zaradi svoje logične vlo- ge. Ženska, ki jo bo naš Corneille imenoval Camille, je preprosto brezsramnica. Seveda se ne spodreca, kakor naredi p?ed Cûchulainnom kraljica Ulatov. Toda, ali je to sploh mogla? Pr- vič, občutek in meje ženskih zadržkov na Irskem še zdaleč niso to, kar so v Rimu ali v arhaični Grčiji, glede tega opazimo najbolj kričeče nasprotje med civilizacijami s severozahoda in civilizacijami z juga stare Evrope: zelo bi se morali potruditi, da bi, denimo, med potekom katerekoli legende presenetili najmanj stroge izmed matron, ki bi se ukvarjale z določenim razkazovanjem moči ali drznosti, vrednim nekega bruseljske- ga vodnjaka, ki pa je, narobe, precej zabavalo dame iz Emain Macha in - ker se je ljubosumje sprevrglo v maščevanje - stalo življenje Cûchulainnovo ženo in še veliko drugih. Prav tako je kraljica Mugain, ki se je razgalila vpričo moževega ne- čaka, tega nečaka lahko srečala brez zadrege: taka prostost, taka lahkotnost očitno nista bili mogoči v Lukrecijevi deželi. Poleg tega sta zato, ker horacijevska legenda - nemara zato, da bi spodbudila zanimanje - sorodnice, ki jo junak sreča na mestnem pragu, ne naredi ne za sestrično ne za teto temveč za junakovo sestro, neposredna spolna skušnjava in ekshibi- cionistični prizor nemogoča. Brezsramnost te sorodnice in spopad med spoloma, ki iz tega izhaja, zato nista nič manj okarakterizirana, celo okrepljena sta. Le rimski pečat nosita. Horacijeva sestra je brezsramna že zato, ker se pomeša med množico in teče bratu naproti. Le Dioniz iz Halikarnasa (III, 21) je grajal brata. Saj menda ni treba eksplicite zapisati: to, da je godno dekle brez matere odšlo iz prostorov za ženske, da se je pridružilo anonimnemu ljudstvu, bi utegnilo zbuditi zgražanje tudi pri nekomu, ki bi bil manj ferox kakor Horacij. Brezsramna je še - in to dvakratno - z vidika rimske morale, ker je hkrati prizadela veličanstvo mesta in čast družine; nje- na ljubezen, ravnanja in kriki, ki jih izzove, so nespodobni hkrati glede na dolžnost slehernega dekleta iz »dobre druži- ne« - nemara pa bomo tukaj dojeli glavni razlog, zakaj bi se »sorodnica« utegnila spremeniti v »sestro«: njena pregreha nad družino je tako poudarjena. Po simetriji pa so »dušna ob- močja«, ki jih vznemiri pri mladem junaku, nacionalna čast in rodbinska čast: reagira kot Rimljan in kot Horatius, pri čemer sta gens in res publica dve enako pomembni področji, v kate- rih se na obrežju Tibere razcveta kvaliteta »najbolj moškega«, viri. Brezsramna je nazadnje v svojem čustvenem nasprotju z ju- nakom, to pa je vse drugače hudo, kakor bi bil nekoliko- bolj sproščen gib: v tej uri moči, krvave opitosti, moškega zmago- slavja si drzne misliti na hymen, na ljubezen - immaturum amor - objokuje zaročenca, in kakšnega zaročenca: prav eno od zmagovalčevih žrtev! Biti tako zelo ženska vpričo nekoga, ki je bil pravkar »najbolj moški«, je preveč: Horacij jo prebode z mečem. Bratova živahna reakcija, spopad med ženskostjo in moškos- tjo s tem zadnjim vidikom sestrine brezsramnosti še zmeraj zvesto nadaljujeta tisto, kar smo v obrisih opazili pri indo- evropskih mitih o bojevniški iniciaciji. Vse drugo pa je rimsko: rimska patriotična morala, denimo, ni nič bolj kakor rimski ko- deks sramežljivosti podobna tistima na Irskem. Če pa upošte- vamo prav to temeljno drugačnost ideoloških polj, če upošte- vamo še padec furoris z nadnaravne ravni na človeško raven in vse, kar je ta odstranitev osrednjega gonila gotovo novega povzročila v fabulaciji, se ekvivalenca obeh epizod, tiste iz ir- skega epa in tiste iz klasične rimske »zgodovine«, še zmeraj kaže: Cûchulainn se vrne v svoje mesto kot zmagovalec nad tremi brati in prekipeva od bojevniškega besnila (irski stil); teta mu priteče nasproti; z maksimalno ženskim in lascivnim obnašanjem ga izzove, da pokaže junaško sramežljivost; ta ostri prizor spolnega antagonizma, ki je za žensko trdo poni- žanje, za mesto ni neuspeh: kraljevim ljudem omogoči, da mladeniča zgrabijo in ga prisilijo k pomirjevalnemu zdravlje- nju, od katerega bo nazadnje imel ugodnosti in ki ga bodo re- šile nevšečnosti iniciacijskega boja - Horacij se vrne v svoje mesto kot zmagovalec nad tremi brati; sestra mu priteče na- proti; z maksimalno ženskim in brezsramnim obnašanjem (rimski stil) prebudi v njem človeško jezo, ki ga požene v he- roično maščevanje razžaljene sramežljivosti; ta ostri prizor spolnega antagonizma, ki je za žensko usoden, pa po vrhu vsega prisili Rim (kralja, ljudstvo, gentem), da sproži procedu- ro, iz katere nazadnje pride Horacij nedotaknjen in očiščen. Če Horacijevemu furori vrnemo njegov predzgodovinski po- men, to se pravi, njegov nadnaravni izvor in bistvo, njegove vrline in nevarnosti, njegovo suverenost nad vso majhno dra- mo, če iz njega ne naredimo naključja brez prihodnosti, tem- več na novo pridobljeno naravo, ne zgolj izbruh, temveč sta- nje, ne jeze, temveč delirij, se obe zgodbi malone povsem uje- mata. Do tega, da epizoda z brezsramno žensko zaseda v rimski zgodbi tisto vodilno mesto, ki ga v irski zgodbi nima, je gotovo prišlo, kakor smo pravkar nakazali, zaradi tegale razloga: ko je furor zgubil pomen, bi epizode lahko ostale razvrščene po starem le tedaj, če bi nekako iz svoje lastne substance izloči- le nove motivacije, nove vezi, nov zaplet, ki ne bi bil več misti- čen, temveč romanesken. Katera epizoda pa bi bila bolj pri- merna, da se tako razvije, kakor tista, v kateri sta že združena moški in ženska, pobude razuzdane ženske in nasilne reakci- je moške sramežljivosti? Dovolj je bilo določiti sorodstveno povezavo med moškim in žensko, pritirati brezsramnost žen- ske do ljubezni in privesti reakcijo moškega do zločina, pa so lahko »zakrpali« celoto, ji dali zadostno kohezivnost, prav ti- sto, ki jo najdemo pri Titu Liviju in Floru. 20 VI Očiščeni Horacij v rimski legendi ni ničesar, kar bi ustrezalo irskemu ali skit- skemu zdravljenju s potapljanjem v vodo bodisi v kadeh ali kotlih (Cüchulainn, Batradz), bodisi v morje (spet Batradz, po drugih različicah). Vendar pa je znano, da drugi Horatius, Codes, strašni Enookež, konča svoj podvig s kopeljo, s tistim znamenitim skokom v Tibero, ki ga je privedel v mesto, kjer ga je čakalo toliko časti, in ki je ostal slaven: nedvomno se nanj nanaša odlomek iz Ennijevih Annales, ki ga je ohranil Festus: Hic occasus datus est: at Horatius inclutus saltu... Ker sta oba Horacija, nasprotnik AIbčanov in nasprotnik Etruščanov, tipološko sorodna, si ta značilnost nemara zaslu- ži obravnavo; morebiti ohranja spomin - racionaliziran in laici- ziran kakor vse, na kar smo doslej naleteli - na stare prakse desakralizacije, »odprave furoris« s potopitvijo - junak se je že prenehal zastrašujoče pačiti, ko se je tako potopil. Vendar se nam tx) tedaj zdelo čudno, da se ta značilnost ne pojavlja v zvezi z obema Horatlls, ki se sicer njuna pustolovščina najbolj natančno ujema z iniciacijskim scenarijem. Zato pa Horacija - nasprotnika AIbčanov - v tretjem In za- dnjem delu zgodbe o njem podvržejo raznim ceremonijam, ki so žal nejasne. V klasični zgodbi so te ceremonije zgolj očiš- čevalne in so zgolj pokora za zločin, za umor sestre. Vse, kar smo pravkar povedali o verjetnih elementih, izviru In razvoju tega morilskega prizora, nas spodbuja k misli, da je Imel očiš- čevalni obred sprva bolj splošen pomen: v glavnem je bržkone rabil za to, da je mladeniča, ki se je vrnil z Inidacijskega pod- viga, očistil pretiranega furoris, ga spet prilagodil običajnemu življenju in okolju, tako da je prenehal biti napadalen, poleg tega pa še za to, da ga je očistil skrajnosti, ki jih je zagrešil med tem podvigom ali po njem. Podrobnosti pa lahko le regi- striramo brez pretenzij, da bi interpretirali dejanja, ki jih rimski zgodovinarji ne le niso razumeli, temveč celo niso prikrivali vr- zeli v njih. Se enkrat preberimo, kaj o tem pravi Tlt Livij (I, 26): »Da bi navzlic vsemu izbrisali ta očitni zločin s pokoro, aliquo piaculo, so očetu ukazali, naj na državne stroške sina očisti. Po določenih spravnih žrtvovanih, ki so postala v gens Horatia izročilo, je oče čez ulico postavil tram, zastri sinu glavo in ga vodil kakor pod jarmom« (is quibusdam piacularibus sacrificiis faotis quae deinde genti Horatlae tradita sunt transmisso per viam tigillo, capite adoperto velut sub jugum misit juvenem). »Ta tram,« dodaja, »obstaja še danes, sproti ga obnavljajo na dr- žavne stroške; pravijo mu Sestrin tram, sororium tigillum«. Po Dionizu (III, 21), po nekaj fragmentarnih indikacijah vemo, da so se v rimski topografiji ohranili še drugi spomini na te ne- navadne ceremonije, vendar so to zgolj Imena in članek Ado- lphe Reinacha, posvečen pila Horatia (ali po tem avtorju edni- na), mora učinkovati kot zdravilna zavora za vsak poskus ek- segeze (Rev. del'HIst. des Religions, LV, 1907, str. 317-346). Le kaj so bili ta tigillum sororium in te pila Horatia? Ali so tam mislili poleg oprav poražencev hraniti še zmagovalčevo oro- žje? Kaj sta pravzaprav pomenila oltarja Jani Curiata in Juno- nis Sororiae, ki sta zvezana s temi kraji. In kakšno je bilo raz- merje med tema božanstvoma in Kuriaciji ter sestro Iz legen- de? Omejili se bomo na to, da poudarimo tri dejstva, ki se zdi- jo zanesljiva. 1. Glavni piaculum, ki so ga naložili mlademu junaku, je bil ta, da je moral iti pod tramom, ki je bil položen poprek čez ulico in je tako, kakor so velikokrat pripominjali, tvoril nekakšna vrata. To dejanje je bolj podobno desakralizacijskemu obredu kakor piaculo; stahm se je zdelo podobno obredu pri osvobajanju vojnih ujetnikov (Dioniz, III, 22) in res se zdi manj primerno za to, da opere junaka greha, kakor za to, da mu odpre vrnitev iz enega sveta v drugega. Iz nadnaravnega v običajnega: umet- na, neobičajna ali skrivna vrata Igrajo prav tako kakor nenor- malna ravnanja velikokrat pomembno vlogo v tej vrsti »vrni- tev«; videli smo, denimo, da se na novo inicirani Kanibal pri Kwakiutllh, potem ko se je štirikrat potopil v pomirjevalno sla- no vodo, vrne domov skozi zadnja vrata In mora na pragu šti- rikrat poskusiti stopiti nanj; na takšna dejstva v etnografskih opisih velikokrat naletimo. 2. Prakse, ki so jih uvedli tistega dne, pravijo zgodovinarji, so I se tradicionalno ohranile v gente Horatia; nekaj od tega je brž- kone preživelo še potem, ko je gens ugasnila, država pa je to vzela nase, tako kakor je poskrbela za vzdrževanje tega, kar je rabilo za dekor in za pripomočke: dejansko so vsakega pr- vega v oktobru javno žrtvovali tigillo sororio v bližini oltarjev Jani Curiata in Junonis Sororiae. Ta datum je pomemben: zdi se, da redke stare feriae publicae, ki so bile prvega v kakšnem mesecu, pravzaprav napovedujejo religiozno tonalnost tega meseca; vsaj tako lahko sklepamo po feriae Martis, ki so bile prvega marca in ki začenjajo mesec Equirrirn, veseljačenja Salijcev in tubilustrii, ki so vsi prazniki boga vojskà. Prvi okto- ber pa začenja tudi enega izmed najbolj vojaških mesecev v letu, ki je nekakšen jesenski odgovor na marec, je mesec equi octobris (15. oktober) in armilustri (19. oktober); potemtakem je verjetno, da je imela tudi ceremonija pri tigillum sororium 1. oktobra sprva vojaški, »martovski« pomen, ne pa zgolj očiščevalnega; nemara je zadnja sled nekdanjih iniciacij, le- genda o Horaciju pa je bila sprva njihov mit, dogajale pa so se nemara deloma ob tigillo sororio in na začetku jesenskega Marsovega meseca. Ko so iniciacije prenehale, za njimi pa je zginila še gens Horatia, bi utegnila ostati le še praznoverna in jalova komemoracija v starem okviru. 3. Janovo Ime nI nekaj nepričakovanega v perspektivi, v kate- ri smo se znašli: Janus je bog, ki ima - po besedah svetega Avguština (O Božji državi, VII, 3) - omnium initiorum potesta- tem; Varron ga je postavil nasproti Jupitru in o njem rekel: pe- nes Janum sunt prima, penes Jovem summa (po svetem Avgu- štinu, ibid., Vll,9): potemtakem je nujno navzoč pri »iniciaciji«. Ali je ime Juno sororla nastalo zaradi Imena Janus Curiatius, saj je povezava Janus-Juno sicer dobro znana prav ob kalen- dah? To je mogoče. Vendar se Junona ne zdi nič bolj odveč pri iniciaciji juvenorum, saj, kakor se zdi, njeno Ime vsebuje prav koren besede jun-lores, zdi pa se še, da je bila ena izmed njenih starih nalog ta, da je bila zavetnica teh juniorum. Tukaj naj nadaljujemo in dokončamo premišljevanje, ki je ostalo nedorečeno. Vse legende o prvotni zgodovini Rima, ki so zvezane z Imenom Horatius, so legende, v katerih en sam Rimljan, ki se loči od vojske, reši Rim In mu pribori zmago; po- leg tega kažeta Horatius Codes In Horacij - nasprotnik AIb- čanov - ki sicer nista dvojnika in nimata Istega pomena - po- membne skupne značilnosti tako glede značaja (zlasti stanje pobesnelosti) kakor glede pustolovščine (denimo, dva tovari- ša, ki sta sprva z njima, nato zgineta, ker umreta, ker sta ra- njena ali ker sta odlovljena). Potemtakem se lahko vprašamo, ali gens Horaia nI bila na začetku Rima specialistična gens, ki je imela v lasti individualne Iniciacije in jih je podeljevala, le- genda o Coclesu pa je sprva kazala njihovo učinkovitost. Tako bi bolje razumeli, zakaj so se spravne (ali bolje, če Ima- mo prav, desakrallzacijske) ceremonije tigilli sororii dedno obdržale, kakor pravi Tlt Livij, v tej družini. Pri polcivilizirancih je v navadi, da Ima taka posebna družina skrivnost take ša- manske, vojaške ali ekonomske iniciacije ali pa monopol nad njo. VII Dioniz iz Halikarnasa in legenda o Horaciju Skoraj nič nismo uporabljali dolge zgodbe Dioniza iz Halikar- nasa (III, 5-22), razlog pa je tale: grški pisec nI rimske legen- de le razvodenel, kakor je bila njegova navada, še poudaril je njene povsem romaneskne In dramatične elemente na rovaš sledov starega funkcionalnega pomena, ki so se v njej še ohranili. To tendenco lahko zaznamo že v pojmovanju Tuliovega kra- ljevanja: zaman bi Iskali krepko »vojaško« karakterizacijo, ki pri njej vztrajata Tlt Livij in Florus, ki opredeljujeta Tulla kot vojščaka In tehnika vojne v nasprotju z njegovim duhovniškim predhodnikom; komaj nekaj besed namiguje na trenutek, ko bo kralj umri. Dionizovo pojmovanje je drugačno; ta Gri< slabo 21 dojema, kako so Rimljani med prve kralje razdelili zasluge za svoj začetek; po zgledu, ki ga je ponujalo toliko grških mest (Rim pa, ne pozabimo tega, je bil zanj le nekoliko posebno gr- ško mesto), je ustanovitelju »koionije«, to se pravi, Romulu pripisal - če že ne vseh, pa - kar največ institucij, vsekakor pa še načelo za tiste, ki se bodo izoblikovale po njem. Zaveda se tega kritičnega prizadevanja, tega popravka, ki ga vsiljuje do- mačemu izročilu ter se o njem včasih izraža v zahtevajočem tonu (denimo, II, 23, konec). Numu, čigar lik in dejanje varuje preveč trdno izročilo, njegovega sicer ne more vzeti, zato pa se oprime Tulla, ki ni tako dobro varovan. Tako se okvir Hora- cijeve epizode zabriše: niti besede ni več o kraljevi vojaški naravi in namenih, o intenzivni In ekscesivni exercitio, ki jo nalaga juvenes. Odgovornost za vojno, sporazum o boju boril- cev pa, narobe, razčlenjuje v neskončnih izvajanjih, obreme- njenih z govori, v katerih aibski poglavar in rimski kralj sooča- ta pravice svojih ljudstev do hegemonije in v katerih imajo pri Dionizu priljubljeni argumenti, začenši z grškim izvorom AIb- čanov, velik delež. Pomnožil je dramatične poteze, peripetije v samem boju: Dio- niz - namesto preproste in nedvomno tradicionalne sheme, ki je dopuščala, da so ostali pri življenju trije Kuriaciji ob enem samem Horaciju - uredi tako, da zapovrstjo umirajo en Hora- cij, nato en Kuriacij, pa drugi Horacij, tako da ostaneta preži- velemu Rimljanu le dva nasprotnika, eden izmed njiju je že hudo ranjen, drugi pa nepoškodovan; seveda pa ob vsakem zasuku sreče opisuje »različna gibanja« obeh vojska, ki sta gledali. Ali to pomeni, da Dionizova pripoved ne more vsebovati neka- terih starih potez, ki jih krajša zgodba Tita Livija izpušča? Se- veda ne, vendar jih je težko odkriti, razen v opisu gibov in pre- mikov pri sklepnem očiščevanju, za katere je avtor po vsem videzu imel na voljo natančne arheološke podatke. Lepo bi bilo, če bi lahko ohranili oba odnosa do očeta, ki ju Dioniz pri- pisuje mlademu Horaciju: pred bojem je njegova sinovska podložnost, »podreditev volje« tako popolna, da takrat, ko kralj Izbere njega in brata, da bi zastopali rimsko stvar, noče odgovoriti brez očetove privolitve, čeprav gre za bojevniško opravilo in čeprav je že nastopil bojevniško službo; narobe pa mu ob vrnitvi, ko se mu zazdi, da sta sestrina narodna in rod- binska čast pomanjkljivi, še na misel ne pride, da bi zadevo predočil očetu, zato grešnico nemudoma ubije. To, da bojev- niško iniciacijo tiste vrste, ki jo tukaj domnevamo, spremlja formalna ali moralna emancipacija, opešanje očetove moči, bi bilo normalno nadaljevanje, ki ima veliko analogov (cf. Mythes et dieux des Germains, str. 104). Čisto mogoče pa je, da so prizori pred bojem olepšava, »iznajdba« grškega retorja, ki vprejšnjem poglavju (II, 26) na dolgo in čudovito razpreda o rimskem pojmovanju potestatis patris. Potemtakem ne tramo komentirali odnosov med sinom in očetom, prav tako kakor ne bomo komentirali odnosov med borilcem in kraljem, ki je o njih Dioniz tudi bolj jasen kakor latinska besedila. Nazadnje bomo imeli podobne pridržke še v zvezi s sorod- stvom med Kuriaciji in Horaciji. Tudi v zvezi s tem se lahko spomnimo podobne okoliščine, sicer ne v keltskih ali german- skih legendah, pač pa v vedskem dvoboju Indra s pošastjo Triglavom: trojni nasprotnik, ki pade pod borilčevimi udarci, za bogove, ki jih ogroža, ni tujec, ampak prav njihov nečak, sin njihove sestre. Pomen tega sorodstva ni jasen, vendar poteza zagotovo ni nepomembna, saj Triglavova ambivalentnost ne igra precejšnje vloge zgolj v indijski legendi pač pa tudi v iran- ski legendi (gl. Revue de l'Histoire des religions, CXX, 1939, str. 6, 10). Bi potemtakem utegnila Dionizova zgodba zares ohraniti kakšno staro podrobnost? Je sorodstvo med Kuriaciji in Horaciji zares nekaj drugega kakor literarna umetelnost, ki povečuje zanimivost drame? Nedvomno je bolj modro, da se ne mudimo pri tej možnosti. VIII Zločinski Horacij Doslejšnja analiza ni osvetlila neke izvirne prvine ali, bolje, dveh med seboj tesno zvezanih prvin rimske zgodbe: 1) Hora- cij ubije sestro in najsi je jeza, ki povzroči ta umor, še tako le- gitimna in motivirana (v klasični različici), še tako nadnaravna in usodna (v rekonstruirani prvotni obliki) zato nič manj ne gre za zločin. Zato se Horacij ne mora le pomiriti, biti mora ali kaz- novan ali pa se mora z regularno pokoro izmakniti kazni; 2) kazen pa, ki si jo zasluži in ki ji upravičeno uide, je smrt. Rekli smo že, da je v času, ko so Rimljani še vedeli, kaj je bo- jevniški furor v vsej moči, obred, ki sklene zgodbo, seveda lahko imel splošnejši desakralizacijski pomen, kakor ga ima v klasični različici, kjer je zgolj očiščevalen, in nemara določen pomirjevalen pomen, ki se ujema s Cüchulainnovim zdravlje- njem v kadeh. Vendar pa bi le težko mislili, da bi bila to »smrt- no tveganje« In ta pojem »zločina« tuja prvotni shemi: preveč sta poudarjena. Poudarjena sta še tem bolj, ker je pred obre- di, ki jim podvržejo mladega Horacija, prizor, ki so ga Rimljani imeli za glavni prizor in v katerem so videli praecedens, avtori- teto za določene pravne rabe v klasični dobi: Horacija sta naj- prej obsodila na smrt duumvira, ki ju je imenoval kralj, ki je bil tudi sam suženj zakona; šele zadnji hip, ko je bil že pod visli- cami in v rabljevih rokah, že zvezan in z vrvjo okrog vratu, ga je liudRtvo ki qa ie pozval, pomilostilo. V misli Rimljanov je zagotovo šlo za normalen dvojni pravo- sodni postopek: Horacij je bil tako blizu smrti zato, ker so uporabili zakon o perduellione, o naglavnem zločinu; rešil pa se je zato, ker je z uspehom uporabil provocationem, poziv ljudstvu. V času Tita Livija so to sijajne interpretacije: rimsko pravo ima na voljo že vsa svoja sredstva, povsem se zaveda svojih načel, jus se že stoletja loči od fas in nobena iracional- na prvina se ne prikaže v bleščeči dedukciji zakonov. Kaj pa prvotno? V času, ko je mistična misel prepajala sleherno de- javnost, tako pravo in politiko kakor vojno in poljedelstvo? Potrudimo se in se vrnimo v to preteklost ter poskusimo - tako kakor smo za Horacijevim podvigom zaslutili mešano go- nilo, v katerem sta se nerazdružno mešali bojevnikova spret- nost in obdarjenčeva pobesnelost - za njegovim zločinom in za njegovo pokoro dojeti red kompleksnih konceptov, v kate- rem je bila njegova odgovornost nemara globlje, njegova tve- ganja pa bogateje motivirana. Le kako naj se ne spomnimo, da iniciacijski podvig sam na sebi velikokrat vsebuje vidik »zločin«, da iniciiranec pride iz njega kriv in da ga ni treba le pomiriti, temveč tudi kazensko razbremeniti s postopkom, ki je hkrati že magičen in juridi- čen? In da ima iniciacijski podvig poleg tega, včasih pa kar v sebi, mehaničen protisunek, ki za nekaj časa iniciiranca izni- či, zmanjša ali celo ubije, in da ga je nato treba obnoviti, pre- oblikovati, »priklicati od mrtvih« z magičnim postopkom? Ali smrt, ki se ji Horacij tesno približa, in pomilostitev, ki mu vrne življenje, nista forma nekega starega scenarija, v katerem se kombinirata ti dve verovanji, forma, kakršno je dobil v Rimu, to se pravi, v družbi, ki je zavzeto gojila pravo, ki je bila virtuozi- nja v procedurah in katere duh in domišljija sta bila povsem juridična? Če ostanemo v indoevropskem svetu, vidimo, da legenda o Cùchuiainnovi iniciaciji ne kaže teh značilnosti. Eno izmed njih pa najdemo v drugih keltskih in germanskih legendah o bojevniški iniciaciji. Zlasti pa sta obe zelo pomembni v indij- skih legendah, ki prikazujejo Indra, božanskega zavetnika bo- jevniške kaste, kot zmagovalca nad triglavo pošastjo in nad demonom Vrtro in ki so nedvomno stari miti, zvezani z inici- acijskimi obredi. Triglav in Vrtra sta v teh legendah prav po- gubni bitji, ki njuna smrt pripomore k rešitvi bogov in svetov; vendar pa imata po sorodstvu stopnjo bramanov in zato po- stane Indra, s tem da ju ubije, po verskem in celo civilnem pravu kriv najhujšega zločina, kar jih je, umora bramana, ali pa zaradi magične vzročnosti sproži zoper sebe najhujšo reakcijo elementov. Drugega za drugim si oglejmo ta dva učinka. V prvem primeru se o zmagovitem junaku naplete drama, ki je podobna tisti, ki je v zvezi s Horacijem dala Titu Liviju in Gor- neillu bogat repertoar verbalnih antitez, ki prekrivajo globoko antinomijo: atrox visum id facinus patribus plebique, sed recens meritum facto obstabat.. Velika razlika je ta, da Horacijev fa- cinus ne sestoji iz samega podviga, s katerim je rešil družbo, temveč iz ekscesa, ki se je zgodil pozneje, iz umora sestre, medtem ko bomo videli - to pa se ujema s tem, kar kažejo številni inicicacijski obredi ali miti pri modernih polciviliziran- cih - da se Indrov zločin docela ujema z njegovim dejanjem. Verjetno se nam zdi, da je mogoče to l^repko divergenco - tako kakor divergence med Horacijevo in Cúchulainnovo le- gendo, ki smo jih prejle poudarili - zelo preprosto razložiti s tem, da je rimska tradicija bila prisiljena človeško pripovedo- vati in logično reartikulirati sleherno zgodbo, takoj ko sta zgi- nila pojma inidacijskega podviga in nadčloveškega furoris in ko niso več razumeli mističnega nizanja idej: laiciziran in ba- naliziran podvig ne bi mogel imeti grešnega vidika, torej ne bi mogel povzročiti zlih posledic, ker pa se v nadaljevanju poja- vijo te zle posledice in ker so prevelike, da bi jih lahko odstra- nili, jih je bilo nujno treba na novo upravičiti; ker pa je bilo to upravičilo mogoče najti, če ne v epizodi s sestro, ki je vrhu tega dajala istemu momentu nov motiv in sprejemljivo zato- čišče za junakov furor, ki ni bil več mističen, ampak psiholo- ški, in ki je tako namesto podviga postal vodilna epizoda v vsem zapletu? Stalno indijsko izročilo, ki je potrjeno od Taittirija Samhità V, 2 naprej in ki se neutrudno ponavlja v epskih in puranskih be- sedilih, pravi, da je bil Indra, potem ko je pobil pošast s tremi glavami, eno leto kakor strt; vsa bitja so mu vpila Brahmahari, »Morilec bramanal« Tedaj se je zapovrstjo obrnil k zemlji, k drevesom in k ženskam ter jih vsakokrat prosil, naj prevzame- jo tretjino njegove pregrehe. Uslišali so ga: takrat so na zemlji nastale razpoke ali slane puščave, tokovi smole na drevesih, mesečno perilo pri ženskah. Nekateri povsem sorodni teksti razdeljujejo pregreho na četrtine, tako da se delitve udeleži še vodovje, ki se na njem greh kaže v obliki mehurjev in pene. Nenavadno je, da je ta tema uporabljena tudi pri junaku Ba- tradzu, o katerem smo na dolgo govorili na koncu drugega poglavja; le da je ni, kolikor vemo, v zgodbah, ki so bile zbrane neposredno pri Osih v XIX. in XX. stoletju, temveč v zgodbah, ki so bile zbrane pri kavkaških sosedih Osov, pri Inguših; pri- čevanje ima navzlic temu nedvomno »oško vrednost«, to se pravi, kakor smo že povedali, »skitsko vrednost«, kajti vsa epska izročila Ingušev o tej skupini junakov so povsem spo- sojena pri Osih. Po pripovedki, objavljeni 1875 (Šah Ahriev, »Inguši« v: Sbomik svedenj o kavkazskih gorčati. Vili, 2, str. 72-73, v ruščini), je rojstvo bojevitega Batradza - to rojstvo je, kakor smo že videli, takrat neposredno pri Osih, imelo zna- čilnosti iniciacije, ki se delno ujema s Cúchulainnovo - na svet prineslo resnično prekletstvo; temu se ne smemo čuditi. Batradz, ki se ga nekega dne polastijo očitki vesti in usmilje- nje, od nekega božanstva zahteva in doseže, da vsaj tretjino tega prekletstva odvrne od vsega človeštva, ta tretjina pa je sama razdeljena na tretjine, ki jih prevzamejo gorski vrhovi (ki bodo zato jalovi), ženske (ki si zato nikoli ne bodo povsem potešile pohote) in kobile (ki se zato ne bodo nikoli zadosti nasitile). Ali ni - če ne štejemo premestitve pojma zločir\ z umora Kuriacijev na umor sestre - v teh arhaičnih izročilih ne- kakšen zametek juridične procedure - razglasitev krivde, sprememba kazni, pokora - ki se v rimski legendi precizira in se laično kodira? Tako je z vidikom »zločin« in tako je z vidikom »smrt«. Indra po drugem podvigu, ki ga opravi takoj po prvem, prestane v največjo nesrečo sveta stanje, ki je enako smrti: ko ubije strašnega, a bramanskega Vrtra, brata pošasti s tremi glava- mi, ki se je hotel maščevati, zgubi moč, velikost, substanco in zgine: tako preživi dolgo časa skrit v votlini lotosovega stebla, neviden, zmanjšan na velikost atoma, medtem pa so bogovi in ljudje izpostavljeni muham Nakuše, kamavalesknega tirana, ki jim dovoli le zadnjo ekstremitete. Indra, ki so ga iskali, nazadnje pa ga je našel Ogenj, se okrepi, »zrase», se obnovi s pomočjo čarodejstev boga Brhaspatija, spet stopi na čelo treh svetov in odtlej uživa slavni naslov Vrtra-han, »Morilec Vrtra«. in ugodnosti, ki jih je prinesel ta podvig, od katerega je sprva čutil le neprijetni vzvratni sunek (cf. Vahagn. Rev. de l'Histoire des Religions, CXII, 1938, str. 152 in nasi.). Ali tudi ta Indrova telesna stiska, ta mala smrt, po kateri pride telesna obnovitev in moralna rehabilitacija, ne vsebuje eno izmed kali tega, kar se v Rimu v juridični obliki kaže kot smrtna obsodba, ki ji sledi usmrtitev, to pa dramatično ustavi in popravi pomilo- stitev? IX Epopeja, miti in obredi: boj s trojnim nasprotnikom Te zadnje ugotovitve se pridružujejo nekaterim drugim, ki jih navdihujejo poprejšnje epizode. Odpirajo in puščajo odprto pomembnp vprašanje: če je pustolovščina mladega Horacija bila sprvai kakor mislimo, razlagalna in upravičevalna pripo- ved obreda bojevniške iniciacije, se sprašujemo, v kolikšni meri so bili različni prizori iz pripovedi posneti po scenariju obreda, v kolikšni meri lahko to še v njih razberemo. Vpraša- nje očitno ni povsem nerešljivo, ker ni starih dokumentov. Si- cer pa to ni, kakor je bil dejal Plutarh, rimsko vprašanje, tem- več indoevropske vprašanje, najprej pa italsko-keltsko vpra- šanje. V resnici se nam je zdelo, da kaže legenda o mladem Horaciju najštevilnejše in najnatančnejše podrobnosti z legendo o mladem CCichulainnu. Poskusili smo opozoriti na tisto, kar ju ločuje: poleg tega, da se legenda o Cûchulainnu še jasno, za- vestno kaže kot pripoved o iniciaciji - te vrednosti pisatelji, ki pripovedujejo o Horacijevi pustolovščini, več ne občutijo in je ne opazijo - se Horacijeva pustolovščina vsa opira na psiho- loške motivacije, na človeške račune in čustva, medtem ko legenda o Cûchulainnu, ki jo obvladuje ferg, dopušča, da se različno pokaže iracionalni determinizem. če lahko tako reče- mo, mistično nizanje epizod. Nedvomno je legenda o Cûchu- lainnu glede tega ostala bolj prvotna, bliže obredom, na kate- rih je temeljila. Poleg tega prizori z razkazovanjem brezsram- nih žensk in potapljanjem v kadi najbrž niso zelo drugačni ka- kor tisto, kar so prakticirali, kakor tisto, kar se je dejansko dogajalo med iniciacijo mladih ulatskih vojščakov. Narobe pa so v Rimu od tega, kar je mogoče neposredno prenesti nazaj v obred, ostale le piacula na koncu, desakralizacijska in očiš- čevalna dejanja, saj epizoda z brezsramno sestro sodi že k romanu in ne dopušča, da bi v njej zaznali kakršnokoli obliko obreda. Je pa epizoda, ki si v zvezi z njo ne moremo kaj, da si ne bi še posebej vztrajno zastavili vprašanja o realnosti ali o realizmu: začetna epizoda, iniciacijski boj v pravem pomenu besede ima na Irskem in v Rimu opazno sorodne oblike. Prestopili bi meje pričujoče študije, če bi v zvezi s tem posebnim vpraša- njem razvijali svojo misel in na dolgo razlagali njene razloge. Nakažimo pa vsaj tole: tokrat se nam zdi zgodba, kakršno be- remo, tako na Irskem kakor v Rimu, preveč prosta literarna različica, da bi jo lahko uporabili za to, da bi rekonstruirali vsaj glavne obrise obreda. Omejili pa se bomo na to, da bomo z nekaj besedami upravičili ta negativni občutek. »Trojni nasprotnik«, predstavljen kot trojica bratov, normalno razvitih mož, ki jih povezuje le skupno rojstvo (trigemini) in pa- ralelizem med njihovimi obnašanji, po vsem videzu ni najsta- rejša koncepcija. Indijske in iranske zgodbe so s svojo »po- šastjo s tremi glavami« nedvomno bolj arhaične, pa tudi bliže praksi. Britanska Kolumbija, zahodna obala Kanade je tisti konec sveta, kjer se zaradi ujemanja, ki ga ne znamo razložiti, najbo- lje pojasnjujejo indoiranske legende o Triglavu. Tako ima »kača s tremi glavami« pri Rdečekožcih iz Beila Coole in Kwakiutllh Iz Vancouvra z Imenom SisiutI, pri prebivalcih bre- gov Thompson River pa z Imenom Senotike zelo pomembno vlogo tako v mitih kakor v obredih. Ta kača je ambivalentno bitje, ki je kdaj dobrohoten zavetnik, večkrat je demoničen nasprotik, in ki ima veliko rab in namenov (zlasti v navodilih magične medicine in v mitih o osvoboditvi vodovja), zlasti pa posega vmes med iniciacijami, med Iniciacijo šamana ali po- glavarja, med iniciacijo lovca ali vojščaka - za junaka je vča- sih dovolj, da jo sreča, največkrat pa se mora z njo bojevati In prinesti njeno kožo. Povezanost te pošasti z vojščaki je še posebej močna: SisiutI je pri Indijancih Bella Coola kača Veli- ke Gospe, ki nosi Ime »Vojščak«; Sisiutlov ples pri Kwakiutllh je ples bojnega poveljnika, toquitski obred, ki ga SisiutI obvla- duje In v katerem ga upodablja konstrukcija, je formalno zve- zan s pripravljanjem vojščakov na bojne pohode. Zgodbe squ- amish In utamqt z obrežij Thomsonove reke so glede tega kar 23 najbolj jasne: mladenič s tem, da poišče, preganja, ubije in odre Senotika, postane: 1 ) nezgrešljiv strelec, 2) nepremagljiv bojni poveljnik, ki ima na voljo prav tisto izredno orožje, ki ga uporabljajo tako bersekir iz stare Skandinavije kakor grški zmagovalec nad Meduzo - okamenjevanje nasprotnika, to se pravi, v najčistejši obliki gre za takojšnjo zmago na daljavo, ki je sen vseh bojevnikov. Pošast je v obredih, zlasti pa v inici- acijskih plesih različno upodobljena: ponavadi je to človek z masko, ki njegovi človeški glavi na desni in levi dodaja dve gi- bljivi kačji glavi, ki mu štrlita nad rameni; včasih, v nekaterih kwakiutlskih obredih, pa gre za težko konstrukcijo iz desk in tkanin, ki se prikaže iz gozdiča in ki jo premikajo nevidni no- sači. S/s/ui/je v mitih, kjer velikokrat nI le tovariš zemeljskega junaka, temveč tudi tovariš Gromovne ptice, bolj prosto pred- stavljen, seveda pa te podobe odsevajo obredne figuracije.** Pri Irancih in pri Indijcih pa nekatere Triglavove značilnosti sugerirajo »realizacije«, ki jih lahko primerjamo z masko ali z lutko pri Kwakiutlih: v vsej iranski epopeji je triglava pošast, ki ima še zmeraj ime avestskega Azhi Dahâka - ta pa vsebuje besedo Azhi »kača« in nejasno določilo - je komajda pošast: najprej je bila človek kakor drugi, ki pa mu je na vsaki rami zrasla kačja glava; nobenega razloga ni, da bi mislili, da je ta predstava drugotna, poznejša kakor tista v Avesti, ki je sicer zelo meglena, zdi pa se bolj pravljična, bolj oddaljena od člo- veškega: dovolj je, da prelistamo dosje, ki ga tukaj le delno odpiramo, pa bomo opazili, da eno in isto ljudstvo brez inte- lektualnih motenj hkrati prakticira razne, včasih zelo različne tipe »kače s tremi glavami«. V Indiji pa svojega Triglava ubije- jo v posebnih okoliščinah (že Taittirija Samhita, II, 1, 1 in nasi., pozneje pa v epu): ko ga je Indra s strelo podrl na tla, ni imel moči, da ga pokonča, kakor da bi se sama snov njegovega te- lesa odtegovala vojščakovi akciji; pokliče tesarja, ki gre s se- kiro na rami ravnokar mimo njega; tesar za krepko plačilo pri- voli, da dokonča bogov posel in takoj, brez težav, kakor da ima opraviti s svojo običajno delovno snovjo, s sekiro odseka tri glave. To pa ni vse; te glave so bile votle in so tvorile ška- tle; ko so odsekane, uide iz vsake ptiček, iz prve leščarka, iz druge vrabec, iz tretje jerebica. Če upoštevamo dejstva pri Kwakiutlih, se ne moremo otresti občutka, da so te glave - posode, ki se v njih skrivajo trije ptiči in ki jih lahko odseka le rokodelec, tesar, ne pa vojščak, materialna in nekako tehnič- na sled tesene figuracije. S to razlago bi hkrati dobilo ves po- men dejstvo, da sta Triglav, po njem pa Vrtra, prikazana kot otroka boga-rokodelca, nebeškega tesarja-kovača Tvashtra. Vsekakor Iran potrjuje starost tako ptičev v bližini pošasti ka- kor rokodelčevo udeležbo v zmagi: iranskega junaka, ki ubije tirana s tremi glavami, zvleče in vodi v podvig kovač; tiranova »palača« pa ima sicer še nerazloženo ime, ki pa ga ne more- mo pustiti vnemar, »Štorkljina palača«. Potemtakem se zdi, da indoiranski miti o zmagi nad Triglavom ohranjajo določen spomin na obrede, v katerih je bila junakov nasprotnik upodobljena pošast, zamaskiran človek ali lutka iz desk. Očitno so zahodne, irske in rimske pripovedke, v kate- rih junak premaga »tri brate«, precej manj arhaične; po našem mnenju so le prosta in literarna, humanizirana in historizirana variacija na temo trojne zmage. Sicer pa nemara skoz neko podrobnost irske legende preseva starejše stanje, ki je pri- merljivo z indo-iranskimi imaginacijami: trije Nechtovi sinovi so navzlic vsemu manj humanizirani kakor trije Kuriaciji, za- dnji izmed njih pa ime ptičje ime, ime mu je »Lastovka«, med- tem ko se imeni njegovih bratov. Foil in Tuachal, po vsem vi- dezu nanašata le na značajske poteze, na »spretnost« in »zvijačnost«; to ime ni naključno: obnašanje te nenavadne osebe na vodi, ki je njen element, je zares podobno obnaša- nju njenega krilatega eponima.*** Kakorkoli že, pomen trojnosti v vseh teh bojnih legendah, ne glede na to, ali gre za pošast s tremi glavami ali s tremi srci ali pa le za tri brate s podobno usodo, ni dvomljiv: to je intenzivna potrojitev, kakršno je prepoznal M. Vendryes, ki je keltskim dejstvom prilagodil neko Usenerjevo in Deonnovo misel. S tem da pomnožimo nasprotnikova sredstva ali potek boja, po- veličamo zmago mitskega bojevnika, iniciirančevega junaka zavetnika, naredimo jo hkrati bolj zaslužno in bolj bleščečo. Mar grškega atleta niso ovenčali šele potem, ko je trikrat podri partnerja, zaradi istega načela, Aishilu pa je govorica iger dala pomenljivo ime za zmagovalca T/alÄSTf) p , »tisti, ki je potrojil, tisti, ki je zmagal v treh naskokih«? (Ajshil,/igamemnor», 181; cf. Evnemide, 592). Rimski duh in razvoj mitov Ta dolgi komentar k pripovedi Tita Livija kaže v sleherni epi- zodi na delu isti evolucijski proces. Navzlic ponavljanju povej- mo še zadnjič in povežimo podrobnosti, ki smo jih opazovali vsako zase, v celovit pogled. Rimska zgodba je od starega mita vojaške iniciacije ohranila vse epizode - trojno zmago, srečanje z brezsramno sorodnico in spopad med spoloma, desakralizirajoče ravnanje - in to v istem zapovrstju, kakor so se tradicionalno vrstile. Toda de- gradacija bojevniške pobesnelosti v človeško jezo je povzro- čila, da se je gravitacijsko središče premaknilo, to pa je izzva- lo dezartikulacijo in reartikulacijo epizod: nekoč je ta pobes- nelost čudežno izšla iz prve epizode in sta se nanjo opirali drugi dve, nastala je iz Zmage in v istem zamahu potekala skoz Srečanje in Obravnavanje; narobe pa Horacijeva jeza nima nič opraviti z Zmago, ki je bolj nasledek zvijače in pri- sebnosti duha; prikaže se šele v drugi epizodi, na to epizodo pa se odtlej opira tretja; nastane iz srečanja s sestro in z umorom motivira sklepno Očiščenje. Če ja naša razlaga pravilna, ta pustolovščina zelo jasno kaže, kako se je izvršila humanizacija rimske mitologije: empirizem, krepak zdrav razum, občutek za otipljivo in preverljivo, ki so značilni za Latine, so najprej odvzeli prestiž in s tem učinkovi- tost čudežnim gibalom, ki so pri Indoevropcih dajala življenje denimo suverenosti ali bojevniški sili in ki so dolgo časa ohra- nila svojo moč nad poetičnimi in sanjarskim! ljudstvi, kakršna so bili Indijci ali Kelti. Ta gibala, ki so bila najprej omejena, nato pa še pohabljena, so nazadnje popolnoma zginila. Ven- dar Rimljani zaradi tega niso razdrli starih mitov: zvesto so ohranili obris in telo, reči hočemo, iste sekvence epizod, kdaj iste antiteze, kdaj pa iste katastrofe. Le da so te organizme, ki so zgubili svoje prvotno kohezijsko načelo, prepletli z novimi zapleti, ki so bili v grobem podobni starim, vendar pa zasno- vani po podobi kviritske duše: zemeljsko in zgolj zemeljsko, pravdanje in pogodbe, pravo, račun, nenadoma pa še nepri- merljiva veličina, ena izmed povsem človeških potez, ki pa iz- hajajo iz najboljšega v človeku in ki bodo nepozabne iz gene- racije v generacijo ganile Shakespeare in Corneille. In tako imamo to tako posebno vrsto rimske legende, v kateri se do- bra farsa in poplačana zvijačnost znajdeta ob najveličastne- jših ustanovitvah in najhujših žrtvah ter jih pogojujeta; Horaci- jeva pustolovščina vsebuje, kakor toliko drugih ta dva ele- menta: rimska domišljija je morala spretno zvijačo mladega junaka na bojišču in nič manj spretno procedurno kombinaci- jo, ki ga reši ob vznožju vislic, spremeniti v svojo naslado; v epizodi s sestro in v očetovih posegih pa zašije trda lepota virtutis romanae: vdanost Mestu, okrutna podreditev časti in dolžnosti, plemenita vedrina med smrtjo, ki jo je bilo treba pri- zadejati, in smrtjo, ki jo bo treba prestati. Nikakor ni gotovo, da bi vsa ta mitologija bila Rimljanom v napoto pri spustu na zemljo in pri vzpostavljanju zgodovine. Numova mitologija, denimo, je nasprotovala bogovom in je navsezadnje zmagala: prve knjige Tita Livija nas bolj vznemirijo kakor teogonije in gi- gantomanije Helenov. V takšnem obravnavanju starih mitov najdemo značilnost rim- skega duha, ki jo dobro poznajo pravniki in zgodovinarji insti- tucij: Rimljan je hkrati konservativen in novatorski; sploh ne razdira, temveč polagoma, neopazno spreminja osvetlitev in usmeritev kakšne procedure, kakšne magistrature, nekega dne pa, če je pretor ali pontifex, ugotovi in sankcionira »rabo«. V teh previdnih prilagoditvah življenju pa se kažeta njegova izredna domiselnost in zanesljiv pogled, ki v vsakem trenutku dasta vsemu najboljši in najbolj gospodaren smisel. Če je bil razvoj Horacijevega mita zares tak, kakor domneva- mo, lahko le občudujemo hkrati ustreznost, preprostost, har- monijo, pa tudi usmerjenost popravkov, ki smo jih lahko prav- kar povzeli z nekaj stavki. IX Horacij in Kuriaciji, Herkul in Kakus Tako se v Rimu uravnovesi indoevropski mit o junaku - zma- govalcu nad trojnim nasprotnikom. Vemo pa, da obstaja še druga verzija, ki prihaja iz grške tradicije In se presadi na oba- le TIbere enako kakor na obale številnih italijanskih rek, ki je seveda bolj pravljična in ki je v prejšnjem stoletju močno zani- mala primerjalce, od katerih so eni domnevali, da se nam je pod grškimi oblekami in imeni v resnici ohranil star latinski mit, drugi pa so dopuščali, da prihajajo tako snov zgodb kakor imena iz tujine: mislimo na Herkula, zmagovalca nad trojnim Kakom, na zapeljivo knjigo Michela Bréala (1863), na burno otroštvo naših proučevanj. Bréal je - »po Vergilu, Propercu in Ovidu« - takole povzel glavne okoliščine (Mélanges de mytho- logie et de linguistique, 1877, str. 45 in nasi.): »Herkul, zmago- valec nad Gerionom, gre skozi Italijo in pride na obale Tibere. Medtem ko se mu govedo pase, mu razbojnik, ki se ga že do- lgo bojijo. Vulkanov sin Cacus, pošast s tremi glavami, na skrivaj odpelje nekaj junic in jih - zato da bi preprečil, da bi kdo šel po njihovih sledeh - odpelje na konec svoje votline. Vendar Herkula opozori mukanje odpeljanih krav: steče k vo- tlini, ki je zaprta z vseh strani, v njej pa se je utrdil sovražnik, ki je že ves prestrašen. Vdre vanjo; s kravami pa pridejo na dan vsi zakladi, ki jih je razbojnik nakopičil v svoji jami. Heri^ul ga podre s svojimi puščicami; navzlic njegovim krikom, na- vzlic plamenom in dimu, ki jih bruha in ki ga obdajajo s temo, ga bog zagrabi in ubije. Brezoblično telo pošasti pade k juna- kovim nogam. Herkul tedaj postavi Jupitnj, ki je našel govedo, Jupitru Inventoria, oltar in ustanovi kult, s katerim bodo častili njega samega... « Zdi se, da se danes v splošnem strinjamo z g. Jeanom Вауе- tom glede tega, da vračamo Herkula s kijem, govedjo in tremi Kakusovimi telesi Grčiji, poznamo pa tudi drzne duhove, ki se niso odrekli temu, da bi prej ali slej obnovili drugo tezo. Odlo- čiti se morajo: v avtentični latinski mitologiji, v tisti, ki je nepo- sredno podedovala in prosto obravnavala indoevropske mit- sko snov, ni čudovitih podrobnosti in neznanskega trušča pretepa pri vratih Trigemina: dišijo po tujem. V Rimu legitimno ustreza polbogu Heriorilec, ki je izmed treh bratov edini ostal živ, d) ubije trojčke Curiatios in pri- t)ori imperij Rimu, a) pri tem ne greši zaradi dialek- tične umetnije, ki izniči sorodni- ške dolžnosti (DHal). a') Toda tretji Horatius v ponos- nem besu mladega zmagovalca ubije sestro, užaloščeno zaro- čenko enega izmed Curiatiorum; ta umor sorodnice vsebuje zlo- čin in greh, b) Tulius organizira postopek, ki prepreči pravno kaznovanje zlo- čina in uredi, da sami Horatii opravijo obredno odpravo greha. 3. Odtlej Horatii vsako leto na kon- cu bojevniškega obdobja na dr- žavne stroške ponove očišče- valno ceremonijo (nedvomno v prid vseh rimskih bojevnikov »prelivalcev krvi«). 25 Indija 1. Indra In Nan^ucl skleneta po pr- vih sovražnostih dogovor. Posta- la bosta sakhayah, prijatelja. Ob tej priložnosti se Indra obveže, da Namucija ne bo ubil «ne pod- nevi, ne ponoči, ne s suhim, ne z mokrim«. a) NamucI zaradi zaupljivega zbližanja, ki je nastalo s tem do- govorom, s presenečenjem, s pomočjo pijanosti vzame Indru vse njegove sile. b) Indra se obrne na kanonična božanstva tretje funkcije, na bo- ginjo Sarasvati in dvojčka Àsvin, ki mu vrnejo silo c) in mu razložijo, kako naj pre- seneti ali ubije Namucija s po- močjo dogovora in ne da bi kršil dogovor (»pena«, »zarja«); tako tudi stori. Namuci je obglavljen z nenavad- no tehniko, ki je le enkrat upora- bljena in ki je prilagojena orodju, ki omogoči Indru, da se izogne dogovoru (stepanje, obračanje glave v peno). Rim 1. TulIus in Mettius sta po prvih so- vražnostih in v skladu s poprejš- njim dogovorom socii. TulIus potrdi Mettia kot poglavarja AIb- čanov, ta pa sprejme poseben ukaz, naj pomaga TulIu v neki bližnji bitki. a) Mettius s pomočjo tega spo- razuma In tako, da sredi bitke iz- rabi Tuliovo zaupanje, TulIu vza- me polovico vojaških sil in ga spravi v smrtno nevarnost. b) TulIus se obrne na kanonična božanstva tretje funkcije, na Quirine, Opsa in Saturna, ki mu najbrž dajo sredstva, da na novo vzpostavi položaj in doseže zmago. a) TulIus, ki se pretvarja, da spo- štuje dogovor in da verjame, da je dogovor spoštovan, zgrabi ne- oboroženega Mettia in ga da ubiti. b) Mettla z grozljivo tehniko, le enkrat uporabljeno v Rimu, ki prenese na njegovo telo dvolič- nost, s katero je zlorabil dogo- vor, raztegnejo, razdelijo na dvo- je. RV : Rg Veda; Br : Satapatha Brahmana; OHal : Dioniz iz Halikarna- sa; TL : Tit Livij. Le težko bi si mislili,da je naključje v zvezi s funkcionalno ho- molognima osebama Indrom in Tullom združilo dve epizodi, ki tu in tam kažeta skupno usmerjenost in toliko skupnih ele- mentov. Narobe pa vse brez težav razložimo, če dopustimo, da so Indijci in Rimljani tako tukaj kakor v pojmovanju suvere- nih bogov Varuna in Mitra na eni strani ter kraljev ustanovite- ljev Romula in Numa na dnjgi strani ohranili isto ideološko snov, le da so jo prvi obravnavali v prizorih Velikega časa, kozmične in nadčloveške zgodovine, drugi pa v trenutkih rim- skega časa, v dogodkih iz nacionalnih letopisov. Prej gre^a »ideološko materijo« kakor za »mitsko materijo«. Dejansko so ujemanja, ki smo jih zapisali, rigorozna in prese- netljiva prav zaradi ideologije in zaradi nauka, ki izhaja iz pri- zorov, ne pa zaradi podrobnosti, ki so močno različne. Mettius gotovo ni nikoli bil demon kakor Namuci, Kuriaciji pa nič bolj triglava pošast! Tisto, kar so indijski in rimski učenjaki natan- čno ohranili, je: 1° ideja o potrebni zmagi, o zmagi v posamičnem boju, ki jo »tretji junak doseže nad trojnim nasprotnikom«, pri tem pa ga navdihuje veliki gospodar vojaške funkcije in bojuje se za tega velikega gospodarja (kralja ali boga) - z grehom, ki je in- herenten podvigu, z očiščevanjem »tretjega« in družbe v ose- bi »tretjega«, ki je tako nekakšen specialist, agens in orodje v tem očiščevanju, nekakšen grešni kozel, potem ko je bil bori- lec; 2° ideja o zmagi, ki je ne prinese boj, temveč presenečenje, ki je odgovor na izdajo, pri tem si izdaja in presenečenje sledita v okrilju in kalupu svečanega dogovora o prijateljstvu, tako da maščevalno presenečenje vsebuje aspekt, ki je vznemirljiv za družbo, ki naj bi ji presenečenje koristilo. Osebe, kraji, interesi, okrasje v teh prizorih so se lahko obna- vljali, prav tako pa literarne ravni, ki so enkrat epopeja ali zgo- dovina, drugič pa fantazmagorija. Gonilo je ostalo Isto. Prav iz zbirke takih dobro razvrščenih gonil je povsod narejena mo- ralna zavest ljudstev. - Spet imamo položaj, ki ga je mogoče primerjati z večkrat ana- liziranim položajem v zvezi z rimskimi in skandinavskimi for- mami, v katerih poznamo dvojico Enookega in Enorokega (Mi- tra-Varuna, IX. pogl.; Loki, 1948, str. 91-97; L'héritage indo- européen à Rome. str. 159-169; »Mythes romains«, Revue de Paris, dec. 1951, str. 111-115): v prizoru, kjer Horatius Kiklop sam strahuje etruščansko vojsko in reši Rim, prizoru dvojčku, kjer drugi rešitelj Rima, Mucius, postane levak, tako da sežge desnico vpričo etruščanskega kralja v gesti, ki jamči za zla- gano trditev, je afabulacija povsem drugačna kakor v prizorih iz epa, v katerem Odinn, bog Enooki, ohromi bojevnike, in ka- kor v mitskem prizoru, v katerem bog Tyr zgubi desnico v gobcu volka Fenrira kot jamstvo za zlagano trditev, da bi rešil bogove. Pa vendar so gibala teh dveh skupin dejanj ista; na obeh straneh je tudi enako razmerje med diptihom dejanj ali namenov in diptihom pohab: edino oko fascinira in ¡mobilizira nasprotnika; desnica, ki je prostovoljno žrtvovana kot jamstvo za neko trditev, prepriča nasprotnika, da verjame tej trditvi, od katere je odvisna rešitev družbe. Le kako bi lahko mislili, da je tako kompleksno in pomenljivo ujemanje naključno, ko pa ga niso opazili nikjer zunaj indoevropskoga sveta, zlasti pa, ko uveljavlja posebno obliko splošnega diptiha, v katerem so in- doevropejci razvrščali načine prve funkcije, magije ali prava? Veliko bolj verjetno je, da imamo opraviti z rezultatom premiš- ljevanja Indoevropskih mislecev o vprašanju, ki je naravno nastalo v njihovi tridelni ideologiji, in sicer z rezultatom, ki se je po razselitvi ohranil pri dveh »tolpah«: s katerimi posebnimi sredstvi, znamenji, prednostmi in tveganji delujeta mag in pravnik, ko nadomeščata močnega, vojščaka, v njegovem po- klicu, ko zaradi izjemnih okoliščin, zaradi posebno strašnih sovražnikov, ta ni več dovolj? Čedalje več je takih primerov. Preden se lotimo razprave, naj se kritik izvoli spomniti še na dve primerjalni analizi iste vrste: na primerjavo med vojno Azov z Vani in vojno Romula s Titom Tatijem, dokončna oblika te primerjave je v Héritage indo- européen á Rome. str. 126-142;"** na primerjavo med izdela- vo in likvidacijo indijskega Mada in skandinavskega Kvasira, predstavljeno v Loki, str. 97-106. Soočenje teh raz- ličnih primerov bo omogočilo, da bomo bolje razumeli načela in postopke metode. Včasih kdo ugovarja takim refleksijam, češ da mitov ne sme- mo tako obravnavati, iz njih izločiti »sheme«, ki naj bi povzele njihovo substanco in ki jih kaj lahko popačijo. Ne zamenjujmo pravice in prakse. Čisto mogoče je, da se analitik zmoti in kot značilne obdrži drugotne poteze, hkrati pa zanemari črte, ki so avtentično najpomembnejše, in vsak primer, pri katerem je taka pomota ugotovljena bomo morali z resnimi argumenti na novo pregledati. Le kako pa naj bi popustili primernosti, nuj- nosti, da izločimo gonilo in z njim pomen, družbeni smisel mita? Na začetku smo opomnili, da mit, vsa mitologija za ve- rujočo družbo nistra poljubna in fantazijska produkcija, tem- več zbiralnik tradicionalne vednosti; rabita odraslim zapo- vrstnih generacij, pa še bolj na široko in na veliko več ravneh - tako kakor Ezopove basni in vse, kar iz njih izhaja, rabijo vzgojiteljem mladine na Zahodu; kakor pri teh basnih je treba tudi pri mitih razumeti nauk, ki se ujema z razvojem zapleta: s »shemo«. Gre potemtakem preprosto za občutek, za to, da se hkrati ravnamo po snovi in smo do sebe zahtevni, iskreni, pa lahko upamo - saj proučevanja napredujejo, aplikacije načela pa so čedalje bolj številne - da bomo čedalje manj tvegali na- pako in subjektivnost zaradi kontrole, ki jo sleherni napredek zahteva nad prejšnjimi rezultati. »Sherne«, ki smo jih tukaj prikazali, radi prepuščamo presku- som. Če bodo preskusi in razprave potrdili njihovo validnost, bomo priznali, da je zaradi njihove kompleksnosti, njihove združitve - v Rimu in pri Indijcih - v življenju dveh oseb, ki za- sedata isto stopnjo v isti funkcinalni strukturi, kaj malo verjet- no, da gre za neodvisni domislici, in da je razlaga z indoevrop- ske dediščino prej ko slej najbolj zadovoljiva {Aspects, str. 57-61). 26 Namesto spremne besede Transformacija tretjega v trojnem Oba eseja, ki smo ju tukaj ekshumirali, etapi neskončne Vo- rarheit. nista izčrpala svojega problema. Drugi je dopolnil prve- ga, hotel je tudi popraviti njegovo osvetljavo. A tudi sam je bil nalo popravljen in dopolnjen. Prav letos sem v svojem tečaju na Collège spet nekoliko drugače obravnaval oseho Trita. Cahiers ne bom preobreinenjeval s temi novimi l;onstrukcijami. Navedel bom le nekaj pripomb. Najprej: označba »tretji« pri junaku (tretji med tremi brati: Ho- racij; Trita, mlajši brat Ekata in Dvita) vpričo »trojnega« nas- protnika (trije možje; triglava pošast) se je potrdila z ugotovitvi- jo, daje Irec Cüchulainn, izhodišče vseh teh primerjalnih reflek- sij, tudi sam tretji, tretji med tremi brati, le s to posebnostjo, da sta bila starejša brata »zgrešena« zametka njega sa mega. Besedi lo z naslovom »Cúchulainnovo spočetje« (E. Windisch, Irische Texte, I, 1880, str. 138-140; druga verzija) takole pripoveduje o tem težkem rojstvu ali raje o tej težki inkarnaciji boga Luga: 17. Dechtire spravi na svet prvega dečka, ki zelo kmalu umre; 27, Ob vrnitvi s pogreba med pitjem pogoltne »živalco«, ki ji o njej sanje razodenejo, da je isto kakor otrok, ki ga je zgubila, druga Lugova oblika, vendar takoj izbljuva to kal; 37. Naza- dnje spočne z možem tretjo obliko istega bitja, Setanta, ki bo pozneje dobilo ime Cüchulainn, »Culanov pes«, in začelo svo- je junaško življenje z bojem s tremi Nechtovlmi sinovi. Od tod v irski zgodbi izraz: »bil je sin treh let« (ocus ba he mac na teo- rumbliadainn in sin). Formula »tretji ubije trojnega (ali trojico)« (Aspects... str. 28) je potemtakem, ne glede na smisel, splošna v irskem, rimskem, iranskem in indijskem izročilu, ki smo jih obravnavali. Drugič pa je zanimivo v vseh teh štirih družbah soočiti usodo »tretjega« po stoijenem umoru. V Cùchulainnovem obnašanju ni nič, kar bi bilo podobno grehu: stanje ferg, ki je nevarno za »njegovo« družbo, je psihofiziolo- ški nasledek podviga, ki je povrhu še zaželen, če ga je mogo- če nadzorovati; zvezano j z blažilnlm zdravljenjem, ne pa s po- koro, prav tako ne z očiščevanjem. S Horacijem se v razmerah, ki jih na dolgo, predolgo analizi- ram v knjigi iz 1942., pojavi greh. Odpustljiv greh, učinekyéro- citatis. ki je v klasičnem Rimu nekako nezaželena, a neizogibna druga plat virtutis, ki je omogočila podvig. Navzlic temu pa je greh, ker se ni zgodilo med podvigom, temveč je bilo storjeno po njem, v trenutku, ko je junak imel minimalno svobodo izbi- re. da se prepusti ali pa se upre privlačnosti ferocitatis. Torej greh ali v rimski govorici raje zločin, ki mu je treba soditi in ga kaznovati, pri čemer se kazen spremeni v pokoro. Tako vsaj pravi legenda. Obred »Tigillum sororium z datumom (oktobr- ska kalende), z vsakoletno ponovitvijo skoz, kakor se zdi, sto- letja (in na državne stroške po izumrtju Horatiorum), sugerira nekaj drugega: za legende o mladem Horaciju, etlološkem mitu ceremonije, je bržkone tičalo vsakoletno očiščevanje vojske, ki se je vrnila z bojnega pohoda; ker pa ni sleherni vo- jak ubil sestre, je bržkone šlo globalno za očiščevanje od na- silij, ki so inherentna vojni, ki so dobra in potrebna, vsebujejo pa greh bodisi zaradi svoje narave (ubijanje sovražnika), bo- disi zaradi drugotnih ekscesov, ki se jim nikakor ni dalo izog- niti. Pri indijskem Tritu, tako v mitu kakor v ustrezajočem obredu, je tudi greh, in to v isti obliki, kakršno sugerira rimski obred: greh je inherenten umoru - dobremu delu. Trita v mitu ubije za Indra in po njegovem ukazu ali pa Indru pomaga ubiti pošast Triglava, ta umor, ki je absolutno potreben za rešitev sveta, je dober; hkrati pa je Triglav, glede na različice, bodisi zgolj so- rodnik bogov, bodisi povrhu še braman, tako da je njegov umor objektivno zločin, pa še eden najhujših, ki zahteva po- koro; Trita, Indrov »grešni kozel«, kakor smo rekli, se bo po- temtakem pokoril ali pa si bo vsaj izmislil tehniko, ki bo greh prenesla od njega prek vrste drugih posameznikov, krivih za druge pregrehe, na zadnjega, ki se bo zares pokoril. V obredu je Trita vselej specialist za pokoro, greh pa, ki se je treba zanj pokoriti, je še zmeraj inherenten dobremu dejanju, pobožne- mu delu, vendar ne gre več za bojevniško snov: tukaj je izvr- šeno dobro dejanje živalska žrtev, ki je tudi potrebna za življe- nje bogov in za razumevanje med ljudmi in bogovi, kot umor pa je grešna; narobna plat slehernega žrtvovanja goveda ali ovce je zaradi prelite krvi greh; Trita ga vzame nase in v istih okoliščinah kakor v mitu zagotovi zanj pokoro, ne da bi sam trpel. Zoroastrskl Iran kaže drugo podobo in tukaj bom dodal dosje- ju nov podatek. Zoroastrstvo, militantna cerkev in moralizira- joča doktrina, je hkrati kruto do demonov in odločno glede do- brega ravnanja z domačo živaljo, zlasti z govedom. Potemta- kem umor demona, ne glede na to, kakšen je, ne more vsebo- vati greha, medtem ko je umor domače živali ne glede na obli- ko in okoliščine (krvavega žrtvovanja v načelu ni več) zločin, zgolj zločin. Dvoumnost, ki se kaže tako v Rimu kakor v ved- ski Indiji, se potemtakem ni mogla ohraniti in se ni ohranila. Rešitev, ki so se je domislili, je vredna pozornosti. Tradicio- nalni dosje, če lahko tako rečemo, je bil razdeljen na dvoje, razvrščen po dveh osebah: Triglavov umor, ki je brez pridrž- kov dober, je štet v dobro junaku Oraètonu, čigar ime je izpe- ljano iz Orita (Ferldûn iz perzijskega epa), in ne vsebuje po- kore; umor goveda je ostal na računu Orita (Srit, Srïtô v pa- hlavskih tekstih), a kot pasiva, kot zločin, ki ga lahko poravna le smrt; natančno rečeno, Srlta kraljev ukaz prisili, da zagreši ta umor, ki zanj ni več nobenega odpuščanja, nobenega sve- tega vidika, in namesto kralja neusmiljeno plača. Tu je povze- tek te zgodbe, kakršne beremo v Zat Spram XII, 8-23 (= E. W. West, Pahlavi Texts, V, 1897, str. 135-138; cf. Dènkart VII, 2, 62-66 = West, ibid., str. 31-33, povzema pa zgubljen Nask iz Aveste; v ohranjenih delih Aveste je Orita imenovan le enkrat, kot padar; gl. Aspects..., str 39): Na meji med Iranom in Turanom je bil čudežen bik: vselej ko se je med ljudstvom vnel spor zaradi meje, je pokazal pravo črto. Iranskega kralja Kai Usa, ekscesivnega kralja iz pravljič- nih časov, ki je storil marsikaj zlega, je ta priča o pravici moti- la v osvajalskih ambicijah, zato se odloči, da jo odstrani, za to nalogo pa določi enega izmed svojih častnikov, Srlta (Srîtô) po imenu, »sedmega izmed sedmih bratov« (ta podatek je sled vrstilnega pomena imena v jezikovnem stanju, v katerem Srit ni več spominjal na število »tri«). Ko Srit pride pred bika, mu ta pravi: če ga bo Srit ubil, bo prerok prihodnosti, Zoro- aster, razglasil njegov zločin in stiske njegove duše bodo ne- znanske. Srit je osupel, vrne se h kralju, da potrdi ukaz, ml bi dejali, da si pridobi kritje. Kralj potrdi, častnik se spet odpravi in tokrat bika ubije. Preplavijo ga očitki vesti in ko se vrne, za- hteva od kralja, naj ga ubije, »da konča njegovo trpljenje«. Di- alog je zanimiv: - Zakaj bi te ubil, pravi kralj, saj tega nisi ti hotel? - Če me ne ubiješ, odvrne častnik, te bom jaz ubil. - Ne ubij me, kajti jaz sem vladar svetal Toda Srit tako zelo vztraja, da kralj nazadnje reče: »Pojdi v ti- sto goščavo; tam je čarovnica v obliki psa, ona te bo ubila.« Srit gre v goščavo, vidi čarovnico. Ko jo useka, se podvoji, in tako naprej, da jih je tisočero. In ta vojska ga ubije. Srit je tako z usodnim koncem »grešni kozel« svojega kralja, kakor je njegov indijski homogen Trita s srečnim koncem »grešni kozel« svojega psa (»Indra je bil zagotovo prost (gre- ha), ker je bog,« pravi C^tapatha Bráhmana I, 2, 3, 2); toda to- krat je umor zgolj zločin. Tako lahko spremljamo transformacije - v matematičnem in levi-straussovskem pomenu besede - skrbi, ki se je zgodaj pojavila v človeštvu in ki je pri Indoevropejcih ustvarila formu- lo: znebiti se neugodnih nasledkov nujnega nasilja; te trans- formacije so v štirih ideoloških poljih usmerjene različno. Marec 1967. Prev. B. R. OPOMBE ' Naslov izvirnika: »Lecture de Tite-Live« par Georges Dumézil suivi de »Les transformations du troisième du triple«. Cahiers pour l'anal- yse, št. 7, Pariz 1971, str. 5-42. - »Branje Tita Livija« je IV. poglavje iz Dumézilove knjige Horace et les Curiaces (1942); v »Dodatku« so Iz- vlečki iz Dumézilove knjige Aspects de la fonction guerriere chez les Indo-Européens (1956), medtem ko so bile »Transformacije tretjega v 27 trojnem« pn/ič priobcene v Cahiers pour l'analyse, napisane pa mar- ca 1967. Za prevod besedil v aranžmaju Cahiers pour l'analyse smo se odločili zaradi dveh razlogov: 1. zato, ker so besedila kombinirana tako, da se dopolnjujejo, tj. zato, ker so že prirejena za objavo v reviji; 2. pa zato, ker je uredništvo Cahiers prispevalo »uvodno opombo«, opis ti- stih elementov Dumézilovega dela. ki so nujno potrebni za pravilno dojemanje prevedenih besedil. *• Dokumenti o Triglavi kači v britanski Kolumbiji,ki smo jih tukaj upo- rabili, so tile: za BELLA COOLA: F. Boas, »The Mythology of the Bella Coola Indians« v; The Jesup North Pacific Expedition, I, 1900, str. 28, 44-46; - KWAKIUTL: F. Boas, Report of the Slctieth Meeting of the British Association for ttie Advancwnont of Science, London 1891, str. 619; Id., Indianische Sagen von der Nord-Pacifischen Kü- ste Amerikas, Beriin 1895, str. 160; id., The Social Organization and the Secret Societies of the Kwaklutl Indians, Washington 1897 str 370-374, 482, 514, 713; Boas in Hunt, KwakiutI Texts I, v; The Jesup Expedltton ... Ill, 1905, str. 60-63; Id. Kwaklutl Texts II, The Jesup Expedition... X, 1, 1905-1908, str. 103-113, 192-207; UTAMQT SQUAMISH, COMOX: F. Boas, Indianische Sagen von der Nord- Pacifischen Küste Anierikas, Beriin 1895, str. 56-61; J. Teit »My- thology of the Thompson Indians«, The Jesup Expedition... Vili 2 1913, str. 269. Ta paragraf je G. Dumézil izločil. Zdaj U itoUgion romaine archaïque, 1966, str. 251,265-271. S. Freud Ali naj se psihoanaliza poučuje na univerzi? Vprašanje, ali naj se psihoanaliza poučuje na univerzi, je tre- ba obravnavati z dveh vidikov, s strani psihoanalize ter s stra- ni univerze. 1. Kar se tiče psihoanalize, bo njeno vključitev v akademske učne načrte vsak analitik pozitivno ocenil. To pa ne pomeni, da je analitik na kateri koli način odvisen od univrerze. Nas- protno; svoja teoretična znanja si pridobiva s študijem anali- tične literature in jih poglablja na znanstvenih srečanjih psi- hoanalitičnih združenj, z izmenjavo misli z njenimi člani. Prak- tične uporabe analitične tehnike se nauči delno z analizo lastne osebe, delno pa z analizo pacientov pod kontrolo izku- šenejših kolegov. Psihoanalitična organizacija dolguje svojo eksistenco ravno izključitvi iz univerzitetnega delovanja in bo nadaljevala z iz- polnjevanjem izobraževalne funkcije, dokler bo izključitev tra- jala. 2. S strani univerz bo pozitivni ali negativni odgovor na naše vprašanje odvisen od tega, ali so voljne pripisati psihoanalizi kak pomen za izobraževanje zdravnikov in drugih znanstveni- kov. Če so, nastane naslednje vprašanje, kje in v kakšni obliki je najbolje uvrstiti psihoanalizo v akademski program. Vloga psihoanalize za zdravniško in za akademsko izobraže- vanje na splošno temelji po mojem mnenju na naslednjih dej- stvih: a) V zadnjih desetletjih je zdravniško izobraževanje doživelo veliko upravičene kritike. Je enostransko, kolikor opozarja medicinca na študij anatomije, fizike in kemije, ne da bi ga istočasno uvajalo v pomen psihičnih faktorjev za različne ži- vljenjsko važne funkcije, njihove motnje in zdravljenje; okleva- nje, ki se kasneje izraža v enostranskih stališčih naših zdrav- nikov. Njegova posledica je po eni strani pomanjkanje zdrav- niškega interesa za najzanimivejše človeške probleme zdra- vega in bolnega, po drugi strani pa pomanjkanje spretnosti v občevanju s pacienti; točka, v kateri bo vsak mazač zlahka prekašal vsakega šolanega zdravnika. V zadnjih letih je vrsta univerz poskušala to občutno vrzel zapolniti s kurzi iz medi- cinske psihologije. Vendar, dokler je bila vsebina teh kurzov določena z akademsko psihologijo ali detajlnimi raziskovanji eksperimentalne psihologije, svoje naloge ni mogla izpolniti in 28 štuaentom ni mogla odpreti poti k razumevanju občih člove- ških problemov in problemov njihovih pacientov. Položaj me- dicinske psihologije pri poteku pouka medicine je zato še do danes nerazjašnjen. Tu je točka, kjer lahko psihoanaliza koristi izobraževanju, kajti vrsta psihoanalitičnih predavanj bi bila takoj sposobna nuditi medicincu, kar rabi. Predstavljam si, da bi se vednost psiho- analize sama uvedla skozi kurz, ki tematizira podroben odnos med somo in psiho, t. j. odnos, ki je podlaga vsaki psihoterapi- ji. Po opisu različnih metod sugestije bi sledil potem opis psi- hoanalize kot psihološke metode, ki gre najdlje in najgloblje, obenem kot metode, ki je najbolj primerna za uvajanje štu- dentov medicine v vednost psihologije, b) Druga funkcija psihoanalize bi bila v njeni uporabi kot uvo- da v študij psihiatrije. Naša današnja psihiatrija je izključno deskriptivnega značaja. Mladi psihiater se uči medsebojno lo- čevati posamezne patološke motnje, uči se tudi razlikovati med ozdravljivim in neozdravljivim, splošno nevarnim in nedo- lžnim. V tej obliki se psihiatrija sklada z ostalo medicino samo v eni točki; namreč, kolikor je etiologija organsko in anatom- sko določljiva. Ne odpira nobenega dostopa k razumevanju pregledanega, dostopa, ki se lahko pričakuje le od globinske psihologije. Kolikor slišim, je psihoanaliza, kot prvi poskus globinske psi- hologije, v Ameriki že zabeležila prve uspehe v tej smeri. Mnoge medicinske fakultete na ameriškem kontinentu jemlje- jo zato v svoje učne načrte kurze iz psihoanalize kot uvoda v študij psihiatrije. Zdi se mi priporočljivo, da bi poučevanje psihoanalize razdelili na dva oddelka: kot prvi korak elementarni kurz za vse štu- dente medicine, kot drugi pa posebni kurz za bodoče psihi- atre. C) V raziskovanju psihičnih procesov in intelektualnih funkcij se psihoanalitik poslužuje posebne metode, katere uporaba nikakor ni omejena na psihične motnje, ampak vključuje študij problemov na področju umetnosti, filozofije, religije etc. V tej zvezi so se psihoanalitična raziskovanja že izkazala, pripelja- la do novih vidikov in prinesla važna spoznanja. Tu navajam samo teme, kot so literarna zgodovina, mitologija, zgodovina kulture in filozofija religije. Takšni dosežki kažejo, da mora biti obči uvodni kurz v psihoanalizo dostopen ne samo študentom medicine, ampak tudi študentom teh drugih fakultet. Od plod- nega učinka analitičnega mišljenja na te ostale znanstvene panoge bi lahko kasneje pričakovali ožje sodelovanje med medicinsko znanostjo in duhoslovno znanostjo, kot pomem- ben korak na poti k bodoči Universitas Litterarum. Zaključujem, da ima vsaka univerza samo prednosti, če je pri- pravljena sprejeti psihoanalizo v svoj učni načrt. Res je, da se pouk - kot opisani - nujno odvija v dogmatični obliki in bosta eksperiment ter demonstracija prikrajšana. Toda vse, kar bi učitelji psihoanalize v tem pogledu rabili, je dostop do ambu- latorija z bogatim materialom »nevrotičnih« pacientov in, za psihoanalitično psihiatrijo, na enak način dostop v kak bolniš- nični oddelek za psihotike. Končno moram še zavrniti ugovor, da bo študent medicine na ta način še daleč od tega, da bi se dejansko naučil psihoana- lize. Kar se tiče uporabe analitične tehnike, je to seveda res. To pa tudi nikakor ni namen spoprijema. Za naš namen zado- stuje, če bo o psihoanalizi kaj zvedel in se bo od nje kaj na- učil. Navsezadnje mi prav tako ne pričakujemo, da se bo mla- di medicinec med študijem izobrazil v izkušenega kirurga. Bo- doči kirurg vzame kot samoumevno, da si pridobi svojo speci- alizacijo z dolgoletnim delom na kirurškem oddelku neke bol- nišnice. Prevod: V, Miheljak Kratki Freudov spis smo prevedli po prvi nemški izdaji, objavljeni v reviji DAS ARGUMENT, št. 50 (1969); Kritik der bürgeriichen Sozial- wissenschaften (Sondertoand zum 10. Jahrgang). Kot zvemo iz uvodne pripombe k nemški izdaji, je bil pričujoči tekst prvič objavljen v madžarskem prevodu, v medicinski reviji Gyógyás- zat (Budimpešta, 30. marca 1919). Po vsej verjetnosti je za prevod poskrbel Fèrenczi, ki je bil v času madžarske sovjetske republike (v kateri je bil Lukács komisar za prosveto) profesor psihoanalize na univerzi v Budimpešti. Freudov nemški original teksta je Izgubljen, napisal pa ga je najbrž v času 5. mednarodnega psihoanalitičnega kongresa, ki je bil v jeseni 1918 v Budimpešti. Tekst je ponovno odkril Dr. L. Rosenthal iz Bue- nos Airesa in je v angleškem prevodu uvrščen v izdajo Standard Edi- tion (zvezek XVII) leta 1955. Na osnovi angleškega prevoda ga je. nazaj v nemščino, prevedla Anna Freud. Ne glede na to. da je pričujoči prevod že četrti »prevod prevoda«, ki nedvomno siromaši Freudovo originalno misel in stil, pa je vendarle zanimiv, ker izpričuje Freudov originalni pogled na temo, ki je aktual- na od samih začetkov psihoanalize; namreč: mesto psihoanalize v uni- verzitetnem diskurzu. (V, M.) Tegobe našega vsakdana François Regnault Meditacije o vsoti I. Povzetek stvari Najpogosteje pravimo: 1. Srednjeveško ureditev Summe, konstituirane na način do- dajanja obravnavanih vprašanj o vidnem in nevidnem svetu, nadomesti kartezijanska, sodobna filozofija znanosti z evkli- dovskim redom vzrokov. 2. Bolj kot razporeditev snovi v srednjeveškem Traktatu, ki ne sme dvakrat govoriti o isti stvari, in ki mora od trenutka, ko je o tej stvari začel govoriti, o njej povedati vse, cenimo kartezi- jansko meditacijo, zapleten vozel razmišljanj, ki so, seveda na nereverzibilen način, izpeljana eno iz drugega, vendar odpira- jo nepretrgane, razločne perspektive o istem objektu in upo- rabljajo mnogovrstnost dokazovanj. 3. Bolj posplošeno: na mesto branja znakov sveta, ki tako kot netjesa oznanjajo Božjo slavo, stopa branje »velike knjige« tega istega sveta (in torej drugega), napisane v matematič- nem jeziku, ki jo sodobni znanstvenik, ki posluša svoj ra- zum, v primeru težav ali sporov celo bolj ceni kot Biblijo (Gali- lejeva pisma o Jozuetovem soncu). 4. Če v Summi iščemo pojasnil, vidimo, da neprestano nače- nja nove teme, da neprestano išče dodatnih dopolnil. Opraviti imamo z numerirano cetoto, pri kateri moramo, da bi se sploh znašli, izhajati iz kazala. Traktat ali bolje meditacija oz. razi- skava na kartezijanski način, nasprotno,spominja na kako Evklidovo knjigo z definicijami, aksiomi, postulati, teoremi in dokazi (Descartesovi »Drugi odgovori«, Spinozova »Etika«) ali pa privzame obliko kontinuiranega toka Meditacije (Des- cartesove »Meditacije«, Malebrancheva »Raziskava«). Treba jih je torej brati po vrsti. Summa spada v red neposredne moči sveta. Meditacija v red posredne, drugotne moči razuma. il. Vrhovna avtoriteta (absolutna doktrinalna avtoriteta Cerkve) Toda Summa že prepisuje knjige in ne sveta. Knjige, ki jih Co- gito ali razum zavrača, ker so spočetka prav tako varajoče in nejasne kot svet sam. Knjige, ki jih je moral Descartes brati na Univerzi (v Collège), so ga ob njegovih potovanjih razoča- rale. Sholastika ne potuje, temveč brez orožja in denarja hodi iz ene knjižnice v drugo. Knjižnica je bilo tudi ime, ki ga je Bi- blija nosila v celotnem poznem srednjem veku. Vprašanje, quaestio, ki je merska enota Summe, obsega ugo- vore nasprotnikov na odgovor, ki ga hoče podati (videtur qu- od), avtoriteto, na katero bo oprla ta odgovor (sed contra), sam odgovor (respondeo dicendum quod) in pa ponoven posa- mičen pretres ugovorov, da bi jih pobila. Moč dokaza, ali bolje tisto, na kar se opira njeno izvajanje, je avtoriteta teksta in ne avtoriteta stvari sveta, kajti tekst ni ena od stvari sveta (sred- njeveško razlikovanje med voces in res). Prav zaradi greha so nam poslane »čutne oblike sveta« - brez greha bi bil za nas ostal berljiv »iz Svetih spisov«, ki razlagajo tako sebe kot tudi svet. Tako govori Johannes Scotus Eriugena. Kdo so avtoritete? Sveti Tomaž Akvinski odgovarja: Sveti spisi, potem Očetje, potem človeški razum oz. filozof, toda ta zadnja avtoriteta ne more dokazati vere. saj ukinja njeno ve- ljavo: »Vendar pa je treba paziti, da sveti nauk te avtoritete (filozofov) uporablja le za razprave, ki so tuje njegovi naravi in imajo le verjetnostno vrednost. Nasprotno primerno uporablja avtoritete kanoničnih Spisov, kar pa zadeva avtoritete drugih cerkvenih doktorjev, jih prav tako uporablja za primemo, toda le verjetnostno razpravljanje.« Sveti spisi torej sami podelju- jejo gotovost sacra doctrina, ki je. pomešana z eksegezo. v 29 celoti vseb>ovana v Svetih spisih.Tu imamo opraviti z dvojno igro avtoritet: z avtoriteto Biblije, v kateri beremo utemeljitev Cerkve, ki v zameno zagotavlja pravilno interpretacijo Biblije »Ecclesia legit et tenet.« Temu moramo dodati, da je vsak od obeh Testamentov že po naravi komentar drugega (vendar ne eódem mòdo), česar ne najdemo ne pri Judih ne v Koranu. V tem smislu lahko Kristus reče, ne: Mojzes je moj predhodnik, temveč: Mojzes je govoril o meni. Mojstri Univerze, ki se opirajo na to kompleksno igro avtoritet, pa ne morejo enakovredno stopiti ob bok Testamentoma, Apostolom, Papežu, Očetom ali Doktorjem, ali jih celo nado- mestiti. III. Vsota vednosti (od magistra do univerzitetnika) Kljub temu moramo vsakič, ko pogledamo strukturo kakega člena Summe, iskati zelo rahel razmik, ločujoč sed contra, ki invocira avtoriteto, od respondeo dicendum quod, ki navaja mnenje nriagistra: »Jaz, magister, (torej) odgovarjam, da je tre- ba verjeti...« Magister ni avtoriteta iste stopnje kot avtoriteta, ki jo citira, in vendar je prav on tisti, ki poudarja kaj je treba verjeti in kaj bo treba vedeti. V razkoraku med avtoritetami in to novo avtorite- to se odigra(va) dialektika, ki povzroči: 1. da je za razliko od antičnega mojstra ali celo papeža magi- ster pod nivojem teksta, ki ga citira; 2. da je za razliko od preprostega pridigarja avtor, tisti, ki od- govarja, in ki s svoji mnenjem stoji ob strani avtoriteti, kateri se podreja. Njegovo mnenje, njegov izbor, njegova teza po- stanejo nekaj (imenujmo ta nekaj vednost), kar je mogoče pre- našati zunaj njega, nekaj, kar je moč pokazati celo drugemu magistru in mu po njem izmeriti veljavo. Tako si je dal Abeiard, nezadovoljen z merili Guillauma iz Champeauxa,izmeriti velja- vo drugje. Magister je torej po naravi večkraten, za razliko od enkratnosti antičnega mojstra, popolnoma »preprostih« Sve- tih spisov ali papeške nezmotljivosti. Kot univerzitetnik po- stane eden med drugimi, proizvod svoje lastne veljave, svojih mnenj, svoje vednosti. Trg je oskrbel s knjigo, ki jo bodo pre- pisovali list za listom: »brez posameznih izvodov bi ne bilo Univerze«, pravi padovanski tekst iz leta 1264. Tako vzpostavljenega univerzitetnega diskurza ne zamenju- jejo niti s cerkveno besedo niti s cesarskimi ali kraljevimi edikti. Kronist Jourdain pravi: »Te tri stvari, namreč duhovšči- na, Oblast in Univerza (Studium), so kot tri kreposti, recimo naravna, vitalna in znanstvena, ki so katoliško Cerkev duhov- no polepšale, povečale in vodile. Te tri stvari: temelji, zidovje in streha so jo zato materialno okrepile.« Z ustanovitvijo Uni- verz v XIII. stoletju, oz. s tem, da jih je vzela pod svoj nadzor, je torej papeška oblast le prekrila neko moč, ki se je bila na av- tonomen način že razvila. Vrh tega sveti Tomaž uči, da v redu kreposti naletimo tudi na prekoračitev vrline studioznosti, namreč na pregreho radoved- nosti, ki išče vednost zaradi nje same (ob odsotnosti pregre- he je to malomarnost/neskrbnost). Najprej je studioznost del zmernosti in radovednost, torej oblika nezmernosti. Potem lahko ostanemo studiosi, če iščemo resnico, lahko pa tudi iz prevzetnosti. Končno pa lahko sprevrnemo tudi poželenje po resnici, tako da ga spravimo iz reda (Inordinatio), in to na štiri načine: a) tako, da iščemo neuporabno vednost: beremo komedije, pojemo bukolične verze (nekoristnost) b) da se učimo pri slabih učiteljih, demonih in hočemo spoznati prihod- nost (vraževerje) c) da se zanimamo za (ustvarjena) bitja in pri tem pozabljamo na njihov smoter (naturalizem) d) da išče- mo znanj, ki presegajo naše sposobnosti (nečimrnost). To je morda popoln seznam univerzitetnih pregreh: pregreh, ki za- devajo resnico in vednost. Summa torej obsega tisto, kar je treba vedeti, in knjiga katoli- ške resnice, uperjena proti nevernikom in heretikom, postane Vsota tez, ki jih je napisal učitelj med učitelji - za bodoče uči- telje, za tiste, »ki jim je usojeno, da bodo stopili na mesta na- ših učiteljev,« kot lepo pravi Descartes. In uvrščanje največjih Mojstrov med Očete in Doktorje odpira nedoločeno nalogo obsodb in kanonizacij. Nasproti temu je Descartesu pomembno, da ni ne obsojen ne kanoniziran, da ni nikakršen učitelj, temveč da v sebi pusti govoriti Subjektu Znanosti, da je enkraten (»V delih, sesta- vljenih iz mnogih delov in napisanih z rokami različnih učite- ljev, je manj popolnosti kot v tistih, na katerih je delal en sam«) in sam (»Cel dan sem ostal sam zaprt v ogrevani so- bi«). Njegovo samotarstvo na Nizozemskem se razlikuje od nemirnega, pričakovanega in spremljanega kroženja vse- stransko malce ohlapne sholastike. IV. Absolutna vednost (proti histeriji) Toda v velikih Summah je čutiti neizmerno utripanje exitus/re- ditus, gibanja, ki izhaja iz Boga in se vanj vrača, gibanja, ki so ga sholastiki podedovali od neoplatonikov in Dionizija Areo- pagita. Sveti Tomaž pravi: »Sveti nauk ima za svoj glavni cilj pripeljati nas do spoznanja Boga, ne le Boga kot Boga, v njem samem, temveč kot phncipa in smotra stvari, še posebej ra- zumnih bitij (...). V razlagi tega nauka moramo obravnavati: 1 ) Boga, 2) gibanje razumnih bitij proti Bogu, 3) Kristusa, ki je kot človek pot, po kateri moramo težiti k Bogu.« S tem ciklom izhajanja in vračanja Summa posnema realnost. Torej ni več vsota delov, temveč red, primeren vsemu. Zato je Summa, kar pomeni povzetek, kompendij vprašanj (beseda prihaja od juri- stov), pričela najprej pomenjati izčrpen in sistematičen prikaz, in potem sistem sveta. Prav zato v srednjem veku ločimo Summe, ki so povzetki, Summe, ki so enciklopedije, in Sum- me, ki so sistemi. Jasno je, da se od Rot)erta iz Courçona (ki je dal pariški univerzi njene statute), skupaj z Albertom Veli- kim in Tomažem Akvinskim, Summa nagiba k sistematičnosti, kar pomeni, da odslej v njej najdevamo vozle. Pri svetem To- mažu jih je več, ki povzročajo težave: a) potem ko je večkrat obravnaval razumno bitje, tako kot zahteva krožni potek: ka- tera je vsakokrat izbrana bistvena lastnost? b) o Kristusu go- vori najprej kot o drugi osebi svete Trojice, potem kot o utele- šenem Bogu in odrešitelju: kako to, da se ne ponavlja?, itn. Vprašanja, podobna tistim, ki jih Gueroult postavlja Descarte- sovim Meditacijam. Po drugi strani Descartes zoperstavlja red analize ali rešitve in sintetični red ekspozicije. Prvi red je red meditacije, drugi, bolj geometričen, tudi bolj ustreza »redu stvari«. Red vzrokov torej ni več edini. Summa je bila povzetek. Ker sveti Tomaž ugovore nasprotni- kov, za razliko od resnično obravnavanega vprašanja, omeji na majhno število, lahko na začetku svoje obsežne vsote za- piše: »Opazili smo (...), da pri uporabi spisov različnih avtor- jev, novice na tem področju pogosto močno ovira bodisi mno- ženje nepotrebnih vprašanj, členov in dokazov, bodisi da to, kar je treba osvojiti, ni obravnavano v skladu z zahtevami dis- cipline, temveč tako, kakor zahteva razlaga knjig ali priložnost razprave, bodisi ker pogosto ponavljanje istih stvari v duhu bralcev porodi utrujenost in zmedo. Ker se želimo izogniti tem in podobnim neprijetnostim, bomo, zaupajoč v božjo pomoč, poskušali predstaviti sveti nauk tako kratko in jasno (breviter ac dilucide), kot to dovoljuje snov sama.« Iz navedka vidimo, da je v primerjavi z Meditacijo, ki ovija mnogo perspektiv in je bistveno dolga. Summa v svoji zasnovi bistveno kratka. Iz česar lahko prav tako razberemo, da se zaradi nujnosti »zahtev discipline«, ki se razlikujejo od knjig in javnih razprav, Summa po svoji stvarni dolžini pridružuje Me- ditaciji. Zato se je Descartesova fantazma, da bi (mu) re- -sumirali sholastične Summe, ker jih je imel za umetno dolge, razletela ob izkušnji z Ugovori in Odgovori na njegove lastne Meditacije, ki so same postale neka vrsta kartezijanske Sum- me, neomejeno odprta od Catérusa pa do Gueroulta. Če si Summa in Meditacija tako izmenjujeta dimenzije, vse do enakovrednosti, je to zato, ker obe preči ambicija nekega po- polnega seštevka. Vsaka na svoj način snuje pot, ki naj bi vo- dila Univerzo do absolutne vednosti. Meditacija je morala tako kot znanosti le iti še skozi Univerzo, da bi ji to uspelo. Zato ni presenetljivo, da je Heglov sistem presegel Univerzi- tetni diskurz, in da je teza »političnega evangelija« par excel- lence, enajsta teza o Feuerbachu, že dolgo z zlatimi črkami vgravirana na predestiniranem mestu: na pročelju Humboldt- Universität v Vzhodnem Beriinu. 30 Bibliografske reference: Saint Thomas: Somme Théologique la, prologue et Q. 1, art. 8, ad 2 la, Q. 2, prologue, lia, Ilae, Q. 167 E. Gilson: La Philosophie au Moyen Age, Paris, Payot, zlasti str. 251, 391-399 M. Gueroult: Descartes selon l'ordre des raisons, Paris, Aubier, Uvod, str. 20 in zaključek IV P. Legendre:L'Amour du Censeur, Paris,Seuil, pogl. II. J.le Goff: Les Intellectuels au Moyen Age, Paris,Seuil, (coll. »Micro- cosme«) H. de Lubac: Exégése médiévale, Paris, Aubier, navedba Iz Scotta Eriugena, str. 122, opomba 3 E. Panofsky: Architecture gothique et Pensée scolastique, Paris, Mi- nuit, str. 74. Prevedel: Igor Žagar François Regnault: Porfírijev paradoks Vprašanje Porfirijevega dela Isagogé, pogl. IV., V., in nasled- nja: Dati z bližnjim rodom in specifično razliko definicijo rodu in vr- ste. 1. Rod in vrsta imata nekatere skupne poteze, kajti obstajajo vrste, ki so rodovi in rodovi, ki so vrste. Seveda ne na isti rav- ni, vendar so poimenovani enako. Med rodom in vrsto so seveda tudi razlike, kajti obstajajo naj- višji rodovi, ki so le rodovi in zelo specialne vrste, ki so le vr- ste. »Rod« in »vrsta« sta torej vrsti »rodu«, ki ga definirajo ome- njene skupne poteze. In omenjene razlike so »specifična« razlika, ki ju razločuje. »ROD«, pripisan večim »Vrsta« št. 1 : rod »Vrsta« št. 2 : vrsta, etc. -Specifična« razlika: - rod: ne biti vrsta nobenega rodu - vrsta: ne biti rod nobeni vrsti 2. Da bi bili bolj rigorozni, omejimo ta rod in naj nima n »vrst« (poleg rodú in vrste še značilnost, razliko in druge, ki jih lahko pripišemo tudi številnim drugim »vrstam«) temveč le dve, namreč rod in vrsto. Zato ta »rod« namesto z »biti pripi- san večim«, na splošno definirajo z: biti pripisan bistveno, specifično večim objektom, rodu in vrsti v ustaljenem pome- nu, se pravi:biti pripisan odnosnicam, ki so lahko istočasno tako rodovi kot vrste, na kratko: vmesnim členom. Ta »rod« je torej le rod rodov in vrst. Njihova skupna poteza je, da so pripisani predvsem svojim podvrstam (tako živo ži- valskemu, živalsko razumnemu), toda za razliko od značilno- sti jim niso pripisani izključujoče (rod je pripisan n vr- stam, značilnost le eni). Zdaj opazimo, da »specifična razlika«, nujna za razločevanje rodú od vrste, rodú in vrsti odreka natanko tisto, kar jima nju- na skupna poteza (njun »rod«) pripisuje. Dejansko razločuje specifična razlika rod od vrste tako, da razločuje rod, ki ni vr- sta, najsplošnejši rod, od vrste, ki ni rod, od najbolj specialne vrste. To pomeni, da je skupna definicija rodu in vrste tista definici- ja, ki - tako kot vsaka definicija z rodom in specifično razliko - tistemu, kar definira, pripisuje skupno potezo, ki izključuje njuno razliko, ali pa razliko, ki izključuje skupno potezo. Ali tudi: rod in vrsta imenujemo termina, ki služita definiciji terminov s sredstvi, ki onemogočajo njuno lastno definicijo - tèrmine, ki služita definiciji vseh terminov z bližnjim rodom in specifično razliko, razen definiciji njiju samih. 3. Vrhu tega je ta težava bolj navidezna kot realna. Seveda, opažamo, da rod in vrsta povzročata te prav posebne težave s svojima definicijama, zato ker nimata druge lastnosti, dru- gega bistva kot klasifikacijskega. Tako »rod rodu« kot »vrsta vrste« v nekem smislu pomeni, da nimata bistva, pa čeprav morata biti pripravljena posoditi svoje prazno ogrodje in po- sredovanje vsemu, kar ima bistvo. 4. Dopustili bomo celo, da se težav, ki nas ovirajo lahko zne- bimo, če opazimo, da je Porfirij, ko prehaja (pogl. IV., V.)k os- rednjim vrstam, ki so lahko istočasno tako rodovi kot vrste, prisiljen opustiti definiciji rodu in vrste, ki ju je podal (pogl. II., III.), in ki sta bili pravzaprav definiciji ekstremov, se pravi naj- splošnejšega rodu in najspecialnejše vrste. O tem se bomo prepričali, ko bomo videli, da je razlika med rodom in vrsto, podana v II. poglavju - da je namreč rod pripi- san individuom, ki se razlikujejo specifično in vrsta individu- om, ki se razlikujejo številčno - da je torej ta razlika v IV. po- glavju, ko pravi, da se vrsta pripisuje tudi členom, ki se med seboj specifično razlikujejo, opuščena. Tu razlika med rodom in vrsto izgine prav zato, ker imamo opraviti z vmesnimi členi. 5. Ustrezna klasifikacija rodú in vrste z rodom in specifično razliko ne bi smela zoperstavljati rodú in vrste, temveč: »pripi- san specifično različnim« (različnim po bistvu) in »pripisana številčno različnim«. Kar da: ROD, pripisan... specif, različnim (vmesni členi) -vrsta (žival...) - rod (žival...) števil, različnim (ekstremi) -vrsta (človek...; - rod (?) Da bi bila klasifikacija popolna je treba rod vendarle umestiti kot ekstrem. Porfirijeva težava je metafizična. Če namreč naj- specialnejšo vrsto lahko pripiše le številčno različnim ele- mentom, namreč individuom, in se skupaj z moderno logiko skrbno izogiba mešanju množice in njenega elementa (1) (ali tudi elementa in podmnožice iste množice: cf. 4, 30 in na- sled.), pa nam ob najsplošnejšem rodu ponudi semantično re- šitev; substanca je najsplošnejši rod. Ta zastoj v vzpenjanju opravičuje narava substance: ontologija stopi na mesto klasi- fikacijskega formalizma, da bi preprečila vznik rodu substanc iz istega razloga, iz katerega je prepovedano umestiti Boga v rod bogov, saj ni prištevljiv. Zato bomo, razširjajoč Porfirijevo rešitev in postavljajoč kroš- njo njegovega drevesa tako blizu neba, da se njegove koreni- J1 ne dotikajo carstva smrtnikov, rekli: će je spodnja meja vrst Število all položaj, bi biia zgornja lahko Ime. Kajti: a) Dedukcija itevlla, ki je dejansko dana glede indivlduov, bi lahko dovoljevala sledečo definicijo: položaj (âtevilo) je speci- fična razlika vseh členov, KI nimajo specifične razlike, kar po- meni, da je položaj (število) čista razlika, razlika brez bistva. Zato ker individui med seboj nimajo nič skupnega, se razliku- jejo številčno. To potrjuje Frege, ko pravi, da števila niso indi- vidui (neke) vrste. Ne zato, ker kot individui, ki se številčno razliku^jo nimajo specifične razlike, temveč zato, ker nimajo skupnega bistva (G. Frege: Die Grundlagen der Arithmetik, pogl. X.): različni so in nepodobni. V tem smislu števila nimajo skupnega bistva (med 1 kot 1 in 18 kot 18), temveč se zelo specifično razlikujejo: glede bistva se vsako število razlikuje od vsakega drugega števila in razlikujejo se le glede bistva. Individui imajo, nasprotno, in prav zaradi števil - števil, ki jih razločujejo in se zadovoljujejo s tem, da jih štejejo, da bi jih razlikovala - skupno bistvo, ni- majo pa specifične razlike. Iz česar sledi: položaji (števila) so čiste razlike v bistvu in brez skupnega bistva, ki merijo ne- specifične razlike bitij (indivlduov), ki jih veže le skupno bi- stvo. b) Glede imena, o katerem smo rekli, da bi lahko bil najsploš- nejši rod: če ne želimo pasti v neskončnost rodov rodov, kar je vendarle zmeraj mogoče, se moramo ustaviti ob takšnem rodu, da bo vsak rod nad njim, ki bi ga lahko vseboval, le nje- govo ime. Nekaj takega se dogaja rodu substanc, rodu, ki ga Ima Porfirij za implicitno nemogočega, v kolikor bi dejansko vseboval le eno vrsto: substance. Tu bi bilo torej primerno najti nov rod. ki bi vseboval takó vrsto substanc kot tudi vrsto, ki bi se od nje specifično razlikovala: to pa je metafizično (prav) nemogoče, zakaj specifično se razlikovati od substan- ce je prav lastnost niča (da je treba, če se hočemo povzpetl više, bit postaviti na mesto substance je tu kaj malo pomem- bno). V nasprotnem primeru bo novi rod vseboval le substan- ce, vrsto z enim bistvom, izgubili pa bomo specifično razliko. Število 1 umerja Istočasno rod in njegovo vrsto. Z drugimi besedami: rod le nominalno podvojuje vrsto. Nič več ni kot njeno ime. Nič drugega ni kot Ime. Logično bi tako lahko proizvedli neskočno število množic, ka- terih vsaka bi Imela le eno podmnožico: substanco (2). Toda s stališča realne klasifikacije z rodovi In vrstami je ta(kšna) operacija nepomembna. Opombi: (1) Zdi se, da Porfirij glede množice in njenih elementov opozarja na dvoumje vsakdanjega jezika, ko pravi (pogl. II., IV. in naslednja), da »so rod najprej imenovali izhodišče nastanka vsake stvari, kasneje pa množico tistega, kar izhaja iz enega samega principa, na primer iz Herkula«. Tako pravimo, da je Herkul rod Heraklidov, in da so Hera- klidi rod - genetlčna in historična razlaga, ki, če jo fonnaliziramo po- meni, da imenujemo rod tako rod kot tudi člene, ki mu pripadajo. Tako gre v »ljudje so del živalstva« za rod, v »ljudje so hudobni« pa za čle- ne. Jezik zagreši dvoumje vsakič, ko pripisuje množici lastnost ali lastnosti njenih elementov. (2) Vse te podmnožice so polni deli, cf. N. Bourbaki: Eléments de mathématique, livre I: Théorie des ensembles - Fascicule de résul- tats, Paris, Hemiann. 1958 § 1 à 10. Prevedel: Igor Žagar Alain Abelhauser: Zabavna etologija Prvi del v katerem Izvemo, da pošlljalec včasih prejme od prejemnika svoje sporočilo v nespremenjeni obliki, da je od spolnosti do agresivnosti le korak, In da pri kuščarjih spolno razmerje nI niti nemogoče niti naključno, temveč naravnost tvegano. Zdi se, da nekateri kuščarji ne znajo prepoznati spola sorod- nika na katerega naletijo. V času parjenja se samci namreč prično šopiriti takoj, ko se znajdejo v prisotnosti posameznika iste vrste. Situacija se lahko razreši na dva načina: ali se pri- čne šopiriti še drugI, ker si je vedenje prvega razložil kot uvod v dvoboj do katerega bo zaradi agresivnega zrcalnega rituala obeh tudi prišlo, ali pa drugI obrne peté in in petto zbeži, s či- mer prvega požene v zasledovanje, ki se ponavadi konča tako. da prvi drugega ujame in mu zleze na hrbet - kar iz pa- radiranja prvega naredi ritualizirano obnašanje, ki je sprožilec parjenja. Prvo srečanje v principu opisuje srečanja dveh samcev, dru- go, srečanje samca In samice. Z zadovoljstvom lahko ugoto- vimo, da isto vedenje lahko skriva dva pomena - agresivno grožnjo ali ljubezensko povabilo - med katerima Izbira šele drugI. Prejemnik je torej tisti, ki vedenju prvega pripiše vred- nost sporočila in mu s svojim odgovorom podeli pomen. Nič manj zanimivo ni ugotoviti, da je ta »komunikacija« odvisna od manka vednosti (natančneje od neprepoznavanja spolov), da spopad Izhaja iz istosti obnašanja, iz soočenja dveh alter egov. ki - tako kot v zrcalu - tekmujeta v istem Imaginarnem razkazovanju, medtem ko je spolni akt mogoč le, če je dvoj- nost vzpostavljena takoj, če se dà drugi prepoznati kot Isto- časno enak in drugačen. Seveda pa tej prisrčni mehaniki tudi spodleti. Lahko se na primer zgodi, da se samica, ki so jo leta naredila močno In predrzno, šopiri pred sorodnikom nasprotnega spo- la, namesto da bi zbežala, In si je tako neizogibno v laseh s samci. Lahko se tudi zgodi, da mlajši samci, plašni ali malce šibkejši, ob srečanju z velikim, bojevitim samcem raje Izberejo beg in izgubo časti kot pa borbo s predvidljivo žalostnim koncem. Konec koncev se lahko pripeti tudi to. da podjetna samica s svojim paradiranjem prestraši plašnega samca, in da logika kuščarskega vedenja vedenjskega obrazca prvo spodbudi k lovu na drugega, ki mora tako utrpeti posilstvo - sicer res brez posledic, kajti ta narobni koitus je le parodija, vendar: kaj hočejo kuščarice? Drugi del v katerem izvemo, da je ljubezen med zajci lahko odgovor na vprašanje »kaj je oče«, da Ima pri zajcih oče zmeraj zadnjo besedo, in da, če spomin onemogoča ponavljanje, je naspro- tno amnezija (pozaba) tista, ki omogoča reprodukcijo - v obeh pomenih besede. Zajklja Ima nenavadno lastnost, da ovulira zaradi parjenja In ne pred njim, kot je to v navadi pri večini drugih vrst. Kar je pri 'drugih živalih ponavadi nujni in odločujoči razlog koitusa je pri njej komaj zavezujoča posledica. Kulturni In zabavni rezultat te spreobrnitve vzroka in posledice: laskava oz. uničujoča - pač odvisno od gledišča - seksualna reputacija zajcev. 32 v terminih logike živega bi lahko mislili, da imamo opravka 2 zelo posebno iznajdbo narave - kjer vloga samca ni več le v tem, da z izbrizgom svojih razmnoževalnih celic v za to privile- giran prostor omogoči srečanje s samičinimi razmnoževalnimi celicami (ki so pogosto že tam) - iznajdbo, ki bi, če jo gleda- mo tako, takoj in ugodno razjasnila očetovsko funkcijo. Sicer pa: ali očetu zajcu, po zgledu Saturna, ne pripisujejo ob- žalovanja vrednega slovesa, da žre svoje še sesajoče otroke, in za nameček še s sramotno namero, da bi samico tako pri- pravil do novih slastno plodilnih ljubezni? Ta »vizija« očetovske funkcije ni resna; vendar, kakor neres- na že je. bi ji s tem, kar bo sledik) lahko dodali nekaj soli. Zajklja Ima navado, da se potem, ko je oplojena odtegne sam- cu, ki jo je bil naskočil - ta je opravil svojo dolžnost in mora počakati, da bo potem, ko se je tako ali drugače osvobodila svojih mladičev spet na voljo. Toda če v primernem trenutku uredimo srečanje med oploje- no samico in drugim samcem - samcem, ki ni roditelj - ima takšno srečanje neredko učinke v realnem: soočena z novo ženitno možnostjo zajklja abortira, se ponovno spari, v drugo ovulira in končno donosi sadove drugega moža. Tako torej hoče zajčja logika: uslišan bo tisti, ki govori zadnji. Lahko bi se še vprašali: zakaj? je to stvar zapeljevanja? Ali pa ima novo vedno več privlačnosti od starega, neznano vedno več šarma od že videnega, da osvoji damo in jo popelje, če že ne do ponovne vzpostave deviškosti, vsaj do pretenzij za novo deviško kožico? Novo in prepoznanje novega sta vsekakor pomembna. Kajti če oplojeni zajklji vbrizgamo določeno drogo, ki povzroči ne- kakšno da je drug: zanj bo abortirala, se z njim sparila in do- nosila njegove otroke - skorajda dvojčke onih, katerim se je poprej odrekla. Spomin, spomin! Vrnitev istega - ponavljanje - predpostavlja njegovo odsotnost ali enostranskost. Zajklje očitno ne trpijo zaradi spominov: če so jim že podvržene so Jim zato, da se iz njih norčujejo. In s tem, da jim jih odvzamemo, jih pravzaprav obsodimo na natančno ponavljanje tistega, kar se je že bilo zgodilo - iz njih skratka naredimo histerične podobe. (prevedeno iz zadnje, 34. številke »Revije freudovskega polja« ORNI- CAR?« Prevedel: Igor Ž. Književne in... reči Memoires d'outre-mer Rastko Močnik Gospodična Carmen Prve črne junakinje v ameriškem črnskem romanopisju so so- dile k tipu tragične mulatke. Kakšen imediatističen književni kritik bi se ob tem dognanju bržkone veselo razgovoril. (Uni- verzitetna književna veda je v ZDA seveda veselo imediati- stična: navsezadnje tudi zato, ker druge kakor univerzitetne ni - in ker niso nikoli potegnili črte med lit crit in Litteraturwis- sensctìaft Nesimetričnost ideoloških antagonizmov: če hočeš imeti ot)oje, t>oš imel samo eno, namreč bullshit, tj. literary cri- ticism. Pirjevec je menil, da je Univerza delovala nizkotno, ko ni hote- la sprejeti Vidmarjevega literamo-kritiškega izdelka za dok- torsko tezo. Zdi se. da je bolj delovala defenzivno: nemara resda ni natančno vedela, ali pač? - da namreč tu dialoga ni. Dialog z ideologijo je že ideologija sama. Česar ni zmogel Vid- mar, to so potem boljševik!: paradoksno, da jim je bil pri tem potreben prav Vidmarjev blagoslov. Zato je najboljša ameriška literarna veda militantna črnska, feministična, če mogoče. Prav ker verjamejo v pristniški ime- diatizem, se mu morajo upreti: ker jih jezi in politično revoltira. Prednost političnega nad scientističnim v duhovnih vedah. Neprijetno, a resnično je, kako dejstveno pravilni so klasični stereotipi v arhaičnih situacijah ameriških univerz.) A malce pozornejši opazovalec bi pogledal letnice te prve epohe nesrečnih mulatk: 1850 - 1892. In bi si rekel: seveda. Romantika in njen dolgi dah, saj se za junaka sploh ne more klasificirati, kdor ni hybris, in navsezadnje je moralo veljati za prav elegantno križanje vladajočega stereotipa in avtorjeve tendence, umetnostnega lika in partijnosti, če si za svoje zmené napravil mulatko: mistika ženske in rase, pa še siva cona romantičnega limba, kdo bi si mogel česa želeti še več? Mulatka na Jugu, kakor Carmen. Kakor Carmen na sredi med razpravo o tem, kje so Iberijci zgubili narodno samobitnost, in nekaj opombami o ciganskem narečju. Ali na odru Opera Co- mique. Mulatka, Cannen, hybris, Deseti brat. Slovenska literarna veda je očitno že od nekdaj amerikanizi- rana, in tudi zamorskih piscev je v njej vse premalo; drugače bi že kdaj morala opaziti, kar bode v oči: da je Deseti brat slo- venska Carmen. Napisal ga je sicer prvi slovenski Jugoslovan, a to še ni bilo dosti, da bi bil tudi Nemec. Špancem je njihov feministični mit napisal Francoz, slovenskim Nemcem, Linhartu, Prešernu, so besedo prevzeli domačijski nacionalisti, ali so jih dejavno po- zabili, kakor Kvedrovo, Prežiha. Bil je pač eden, katerega jezikovno pripadnost je nedavno od- kril Iztok Saksida, a še prej si oglejmo brata iz knjige. Če je Deseti brat Carmen, kako ju je sploh mogoče ločiti? Pod tipsko paradigmo je le nekaj distiktivnih potez, ki nam nekako pomagajo, da ju razločimo. Carmen se rada tepe. Deseti brat je pacifist. Carmen ima rada seks. Deseti brat abstinira; kakor Carmen ima tudi Deseti brat raje fante, a brez karnalne slasti. Carmen zanima aliansa, a brez sorodstvene vezi. Desetega brata je obsedla filiacija, ukvarja se izključno s sorodstvenimi strukturami. Carmen hodi na bikoborbe. Deseti brat v Obrščakovo gostilno; njo fas- cinira toreadorjeva umetnost, on bolj frigidno ceni Kvasovo univerzitetno umetnost. Carmen dela. Deseti brat je lenuh: on konsumira cigare, ki jih Carmen producira (brezosebna pija- nost kajenja, kakor je rekel Gideov Menalque). Pod temi površinskimi razlikami, vendarle temeljna solidar- nost: oba sta hybris na obeh koordinatah, horizontalni (me- sto-vas) in vertikalni (razredni boj). Oba nosita skrivno ved- nost, ona telesno, on duhovno, sta šamana in prerokovalca; oba skleneta usodni stik s pomočjo hiromantije. Oba pokonča roka, ki jima je blizu, po kriterijih njunih lokalnih metafizik. Ironija semiologije; kakor je telesna Carmen hibrid- na po svoji zavestni odločitvi (spetlja se vendar s kaplarjem), tako je duhovni Deseti brat hibriden po svoji genetski konsti- tuciji (namesto njega se je spetljala nesrečna mu mati; ta vnazajski delegatski princip bo še pomemben!). Oba sta ljudska lika, ki se ju je polastila umetna književnost. Zakaj, čemu je potem Deseti brat, v nasprotju s Carmen, vseeno moški? Ker bi drugače ne mogel biti zgodovinski poseg v neko margi- nalno mittelevropsko ideologijo. Tu tvegamo perspektivično iluzijo (da je vsa preteklost že peljala k poznejšosti); a če bi Deseti brat ne bil moški, bi se neki drugi moški osetiek zelo težko vkrcal na projekt Imitatio Fratris Decimi, spis bi pač izpadel iz zgodovine, kakor marsi- kateri tega ne zaslužeči drugi spis. Knjiga Deseti brat bi pač ne mogla biti to, kar je, če bi bila o desetnici, zakaj kaj je na tem literarnem monumentu kot spomeniku sploh takega, kar bi imelo kakršnokoli zvezo s siceršnjim spisom? Nič, le kdo bi se trapil s prebiranjem te vodice, ko je pa toliko boljšega na voljo? A tudi brez perspektivične iluzije sklepanje teče: Deseti brat le tak, kakršen je, tj. moški lahko reče: »zdaj Črtomir sem, zdaj sem Bogomila«, le tak lahko izreče ta temeljni stavek ob- čestva, katerega inženiringa se je lotil Jurčič s Stritarjem, med neštevilnimi nadaljevalci pa je naposled Kocbek izcedil omenjeno formulo. Kaj je namreč tertium comparationis, na podlagi katerega je sploh mogoče reči, da sem zdaj Črtomir, zdaj spet Bogomila, na podlagi katerega se je sploh možno iti tako perverzen štos? Tertium comparationis tega občestvotvomega projekta je pač tisto, kar se v Krstu proizvede - česar mitološka upoved na način »dogodka« Krst je, in kar navsezadnje pove že sam na- slov: »krst, baptizem, očiščenje od izvirnega greha«. Navse- zadnje je pesnik svojo poanto malone prenapel, povedal je dvakrat, da bi še butcem bilo jasno - a jim očitno ni bilo, ko so pa tako bodro planili v posnem. Ironija usode Dichtung v tem (»oskudnom«?) svetu: če bi poezijo kdo razumel, ji ne bi nih- če nasedel, a kaj bi bila poezija brez tega usodnostnega na- sedanja? - Vaja v verzifikaciji? - nemara je Prešeren le imel nekaj slabe vesti, ko se je čutil obvezanega maskirati svoje nakane v to formulo, pretrdo bi ga namreč prijeli, če bi mu pri- pisali prav diaboličen namen v stilu »larvatus prodeo«. Bogomila in Črtomir se v Krstu ne data samo krstiti, kakor da bi očiščenje ne bilo zadosti, ga še enkrat ponovita: zaobljubi- ta se k večni čistosti. Obljuba torej večnega devištva - ali po domače: tajba seksu- alnosti. Slovence sta spočela dva, ki sta se reprodukciji vrste odpo- vedala. Če Slovenci poslej o sebi menijo, da so narod »kulture« in ne »nature« - ali ni to ponos nad tem, da so umeten narod? Na- vsezadnje je le čudno, da se nekaj razmnožuje po ne-naravni poti, darwinizmu v brk (sedanja kriza je tako le drugo poglavje te komedije: naučiti se bo treba, kako preživeti, kadar zares zmanjka žrtja; a beda aktualne politike ni predmet tega spi- sa). Resen problem je ta nesimetričnost: v čem je privilegij »mo- škega« pri vztrajanju v večnem devištvu? Nemara gre odgovor takole: ker je pri moškem to stanje vse- skoz »kulturno«, namreč diskurzivno, in to v dveh pomenih. Prvič na ravni referenta: ni ga mogoče čutno nazorno detekti- rati. In zatorej, drugič, na ravni diskurza: nenehno ga je treba v besedi, »na jeziku« zatrjevati. Paradigmatska opozicija Črtomir/Bogomila se je v zgodovin- ski dejanskosti še enkrat ponovila, še preden jo je Prešeren konceptualno postavil: v opoziciji med katoliško ortodoksijo (Bogomila) in janzenizmom (Črtomir). Za katolicizem je po- memben ritual, krst, ikona, čira-čara; za janzenizem je po- membna iskrenost pri zgoraj omenjenem, do konca, do smrti je treba vztrajati, ritual sam ni zadosti. Pri katolicizmu je ritual nad dejanskostjo in jo (resničnostno) interpretira, pri janze- nizmu prav narobe. In če so janzenisti enkrat rešili slovenski jezik, bi mar bilo odveč domnevati, da katoliki nenehno rešu- jejo telesni rod7 A ta razlog za pomen moškosti v konstituciji »čistega«???!!! občestva je še preveč abstrakten, vrnimo se h konkreciji knji- ževne historije. 34 Moški je bil preprosiu л^лд, na katerega je bilo mogoče v sek- sualno šovinistični situaciji šestdesetih let edinole staviti. Ta literatura je bila politična, hotela se je udejaniti, in literatu- ra se najprvo udejanja na polju literarnem, tega pa so majori- zirali prav možje Úi. ki so imeli namen, in ki so uresničili na- men, postati Veliki možje slovenske književnosti). In tega udejanjanja se je lotil možak, ki je za pogoj svoje prak- se v literaturi pravilno smatral desetobratovstvo v biografiji. Česa vsega ni počel, da bi se kvalificiral v dejanskega literar- nega junaka. Da ni delal, še ni bila tolikšna žrtev. Da je konsumiral, zlasti alkohol in tobak, ga je sicer stalo življenje, a je vseeno prine- slo vsaj nekaj slasti za ceno, ki tako in tako dediščina je mesu. Potrudil se je, da ni bil nikjer doma, to je sicer stak> več njegove prijatelje, a tudi zanj ni moglo biti prijetno. Delal se je čarovnika, nosilca skrivne vednosti jezika, to ga je stalo pre- cej truda, a ga tudi povzdignilo na lokalni Parnas. A v svojem patosu se resnično ni ustavil pri drobnjarijah. Naredil se je povzpetnika, da je lahko žaloval za svojim proleterskim pore- klom (ki sicer ni bilo proletersko, a to je bil takrat dominantni antagonizem). Odrekel se je očetu, da bi lahko bil sirota kakor Martinek Spak. In ubogo mater svojo, nič krivo, je potisnil v delegatsko figuro Jurčičeve umazane fantazme, zrinil jo je v nečisto postelj, četudi je v tem bil radikalni pogoj njegove ek- sistence, in kakor da mu to ni zadosti, je vse življenje blatil njen lik in njen spomin. Ker ni mogla biti Bogomila (kako bi si- cer mogel on - kaj pisati, kar preprosto biti), ji je obrekljivo naprtil druge perverzije. Njegovo sovraštvo do spolnosti sicer ni bilo zadosti, da bi posnemal Črtomira ali Spaka v abstine- nci, a v pomanjkanju boljšega si je omislil vsaj diuresis noctur- na. Tudi njega je obsedla genealogija, bil je še bolj zagrizen sovrag reprodukcije kakor njegovi literarni predniki - po lastnem priznanju ni nikoli obiskal materinega rojstnega kra- ja, četudi je bil za vogalom in je tudi čezenj peljala pot v belo Ljubljano. Tu ga je le popade! preprost človeški sram - a imel je zadosti volje, da ga je gnusno maskira! v heideggerjanske obskurantizme o »izvoru«, ki so bili takrat na njegovo srečo po zgodovinskem naključju v modi. Priznati mu je, da je šel do konca: ko se že ni našla roka, ki bi mu utrnila luč življenja, pa se mu je le nekako posrečilo, da ni umri popolnoma naravne smrti. Nekaj derridajevske letristične neduhovitosti je v naključju, da se »Carmen« po slovensko reče »Cankar«. Fructus styii Je remets a la mort l'essay du fruict de mes estudes. Zakaj se mi ta zapis »fnjict« zdi naiven? Ker je etimološki? - to ni razlog, to je zgolj opis. A je vseeno zadosti, da opozori na lažnost tega samoniklega dozdevka: Montaigne je namreč tisti »c« vpisal iz natančno istega razlo- ga, iz etimološke konsideracije, ki naj bi mene sodobnika na- peljevala k paternalističnemu refleksu. Kar je bilo mišljeno kot sofistikacija ob zapisu, in kar je bržkone sofistikacija tudi bilo, zdaj deluje kot naivizem? Na drugih krajih istega spisa namreč včasih stoji po sodobno: ...et la prudence et l'affection d'un si t>on pere, auquel il ne se faut nullement prendre, s'il n'a recueilly aucuns fruits respón- dante a une si exquise culture. Montaigne opozarja, da nI popravljal zapisovalcev ne opravljal korektur. Razlogi, ki Jih navaja, njih lažna skromnost (ne znam ortografa) in pretenciozna vnema (raje napišem še kakšen esejčlč, margino, gloso), so zadosti šibki, da dajejo slutiti trd- nejši zalog: da v lapsusu govori resnica. (Kakor tleti dragoce- ni stavčev donesek na pravem kraju sredi aristotelovske di- skusije v Meščevem zlatu: »enostnost«.) A kaj naj si po tem mislimo o tem korelatlvnem spodrsljaju, o samoniklem refleksu mojega »občutka«, namreč čuta za fran- coščino? Zanimiv je namreč, prav kolikor je lažen: dejstveno je deplasiran - subjektivno pa temelji na nekakšni topoumni metafori, kakor sem sam v svojih mladostnih učnih letih fran- coščine delal podobne napake, tako da se mi zdaj ta »c« zdi znamenje mladostne naivnosti francoskega jezika. Kulturno- zgodovinske korenine te analogije so znane, njena ideološka opora je malovredni zgodovinski etnocentrizem. Vseeno je nekaj humorja v tem, oa je korenina nekdanje pogreške moje ista kakor vir Montaigneovega etimologiziranja: Cest un bel et grand agencement que le Grec et le Latin, mais on l'actiepte trop cher. Ali mar ni razlog, da pa pri rimskih, kaj šele grških, poetih in piscih tega stilskega čuta, ki me sicer kdaj pa kdaj zapelje v norosti, a je vendarle vir tekstovne slasti pri branju, pač sodo- bniki nimamo; isti kakor razlog, zavoljo katerega po globoki intuiciji Montaigneovega očeta ne moremo doseči veličine, ki jo pri Starih občudujemo? ...cette longueur que nous mettions á apprendre les langues, qui ne leur coustoient rien, est la seule cause pourquoy nous ne pouvions arriver à la grandeur d'ame et de cognoissance des anciens Grecs et Romains... Namreč ta »prevelika cena« - mar nI prav v tem, da ne more- mo »doživeti« kastracije po latinski? Da zatorej starih jezikov ne obvladamo, in je sicer upravičena, a vendarle zgolj optična prevara veličina Starih, ki jih vidimo kastrirane v njihovem etru subjektivacije, a vseeno tako vzdržljive-, tako voljne prevzeti nase, kar je sicer davek slehernega subjekta. Njihova veličina izvira za nas prav v tem, da vidimo hkrati njih ničevost in njih heroizem vsemu navkljub, da vidimo to razliko, slepost za ka- tero je pogoj naši samonikli jezičnosti? Mar ni, nadalje, skrivnost Montaigneove tekstne revolucije, da je prav s tem istim pogledom, ki ga njegovo človeštvo sicer upira v klasike, zrl tudi očeta svojega (feu mon pére): podoba ponižanega očeta, ki je med vsemi celo Freuda travmatizirala, je Montaignea oblila s tisto toplo naklonjenostjo, brez katere ne bi mogel napisati Esejev, in to dobesedno, kolikor so na- menjeni povzdigi spomina na La Boetieja - in kolikor je ta nje- gov prijatelj, do katerega ljubezen je najprvo vzniknila iz bra- nja, do katerega ljubezen je prvo tekstna ljubezen, kolikor je La Boetie za Montaignea pristna transfema figura: »... ceste consideration m'a souvent consolé scachant M. Estienne de la Boetie l'un des plus propres et nécessaires hommes aux premieres charges de la France, avoir tout du long de sa vie crouppy mesprisé, és cendres de son foyer domestique...« Ta ljubezen onkraj imaginarne zaslepitve, ta lacanovska lju- bezen, ljubezen onkraj zaljubljenosti. Šele iz nje, iz te folie qui se sait, je bržkone možno to razmerje, ne toliko do govorice, kolikor najprej do svoje lastne subjektivacije, in torej, in ergo, do govorice svoje materine; je možno podleči slasti označe- valca, ne pozabivši na njeno »zmotnost«. (Ta narekovaja: na- tančno ista intelektualistična rezerva, ki napelje Hegla, ko v uvodu k Fenomenologiji že proizvede formulo, da je zmota del resnice, da je zmota notranji moment resnice same, ki ga za- pelje, da - menda kar dvakrat - nekako za nazaj prečrta ta iz- raz zmote, objektivne laži; ta dvojni odnos do ne-celosti resni- ce je pač fascinacija od tajbi-, tajbi prav tega, česar prevzem mi omogoča, da opazim ta narekovaja, in ju ne prečrtam.) Analogno se mi zdi naiven Trubarjev jezik, celo Svetokriški, pa naj je tudi v dolenjščini cenil knjižno govorico, isti bizarni etnocentrizem je gnal Prešernove izdajalce, da so ga, da ga še kar popravljajo: pri tistih, ki drugače pač mogli niso, ki so imeli zatorej pravico do svojega odvečnega »c«, se muzam, a ko med temi, ki si danes prizadevajo za obnovo slovenščine, preberem »zvesto«, z ostrivcem na »c«, mi to deluje kot stil- ska subtilnost, prav kakor zapostava v klasični tožbi ob »te- mačnem tonu pisanja mojega«. Tako se mi za pogoj, da v tek- stu najdem še kaj več kakor golo »sporočilnost« (slavisti vse- lej najdejo besedo, ki odseva duha njihove misli), postavlja slepota domorodca svojega časa. (A le kako bi drugače v Iz- toku Saksidi mogel razpoznati zamorca slovenske književno- sti.) Navsezadnje je mogoče reči tudi čisto preprosto: ta stavek je lep: Jc! remets á la mort l'essai du fruit de mes études. Verbis naturaiibus omnium gentium Wittgenstein polemizira z Avguštinom, nemara iz skromne ponižnosti, da mu ne bi bilo treba priznati, kako polemizira s seboj samim. Podobo jezika, ki jo zavrača, Wittgenstein povzame z nekaj lapidarnimi stavki: »Podoba je namreč tale: Besede v jeziku poimenujejo pred- mete - stavki so povezave takšnih poimenovanj. - V tej podo- bi o jeziku najdemo korenine tele ideje: Sleherna beseda ima pomen. Ta pomen je besedi prirojen (zugeordnet). To je pred- met, za katerega beseda stoji.« Zanimivo je, ironično pripominja v paragrafu 23 Raziskav, in- teresantno je primerjati mnogoternost, Mannigfaltigkeit, go- vorice s tistim, kar so o njej povedali logiki (in v oklepaju pri- stavlja: »vključno s piscem Traktata«). Po tej podobi o jeziku se govoriti naučim takole: tisti, ki govo- riti že znajo, mi pokažejo predmete, hkrati pa mi povedo njiho- vo ime. (To je bazično podoba iz Traktata: govorne enote so slike sveta.) Po daljši razpravi, katere enkraten domet izvira iz tega, da Wittgenstein nenehno misli kot en problem tisto, kar blokira sleherno rešitev, brž ko ga razparceliramo (kakor rav- na filozofija jezika, ki raziskuje »pomen«, »referenco«, »ra- zumevanje«, »intenco«, a si pri tem prepoveduje vprašati, kaj pomeni »imeti govorico«, biti sposoben govorjenja, tj. kaj je modus govornega subjekta kot govorečega), pride do tegale sklepa: »Avguštin opisuje učenje človeške govorice tako, kakor da bi otrok prišel v tujo deželo in ne bi razumel deželnega jezika; to se pravi: kakor da bi že imel jezik, le ne tega jezika. Ali pa: ka- kor da bi otrok že lahko mislil, samo ne še govoril. In »misliti« bi tu pomenilo nekaj kot: govoriti sebi samemu« Interesantno je, da Avguštin v Izpovedih (I, 8) svoje akvizicije jezika ne opisuje v modaliteti »kakor da bi«, pač pa natančno to, kar je Wittgensteinov analitični dosežek, dobesedno izre- če.. Po mojem branju tu Avguštin meni, da pridobitev govorice omogoča dvoje: - to, kar ima človek po bogu: misli, afekti in voluntates, ki jih Wittgenstein briljantno prevaja z Wünsche, in Anscombe ustrezno z desires, torej želje; - in to, kar ima človek kot človek, kar je naravma govorica vseh ljudi: to so te »naravne besede, verba naturalia«, quae fiunt vultu et nutu oculorum, ceterorumque membrorum actu, et sonitu vocis... Ironija zadeve je v tem, da besede tega ali onega jezika lahko nekaj pomenijo samo, če jih pospremlja tisto (in ker jih spre- mlja to, saj jih nujno vselej u-oblikuije), kar je »naravna govo- rica človeštva«, namreč izraz lica, namig pogleda, gib telesa, ton glasu... ironija je v tem, da je karkoli iz diskretne besed- ne govorice mogoče ujeti zgolj na podlagi tega, kar je pač ne- ujemljivo po definiciji, kar je tista sicer usodna atmosferična spremljava slehernega občevanja, a za kar si vsakdanji ljudje predstavljamo, da nam nekaj pomeni - samo na podlagi be- sed, ki jih spremlja. Pogoj za razumevanje je tisto, kar nam je najbolj nedoumljivo, pogled, tresljaj glasu, načet gib, ta pote- za, ki pravzaprav nima pomena, a je od nje odvisen sleherni pomen, ki ga lahko upamo doumeti. Avguštinov stavek je kristalno jasen, kaj namreč ti migljaji na- kazujejo, indicirajo? - stavek gre takole naprej: ... indicante affectionem animi in petendis, habendis, rejiciendis, fugien- disve rebus; indicirajo torej naša dušna stanja, ko to ali ono zahtevamo, imamo, zavračamo ali se ga ogibljemo. Ta gerun- divna zveza nam lahko mirne duše velja za prvi spisek iloku- cijsklh moči govorice. Samo da zadeva deluje le s predpostavko božje milosti - na- mreč tega, da nam je bog vdihnil notranji monolog. Če nima- mo misli, afekcij in želje, potem nam tudi naravna govorica že- lečega telesa nič ne pomaga: ne le zato, ker bi z njo ne imeli ničesar »izraziti«, pač pa tudi in predvsem zato, ker bi sicer sploh ne mogli priti na pomisel, da bi s svojimi udi, z licem in očmi kakrkoli »indicirali«. Še huje: zadeva ne deluje niti v reducirani Wittgensteinovi in- terpretaciji Avguština. Tudi če namreč predpostavimo, da člo- veček govor že ima, če torej vprašanje boga, njegove milosti in celo želečega telesa postavimo v oklepaj, in človečka pre- prosto postavimo v Wittgensteinovo tujo deželo - radikalen prevod ni možen, kakor je dokazal Quine. Tujec ne bo nikoli doumel, kaj mu domorodec kaže, pa naj je še tako domačin svoje rodne govorice. Kakor govorica ne more pomeniti brez tistih stranskih namigov, tako tudi namigovanja, zavijanje z očmi in celo preprost pokaz z roko ne morejo pomeniti, če ne razumem spremnih besed. Zadnji udarec je naposled zadal Davidson in pokazal, da je tudi sama konstitucija hipotetičnega Quineovega prevajalca nemogoča. Davidson namreč, skromno hodeč v Quineovi 35 žanr obstaja MARCEL ŠTEFANČIČ, jr. In zakaj Todorov? Preprosto: Todorov nann je blizu zato, ker se ni nikoli pretvarjal, da literarni žanri ne obstajajo, čeravno je bilo to v šestdesetih letih zelo v modi, zlasti v Franciji, kjer je Maurice Blanchot na veliko zagovarjal »brisanje meja med žanri« in celo »izginotje žanrov« (npr. »L'Espace littéraire«, »Le Livre á venir«, »Entretien infini«). Najprej nas zmoti dejstvo, da je Todorov, se pravi nekdo, ki je skušal rokovati z literarnim diskurzom »znanstveno«, obdelo- val prav »množično«, »popularno« oz. takoimenovano »žanr- sko« literaturo. Za tovrstno dejavnost se zdijo v zvezi s Todo- rovom tehtni in umni predvsem trije razlogi: 1. V tem bi seveda lahko videli zgledovanje pri Mihailu Bahti- nu, učitelju in vzorniku, velikemu občudovalcu in analitiku »popularne«, »kamevaleskne kulture« oz. »grotesknega rea- lizma« kot je to imenoval sam Bahtin (Mikhaïl Bakhtine le principe dialogique, suivi de Écrits du Cercle de Bakhtine, 1981, Seuil, Paris: odslej MD). 2. Teorija (se pravi: Todorova »Poetika«), ki se je odrekla »opisovanju«, »interpretiranju« in »komentiranju« posamez- nih literarnih del in ki obenem priznava za svoj edini realni teoretični objekt »lastnost literarnega diskurza«, kajpada, najlaže shaja z žanrom, ki funkcionira kot »posrednik« med »posameznim, individualnim literarnim delom« in »celotno li- teraturo« (Poétique de la prose, 1971, Seuil, Paris: odslej PP). Namreč: »Če bi dobro opisali žanre popularne literature, po- tem ne bi bilo več mogoče govoriti o mojstrovinah: to bi bila ena in ista stvar. Najboljši roman bi bil tisti, o katerem se ne bi dalo reči ničesar« (v PP). Še več: »množično literaturo«, ki ima »izjemen položaj«, je mogoče »popolnoma izpeljati iz svo- jega žanra« (v PP). Todorovu predstavlja »idealni tip« teoriza- cije literarnega diskurza prav žanr, a ne katerikoli žanr, tem- več ravno žanr »množične literature« (npr. detektivski roman, fantastična literatura, ipd.). Opozarja pa tudi na dialektično protislovje med literarnim delom in njegovim žanrom: »Lahko bi rekli, da vsaka velika knjiga vpelje obstoj dveh žanrov, real- nost dveh nonn: normo žanra, ki ga ta knjiga krši in ki je pre- vladoval v predhodni literaturi; in normo žanra, ki ga ta knjiga ustvarja.« (v PP) Obstaja pa tudi neko »srečno področje«, kjer to »dialektično protislovje« ne velja: to je »množična literatura«. Običajna li- terarna mojstrovina ne vstopi v žanr, če ni le-ta njen lastni, medtem ko je »mojstrovina množične literature tista knjiga, ki se najbolje vpisuje v svoj žanr. Detektivski roman par exellen- ce ni tisti, ki krši žanrska pravila, temveč tisti, ki se ravna po njih... « (vPP) 3. Z detektivskim romanom kot žanrom par exellence lahko eksemplicira, če ne že kar eksplicira določene literarne kate- gorije, saj so v detektivskem romanu številne, sicer »prikrite«, »virtualne«, »pomešane«, »sprijete« lastnosti literarnega di- skurza razvite v povsem »očitni«, »ostenzivni« obliki, lahko bi celo rekli, da so zbrane na »površini« in so kot take opazne na prvi pogled (predvsem opazne za »Teorijo«, ki je že vzpo- stavljena, se pravi za »Teorijo«, ki se odreka »posameznim li- terarnim delom« in jo zanimajo le »lastnosti literarnega di- skurza«). Že v "Littérature et signification» (1867, Larousse, Paris) s pomočjo Hammetovega »Steklenega ključa« (The Glass Key) definira (oz. eksemplificira) specifični tip percep- cije v pripovedi (oz. »videnja pripovedi« glede na razmerje med pripovedovalcem in literarnim junakom), vse polno refe- renc na detektivski roman je v «Poétique A« (v: Qu'est-ce que le structuralisme?, 1968, Seuil, Paris) in »Poétique IL« (1975, Seuil, Paris), zanimivo pa je tudi, da pokaže, kako se lahko/re- torična figura transformira v literarni žanr: gre za retorično fi- guro, ki jo je Fontanier imenoval »la sustenation«, kar pomeni »dolgo časa držati bralca ali poslušalca v negotovosti in ga potem presenetiti s stvarjo, ki jo je najmanj pričakoval« (»La sustenation« seveda postane temeljna poteza prav detektiv- skega romana: »suspenz«). Prav tako pa v nekem spisu vse primere narativnih transformacij ponazori s funkcijo »zloči- na«, ki je žanrska specifičnost detektivskga romana. Njegovo stavo pa zelo precizno opredeljuje tudi teza, da bi »morala le množična literatura (detektivske zgodbe, feljtonski romani, science-fiction) pritegovati pojem žanra: pojem žanra naj bi ne bil aplikabilen na literarna dela v pravem oomenu.« Koncept žanra je temeljen za njegovo znamenito studijo »In- troduction à la littérature fantastique«, (1970, Seuil; odslej iLF), ki je bila med vsemi njegovimi deli najbolj ostro kritizirano (Stanislavi/ Lem, Christine Brooke - Rose, Robert M. Philmus, Gérard Genot, itd.) Zakaj fantastična literatura? »Fantastična literatura je kot nekakšno omejeno, toda privilegirano podro- čje, iz katerega lahko potegnemo hipoteze, ki zadevajo celot- no literaturo.« (ILF) »Fantastično« je »žanr«. To niti ne bi bilo nič presenetljivega, če ne bi Todorov v »fantastičnem žanru« povzel dela tako različnih avtorjev, kot so Balzac, Bataille, Beckford, John Dick- son Carr, Jacques Cazotte, Agatha Christie, Théophile Gautier, Gogolj, E. T. A. Hoffman, Henry James, Kafka, Matthew Gregory Lew/s, Maupassant, Mérimeé, Charles Nodier, Poe, Nerval, Jan Potočki, Robert Sheckley, Villiers de l'Isle-Adam, itd. Vendar Todorov kmalu razprši vse dvome: »Mi nameravamo odkriti pravilo, ki funkcionira v številnih tekstih, na katerega bomo aplicirali ime »fantastična dela«, ne pa to, kar je na njih speci- fičnega. Razlikovati Šagrinovo kožo v perspektivi fantastične- ga žanra je nekaj povsem drugega kot pa raziskovati to knjigo samo zase ali pa v celokupnosti Balzacovega dela ali celotne literature.« (ILF) Dodatno pojasnitev nudijo tudi naslednji stavki: »Lahko bi torej že rekli, da je vsaka literarna študija - hote ali nehote - udeležena v tem dvojnem gibanju: literarne- ga dela proti literaturi (žanru) in od literature (žanra) proti lite- rarnemu delu. Privilegirati začasno to ali ono smer, različnost ali podobnost, je popolnoma legitimen korak. Še več: govori- ca se že sama po sebi giblje v abstrakciji in »žanrskem«. Indi- vidualno ne more obstajati v govorici in naša formulacija spe- cifičnosti nekega teksta postane avtomatično tudi opis žanra, katerega edina posebnost je, da je ta tekst njegov prvi in edini primerek.« (ILF) To pa je seveda že tudi odgovor na vpraša- nje: zakaj literarni žanri? V žanrih so zbrane »podobnosti«, ne pa »specifičnosti«, zato pomeni - v kakršnikoli obliki - zani- kati obstoj žanrov »zanikati, da ima neko literarno delo kak- šno razmerje z že obstoječimi literarnimi deli. Žanri so natan- ko ta prepregališča, ki povezujejo literarno delo z literarnim vesoljem.« (ILF) Northrop Fry je v svojem slavnem delu «Anatomy of Criticism« (1967, Atheneum, New York) razvil številne kategorije, ki z medsebojnim kombiniranjem dopuščajo različne žanrske kla- sifikacije: 1. nadrejeno/podrejeno (mit; legenda; visoka mimetika; nizka mimetika; ironija) 2. verjetno/neverjetno (verjetna pripoved; pripoved, v kateri je vse dovoljeno) 3. pomiritev; izključitev (komično; tragično) 4. realno/idealno (romanca; ironija; komedija; tragedija) 5. glede na recepcijo (lirična poezija; epska poezija; proza) 6. introvertirano/ekstrovertirano (izpoved; romanca; anatomi- ja; roman). Todorov prestrese prvo klasifikacijo, pri kateri je temeljna razlikovalna poteza razmerje nadrejenosti/podrejenosti med junakom in tiralcem oz. naravnimi zakoni: Fry navaja le pet žanrov (mit, legenda, visoka in nizka mimetika, ironija) izmed trinajst teoretično izjavljivih možnosti, ki bi jih lahko dobil z dedukcijo možnih žanrskih kombinacij oz. z medsebojnim kombiniranjem elementov (nadrejenost, podrejenost, junak, bralec oz. naravni zakoni), to pa le zaradi temeljne aporije med teoretičnimi in historičnimi žanri. Vsaka žanrska teorija 38 žanr obstaja MARCEL ŠTEFANČIČ, jr. In zakaj Todorov? Preprosto; Todorov nam je blizu zato, ker se ni nikoli pretvarjal, da literarni žanri ne obstajajo, čeravno je bilo to v šestdesetih letih zelo v modi, zlasti v Franciji, kjer je Maurice Blanchot na veliko zagovarjal »bhsanje meja med žanri« in celo »izginotje žanrov« (npr. »L'Espace littéraire«, »Le Livre à venir«, »Entretien infini«). Najprej nas zmoti dejstvo, da je Todorov, se pravi nekdo, ki je skušal rokovati z literarnim diskurzom »znanstveno«, obdelo- val prav »množično«, »popularno« oz. takoimenovano »žanr- sko« literaturo. Za tovrstno dejavnost se zdijo v zvezi s Todo- rovom tehtni in umni predvsem trije razlogi: 1. V tem bi seveda lahko videli zgledovanje pri Mihailu Bahti- nu, učitelju in vzorniku, velikemu občudovalcu in analitiku »popularne«, »kamevaleskne kulture« oz. »grotesknega rea- lizma« kot je to imenoval sam Bahtin (Mikhaïl Bakhtine le principe dialogique, suivi de Écrits du Cercle de Bakhtine, 1981, Seuil, Paris: odslej MD). 2. Teorija (se pravi: Todorova »Poetika«), ki se je odrekla »opisovanju«, »interpretiranju« in »komentiranju« posamez- nih literarnih del in ki obenem priznava za svoj edini realni teoretični objekt »lastnost literarnega diskurza«, kajpada, najlaže shaja z žanrom, ki funkcionira kot »posrednik« med »posameznim, individualnim literarnim delom« in »celotno li- teraturo« (Poétique de la prose, 1971, Seuil, Paris; odslej PP). Namreč: »Če bi dobro opisali žanre popularne literature, po- tem ne bi bilo več mogoče govoriti o mojstrovinah: to bi bila ena in ista stvar. Najboljši roman bi bil tisti, o katerem se ne bi dalo reči ničesar.« (v PP). Še več: »množično literaturo«, ki ima »izjemen položaj«, je mogoče »popolnoma izpeljati iz svo- jega žanra« (v PP). Todorovu predstavlja »idealni tip« teoriza- cije literarnega diskurza prav žanr, a ne katerikoli žanr, tem- več ravno žanr »množične literature« (npr. detektivski roman, fantastična literatura, ipd.). Opozarja pa tudi na dialektično protislovje med literarnim delom in njegovim žanrom: »Lahko bi rekli, da vsaka velika knjiga vpelje obstoj dveh žanrov, real- nost dveh nomn: normo žanra, ki ga ta knjiga krši in ki je pre- vladoval v predhodni literaturi; in normo žanra, ki ga ta knjiga ustvarja.« (v PP) Obstaja pa tudi neko »srečno področje«, kjer to »dialektično protislovje« ne velja: to je »množična literatura«. Običajna li- terarna mojstrovina ne vstopi v žanr, če ni le-ta njen lastni, medtem ko je »mojstrovina množične literature tista knjiga, ki se najbolje vpisuje v svoj žanr. Detektivski roman par exellen- ce ni tisti, ki krši žanrska pravila, temveč tisti, ki se ravna po njih... « (vPP) 3. Z detektivskim romanom kot žanrom par exellence lahko eksemplicira, če ne že kar eksplicira določene literarne kate- gorije, saj so v detektivskem romanu številne, sicer »prikrite«, »virtualne«, »pomešane«, »sprijete« lastnosti literarnega di- skurza razvite v povsem »očitni«, »ostenzivni« obliki, lahko bi celo rekli, da so zbrane na »površini« in so kot take opazne na prvi pogled (predvsem opazne za »Teorijo«, ki je že vzpo- stavljena, se pravi za »Teorijo«, ki se odreka »posameznim li- terarnim delom« in jo zanimajo le »lastnosti literarnega di- skurza«). Že v »Littérature et signification« (1867, Larousse, Paris) s pomočjo Hammetovega »Steklenega ključa« (The Glass Key) definira (oz. eksemplificira) specifični tip percep- cije v pripovedi (oz. »videnja pripovedi« glede na razmerje med pripovedovalcem in literarnim junakom), vse polno refe- renc na detektivski roman je v »Poétique /.« (v: Qu'est-ce que le structuralisme?, 1968, Seuil, Paris) in »Poétique II.« (1975, Seuil, Paris), zanimivo pa je tudi, da pokaže, kako se lahko/re- torična figura transformira v literarni žanr: gre za retorično fi- guro, ki jo je Fontanier imenoval »la sustenation«, kar pomeni »dolgo časa držati bralca ali poslušalca v negotovosti in ga potem presenetiti s stvarjo, ki jo je najmanj pričakoval« (»La sustenation« seveda postane temeljna poteza prav detektiv- skega romana: »suspenz«). Prav tako pa v nekem spisu vse primere narativnih transformacij ponazori s funkcijo »zloči- na«, ki je žanrska specifičnost detektivskga romana. Njegovo stavo pa zelo precizno opredeljuje tudi teza, da bi »morala le množična literatura (detektivske zgodbe, feljtonski romani, science-fiction) pritegovati pojem žanra: pojem žanra naj bi ne bil aplikabilen na literarna dela v pravem oomenu.« Koncept žanra je temeljen za njegovo znamenito studijo »In- troduction à la littérature fantastique«, (1970, Seuil; odslej ILF), kl je bila med vsemi njegovimi deli najbolj ostro kritizirano {Stanislaw Lem, Christine Brooke - Rose, Robert M. Philmus, Gérard Genot, ltd.) Zakaj fantastična literatura? »Fantastična literatura je kot nekakšno omejeno, toda privilegirano podro- čje, iz katerega lahko potegnemo hipoteze, ki zadevajo celot- no literaturo.« (ILF) »Fantastično« je »žanr«. To niti ne bi bilo nič presenetljivega, če ne bi Todorov v »fantastičnem žanru« povzel dela tako različnih avtorjev, kot so Balzac, Bataille, Beckford, John Dick- son Carr, Jacques Cazotte, Agatha Christie, Théophile Gautier, Gogolj, E. T. A. Hoffman, Henry James, Kafka, Matthew Gregory Lewis, Maupassant, Mérimeé, Charles Nodier, Poe, Nerval, Jan Potočki, Robert Sheckley, Villiers de l'Isle-Adam, itd. Vendar Todorov kmalu razprši vse dvome: »Mi nameravamo odkriti pravilo, ki funkcionira v številnih tekstih, na katerega bomo aplicirali ime »fantastična dela«, ne pa to, kar je na njih speci- fičnega. Razlikovati Šagrinovo kožo v perspektivi fantastične- ga žanra je nekaj povsem drugega kot pa raziskovati to knjige samo zase ali pa v celokupnosti Balzacovega dela ali celotne literature.« (ILF) Dodatno pojasnitev nudijo tudi naslednji stavki: »Lahko bi torej že rekli, da je vsaka literarna študija - hote ali nehote - udeležena v tem dvojnem gibanju: literarne- ga dela proti literaturi (žanru) in od literature (žanra) proti lite- rarnemu delu. Privilegirati začasno to ali ono smer, različnosi ali podobnost, je popolnoma legitimen korak. Še več: govori- ca se že sama po sebi giblje v abstrakciji in »žanrskem«. Indi- vidualno ne more obstajati v govorici in naša formulacija spe- cifičnosti nekega teksta postane avtomatično tudi opis žanra katerega edina posebnost je, da je ta tekst njegov prvi in edin primerek.« (ILF) To pa je seveda že tudi odgovor na vpraša- nje: zakaj literarni žanri? V žanrih so zbrane »podobnosti«, ne pa »specifičnosti«, zato pomeni - v kakršnikoli obliki - zani- kati obstoj žanrov »zanikati, da ima neko literarno delo kak- šno razmerje z že obstoječimi literarnimi deli. Žanri so natan- ko ta prepregališča, ki povezujejo literarno delo z literarnirr vesoljem.« (ILF) Northrop Fry je v svojem slavnem delu »Anatomy of Criticism' (1967, Atheneum, New York) razvil številne kategorije, ki з medsebojnim kombiniranjem dopuščajo različne žanrske kla- sifikacije: 1. nadrejeno/podrejeno (mit; legenda; visoka mimetika; nizkž mimetika; ironija) 2. verjetno/neverjetno (verjetna pripoved; pripoved, v kateri j€ vse dovoljeno) 3. pomiritev; izključitev (komično; tragično) 4. realno/idealno (romanca; ironija; komedija; tragedija) 5. glede na recepcijo (lirična poezija; epska poezija; proza) 6. introvertirano/ekstrovertirano (izpoved; romanca; anatomi- ja; roman). Todorov prestrese prvo klasifikacijo, pri kateri je temeljni razlikovalna poteza razmerje nadrejenosti/podrejenosti mec junakom in bralcem oz. naravnimi zakoni: Fry navaja le pe žanrov (mit, legenda, visoka in nizka mimetika, ironija) izmec trinajst teoretično izjavljivih možnosti, ki bi jih lahko dobil ; dedukcijo možnih žanrskih kombinacij oz. z medsebojnin kombiniranjem elementov (nadrejenost, podrejenost, junak bralec oz. naravni zakoni), to pa le zaradi temeljne aporij« med teoretičnimi in historičnimi žanri. Vsaka žanrska teoriji temelji namreč na nelcem umevanju literarnega dela, ki vse- buje določeno število lastnosti in zakonov, ki uravnavajo po- vezavo teh lastnosti: če, recimo, Diomed razdeli literarna dela v tri kategorije, potem jih zato, ker mu tvori temeljno razliko- valno potezo oz. lastnost »subjekt izjavljanja«, ki omogoča kombinacijo ie treh možnosti. Fry s kombiniranjem izloči le pet »historičnih« realizacij, čeravno je teoretično izjavljivih tri- najst možnosti: »Očitno postaja, da potemtakem tvorijo histo- rični žanri le del teoretičnih kompleksnih žanrov.« (ILF) Mimo- grede: »elementarni žanri« so tisti, ki jih definira prisotnost ali odsotnost ene same take poteze, pri »kompleksnih žanrih« pa gre za koeksistenco več takih potez. Historični žanri so re- zultat »opazovanja literarnih dejstev«, teoretični žanri pa so »izpeljani iz neke literarne teorije«, kar pomeni, da so »histo- rični žanri pod-množice teoretičnih žanrov«. (ILF) Vse klasične definicije »fantastičnega« poudarjajo dvojico naravni/nadnaravni svet (vedno nekaj »misterioznega«, »ne- razložljivega«, »nesprejemljivega«, »nadnaravnega« vdre v »naravni red dogodkov«, v »realni« svet, v »vsakdanjo nes- premenljivo legalnost«), obenem pa tudi nekatere že dodajajo dve možni eksplikaciji nadnaravnega (eksplikacija z nadna- ravnimi in naravnimi zakoni) in dejstvo, da se mora nekdo od- ločiti za to ali ono možnost. Tako junak Cazottejevega roma- na »Le diable amoureux« nenehno okleva glede ženske, ki se mu prikazuje zdaj kot »fantom«, zdaj pa kot povsem »naravno in normalno bitje«: bistveno ob tem pa je junakovo okleva- nje/omahovanje med dvema možnostima: »Fantastično za- vzema prav ta trenutek negotovosti.« Kakor hitro pa izberemo eno ali drugo možnost, pa že zapustimo »fantastično« in vstopimo v sosedji žanr, bodisi v »žanr čudnega« (étrange), bodisi v »žanr čudežnega« (merveilleux; čudesnega). »Fanta- stično«, to je prav to oklevanje: tekst mora prisiliti bralca, da okleva med naravno in nadnaravno eksplikacijo evociranih dogodkov (tako, npr., v: Jan Potočki, »Le Manuscrit trouvé à Saragossa«: Nerval, »Aurelia«, ipd.). Poleg tega pa »fantastika« vključuje tudi integracijo bralca v svet oseb, bralca, ki ga določa dvoumna percepcija dogodkov, vendar pri tem ne gre za tega ali onega posameznika, realnega bralca, temveč za »funkcijo bral- ca«, vključeno v tekst (prav tako kot je vključena v tekst »funk- cija pripovedovalca«). »Percepcija tega implicitnega bralca je prisotna v tekstu z isto natančnostjo kot gibanja oseb.« (ILF) To oklevanje pa »občuti« kaka oseba, s tem pa je »vloga bralca« tako rekoč »zaupana« tej osebi, obenem pa je oklevanje repre- zentirano znotraj literarnega dela in tako postane »tema literar- nega dela«. Nenazadnje pa »fantastično« zahteva tudi način branja, ki ne sme biti niti »alegoričen« niti »poetičen«. »Če se bralec (če že ne oseba) odloči, da ostanejo zakoni real- nosti nedotaknjeni in dopuščajo eksplikacijo opisanih dogod- kov, potem je to žanr čudnega, če se pa, prav narobe, odloči, da je treba dopuščati nove naravne zakone, s katerimi bi bil lahko dogodek ekspliciran, potem "stopimo v žanr čudežnega.« (ILF) »če se bralec (če že ne oseba) odloči, da ostanejo zakoni real- nosti nedotaknjeni in dopuščajo eksplikacijo opisanih dogod- kov, potem je to žanr čudnega, če se pa, prav narobe, odloči, da je treba dopuščati nove naravne zakone, s katerimi bi bil lahko dogodek ekspliciran, potem vstopimo v žanr čudnega.« (ILF) »čudno« in »čudežno« sta »fantastičnemu« sosednja žanra: »fantastično« je posrednik med tema dvema polarnima žanro- ma. S tem pa »fantastično« ni »substanca«, temveč mu je pode- ljen izrazito »diferencialni značaj«: »... Žanr se vselej definira glede na žanre, ki so mu sosednji.« Žanr »fantastičnega« se raj- ši vmesti na mejo obeh sosednjih žanrov, čudnega in čudežne- ga, kot pa da bi bil avtonomen žanr Lep primer »čudnega« predstavlja ženska linija gotskega roma- na (Anne Radciiffe, Clara Reevers), kjer se nadnaravno vselej eksplicira, racionalizira, naturalizira (fantastično traja do ta- krat, ko ugotovimo, da vse, kar se je zgodilo, lahko racionalno ekspliciramo), moška linija gotskega romana (Walpole, Lewis) pa predstavlja »žanr čudežnega«, saj nadnaravno sprejmemo kot stvar-med-stvarmi in vanj privolimo (fantastično traja vse dotlej, dokler nismo prepričani, da nadnaravni dogodki ne bodo eksplicirani). Obstajajo pa tudi dela, ki ohranjajo to oklepanje do konca (Mérimée, »La Venus dille«; James, »Turn of the Screw«). Med »fantastičnim« in »čudnim«, ter med »fantastičnim« in »čudežnim« vznikajo nekakšni »prehodni pod-žanri«, za kate- re je značilno, da zelo dolgo časa vzdržujejo fantastično okle- vanje, a se naposled vendarle končajo bodisi v čudnem, bodi- si v čudežnem. Mrežo teoretičnih »fantastičnih« žanrov pona- zori z diagramom: čisto fantastično fantastično čisto čudno čudno čudežno čudežno »Čisto fantastično« bi v shemi reprezentirala srednja črta, W ločuje »fantastično - čudno« od »fantastičnega - čudežne- ga« in ki zelo dobro ustreza naravi fantastičnega kot meji med dvema sosednjima področjema. Pn »cistern čudežnem« nb gre več za »reakcije« aii pa »et*- lišča« oseb do nadnaravnih dogodkov, temveč za »narav* samih dogodkov« (že meji na pravljico; najlepši primer je»- veda »Tisoč in ena noč«). Pri »fantasičnem-čudnem« pa nadnaravni dogodki na konu« prejmejo racionalno eksplikacijo, saj je nadnaravno praviloiee vselej le rezultat naključja, koincidence, sanj (tipa: »ZbudU« se je in zagledala bele stene svoje sobe.«), vpliva mamil, pr»» var, goljufij, iluzij, norosti (Cazotte, »Diable amoureux«; Nodim »Inés de las Sierras«). Pri »čistem čudnem« gre kajpada za nadnaravne dogodke, ki s» popolnoma eksplikabilni z zakoni razuma (z »naravnimi zako ni«), pa vendar so nenavadni, osupljivi, šokantni, vznemirijm, čudni. Prav narobe kot pri »čistem čudežnem«, kjer je šlo za »narave samih nadnaravnih dogodkov«, gre tukaj izključno za opise do ločenih reakcij na nadnaravne dogodke, za »občutke« oseb, k. so soočene s tem ali onim nadnaravnim pojavom, s tem pa je »čisto čudno« na eni strani omejeno s »fantastičnim«, na drugi" strani pa se razpusti »v splošno polje iterature« (tu pa že naleti- mo na Dostojevskega, ipd.). Lep primer »čistega čudnega« je seveda Poe. Todorov potemtakem iz »fantastičnega« izpelje pet teoretičnih »fantastičnih« žanrov, čeravno je faktično in praktično izjavljivih šest: manjka namreč še tematizacija žanra »čudno- čudežnega«, ki sicer po Todorovu ne eksistira, ne obstaja, kajti »čudno« in »čudežno« nista združljiva. Toda o tem kasneje. Funkcijo meje v polju »fantastičnega« pa materialno utemelji koncept »verjetnega« (le vraisemblable), ki sploh ni fantastične- mu nasproten: »... verjetno je kategorija, ki je v zvezi s podre- ditvijo žanru, z notranjo koherentnostjo, medtem ko je fantastič- no kategorija, ki se nanaša na dvoumno percepcijo bralca in osebe. Tako je znotraj fantastičnega žanra verjetno, da se do- gajajo 'fantastične' reakcije.« (ILF) V fantastičnem žanru je »naravna« rešitev vedno tudi »neverjet- na«, »nadnaravna« rešitev pa vedno »verjetna«. Prav to isto pra- vilo pa velja tudi za detektivski roman, ki naj bi zamenjal oz. hi- storično nasledil »roman o prikaznih«, se pravi fantastični žanr S tem je spet poudarjena »meja«, tokrat meja med »žanrom čudnega« in detektivskim romanom (ki mu je sicer Todorov v spisu »Typologie du roman policier«, v: PP, naklonil precej po- zornosti, a za nas ni bistvena). Pri »verjetnem« (glej: »Poétique II« in »Introduction au vraisem- blable«, v: PP) seveda ne gre za »ujemanje z realnostjo«. Že Platon, Aristotel in Koraks so obravnavali »verjetno« kot ne- kaj, kar ni v odnosu z »realnostjo«, temveč s tem, kar ima ve- čina ljudi za realno, se pravi z »javnim« oz. »splošnim mne- njem«, kar pomeni, da se mora diskurz ujemati z nekim dru- gim (splošnim, razpršenim, anonimnim) diskurzom, ne pa z »zunanjim referentom«. Za francoske klasiciste ima komedija svoje lastno »verjetno«, ki se razlikuje od »verjetnega« trage- dije, se pravi, da ima vsak žanr svoje lastno »verjetno«, prav narobe pa, recimo, naturalisti ne priznavajo, da se literarno delo nanaša na kakšna žanrska pravila, saj bi naj bila natura- listična dela »resnična«, ne pa »verjetna«, tako da je edino dovoljeno pravilo »splošno mnenje«, kar pa seveda zelo pre- prosto pomeni, da se vsi žanri zreducirajo na eno samo »ver- jetno«, ki si skuša podrediti vse ostale. Splošno mnenje v na- turalistični doktrini funkcionira kot žanrsko pravilo, ki se na- naša na vse žanre. Opraviti imamo torej z dvema tipoma »verjetnega«: s »sploš- nim mnenjem« in »žanrom«. Brž ko pa upoštevamo tudi histo- rično razsežnost, zlahka odkrijemo neko relativno zaporedno raznoterost »žanrskih pravil«, medtem ko se »splošno mne- 38 nje« izkaže zgolj kot en sam »žanr«. »Verjetno« pozna dve pojavni obliki: to, kar je bilo v preteklosti »verjetno«, je za da- našnjega bralca »žanr« (o »žanrskih pravilih« govorimo šele takrat, ko prenehajo biti »verjetna«), tisto »verjetno«, katere- ga vprični sodobniki smo, pa je to, kar navadno imenujemo »naravno«, »normalno«, »samo-ob-sebl-umevno«. Verjetno- z drugimi besedami - označuje razmerje med literarnim delom In tistimi elementi literarnega diskurza, ki tvorijo žanr. Kate- gorija »verjetnega« funkcionira kot »posrednik« med »literar- nim delom« in »literarnim žanrom«, se pravi podobno kot »žanr», ki funkcionira kot »posrednik« med »literarnim de- lom« in »celotno literaturo«. Če vsak literarni diskurz vstopa v razmerje »verjetnosti« s svojimi lastnimi zakoni, potem ima detektivski roman v tem smislu pač privilegirano pozicijo, saj si vzame to »verjetno« za »temo«, tako pa »verjetno« ni le »zakon«, temveč tudi »objekt« detektivskega romana, tako rekoč »sprevrnjeni objekt«: detektivski roman temelji namreč na vpeljavi »never- jetnega«. To seveda preprosto pomeni, da mora biti končno razkritje (kdo je morilec?) »možno« (»racionalno«, če ne že kar »naravno«), obenem pa tudi »neverjetno«. S tem, ko se detektivski roman sklicuje na »neverjetno«, pa že tudi pade pod zakon »verjetnega« svojega lastnega žanra. Detektivski roman na najlepši način izkazuje tiranijo žanra, »nemožnost pobegniti verjetnemu«. Poudariti pa velja tudi, da je Todorov v zgodnjem obdobju v zvezi s pojmom žanra najpogosteje upo- rabljal izraze kot »meja« (la limite; in številni sinonimi), »krši- tev« (la transgression; in številni sinonimi), »prisila« (la con- trainte), »podvrženost« (l'assujettissement), »podreditev« (la soumission), ipd., se pravi izraze, ki bi jih pravzaprav lahko si- leptično povzeli v kakšni splošnejši »antropološki«, »sociolo- ški«, če že ne kar »psihoanalitski« kategoriji (npr. »kultura«, »represivna družba«, »subjekt nezavednega«). Kaj torej povezuje »žanr čudnega« in detektivski roman (se- veda detektivski romana tipa »Whodunit«, »romana z uganko in logično dedukcijo«)? Vzemimo roman Agathe Christie »Ten Little Niggers«. Bralec je soočen z zaporedno smrtjo deseterice na od sveta odrezanem otoku: vsi skrivnostni umori se odvijajo po ključu otroške pesmice. Povsem jasno je, da je na otoku le teh deset oseb, po drugI strani pa so umorjene vse te osebe, tako da se zdi praktično popolnoma »neverjetno«, da bi bil mori' lec kakšno »živo« in »realno« bitje. V tem trenutku pa privzame pričujoči roman strukturo »čudne zgodbe«: bralec mora pač te- daj dopustiti, da je morilec lahko le kakšno »skrivnostno«, »ne- vidno«, »onostransko« bitje. Tedaj pa nastopi tista eksplikacija, ki je lastna tako detektivskemu romanu kot tudi »žanru čudne- ga«: finalna eksplikacija (detekcija) je »naravna«, »racionalna«, celo »logična«, pa vendar obenem tudi »neverjetna«, saj namreč vse »verjetne rešitve« propadejo, ostane le še najbolj »neverjet- na«, ki pa je hkrati logično edina pravilna. V romanu »Ten Little Niggers« to preprosto pomeni, da je morilec ena izmed »umorje nih« oseb, se pravi nekdo, kije bil »umorjen« le »navidezno«. Zdaj pa nemara lahko tematiziramo tudi tisti teoretični »fanta- stični« žanr, ki pri Todorovu nekako »manjka«, žanr »čudno, čudežnega«, pa vendar, po drugi strani, ne bi mogli ravno reä, da ga »ni«. Todorovu se zapiše tale stavek: »Devetnajsto stole- tje je živelo v metafiziki realnega in imaginarnega, in fantastič- na literatura je prav slaba vest tega pozitivističnega devetnaj- stega stoletja.« (ILF) V tem stavku Todorov najbolj eksplicitno histiorizira fanta- stično literaturo, saj jo povsem razločno vmesti v devetnajsto stoletje, s tem pa pravzaprav tudi periodizira svojo »abstrak- tno« izpeljavo teoretičnih »fantastičnih« žanrov. Pet teoretič- nih fantastičnih žanrov (»čisto-fantastično«, »čisto- čudežno«, »fantastično-čudno«, »fantastično-čudežno«), ki je nastalo z medsebojnim kombiniranjeem temeljnih razliko- valnih »diskurzivnih lastnosti«, naposled prejme tudi svojo hi- storično - malce improvizirano - »perlodizacijsko enoto« (»pozitivistično devetnajsto stoletje«). Na tej točki bi Todoro- vu seveda lahko vrnili tisti očitek, ki ga je sam namenil Fryu, češ da z medsebojnim kombiniranjem določenih temeljnih razklikovalnih potez (»diskurzivnih lastnosti») Izloči le pet žanrskih »historičnih realizacij«, čeravno je izjavljivih trinajst možnosti, v tem smislu pa je tudi ugotovil, da historični žanh tvorijo le del teoretičnih kompleksnih žanrov, še toliko bolj, ker: »Žanr predstavlja natanko strukturo, konfiguracijo literar- nih posebnosti, inventar možnosti.« (ILF) Izhajajoč iz njegove teze, da tvorijo historični žanh le del teo- retičnih žanrov, pa seveda lahko takoj dojamemo, da mora biti v določenem historičnem obdobju več teoretičnih kot historič- nih žanrov, kar pomeni, da pri Todorovu obstaja šest izjavljivih teoretičnih žanrov »fantastičnega«: poleg že navedenih petih »kombinacij« in »realizacij« obstaja še ena možna »fantastič- na« kombinacija, namreč, »čudno-čudežno«. Tega žanra pa ne najde v svoji historični periodizacijski enoti, se pravi ne najde ga v literaturi devetnajstega stoletja, temveč v delu, ki že bistveno pripada dvajsetemu stoletju, v Kafkovi »Preobra- zbi«. V »Preobrazbi« namreč - In to je bistveno - tisti »čudež- ni« dogodek ne vznikne kot vrh gradacije v seriji posrednih indikacij, temveč nastopi že kar v prvem stavku, saj se Gregor Samsa že v prvem stavku spremeni v mrčes, kar seveda po- meni, da je »oseba«, skozi katero »vidimo« svet, »nadnarav- na«. »Fantastična« pripoved začenja pri »naravnem«, da bi dospela do »nadnaravnega«, v »Preobrazbi« pa se pripoved razvija od »nadnaravnega« proti »naravnemu« (»nadnarav- no« se tako rekoč postopoma »naturalizira« In na koncu po- stane popolnoma »naravno«). Tam smo imeli opraviti z »okle- vanjem«, tukaj Imamo opraviti z »adaptacijo«, ki sledi nerazložljivemu dogodku In ki določa prehod od »nadnarav- nega« k »naravnemu«. Pri Kafki gre očitno za sovpadanje dveh »nezdružljivih žanrov«, »čudnega« In »čudežnega«. Krog je sklenjen. Poleg tega moramo poudariti tudi, da je To- dorov v spisu »Typologie du roman ^licier« (v PP) trdil, da se (historični, torej ne-teoretični) žanri ne vzpostavljajo v skladu s strukturalnimi opisi, temveč se organizirajo okrog elementa, ki v »bivšem« žanru ni bil obvezen. V tem smislu pa moramo tudi dojemati dejstvo, da je ena izmed temeljnih razlikovalnih »diskurzivnih lastnosti«, okrog katere se organizira »fanta- stični žanr« v literaturi devetnajstega stoletja, »oklevaje«, da pa v literaturi dvajsetega stoletja pri vzpostavitvi »fantastič- nega« žanra nI več »bistvena« In »obvezna«, saj jo nasledi nova.»diskurzivna lastnost«, ki ji Todorov Imenuje »adaptaci- ja«. ŽanrskI premik v »fantastični« literaturi pri »prehodu« iz devetnajstega v dvajseto stoletje uravnava prav ta razlikoval- na poteza. Omeniti pa velja tudi, da po Todorovu v dvajsetem stoletju zamenja »fantastično« literaturo devetnajstega stole- tja prav psihoanaliza in jo s tem naredi neuporabno, saj pride do prekrivanja med »fantastičnimi« in »psihoanalltskimi« te- mami, Todorovu so precej očitali, zlasti, da se moti, ko predposta- vlja, da vsi Fryjovi klasifikacijski sistemi pripadajo teoriji žan- ra, da se moti, ko predpostavlja, da je deduktivna metoda (Iz- peljevanje teoretičnih žanrov iz kake razlikovalne diskurzivne lastnosti) združljiva z znanstvenim postopkom. In dalje, češ da opozicija »naravno/nadnaravno« funkcionira kot opozicija (»kontradikcija«) v logiki, ne pa nujno tudi v literaturi, da »nadnaravni dogodek« ne more biti obenem »nadnaraven« in »naraven«. Ipd. Ph njegovi teorizaciji »fantastičnih« žanrov je najbolj vprašlji- va najbrž predpostavka, da se žanri lahko »interpenetrirajo«, se pravi, da si v Istem literarnem tekstu lahko zaporedoma sledijo različni žanri (npr. »fantastično« in »čudno«, »fanta- slčno« in »čudežno«, ipd.). O tem bomo pisali drugje. Opozoriti pa velja, da je Todorov v svojem drugem obdobju (po letu 1973) v žanrsko teorijo pritegnil Izraz »tip«, ki, npr., v »Poétique II.« sistematično zamenja pojem »žanra«. To, kar je bilo v »Poétique I.« opredeljujemo kot »žanr«, sedaj nastopa kot »tip«, obenem pa že tudi phznava, da pojem »žanra« po- kriva dve različni realnosti, ki ju po Lämmertu (Bauformen des Erzählens, 1955, J. B. Metzlersche Verl., Stuttgart) imenuje »tip« In »žanr (v ožjem smislu)«. V geslu »Genres littéraires« (v: Dictionnaire encyclopédique des sciences du langage, 1972, Seuil) pa ugotavlja, da pridemo do »žanrov« z »induktiv- nim pristopom«, se pravi »z opazovanjem nekega določenega obdobja«, do »tipov« pa z »deduktivnim pristopom«, se pravi izhajajoč Iz neke teorije literarnega diskurza. »Žanri so razre- di tekstov, ki so bili v zgodovini kot taki tudi opaženi«, pri »tipu« pa gre za »abstraktno analizo lastnoasti in kategorij li- terarnega diskurza«. Pri »žanru« tako vedno pretresamo »določeni literarni Ideal obdobja, ki ga lahko najdemo tako pri avtorju - to je določeni «model pisanja», na katerega se na- naša (čeravno zgolj zato, da bi ga kršil), kot pri bralcu: tu gre za «horizont pričakovanja», se pravi za skupek preeksisten- tnih pravil, ki usmerjajo bralčevo razumevanje In mu dopušča- 39 jo vrednostno recepcijo. Žanri tvorijo znotraj vsakega obdobja sistem: definirajo se lahko le v vzajemnih odnosih.« (Genres Littéraires) Ko Todorov v drugem obdobju spregovori o »žanru«, se vedno v definiciji pojavljata izraza »model pisa- nja« in »horizont pričakovanja«, ki si ju je sposodil pri H. R. Jaussu {Littérature médiévale et théorie des genres, v: reviji »Poétique«, št. 1, 1. 1970). Žanri obstajajo kot institucije, saj avtorji, po eni strani, pišejo glede na obstoječi žanrski sistem (»model pisanja«), bralci pa, po drugi strani, berejo glede na žanrski sistem, ki ga poznajo iz kritike, šole, sistem širjenja knjig, ali pa preprosto po govoricah (»horizont pričakovanja«); dejansko sta to seveda le dve različni plati historičnih žanrov. Temeljno premeno pa najlepše ilustrirata dva stavka iz »Po- étique II.«: »Ta abstrakten tip se je v zgodovini večkrat realizi- ral v konkretnih žanrih.«... in... »žanr je tip, ki je imel kon- kretno historično eksistenco, udeleženo v literarnem sistemu nekega obdobja.« Razvidno je torej, da ta »žanr« iz drugega obdobja ustreza temu, kar je v prvem obdobju imenoval »historični žanr«. »Li- terarni tipi« pa po Todorovu niso nujno natančno historične realizacije, ampak včasih ustrezajo obstoječim žanrom, vča- sih »modelom pisanja«, včasih pa ne ustrezajo ničemur in so »kot prazna polja v Mendeiejevem sistemu, ki jih bo izpolnila šele neka prihajajoča literatura.« To, kar je bilo prej »teoretič- ni žanr«, je zdaj »literarni tip«: »žanr« potemtakem ustreza »historičnemu žanru«, »teoretični žanr« pa »tipu«. 1. posamezno literarno delo se lahko ravna popolnoma tako po »žanru« kot po »tipu«: najlepši primer je seveda spet »množična literatura« (dober detektivski roman ne skuša biti originalen, temveč skuša zgolj slediti »receptu«). 2. Posamezno literarno delo lahko krši žanr (s tem se kajpada dokoplje do tiste minimalne originalnosti), vendar kršitev žanrskih pravil bistveno ne prizadeva samega literarnega si- stema. Če mora v tragediji (kot žanru) junak na koncu umreti, pa se ta ali ona tragedija kljub temu srečno razplete, potem gre navadno za kršitev žanra, ki jo navadno imenujejo »zmes žanrov« (pač tragedije in komedije) in ki je praviloma rezultat konfrontacije dveh žanrskih sistemov. Pa vendar »zmes žan- rov« obstaja le, če jo gledamo iz »preteklosti«, »minulosti«, če pa se »mešanica« nalaga kot »literarna norma«, potem stopi- mo v novi sistem, kjer nastopa »tragi-komedija« kot žanr. 3. Posamezno literarno delo lahko (sicer zelo redko) krši tip: v zgornjem primeru tragedije bi šlo za invencijo neke nove ka- tegorije, ki bi ne bila niti »komična« niti »tragična« (če je »in tragično in komično« - se pravi s formalno-logičnim zapisom »in X in ne-X« -, potem gre za »žanrsko kršitev«; če je »niti tragično niti komično«, potem gre za »tipološko kršitev«). Kr- šiti žanrsko pravilo pomeni slediti potezi, ki je že virtualno pri- sotna v »sinhronem literarnem sistemu« (ne da bi bila realizi- rana), medtem ko »tipološka kršitev« zadeva sam (literarni) sistem. Todorova nenadoma zanimajo le še »historični žanri«, kolikor so »historični žanri še vedno teoretični žanri«, kar je seveda le nova varianta njegove trditve, da »historični žanri tvorijo le del teoretičnih kompleksnih žanrov«, to pa seveda pomeni, da ga pravzaprav zanimajo le še »teoretični žanri«, »tipi«, zato se zdi tudi samoumevno, da najdemo v »Poétique II.« tale sta- vek, ki ga v »Poétique I.« pač ni: »Literatura je nepojmljiva zu- naj tipologije diskurzov.« V spisu «La notion de la littératu- re« (v: Les genres du discours, 1978, Seuil; odslej GD) pa to celo zaostri rekoč, »da na mesto literature stopijo sedaj šte- vilni tipi diskurza.« V zajetni študiji »Théories du symbole« pa lansira tale stavek: »Vsaka družba, vsaka kultura poseduje neko celokupnost diskurzov, ki jih lahko oblikujemo v tipologi- jo. .. Med diskurzom in diskurzi so-tipi.« (1978, Seuil) Če je v prvem obdobju igral »žanr« funkcijo posrednika med posameznim literarnim delom in celotno literaturo, potem je zdaj »tip« posrednik med »ne-iiterarnim diskurzom« (»vsak- danjo govorico«) in »literaturo«. 1 Najprej nam o tem govori že dejstvo, da se je Todorov v tem obdobju ukvarjal zlasti intenzivno z različnimi tipi in tipologija- mi »ne-literarnih diskurzov« oz. lahko bi rekli, da je svojo po- zornost absolutno premestil iz literarnih na ne-literarne di- skurze, tako, na primer, v spisih »La devinette«, »Le discours de ja magle«, »Le mot d'esprit«, »Les jeux de mots«, »Le dis- cours psychotique« (vse v: GD), predvsem pa v knjigah »La Conquête de l'Amérique« (1982, Seuil) in »Critique de la criti- que« (1984, Seuil), itd. 2. Todorov se je ves čas navduševal nad delom Andréja Jolle- sa »Einfache Formen« (1930, Max Niemeyer Verl., Tübingen) in kasneje tudi poudaril njegovo tezo, da so literarne oblike, ki jih najdemo v sodobnih delih, izpeljane iz lingvističnih oblik, vendar ne neposredno, temveč s pomočjo serije preprostih oblik (Jolies našteva tele: Legende, Sage, Mythe, Rätsel, Spruch, Kasus, Memorabile, Märchen in Witz), ki jih najdemo predvsem v folklori, prav te preproste oblike pa so neposred- ne ekstenzije oz. aplikacije lingvističnih oblik. Jolies je upo- števal zlasti nekatere verbalne, »ne-llterarne« oblike (prego- vor, uganka, šala) in s tem odprl nove poti v tipološkem pre- učevanju literature, saj klasične žanrske klasifikacije ( npr. triada epika/lirika/dramatika) teh oblik niso mogle upoštevati. 3. V tem smislu pa je zastavljen tudi njegov osrednji in temelj- ni programatski spis iz drugega obdobja «L'Origine des gen- res« (v GD), v katerem zatrjuje, da vsi literarni žanri izhajajo iz »govornih dejanj«, saj v vsakdanji govorici vedno obstajajo določene oblike, ki najavljajo žanre, a to še niso. In vendar vsa govorna dejanja ne proizvajajo literarnih žanrov, saj druž- ba pač izbira in kodificira tista govorna dejanja, ki najbolj ustrezajo njeni ideologiji, itd. Žanri tako kot govorna dejanja izvirajo iz kodifikacije diskurzivnih lastnosti. Praktično funkcioniranje tega »izvora« demonstrira tudi na primeru »fantastičnega žanra«, vendar moramo takoj opozori- ti, da ne vzame »govornega dejanja« in iz njega potem izpelje ustreznega žanra, temveč prav narobe, izhajajoč iz »žanra« skuša poiskati njegov »diskurzivni izvor«. Vzame tale stavek, ki ga lahko najdemo v romanu »La Manuscrit trouvé a Sara- gosse« Jana Potockega: »J en vins presque à croire que des démons avaient, pour me tromper, animé des corps de pendus.« (Skoraj sem že pomislil, da so demoni, da bi me prevarali, oži- vili telesa obešencev.) Todorov komentira: »Vidimo dvoumnost situacije: nadnaravni dogodek je označen s podrednim stavkom; nadredni stavek izraža pripovedoval- čevo privolitev, ki pa jo modulira približek. Ta nadredni stavek vključuje torej bistveno neverjetnost tega, kar sledi, obenem pa vzpostavlja 'naravni' in 'razumni' okvir, v katerem bo pripo- vedovalec (in seveda mi) vztrajal... govorno dejanje, ki ga najdemo v temelju fantastičnega je kompleksno dejanje. Nje- govo formulo lahko napišemo znova takole: 'Jaz' (zaimek, ka- terega funkcijo smo že eksplicirali) + glagol, ki označuje sta- lišče (kot npr. 'verjeti', 'misliti', ipd.) + modalizacija tega gla- gola v smislu negotovosti (modalizacija, ki sledi dvema glav- nima smerema: času glagola, ki je preteklik in s tem dopušča namestitev razdalje med pripovedovalca in osebo; načinov- nim prislovom kot npr. 'skoraj', 'morda', 'brez dvoma', itd.) + podredni stavek, ki opisuje nadnaravni dogodek.« 4. Funkcijo »človeškega govora« pri formaciji literarnih žan- rov pa lahko otipamo tudi drugače. Omenili smo že, da se predvsem v prvem obdobju v zvezi s pojmom »žanra« poja- vljajo izrazi, kot npr., »meja«, »kršitev«, »prisila«, »podvrže- nost«, »podreditev«, ipd., ki bi jih lahko sileptično povzeli v kakšni »splošnejši« (»antropološki«, »sociološki«, »psiho- analitski«) kategoriji, prav narobe, pa v drugem obdobju nale- timo na izraze, kot npr., »izbor«, (choix), »pogodba« (contrat), »pertinenca« (pertinence),izraze, ki se jih še vedno drži neki »determinizem«, pa vendar jih v prvem obdobju ne srečamo. Kaj to pomeni? Odgovor je opazen že na prvi pogled: če smo za izraze (»meja«, »kršitev«, »kršitev«, itd.) prvega obdobja rekli, da bi jih lahko povzeli v kakšni splošnejši kategoriji, po- tem moramo pač sedaj reči, da te tri izraze iz drugega obdo- bja lahko povzamemo v neki »znanosti«, ki po Todorovu meji na »Poetiko«, namreč, v »lingvistiki«. Vsi trije navedeni izrazi, se pravi »izbor«, »pogodba« in »pertinenca«, kajpada bolj ali manj koreninijo v »lingvistiki«, s tem pa je Todorov tudi de iure pojem »žanra« pritegnil v bližino »vsakdanje govorice« in »govornih dejanj«, kar seveda pomeni, da »tip« (»teoretični žanr«) funkcionira kot »posrednik« med »vsakdanjo govori- co« in »literaturo«, se pravi kot »prepregališče«, ki povezuje »ne-literarne diskurze« z »literarnimi«. 40 Za boljši in klenejši materializem Perspektive demokracije v Jugoslaviji Tomaž MASTNAK Naj začnem s pogrošno resnico*, da socializem - kljub vsem utopičnim projektom, znanstvenim programom in ideološkim postulatom - ni harmonična skupnost. Vendar pa vemo o konfliktnih potencialih, o nastajanju in reševanju konfliktov, o njihovih formah in učinkih v teh družbah relativno malo; še po- sebej malo pa je znanega o transformaciji družbenih spopa- dov, o novih družbenih gibanjih in bojih v poznem socializmu. Za to je več razlogov. Omenim naj vsaj naslednje: Prvič, fiksacija raziskovanja na oblastne strukture (celo samo na t. i. vodilne osebnosti), na delovanje državnopartijskih aparatov in želene ali nehotene učinke njihovih taktičnih ali strateških ukrepov. Drugič, forme socialnega odpora in bojev so v teh deželah ve- činoma ne le manj množične, marveč pogosto latentne, prikri- te, pasivne, posredne, neatraktivne... Po eni strani so obi- čajno evidentirane le velike, spektakularne eksplozije ljud- skega nezadovoljstva, po drugi strani pa se pripisuje državni represiji, ki sicer sistematično duši že inicialne oblike družbe- nega odpora in zametke družbenih bojev, vendarle preveliko uspešnost in učinkovitost. Tretjič, obremenjenost številnih analitikov in komentatorjev bodisi s tradicionalno socialistično ideologijo - zlasti z mark- sističnim shematizmom - in znamenitim levičarskim čistun- stvom bodisi s prav tako tradicionalnim in anahronističnim antikomunizmom. Če te pripombe izrazim pozitivno, kot metodološke usmeritve, ki bi mogle prispevati k boljšemu spoznavanju in razumevanju družbenih bojev in gibanj v socializmu, bi bilo treba 1) obra- vnavati družbene procese in spopade primarno s stališča družbene opozicije, 2) uporabljati »finejšo optiko«, ki bi bila zmožna detektirati tudi kripto ali protoforme družbenega od- pora oziroma opozicije, in 3) otresti se socialističnega norma- tivizma, marksističnega teoretskega ekskluzivizma in politič- nega sektaštva. * Referat na simpoziju New/ Perspectives on Democracy and Civil So- ciety, ki ga je organizirala The Polytechnic of Central London 21.-22. februarja 1986 v Londonu. (O beograjskem procesu sem govoril na željo organizatorja.) Ko gre za Jugoslavijo, se tem generalnim težavam, ki otežuje- jo spoznavanje socialističnih družb - vključno z njihovim sá- mospoznavanjem - v prvi vrsti zato, ker imobilizirajo percipi- ranje in analiziranje družbenih bojev, pridružijo še dodatne, specifične samo za to deželo. Naj omenim vsaj naslednje: pr- vič, mednarodni položaj, ki ga označujeta neblokovska in ne- uvrščena pozicija države; drugič, razvijanje samoupravljanja kot »lastne poti v socializem« z atributi demokratičnega (al- ternativnega) modela socializma; tretjič, specifične ideološke forme in prakse; četrtič, historična, nacionalna, kulturna, poli- tična, religiozna različnost in raznovrstnost geografskih regij, ki jih zajema jugoslovanska država. Ključna se mi zdi tretja točka, ker produktivno elaborira prvi dve in suspendira četrto. Med bistvenimi momenti ideološke konstitucije Jugoslavije je gotovo revizionizem. Ta je bil v Jugoslaviji še posebno močan. in sicer tako kot kritična pozicija, ki je v imenu izvirnega marksizma zahtevala korekture obstoječega sistema v smeri resničnega socializma in integralnega samoupravljanja, ka- kor, na drugi strani, kot državnopartijska ideologija. Strinjati se je mogoče s Kolakowskim, ki pravi, da imamo v Jugoslaviji opraviti ne le s prvo revizionistično partijo, ampak tudi z revi- zionistično državo. Zaradi te skupne idejne platforme je kriti- ziranje sistema - o opoziciji v glavnem ne moremo govoriti - delovalo kot produktivna sila državnopartijske ideologije. Em- piristični revizionizem je bil zanemarjen, normativni pa - kljub občasni ostri kritiki - ni bistveno načenjal legitimnosti siste- ma. Pod dominacijo revizionistične ortodoksije (diferenciacija v njej je bila zaradi državnopartijske represije blokirana) ni bilo mogoče koncipirati nobene alternative obstoječemu soci- alizmu, oziroma edina alternativa, ki se je ponujala, je bilo še več tega, kar že je, in v radikalnejši verziji: to, kar je, je veljalo za alternativo temu, kar je. Kritika in država-partija sta se uje- mali v prepričanju, da je samoupravljanje edina alternativa, se pravi, da alternative ni. V nasprotju z drugimi socialističnimi deželami je bil in je v Ju- goslaviji antistalinizem jedro državnopartijske ideologije in le- gitimizacijska osnova sistema. Osnovni legitimizacijski me- hanizem ni bil toliko razmejevanje od kapitalističnega Zahoda kolikor od stalinističnega Vzhoda. Zlasti zanimiva operacija, ki se jo je posluževala državnopartijska ideologija, je bilo za- brisovanje razlike med stalinistično in poststalinistično druž- beno konstitucijo v Vzhodni Evropi in obenem pretiravanje razlike med jugoslovanskim poststalinizmom in vzhodno- evropskimi poststalinizmi. Jugoslovanska država-partija si je na ta način monopolizirala prelom s stalinizmom, obenem pa je ta prelom projicirala nazaj v lastno zgodovino. Tako je bilo mogoče, da se je Jugoslavija kot poststalinistična družba sui generis prikazovala kot edina nestalinistična družba; in da se je Jugoslavija kot realni socializem sui generis prikazovala kot edini resnični socializem. Apsolutiziranje specifičnosti sistema, tako da je obstoječi si- stem postal edini kriterij samemu sebi, je onemogočalo spo- znavanje jugoslovanske družbe in njeno samospoznavanje. Kompliciran in neverjetno razvejan politični sistem samoupra- vljanja je zapredel v svoje mreže celotno družbo, delegiral na- njo državne naloge in funkcije ter tako zadušil specifične družbene potrebe in oglušil specifično družbene interese, raztrgal je bolj ali manj vse avtonomne (tudi samorasle) druž- bene integrativne, kohezivne in regulativne vezi, posrkal druž- beno energijo v državne dejavnosti, družbo imobiliziral ne le s tem, da jo je atomiziral, ampak še bolj s tem, da je socialne atome dovolj uspešno povezal v umetne strukture/organiza- cije homogenizirane in homogenizirajoče totalne državno- družbene skupnosti. Totalni in totalizirajoči samoupravni jezik je ubil družbeno imaginacijo in sproduciral družbeno amnezi- jo, prav tako vseprisotni samoupravni govor je družbo obsodil na molk. Ta grobo zarisani ideološki univerzum, v katerem se dogaja - ali ne dogaja - razmišljanje v jugoslovanski in o jugoslovanski družbi, naj za to priložnost zadostuje. Vemo, da je Jugoslavija, kot t. i. alternativni model socializma, nekaj časa pritegovala 41 interes ne neznatnega dela svetovne javnosti in da je interes zanjo v zadnjih letih uplahnil, tako da danes zbudijo pozornost samo še ekscesi (predvsem ekscesi državne represije). Če se je prvo stališče izogibalo obravnavi ekscesov, češ da pači- jo resnico o Jugoslaviji, in bilo fiksirano na ideološko podobo normalnosti, pa drugo stališče meni, da ekscesi razkrivajo resnico o Jugoslaviji, vsakdanja »normalnost« pa ga načelno ne zanima. Vendar pa imata občudovanje jugoslovanskega modela in razkrivanje ekscesov skupni imenovalec: slepoto za družbene boje in gibanja v tej deželi. Na tej podlagi lahko zamenjava navdušenja s kritičnostjo pomeni le to, da so sta- re iluzije nasledile nove. Najslabše, kar lahko doleti emanci- pacijska prizadevanja v Jugoslaviji, je seveda popolno neza- nimanje zanje ali pa, da se zanje preprosto ne ve. To je tudi največja in najslabša iluzija o tej deželi. Ob beograjskem procesu, ekscesu državne represije par ex- cellence, želim pokazati, kako so se formirali družbeni boji, in - upam vsaj - nakazati, da se logika družbenih bojev spremi- nja. Običajne, prevladujoče razlage so se trudile beograjski pro- ces vmestiti v določene trende družbenega razvoja, takšno ali drugačno politično strategijo, v določeno zgodovinsko fazo jugoslovanskega razvoja, v svetovni boj za socializem ipd. Skupno vsem tem poskusom je, da predpostavljajo neko generalno družbeno logiko,generalno logiko razrednega boja, politično racionalnost, zgodovinske zakonitosti etc., v katere se beograjski proces bodisi prilega bodisi jih krši. Ta general- na predpostavka je zgrešena: ničesar takega ni. Tem generalnim razlagam so ustrezale ali bile iz njih izpeljane konkretnejše: beograjski proces so razumeli kot stalinistični ali neostalinistični politični proces, kot regresijo v jugoslovan- skem političnem razvoju ali tudi kot boj proti protisocialistič- nim elementom, kot rezultat ali investicijo v frakcijskih bojih v državnopartijskem vrhu; razlagali so ga kot odločitev države- partije, da zaključi obdobje t. i. posttitovske liberalizacije ter z represijo omeji ali suspendira demokratizacijo in zopet vzpo- stavi red; prikazovali so ga kot preganjanje kritične inteligen- ce ali kot sojenje mišljenju. Te razlage so vpete v vrednostni sistem socialistične ideologije (stalinizem kot poosebljenje zla), so moralične in moralistične (kar je lahko hvalevredno praktično stališče, ne pa teoretsko); edini faktor (subjekt), ki zanje obstaja, je država, njej nasproti pa so le žrtve (in to žr- tve a priori) ali abstraktni principi (pravičnosti, svobode etc.); država je tudi edini vir demokracije in neomejeno razpolaga z njo: jo podarja »pridnemu ljudstvu« (kot se je svojčas izrazila R. Luxemburg), ali mu jo vzame, če se izkaže, da ni vredno za- upanja; vse te interpretacije gledajo na beograjski proces z vidika oblasti in s stališča reprodukcije sistema; vede ali ne- vede so sprejele »prepoved opazovanja družbe« (Touraine). Simptom,ki kaže na zagate vseh teh razlag, je čudenje nad tem, kako slabo je bil proces pripravljen, čudenje nad škan- daloznim potekom sojenja, nad neprepričljivostjo in nemočjo obtožbe itd. To so razlagali z nespretnostjo državne režije, z »balkansko šlamparijo« ipd. Natančnejša analiza pa pokaže, da so bile vse te težave državnega represivnega aparata re- zultat družbenega odpora, boja proti procesu. Družbeni odpor je akt državne represije preformiral v družbeno dejstvo, repre- sivno akcijo države je prestrukturiral takorekoč v institucijo. Beograjski proces - tak, kot je bil - razumemo in razlagamo kot produkt spopada med državo-partijo in civilno družbo. Na tak način lahko razumemo beograjski proces s stališča civil- ne družbe. Toda kaj pomeni, v socializmu, »razumeti s stališ- ča civilne družbe«? Socializem kot družbena oziroma državna ureditev pomeni v principu neobstoj civilne družbe. Tako zma- govite socialistične revolucije kot impozicije socialističnih re- žimov v deželah, kjer tovrstnih revolucij ni bilo, so pomenile demontažo ali destrukcijo civilne družbe; to seveda ni bilo niti plod mitoloških »nezrelih okoliščin« niti posledica nesrečnih nesporazumov »subjektivnih sil«, ampak realizacija bistva so- cializma kot protidružbenega družbenega gibanja. Govoriti o civilni družbi v socializmu pomeni zato praviloma govoriti o formiranju, konstituiranju - ne socialistične civilne družbe, temveč prav civilne družbe v socializmu. Potrebna so še na- slednja pojasnila: Prvič, civilna družba v socializmu nima pod- lage - je sama svoja predpostavka in sama svoj produkt, re- zultat. Gledano logično je to začarani krog in položaj se lahko zdi brezizhoden. Sociološko gledano pa gre pri tem za konci- piranje avtonomnosti konstitucije civilne družbe, za njeno strogo samoprodukcijo. Civilno družbo v socializmu je mogo- če misliti samo prek njene logične nemogočosti. Drugič, go- voriti o civilni družbi v socializmu pomeni govoriti o njenem formiranju prav v kakem danem, konkretnem primeru. V soci- alizmu je civilna družba vselej ad hoc projekt. Možnosti za njeno institucionalizacijo so minimalne in marginalne (pa naj je ta marginalnost še tako v centru zgodovinskosti), zato bi lahko govorili o njeni permanenci le pogojno, relativno: kot o permanenci ad hoc projektov, kot o permanenci prizadevanj zanjo. Ta prizadevanja so številna in med seboj različna, dis- perzna in diskontinuirana. Tako ima civilna družba v socializ- mu protejsko naravo. Je pluralna in diverzificirana, prav tako pa tudi parcialna, fragmentarna, lomljiva, punktualna in epi- zodna, omejena in neposredna. Ni niti obča niti obči projekt in o njej ni mogoče govoriti vobče. Tretjič, govoriti v socializmu o civilni družbi pomeni običajno že participirati pri formiranju ci- vilne družbe v socializmu. Formiranje civilne družbe v soci- alizmu pa je opozicijska dejavnost, če ne drugače v tem smis- lu, da konstituira - avtonomno organizirano - družbo kot nas- protno državi; in v tem smislu moramo govoriti o družbeni, ne o politični opoziciji. »Razumeti s stališča civilne družbe« po- meni torej razumeti s stališča družbene opozicije. Civilna družba in družbena opozicija sta v socializmu konstitutivno povezani. Vrnimo se k beograjskemu procesu. Diktat prostora ne do- pušča analitičnega izpeljevanja in dokumentiranja formiranja civilne družbe ob oziroma proti beograjskemu procesu, zato lahko samo skiciramo različne ravni, na katerih se je to doga- jalo. Na prvem mestu omenjam konstituiranje zakonitosti v poteku procesa. Nosilci zakonitosti so bili obtoženi in njihovi zago- vorniki, uveljavljati pa so jo morali dan za dnem proti preisko- valnim organom, državnemu tožilcu in sodišču, tako med pre- iskovalnim postopkom kot med samim sojenjem. Uspeh je bil že to, da je bila zagotovljena neodvisna, civilna obramba. To namreč ni bilo samoumevno: znanemu odvetniku, ki je bra- nil na podobnih procesih, je bilo to na beograjskem procesu onemogočeno; enemu od odvetnikov je vseskozi grozilo, da bo moral v zapor še pred koncem sojenja, ker je bil predtem na dokaj dvomljiv način obsojen zaradi sovražne propagande; spet drugi odvetnik je bil začasno suspendiran; nastavljali so branilce po službeni dolžnosti, ki niso bili vselej odpoklicani, ko za njihovo delovanje ni bilo več razloga, in eden od njih je pohitel s predlogom, ki ga je mogoče razumeti kot poskus psihiatrizacije procesa. Nekatere izmed obtoženih je sodišče izločilo iz dokaznega postopka, češ da so motili potek soje- nja, tako da se niso mogli neposredno braniti. Obtoženi in njihovi odvetniki so razkrivali in nasprotovali ne- zakonitostim med pripravo procesa; zavračali so obtožnico, ker ni vsebovala ne z zakonom predvidenega opisa kaznivih dejanj ne adekvatne obrazložitve, tako da obtoženi niso vede- li, česa so pravzaprav obtoženi; proti tožilcu so vložili kazen- sko prijavo, ker je bilo dokazano, da je ponaredil izjave prič iz zaslišanj v preiskovalnem postopku; spodbijali so tista njego- va vprašanja, s katerimi je presegal svoja pooblastila v po- stopku; dokazovali so netočnosti pri vodenju sodnega zapis- nika; zahtevali razveljavitev tistih sklepov sodišča, ki naj bi bili nezakoniti (eden od obtoženih je naštel 145 takih sklepov); zahtevali so, da se iz sodne dvorane odstrani oborožene var- nostnike, ker njihova prisotnost ni bila skladna z zakonom; zahtevali so neovirano prisotnost javnosti na sojenju itd. Bolj kot se je obramba konsekventno posluževala pravnih sredstev, ki jih predpisuje oziroma dovoljuje zakon, in silila prakso sodišča in tožilca v zakonite okvire, in bolj kot je, na drugi strani, postajala očitna odsotnost materialnih dokazov in neutemeljenost obtožbe, bolj sta tožba in sodišče skušala sojenje ideologizirati. Vsiljevala sta poHtično-ideološki di- skurz, da bi z njim prebila legalistično pozicijo obrambe. Pri tem so jima izdatno pomagala sredstva javnega obveščanja, ki so sprožila pravo kampanjo proti obtoženim in njihovim od- vetnikom, češ da s »formalno-pravnimi zapleti« otežujejo »normalen potek sojenja«, »nenehno motijo obavnavo« in »iz- vajajo pritisk na sodišče«. Njihovo zavračanje ideologizacije sojenja in vztrajanje pri pravni formi so kvalificirali kot sovraž- no propagando in blatenje ugleda »naše države« ter insinui- rali, da uprizarjajo »predstavo« samo zato, da bi opazovalce iz 42 tujine prepričali, da »pri nas« ni demokracije. Ker so se branili v zakonitih okvirih, so jih proglasili za nemoralne. Boj za zakonitost je potekal tudi ob sojenju, predvsem kot nasprotovanje prejudiciranju krivde oziroma sodbe, ki so si ga privoščili nekateri državnopartijski funkcionarji in večina ti- ska. Tako smo phšli do druge točke, do temeljne in konstan- tne zahteve demokratične opozicije pod socializmom - do for- miranja javnosti. Tako kot za zakonitost so si tudi za javnost sojenja prizade- vali obtoženi in njihovi zagovorniki. Postopoma pa se je izobli- kovala neodvisna demokratična javnost, ki je najprej razbila blokado informiranja, zatem pa nastopala proti tendenciozne- mu poročanju s procesa in klevetanju obtoženih in obrambe, posredovala objektivne in kolikor mogoče izčrpne informacije ter formulirala svoje zahteve in stališča. Sumarno lahko ugo- tovimo, da je bilo javno izraženo nezadovoljstvo oziroma nas- protovanje procesu izjemno široko - zlasti med inteligenco in mladino. Značilna za nastopanje demokratične javnosti je bila načelnost: legalizem tako v lastnem nastopanju kot dosledno nasprotovanje vsem poskusom kršitve zakonitosti na samem procesu in ob njem; boj za uresničevanje ustavne pravice do informiranosti; nasprotovanje dušenju človeških in državljan- skih pravic in svoboščin ter iskanje garancij zanje; zavračanje uporabe represije pri reševanju družbenih vprašanj; razmiš- ljanje o možnostih sprememb kazenske zakonodaje, ki bi zagotovile večjo pravno varnost, ipd. Formiranje demokratične javnosti se je odvijalo od rudimen- tarne ravni zasebnega obveščanja do bolj ali manj izrazitih ter bolj ali manj trajnih poskusov institucionalizacije neodvisnih komunikacijskih mrež ter nekakšne informacijske in mnenj- ske civilne družbene skupnosti, in sicer s pisanjem protestnih pisem in peticij oblastem, pa tudi izrazov solidarnosti sojenim ali zaprtim, z organiziranjem javnih tribun in razprav, s prodi- ranjem v oficialna glasila, posredovanjem stališč in pobud ne- katerim političnim institucijam, z odpiranjem nekaterih relativ- no neodvisnih, zlasti mladinskih, medijev za mnenja in stališ- ča bralcev oziroma poslušalcev ter s pritiskom na uradna gla- sila. Izjemnega pomena je, da so se v Sloveniji uprli nekorek- tnemu poročanju s procesa sami novinarji ter prek svojih de- lovnih in stanovskih teles obsodili prejudiciranje krivde in bla- tenje obtoženih in obrambe, ter zahtevali pisanje v skladu s kodeksom novinarske etike. Ko govorimo o javnosti, ne smemo pozabiti, da je bil beograj- ski proces neposreden napad na eno od form neodvisne jav- nosti, na svobodno univerzo. Ta napad je bil odbit, svobodna univerza ni bila kriminalizirana - tožilec je trdil, da gre za »ile- galne sovražne sestanke«, vendar je bila ta obtožba ovržena - in eden od njenih sestankov je bil celo napovedan v jugoslo- vanskem tisku, v ljubljanskem tedniku Mladina pa so bili obja- vljeni izvlečki iz diskusije na njem. Ker se sestanki svobodne univerze odvijajo v privatnih stanovanjih, je bil napad nanjo obenem napad na privatnost - ne le stanovanja, marveč tudi intelektualnega dela. Inkriminirani so bili neobjavljeni rokopisi in elementarna izmenjava mišljenj. Obramba neodvisne jav- nosti je bila tako obenem obramba privatnosti. Omenim naj le, aa je na samem sojenju tožilec postavljal pravno nedovoljena vprašanja, ki so zadevala zasebnost ali celo intimnost obto- ženih, in da je obramba temu nasprotovala. Sintetiziranje prvih dveh momentov, se pravi javno zavzema- nje za legalnost, nakaže tretjo raven - formiranje pravne kul- ture. Beograjski proces in pred njim aretacije v Beogradu, ne- pojasnjena smrt enega od aretiranih ter že prej obsodba Voji- slave Seslja v Sarajevu, vse to je močno omajalo dotakratne vladajoče predstave o osebni varnosti in vero, da živimo v pravni državi. Zastavilo se je vprašanje, kako se braniti pred državnim nasiljem, sprožile so se razprave o pravnem redu, varstvu pravic in svoboščin, zakonskih garancijah zanje, o pravni državi. Formirati se je začela zavest o pomenu prava in zakonitosti. Kampanja za odpravo zakona o mnenjskem de- liktu, ki daleč presega pravniške kroge, se je razmahnila prav ob beograjskem procesu in traja še danes (na ulicah je, deni- mo, mogoče videti ljudi z bedžem, ki zahteva črtanje ustrez- nega člena kazenskega zakonika). Ob beograjskem procesu je postalo očitno, da montiranega političnega procesa ni mogoče izpeljati v pravni formi, pravno formalno. Dokazano je bilo, da se je proti državnemu nasilju mogoče uspešno braniti prav s pravom, s pravnim formaliz- mom. Pokazalo se je, da pravo ni, kot razlagajo marksisti in neomarksisti, preprosto državni aparat. Na beograjskem pro- cesu je morala država pravo kršiti, da bi pripravila in izpeljala sojenje. Morala ga je dezorganizirati, da bi se organizirala. Pravo je organizirala in branila in s pravom se je organizirala in branila civilna družba, z njim je dezorganizirala državno re- presijo in potiskala državno dejavnost v zakonite okvire. Na ta način si je civilna družba prizadevala organizirati državo kot pravno državo. Po (neo)marksistični teoriji je pravo matrica vladajoče ideolo- gije. Beograjski proces je pokazal, kako se je prav v tej matri- ci vladajoče- ideologije artikuliral demokratični opozicijski družbeni interes. S tem pa smo pri naslednjem vprašanju. Spopad med civilno družbo in državo-partijo na beograjskem procesu je po eni strani dekomponiral t. i. vladajočo ideologi- jo, po drugi strani pa spodbudil avtonomizacijo ideološkega polja civilne družbe. To ni le neuspeh državnopartijskega pro- jekta, to je obenem, povsem pozitivno, tudi uspeh civilne družbe. Ker je družba organizirana kot državnopartijski jezik, kot državnopartijska ideologija, je dekompozicija te ideologije, tj. ideološkega monizma in monoiitizma, nujni pogoj kompozi- cije civilne družbe. Civilna družba se ne more organizirati, ne more se konstituirati, ne da bi dezorganizirala, dekonstitui- rala državnopartijske ideologijo. Petič, vse te ravni konstituicije civilne družbe so obenem tudi organiziranje družbene avtonomije in seveda obramba že ob- stoječih neodvisnih družbenih prostorov. Poleg že orisanih form lahko posebej omenimo še izdajanje neodvisnega infor- macijskega biltena o sojenju, organiziranje družbene samo- pomoči, pa tudi ustanovitev odbora za obrambo svobode miš- ljenja. Zadnje vprašanje, ki ga želim nakazati, je internacionalizacija civilnega odpora. Bistvenega pomena za uspešnost obrambe na beograjskem procesu je bila internacionalizacija demokra- tične javnosti: pisni ali ustni protesti proti takšnemu sojenju, tiskovne konference, obiski Jugoslavije, posredovanje infor- macij, seznanjanje svetovne javnosti s pogledi obtoženih ipd. Beograjski proces je dokaz, da je mogoče uspešno nasproto- vati krnjenju ali teptanju človeških pravic ter braniti demokra- cijo samo z mednarodno solidarnostjo, s konkretnim angaž- majem posameznikov in neodvisnih skupin ali institucij. Do- kazal je, da so človeške pravice in svoboščine univerzalnega pomena in nedeljive. Če smo pretenciozni in nakažemo pers- pektivo, ki je morda še zelo oddaljena, lahko rečemo, da je dokazal tudi, da je mogoče koncipirati konstitucijo demokra- tične civilne družbe le kot mednarodni projekt. Upam, da mi je s povedanim uspelo nakazati, da je mogoče boje za demolsamo dokazovanje niCvrednosti zakonov nekaj ničvrednega- (Problemi 1982, àt. 8, str, 61). spada na drugo mesto.