Povsod   lepo je . . .
Globoko pod  mano kotel teman,              Pa ni. čuj, z dna se pesem glasi,
vse suče po njem se in vije,                      življenje se zbuja veselo,
kot stegaie roke z globokega dna              iz dimov se mehkih stolp zablesti,
na prosto. pošastne bi zmije.                      glas   tvornic   vabi   na  delo.
Vrti čudovito se v kotlu in vre,
preliva se mehko brez šuma,                     In kakot pogrnjeno mizo belo
prepadi odpirajo, spajajo se,                      dolino mi solnce otvarja:
ih čudne podobe porajajo se.                    tu gori, tam doli — povsod je lepo,
Kaj vse je tam doli brez uma?                  kjer radostno delo ustvarja.
Andrej Rapš