DUHOVNO ŽIVLJENJE SLOVENSKA VERSKA REVIJA LETO 53 JULIJ 1986 Dr. Alojzij Starc - novi delegat Po pogrebni sv. maši za umrlim msgr. Antonom Oreharjem smo se P), marca zbrali slovenski dušni Pastirji !k žalni seji v Slovenski hiši. Navzoči smo pili France Ber. Sant, Matija Borštnar, France Cu-Ljati, Jože Guštin, Jože Horn, Bo-ri's Koman, Janez Petek CM, dr. •Jure Rode, dr. Alojzij Starc in •Jože Škerbec. Soglasno smo napro. s'li dr. Starca, naj prevzame vod-sJvo slovenskega dušnega pastirca v Argentini, dokler ne bo Vsa zadeva cerkveno pravno urejena. . »Navodilo za dušno pastirstvo •zseljencev", ki ga je izdala Kongregacija za škofe, določa, naj i-^»enuje delegata za izseljenske du-Sne pastirje škofovska konferen-ta države, kjer naj bi delegat o-Pravljal svojo službo, po predhod-dogovoru s škofovsko konfe-renco dežele, iz katere so izseljen- ci. Dušni pastirji smo v pismu ljubljanskemu nadškofu dr. Alojziju Šuštarju soglasno predlagali dr. Starca za novega deegata. S S Francetom Novakom ml. iz San Luisa smo se posvetovali za njegovo mnenje po telefonu. Nadškof Šuštar, slovenski metropolit in podpredsednik jugoslovanske škofovske konference, in ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič, narodni ravnatelj za izseljensko dušno pastirstvo, sta 12. aprila pismeno predlagala Argentinski škofovski konferenci dr. Alojzija Starca, za novega delegata. Argentinska škofovska konferenca je imela sejo 27. maja in je njen predsednik kardinal Itaul Francisco Primatesta, cordobski nadškof, na predlog nadškofa Šuštarja in škofa Leniča ter s privolitvijo Argentinskega škofovskega odbora za izseljence imenoval dr. Starca za delegata za s*ovensko dušno pastirstvo v Argentini. Novi delegat je bil rojen 19. junija 1926 v Žlebiču pri Ribnici na Dolenjskem. Ljudsko šolo je obiskoval v Ribnici, 6 razredov klasične gimnazije je opravil v škofovih zavodih v Šentvidu, zadnji 2 leti in maturo pa na begunski gimnaziji v Senigaliii v Italiji, kamor se je umaknil maja 1. 19-L5. V začetku aprila 1948 je ob prihodu v Argentino vstopil v slovensko semenišče v San Lui-su. V duhovnika je hil posvečen 29. novembra 1953 v La Plati. No- vo mašo je pel 13. decembra 1953 na Beigrano, kjer je bila slovenska služba božja. Dve leti nato je na slovenski teološki fakulteti v Adrogueju promoviral za doktorja bogoslovja. Vsa duhovniška leta je deloval v slovenskem dušnem pastirstvu v Argentini v njegovem središču. Po smrti duhovnega svetnika Karla Škulja je bil od leta 1958 do 1960 dušni pastir v San Martinu, po smrti Janeza Kalana poldrugo leto (1967 do 1969) dušni pastir v Ramos Meji ji, od leta 1963 do 1972 je deloval med rojaki, ki so prišli v deželo med obema vojnama, od leta 1969, ko je zbolel in nato umrl Janko Mernik, pa je dušni pastir v San Justu. Za duhovne vaje in duhovne ohnove je nekajkrat obiskal rojake v IMen-dozi in v Bariločah. Od leta 1960 do 1973 je bil glavni urednik revije Duhovno življenje s prilogo za otroke Božje stezice, 27 let pa ureja Oznaniio. Vsa leta je tesno sodeloval z msgr. Oreharjem pri grajenju in življenju Slovenske hiše in v raznih ustanovah in organizacijah. Na več krajih je poučeval verouk. Sodeloval je pri Zvezi slovenskih srednješolcev in srednješo k, iz katere je nastal Slovenski srednješolski tečaj ravn. Marka Bajuka v Slovenski hiši, na katerem je začel letos poučevati verouk. Dolga leta je bil asistent pri zveznih odborih mladinskih organizacij: pri S17Z za Jankom Mernikom in Jožetom Jurakom od leta 1956, pri SDO za lt?sSr. Oreharjem od leta 1967 in sicer do lanskega leta, ko je me. asistenta pri obeh organizacija prevzel France Cukjati. Od leta 1977 je za dr. Ignacijem Len-_ pm in dr. Alojzijem Kukovico asistent visokošolskega društva KAD. Sode uje tudi pri Višoko-/?Kikein tečaju. V odsotnosti msgr. ga je redno nadoine- yreharja Seal. Več lot je bil hišni duhovnik 1-1 slovenskih šolskih sestrah na aternalu, sedaj pa je pri sestrah trščanske ljubezni, ki vodijo za- vod za ostarele v mestni četrti Mataderos. Sovenski dušni pastirji smo hvaležni svojemu sobratu, da je hotel prevzeti na svoja ramena težko in odgovorno službo delegata, želimo mu, da bi z božjo in našo pomočjo z vso dušnopastir-sko modrosto in z zanesljivo roko vodil našo versko skupnost v Argentini, vse rojake pa prosimo, naj s svojimi vsakdanjimi molitvami podpirajo delo našega novega delegata. Jože Škerbec Pozdravljen, nas novi delegaH Kakor se življenje ne ustavlja, se tudi Cerkev ne more. Izpolniti mora načrt dobrega Boga, v katerega so vključeni vsi rodovi ljudi do konca sveta. Zanj so pripravljena potrebna sredstva in moči, če je le sodelovanje človeka z božjo vsemogočnostjo voljno in svobodno. (Naši slovenski skupnosti podarja Bog novega delegata za dušno pastirstvo v osebi dr. Alojzija Starca, dolgoletnega sodelavca pokojnega msgr. Antona Orehar-ja, ki bo ob neprecenljivi pomoči svojih duhovnih sobratov skrbel za nadaljevanje odrešenjske-ga načrta med slovensko zdomsko skupnostjo v Argentini. Nemogoče nam je zaznamovati NAMENI APOSTOLATA MOLITVE ZA JULIJ 1986 — Za katoliško Cerkev v Skandinaviji. ■ —'Za katoliško Cerkev v Hong Kongu. — Da bi se globlje zavedali poslanstva duhovnikov: brez njih ne bi bilo evharistije med nami. ■■■■■BBeeeeeeeeeeeeesBeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeei časovni mejnik, do katerega je skupnost spremil pokojni msgr. Anton Orehar in ob katerem sprejema dr. Starc veliko odgovornost. Le iz znamenj časa moremo razbrati, da se naporna pot zahtevno vzpenja navzgor, ne da bi kdajkoli zavila po gladki ravnini-Novi delegat je mogel to ob strani pokojnega msgr. A. Oreharja od blizu opazovati in motriti, prav tako pa mu lastna dolgoletna skušnja v dušnem pastirstvu nakazuje smer in dosegljive vrhove. Ker poznamo njegovo vztrajnost, potrpežljivost in zaupanje v božjo pomoč, nas navdaja gotovost, da bo z božjim blagoslovom neuklonljivo strmel za duhovno rastjo drage mu maše skupnosti. Vernike, ki' smo del slovenskega verskega občestva v Argentini, nas obvezujeta dve dolžnosti; dolžni smo se zahvaliti Bogu za nov dar — da moremo ohranjati slovensko vodstvo v slovemskem dušnem pastirstvu: dolžni smo tudi hvaležnost dr. Alojziju Starcu za pripravljenost, da sprejme breme te odgovornosti. Božjega blagoslova, osebnega zdravja in velikodušnega sodelovanja vernikov želimo .novemu de' legatu verniki slovenske skupnosti. Milan Magister Pogovor z novim delegatom S kakšnimi čustvi prevzemaš odgovorno in težko službo delegata slovenskih dušnih pastirjev v Argentini? Službo delegata slovenskih dušnih pastirjev v Argentini prevzemam z brezmejnim zaupanjem v Boga in z velikim zaupanjem do rojakov. Ko je bil pred 40 leti ljubljanski kanonik Amton Vovk imenovan za ljubljanskega pomožnega škofa', je v verjetno najtežjih časih naše zgodovine izbral za geslo: »V Gospoda zaupam." Nekaj podobnega je storil lansko leto msgr. Metod Pirih, koprski škof pomoč, biik. Za geslo si je vzel misel iz 143. psalma: „Vate zaupam!" Tako nekako čutim tudi j'az ob prevzemu nove službe. V presveto Srce Jezusovo sem zaupal že od svoje mladosti. Prav dobro se še Spominjam, s kakšno vnemo smo v letu 1942 študentje opravljali Pobožnost devetih prvih petkov. Tudi rajni monsinjor mi je dajal v tem najlepši zgled. Vse velike stvari je izročal presvetemu Sr-cu Jezusovemu. Na prvi petek v hlarcu, ki je posvečen Srcu Jezusovemu, je umrl. Za praznik Presvetega Srca Jezusovega letos Pn sem prejel od Argentinske ško. lovske konference imenovanje, ^eveda močno zaupam tudi v ro-Jake. Najprej v dušine pastirje, syoje sobrate, katerih je v Argen-bni trenuhno trinajst, ti so Fran-Ce Bergant, Matija Borštnar, France Cukjati, Jože Guštin, Jože Horn, Branko Jam. CM, Boris Koman, Janez Malenšek in F. Urbanč, France Novak iz San Lui-sa, Janez Petek CM, dr. Jurij Rode in Jože Škerbec. Prepričan sem, da mi bodo v veliko oporo tudi drugi slovenski duhovniki v Argentini, predvlsem s spovedovanjem, pridigami in pisano besedo. Vseh slovenskih duhovnikov je v Argentini trenutno 65. Poleg duhovnim sobratom pa zaupam tudi laičnim sodelavcem, tako članstvu apostolskih organizacij, odbornikom Slovenskih domov, organizacij im ustanov, našemu učiteljstvu, predavateljem, mladini v naših mladinskih organizacijah, vsem dosedanjim in bodočim sodelavcem, skratka: vsem rojakom dobre volje. Posebej pa moram še poudariti svoje zaupanje do skritih duš. Med te spadajo številni naši bolmi ki in onemogli, katere sem z velikim veseljem obiskoval iin jim bom še prinašal božjo tolažbo. Vesel pa sem, da tudi Bogu posvečene duše v raznih samostanih molijo in se žrtvujejo za našo skupnost, za slovensko božje ljudstvo v Argentini. Kaj ti je najbolj budilo pozornost v življenju ali načrtovanju ali delovanju rajnega monsinjor-ja Oreharja, tvojega predstojnika skozi več kot 32 let v najtesnejšem sodelovanju z njim? Rajnega monsinjorja Oreharja sem dobro pozmal dobrih 40 let. Najprej je bil moj profesor verouka. Bil je odličen katehet, prav rojen za to službo. Veliko jasnost je združeval z močno zavzetostjo, spoštovanjem in dobroto. Naučil je izredno veliko. Potem sta se najini poti ločili za šest let. Ostala sva le v pismeni zvezi za praznike in god. Po novi maši v letu 1953 pa sva bila zopet skupaj. Bil je izrazito voditeljska osebnost. Načrtoval je za daljno in bližnjo bodočnost. V tem okviru moramo gledati njegovo prizadevanje za gradnjo Slovenske hiše. V tem duhu odkrivati njegov napor za duhovno gradnjo slovenske skupnosti v Argentini. Svojim sodelavcem je popolnoma zaupal. Do podrobnosti je bil zvest svetemu očetu in našim škofom. Pri srcu mu je bil zlasti škof Gregorij Rožman. Silno rad je oznanjal božjo besedo. Tudi molil je veliko. Med potovanji, ki so bila na dnevnem redu, navadno sveti rožni venec. O težavah, ki so ga spremljala, ni govoril. Celo o svoji bolezni, ki ga je mučila dvajset let, .ni pravil. „Je že dobro," je navadno dejal in nadaljeval pogovor pri drugi temi. V čem vidiš poglavitni namen slovenskega dušnega pastirstva v Argentini? Poglavitni namen slovenskega dušnega pastirstva v Argentini vidim v papeški konstituciji „Exul Familia" iz leta 1952 in v „Na-vodilu za dušno pastirstvo izseljencev", ki ga je izdala Kongregacija za škofe 22. avgusta 1969, kjer je rečeno: „Potrebno in primerno je torej, da oskrbujejo izseljence duhovniki istega jez:ka, in to vse dotlej, dokler je to koristno." Isto je potrdil tudi novi Zakonik cerkvenega prava, ki ga je razglasil papež Janez Pavel II-25. januarja 1983. Vrhovni namen Kristusove Cerkve je slava božja in zveličanje duš; torej posredovanje, gojitev in rast versko-nravnega življenja. Našim rojakom pa tega na splošno ne more nihče tako posredovati kot slovenski duhovniki. Kar pomislimo na številne bolnike, mladino, oddaljene, onemogle, u-mi raj oče. Je naša slovenska skupnost v Argentini v skladu s sedanjimi smernicami apostolskega sedeža glede duhovne oskrbe zdomcev in izseljencev? Glede tega smo nekako na pol Poti. Rim je dal solidna navodila. Seveda so precej splošna. Vsak Škof jiih lahko po svoje razlaga. Nekateri nas dobro razumejo, drugi manj. Msgr. Carreras, bivši škof v San Justu, nam je na Primer zaupal „misijo z dušno-Pastirsko nalogo, ki ima lastne Pravice j,n je z .nekaj izjemami eoaka župniji". Nadškof Lopez iz Rosvaria neprestano spodbuja Slovence, naj ostanejo povezani. Tudi predsednik Argentinske škofovske konference, kordobski nadškof in kardinal Primatesta, je 2 veseljem potrdil predlog slovenskega metropolita dr. Alojzija Šuštarja j,n škofa dr. Stanislava Le-n|5'a. Potrebna pa je seveda stal-Pa delavnost, čim bolj bomo de-avni, zavedni in modro ponosni, tem več pravic bomo imeli. Cer-,ev nam jih nudi, vsiljuje pa nam Jih ne. . V čem je naša povezanost s t"erkvijo v Sloveniji in v Argentini? Po besedah slovenskega metro-P°1 ita dr. Alojzija Šuštarja, ki ?ias je obiskal pred malo manj štirimi leti, smo Slovenci v vgentini „del Cerkve v Sloveni- ji". Seveda ismo tudi sestavni del Cerkve v Argentini. Cerkev v Sloveniji nam je zelo pri srcu. Z njo čutimo, zanjo molimo, o njej razmišljamo. Slovenski škofje so tudi naši škofje. Ljubljanski nadškof in ravnatelj za izseljensko dušno pastirstvo predlagata Argentinski škofovski konferenci v potrditev novega delegata. Iz Slovenije prejemamo liturgične knjige. Ravnatelj za izseljensko dušno pastirstvo, trenutno škof dr. Lenič, nas povezuje z vsemi slovenskimi zdomci in izseljenci po svetu. Škofov obisk iz Slovenije med nas je pravi praznik. V njem gledamo svojega nadpastirja. Seveda nam je tudi Cerkev v Argentini blizu. Z njo živimo, njeno veselje je tudi maše veselje, njene skrbi so naše skrbi. Ali je dovolj slovenskih duhovniku na voljo za primerno dušno oskrbo rojakov? In kako bo v prihodnosti? Trenutno močno pogrešamo rajnega monsiinjorja Oreharja. V septembru bo, hvala Bogu, prišel med nas novomašnik Anton Bidovec. Precejšnja ovii.ra je tudi zaposlenost naših dušnih pastirjev v argentinskem dušnem pastirstvu. V bodočnost gledam s precejšnjim optimizmom, če? bo naša skupnost živa in delavna, bo imela vedno nove poklice. Ta in oni kandidat se 'bo tudi odločil za delo med nami. Kaj bi dejal glede udeležbe rojakov pri slovenskih nedeljskih mašah? Glede slovenskih sv. maš bi rad tole poudaril. Vsak dan se darujejo v Argentini sv. -maše v našem jeziku v cerkvi Marije Pomagaj v Bueno® Airesu in v cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi. Vsako nedeljo ina desetih krajih: v Slovenski hiši. Barilo-čah, Carapachayu, Castelarju, Mendozi, Ramos Mejiji, San Ju-stu, San Martinu, Slovenski vasi in v Zavetišču škofa Rožmana. Dvakrat v mesecu je v Beraza-teguiju. Enkrat na -mesec v Villa Devoto (Buenos Aires), Mirama-ru, Mar del Plati, Tucumanu, Loma Hermosi in Hurlinghamu. Od časa do časa so na štirih krajih, v Transradiu, San Luisu. Cordobi, Rosariu. Enkrat v letu pa v Lujanu, Lourdesu in pri Mariji Pomočnici v Ramos Mejiji. Občasno pa seveda tudi v drugih argentinskih cerkvah. Slovenske svete maše so izrednega pomena. Družijo nas v eno družimo, poglabljajo v veri in v zaupanju ter v ljubezni do Boga in do bližnjega. Neprestano nas oblikujejo. Grade naše občestvo. Slovenska beseda, pesem in molitev ter družba nujno utrjujejo narodno zavest in slovenski besedni zaklad. Številni rojaki se tega v polni meri zavedajo. Nekateri žal kolebajo sem ter tja. Nekateri pa z opuščanjem le-telh pozabljajo na bisere, ki mam jih Cerkev nudi. In kaj bi rekel glede svetih ur? Svete ure na prve petke so zlata dediščina škofa Rožmana, be- gunskih taborišč in naših prvih dušnih pastirjev, tako msgr. 0-reharja, župnikov Škulja, Kalana, msgr. Hladln-ika, Lamovška, Malija in Avguština. Sedaj jih imamo na osmih krajih. v cerkvi Marije Pomagaj, Ca-rapachayu, Castelarju, Berazate-guiju, Ramos Mejiji, San Justu, San Martinu in v Slovenski vasi. Svete ure so čas našega češče-mja, zahvale, prošnje in zadošče-vanja. So najboljša priložnost za zakrament sv. spovedi:. Zaradi svetih ur je naše versko-moralno življenje sorazmerno visoko. Dolge vrste mož in fantov, deklet itn. že-.nia ter otrok pri obhajilnih mizah so zgovorne priče globoko razvitega evharističnega življenja. 30 let si bil asistent pri naših mladinskih organizacijah. Za kaj si se posebej trudil? Kaj želiš, da bi te nudile naši mladini v sedanjem času in v prihodnosti? V mladinskih organizacijah, tako v Slovenski dekliški organizaciji. kot v Slovenski fantovski zvezi, v dekliški in fantovski Katoliški akciji kot tudi v nekdanji Zvezi slovenskih srednješolcev in Dijaškem odseku SDO ter v Se sedanji visokošolski organizaciji SKAD, v katerih sem sodeloval-sem gledal nujna sredstva za ver-isko-moralno. narodno, kulturno in družabno vzgojo mladine. Rad sem se udeleževal mladinskih sej im sestankov ter prireditev; včasih so bile mirne, drugič zaspane, tretjič pa burne. V s n !eta pa sem opazoval dobro voljo *n mladosten idealizem številnih °dlhornie in odbornikov ter čla-a,c iin članov. Brez osnovnih šol *n srednješolskega tečaja ter Mladinskih organizacij in pevskih zborov bi bila naša skupnost gi-sto drugačna. V bodoče moramo iti po isti po-tl- Še več! Stalno moramo bolj zavestno in odglovorno mladini Posredovati človeško, krščansko in Parodno vzgojo. Brez rednih in d°bro pripravljenih predavanj, sestankov, sej in srečanj ne bo šlo. eveda je potrebno tudi petje, g smemo pozabljati na igre, 5'°rt in druge prireditve. Družno življenje, ki je sicer po-rehn;o kakor sol v hrani, pa je reba dvigniti ina visoko raven. Kaj hi dejal glede našega ver-Skesa tiska? ferski tisk je najprej dragoce-a vez med nami. Nadalje nas ob-®6a o glavnih dogodkih v skupiti, v Argentini, v Sloveniji in j p Svetu. Brez njega bi bili gluhi v s’ePi za marsikatero dogajanje ajjSv®tu. Še več! Naša verska' gla-v a nam žele tudi pomagati, da bnp° vec*no bolj ljudje in vedno 1 kristjani. Koristi verskega ti-j) ? So vsekakor velike, če bi pre-al> bi bila .nepopravljiva ško- da. Večja kot si moremo misliti. Kaj je treba torej storiti ? Tri stvari priporočam: 1. Redno branje. Branje verskega tiska je eno zunanjih znamenj maše pripadnosti občestvu verujočih. Branje je kakor vsakdanja molitev in nedeljska sv. maša. 2. Novi naročniki! Verski časopis, dobra knjiga, spada v krščansko družino tako kakor križ na steni ali jaslice v božičnem času. 3. Poravnati čimprej naročnino! Kaj bi še rad poudaril ob prevzemu svoje službe? Ob prevzemu svoje službe bi vsem dragim rojakom v Argentini rad poslal prisrčne pozdrave, besede spodbude in velikega zaupanja. Pozdrave rojakom v Buenos Airesu, Berazateguiju, Bariločah, Cordobi, Carapiachayu, Castelarju, Mendozi, Mar del Plati, Mirama-ru, Ramos Meji ji, Rosariu, San Luisu. San Ju s tu, San Martinu, Slovenski vasi, Tucumanu i,n povsod, kjer žive naši rojaki. S pozdravi pošiljam želje, da bi bili tudi v bodoče bratje in sestre med seboj, živi udje svete Cerkve, neutrudljivi graditelji slovenskega verskega občestva v Argentini, ljubitelji naših šol im Domov, Slovenske hiše s cerkvijo Marije Pomagaj in vsega, kar je našega, vsega, kar so ustvarili naši zavedni očetje in matere, možje in. žene ter upanja polna mladina. Naj nam vsem skupaj pomagajo na naši življenjski poti vsemo- gočni Bog, Marija Pomagaj, naši svetniški kandidati, naše 'nepozabne žrtve, škof Gregorij, msgr. Orehar in številni izmed nas, ki so že odšli v večnost in so v večni slavi, kamor, daj Bog, da bi vsi dospeli. Pogovarjal se je Jože Škerbec TANGO PET BESED Vsako pomlad Hrepenenje reče: »Cveti oznanjajo slutnjo sreče, inebes je prost od uteži zime, svet zeleni od ženitev ptic — sreče pa ni domov." Vsako pomlad Hrepenenju rečem: „Ali ne veš? Glej te sončne sveče, mraku prižgane, da najde vid: ker z groba se vrnil je Božji Sin živ! Za pot skoz Nebo." Vsako pomlad mi solzo obriše, da sem že malce manj žalosten; On Hrepenenju od doma piše, zmeraj :na koncu dodam refren: „moj Gospod in moj Bog!" LJUBI SVETI DUH! »Apostole s.ii učil jezikov — svet odrašča gluh... Nauči me rodnih ust obliko, ljubi Sveti. Duh! Apostole si obdal s svetlobo — svet je srčino siv... Naj rasem v moč, ki žari v zvestobo: naj bom ljubezniv!" In Sveti Duh, ki povsod kraljuje, ču j e d roben glas. Morda že zdaj vetru narekuje zame nov ukaz. Vladimir K0? Mons. Orehar in naš tisk Msgr. Orehar je dodobra doumel moč verskega tiska. Že v taborišču je izdajal verski tednik Sejavec, v Argentini pa tudi kmalu začel izdajati tednik Oznamilo, od Hladnika pa prevzel Duhovno življenje. Mreža raznaševalcev našega tedenskega tiska je bila spletena že v začetku naše zdomske skupnosti i,n je — morem reči — eden izmed prvih temeljev organiziranosti. Prek nje se je naš rojak začel povezovati in dihati s skupnostjo. Kadarkoli je monsignor govoril o sestavinah, ki ,nas bodo ohranjale, je bila beseda o tisku. Ker se je zavedal, da je tedenski list podaljšana te- denska pridiga, je od vsega po-četka nudil Oznanilo brezplačno. Verjel je v velikodušnost in prepričanost svojih rojakov, da bodo ohranjevali ta list, ne1 da bi moral m'aistav.iti naročnino. Ni se zmotil. Oznanilo vzdržujemo prostovoljno že skozi 38. leto. Vera, ki gore prestavlja! Za geslo letošnjega pastoralnega in apostolskega leta smo si izbrali „Naš tisk — božji dar.“ Ta dar nam je bil posredovan tudi po osebnosti našega momisinjor-ja. Geslo hočemo zaklicati svojemu srcu, da naše časopisje ni nekaj tedenskega papirja več v naši hiši, temveč da je to beseda, Družina Orehar na dan nove maše novomašnika Ani ženski dal pripomočka za lignje telesnega ploda" (po pre- vodu Antona Sovreta). Hipokrat ni imel možnosti z ultrazvokom ali ehografijo opazovati ali slikati otroka v materinem telesu ali celo med opravljanjem splava. Hipokrat ni živel v dobi, ko je G. Data s svojimi poskusi z umetno posteljico tako daleč, da ni več tehnični problem donositi otroka izven materinega telesa. Na takratni ravni znanja bi še morda lahko imel otroka za skupek celic, ki ga ne moremo imeti za človeka; danes tega ne more niti laik, kaj šele zdravnik. Omenjeno načelo iz prisege je po 24 stoletjih še vedno aktualno. Nova spoznanja in odkritja ga potrjujejo in mu dajejo še večjo težo. Napredek v tehniki in medicini prinaša nova dejstva, ki govore proti splavu in ne zanj. Tud; pojmovanje zaščite človečanskih pravic, s pravico do življenja vred, se je od časov špar-tanskih navad do danes razvilo (pomislimo samo na št.evine mednarodno sprejete deklaracije o človekovih pravicah), da je zagovarjanje splava očiten korak daleč nazaj v tem razvoju. Naj v letu, v katerem smo zapisali Slovenija, moja dežela, pogledamo še, kaj je splav prinesel Sloveniji in Slovencem. V letih 1981-1984 smo v SRS zabeležili okrog 95.000 splavov. Morija druge svetovne vojne je pri nas trajala prav tako štiri leta, vendar ni zahtevala niti približno toliko žrtev. Število splavov v osmih letih veljavnosti novega zakona o splavu (1977-1984) je približno 176.000. Pred letom 1977 je bilo število splavov, zajetih v statistike, manjše; vendar to pripisujejo dejstvu, da je bilo dosti nezakonitih splavov. Zagovorniki liberalizacije splava trdijo, da novi zakon ni povečal števila splavov, ampak je odkril le skriti del ledene gore. če verjamemo tej trditvi, potem smo v 'Sloveniji v 40 povojn h letih naredili petkrat toliko splavov, to je 880.000. Tudi če je ta številka previsoka in znaša le pol milijona, je za Slovence še vedno ogromna. Najbrž v vsej .zgodovini nismo doživeli epidemije, ki bi nas bolj zdesetkala. Za primerjavo si oglejmo nekaj poda kov o znanih katastrofah drugod. S Titanicom se je potopilo 1500 ljudi, v Bhopalu jih je izgubilo življenje 2500. H-ro-šima je zahtevala 130.000 življenj. O posledicah v Hirošimi i' majo dosti študij, o posledicah vseh teh splavov pa raje ne raz-mišljamo. In vendar je štiriletna številka 95.000 za Slovenijo sorazmerno 35-krat več kot katastrofa v Hirošimi za Japonsko. Poleg tega pa je v Sloveniji premalo rojstev: nekatera področja so že skoraj neobljudena; ne moremo živeti brez stalnega dotoka delavcev od drugod; starostna struktura je s tremi zaposlenimi na upokojenca zelo neugodna. Glede na vse to lahko končam, da v našem iskanju kulturne podobe in prizadevanja za dolgoročni obstoj splav ne pomeni nobenega napredka. NEKOGA MORAŠ IMETI RAD Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, nekomu moraš nasloniti roko na ramo, da se, lačna, nasiti bližine, nekomu moraš, moraš, to je kot kruh, kot požirek vode, moraš dati. svoje bele oblake, svoje drzne ptice sanj, svoje plašne ptice nemoči — nekje vendar mora biti zanje gnezdo miru in nežnosti — nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen — ker drevesa im trave vedo za samoto — kajti koraki vselej odidejo dalje, pa čeprav se za hip ustavijo — •ker reka ve za žalost — če se le nagne nad svojo globino —' ker kamen pozna bolečino — koliko težkih nog je že šlo čez njegovo inemo srce —1 nekoga moraš imeti rad, nekoga moraš imeti rad, z nekom moraš v korak, v isto sled — o trave, reka, kamen, drevo, molčeči spremljevalci samotnežeV in čudakov, dobra, velika bitja, ki spregovorijo samo, kadar umolknejo ljudje. Ivan Minatt' Vraga sem srečal Na vogalu ulice sem srečal vraga. Bil je skrbno oblečen, v sivi suknji, v hlačah z brezhibnim robom, v modernih čevljih in rdečih nogavicah. „Kaj počneš tukaj ?“ mu rečem. (Kajti midva se tičeva.) ,,Tvoj shod nekoliko nadziram.** »Torej te nekoliko vznemirja, a?" »Oh — ne posebno." Ton nje- ' govega glasu je bil sarkastičen, toda v očeh, k: so bliskale z očali z rjavimi roženicami, sem čital laž. Pričel je lagodno korakati ob meni. »Delajte kolikor hočete, jaz vas vse skupaj držim za vrat! Nad vašim; poročili se zabavam. Vasi sklepi mi povzročajo prijetno veseije, ki ga že skoraj nisem več vajen. Vidite tole roko?" Pokazal mi je svoje koščene prste. »S to roko sem zavezal katoličanom oči — bo že kakega pol stoletja od tega, in vozel drži izvrstno." Nekoliko nervozno mi je s svojo palico pokazal po mimogredo-čih. »Glej tega elegantnega gospoda: ta že ima mojo zavezo na o. č®h. Katoličan je, razumeš, katoličan! Pa je naročen na moj dnevnik. Vsak večer pošlje slu-8o> da mu kupi veri in Cer-kvi neprijazen list. Prečita ga, nato ga Vl"že v koš, od koder roma po vsej hiši, noter v kuhinjo. Da, dobro ima zavezane oči!" Nekoliko dalje srečava mlado damo. »Jo vidiš? 'Sedaj gre k maši. A kljub temu je moja zvesta naročnica. Vsak dan kupi moj list. 25 centimov, boš rekel —- kaj je to! — -Seveda, le kapljica v morje je, toda brezmejni ocean je sestavljen iz samih majhnih kapljic. S 25 centimi te dame in tisočev drugih sem si zgradil krasne palače v središču mesta, ki so moje, opremljene z najmodernejšim: tiskarskimi stroji in brzojavno zvezane z vsemi središči sveta. Tudi ta katoličanka ma zavezane oči!“ Prišla sva do kioska, kjer so prodajali časopise. Satanu so oči zagorele: »Štej vaše časopise, mo, le kar štej jih!" mi je zakfcal. Pričel sem šteti: Eden, dva, tri, štiri, pet. To je bilo vse. »Preštej pa sedaj moje!" Od ene publikacije se je pomikala njegova palca: ,,Ta je moj, uvodnik v njem je tudi moj, tu je podlistek moj, tu so oglasi, v iem podobe..." Naštel jih je 43. Mimo je šel duhovnik. Satan mu je sledil z očmi z izredno pozornostjo. »Glej ga, ves je zasopel. Pravkar je govoril v cerkv' lep govor. Marsikaj mi je pokvaril — govor je bil dobro pripravljen — a kaj! Pred seboj je imel 400 poslušal- cev, ki so že 'na pol prepričani o tem, kar jim pove. Medtem ko jaz — le poglej moj kiosk, kako nese." Bilo je ob petih popoldne in množica je vrela na kolodvor. U-radniki iz pisarn, delavci iz delavnic so se drenjali okrog kioska in prodajalka jim je komaj sproti podajala časopise. Vsakih pet minut je pridirjal kolesar in ji izročil ves zasopel nov sveženj časnikov, dišečih po še ne posušenem tiskarskem črnilu. Satan je iztegnil svojo koščeno roko: »Glej, tu je moja prižnica! In duhovnik, ki je šel pravkar mimo, ne ve, da je med mojo in njegovo tolikšna razlika kakor med moderno težko artilerijo in starimi puškami na kresijo. On tega ne vidi — kar priznaj, da on tega ne spozna! On ne vidi mojega kioska, ki vsak dan, da, vsako uro krade njemu duše, med drugim tudi duše majhnih otrok, ki. so odkupljene s krvjo onega. .. Drugega. Tudi ta duhovnik ima zavezana oči.“ Satan je naenkrat pomislil: »Bil pa je trenutek, ko sem se bal tudi jaz. To je bilo tedaj, ko so vrgli duhovnika in križ iz šol, ko so zaplenili cerkveno premoženje iin zaprli cerkve, ko so preganjali katoličane. Tedaj sem rekel: Pozor! Katoličani bodo morda prišli na idejo, da je vsa moč njihovih nasprotnikov v izborno organiziranem časopisju, ki ustvarja javno mnenje — in se bodo po-služili istega obrambnega sredstva. Midva to razumeva: ljudstvo je za tistega, ki se zanj briga in mu neprestano govori. Priznam, jaz, satan, sem se pričel bati, zakaj, pomisli, kaj bi bilo z mojim kraljestvom, ako bi katoličani s svojimi ideali, s svojim apostolstvom in blagoslovom — Njega — obrnili proti meni strašno orožje tiska! Še bolj tesno sem jim zavezal oči. Nevarnost je minila. Tiho so se vdali katoličani — in tisk ostane meni z vsem vplivom in z milijoni." Satan si je popravil očala. »Jaz, angel teme, jaz nimam zavezanih oči. Vidim popolnoma jasno. Čutim, česar katoličani niso nikdar čutili, ponosen sem >na svoje veličastno orožje. O, moj dnevnik! Kolikokrat sem ga poljubljal ob večerih! Kajti on je najučinkovitejši izraz moje misli! Njegov glas se sliši takoj, ko izide. Gre od kioska do kioska — govori v vseh predmestjih — preplavlja kolodvore — se pogovarja v vagonih — v vseh vlakih, na ladjah, po mestih, vaseh, 'naseljih, gostilnicah, kmetskih domovih. ..“ V njegovi službi so celo otroci. Vsega tega katoličani ne poznajo." Prišla sva slednjič do majhne, nizke dvorane, kjer sem imel shod. Z neskončnim prezirom je satan iztegnil roko: »Tu je torej!" Jaz pa sem Goljatu pogledal naravnost v obraz: »Prostor zadnje večerje je bil še manjši!" sem zakričal. Odgovoril je s kletvico. Pierre L’Krmite In življenje teče naprej... (Iz begunskega dnevnika) 2. julija 1916 V našem taborišču sta bila da-bes dva oficirja iz Unrinega glavnega s anja na Dunaju v zadevi Repatriacije slovenskih beguncev. Eden se je pisal Graf in je dobro govorij nemško. Oba sta moža Prikupnega nastopa, zelo vljudna ‘b mirnega govorjenja. Najprej sta se razgovarjala z dr. Meršo-*°bi, nato z dr. Blatinikom in ravnateljem Bajukom — seveda, lo- *>0gled na tristaško polje in župno cerkev v Tristachu pri Lienzu. čeno, posamič. Odkrito sta povedala, zakaj sta prišla v taborišče in da želita zvedeti tudi naše mnenje in poglede na vprašanje repatriacije inaš.iih slovenskih rojakov. Stavila sta vprašanja: Zakaj ne greste domov? Ali so ovire povratka politične, gospodarske ali verske narave? Razumemo, je rekel Graf, da ne more domov inteligenca; ne moremo pa razumeti, zakaj ne bi šli domov mali ljudje, kmetje in delavci, saj ti vendar niso bili politično izpostavljeni, niti za vladajoči režim ne predstavljajo politične nevarnosti. Zakaj ne gredo domov" stari ljudje? Ali bi imela kak smisel komisija, sestavljena iz predstavnikov Unre in beguncev, ki bi odšla v Jugoslavijo in obiskala re-patriirance, da bi videla in se prepričala, kako je z repatriiran-ci, kako živijo, ali jih puste v miru, kako so jih sprejeli in kakšno je sedanje stanje v Jugoslaviji. Ali vršite propagando proti povratku? Ali se zavedate težav, ku jih boste imeli z emigracijo? Unra nima denarja, da bi financirala transporte. Kje boste torej dobili denar za potne stroške, kje boste dobili obrabni kapital? Dala sta tudi vedeti, da Unra nima več dolgega življenja in do ustanovitve nove organizacije za preskrbo beguncev je še daleč. Nismo se med seboj dogovorili, kaj in kako bomo odgovarjali, saj se nismo mogli, ker inas je obisk presenetil in običajno je take obiske odpravila taboriščna komanda. Vendar smo prilično vsi dokaj enako odgovarjali. Vsi smo navedli za glavini vzrok nepovra-tka in za pogoj povratka: jugoslovanska vlada naj pove, kje so naši fantje in možje, ki so bili vrnjeni maja 1. 1945. V tem je srčika vprašanja. Ko sem jima in a vsa vprašanja odgovoril, sta izjavila — govoril je Graf za oba —, da je težko dobiti točno predstavo o tem vprašanju in -da .izpolnjujeta le uradno dolžnost. Želela sta mi vso srečo in se zelo vljudno zahvalila in poslovila. 12. julija 1946 Danes posluje v taborišču un-rina repatriacijska komisija, ki ji načeljuje dr. Bedo, po rodu Madžar, ki je glavni ravnatelj te komisije za Evropo. Mož govori tudi nemško, je zelo vljuden, v vprašanjih kratek in jasen. UNRA (organizacija Združenih narodov za pomoč beguncem) deli begunce v tri skupine: tiste, ki so zapustili domovino pred 1. 1. 1945. To so vojni ujetniki in prisilni delavci. Med temi, tako trdi UNRA, ni vojnih zločincev in kolaboracionistov, ker je te Hitler potreboval doma. Druga skupina so oni, ki so zapustili domovino v času od 1. 1. 1945 -do 8. 5. 1945 — to so predvsem politični begunci. Možno je, da se med njimi skrivajo tudi. vojni zločinci. Komisija je ugotovila, da jih med nami ni našla. V tretjo skupino spadajo vsi, ki so bodisi pros’0-voljno, ali pa so morali na ukaz oblasti zapustiti domovino. Komisiji se mora vsak nad 18 let star taboriščnik osebno prijaviti. Mene in ženo je dr. Bedo vprašal, če verujeva v Boga in v križanega Kristusa. Ko sva pri' trdilno odgovorila, je vprašal, če sva bila včlanjena v 'kaki nemški organizaciji in če sva se borila proti Angležem in Amerikan-cem. -Na najin odgovor, da tega nisva delala, nama je dal v podpis tozadevno izjavo in zadeva je bila opravljena. 14. julija 1946 Prekrasen nedeljski poletni dan je -danes. Močno nas ogrevajo sončni žarki, vrhovi gora bleste v svoji beli obleki in se kopljejo v žarkih julijskega sonca. Nebo je kakor umito in odeto v sinji slavnostni! plašč. V mogočnih lokih krožijo nao zlatorumenimi žitnimi polji škr-jančki in žgole hvalnice Bogu, ki je letos izredno bogato blagoslovil polja. S prešerno pesmijo prepelic in, nepretrganim čivkanjem tatinskih vrabičev se meša P°' božna molitev taboriščne slovenske srenje, ki se v dolgi spokorni procesiji pomika čez tristašk0 polje. Za preprostim križem, kJ ne more prikriti okornih rok kmečkega umetnika, stopajo z drobnimi koraki otroci im šolar.11 in v zadovoljstvu žare njihovi °' bražčki kakor makovi cvetovi. Spokorna procesija slovenskih beguncev po tristaškem polju pri Peggezu na Tirolskem 14. 'julija 1946. njimi dolga vrsta mož .iin fantov. -Sklonjenih glav, roke ovite z rožnimi venci im vtopljeni v pobožno molitev stopajo za križem. Vsak pošilja v nebo tisoč prošnja, vsi pa so si edinii v eni prošnji: predobri Bog, skrajšaj dneve našega begunstva, pošlji mam svoje svete angele, ki naj nas kmalu popeljejo domov! Ako pa je -drugačna Tvoja volja, naj se zgodi, kakor Ti hočeš, v Tvojih rokah smo, Tvoji, dobroti, previdnosti in modrosti popolnoma zaupamo. Za podobo fatimske Marije stopajo dekleta .im žerne in iz src jim vre pesem Mariji v čast .in hvalo. Velike ko-pe žitnih snopov, ki so razpostavljene po polju, so nema častna straža te i-zredne procesije. ‘Na gričku pri kapeli Naše ljube Gospe se procesija ustavi in zbere okrog oltarja pod mili-m nebom k daritvi sv. maše. Pred -njenim obličjem begunska družina ponavlja svoje obljube, da bo čisto in trezno živela; spoštovala Gospodove dneve in jih nikoli skrunila s hlapčevskim delom; da se bo vzdržala preklinjanja in grdega govorjenja, da bo zmerna v noši, jedi in pijači. Tako upa doseči milost v Gospodovih očelh in srp,'en povratek v svobodi.o do. movi.no, prosto komunističnega -nasilja -in krivic. Prav tiste ure, ko je lačna begunska družina prosila božjega usmiljenja, pa so Avstrijci v Lienzu po cestah proti njej protestirali in zahtevali njen izgon, češ da bodo sicer begunci vse požrli. Popoldne1, med -otroško predstavo v gledališču, se je pojavila v taborišču angleška in avstrijska policija, češ da so begunci danes demonstrirali za Mihajlo-vi-ča. 31. julija 1946 Začenja se čas hudega in krutega pritiska za povratek. Naši pokrovitelji dobro vedo za naše hrepenenje po domovini, v-edo pa tudi za naš odnos do komunizma, ki v sužnostj. drži domovino, če ne gre zlepa, bo morda šlo zgrda! Razmere v taborišču se v prehranjevalnem oziru silno slabšajo. Hrama je zelo revna: zjutraj neoslajena črna brozga, ki. naj bi bila kava, tudi za otroke, opoldne juha, v kateri plava nekaj fižolčkov, kak makaronček, včasih nekaj krompirja .in kakšno mesno vlakno. Taka opoldanska jed ima 380 kalorij, po uradni u-gotovitvi; za večerjo zopet neoslajena črna kava. Kruh je zelo slab, črn, zmes vsega razen žitne moke in količina mi -natančno in redno določena. Enkrat je štruca na pet ljudi, drugič na deset, včasih pa tudi na več. Ljudje so zelo lačni; reveži so tisti, ki nimajo denarja, niti niso sposobni nekaj zaslužiti, da bi si kruh na črno kupili. Za drag denar se ga dobi in tako vemo, zakaj je tako malo krulha. Pod vojaško upravo v tak položaj nikoli nismo zašli. Vsaj 850 kalorij smo dnevno le dobili. Če bi UNRA imela resnično voljo pomagati, bi navzlic zenačenju z Avstrijci — kav je blef — lahko Pomagala, saj ona vendar tudi Avstrijo zalaga. Sredi najhujše vojne smo imeli vsaj solidno in zadostno prehrano, tudi če so bilo' razbite železnice, podrti mostovi, prehrana je delovala. To stradanje begunske raje ima prozoren namen — spraviti kar največ ljudi domov. Nasilja v obliki predaje in e upajo uporabiti, zato ta krutost z ubogimi, brezpravnimi ljudmi. Zelo smo zaskrbljeni zaradi te Politike UNRE, ki stremi za tem, da vrne kar največ ljudi in jih od vse sedanje kvote obdrži le 10%. Ljudje obupujejo in se vračajo domov, češ da doma rajši od vseka hudega poginejo, vsaj pokopani bodo doma. Težka je preizkušnja maše poti skoz to povojno Puščavo! Tako iz dneva v dan doživljamo nova .in silnejša razočaranja fiad »zavezniki": namesto člove-čainstva in spoštovanja naravnih človekovih pravic se povsod kaže njihov odurni kramarski egoizem, ^a svoje koristi bi izdali in vra-ku prodali tudi svoje lastne duše, zakaj ne bi prodali svojih nekdanjih prijateljev. Za vsem govoričenjem o humanosti preži pra- obraz najodunncjšega egoizma. |_n mi smo za te zaveznike zastavljali svoja življenja, zavoljo n jih '^hio prišli 0b vse, zdaj oropani *e naravnih pravic. Prav je imel ^ladi Anglež, ki mi je na Vetrirnj-skem polju rekel, ko smo dobili status preseljenih oseb, odslej ste DPs — ljudje brez vsakih pravic, ničesar ne morete zahtevati, samo prosite še lahko. Človeka se mnogokrat polašča obup in dvom nad vsem. O Bog, pri vsem težkem razočaranju mi vsaj še vero ohrani v Tvojo ‘neskončno božjo ljubezen, zvestobo in pravičnost! Pomagaj s svojo milostjo, da ne omagam in ne obupam. Pa ne samo jaz, vsi mi, vsi moji slovenski bratje in sestre. Pa če se me le prepogosto polašča obup in dvom, prosim Te, ne štej mi tega v zlo, ne prištevaj mi tega v greh! Neznaten človek sem, po človeško mislim in sodim. Oziraj se na mojo vsakdanjo obljubo, da hočem v Tebe neomajno verovati, zaupati im te ljubiti, pa naj bo trpljenje in preizkušnja še tako velika. Naj mi to trpljenje duševno in telesno in e bo v obup, ampak naj bo Tebi in Tvojemu presvetemu Srcu posvečeno v spravo in zadoščenje. France Pernišek Hvala, gospa Vika Cop, za zgled vernosti in slovenstva! Konec decembra 1985 je v družinski skupnosti in v krogu svojih jeseniških rojakov gospa Vika Čop praznovala svoj 80. rojstni dan. Le kdo bi ji prisodil pri njeni živahnosti, lahkotni hoji in ved-ni zaposlenosti ta leta! K slavju 80-letnice je prišla tudi njena sestra Marija iz Brazilije. Gospa Vika čop je izredno živ član slovenske skupnosti, globoko verna in neomajno zvesta slovenstvu. Ob tej lepi obletnici bi radi kaj več izvedeli o njeni življenjski poti iin je na prošnjo rada povedala, da je doma iz Slovenskega Javornika in da je prvorojenka iz družine Glavič. V družini je bilo sedem otrok. Življenje je bilo takrat težje j-n ko je odrasla ljudski šoli, ki jo je obiskovala na Koroški Beli, se je morala kmalu zaposliti, da je gospodarsko pomagala očetu, ki je delal v jeseniški tovarni. Več let je delala v delavni,c.i pletenin v Begunjah, kamor je hodila peš, kar je kar 'nekaj kilometrov od Javornika. Pozneje še je zaposlila v tovarni pletenin v Ljubljani. Zaslužek je bil boljši in tako si je mogla počasi prihraniti za balo, kajti z 22. letom se je poročila z Gusteljnom čopom .iz znane družine Čopovih. Najbolj znan v Slo- veniji, posebno med planinci, je njen svak Joža, ki si je s svojimi prvenstvenimi vzponi, plezanjem in neusahljivim humorjem zasluzil ime legendarni Joža. Tudi mlada zakonca sta rada hodila po gonih, dokaz za to je, da sta prinesla triletno hčerko na vrh Triglava. V zakonu sta se jima rodila dva otroka: hčerka Sonja in sin Gusti. Po prvi svetovni vojni, ko so se organizirale po vsej Sloveniji mladinske skupine Orlov in Orlic, je1 bili a dalj časa predsednica Orlic v prosvetnem domu na Koroški Beli; njen bodoči mož pa je bil tam trobentač pri Orlih. Rada je tudi igrala pri številnih igrah, ki so jih uprizarjali v 'njihovem prosvetnem domu. Vse živahno kulturno in prosvetno delo je vodil župnik Žbontar, ki je bjl. obenem nam mladim neutrudni duhovni vodnik in svetovalec, pripoveduje ga. Vilka. Ko se je po poroki preselila na Jesenice, je postala delavna članica v jeseniškem prosvetnem domu — Krekovem domu —, ki je še danes kot stavba okras Jesenic. Ko je prila vojska in z njo nemška zasedba, so Nemci .izgnali duhovnike skoraj iz vseh gorenjskih fara. Le tu pa tam so pustili kakšnega ostarelega duhovnika. Ker so Jesenice ostale brez vsakega dušnega pastirja, je gospa hodila ttiolit vsako jutro v cerkev na Sa-vo> ki je bila jeseniška podružnica. Poleg tega je čez nekaj mesecev prevzela s prijateljico pouk verouka prvoobhajancev tudi na Koroški Beli, kjer je fara tudi ostala prazna. Pridružite so se jima tudi druge katehistinje in so vsa medvojna leta opravljale to delo. Enkrat v tem času je bila tud.i birma, kar je delo še pomnožilo. Prišel je birmat škof iz Celovca. Ko so partizani! začeli u-strahovati in pobijati poštene ljudi tudi na tem koncu, ji je bilo večkrat zagroženo, a se ni ustrašila. Kljub vsemu je šla peš pet k*1"1 daleč dvakrat na teden od doma na Koroško Belo poučevat. Še danes pravi, da je bila na tej poti vedno v življenjski nevarnosti'. Zaupala je vedno v božje varstvo in vodstvo in nič se ji ni zgodilo. Konec aprila 1945 je1 vsa družina zaradi svojega trdnega katoliškega prepričanja zapustila Jesenice in so se umaknili v Trboje na domobransko postajo. Prve dni maja pa so se uvrstili v nepregledno množico beguncev, ki so preko ljubeljskega prelaza zapuščali svojo zasužnjeno domovino. Bili. so v Vetrinju, Lienzu in nazadnje v Spittalu. Hčerka Sonja je tu dokončala gimnazijo. Ko so se začela odpirati vrata za preselitev čez morje, so se odločili za Argentino, kamor je odšlo največ slovenskih beguncev iz teh taborišč. Tukaj so si v Caste-larju kmalu zgradili svoj dom. Mož se je zaposli] v mehaničnih podjetji,h in njemu se je kmalu pridružil tudi sin. Gospa Vika pa poleg skrbi za dom ni nikoli mirovala. Resno je nadaljevala delo v Katoliški akciji, kateri se je pridružila že v taborišču. Neutrudno je bodila po svojem okraju nabirat za Slovensko hišo, prosit za naročnino Duhovnega življenja, za članarino Društva Slovencev, sedaj pa še vedno obiskuje slovenske družine za darove za gospodarski sklad. Neutrudna je, nikoli ni odrekla prošnji za kakršnokoli versko ali slovensko akcijo. Ker krajevno spada pod Pristavo, je sedaj njen delokrog tam, pred nedeljsko sveto mašo moli rožni' venec, pride pomagat počistiti pristavski travnik, sodeluje pri nabiranju papirja za dobrobit Pristave. Nič ji ni vstati veliko pred zoro, da pobere okrog trgovin zavržene kartone i)n papirje. Ni prireditve na Pristavi, da se je ne bi udeležila. Hvala ji za tako zvestobo! V Argentini ima sina Gustija in snaho Ivanko ter osem vnukinj im vnukov. Zadnji dve leti sta se jim pridružile1 še dve drobceni pravnukinji. Za vse te svoje vedno skrbi in moli, da bi hodili po pravi poti. Vsem je sama sešila narodne noše, da jih morejo obleči za naše slovenske praznike. Pa tudi sama se še vedno rada obleče v narodno nošo, da tako popestri naše slovensko življenje, saj ji, je slovenstvo poleg globoke vere inajvečja dragotina. Na Koroškem pa je že 12 let njena hčerka Sonja, ki je poro- čena z inž. Bavdažem. Tam ima dva vnuka, ki sta oba univerzitetna študenta na Dunaju in stanujeta v slovenskem dijaškem domu Korotanu. Pred dvema letoma sta prišla z očetom sem obiskat staro mamo, strica, teto, sestrične in bratrance. Tudi za te se njena molitev dviga vsak dan k Bogu, saj ni dneva, da se ne bi udeležila sv. maše, največkrat je navzoča pri dveh, kjer prosi ne samo za svoje; njena skrb v molitvi je tudi za blagoslov in ohranjevanje slovenske skupnosti. Pred devetimi leti ji je umrl mož, a ona je pogumno nadaljevala svoje življenje v trdni veri, da je ta ločitev le začasna. Iz srca ji želimo, da bi nam bila še dolga leta za zgled pridnosti, življenjskega optimizma in neomajne vere! Mija Markež PA BO POMLAD PRIŠLA Pa bo pomlad prišla z oblaki šumečimi, pa bo pomlad prišla z rožami rdečimi, s tistimi rosnimi, mladimi rožami... O, kako se po rožah toži mi! Pa bo srebrni ščip sameval nad ribniki, vali drhtečim se lilijam plaho dobrikali, jug serenado šumel, v senci brez sanjala dva, zvezde visoko bliščale... Oj, ne hodite tja! Jaz pa le pojdem takrat za oblaki šumečimi', jaz pa le pojdem takrat za rožami rdečimi: morda kdaj najdem cvet, morda kdaj srečam oči, tihe, dobre oči, tihe dobre oči. Ivan Minatti Prof. Božidar Bajuk Pogovor z zlaiomašnikom Ivanom Tomažičem Bajuk: Predragi gospod Ivan! Kakšne občutke imaš, ko boš v nekaj dneh praznoval svojo zlato mašo? (5. julija 1986) Tomažič: Moje najgloblje doživetje je, da hvalim Boga za to milost, da sem posta] njegov služabnik. B; Ali bi hotel ob tej priložnosti poseči nekoliko nazaj v spomine na svojo detinsko in otroško dobo? Kako je bilo s tvojim Prvim šo anjem? T: Rojem sem bil 18. novembra 1912 v ljubljanski, bolnišnici. Naša družina je tedaj živela v Razdrtem pri Šmarju na Dolenjskem. Oče Ivan je bil administrativni uradnik, mati Ljubljančanka Frančiška Tončič. Prve štiri razrede sem opravil v Šmarju, petega pa dokončal v Ljubljani na Ledini, ker smo se medtem preselili, v Ljubljano v šentpetrsko faro. 'Nato sem končal klasično gimnazijo v Ljubljani. Vsa leta mi je bil razrednik prof. Osana. B: Kako in kdaj si zaslutil, da te kliče Bog v svoj vinograd? T: Bij sem v dijaških letih v Marijini kongregaciji pri jezuitih pod vodstvom p. Ramšaka in p. Vrtovca. Po maturi sem poromal v počitnicah s starši na Brezje; odločiti se je bilo treba za poklicno nadaljevanje študij. Molili, smo v kapelici pred milostno podobo Marije Pomagaj. Ata in mama sJa odšla že ,i|z cerkve, jaz pa sem še ostal za trenutke pred Marijino podobo. In me je nekaj dvignilo; stopil sem k oltarju in vzel iz šopka rožo. Zunaj me je mama vprašala, odkod imam cvetko. Odgovoril sem, da sem jo vzel Mariji. „Mama, jaz bom duhovnik." .. .In vstopil sem v bogoslovje ter zapel novo mašo pri Sv. Petru v Ljubljani. B: V kakšnih poklicnih okoliščinah so te zajele druga svetov- na vojna, obe sovražni okupaciji in rdeča revolucija? T: Bi.1 sem po novi maši pOslain za prefekta v Škofijske zavode v Št. Vidu. Ko je Nemčija zasedla Gorenjsko, sem se — samo s kovčkom — moral umakniti v Ljubljano. Tu sem pomaga] v šentpe-trski župniji, in bij nato ob ustanovitvi Baragovega semenišča za Bežigradom ponovno imenovan tamkaj za prefekta. B: Kdaj si zapustil domovino in odšel v begunstvo? T: Bilo je v tistih prvih majniških dneih leta 1945. Odšel sem z vlakom do Kranja. Nato sem se pa pridruži] v kolono beguncev skozi Tržič in ljubeljski predor na Koroško do Celovca. B: Kako so preživljali tiste čase doma tvoji domači? Imel s j tudi brata. T: Po mojem umiku so oblasti ponovno preiskovale in vse premetavale na domu mojih staršev, ker so me iskali. Brat Stane pa je bil domobranec v Rupnikovem polku in iz Vetr.i,nja vrnjen partizanom. Zginil je brez sledu... B: Opiši nam na kratko svojo pot v begunstvu in izgnanstvu! T: Iz Celovca sem kma'u odšel s skupino beguncev v Lienz na Južnem Tirolskem. Tam nas je škof duhovnike porazdeli,1 po raznih župnijah. Jaz sem prišel v Anras. Bil sem tam, ko so člani slovenske vlade (Narodni odbor) s škofom Rožmanom skušali, prekoračiti. mejo preko Toblacha in priti do Rima. Ko se jim je poskus izjalov.ijl, sem prisostvoval v Anrasu obredom, ko je škof Rožman podelil mašiniško posvečenje Mirku Kozini, in sem doživ-lial vse veličastno slavje, ki so ga vneti domačini pripravili za novo mašo. Potem sem bij do konca leta 1948 kaplan v Strassemu, nato sem bil pozimi v Turinu in 1. 1949 odplul iz Genove v Argentino. B: Zdaj pa še kaj o tvojem du-šnopastirskem delovanju v Argentini! T: Približmo mesec dni sem o-stal v Buenos Airesu, nato pa odšel v Mendozo. Prišel sem tja prav za „Vcndimijo“ 1. 1949. Škof Buteler me je poslal za kaplana v San Martin do junija, nato pa za župnika v Santa Roso. B: Ko je g. Čase rman odhajal iz Mendoze, kjer je bil za kaplana v župniji San Nicolas in skrbel za naše dušno pastirstvo, sta šla k škofu s prošnjo, da bi Te pustil za nas v Mendozi. Kako sta opravi a? T: Škof mi je omenil, da je poleg 300 Slovencev v Mendozi. tridesetkrat toliko vernih duš v župniji Santa Rosa in v sosednji La Paz, ki je bila tudi brez duhovnika. In sem se odločil za Santa Roso. B: Spominjam se, ko si mi zaupno dejal ob svoji odločitvi1 »»Pojdem! Bo s tem vam v iMen-dozi mehkeje postlano. Škof bo upošteval mojo odločitev." In tako si odšel od nas. čakalo te je obsežno in odgovorno delo, kajne? T: Da, popolnoma sem bil zaposlen. škof mi, je kupil motorno kolo, da sem sploh mogel opravljati tudi dušnopastirsko službo Po posameznih družinah obeh fa-ra. Po šestih letih pa so mi fa-rani kupili inov jeep. Nič nisem vedel; veselo so me presenetili. Vsa leta sem preživel v popolnoma tujem okolju. Domače besede nisem jmel možnosti ne sli-šati ne s kom spregovoriti. Zato Pii je bilo v veliko zadoščenje, ko je vaš pevski zbor j,z Mendoze vsako leto za praznik sv. Roze prihajal in prepeval pri slovesni škofovi maši. Ob popoldanskih urah sPio se pa lahko kaj porazgovo-Piiij. Večkrat je tudi škof prišel ?Ped nas. Tudi slovenska mladina 'P dijaški krožek so me ob počit-P*cah obiskovali za svoje izlete Pii zborovanja. In ko je škof Rožman prvikrat Poiskal Men dozo, sem ga pospre-hii , ker se je ustavil spotoma tudi PPi, rojakih v Rivadaviji. Udeležil SePi se vseh slavnosti med vami. Kaj pa tvoje naslednje in odanje službeno delovanje v žup-hiji Godov Cruz v Mendozi? "T: 11. septembra 1967 sem pre-obsežno mendoško faro v tem pju, kjer župnikujem vse do dolnjega dne. Treba je bilo ptičem oratii ledino. Bil v sem poleg vsega tudi tri leta dekan za departamento Godoy Cruz in Lu-jan. Dvakrat sem po tri leta o-pravljal v Mendozi dolžnost kot Asesor del iServicio sacerdotal inocturno (Nočna duhovniška služba). B: V letu 1961 si dočaka! svojo srebrno mašo. Zanjo smo se mendoški Slovenci nadvse vneto pripravljali. Moj rajni oče je goreče pripravljal zbor za slovesno mašo in za pevski nastop. Tudi ti je zložil prigodniško pesem. Pa je zbor nastopil na odru — simbolično — sam, brez pevovodje, ker je oče tačas že počival tri tedne v grobu. T: To je bil zame najlepš.i. dogodek! Pripravili ste mi po vseh letih samevanja tako prisrčen košček domovine! B: Ob tvojem župnikovanju pa so bili in so še vedno tvoji osebni odnosi do nas rojakov — seveda po tvojih močeh — zelo prisrčni. T: Udeleževal sem se in se -še vedno udeležujem slovenskih prireditev, kolikor mi pač stanovske dolžnosti dopuščajo. Tudi prihajajo pogosto k meni rojaki bodisi na obisk ali, po dušnopas! irskih potrebah, za krste in poroke. Tudi sem vabljen na obiske k posameznim družinam. B: Kot župnik na sedanji župniji si se pred 'eti moral podvreči težki očesni operaciji. T: Tako je bilo, da! A opera- cija se ni posrečila. Zgubil sem desno oko in poslej pač vidi,m samo na levega. B: Kako pa sodiš o tukajšnjem verskem življenju ob svojih du-šnopastirskih izkušnjah? Saj si že skoro 20 let župnik samo v Goti oy Cruzu. T: V Argentini nam manjka ljudi,. Zemlje je tu na pretek. Kruha ne more manjkati. Hodimo po po svojih življenjskih smernicah in smo zato revni, v božjih, očeh. Brez dvoma je naša bodočnost v duhovnem zdravju družine! Kadar bodo ljudje ustvarjali družino po božji volji in Njegovih načrtijh, bomo imeli tudi dovolj dobrih voditeljev, dobrih delavcev in dobrih učiteljev. B: In končno, dragi g. Ivan, še vprašanje, kako pa gledaš na našo slovensko versko in narodno skupnost v Mendozi? T: Vse priznanje vam gre ob zvestem ohranjevanju naše narodne i,n verske tradicije in za vneto sodelovanje na vseh področjih, verskih .im kulturnih. Saj sam veš, da veljate v očeh tukajšnje škofije ves čas, skozi vsa leta, kot versko zgledna narodna skupina! B: Iskrena ti hvala in Bog plačaj za tako odkrit in zanimiv razgovor! Umrla duhovnika M s gr. Branko Dorčič 1. marca je zaradi kapi umrl msgr. Branko Dorčič, duhovnik skop-sko-prizrenske škofije. Rodil se je 1906 v Gorici, o,če je bil pravnik s Krka, mati pa Slovenka iz Gorice. Tako se je Dorčič čutil Primorca in Slovenca, predvsem pa katoliškega duhovnika s širokimi ekumenskimi pogledi. V Ljubljani je na univerzi končal geodezijo. Kot profesor matematike se je po srečanju s svetniškim škofom Janezom Gnidovcem 1. 1928 odločil za duhovništvo in bil posvečen v Prizrenu 1932. Najprej je bil vzgojitelj •semeniščnikov, nato župnik na Kosovem. Zadnji čas je živel v Ohridu. Pri SKA je pod psevdonimom izšel njegov obširni roman ,,Popotniki". P. Benjamin Tomšič OFM 16. marca je umrl nekdanji pro-vincial frančiškanske province sv. Križa v Ljubljani p. Tomšič. Rojen je bil v šmihelski fari pri Novem mestu 1911. Njegov brat je bil sl»' vist in univ. prof. dr. France. §e mlad je vstopil v frančiškanski red in bil posvečen v Ljubljani 1937. Nje' gove službe so bile samo na dveh župnijah v Ljubljani, na Viču in Pr* Marijinem oznanjenju. Bil je dolg9 leta vodilna osebnost med sloven' skimi frančiškani. Nadvse vestno ’n z veliko resnobo je opravljal vsak0 svojo službo. v družini CHrok - samo odpadek! Glas se je slišal v Rami, jok in velik krik: Rahela je jokala za svojimi otroki 'n se ni hotela utolažiti, ker jih ni več. Jeremija Človeško bitje v materinem te-*esu obstaja, brž ko je sposobno Za samostojen razvoj, se pravi, yse od spočetja, čeprav v razvoja spreminja videz od prve celi. Ce prek morule, zigote, blastoci-ste. embrija in fetusa, kot poimenuje medicina posamezne stopnje zarodka. , Večkrat slišimo dvome, češ, ali Je »to“ že človek ali ne, ali ima ”Gi kepica krvi“ že kakšno zvezo ? človekom. Tudi starši ne vedo ltr)ena „tistemu“ brezimnemu, ki fa morda nočejo prepoznati, no-Jfjo sprejeti in nočejo vzljubiti. re po ve da n o mu je, da bi se raz-v'jai in rodil. 'Njegovo življenje Sestane „nekaj“, kar je odvisno 0(j samovolje drugih. Pustimo zaenkrat ob strani vse ezave in stiske, v katerih se mo-,eJo znajti starši, in brez pretvarja poglejmo, kako se znamo sprenevedati, kako se slepimo in nočemo videti resnice! Miniaturni embrij, ki je že šest ali sedem dni vgnezden v steno maternice, ki meri približno mi- limeter in pol: že zna odločati o svoji usodi. Samo on spremeni hormonalno stanje svoje matere iin prekine njen mesečni ciklus. Materi s tem sporoči svojo navzočnost in željo, da ga zaščiti. Ko mati zazna to spremembo, more izkoristiti svojo premoč, da zatre samovoljneža, ki se je tako odločno polastil njenega telesa. Čimprej, dokler si še ne zapre vhoda v maternico, ji ga morajo posesati. To naredijo kar v ambulanti ustanove, kjer se po hodnikih oglašajo tihi, pomirjajoči zvoki klasične glasbe, ki malemu, odločnemu bitijcu odigrajo pogrebno koračnico. In to maj bo nedolžna menstrualna regulacija ali prekinitev zgodnje nosečnosti! Mali nadobudnež se tako odločne zažene v življenje, da se po osmih tednih razvije že v „ke-pico krvi“, kot ga nekateri še vedno imenujejo. Mi pa si ga oglejmo čisto od blizu. V knjigi, izdani leta 1971, sem prebrala tole: „Pred enajstimi leti sem dajal anestezijo pr: operaciji zunaj maternične nosečnosti. Takrat sem držal v rokah najmanjše človeško bitje, kar sem jih sploih kdaj videl. Imel je vsega osem tednov. Ovojnica je bila nepoškodovana in prozorna. V notranjosti je tičal drobcen človeček, komaj centima ter velik. S popkovnico je bil pritrjen na ovojnico in je nenavadno živahno plaval v amnijski tekočini. Ta izredno majhni človeček je bil popolnoma razvit: imel je dolge, tanke prstke, sto- palca s prsti. Njegova koža je bila prozorna. Kot laski tanke arterije in vene so bile najizrazitejše na koncu prstov. Gibal se je izredno odločno in še zdaleč ni bil podoben zarodku s fotografij in slik, ki sem jih tolikokrat videl. V trenutku pa, ko se je odprla ovojnica, je izgubil življenje in dobil značilen videz em-brija v tej dobi, s kratkimi, topimi končinami." To je povest o malem palčku, stara že četrt stoletja, pa kljub temu še vedno raje pravijo zgodbe o „kepici krvi“. Že pred šestimi leti si je genetik prof. Jerome Lejeune iz Pariza ogledal filmski posnetek 'najmlajše filmske zvezde, kot jo je sam imenoval. Očarala ga je drznost in spretnost enajsttedenske Palčice, ki je delala salte: „S stopalci se opre na steno maternice, skrči noge, potem pa se bliskovito odžene z iztegnjenimi rokami. Nekakšna breztežnost njene vesoljske kapsule — plava v amnijski tekočini, ki naredi Palčico še lažjo — ji omogoča, da se giblje lahkotno, razmeroma P°' časi in z izredno naglajenostjo« polna miline in mladosti. Veliko let bo potrebovala, če bo hotela še kdaj ponoviti tako dovršen6 skoke." „Če bi jo upognili, bi jo lahk° stlačili v orehovo lupino. Ali Pa bi jo lahko skrili v zaprto dlan in če bi jo pomotoma preveč s^' sniii, bi jo zmečkali, ne da bi opazili, če pa dlan odpremo, zagledamo pred seboj glavo, možga' ne, notranje organe, roke, noge, vse na svojem mestu. Te zasnove se bodo samo še razvijale, če bi si Palčico pobliže ogledali, bi o-Pazili črte na dlaneh in lahko bi prerokovali prihodnost. Pod navadnim m kroskopom ali nekoliko debeljšo lečo bi prepoznali njene prstne odtise. Zbrani so vsi Podatki, ki jih bo potrebovala za osebno izkaznico. Njen živčni sistem že deluje. Ko jo požgečkajo z lasom po zgornji ustnici, premakne roki, telo in glavo, kot bi hotela zbežati. Zaradi izredno finih tehničnih naprav smo lahko pokukali tudi v njeno osebno življenje. Posebni hidrofoni so zaznali najbolj Preprosto glasbo: zamolklo, globoko in pomirjajoče udarjanje materinega srca se je izmejavalo z ostrimi, hitrimi, enakomernimi Klasovi srca male Palčice, ki se je zagnalo v življenje. Bitje materine aorte posnema ritem kontrabasa, hitri, enakomerni glasovi srca male Palčice pa udarjajo osnovni ritem, kakršnega srečamo pri vsaki prvinski glasbi. Res, zelo prvinski, kajti ta glasba je Prva, ki jo je slišalo vsako človeško uho. Vsakemu novemu življenju materina aorta kuje upanje1. 'Enajsttedenski Palčici lahko to Upanje v hipu zatre vakuumski sesalec; veselo, življenja polno skakanje in obračanje kozolcev Se spremeni v labodji sperv. . . Te smrtonosne naprave vsak dan raztrgajo in zmeljejo v izničenje °kromno palčkov in palčic! Mi pa temu pravimo prekinitev nosečnosti ! Dogodi se, da jilh odstranijo še po treh mesecih rasti ali celo kasneje. Zelo hitro rastejo in takrat že zdavnaj niso več palčki in palčice, zato pa jih morajo pokončati na okrutnejše načine, ki jih ni še nihče opisal v nobenih od naših mladinskih, ženskih ali družinskih revij. Ali sc bojimo, da bi se kdo ob opisih in fotografijah zgrozil? Samo 'z tujih revij zvemo, da jih razkosajo in po kosih odstranijo, požgejo z injieiranjem kemikalij, sprožijo popadke ali s carskim rezom — sectia parva — izvlečejo na dan in jim potem prekinejo življenje, če za to lahko uporabimo tako mil izraz. Smo pač kulturni, spodobni im uvidevni ter polni razumevanja. Ko b' vsaj vedno in povsod pokazali razumevanje za matere in otroke, ne samo takrat, kadar leporečimo o prekinitvi nosečnosti, odpravi plodu, abortusu, splavu, ali celo o čiščenju maternice in v novejšem času o prena-taln: evtanaziji! Govorimo le o majhnem zdravniškem posegu. Morda mati res dobi tak vtis, ko jo v operacijski dvorani obda zdravniško osebje, ki s pomočjo najnovejših tehnič-n h pripomočkov opravi svoje delo hitro, učinkovito in zanesljivo. In še nekaj inas vara in slepi. Dejanje je našim očem prikrito, zlasti pri vakuumski aspiraciji: stene maternice skrivajo telesca malih palčkov in palčic. 'Niti zdravniki nit: matere ne vidijo žitvovainih otrok. Zdravniki delajo, kar je njihova dožnost, matere, kar je njihova uzakonjena pravica. Nočemo priznati, da u-bijamo, ali pa tega ne čutimo več, kajti ubija le tisti, ki žrtev vidi. iNočemo priznati, da silimo zdravnike, da prelamljajo Hipokratovo prisego. Ne uvidimo, da tak načim ubijanja, kjer so žrtve nevidne, ne pozna meja. Tako kot nekoč plinske celice danes vakuumski aspiralci in k rete ustvarjajo nekakšino pregrado med nami in žrtvovanimi bitijci ter delajo iz grozodejstev rutinsko banalnost, poklicno dolžnost, kjer vsa čustva otopijo ali se sprevržejo v surovost. Otopelost čustev je velika ihiba današinjega človeka! Nismo več zmožni ali pa nočemo prepoznati človeških bi-tijc v palčkih in palčicah, ki prekipevajo v sli po življenju. Njihovo izničenje je z zakonom dovoljeno iin zato utemeljeno, torej je ni stvari, ki bi nas zaenkrat lahko odvrnila od — množičnega pobijanja. Kako naj se potem še čudimo, če prebiramo takele izjave ameriških zdravnikov: človečnost nerojenega je »nerešljivo vprašanje"; nerojen otrok „ni živ, ni človek, v bistvu košček tkiva"; .fetus ni nič"; »fetus ini človeško telo"; če fetus pri šestih mesecih »morda lahko čuti bolečino" (dejansko jo čuti; saj reagira nanjo z zvijanjem in morda že z jokom), „to enako velja za ribe in muhe ali pa za te še bolj"; me-poškodovan fetus je v posodi za odpadke kazal znake življenja, toda po mnenju zdravnika je bil to »refleks vretenčarja"; za ameriške feministke je nerojen otrok »parazit", ki lahko celo »umori svojo mater"! Za inekatere pa je celo »manj kot človek"! Le naj-okrutnejši ubijalci so s tako trditvijo lahko opravičili svoja grozodejstva. To, kar ostane po vakuumski aspiraciji, so »ostanki spočetja, vidni v stekleni posodi, celi ali v kosih", nekaj, kar lahko »vržemo v stranišče hli v smeti". Neljubljen otrok je »za stopinjo nižji od živali", ali »problematična bitnost", ali »Žival, ki ni človek". Neki zdravnik je ugotavljal: »Smili se mi sestradana mačka... toda nerojen otrok, ki ga nihče ne mara, ni obžalovanja vreden." Ali si moremo ob takih izjavah še vedno zatiskati oči? Le skozi zelo ozko špranjo smo pokukali v svetovno klavnico nerojenih trok ali v današnji holokaust, kot to nekateri imenujejo, ko sm° brali o trgovini z zarodki, o P®' skusih, ki jih delajo na živi*1 zarodkih in z nj mi, o presajanj® organov z zarodkov na ljudi *® podobno. Še vedno smo si zatiska li oči, če smo se zgražali sam0 zaradi takih dejanj. Zgroziti 0 se morali zato, ker so nam zdal popolnoma jasne logične p°s,e_ ce abortivne miselnosti in P°sU rovelosti ljudi. Kot primer naj navedem sam0 finskega zdravnika in „razisk°' valca“ dr. Marttija Kekomakija. Ta poleg želodcev uporablja tudi glave živih fetusov, na katerih raziskuje možgansko presnavljanje. „Fetusi so čisto živi, ko jim odrežem glave," je izjavil, ko je opisal poskus, „pri tem pa so a-nestetiki popolnoma nepotrebni", zagotavlja. S čim opravičuje svoja dejanja? Oin opravičila sploih ne potrebuje. ..Odpravljen otrok je samo odpadek in med odpadki konča. Tudi vi ga morate tako jemati, za nič drugega ni." In še pristavlja: „Zakaj družba ne bi imela koristi od njega?" Ali bomo v taki družbi sploh preživeli? Vsepovsod srečujemo samo masilje in zdaj grozi čedalje večje nasilje nad bitji, ki so v vsej zgodovini človeštva najbolj zatirana in brezpravna, če bi te nepregledne množice ljudi pustili živeti in spregovoriti, njihovega protesta ne bi mogli ne preslišati ne utišati. Gotovo bi nam očitali, da smo hinavci, morilci iin izprijenci. . Vanja hrzan navodilo o krščanski SVOBODI IN OSVOBODITVI Kongregacija za verski nauk je dne 22. marca 1986 izdala nov dokument »Navodilo o krščanski svobodi in osvoboditvi". Na tiskovni. konferenci 5. aprila, ki ji je predsedoval kardinal Jožef Rat-ziinger, so predstavili ta novi dokument, 'kii je v sedanjem trenutku izredno pomemben. Prihaja eno leto za Navodilom o nekaterih vodikih teologije osvoboditve in je nekako dopolnilo te listine. Navodilo ima pet poglavij. V prvem poglavju je orisan sedanji položaj svobode. V 'drugem poglavju listina razmišlja o človekovi poklicanosti in o njegovi drami glede svobode: kdo je svoboden? Gorje, če človek pozabi na svoje dostojanstvo, da je namreč »božja podoba", iin se oklene Pogubne laži sodobnega ateizma. V tretjem poglavju Navodilo po- udarja, kako je Bogu ljuba pristna rast in napredek te svobode. 'Zgodovina osvoboditve ima svoj prislni izraz v Kristusovi velikonočni skrivnosti. Nato v četrtem poglavju Navodilo slika, kako se v tem edinstvenem dogodku začenja stoletja dolgo osvobodit-veno poslanstvo Cerkve v blagor človeka. V zadnjem poglavju Navodilo razlaga krščansko krite-rlplogijo za osvoboditve no prakso, kjer še posebej govori o naravi i:n pomembnosti socialnega m a uka Cerkve. MI MLADI 2^ IN NAŠ TISK Zakaj je tako lahko vzeti v roke vsakdanje vsakovrstne publikacije, tako težko in utrudljivo pa dobro im poučno knjigo? Vsak dan hodimo mimo trgovin in kioskov, kjer so izpostavljene revije. Vsak dan vsrkavamo vase njih članke :in .ilustracije. Neprestano gledamo njihovo propagando po televiziji ali jo slišimo po radiu. Prišlo je nekako v modo, kupovati in brati te vsakdanje publikacije. Kdor ni obveščen o vseh imtimno življenjskih problemih današnjih zvezd, je staromoden. Na splošno, če že ti. niso odkrito nasprotni verskemu gledanju, ga pa vsaj popolnoma ignorirajo. Ustvarjajo tako javno mnenje, ki je brez Boga; ki je izgubilo občutek greha. Ustvarjajo svet brez obveznosti. Oslepijo človeka, da presoja vso realnost iz naravnega vidika in da usmerja vse svoje sile lo za naravni napredek. Opisujejo nad vse nenaravno obnašanje kot najbolj normalno in logično. Objavljajo take s tv arh ki bi morale ostati najbolj zamol' čane im. namesto da bi povzročal6 človeku gnus, najbolj pogodijo človeški radovednosti. Dostikrat se braci takih puhli' kači j smatrajo za „učene in napredne" i:n označujejo dobre knji' ge kot starokopitne in enoliČn6, Najlažje je sebe opravičiti s tem, da drugega osmešiš. Osebi, ki P8 iskreno išče kaj več, kot ji nU' d.ijo te „napredme publikacijo -ustvariš predsodek in odpor d° resne besede in tiska. Ne zahtevajo od nas večje#9 poglabljanja. Razpravljajo o Pr°' blemiih, ki jih večina, še posebno v mladostni dobi, doživlja. Svetujejo take rešitve, ki slonijo ina egoizmu, lastnem »jazu", ki človeku tako ugajajo in ga trenutno pomirijo. Nikjer pa ni opaziti kakšnega namiga k samopremago-vanju im potrpežljivosti, ki človeka tako odbijajo. Vsak, ki, kupuje in bere tak tisk, vede ali nevede prevzema in odobrava tako mišljenje, ki opravičuje samega sebe v svojem sebičnem ravnanju. Dobra in resna knjiga pa morda na prvi pogled ne pritegne. Pisana je brez vsakega lažnega napihovanja ali) čenč, ki najboj bralca pritegnejo. Ni, branje za kratek čas, ampak za premišljevanje. Treba si je vzeti čas. In kar je najvažnejše in najtežje, je pa to, da nam dostikrat dobra knjiga pove to, kar nam malokrat kdo odkrito pove: »Življenje je eno samo. Izrabi ga čim bolje; ne le v lastni prid, ampak tudi v prid bližnjega. In srečen boŠ.“ To spoznanje, ki se tako ostro odbija od vsakdanjega človekovega mišljenja »uživaj, grabi", v Prvem hipu človek ne more doumeti, ne more sprejeti in se mu zdi nerealno, utopično, smešno, otročje. Nato se mu začne oglašati vest. Človek začne počasi izgubljati tisti mir, ki je mislil nositi v sebi, in začne presojati svoje življenje. Vidi pred seboj novo, drugačno življenje, polno 'kompromi- sov. Zdi se mu pretežko. In če nima resnega namena spoznati resnice, knjigo zažene proč. Ta nemir pa hoče potlačiti z lahkomiselnim ali slabim tiskom. Tam najde opravičilo za svoje dotedanje ravnanje. Pa ine samo to. Trudi) se, da bi bili tudi drugi istega mišljenja. Podtika jim slab tisk in osme-šuje dobrega. Vedeti moramo, da je namen tistih, ki izdajajo dnevne časopise, publikacije, knjige, šolske tekste, dostikrat samo dobiček; ne glede na to, ali objavljajo či-sfo resnico ali zablode. Iščejo senzacije, ki bi jim čim več nanosile. Na to, da lahko mladega, še neizkušenega človeka zavozijo na stranski tir, pa sploh ne pomislijo. Ne merijo posledic. Zato naj bo v našem načrtu, naučiti se »kritično brati in presojati" vse te publikacije, kar pomeni razbrati resnico in namer-nost pisca. Da pa lahko razberemo resnico, jo moramo poprej spoznati. Zato je naša odgovornost, da se o njej poučimo. Franc Sodja piše: »So knjige, ki plemenitijo, in so knjige, ki kvarijo. Koliko mladih ljudi je ob knjigi izgubilo vero ali poštenje ali največkrat oboje! In koliko ljudi je ob dobri knjigi našlo pot do Boga ali do junaške žrtve za bližnjega 1 Resnično: Pot v pustolovščino je za vsakega mladega človeka, ki se spustil v svet slovstva. Potrebuje vodnika in počasi mora dozorevati. tako, da bo s a in znal ločiti zrnje od plev im bo sam imel toliko moči, da bo knjigo odložil, če zasluti, da mu škoduje- S tem si pridobil ne le široko razgledanost, ampak tudi moralno moč za vse življenje.. ... „Cerkev opozori :na posamezna dela, ki utegnejo biti nevarna, če jih ne beremo pridržano. Vsak človek pa mora biti sam dosti iskren, da presodi, kaj zmore. Poleg iskrenosti, je treba odločnosti do sebe. Najbolj nevarno je to, da človek samega sebe vara in uspava." Neki pisec zagotavlja: »Pero v umazanih rokah je najostrejši meč, najhujši strup. Z njim je možno uničiti narod, celo stoletje." Res: če je umazanija pomešana z umetnostjo, če je slabo povito z lepim, je še hujše, kot če se slabo direktno pokaže našim očem. Težje je razkrinkati resnico. Marsikdo po nevednosti odobrava to, kar bi drugače zanikal. Zato odgovornost ini samo na bralcu, ampak tudi na tistem, ki tisk izdaja in svetuje. Ali lahko mladi kaj napravimo za branje in širjenje dobrega tiska in še posebej slovenskega? Počutimo se nemočne, brez vpliva. Medtem ko mi tako mislimo iin napačno sklepamo, drugi to obračajo v svoj prid: prodirajo na važna mesta v tiskovni akciji in pridobivajo vedno večji vpliv nad nami, ko nam na mil način vsiljujejo njiihovo enostransko gledanje na življenje. Čas je, da se temu zavestno upremo in spremenimo naše mišljenje glede tiskovne akcije. Kot katoličani se moramo zavedati, da je v sedanjosti ravino dober tisk način za razširjanje božje besede. Da si ravno z branjem dobrega tiska pridobivamo mnogo znanja im razgledanosti. Izoblikujemo si svojo osebnost, da ne podležemo napačnim vplivom. In ne samo to. Z branjem dobrega tiska moremo pravilno tišine riti svoje življenje i® s tem hiteti sreči že na tem svetu naproti. Vsak od nas lahko pripomore k izboljšanju tiska s tem, da dobrega podpira in kupuje, slabega pa odklanja, še posebno, če je sramotile® za Cerkev in Boga. Iz prepričanja ga ne berimo, ne podpirajmo, ne delajmo mu tudi nezavestne propagande! Tiskovna akcija naj pobudi med mladimi tudi talente za pisamje, naj jih odkriva im razvija. V slovenski skupnosti imamo lastni verski in drugi dobri tisk. Naša dolžnost je, da ga beremo, da ga podpiramo z idejami, članki, konstruktivno kritiko, pa tudi gmotno. Naklade m asih listov so zelo majhne v primerjavi z nakladami tujih Li,stov. Zato so stroški sorazmerno večji in njih izdajanje zahteva več žrtve, škoda bi bilo, da bi bilo to zunanje dejstvo vzrok, da 'bi naši listi in revije 'nehali izhajati. Razširjajmo ga in navdušujmo ostale zanj! Rečeno je: „Kar se Janezek nauči, to Janez zna.“ Če ne bomo od mladega začeli z branjem resnega tiska, je manj verjetno, da ga bomo začeli, ko bomo starejši. Vsaj nekaj minut dnevnega branja, če in e več! Imamo dosti ljudi, ki bi bili veseli, če se jim bi približali in Prosili za mnenje glede te ali one ‘knjige. Radi nam bi dali tudi svoje na razpolago. Pomagajmo 'drugim pri izbiri knjig! Če ne bomo mi, pohiteli, nas bodo še naprej drugi prehitevali. In to tisti, ki ne želijo ravno pokazati človeku prave rešitve, ampak tisti, ki; želč pognati človeštvo še v večjo temino. In kar je najhujše in nam katoličanom v opozorilo — oni se stalno pripravljajo na ta skok in izrabijo vsako priliko, medtem ko se mi nekam komodno in nepripravljeno zanašamo na delovanje ostalih katoličanov. Ne bomo dajali Bogu odgovora samo za to, kar smo naredili, ampak tudi za to, česar nismo storili in smo nosili na svoji odgovornosti. Rozka Snoj PESEM O KRUHU IN VINU To pšenično klasje božji kruh za vas je, brašno za na pot. Čisto vino v čaši dano žeji vaši za na pot odtod. živi kruh in kruh življenja, Plemenito, žlahtno vino, druži v božjo nas. družino, da dospemo v domovino! Če ste1 lačni', dajte, Plene se najejte Prav do sitega! Če ste žejni, pijte, z mano napojite Se do dna, do dna! živi kruh in kruh življenja; Plemenito, žlahtno vino, O druži v božjo nas družimo, da dospemo v domovino! Daj, spreminjaj vase nas, da večne čase bomo tam kot ti! Polni nas in čisti, da v svetlobi isti s tabo bomo vsi! Živi kruh in kruh življenja, plemenito, žlahtno vino, druži v božjo nas družino, da dospemo v domovino! Branko Rozman Lojze Kozar svečnik, Zdravko je čutil, da si pridobiva njihovo zaupanje, videl pa je tudi, kako počasi in previdno se mu ljudje približujejo. Toda ni smel biti nepočakan, z ihto bi lahko vse samo pokvaril. Cerkev je bila okajena, zaprašena in umazana od vrha do tal. Po stenah je bilo polno podob, slik, kipov in skoraj ob vsaki podobi je bil šopek papirnih rož, o-krog Marije pa široki venci, zbledeli in zaprašeni. Bog ve, kdaj jih je kdo tja namestil, nihče pa si jih ni upal odstraniti. Omet je tu in tam odpadal, pravzaprav so odpadali debeli sloji apna, s katerim so od časa do časa cerkev prebelili. Klopi so bile stare, iz debelega lesa, ki pa je bil že ves razjeden od črvov in marsikatera klop se je držala pokonci le še bolj iz navade, saj je bilo podnožje že čisto preperelo. Pod klopmi je bilo toliko umazanije, da je zaudarjala im kljub zračenju je bil v cerkvi vedno nekakšen neprijeten duh po trohnobi. Obhajilna miza je bolj visela na oporah, kakor pa stala na podstavku. Vse je zahtevalo obnove, toda kako naj Zdravko pridobi ljudi zanjo, ko pa so na vse, kar je sedaj in kakor je sedaj, čustveno močno navezani. Zdravko se je najprej lotil župnijskega sveta. Ko je z mirno in pametno besedo premagal prvi odpor, predvsem pa pomisleke, koliko bi obnovitev notranjosti cerk-kve stala, je začel z oznanili. „Gotovo pogledate včasih tudi v kako drugo cerkev in ste videli, kako lepo so mnoge cerkve u-rejene. Svetle, zračne, da je človeku kar veselo pri srcu. Tudi naša cerkev kliče po obnovi. Bil® je lepa, čista, lepo poslikana, toda sedaj so barve že obledele, stene se luščijo, da se jih ne smemo nikjer dotakniti,. Zato sm° se na seji župnijskega sveta menili o tem, da bo treba tudi našo cerkev obnoviti. Poglejte samo te mnoge papirnate rože, šopke in vence: kdo bi lahko p°' vedal, kakšne barve so bili, ko s° bili novi. Kakor se najlepša obleka postara, obdrgne, zbledi in si moramo kupiti novo, pa če s»° staro imeli še tako radi, tako mo- ramo narediti tudi s cerkvijo. Obnoviti moramo njeno notranjo opremo. Postaviti bomo morali nov oltar, mizo, da bomo lahko maševali obrnjeni k ljudstvu. To imajo že vse cerkve in čas je, da jih vsaj v tem dohitimo. Nam bo tu. di nekoliko lažje, ker imajo drugi Če izkušnje glede velikosti oltarja j,n nam bodo mogli svetovati. Seveda moramo delo zaupati arhitektu, ki bo za oltar in notranjo opremo naredil potrebne načrte. Vemo, da bo največ ugovorov IVoti temu, ker bomo morali za-radi ureditve odstraniti inekaj kihov. Poglejte, v naši cerkvi ima-jho kar sedem Marijinih kipcev, predstavljajo sicer isto Mater n°žjo, toda prineseni so z raznih h°Žjih poti. Tako imamo Marijo nd Marije Bistrice, iz Mariazella, ntime; imamo Marijo ubogih iz ~anneuxa, lurško Marijo in nekaj ' rUgih. Vse te podobe so brez u-niotniške vrednosti, saj niso delo ahega kiparja ali rezbarja, am-h,ak so navadni mavčni odlitki, ki ,h izdelujejo v kalupu na tisoče *n tisoče. Seveda za vsako podobo stoji |*eka družina. Prinesli so jo vaši Redniki s te ali one božje poti, f vam je podoba tem dragoce->,ehŠa, ker se veže na spomin va-ifh dragih prednikov. Zato prav 8.s*e,i ki bi bili prizadeti, lepo pro-t **>> da ge že prej sprijaznite s - n*, da bo morala marsikatera ^°doba biti odstranjena, če hoče-jj° imeti lepo, sodobno cerkev. a^era, o tem ne odločam jaz, ker sem premalo strokovnjak za to, da bi vedel, katera je umetniško več in katera manj vredna. Držali se bomo mnenja strokovnjakov in se z njihovo odločitvijo sprijaznili. Seveda prenova cerkve ne bo gotova kar v enem letu, ampak postopoma, kolikor bomo mogli zbrati denarja." Med ljudmi je zavladalo razburjenje. „Toliko let je bilo vse v redu, zdaj pa je naenkrat vse zanič, kar imamo," so se hudovali stari. „Vse se postara, tudi cerkev," so ugovarjali mladi. „Lepo, saj je vse lepo, toda kdo bo vse to plačal ? In arhitekta hoče imeti ta zanesenjak? Ali sploh ve, koliko arhitekti zaračunajo?" „Kaj je treba načrtov. Kdor bo delal oltar, maj pridem sem, zmeri in naredi, pa bo prav tako v redu." „Nova metla, saj pravim. Vse bi rad ven zmetal. Še Marije so mu napoti." „Če bo vse ven zmetal, bomo gledali prazne stene?" »Koliko so se ženske roke trudile, da so naredile toliko in tako lepih rož iz papirja! Pravo umetniško delo. On pa vidi samo to, da so barve nekoliko popustile, ne vidi pa skrbi in truda, ki je bil zanje potreben." Naslednjo nedeljo jih je čakalo resnično presenečenje. Vsi u-metnjj šopki in venci so izginili. Namesto njih je bila na podstavku majhna vaza s svežimi .roža- mi. Svetniki so naenkrat izstopili, postali vidnejši in pomembnejši, rože ob nogah pa so k njim usmerjale oči,. Cerkev je bila videti bolj vesela, naravnejša. Po prvi maši pa se je zagnala v župnišče majhna, debelušna ženska, tresla se je od razburjenja in planila v kuhinjo: „Kje je naš venec? Povej, kam si dala naš venec?" Bariča se ini takoj znašla, za kakšen venec gre in je mirno vprašala: „Kakšein venec? Ne vem, kakšen venec mislite." „Ne laži,! Ti si ga vzela proč od Marije Bistriške in namesto venca si postavila tja ničvredni lonček z zanikrno rožico. Hočem venec, da ga namestim nazaj, kjer je vedno bil," je začela vpiti. „A tako! Za tisti venec gre? Čakajte, da vam razložim..." ,,'Nič ne bom čakala in nič si ne dam razlagati od take punčare, kot si ti. Hočem venec, da ga odnesem nazaj v cerkev." Tedaj je vstopil župnik. „Že v svojo sobo sem slišal, kaj bi radi, mati. Malo potrpite, da se pogovorimo." »Nimamo se kaj pogovarjati. Dvajset let, če ne več, je bil tisti venec pri Mariji in naredili so ga naša mati, Bog jim daj dobro, zdaj pa pride nekdo od bogve kod in ga kar tako odnese. Tega ine pustim in ihočem venec nazaj!“ »Čakajte, mati* saj cerkev ni samo vaša. Cerkev je nas vseh." »A tako! Vi mislite, da je vaša in lahko v njej delate, kar se vam zljubi? Mi smo bili tukaj, ko vas še na svetu ni bilo, vi pa ste komaj prišli, pa si že lastite ne vem kakšne pravice." »Vidite, mati, sami ste rekli, da je venec že dvajset ali več let star, ali ne mislite..." ,;Nikar mi neprestano ne govorite mati. Saj nisem vaša mati." »Klical bi vas po imenu, pa 'ne vem, kako vam je ime. Vam bom pa rekel samo vi, če vam je tako ljubše. Glejte, če bi kupili sebi obleko pred dvajsetimi leti, tudi če bi jo ves čas hranili v omari, ne bi jo enkrat oblekli, bi s® obleka že davno postarala, zgU' bila bi nekaj barve in predvsem bi prišla iz mode. če bi se v njej prikazali na cesti, bi vsi gledali za vami." »Iz mode, pravite? Cerkev vendar ni. modni salon. Kako morete obleko primerjati z vencem?" »Čeprav se čudno sliši, se ven' dar tudi v cerkvi ravnamo v mar sičem po modi, se pravi po okusu tistega časa. Nekoč je bi] okus drugačen, kakor je danes. P1"*' merjajte samo stare cerkve z no' vimi.“ »Nisem zato prišla, da bi kaj primerjala. Hočem samo naš venec in inič drugega." »Ja, kaj hočemo. Bariča, princ si venec." »V kamri jih je cel kup. Kate rega?" »Tistega, ki je bil pri Mariji n9 levi strani spredaj." Bariča je šla in prinesla vene*6' »Zdaj pa ga dobro poglej^ Kakšne barve je bil? Tudi vi s to že gotovo pozabili. Vidite, koliko je v vsaki roži prahu in kako je vse prepredeno s pajčevino? Od daleč se vse to seveda ne vidi, zato vam ne zamerim, da se tako potegujete zanj, toda če ga pogledate od bliže, morate priznati, da tak venec Mariji pač ne dela časti." ,,Nihče ga ne gleda od blizu. Glavno je, da je od daleč v redu." „Motite se. Ni važno, kako se vidi. od blizu ali od daleč, važno je, kakšna je stvar sama na sebi. Tudi pri človeku ni važno, kakšen se zdi, samemu sebi ali drugim, važno je, kakšen je v resnici, torej pred Bogom, ki človeka natanko pozna takega, kakršen je in se pred njim ni mogoče pretvarjati ali ustvarjati kakšen videz." »Človek je nekaj drugega. Ga vendarle ne boste primerjali s takimle vencem!" »Poglejva še drugi vzrok, zakaj papirnate rože -niso primerne za cerkev." »Zakaj ne bi bile primerne, ko pa so bile v cerkvi dolga leta, morda celo sto-etja?" »Zato ne, ker niso pristne, ker niso prave. Lahko bi rekli, da lažejo, ker so rože in niso rože, niso žive.. V cerkvi pa mora biti vse pristno in nič lažnivega." »Prej pa mi so (bile lažnive? Zakaj so prej bile dobre v cerkvi ? Toliko časa ni nikomur prišlo na misel, da rože, take papirnate, lažejo. To ste si vi izmislili." »Tudi prej ni bilo dobro. Ali so vaša mati vprašali župnika, če lahko tak venec postavijo k Mariji?" »Zakaj bi pa vprašali? Vsak pameten župnik mora biti samo vesel, če se kdo sploh spomni na to, da Mariji prinese venec." »Vidite, tako so postavljali v cerkev tudi podobe. Nihče ni vprašal, ali so podobe kaj vredne, ali zbujajo pobožnost, ko jih pogledamo, ali ‘b.o cerkev z njimi kaj pridobila. Ne, ljudje so podobe kupili kje na kaki božji poti iin jih postavili v cerkev. Župnik je to mirno trpel, ker se ni hotel ljudem zameriti." »Zakaj pa vi ne delate tako?" »Ker so ljudje danes veliko bolj izbirčni, lahko tudi rečem, da bolj vedo, kaj je lepo in kaj ni. Na televiziji lahko vidijo velike umetnine in si vzgajajo okus, zato ne prenesejo vsega, kar so prenesli nekoč. No, da se ne bova predolga mudila, pa povejte, ali res hočete ta venec, zdaj, ko ste ga videli od blizu, dati nazaj k Marijinemu kipu?" »Če bi ga doma malo očistila in izprašita, bi bil mogoče še nekaj časa dober." »Očistiti ga -ne morete. Prah se je tako zlepil s papirjem, da bi ga morali umiti. To pa veste, da ne gre. Pa tudi, če bi šlo: kako mu boste pa vrnili prvotne barve?" »Ni bilo treba, da ste ga vzeli s stene. Potem bi bilo vse prav." »Ne bi bilo prav, ker je umazano, pa raj to opazimo ali ne." »Ga bom pa vzela domov. Nam bo pa doma še nekaj časa spomin na pokojno mamo." „Kar vzemite ga in ne bodite hudi. Vse to delamo samo zato, ker bi radi imeli lepo, čisto cerkev." Takih zapletljajev je bilo še več, toda Zdravko je znal stvari tako vzeti v roke, da so vsi vsaj na pol potolaženo odšli, čeprav s priokusom grenkobe. Hujše je bilo s podobami in ko je bilo treba iz cerkve odstraniti stare klopi. Ljudje pri tem niso hoteli pomagati, da je moral Zdravko sam z Baričino pomočjo izprazniti cerkev. Pri težjih stvareh pa je poprijela še Rozika. Klopi so bile tako trhle, da so se lomile že med potjo, ko so jih nesli ven. „Položimo jo nekoliko bolj trdno na tla. Naj se razbije, ker je zanič," je rekel Zdravko, da bi se ljudje laže sprijazili s tem, da so potrebne tudi nove klopi. Podobe so spravili v župnijsko vežo, kjer je bilo zdaj tako tesno in so svetniki delali tolikšno gnečo, da je moral vsak mimoidoči dobro paziti, da se ni s katerimi spopadel. Nazadnje je v cerkvi ostal samo glavni oltar in dva stranska. Vse so prekrili s polivinilom. Ostal je tudi težak in masiven pod pod klopmi, ki se ga župnik z dvema pomočnicama ni upal lotiti. Računal je s tem, da ga bodo ljudje sami odstranili, ko ■bodo stene prebeljene. Naslednjega dne so prišli tesarji, se pravi mojster in dva delavca, ki so postavili odre v cer- kvi, da so lahko pleskarji začeli notranjo obnovo. Najprej sc odstranili debel sloj beleža, nedotaknjene pa so pustili freske na stropu, ki so predstavljale Marijino vnebovzetje in štir.i evangeliste. Slike so prišli obnavljat posebni strokovnjaki, pleskarji pa so cerkev prepleskali po arhitektovem načrtu v svetlorumeni in rjavi barvi. Temeljito so očistili zaprašena barvasta okna, da so zasijala v prvotnem sijaju Ko so odstranili odre, je bila cerkev sveža, pomlajena, vsa sončna in vesela, da so se tudi ljudje počutili v njej pomlajene in bolj vesele, čeprav so že nekaj nedelj samo godrnjali: „Zopet smo imeli mašo v gozdu. Je to pametno, kar naš župnik počenja? Saj je toliko lesa v cerkvi, da še do oltarja mi mogoče videti." Prava vojna pa se je začela šele takrat, ko je šlo za to, kateri kip in slike bodo prišli nazaj na svoje mesto in kateri ne. Vse, kar je bilo novejšega, kičastega, iz mavca in podobnih snovi, je imelo veliko zagovornikov. Rekli so, da je novo in da je stalo veliko denarja, zato mora priti nazaj. Ljudje so kar naprej oblegali župnika, zahtevali in grozili, da njihov kip, se pravi kip, ki. so ga nekoč kupili njihovi predniki, tudi v prenovljeni cerkvi ne sme manjkati, sicer ne bodo več prišli v cerkev. Župnik ni hotel dati nikomur nobenega tipanja. Za stare kipe, ki so bili v cerkvi, se ni potegoval nihče. Žup- nik pa je slutil, da so prav ti vredni, da jih postavijo nazaj. Posvetoval se je s strokovnjaki in ti so mu svetovali, naj postavi nazaj v cerkev samo stari leseni kip Matere božje, ki pa ga je treba najprej temeljito očistiti in zavarovati pred črvi, potem pa še dva kipa apostolov: Petra in Pavla. Vse drugo pa je kičasto blago in v cerkev ne spada. Zdravko je bil zadregi, kako naj to ljudem pojasni in jih pridobi, saj ni hotel ljudi dražiti in delati razdora med injimi in seboj. Dolgo je premišljeval, potem pa je neke nedelje govoril samo o tem. Na začetku pridige je dolge hodil naokrog, preden se je mogel osredotočiti na bistveno, ko pa se je zbral, je bil jasen, oprijemljivo prepričevalen, da mu ni bilo mogoče v ničemer ugovarjati, vsaj ne z razumom, edino srce bi se mu lahko še nekoliko upiralo. „Rad bi vam pojasnil, sestre in bratje, zakaj je neka podoba umetniško delo, polno notranje lepote, drugo pa je navaden, recimo obrtniški izdelek brez prave vrednosti. Razloček je že v tem, kdo in kako jih je izdelal. Vzemite človeka, ki je podobo rezljal dolge dni. Ukvarjal se je z njo dneve im dneve in skušal je lesu ali drugemu materialu izvabiti tiste poteze, ki jih je videl v svoji duši, v svojem srcu. Morda se mu ni Popolnoma posrečilo, da bi vse, kar je nosil v svojih mislih in čustvih, mogel prenesti tudi na les, >z katerega je podobo izrezoval, toda nekaj njegove zamisli je v podobi le ostalo in to sedaj sije v nas, ko tako podobo gledamo. Lahko se zgodi, da je taka podoba ma videz okorna, da sorazmerja niso po naravi, pa vendar na neki skrivnosten način čutimo, da iz podobe sije duša, da taka podoba ni mrtva lutka, temveč ima v sebi življenje. Iz nje sije tudi ljubeča skrb in trud tistega, ki jo je izdelal. So pa tudi drugačne podobe. Nekdo bi, rad zaslužil in brez dolgotrajnega podrobnega dela prišel do denarja. Naredi ali da narediti model ali kalup, recimo lur-ške Matere božje in s takim kalupom lahko hitro in brez truda izdela nešteto takih podob. V takih podobah ni duše, tudi ne truda in ljubeče skrbi izdelovalca, saj je šlo samo za to, da jih izdela čim več in čim več proda. Same na sebi so revne in mrtve in da bi bolj privlačile naše oči, jilh živo in pisano pobarvajo, da je taka Marija bolj lutki podobna kot živemu človeku. Taka podoba ne more zbujati lepih in pobožnih čustev, ker v m jej ni nobenega življenja, je mrtva. Morda bi vse to še laže pojasnili s primero: Na televiziji ali pa tudi sicer kjer koli lahko vidimo pobarvane in nalepotičene ženske obraze. Poteze obraza so pravilne, skladne, sklada se tudi barva las in kože, v lepem razmerju so oči in obrvi pa tudi usta, kljub vsemu temu pa nas tak obraz ne prevzame. Ob njem ostanemo brezbrižni, ne nasme- hnemo se im ne razjočemo. Ko pa pogledamo obraz katere koli matere, morda je naguban, na prvi hj,p niti ni privlačen, ko pa se tak obraz nasmehne, se moramo nasmehniti tudi mi, ker je v njem duša, srce, življenje, in če se oko na takem obrazu orosi, od bridkosti, se tudi. v nas naseli stiska žalosti. Zakaj je tako? Ker ta o-braz, obraz matere, ni ponarejen, je živ in kaže človeka takšnega, kakršen pač je. Obraz naličene lepotice pa v resnici ni njen. Na njem je toliko ličila, barve in ponarejenosti, da zakriva resnični obraz. Vidite, vsi ti. mavčni odlitki so taka lažnivost in ne morejo izražati tistega, kar bi morali, ne morejo nas ganiti, prevzeti, ker niso pristni. Seveda jih imamo doma, ker si umetniških del ne moremo privoščiti zaradi visoke čeme, toda za cerkev pa le niso primerni. Zato vas lepo prosim, kakor ste se sprijaznili s tem, da smo odstranili papirnate rože in vence, sprijaznite se tudi s tem, da marsikateri kip, ki je bil prej v naši cerkvi, ne bo več postavljen 'nazaj. Tako bo naša cerkev lepša in vsi se bomo v njej dobro počutili." Nekateri so njegovo namero razumeli in odobravali, drugi so še vedno godrnjali, toda me več tako silovito in župnik je vedel, da se bo negodovanje počasi poleglo. Pozlatarji so obnovili glavni oltar, da je zasijal v topli barvi zlata in tabernakelj je žarel v no- vi zlati prevleki. Dele lepe stare obhajilne mize je mojster uporabi za podnožje novega daritvenega oltarja, ki so ga postavili na novo marmorno stopnišče v prezbiteriju. Najbolj trdovratnih je bilo šest družin, ki so imele dve klopi spredaj v prezbiteriju. Niso in niso hotele popustiti, da bi bil tisti prostor odslej namenjen otrokom-A bili so vendarle v veliki manjšini, saj so imele proti sebi vse, ki tam niso imeli sedeža in so že od nekdaj težko gledali tisto šopirjenje, kako so nekateri važno in slovesno sedali na ta izzivalno prva mesta. „Ko bomo dobili nove klopi, boste dobili v njih prva mesta," jih je tolažil župnik in proti splošnemu mnenju, da otroci in samo otroci spadajo v prezbiterij, so se morali sprijazniti s tem, da bodo odslej izenačenj z drugimi verniki. Proti jeseni so obnovili tudi tlak, ker je bil prejšnji že ves načet in izlizan od mnogih korakov in dog.i,h desetletij. Potem so namestili nove klopi, lahke in zračne, da je bila cerkev kakor mlada nevesta, vsa sveža in lepa. POBOŽNOST DO MATERE BOŽJE Pobožnost Matere Terezije do Matere božje ima goboke korenine v njeni zgodnji otroški dobi in je tesno povezana -z njenim poklicem. že od rane mladosti je v svoji družini vsak večer molila rožni venec. Ko je imela petnajst let, je vistopila v Marijino kongregacijo. „Vsak večer smo se zbirali o-'krog naše matere, ker je bil oče večkrat odisoten Največkrat ismo molili rožni venec." Še danes se Mati Terezija 'spominja Črnogorske Marije in starodavne pesmi v albanščini „Na Črni gori (Letnici) imamo Mater", ki jo še vedno zna peti z o-troškim zanosom in sollzami v očeh. »Božji glas svojega poklica sem Najprej sišala v Letnici, tu sem se odločila, da bom služila Bogu 'n bom njegova služabnica. Sporu njam se predvečera praznika Marijinega vnebovzetja (pred kihom Matere božje), ko sem se s prižgano svečo v roki, s pesmijo jn gorečim srcem odločila: Hočem biti /popolnoma 'božja!" Ko je po dvainštiridesetih letih 1970 prišla prvič v domovino, ■le po obisku svojega rojstnega mesta Skopja odšla v Letnico. V veliki pobožnosti in neizmernem veselju se je dolgo v molitvi zadržala pred Materjo. Potem je vstala in nepremično gledala v kip Marije, Matere njenega poklica. Svojemu ‘spremljevalcu duhovniku Nikoli Miniju je rekla: »Zamenjali ste ji obleko, ni več tista, kot je bila nekoč. Obraz in oči so iste!" Koliko je navezana na letniško Marijo, je videti tudi iz njenih pisem. Ko piše družini svojega brata Lazarja, se priporoča v molitev: »Prosi letniško Marijo zame... (5. maja 1974).“ Ko je ustanovila novo redovno skupnost, Družbo misijonark ljubezni, jo je posvetila Mariji in določila, da je glavni praznik na dan Marijinega Srca, 22. avgusta. V pravilih misijonark ljubezni se imenuje Marija »naše varstvo". Na več mestih je poudarjena pobožnost do nje. Navedimo še nekaj misli iz pisem, ki jih od časa do časa piše svojim sestram: »Moje drage isestre, 7. oktobra je dan naše zahvale, ker je to dan, ko se je naša skupnost rodila. Ker naša skupnost pripada v celoti božji Materi, je velik dar tudi to, da napredujemo pod njenim varstvom. Dolžni smo, da se razvijamo kot ravno in lepo dre- vo z mnogimi sadovi." Božja Porodnica je ideal redovnega življenja njenih sester. Njo morajo sestre posnemati v vls e h krepostih: »Prosimo Marijo, našo Mater, da bi nam izprosila milosti, da bomo ponižne v srcu in poslušne, kot je bilo blago in ponižno tudi isrce njenega Sina. Izbrane smo za velika dela, zakaj bi po- tem dovolile, da nas ogreje majhno in prazno? Zakaj bi »e ustavljale pri majhnih stvareh? — “ »Veličina Matere božje in naša veličina je v ponižnosti. V našem življenju je /ponižnost zelo potrebna, dokler smo v svetu med ljudmi. Ljudje nas imajo radi in so nam hvaležni iza naše delo. ostati pa moramo vedno ponižne, ker je to božje delo." mBcl nami uArgentmi Nekatere prireditve Tombolske prireditve so bile na Pristavi v Castelarju 23. marca, v Slovenskem domu v Carapachayu 13. aprila in v Slomškovem domu v Ra-mos M e ji ji 20. aprila. 1. kulturni večer SKA je bil 13. aprila. Dr. Lojze Kukoviča je predaval o vprašanju razporoke, posebno v Argentini; na 2. kulturnem večeru 17. maja je dr. Andrej Fink predaval o morali v mednarodni politiki; na 3. kulturnem večeru 31. maja je France Papež predaval o povojni slovenski poeziji; pesmi je recitiral dr. Jože Krivec; obenem je bila predstavljena nova pesniška zbirka »Prsti časa" Tineta Debeljaka ml.; na 4. kulturnem večeru junija je Tone Brulc obravnaval najnovejše teorije slovenske zgodovine. Vsi večeri so v mali dvorani Slovenske hiše. 3. maja' je imela SKA občni zbor. 3. aprila je na sestanku ZSMž predaval dr. Alojzij Starc o mladini v naši skupnosti; majski sestanek je ZSMŽ posvetila spominu msgr. Ore-barju: „40 let z msgr. Groharjem"- ■Mladina, organizirana v S DO in SFZ je imela v nedeljo 20. aprila v zavodu La Salle v San Martinu celodnevni lahkoatletski turnir; 22. ju' nija pa je bilo mladinsko srečanje na Naši domačiji, Ruta 3, km 38,5. V nedeljo 27. aprila je bil v Slovenskem domu v Berazateguiju II. mladinski dan. 1. maja se je pričel v Slomškovem domu zvezni odbojkarski turnir SDo in SFZ. Sodelovali so vsi odseki. V soboto 26. aprila je bilo v Slovenski hiši letno zborovanje slovenske Katoliške akcije. 26. aprila je bil v Slovenskem domu v San Martinu informativni sestanek o narodno političnih vprašanjih, ki ga je pripravilo načelstvo SLS, naslednji dan pa je bil sestanek na Pristavi v Castelarju. Na aprilskem sestanku Lige že-na-mati v San Martinu je govoril Rudolf Smersu o slovenski ljudski obrti in trgovini, 5. junija je bil sestanek Lige posvečen spominu naših žrtev. Na sestanku 18. junija je Predaval Jože Škerbec o ..judovstvu včeraj in danes". V soboto 7. junija je Slovenska hiša povabila na družabni večer z asadom in žrebanjem. Na aprilskem sestanku slovenskih duhovnikov zadnjo sredo v mesecu je po blagoslovu v cerkvi Marije Pomagaj imel duhovno misel Jože Škerbec o msgr. Antonu Oreharju kot duhovniku, časnikar Tone Mize-r*t je dal pregled o politično-social-nih razmerah v Argentini, Jože Horn Pa je spregovoril o zadnjih dveh ted-nih življenja msgr. Oreharja. Na Piajskem sestanku je župnik Jože Guštin opisal svojo sedanjo župnijo. Na praznik Marije Pomagaj, 24. ^aja, je bila kot vsako leto v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hi- ši molitvena ura za našo mladino, da bi ostala zvesta veri, slovenstvu in demokratičnim idealom. Občni zbor Slovenskega katoliškega starešinstva je bil v Slovenski hiši 7. junija. Šolski odsek Zedinjene Slovenije je za učno osebje naših sobotnih šol priredil 16. junija študijski popoldan, na katerem je govoril o „domu, šoli in svetu okoli nas" Zorko Simčič. Letni Občni zbor Slomškovega doma je bil v nedeljo 27. aprila 18. redni občni zbor Zavetišča dr. Gregorija Rožmana v nedeljo 8. junija v prostorih zavetišča, letni občni zbor Mutuala Sloga pa 15. junija v Slovenski hiši. 26. obletnica SD v Carapachayu V nedeljo 4. maja so rojaki v Carapachayu praznovali 26. obletnico ustanovitve svojega Slovenskega doma s celodnevno prireditvijo. Ob 11. uri je dr. Alojzij Starc daroval sv. mašo, po maši je bilo skupno kosilo, ob 16 pa je bil kulturni program. Spored je zajel pozdravne besede predsednika SD Tineta Kovačiča, slavnostni govor predsednika ZS Lojzeta Rezlja, nastop učencev Jurčičeve šole (Anica Klemen), ponazoritev peke potice (Helena Gričar), nastop mladine z narodnimi plesi (Zinka Klemen), pevski nastop kvarteta (Terezka Žnidar) in nastop ,,ka-rapaehayskega simfbničhega orkestra" (Janez Žnidar). Spored je povezoval Aleksander Pirc, voditelj Jurčičeve šole. Sledil je družabni del ob zvokih Slovenskega instrumentalnega ansambla. Romanje v Lujan V nedeljo 11. maja je romanje v Lujan, naša največja letna verska in narodna prireditev, tudi letos zbralo okrog 2500 rojakov iz Velikega Buenos Airesa, večjo skupino iz Rosa-ria in nekaj zastopnikov iz Bariloč, Cordobe, Mendoze, Miramara, Rio Negra in Tucumana. Romarsko mašo ob 10 je daroval dr. Alojzij Starc. V pridigi se je spomnil raj. msgr. Oreharja in poudaril važnost evharističnega življenja in čaščenja Matere božje za krščansko življenje. Popoldansko pobožnost je po pozdravni pesmi začel z nagovorom msgr. dr. Mirko Gogala, ki je podčrtal Marijino vzvišenost in njeno učljivost Sv. Duhu. Po procesiji okrog trga pred baziliko so bile še pete litanije Matere božje in blagoslov. Udeleženci so prejeli spominsko podobico s fotografijo raj. msgr. Oreharja. Petje je med mašo in pri popoldanski pobožnosti vodila skupina mož in fantov, orglal pa je organist Gabrijel čamernik. Obletnica v San Martinu V nedeljo 18. maja je Slovenski dom v San Martinu praznoval svojo 26. obletnico. Ob 11. uri je daroval sv. mašo dr. Alojzij Starc, nato je bilo v Domu skupno kosilo. Popoldanski kulturni . program je začel predsednik SiD Marjan Boltežar s pozdravnimi besedami, slavnostni govornik je bil dr. Jure Vombergar, program, posvečen Sloveniji in njenim pokrajinam, v besedi in melodiji, sta zasnovali Rezi Marinšek in Mari Keržič, izvajali pa učenci Ro- zmanove šole (Marjeta Boltežar), fantje in dekleta, Tinca Fajfar, san-martinski pevski zbor pod vodstvom Roka Finka, Cintija Frontini, Boris in Helena žužek in Mari Keržič. Za sklep dneva je bil družabni del. Žegnanje v Slovenski hiši V nedeljo 25. maja je bilo žegnanje v Slovenski hiši. Ob 11.30 je bilo somaševanje dušnih pastirjev z dr. Alojzijem Starcem. Med mašo je pel Komorni zbor pod vodstvom Anke Gaser, pri orglah pa je petje spremljala Anica Arnšek. Po maši je bilo skupno kosilo v dvorani Slovenske hiše. Ob 15 je vse navzoče pozdravil dr. Starc in podal poročilo o finančnem stanju SH v zadnjem letu. Nato je bil nastop učencev Jegličeve šole, ki deluje v Slovenski hiši. Spored je njena voditeljica Marjana Batagelj posvetila pokojnemu msgr. Oreharju, otroci pa so v režiji Frida Beznika, recitirali nekaj Prešernovih pesmi. Ob 15.45 so rojaki spet napolnili cerkev Marije Pomagaj za pete litanije Matere božje in blagoslov. Orglal je Gabrijel čamernik. Po cerkvenem o-pravilu se je nadaljeval družabni del do večera. Spominska proslava V nedeljo 1. junija je bila v Slovenski hiši proslava, posvečena padlim v revoluciji, ki jo je zanetila slovenska KP pod okupacijo med 2. svetovno vojno, posebno pa še vsem žrtvam komunizma, ki so bili p° vojni pobiti v Kočevskem Rogu, v Teharjah in drugod. Ob 16. uri je bila v cerkvi Marije Pomagaj sv. Klasa, ki so jo z dr. Alojzijem Starcem sodarovali France Bergant, Jože Guštin in Ladislav Lenček. Mašni napovedovalec je bil lic. Marjan Schiffrer, berili sta brala Angelca Klan-sek in predsednik ZS Lojze Rezelj. Pel je Mladinski zbor s Pristave pod vodstvom Anke Savelli-Gaser ob or-glanju Anice Arnšek. Po maši so pred spomenik žrtvam na dvorišču Slovenske hiše predstavnika domobrancev in starešini borčevskih organizacij Slavko Urbančič in lic. Ivan Korošec ter predsednik ZS Lojze Rezelj položili venec, trobentač Gusti čop je zaigral tišino, dr. Starc pa vodil opravilo za Umrle. V dvorani Slovenske hiše je imel slavnostni govor Emil Cof, oficir Slovenske narodne vojske, odrsko počastitev je zasnoval kulturni referent 2S Miha Gaser s pomočjo lic. Albina Magistra, sceno je pripravil Tone Oblak, izvajalci pa so bili recitatorji Pavči Eiletz in lic. Stanko ter Janez Jerebič, Komorni zbor Anke Gaserjeve in moški zbor pod vodstvom Jožeta Omahne. Celotna prireditev je ponazorila upor slovenskega naroda komunizmu in potrdila Pravilnost te odločitve. Procesija sv. Rešnjega telesa Letos imamo srečo z vremenom °b naših večjih prireditvah. Tako Smo imeli lepo sončno vreme ob roganju v Lujan, ob žcgnanju, na domobransko nedeljo in na nedeljo na- še procesije na čast sv. Rešnjemu telesu. Praznik sv. Rešnjega telesa in Režnje krvi je bil v Argentini sicer en teden prej, vendar zaradi škofijskih predpisov more biti tedaj le ena sama procesija — škofijska. Zato smo tudi letos imeli slovensko evharistično slavje en teden kasneje, to je v nedeljo 8. junija. Ob pol štirih popoldne je bila v cerkvi Marije Pomočnice sv. maša, ‘ med katero je dr. Alojzij Starc govoril o važnosti evharističnega življenja za naše družine. Po maši se je razvila mogočna procesija po parku zavoda Don Bosco. štiri oltarje za blagoslove so pripravile verske skupnosti iz San Justa, Castelarja, San Martina-Carapachaya in Ramos Mejije. Sklepni del pobožnosti je bil nato v cerkvi. Ljudsko petje je vodila skupina mož in fantov, na orgle pa igral organist Gabrijel čamer-nik. Udeležba rojakov pri procesiji je bila še večja kot zadnja leta. Likovna razstava sester Dolinar Sestri Andreja Dolinar-Hrovat in Marjeta Dolinar sta razstavljali svoje oljnate slike pod okriljem tajništva za kulturo buenosaireške občine v Centro Cultural San Martin, Sarmiento 1551. Otvoritev je bila 24. marca, razstava pa je bila odprta do 81. marca. Slikarki je predstavil številnemu občinstvu njun nekdanji profesor slikar Villaruel. Andreja je razstavila 10 oljnih slik pod naslovom ,.Vrsta rož“, Marjeta pa 8 slik ,.Pastoralna doživetja", ki jih je slikarki navdihnila 6. Beethovnova simfonija. Leto 53 Julij 1986 OB IMENOVANJU Dr. Alojzij Starc - novi delegat (Jože škerbec) 321 NOVEGA Pozdravljen, novi delegat! (Milan Magister) .. 324 DELEGATA Pogovor z novim delegatom (Jože škerbec) .. 325 V SPOMIN NA Msgr. Orehar in naš tisk (Milan Magister) ... 331 MSGR. OREHARJA V spomin duhovnika Antona. Oreharja („Ne- delja“) ..................................... 332 MESEC DOBREGA TISKA Slovenski škofje ob mesecu dobrega tiska .... 334 ŠKOF ROŽMAN škof dr. Gregorij Rožman in koroški Slovenci (Valentin Inzko) .......................... 886 EVHARISTIČNO Uvertura v mašno daritev ( Anton Nadrah) ... 339 LETO Pesem o kruhu in vinu (Branko Rozman) .... 371 VPRAŠANJE Nekaj o splavu (Lojze Kukoviča) .............. 343 SPLAVA Splavi v Sloveniji („Delo“ 21. 12. 1985) ...... 346 IZ NAŠEGA In življenje teče na.prej... (France Pernišek) . 351 ŽIVLJENJA Hvala, gospa Vika čop, za zgled vernosti in slovenstva! (Mija Markež) ......................................... 356 Pogovor z zlatomašnikom Ivanom Tomažičem (Božidar Bajuk) ............................. 359 Med nami iv Argentini ......................... 380 V DRUŽINI Otrok - samo odpadek! (Vanja Kržan) ............ 363 ZA MLADINO Mi mladi in naš tisk (Rozka Snoj) .............. 368 MATI TEREZIJA Pobožnost do Matere božje (Lush Gjergji) .... 379 LEPOSLOVJE Vladimir Kos: Tango pet besed; Ljubi Sveti Duh! 330 Nekoga moraš imeti rad (Ivan Minatti) . 348 Vraga sem srečal (Pierre L’Ermite) ............ 349 Pa bo pomlad prišla (Ivan Minatti) ............ 353 Premakljivi svečnik (Lojze Kozar) ............. 372 Novorojenemu (Tone Pavček) ............... platnice Uvoženo iz Slovenije Domovino najlaže ljubijo tisti, ki so v tujini. Imamo najbolj potrpežljiv delavski razred na svetu. Pa tudi naši učitelji niso kar tako: vztrajajo za vsako ceno. Zaradi ploskanja ni slišati glasu ljudstva. Vojni zločini ne bodo nikoli zastarali. Kaj pa povojni? Samoupravljavci obračajo, oni pa obrnejo. Tam, kjer drugi ne odgovarjajo za svoja dejanja, kritiki odgovarjajo za svoje besede. Očitno je, da proizvodnja žvečilnega gumija naglo narašča. Gledam tiste na TV: žvečijo in žvečijo, vlečejo in vlečejo... MALO ZA š\LO . . Neka dama je vprašala duhovnika, ,če je greh, ker se je dolgo gledala v ogledalu. In pa, je hitro pristavila, ker je ugotovila, da je lepa. Duhovnik ji je suho odgovoril: ,,Zmota ni greh." ,,0 gospa, kako ste se spremenili!" ,,Vi priliznjenec, vi! Na boljše ali na slabše?" „Vi se lahko spremenite samo na boljše!" „No, kako je z vašo obolelo zlato ribico?" „Boljše, hvala Bogu: je že spet na nogah." Bavarec je povabljen na kosilo • k Škotu. Postrežejo mu z naribano redkvico. Bavarec se temu začudi: ,,Pri nas na Bavarskem postrežejo z redkvico šele na koncu kosila." „Pri nas tudi." LEPO V AS VABIMO NA TOMBOLO 13. H i l l X TOMBOLA ! • L Jt -g.'v____v__A DUHOVNEGA ŽIVLJENJA DUHOVNO ŽIVLJENJE SLOVENSKA VERSKA REVIJA Izdaja ga konzorcij (Slovensko dušno pastirstvo); urejuje uredniški odbor (Jože škerbce) — Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina. Itcgistro de la Propiedad Intelectual No. 223.231. Tiska VILKO s. r. L, Estados Unidos 425, (1101) Buenos Aires, Argentina. POVERJENIKI ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires. — ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair A ve., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. — KANADA: Ivan Marn, 131 A Treview Dr. Toronto M8W 4C4, Canada. — TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Tricste, Italia. - ITALIJA: Zora Piščanec, Riva Pia-zzuta 18, 34170 Gorizia, Italia. — AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. NAROČNINA Naročnina v Argentini za leto 1986 (do 31. avgusta) A 32; drugod 27 USA dolarjev. DENARNA NAKAZILA NA NASLOV: l.uis Starc, Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina. La Vitla Fspiril tial Revista mensual religiosa. Editor: Mision Catolica Eslovena (dr. Lu i -Starc); direetor: Jose škerbec - Ramon L. Falcon 1158, (1407) Buenos Aires, Argentina. - Registre Nac. de la Prop. Intelectual No. 223.231 Talleres Graficos “Vilko” S. R. L., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, Argentina.