KRATKA
A
i. ? (
s/ -1 \
SLOVENSKA SLOVNICA
Z A
PERVENCE.
Na svetlo dal
Dr< J. Tlursec,
učitelj veroznanstva pri st. st. meščanski šoli v' Gradci.
V' Oraclci, 1847.
Papir ino natisk od Lajkamovih naslednikov.


HH ■ ¥S6~
jVavam slovensko slovnico, kratko ino popolno, kolikor mi je mogoče bilo. — Skerb kratkoče je pravem redu nektero reč podmeknila. Naj nji perzanese!
42455
'-Hi
lu>

L Del.
1. Čerke.
Slovenski jezik se piše s 25 čerkami, ktere so:
a, b, c, č, d, e, f, g, li, i, j, k,l,m, n, o, p, r, s , š, t, u, v, z, ž , ino so dvoje verste: glasniki ino tihniki.
a, e, i, o, u so glasniki, ker se vsaki sam za se zglasi; vsi ostali so tihniki, ker sami za se nimajo glasa, temoč ga le od zedinjeniga glasnika dobijo.
Neki tihniki so si v' rodi ino se radi v' endruga premenjajo. Taki so posebno :
1.	c - c - k; t - č; »)
2.	h - s - š;
3.	d - j; g - z - ž.
Štirje tihniki se dajo omečati, ako njim J pridaš, namre: dj, lj, nj, rj ino se velijo mehki; č, š, ž pa so šumeči; b, p, f, v, m so vustniki.
•) Primeri k' 1. serce - serčno • ptica — ptično, roka — ročno, oblak - oblačno, mečem - metati, ino na opak: ne reci kaj taciga - namesto: ne reči kaj takiga, tečem - sem tekel, pečem - sem pekel; k'
2.	duh - dušno, prah - prašno, mesto - meščan, nositi - noša,
kaj suhiga ali kaj susiga; k'
3.	vsaditi - vsajen, roditi - rojen, drugiga ali druziga, dragiga
ali drajiga ; kuga - kužno, rog - roženo, zvoziti - zvož; ali na opak: knez - kneginja, sežimo - ali sezimo - ali segniino i. t. d.
č se včasi v' š ali v' s premeni , kedar t ino U. sledi. — Postavim: devica - dcvištvo - mesto devičtvo, človek - človeštvo -človeštvo mesto človcčtvo , otrok - otroško - otročko i. t. d,
Glasniki se tudi radi v'endruga premenjajo, naime:
1.	e v' o, a, i;
P. tečem - točim , prinesem - prinašam , berem - zbiram.
2.	i v' o, a; "
P. pijem - napojim - napajam;
i če glas na njega pade, se premeni v' P. klopem - nitein - teh - ribž, mesto klopim - nitim - tih - ribi.
3.	o v' a, u;
P. hodim - zhajam - kupovati - kupujem;
O se po mehkih tihnikih prerodi v' e; P. kra\jev mesto kraljov.
§. 2. Znameuke.
Glasniki se po navadi kratko izrekuj'o ali bolj na dolgo. Dolgši glas je višji ali nižji. Mu velimo naglas. Pri višjemu naglasu dobijo glasniki ksebnjo znamenko ('), pri nižjemu odsebno ('); e kedar črepeče, dobi voglato (*) j pri navadnem zgovoru nimajo znamenke.
P. B6g redi ino živi vse, kar po sveti živi. Posvečeno b6di njegovo sveto ime. — Detetu tekne mleko , rado ga j i , mu je zdravo. — Sova sovo ¡zvali. Jela je bor. — Puram nadrdbijo krušnih dribtinc.
e pred p, za kterim še v' tistem zlogi tihnik sledi, se ne izgovarja, od nekih tudi ne piše.
P. smert = sm'rt = smrt; kert = k'rt — krt.
Kedar se taksi e izgovarjati mora, se mu stavi znamenka. P. bersa, opernca , vernost, mernik.
1 pred tihnikom, ino na kraji se prerodi v' o (u, a).
P. dolg = dog = diig ; volk = vuk; sem nosil = sem nosio = nosil = ndsa.
§. 3. Zlog. Beseda.
'Z čerk se zlagajo zlogi ino besede. Zlog je glas, kteri še nič ne pomeni.
P. bra , pra , ra i. t. d. Glas, kteri kaj pomeni, je že beseda. P. brat, prah , rad , il.
Koliko je glasnikov v' besedi, toliko zlogov. So tedaj eno = dva — tri . . . večzložne.
4. Razdelitva.
Besede so po svojem rodu korenine ali rastlike (panuge). Korenina je, ktera ne zrase iz druge, temoč iz ktere lehko druge zrasejo. Rastlike so, ktere iz
drugih izrasejo.
P. i t, korenine kralj izhajajo : kraljev- kraljevski - kraljica -kraljičin - kraljičji - kraljestvo - kraljovati i. t. d.
Sama korenina ali rastlika se imenuje prosta beseda. Če pa se dve (ali več) prostih besed v' eno zloži, se taki pravi zložena beseda.
P. tri-deset, bistro-vid, 7,vezdo-mer, preljubi . . .
Kakor se zlogi v' besede zlagajo, tako se tudi razdeljujejo. Znamenje delitve na kraji verste je {„), v' sredini (—). Znamenje jednakosti je (=).
1.	Tihnik med glasnikoma sliši k'zadnjimu; inda (drugej) loči po vuhi.
2.	Zložene ali zestavlene besede se tako delijo, kakor
se zlagajo. P. iz-hajati , pod-ložiti, od-sto-pi-ti.
§. 5. Naglas.
Kteri zlog se v' besedi naj ostrej izgovori, tistemu velimo, da ima naglas. Takšemu naglasu pravimo: besedni naglas. Na kteri zlog se naj raji opira, raba uči.
Glas, kteri se na eno besedo v' celem govori ali stavki opira, je stavski naglas. Stavski naglas opremo na tisto besedo, na ktero hočemo, da bi drugi naj bolj pazili. P. piše slabo, bere dobro.
§. 6. Besedne plemena.
Razne besede so po svoji službi deveteriga plemena: 1. ime; 2. prilog; 3. števiinica; 4. zaime; 5. glagol; 6. narečje; 7. predlog; 8. vez; 9. medmet.
Petere perve plemena so premenljive, zadnje štiri ne.
§. 7. Ime.
Ime je vsaka beseda, ktera pove, kako se kakši osobi, stvari, reči, lastnosti i. t. d. pravi. Ali ime je le beseda ino še ne reč i. t. d.
Ime je dvoje, lastno ino splošno.
1.	Lastno ime je tisto, ktero le kakši posamesni stvari sliši. Take so imena ljudi, dežel, mest, vesi, gor, rek, kakor:
P. Ivan, Potočnik, Krajnsko , Ljublana, Pobreži, Pohorje, Triglav, Sava, Drava i. t. d. (Se vseli z velikoj čerkoj začnejo).
2.	Splošno ime je, ktero se vsem rečem ene plohe ali verste priloži ino ktere so si med seboj spodobne.
P. nož, sin, riba, hrast i. t. d.
3.	Zborno ime je, ktero (losta reči ali trohic ene verste zapopade.
Večidel izhajajo na je.
P. hrastje, bilje, cvetje, kamenje, mika, vino, voda, vojska, gospoda i. t. d.
§. 8. Spol.
Imena so trojega spola: možkega, ženskega, srednjega.
Spol se spoznava po pomeni besede ino po njeni zadnji čerki; ali pomen je nad čerko.
1.	Po pomeni so:
možkega spola vse imena, ktere njega pomenijo; ženskega spola, ktere njo pomenijo; srednjega spola so vse druge.
P. dete, piše, selo , zelje i. t. d.
2.	Po zadnji čerki so:
možkega spola vse imena, ktere imajo tihnikna konci. P. križ, duh, hlap, klin, kol, puh i. t. d.
ženskega spola, ki imajo a na konci ino vse dve- ino večzložne, ktere se končajo na: -ast, ist, ost, ust, azen, ezen, ev, ov, uv. P. oblast, obist, krepost, čeljust, perkazen, bolezen, žetev, retkev-(ov-uv).
*) Razen zaničavnih pomenšavnih na e-eta, ktere so tedaj srednjega spola. Glej 60.
srednjega spola so vse, ki končajo na e ino o.
P. lice , seme, vrcSme, senA , telo i. t. d. *)
I z n i m k e.
1.	Čerke so možkega spola. Se veli: lep r, lep a, i. t. d.
P. preil gerdim a-jom stoji lep m ali velik L.
2.	Sledeče imena še so ženskega spola : Basen, berv, bil, cev, čast ali cest, četert (petert, šestert i. t. d."), čveter (peter, sester, sedmer, osmer i. t. d.), derlial ali druhal, dlan, gaz, globel, gnat, gnilad, gos, gož, grez, jed, jel, jesen, jezer, kad, kal, klet, klop, kokoš, kop, kopel, kost, krepel, last, laž, luč, mast, med, misel, miš, mlat, mlev, moč, mrav, napoved, nemoč, nit, noč, obrest, obutev, odpoved, os, osterv, pamet, past, peč, ped, perhal, perholad, pernad, pesem, pest, pezder, pisal, plat, plaščad, poč, pomlad, pomoč, postat, postel, posterv, povoden, praprot, prepoved, ral, rast, reber , reč, rez, rež, rit, senožet, skerb , slast, smert, smet, sol, spoved, sterd, stern, stran, strast, stvar, suholad , sušmad, sverž , svest, šet, trojad, (tavžent), teč, vas=ves, vajet=vojka, verv, verzel, vest, vez, vigred, vjer, vlast, vuš (uš), zapoved, zel, zelenad, zibel, zver, zverad, zmes, žel, žerd, živad, žival.
3.	Pot je možkega, ženskega ino v' višebroju tudi srednjega spola.
9. Število ali broj.
Broj je tista lastnost ime'na, po kteri se zve, jeli ime od ene , dvuj ali več reči govori. Broj je tedaj troji: edinobroj , če od ene, dvabroj, če od dvuj, više-broj , če od več reči govoriš.
Ali od tistih udov, ktere telo po dvoje ima, raji u višebroji govorimo.
P. oči, rokfe, nogi me bolijo, ne pa: oki, roki, nogi me bolite.
Samo kedar hočemo na tenko razločiti, te tukaj dvabroj rabimo.
Zborne imena na Je nimajo višebroja; druge zborne same te, kedar se ko splošne z' endrugom primerjavajo.
*) Razve možkih kerstnih imen na, e-eta, ktere moiki spol zaderžijo. P. Tone - Toneta i. t. d.
§. 10. Sklanja imen.
Spremena imen v' občem (ali poprek) se veli sklanja; vsaka posebna spremena pa sklon (padež).
Sklanje imamo štiri. Možki ino srednji spol imata vsaki eno, ženski spol dve sklanji; namre eno za imena na a, drugo za vse ostale. Sklonov je u vsakem broju šest. V' kterem sklonu je ime, se iz zadnje čerke spozna, bolj gotovo pa še po prašanji.
Beseda, ktera na odgovor pride na prašanje : kdo ? ali kaj ? je v' I. sklonu (ali v' imenivniku) , ' "	~	II.
III.
IV.
V.
VI.
koga? ali čega? „ komu ?	,,
koga ? ali kaj ? „ kjer? gde? prikom? „ s' kom? ali s' čim ? „
V' V. sklonu ima ime vsigrdar
»
11 11 11 . ii
( ( ( ( (
rodivniku), prisvojivniku), kazavniku), mestniku), druževniku). enega sledečih
Sklanja vsih možkili imen.
predlogov pred seboj: pri, per, v', u, vu, na, ob, po;
V' VI. sklonu pak - na prašanje : s' kom ? ali s' čim ? ene^a letih: s', se , so , z', ze , ž *) ; na pitanje : gde ? kje ? pa nasledne: za, med , pod, nad, pred.
Pazka. V' kater sklon še ime pride na druge prašanjapo raznih predlogih, prilogih , imenah glej §. 47 i 54.
§. 11.
Edinobroj.
I.	Rak
II.	rak-a
III.	rak-u(i)
- r.
IV.	rak-a V pri) rak-u(i)
VI. z') rak-om am
D v a b roj. rak-a rak-ov u
rak-oma ama rak-a rak-oma ama rak-oma ama
Višebroj. rak-i rak-ov
rak-om am rak-e rak-ih
rak-i (-mi -omi) ami).
Pazka. -o m , -om a, -o mi je bolši od -am, -ama, -ami. Glej Metelka str. 174 ino Murka str. 17.
*) s% se, so, se pred terdimi tihniki stavljajo t. j. pred: c, £, f, h, k, p, s, s, t. Pred vse ostale čerke stavi mehke ze . i.
Ime možkega spola, ktero kaj neživega pomeni, ima 4ti sklon pervemu enak.
P. nož sem kupil; hrast podiram. *)
Izgled v' edinobroji.
Sin našega s6seda stavi gospodu grajšaku nov golobinjak v' njihovem dvori z' velikim trudom.
Poprašavanje.
Gdo stavi? sin stavi; t. j. pervi edinobrojni sklon.
Cega sin stavi ? našega soseda ; t. j. 2. ,,	„	*
Komu stavi? gospodu grajšaku; t. j, 3. „	„
Kaj stavi? nov golobinjak ; t. j. 4. „	„
Gde stavi nov golobinjak? v'njikovem dvori; t.j. 5. edinobrojni sklon.
S'čim stavi? z'velikim trudom; t. j. 6. edinobrojni sklon.
Izgled v' d vab roju.
Rudarja sta svoja groda ino pika pri logaroma za onima bregoma hranila.
Gdo je hranil? rudarja sta hranila; t. j. pervi dvabrojni sklon. Kaj sta hranila? svoja groda ino pika; t. j. 4. „	„
Pri komu sta hranila? pri logaroma; t. j. 5.	,, „
Pri logaroma gd6? za onima bregoma; t. j. 6. „ „
Izgled u višebroju.
Apostelni so po vsili krajih nevernim narodom božjenauke oznanovali. Gdo je oznanoval? apostelni so oznanovali; t.j. 1. višebrojni sklon. Kaj so aposielni oznanovali? božje nauke; t.j. 4. „	»
Komu so oznanovali ? nevernim narodom; t. j. 3. ,,	»
Gde so oznanovali? po vsih krajih; t. j. 5.	„ n
P a z k e.
1. Nektere možke imena popustijo v' sklanjanji tisto rahlo e ali 1, ktero pred zadnjim tihnikom v'1. sklonu imajo.
P. boben-bobna, brezden-brezdna, čolen-čolna, drozig-drozga, dobiček-dobieka, jarem-jarma, kotel-kotla, konec-konca, mesec-mesca, pekel-pekla, pčvic-pevca, pivec-pivea, recel-recla, semenj-semnja, serec-serca, vogel-vogla i. t. d. ne pak boben-bobena, čolen-čolena i. t. d.
*) Če pa ime nežive reči na živo, ali ime žive na neživo - v' sličnem pomenu - preneseš , se derži sklanje živih. P. vidiš germa ali brega (t.j. strašno debelega človeka) liakor sem kobaca? — Zobnika, kristavca, smerdlivoa, lesnjaka i. t.d. spoznamo za strupne zeli.
2.	Neke imena na Ij ali 1 dobivajo po toti cerki v' sklanji 11.
P. apostel-apostelna, brencel-brencelna, camel-camelna, rabelj-rabcljna i. t. d.
3.	Možke enozložne (tudi še dvazložne) imena, ktere imajo naglas, — če se ravno raji ino bolje po redi sklanjajo-, dobivajo v' 2. sklonu mesto a včasi a ali u; gde-gde dobivajo po celi sklanji en zlog več; u višebrojnem pervem sklonu pase na izhod zbornih imen premenijo (v' druzih ostanejo pri redi). Imajo tedaj:
K dino b roj.
1.	tAt	---
2.	tatd, tatu - tatdva
3.	tatd	- tat6vu (i)
4.	tata	- tatova i. t. il.
D v a b r o j. 1. tata	- tativa
3. totov	- tatov
3. tatdma	- tatovoma i. t. d.
Višebroj. i. tatjc	- tatovi, tatovje
o. tat6v	- tat6v
3.	tatem	- tatovom
4.	tate	- tatove
5.	pri) tateh - tatovih
6.	s') tatmi - tatovmi.
4.	Imena, ktere v' 2. sklonu na ba, da, ta izhajajo, imajo rade v' 1. višebrojnem sklonu zborni izhod.
P. golobje, Ju<lje, očetje, gospodje, ktmetje-kmetovje, tatje.
Ravno tak tudi neke imena na r» ktere tedaj že v' edinobroji J pristavijo.
P. mesar-mesarja... mesarje, nilinar-mlinarja... mlinarje i. t. d.
5.	Izhode -ov, -oma, -oni v' nekih krajih radi spre-menjajo v' -ev, -ema, -em pri vsih imenah, ktere na mehke ino šumeče tihnike (§. 1) t. j. na j, lj, nj, rj, č, š, ž ino še na c izhajajo.
P. pastirjev, pri beračema, moževa, z' nožem i. t. d.
To tudi velja od imen srednjega spola. P. z'morjem, orodjem, orožjem.
6.	Človek se u višebroju tako sklanja:
1. IjueUe, ljudi, 2. ljudi, 3. (judem, 4. ljudi, 5. pri ljudeh, 6. z' ljudmi.
Tako se u višebrojn tudi radi sklanjajo: las, gost, mož, tat, zob i. t. d.
Otrok premeni u višebroju v' 1. ino 6. sklonu rad k v' zrodno c ino ima tedaj otroci ino otroki; z' otroci, z' otroki, z' otrokmi.
7. D e n ali dan:
D vab roj. dneva-dnova-dni dnev-dnov-dnevov dndma-dnoma-dnevoma dneva-dnova-dni dnemadnoma-dnevoma dnema-dnoma-dnevoma
Vi š eb roj. dnevi-dnovi dni-dnov
dnevom-dnem-dnom Jni-dneve dnove dneh-dnevih- - dnovih dnemi-dnevi-dnomi.
B d i n o b roj.
1.	den -din
2.	dne -dniva
3.	dnevi -dnevu
4.	den -dan
5.	pri) dnevi -(u)
6.	z') dnevom -dnom
8. Oča:
1.	oča-oče u dvabroji : 1. očeta i. t. d.
2.	oče-očeta u višebroju : 1, očetje, 2. očetov i. t. d.
3.	oči-očeti(-n)
4.	oče-očeta-oč6
5.	pri) oči-očeti
6.	z') očem-očetom-očo.
Pes zgubi v'sklanji svoj pa v'nekih krajih ne.
Izgledi.
Kovači kovajo lance 'z železa , nožarji nože 'z ocla ino lončarji dvlaj<fllonce 'z ila. Z'jezikom lehko huje rani, ko gad s' strupom. Sodnik obsodi krivca. V' sredmem veku so rabelini rudeče plajše imeli. Otroci ino vsi ljudje imajo angelje nebeškega očeta za varhe. Očetje, davajte sinom strah, da ne bodo tepeži ali tatje ! Ne davajte otrokom dosta medu ali nezrelega sadu. Hert je naj bistrejši pes ; on zajca ino vse druge ps& v' lujgi predobi. Cesar Jožef ima naDunaji lep spomenik. S'hlaponom se v'treh dneh 'z Beča v' Rim pripelja.
§. 12. Sklanja vsili ženskih imen na it. E d in ob roj
1.	Rib-a
2.	rib-e
3.	rib—i
4.	rib-o
5.	pri) rib—i
6.	z') rib-oj(o)
D v ab r oj. rib-i(e) "») rib- (-u) rib-ama rib-i(e) rib-ama rib-ama
Višebroj. rib-e rib- -rib-am rib-e rib-ah rib-ami.
*) Penez (če dnarje pomeni), otrok, višebrojna selska imena ino imena mladih stvari (§. 14, 5) nimajo u 2. višebrj. sklonu -ov temoč: penez, otrok, Ternovci-Ternovec, telci— lelec i. t. d.
**) i je v' ženskem dvabroji napol e, zato neki i pišejo, neki e. Tako je tudi per prilogih.
P a z k e.
i. Pri mnogih dvazložnih ženskih imenih prestopi včasi glas na poslednji zlog. Se tetaj tako sklanjajo:
E din ob r o j.
1. Voda, 2. vode, 3. vodi, 4. vodo, 5. pri vodi, 6. z'vodoj. D vabro j.
1. i 4. vodi(e), 2. vod (-u), 3., 5. i 6. vodama.
V iš eb r oj.
1.	i 4. vode, 2. vod, 3. vodam, 5. vodah, vodeh, 6. vodami.
To se rado zgodi pri sledečih: bolha, brada, brana, družba, glava, goba, gora, hosta, kopa, kitsa, koza, metla, mošnja, mravlja, noga, osa, ovca, peta, rosa, scnja - sanja, sestra, skala, slama, smola, stena, škoda, žena, versta.
Neke takih imen pristavljajo v' 2. sklonu v' višebroju a. P. gora, voda, mesto gor, vod i, t. d,
2.	Gospa se sklanja:
E din ob roj.
J. gospa, 2. gospe, 3. gospej, 4. gospo, 5. pri gospej, 6. z'gospo (oj). Dvabroj.
1. i. gospe, 2. gospe-gospa, 3. 5. 6. gospema.
Vi š cb r oj.
1. 4. gospe, 2. gospe-gospa, 3. gospem, 5. per gospeli, 6. z go-spemi (-ami).
3.	Ako se v' 2. višebrojnem sklonu toliko tihnikov nabere, ki se rodo (težko) izgovarja, se e med nje stavi.
P. sester, iker, isker, kodo-1, sukenj, ne pa: sestr, ikr, iskr, kodi. To velja tudi od imen srednjega spola.
4.	Neke imena tote sklanje so samo u višebroju v' porabi kako : bukve - bukev, berkle - berkel, drože - drož, fužine - fužin, garje-garj (srab) , gare — gar (Vozek) , gosle - gosel, grable - grabel, hlače - hlač, kleše - kleš, ničke-niček, rasohe - rasoh, rogovile - vil, šteje-stej, škarnje-škaren, toplice-toplic, trojenke-trojenk, tropine-tropin, trošine - trošin, svisle -svisel, vile-vil, žermle-žermel.
To velja tudi od vsih iz njih pomenšanih besed.
P. vilice-vilic, klešice-klešic i. t. d. Imena nekih sel so tudi samo višebrojne.
P. Cirkle-Cirkel, Bače-Rač, Selce-Selc, Verjane-Verjan i. t. d.
Izgledi.
Pri grajšinah na visokih gorah imajo 6sle ino islice, ktere v' vedrah vodo v'kulmjo nosijo. Po Dravi v'šajkah blažje, late ino dil-niee dol, po Savi pšenico v'ladjah gor vozijo. Žganica je nar bolj nezdrava pijača. Sušokinje ino spravdkiftjc, plevice in o ženjice so po slovenskih deželah jarne vesele pevice. Cesaricam, kraljicam, ino kneginjam dvorijo dvorkinje, gospem strežejo služebnice, kterim pravijo hišne. Hišna njim kite plete, glavo opleta, postelje postilja, obleko pripravlja, ino druge hišne oprave opravlja (oskerblava). Grabljam velijo v'nekih dožela'i zobfiče, pomladi vigred al zmladetke; terilje ino prelje imajo za terice ino prediee, erdeča repa je pesa (runa-svilila), pirhi so pisanke, pastirinki pravijo tresorepka; punica je teša ali taša; moj ali moja gnana je tisti ali tista, ki ima moje kerstno ime. Slatina izvira v' prijazni dolini za Rogatcem, v' bližnji Kostrevnici ino v'Očeslav-eih za Radgonoj. V' Dušni paši je dosti lepih molitev ino pesem.
§. 13. Sklanja vsih ženskih imen na tihnik.
| Dvabroj. j nit-i
j nit- - C-i-u) nit-ima nit-i n/t-ima | nit-ima
Više br oj. nit-i nit-i m't-im nit-i nit-ili
nit-imi (-mi,-i).
E dinobroj.
1.	nit
2.	nit-i
3.	nit-i
4.	nit
5.	per) nit-i
6.	z') nit-jo
P a z k e.
1,	Nekokrat neke enozložne imena glas 'z koreninskiga zloga na sklanji zlog preložijo ino v' dva- ino višebroju i v' S premenijo u večih sklonih; se tedaj tako sklanjajo :
Edinobr. 1. 4. klop, 2. klopi, 3. 5. klopi, 6. klopjo.
Dvabr. 1. 2. 4. klopi, 3. 5. 6. klopema.
Višebr, 1 2. 4. klopi, 3. klopem, 5. klopeh, 6. klopmi.
Sem rade spadajo: berv, cev, čast, jed , kad, liost, moč, noč, os, perst, peč, reč, slierb.
2.	Mati ino hči (hčer) se tako sklanjate.
Edinobr oj. 1. mati, hči, hčer
4
matere, ličere , hčeri, 3. materi, hčeri,
4.	mafer, hči, hčer
5.	per materi, kčeri
6.	a' materjo, hčerjo
D vabroj, 1. f materi 4. i hčeri C mater (u) ' i hčeri materama hčerama

5. pri materama, hčerama
if
Višebro j.
matere
hčere C')
mater
hčeri
materam
hčeram
pri materah hčerah (ih) materami hčerami hčermi.
3.	Kakor neke možke tako zgubijo tudi neke ženske imena zadnji glasnik u vsih sklonih, kteri niso pervimu ednaki.
P. misel-misli, bolezen-bolezni; v' 6. edinSbrojnim sklonu imajo včasi:
mislijo, boleznijo i. t. d.
4.	Neke imena se po obema ženskima sklanjama sklanjajo , ker imajo oboji izhod, namre na a ali na ev, ov, uv. Raji se vemdar perve deržijo. Govori se:
cerkva ino cerk - ev (-ov, -uv), breskva ino bresk - ev (-ov, -uv), molitva, retkev, setva, žetev- i. t. d.
To velja tudi od nekih višebrojnih:
jasle ino jasli, gosle ino gosli, pcrse ino persi.
5.	Ker v ima v' 1. ino 4. sklonu tudi kri.
6.	Neke so samo u višebroji v' porabi:
dveri (duri) -dver (dur) , gosle-gosel, perse-pers, jasle-jasel i. t. d. Sani, gosti, droži se sklanjajo ko klop.
Izgledi.
Pohlevnost je mati vsih kreposti. Bogaboječost jc začetek vse modrosti. Mladost ino modrost živite redko v'prijaznosti. Pobož-nost stavi cerkve k' časti božji. Brez setve ni žetve, brez čednosti ni vrednosti. Vodne živali nimajo rudeče tople kervi. Kri je polna živali. Umetnosti je sedem. Pregrehe ino strasti so dušne bolezni. Na gosteh radost skerbi ino žalost preganja. Dveri večnosti smert odpira. Tudi merčesi so koristne stvari.
§. 14. Sklanja srednjega spola.
Edinobroj.	Dvobroj.	Višebroj.
1.	Let-o	let-i (-e)	let-a
2.	let-a	let----let- —
3.	let-u (i)	let-ama	let-am
4.	let-o	let-i (-e)	let-a
5.	pri) let-u (i)	let-ama	let-ih (ah
6.	z') let - om	let-ama	let-i (ami.
ara
Pazke.
1.	Pri imenih srednjega spola sta si pervi ino šterti sklon vedno ednaka.
2.	Veliko zbornih imen izhaja na je. V' takse zborne imena na Je se dajo premeniti imena vsili rastlin, ino veliko drugih vsakiga spola.
P. Ttíila—bilje, breza-brézje, cvet-cvétje, drevo-drevje, lirast-lirastfe, zél-aélje, šiba-šibje, kamen-kamenje, klin-klinje, kol-kolje, Iilia-ličje, pero-pérje, leto-poletje , zerno-zernje i. t. d., ivje , podnebje, naroije, oserčje i. t. d.
3.	Zborne ino lastne imena, imena kreposti ino zločesti so le tedaj višebrojne, kedar nje ko verstne upotrebujemo.
P. letos so dobre vina prirasle; dobre jabolčnice delajo; god vsih Janžev je danes.
blago je tudi samo edinobrojno.
4.	Neke so samo višebrojne: jetra-jeter, kola-kól, nedra-neder, persa-pers, pluča-pluč, podsenja-podsenj, rišpeta - rišpet, statva - statev, tla-tel (tal, 5. skl. tleh, tlah), usta (vusta) -ust.
5.	Imena mladih stvari na e (ino vse 60) -mu pó vsi sklanji t prilagajo.
P. déte-deteta, dekle - dekleta, piše - pišeta ; prasé - praséta, siróee - siročeta , živinče-živinčeta i. t. d.
Alj u višebroji se neke med njimi rajši v' možki spol premenijo.
P, i. pišanci (pišenci), prasci, tele i; 2. pišanc, prasec, telee. déte pa bode zborno ime ino ima: deca.
6.	Drevo, kolo, lice, oko, pero (pere), telo, uho i. t. d. — lehko navadno sklanjo zapustijo, ako os pridajo.
P. drevó, drevesa, drevesu, drevo, pri drevesu, z'drevesom i. t. d. Tedaj se li ino li v'zrodno č ino š premenita; uho dobi ušesa i. t. d., oko - očesa i. t. d.
Tudi v' navadni sklanji oko u višebr. fe v' č premeni; ima tedaj :
1. oči, 2. iči, 3. očem, 4. oči, 5. očeh, 6. očmi. Drevo ino pero še tudi kakor v 5.
7.	Imena neživih reči na - me mu po vsi sklanji n prilagajo.
P. imé-iména, bréme-brémena, séme-sémena i, t. d.
Primeri.
Veselo cvetje na lici je znamenje ljubiga zdravja. Bogaboječe serce v' persah ino dobre déla so blago za nebesa. Solnce je svetilo vsih nebeških trupel našega osolnčja, Solne je neizbrojno dosta na nébi. Oči so okna našega trupla. Na statvah se predivo v' platno ajj sukno tka. Železne kola imajo po ti ino 8 koles ino po 10 oken. Jadransko mórje ima svojo imé od jader.
§. 15. Prilog,
Prilog je beseda, ktera se imenu prilaga, z n njegove kakosti ali lastnosti pove ino pride
da nam njegove odgovor na prašanje kakšna - kakšno ?
P. dobro scrce ima; kako scrce? dobro.
Edinobroj
zato
___ ___ __________ pove ino pride za
kak - kaka - kako? ali kakšen -
Možki spol.
1.	Lep--
2.	„ -ega *) J. „ -emu
4 » -ega
5-(P«) 55 -em(u) 6. 00
1.
2.
3.
4.
-lm
lep-a
„ -ih(-u)
55
55
Ženski spol. lep-a
ii
-e
-ima -a
5.(per)„	-ima
6.	(z') „ -ima
„ -i(-oj-ej)
» -i(-oj-ej)
v
D vo br o j.
lep-i(-e)
ii ii ii ii ii
Srednji spol. lep-o
,, -emu
„ -cm(u)
»'
-lm.
-ih(-u)
-ima
-i(-e)
-ima
-ima
lep-i(-e) 55 -ih(-u)
55 55 55 55
-ima -i(-e) -ima -ima
1. lep-i
Višebr o j. | lep-e
| lep-e(-a)
2.
3.
4.
5.(pri)
6.	(z')
lep-ih
55 ~im
55 -e ,, -lh
(-a)
„ -mu P a z k e. x
1. Rahlo e zadnjega zloga v' sklanji premine:
P. serčen - serčna - serčno ; 2. serčn - ega, sercne, serfi-nega; moder - modra - modro; 2. m6dr-ega, modre, modrega ; ves - vsa - vse ; 2. vsega, vse, vsega; 3. vsemu i. t. d.
(Ves včasi e nazajdob/,
P. po vžsi deželi).
#) Mesto gibov: -ega, -emu, neki velijo: -iga, -imu ino -oga, -omu i. t. d.
2.	Prilogi, kteri se na j, n j, £ , č , ž končajo, imajo v' srednjem spoli v' 1. sklonu tudi radi e mesto O (po §. 1,3).
P. tvoj - tvoja - tvoje ; letošenj - letošnja - letošnje ; naš-naša - naše ; žgeč - zgeča - žgeče.
3.	Neki dvazložni na k ino n so v' pervemu možkemu sklonu dvojega izhoda:
P. bolen ino bolan ; močen ino močan; gladek-gladak; grenek-grenak; lehek - lahek - lohek - loliak;
(tudi na - in a]| - i k se namerijo).
v	t
4.	(Je se prilog z možkim imenom kakše nežive reči . zlaga, ima ž njim vred 4. sklon pervemu enak.
P. Gradec ima železen most, ne pa: Gradec ima železniga mosta i. t. d.
Ako pa se prilog na tako ime iz kteriga drugiga stavka samo ogledava , se sklanja , ko da bi kaj živega pomenilo.
P. Srečolovci štimajo novi svet prevoč, starega premalo i. t. d.
5.	Če prilog ime namestuje, se deno svoje lastne sklanje derži.
P. Krajnsko, Koroško, Štajarsko ima 2. Krajnskcga, Koroškega i. t. d.
6.	Kedar se prilog tako svojemu imenu prileze, da ga od vsih drugih svoje verste loči, se mora V! možkem spolu v' 1. i 4. sklonu na i perkrožiti.
P. Merzli veter, velki leden, mastni četertek t. j. lastno tisti, kterega za meivlega-velikega ali mastnega imamo. Nasproti merzel veter, t. j.'kcrkoli, kter je merzel i. t. d.
Izgledi.
Čista vest ino zadovolno sercč stori človeka srečnega. Slaba tovaršija pohujša dobro zaderžanje. Zvesto pajdaštvo z'modrimi zbrihta ino izobrazi mlade (judi. Abel ino Kajn sta si bila nespodobna brata. Božje oko pregledava naše serce ino vse njegove skrivnosti. Pošteni se 's poštenim druži , grešnemu grešni služi. Višpjemu prijenjaj, nižjemu per;anesi.
§. 16. Stopnje prilogov.
Prilog se da tako premeniti, da ne pove samo lastnosti svojiga imena , temoč tudi v' kakši meri se mu prilaga; ali v navadni ali v' bolj veliki ali v' naj bolj veliki- (namre glede na kake druge reči).
Če prilog lastnost v'navadni meri kaže, velimo, da je v' I. stopnji (ali primeri).
P. lep nož , star mož; *
če lastnost v' koliko veksi ali menjši meri priloži ,' je v' II. stopnji.
P. lepši nož, starši mož ;
če v'naj vekši meri, je v' III. stopnji,
P. naj lepši nož , naj starši inož (t. j. glede na druge).
Prilog se v' II. stopnjo povzdigne, ako se izhod drugega edinobrojnega sklona - e g a v' -ši-ša-še (o), ali v' -ji-ja-je (o) premeni.
P. lep-ega, lepši-ša-še, lepji-ja-je.
Če se drugi stopnji naj ali nar predstavi, je tretja gotova.
P. nar lepši, naj lepji.
Pazke.
1.	Ako bi se preveč tihnikov nabralo, se pred -ši ino -ji postavi i; rajši še ej ino e.
P. berzen - berznejši - berzneji ; bridek - bridkejši - bridkeji;
čerstev - čerstvejši - čerstvcji; iern - fcrnejši - černeji ; plitev - plitvejši - plitveji; skop - skopejši - skopeji; i. t. d. mesto bistriši - čerstviši - černiši i. t. d.
2.	Prilogi na k še dostikrat ti k zbijejo ino ostavši tihnik v' zrodnega spremenijo. Imajo tedaj :
gladek - gladkejši - gladkeji - glajši; globok - globkejsi (-eji), globši; grenek - grenkejši - (eji) - grcnši; kratek-kratkejši (- eji) - krajši - kraji - ah kračejši (- eji)-kračiši - kračji - krači; lehek - lehkejši (- eji) - ležejši-ležji - ležiši; mehek - mehkejši (-eji), mečejšji - mečeji-mečji; nizok - nisokejši (-eji), nižejši (-eji) nižiši, nižji; sladek - sladkejši (-eji), slajši; širok - širokejši-(-eji), širši-širji; tenek - tenkejši (-eji), tenši-tenji; težek - težkejši- (eji), težejši - (-eji), težji, težiši; visok - visokejši (-eji), višejši (-eji), višiši; vozek-vozkejši (-eji), vožejši (-eji), vožji, vožiši; žarek-žarkejši (-eji) žarši (-rji) i. t. d.
3.	Končno d pri enozložnih, ako ima glasnik pred seboj, se tudi v' zrodno j premeni; ima tihnik pred sebo, se čisto zbije:
hud - hujši - huji; mlad - mlajši - mlaji; rad - rajši - raji; gerd - gerši - gerji (gerdejši); terd - terši - terji (ter-dejši); tako tudi: drag - drajši - draji - ali dražji - dra-žejsi - dražiši; dolg - delši - ji; daljen - dalji - daiši.
4.	Celo neporedoma se povišujejo:
berhek - (bridek) gorši - gorji; dober - bolši - bolji; mali ali majhen - manši - manji - menši; velik - velkši-veči - vekši.
5.	Druga stopnja se tudi dobi, če se prilogi bolj, tretja, če se mu nar bolj ali naj bolj predstavi.
P. želčen - bolj želčen - nar bolj želčen ; pogi-ešen - bolj pogrešen-naj bolj pogrešen; sir<5v - bolj siriv - nar bolj sir<5v.
6.	Prilog še se poviša, ako se mu besedica pre predstavi inož njim v' eno besedo stopi; alikteranaslednih: prav, zlo, kaj, hujdo, silno, grozno, močno, nezmerno, neznano i. t. d. ali ako se prilog podvoji.
P. Predrag, premodor; zlo pameten; grozno bogat; steklina je kaj nevarna reč; liujd ln^d, strašen strašen.
7.	Mnogi prilogi se ne dajo povišati; namre vsi, kteri že po svojem pomeni povišanja ne dopustijo ali že v'pervi stopnji nar večo mero naznamnjajo, kako vsi, kteri so s' pre ali vsega zloženi.
P. mertev, železen, zlat, inatern, ves, vesvoljen, celj presladek, preljubi; vsegamogočen, vsegavedoč i. t. d.
8.	Prilogi se tudi v' stopnji svoje navadne sldanje deržijo.
P a z k a.
Mnogi pa so, (kako Metelko v' svoji slovnici str. 195 svedoči), večidel že davno red zapustili ino nje tako sklanjajo:
Za možki ino srednji spol: 1. lepši, 2. lepšiga , 3. lopšimu,
4.	lepši, 5. 6. lepšim; za ženski spol vedno lepši; u dvabroju za vse tri spole: 1. lepši, 2. lepših, 3. lepšima, 4. lepši,
5.	6. lepšim; u višebr. za vse tri spole: lepši - ših - šim-ši - ših - širni.
9.	Pri primeri v' I. stopnji se rabijo besede: kak, kakor, ko , kor , kot.
P. bridko kakor pelinovec, terpko kot črenšovec, svetlo kor zlato.
Pri primeri v'II. stopnji pa še se tudi rabijo: od, memo. P. ženila je vekša od mesca ino menša od solnca. Jelen je veči kak košuta/, ino močnejši memo nje.
Izgledi.
Naj starši jezik je Sanskritski; vsi ostali so mlaji. Potok jc vekši od černca , reka veča od potoka, ribnik manji od jezera. Gomila jc nižja, holm je višji od hriba, bres; je višiši od holma, gora visokejša od brega, breg je nižižji od planine, planina nizokejša od Snežnika. Vsih naj višejša sta Cimboraso v' Ameriki ino Himalaja v' Azii. Mladim ljudeip se slajše, staršim se grenše reči prikupijo. Priletne tiče * si poleti hlajše, pozimi topleje kraje poišejo. Bolj vroče so
dežele, bolj černi so ljudje, bo\j goste so kosti, bolj eerstev je život. V' notrejni Afriki pod sredinim pojasom stanujejo terdi černci. Tudi v'naj menši kaplici več sto strašno malih živalic živi. Prestrašna korenina vsega zlega je pohlep.
g. 17. Stevilnica.
Številnica je tista beseda, ktera nam do ene pove, od kolikih reči je govor.
P. Štirje evangelji, trije kralji, sedem modrijanov.
Številnic je 7 plemen; ene spadajo k' prilogu, druge k' narečji. K' prilogi spadajo: 1. temeljne, 2. vredivne, 3. razločivne, 4. pomnoživne, 5. vdelivne številnice.
K' narečji spadajo ino so nesklanjlive: 1. ponavljavne številnice, 2. vredivne narečja.
§. 18. I. Temeljne številnice.
Temeljne številnice (tako zvane, da so po svojem pomeni ino podobi temelj ali koren vsih drugih) , dajo odgovor na prašanje keliko? ino napovejo število enoverstnih reči. So:
I	t Eden (en), ena,
eno
II	2 dva, dve, dve
III	3 trije, tri, tri
IV	4 štirje , štiri, štiri
V	5 pet
VI	6 šest
VII	7 sedem
VIII	8 osem
IX	9 devet
X	10 deset
XI	11 ednajst, enajst
XII	12 dvanajst
XIII	13 trinajst
XIV	14 štirnajst
XV	15 petnajst
XVI	16 šestnajst
XVII	17 sedemnajst
XVIII	18 osemnajst
XIX	19 devetnajst
XX	20 dvajset, dva-
deset, dvajsti
XXI	21 eden - ena - eno
ino dvajset
XXII 22 dva (-dve-dve) ino dvajset i.t.d. XXX 30 trideset (trired) XL 40 štirdeset (štirred L 50 petdeset i. t. d.) LX 60 šest deset LXX 70 sedemdeset LXXX 80 osemdeset XC 90 devetdeset C 100 sto CI 101 sto ino eden -ena - eno CC 200 dvesto CCC 300 tristo D 500 petsto i. t. d. M 1000 jezer- (tavžent, tisoč)
2000 dve jezeri (dve
tavžent) 3000 tri jezeri i. t. d. 1000000 miljon 2COOOOO dva milj ona i. t. d.
P a zke.
1. eden ali en - ena - eno ino ž njoj zložene: nijeden ali nijen - nijena - nijeno, nobeden ali nobčn - nobena -i nSfceno, se pon^Inopa priložile sldanje deržijo, to da d
zaveržejo. MecT%d e n ino e n je ti razloček: e n se piše v' zavezi s' kakim imenom; eden, kedar posamesno stoji. P. en apostel je ne bil moienik ; eden med apostelni je bil izdavec. 2. dva-dve; oba-obe ali obadva- obe'dve se sklanjajo:
1.	4. dva, ž. i s. dve 2. dvuju-dviy (dveh-dvdh)
3. 5. 6. dvema
, itrije - tri "¿štirje - štiri
2.	5. treh - štireh
4. tri - štiri 6. tremi - štirmi
1.	4. pet
2.	5. petih 3. petim 6. petimi.
3. trem - štirem
Kako pet se vse ostale številnice sklanjajo razen sto, ktera je nesklanjliva; vemdar se včasi sliši: s' stomi.
3.	Eden, dva, trije, štirje so čisto priložne sloge (sklade); pet ino vse više temeljne številnice so v' 1. ino 4. sklonu ednake imenu ino terjajo drugi sklon svojega imena; v' drugih sklonih so pa priložne sklade.
P. tri boie osobej štirje letni časi; pet delov zemle; sedem zakramentov; v'petih dneh.
4.	Zestavljene temeljne številnice se za eno bešedo ra-čunijo , za tega voljo se samo zadna sklanja
P. z' dva ino sedemdesetimi učenci; s' tri ino tridesetimi letmi ali s' trideset ino tremi letmi. Sto ino en oreh. Dvajsetino dvž ribi.
5.	Sto ino jezer ali tavžent se rade v' imena premenijo:
P. Ne po stotinah , po tavientih ali jezerih pomor davi.
§. 19. II. Redivne številnice.
Redivne številnice pokažejo red posamesnih reči ino so za odgovor na pitanje koliki-a-o? So sledeče:
I.
II.
III.
IV.
V.
VI.
VII.
VIII.
IX. X XI.
1.	pervi-a-o
2.	drugi-a-o
3.	tretji-a-e
4.	četerti-šterti
5.	peti i. t. d.
6.	šesti
7.	sedmi
8.	osmi
9.	deveti
10.	deseti
11.	ednajsti
J
dvanajsti trinajsti štirnajsti petnajsti - - -dvajseti ali dvajsti
en ino dvajseti ali dvajsti ino pervi dva ino dvajseti ali dvajseti ino drugi i. t. d. rideseti-, stotni (stoti), sto ino pervi, tavžentni i. t. d.
*) Gl. §. 57. od pike.
Pazke.
l.Redivne št. so prilogi. Zestavljene: en ino dvajseti, dva ino dvajseti i. t. d. se samo zadna, per dvajseti ino pervi, dvajsti ino drugi i. t. d. se obe številnici sklanjate; per letopisi pa samo zadna. P. sem rojen v'jezero osem sto ino sedmim letu.
§. 20. III. Razločivne številnice.
Razločivne številnice naznamnjajo različnost eno-verstnih reči ino so za odgovor na prašanje : kelikote-r i - a - o ? ali kolikeri - a - o ?
Postavim: Na ti gruški so petere gruške. Smo imeli dvoji kruh, namre beliga ino černega,ino čvetero pečenko i.t. d. So:
eni	- a -	o ali	deseteri	- a -	0
enoji	- a -	e	dvajseteri	- a -	0
dvoji	- a -	e	stoteri	- a -	0
troji	- a -	e	šeststoteri	- a -	0
čveteri	- a -	0	tavženteri	- a -	0
peteri	- a -	0	ali jezeri	- a -	0
1.	Če temeljnim številnicam gor od trojke - eri pridaš, (ino po vuhi prikrožiš) imaš razločivne.
2.	Razločivne številnice se rade potrebujejo mesto temeljnih:
a)	per višebrojnih imenih.
P. dvoje bukve, troje hlače, Čvetere vilice i. t. d.
Do p e t najnč nemre drugači rečti. Ne ide : dve hlače, dve bukve.
b)	per imenih mladih stvari ali revnih osob, gder se v' ime srednega spola spremenujo, ino ž njimi zvezano ime v' 2. sklon stavljajo.
P. dvoje otrok; troje druiinčet; Čvetero jagnet; petero prasec i. t. d.
§. 21. IV. Pomnoživne številnice.
Pomnoživne številnice odgovarjajo na pitanje: kelikojni - a-o? koliknat - a - o? ali keliko-terni - a - o? ino pojejo, kelikokrat se tista reč (ob enem) vzeme ali vidi. So:
edin	- a - o
dvojni	- a - o
trojni	- a - o
čveterni	- a - o
peterni	- a - o
osmerni	- a - o
stoterni	- a - o
petstoterni	- a - o
- a - o
ali enojni „ dvojnat „ trojnat
-	a	- o
-	a	-	o
-	a -	o
-	a	-	o
-	a	-	o
,, čveternat „ peternat

osmernat stoternat šestdeseternat-
a - o
a - o
P. Na tim travniku zraze v' leti dvojna - trojna - čveterna trava.
Če temeljnim številnicam - erni ali - ernat-gladko prisnovaš, se dobijo pomnoživne.
Kako razločivne se tudi pomnoživne rade mesto temeljnih pri višebrojnih imenih stavijo.
P. dvojne kola; trojne dveri i. t. d.
22. V. Vdelivne stevilnice.
Vdelivne št. odgovarjajo naprašanje: po keliko na enkrat? po keliko vsaki -a - o? ino nam to povejo. So samo v' 1. ino 4. sklonu ino se dobivajo, ako se temeljnim (alj njim namestnim) p o predstavi.
P. Po dva prideta; po dve pridete; po trije, po štirje odidejo; po pet, po deset dvajšic zaigra; po sto rajniš na leto zasluži. Orlica zvali po dvoje , po troje mladih ino živi po sto let.
K' njim spadajo:
I.	Ponavljavne stevilnice, ktere odgovarjajo na prašanje kelikokrat? (kelik ob art) ? ino povejo, kolikokrat se kaj ponovi. Se dobijo, če temeljnim-krat, (-bar t, ali -fart) prideneš.
P. enkrat (enok); dvakrat; stokrat; tri ino tridesetkrat;
sto ino sedemfart i. t. d. Se dajo tudi v' priloge premeniti.
P. enkraten - tna - tno ; stokraten - tna - tno i. t. d.
II.	Vredivne narečja odgovarjajo na pitanje kelikič? ino povejo mesto ali red, v' kterem kaj v'misel vze-memo. Se dobijo, če vredivnim številnicam č privežemo.
P. pervič, drugič, tretjič . . stotič i. t. d. sto petič . . . (ino iz občih - mnogič, zadnič , poslednič i. t. d.)
Obče številnice se zovejo tiste, ktere ne preštejo na tenko temoč le poprek. Take so: ves - vsa - vse,
§. 23. Številne narečja.
§. 24. Obče stevilnice.
vesvoljen - Ijna - nje, vsak, vsakteri - vsakotiri, nobeden - noben, nijeden - nijen, eni, neki, nekteri, rnarsik-teri. (Vse dozdajne se sklanjajo ko prilogi. Nasledne so nesklanjlive, so v' 1. ino 4. skloni imena, ino stavijo svoje ime v' 2. sklon): veliko, dosti, več, malo, zadosti, nekaj, kaj , nikaj, nič.
P. veliko prevzetnosti, malo pameti; kaj golča (goča), nič kruha; malo prav modrih; per veliko ljudeh je veliko vraž; per malo bogatih se najde zadovoljnost; z' malo besedami umni dosta povejo ; z' nekaj poterplivo&tjo človek kaj premore; med dosta kmeti je malo kmetovavcov; malo ljudem razodevaj svoje skrivnosti.
Skoro vsem , posebno nesklanjlivim se lehko krat pristavi, ino nje v'pomnoživne premeni.
P. dostikrat, svakokrat, tudi enekrati, nekobart.
§. 35. Številno ime.
Iz števjlnic je šega dosti imen raznega pomena nasnovala.
I.	Take, s' kterimi številke, pa tudi posodbe takše mere imenujemo. So : edinka, dvojka, trojka, štirka, petka, šestka, sedmička, osmička, devetka, desetka, dvajšica, stotinka. Trojka pomeni namre pismenco (3); štirka pismenco (4) pa tudi sodek, ki 4 vedre derži i. t. d.
II.	Take, z' kterimi kovane denarje imenujemo. So: dvojača, čveterica, petica, (petka), šestica, sedmica, desetica (desetka), dvajsetica (dvajšica). Tudi trojica, polovica sem slišite.
III.	Take, z'kterimi papirne denarje imenujemo, pa tudi ljudi telkih let. So: petjak, desetjak, dvajšak, pet-desetjak, stotjak i. t. d.
IV.	Take, z' kterimi predstojnike telkih podložnikov imenujemo. So: petnik, desetnik, petdesetnik, stotnik i. t. d.
V.	dvojčic - dvojčica; trojčič - trojčica; čveterčič--
čica, (dvojčki, trojčki, čveterčki).
VI.	Čveter, peter, šester, sedmer i. t. d.
P. Čveter je napregel; cesar se s' šesterjoj vo?i; (ali tudi: čvetera, petera, sestera) ino še: čveterica, peterica i. t. d.)
VII. Take, z kterimi	odločene dele kakše reči imenujemo. So:
-- — polovina
trojert =3= tretjina četert = čveterina petert — peterina-petina šestert = šesterina sedmert — sedmina osmert — osmina i. t. d. s» desetina i. t. d. = stotina i. t. d.
§. 26. Zaime.
Zaime je beseda, ktera se mesto imena stavi, zato de ni treba imena ponavljati.
P. Rečemo: slon ima močen rilec; on ž njim k' mahi človeka ubije; namesto: slon ima močen rilec, slon z'močnim rilcem k'mahi človeka ubije
Zaimena so petere:
1.	Osobne, ktere mesto osobnih imen stavljamo.
P. jaz, ti, on.
2.	Prisvojivne, ktere komu kaj prisvajajo.
P. moj, tvoj, njeni.
3.	Kazavne, ktere na koga ali kaj kažejo, ne dabi ga očitno imenavale.
P. tisti, 6ni.
4.	Oziravne, ktere se na kaj spomenjenega ogledavajo, (ozirajo).
P. kteri, ki, kar, kdor, kir.
5.	Prašavne, s' kterimi prašamo.
P. kdo? kaj? čigav? kaki? i. t. d.
27. Osobne zamena.
Mi razločimo tri osobe. Kdo govori y je perva; komu se govori, je druga; od koga se govori, je tretja osoba.
Za pervo sobo stoji zaime jaz, za drugo ti, za tretjo on - ona - ono. Povračno sčbe (se) služi vsim trem. Sklanjajo se tako :
Perva osoba.
1.	jaz (jez-jest)
2.	mène; mè
3.	méni ; mi
4.	mene ; mè
5.	(pri) méni
6.	(z) menoj, meno
1.	mi dva, ma ; (ž.s.) me dvé, me
2.	naju, naj (nâji)
3.	nàma
4.	nâju, naj, (nâji)
5.	(pri) nama
6.	(z) nama
Druga osoba.
Edinobroj. ti
tebe; te tebi; ti tebe ; te tebi
teboj, tebo, (toboj).
Dvabroj.
vi dva, va, via; (ž.s.) ve dve, ve
vaju, vaj (vaji) vama
vaju, vaj, (vaji) vama vama.
Višebroj.
1.	mi; (ž. s.) mè
2.	nàs
3.	nam
4.	nàs
5.	(pri) nàs
6.	(z) nami
možki
1.	on
2- njega; ga
3.	njemu; mu
4.	njega, (-nj); ga
5.	(per) njemu, njem
6.	ž' njim
j. ona, ona
2.	nju; ju, njuj (jih)
3.	njima; jima
4.	nju ; ju
5.	(per) njima
6.	(ž) njima
vi, (ž. s.) vè
vàs.
vàm
vàs
vas
vâmi.
Tretja osoba.
Edinobroj. ženski
ôna
"jè ; jè
srednji spol.
ôno
njèga; ga
nji (njoj), njej; ji (njemu; mu
njo; jo	njega; ga (je, nje)
"ji (njoj), njej
njoj, njo Dvabroj.
ôni
za vse tri spole.
njemu, njem njim.
| ône, onè (ona)
Višebroj.
one, one
| one, one (ona)
1.	dni, oni
2.	njih; jih
3.	njim; jim
4.	nje; je (jih)
5.	(per) njih
6.	(ž) njimi
Povračno zaime sebe ostane za vse tri osobe, broje ino spole sploh tisto ino se tako sklanja:
za vse tri spole.
2. 3.
sebe; sé sebi; si
4.	sebe; se
5.	(pri) sebi
6.	(s') seboj, sebo (sabo, saboj).
Pazke.
1.	Kakor se vidi, je zaime v'nekih sklonih dvoje dobe, dolgše ino krajše. Dolgša se stavi:
1.	Kedar je na zaimeni naglas. P. Mene ino nj o ise;
2.	Ce zaime za odgover pride, ali se ž njim kaj odreče. P. Komu je pisal? meni, tebi, nj oj i. t. d. ne pa mi, ti,
joj. Mene lubi, njega sovraži.
3.	za predlogom,
P. k'meni, k'njemu; z a m ene , za tebe, z a sebe skerbi. U vsakem drugem slučaju se kračiša doba upotrebuje.
2.	Me, te, se so ednake moči ko mene, tebe, sebe, ali se samo stavijo za predlogi, ki 2. ino 4. sklon terjajo, ino rade ž njimi v' eno besedo zrasejo, naglas na predlog prenose.
P. Po me, po te, brez me, za me ali "pome, pote, brezme, zame , zate i. t. d.
3.	Ce on - ona - ono kakšo neznano osobo ali reč namestuje, postavim: to ono, onega; ta ona ne škodi i, t. d. se sklanja kako prilog; namre :
E d in ob roj.
ženski	srednji spol.
ona, ona
1.
2.
3.
4.
možki on, one onega, onega onemu, onemu onega, onega
5. per) onem, onemu
6 z') onem
ontj, oni onó, ono onéj,
oni
ono j, onoj
ono, ono onega, onega onemu, onemu ono,
óno
onem, onemu
onem.
D vab roj.
1.	4. ona	| one, one	| one, one (-a)
2.	oneh (-u)
3.	5. 6. onema
Višebroj.
1.	oni	| one, one	| one, 6ne (-a)
2.	5. oneh
3.	onem
4.	one 6. onemi
za vse.
za vse.
vajin -	jna - o
njun	- a - o
naš	- a - e
vaš	- a - e
njihov	- a - o
§. 28. Prisvojivna zaimena.
Prisvojivna zaimena so (po pravem) prilogi, kteri se zgotovijo iz 2. sklonov osobnih zaiinen (mene, tebe, sebe, njega, nje, naj, vaj, nju, nas, vas, njih), ino se zato ko pravi prilogi sklanjajo. So: moj - a - e tvoj - a - e svoj - a - e njegov - a - o njen - a - o najin - jna - o P azke.
1.	Kakor povračno sebe za vse tri osobe, broje ino spole velja, tako tudi od njega izvodjeno svoj-a-e.
P. svoje Unige, svoj nož išem, išeš iše, ¡seta, išetc, Hcmo, išete, ¡Jejo.
2.	Mesto najin, vajin, njun, n j i h o v stavijo neki raji druge sklone: naju, vaju, nju, njih.
P. Naju ali vaju domovina je gornáta, mestu najna ali vaj na d. j. g.
s. 29. Kazavne zaimena.
Kazavne zaimena so: ti, ta, to (toti, tota, toto, ali ti le, ta le, to le, ali leti, leta, leto); oni - a - o; tisti - a - o; taki - a - o; ino se sklanjajo kakor prilog.
30. Vprašavae zaimena so: Kdo ? ») kaj ?
Kateri - a - o ? (kteri - keri)
*) Kdo po pravem k' do , po vuhi pa gdo ; tako tudi k' der — kjér = gjdér = gdé; kedaj = k' da = gda? i. t. v.
Kaki - a - o ? kakši - a - o ? kakšen - sna - o ? kakov - a - o ? koliki - a - o ? čigav - a - o ? čij - a - e ? čiv - a - o ?
Vse se priložne sklanje deržijo, samo perva dva sledeče :
1.	kdo?
2.	koga?
3.	komu?
4.	koga?
5.	per) komu?
6.	s') kom ?
kaj ?
čiga? česa? čimu ? čemu ? kaj ?
čimu ? čim ? čem ? čim ? čem ?
1.	Od obuj se ločita oziravna kdor ino kar, ktera se skoro ravno tako sklanjata, samo da povsodi rpristavljata, namre : 1. kdor; 2. 4. kogar; 3. 5. 6. komur. 1. 4. kar; 2. čigar, česar ; 3 5 6. cimur ; ino se stavita, kedar se na kaj ozirata (bodi si očitno ali neočitno povedano).
P. Premisli, kar meni; govoriti t. j. listo premisli, kar meniš govoriti. Presodi komur kaj zaupaš t. j. tistega presodi, komur zavupaš i. t. d.
2.	Dobro je zapomniti, de se vsakemu vprašavnemu zaimenu oziravno ino kazavno primerja:
Vprašavno. j oziravno. kdor : kar
kadar, kedar j kamor kakor kakoršen kolikor
kjer, gder, kejr koder dokler
kdo? kaj?
gda? kdaj? kam ?
kako? kak? kakošen? kakši? koliko? keliko? gde? kje? kej ? kodi ? kod ? doklej ?
k azavno. ti, (toti to, (toto te, tedaj taj, tje, ta tak, tako takošen, taksi toliko, teliko tam, ondi
todi, tod
dotlej, doslej i. t. d.
3. Iz kdo, kaj, ino kteri zestavljena zaimena se sklanjajo ko nezestavljena. Takse so: malokdo, malo-kaj; marsikdo, marsikaj; negdo, nehto, nekaj; nikdo , nikaj; najsikaj, neskaj; vsakoteri, vsakteri; malokteri; marsikteri; nekteri, nekateri; mnogoteri.
Nihče (nišče - niše) ima vse druge sklone , kako nigdo; ino nič kako nikaj.
4.	Sledeče pristavljene besedice se posebe pišejo: kar koli, kar radi; kdor koli, kdor rad; kdor si bodi; kdo neki? kaj neki? kaj mar? kaj le? kdo le? čigav le? i. t. d. Večkrat nje druga beseda razloči.
P. kar le koli začneš . .; kar bote koli v'mojemu imenu prosili . . .
5.	Kaj še radi pridamo, ako čemo kaj menje razločno povedati.
P. mu ni kaj po vojji; kaj k aj si spočne; me nič k a j ne mika.
§. 31. Oziravne zaimena.
Lastno oziravna zaimena sta: kateri-a-o ino ki. Zadnemu se za bolje razumljivosti voljo rado prida krajše osobno zaime.
P. Brat, ktcriga ljubim, ali brat, ki ga ljubim. Boter, ki se njih veselim, mesto boter, katerih se veselim. Otrok, ki nima pameti i. t. d.
8. 32. Glagol.
Glagol se veli beseda, ktera v' enem pove, kar se godi ino kedar se godi, t. j. kar ino kedar gdo dela, terpi, ali kaj se godi.
P. pisem, sem pisal, bom pisal. Spim, sim spal, bom spal.
Delo, terplenje i. t. d. se lehko ravno zverši, ali še zna nek čas terpeti, ali se večkrat ponavljati. Za tega voljo se tudi eni glagoli velijo zveršivni, drugi nezveršivni, tretji ponavljavni.
P. 1. zberem, verzem, spišem, oblečeni se;
2.	berem, indčem , pišem, oblačim se;
3.	prebiram , zmetavam , spišujein , oblačujein se.
Pervi dokončajo delo i. t. d,, drugi ino tretji ne. Včasi so vsi trije enega korena, časi si nič v' rodi. — Kar glagol pove, zna na koga ali kaj drugega zmerjati (prehajati) ali ne, ali na tistega se nazaj povra-čati, kteri kaj dela, terpi i. t. d.
P, a) pismo pišem , račun pregledavam ;
b)	stojim , spim , kričim ;
c)	se bojim , se radujem.
Perve verste glagoli so prehajavni; druge neprehajavni; tretje povračavni.
Neki so preliajavni ino povračavni ob enem
P. Boga častim, sebe častim. Dobri se ljubijo. Vsaki si srečo želi. Kdor sebe, tudi druge spozna.
Glagol biti pomaga drugim glagolom, da se za-morejo pregibati, zato se veli pomožen glagol.
§. 33. Na dalje.
Pri glagoli se more na šestere reči paziti: 1. na osobo ; 2. na broj ; 3. na čas; 4, na način ; 5. na pregib ; 6. na dobo (opravo, zalog).
I.	Kolikor je osob, smo culi v' §. 27. Pomniti si še more, da je osoba časi skrivno povedana.
P. Pišem - namre jaz, t. j. 1. edbrojna,
brat dela - namre o n t. j. 3. edbrojna možk. kaj mislita? namre vi dva t. j. 2. dvbrojna možk. kaj mislite? namre ve dve t. j. 2. dvbrojna žensk, kaj mislite? namre vi - ali - ve t. j. 2. višebrojna vsih
spolov, i. t. d.
II.	Kaj si je broj? ino kelikojni je? glej 9.
III.	Čas je po pravem trojni: a) zdajni; b) pretekli; c) prihodni.
P. molim, to je zdaj; sem molil, to je že bilo ino preteklo; bom molil, to še bode, še prihaja.
Tudi davno pretekel čas še imamo; on pove, da že je kaj davno minilo ino poprej ko kaj drugega, kar že je tudi preteklo.
P. bil sem zmolil , ko so prišli. Sem najšla denar , kterega sem bila zgubila.
IV.	Glagol nam (na sedmero vi ž o ali) na sedmeri način lehko pove, kako se kaj godi, zato ima 7 načinov.
1.	Če glagol na ravnost ali očitno pove, kako se kaj zgodi, velimo da je v'očitnem načinu.
P. berem, vidim.
2.	Če pove, da se kaj želi, je v'želivnem načinu, ino ima besedico naj pred sebo.
P. Naj sem! naj častim; naj bi bil zgotovil !
3.	Ako glagol ne pove, de se gotovo kaj zgodi ^ te-
moč le, ki bi se utegnilo zgoditi, ako se pogodba spolni, velimo de je v'pogodivnem načinu. P. Bi ga hvalil, bi ga bil hvalil, ako bi.... (Se le prihodnemu ino davno priteklemu ¿asu prilega).
4.	Če gl. kaj veli, opomeni i. t, d. je v1 veli v nem
načinu.
P. Delaj; obljubi; hitimo; odstopte. (Ga ima le zdajni čas).
5.	V' neodločivnem načinu je glagol, če ne pove osobe. Je dvoji: popolni ino prikračeni ali pervi ino drugi.
P. kinčiti, kinčit; milovati, milovat. (Je samo zdajniga časa).
6.	Vpriložnem načinu (Vpriložiju) je glagol, ke-dar ga v' prilog spremenimo; tedaj zraven lastnosti tudi čas naznamnuje. Priložaj je čveterni, eden zdajnega, troji preteklega časa.
P. delajoč - a - e; delal - a - o ; delavši - a - e; vdelan - a - o.
7.	V'narečnem načini (v' nareč&ju) je glagol, kedar se v' narečje premeni. Je tudi dvoji, namre 1. lastni narečaj.
P. kleče je molila, pevaje je zibala;
2. narečaj iz priložaj a. P. Pevajoč je zibala; pevii je utihnila.
8.	Sem še sliši glagolno ime, ktero se po tem od drugih imen loči, da ne pove samo djanja, temoč tudi jeli dolže terpi ali je že zveršeno.
P. zgovorenje ino zgovarjanje; odpušenje ino odpušanje.
V.	Spremena glagola po vsih načinih se veli njegov pregib. Po pravem imamo samo eri pregib.
VI.	Dobe je glagol troje: činivne, terpivne ino bivne. V'činivni dobi je glagol, kedar tisti kaj stori ali včini, od kterega glagol kaj pravi;
P. zidar zida, slikar slika, voda teče-,
kedar kaj terpi, je v' terpivni.
P. konj se podkava, njiva se orje t. j. konja podkavajo, njivo orjejo.
Ce tisti, od kterega glagol govori, nic ne vemi, nič ne terpi, je v' bivni dobi
P. otrok leii ino spi.	x
g. 34. Pregib pomožnega glagola: biti.
Očitni način.
Davnopre-g Prihodni čas: tekli čas:
Z daj ni	čas :	Pretekli
Edinob.	(sim) i l.sem	čas : sem i ®
za vse spole	2.si 3.je	si f je '5
Dvab. možki	, l.sva ! 2.sta ' 3.sta	sva j sta J sta ' ~
Dvab.	i l.své	syč
ženski i srednji	2.sté ' 3.sté	ste — ste S"
Višeb.	¡ l.smo	smo , f
vsili	2.stè	ste t
spolov	'3.SO	so ) g
	P	o g 0 d
I.	prihodni:	
Edinob. vsili	(jaz 1 ti	! bi bil-
spolov	1on-a-o '	
: sem
'jc
i sva sta ' sta
i své j sté ¡ 'sté
f ¡ smo , ®
1 stè " i 'so 1 =
bom í bódem ; mo
boš í bodes ?--
bo s bode ; de
bova-b(')deva=vafma)
botaíbódetada(bosta)
botaíbódetaíta(bosta)
bovéíbodevéíme(ma) botéíbodetéíté(bosté) botéíbodeté4e'(bosté)
bomo.-bódemo--mo
bote=bodete=te(boste)
bojo(bodo)fbódejoído
D vab
možki
Dvab.
žerlslti i srednji
mi dva . vi dva bi bila ona dva '
i mé dvé ¡ I vé dvé bi bilé ' oné dvé '
Višeb. j™1
možki
VI
oni
Višeb. j mè ženski i i ve sredici ' onè
bi bili
bi bilè
il i način:
II. pretekli:
bi! bi bil bila bi bila bilo bi bilo
namre , jaz, ti, on-a-o
bila bi bila
bilé bi bilé
bili bi bili
bilè bi bilè
namre mi dva, vi dva
j namre mé dvé, i vé dvé , oné dvé
namre me, ve, one
Ž e 1 i v n i način. Če se gori imenovanim časom naj predstavi, so vsi v' želivnim načinu. Bo tedaj :
v' zdajnim	času : naj sim, naj si, naj je i. t. d.
naj sim bil, naj si bil, naj je bil i. t. d. bil sim naj bil, bil si naj bil - - i. t. d. naj bom, naj boš, naj bo i. t. d. naj bi bil-a- o, naj bi bili i. t d. bil bi naj bil, bila bi naj bila i.t .d.
v' preteklim v' davno preteklim
prihodnim
pogodivno prihodnim pogodivno preteklim
V e 1 i v n i način.
Edinob. 2.bodi '3.bodi
1.
Dvab.
možki
, l.bodiva 2.bodita '3.bodita |
Dvab. ženski
Višeb.
Za 1. edbrj. ino vsako 3. osobo se rade stavijo primerne želivniga načina.
bodive bodite bodite
naj sim bodimo 3. naj je bodite 3. naj sta bodite ¡3. naj ste 3, naj so
N e o d 1 o č i v n i način.
I.	Popolni : biti
II.	Prikračeni: -(bit)
Priložni način, (priložaj).
-(bodoč - a - e)
bil - a - o bivši - a - e
naj	bom
naj	bo
naj	bota
naj	bote
naj	bojo
I
II.
III
IV
N a r e č a j
i I-
P a z k e.
II. bodeč; bivši. G 1 a g o 1 n o ime. bitje.
jeste, 3. jeste; višebroj: 1. jesmo, 2. jeste, 3. jeso-sojo. Se stavi, kedar ima naglas. 2. Kadar se dva glagola preteklo pogodivniga načina
'zideta, se pervi včasi pakrajša. Velimo: Be (ba) prišel, da bi bil vtegnil, mesto: bi bil prišel, da bi bil vtegnil.
Bi še namre gdegde popolnoma pregiblejo:
1. beh (bih)	.	bejah		bisim Cbih)
2. be		bejaše	-ts	bisi
3. bč		bejaše		bi
1. behova		bejahova	"če >.	bisva
2. besta	o	bejahota		bista
3. bosta	—s 1	bejahota	a ■—J	bista
1. besve	'S	bejasve	1	bisve
2. beste	i	bejaste	71 |	biste
3. beste	a	bejaste	S	biste
1. behomo	X	bejahoino	cc	bismo
2. beste	■n	bejaste	• r-j	biste
3. belio (beše)		bejaho	-i-»	biso
3, ("Ne ino sim se zedinitav'			nesim-nesi-neje(nej-	
Naši ali če nje -am , -am;
O č
Edinobroj ^
vsih i spolov '
Dvabroj
možki
Dvabroj
ženski ino srednji
Višebroj
vsih spolov
t.d.)
§. 35. Pregib občili glagolov.
glagoli imajo troji izhod: na -am, -em, -im, bolj na tenko razločimo, šesteri, namre na: -em, -em; -im , -im ino se tako pregiblejo:
način. Zdaj ni čas : pehne-m pehne-š pehne--
pehne-va pehne-ta pehne-ta pehne-ve pehne-te pehne-te
pehne-mo pehne-te pehne-jo
i t n i
1.	kala-
2.	kala-
3.	kala-
1.	kala-
2.	kala-
3.	kala-
1.	kala-
2.	kala-
3.	kala-
1.	kala.
2.	kala 3- kala
■m
■š
■va
ta
■ta
■ve •te ■te'
¡-ino -te
-jo
susi-m suši-š
suši--
suši-va(ma)
suši-ta
suši-ta
suši-vefme)
suši-te #*)
suši-te
suši-mo
suši-te
suši-jo f ff
*)
Neki, posebno pisni ki, velijo včasi v' 3. edinobrojni osobi -ade, -ede, -ide. P. kalade, iiagnede, sušide mesto: kala, nagne, suši.
**) v' 2. dvabrojni osobi velijo včasi: -sta, - ste. P. kalasta,
kalaste, vabista i. t. d. mesto: kalata, kalatd, vabita, "f v' 3. višebrojni osobi velijo včasi: -ado, -edo, -i do. P. kalado, pehnedo, sušido mesto: kalajo, pehnejo, sušijo. f+ Neki glagoli na - e m ino - i m ukrajšajo 3. višebr. osobo, tako, da -ejo v' 6 ino -ijo v'e premenijo. P. pehnejo = pehn6, vabijo = vabe.
Preteki i čas:
Edinob.	; 1. sem j kalal-a-o vslh 2. si J pehnil-a-o
spolov	' 3. je ' sušil-a-o
tv , •	»I. sva i kalala
Dvabroj	(2 sfa )
možki
2.	sta j pehnila
3.	sta ' sušila
Dvabroj	/1. sve , kalale žensk! ino 2. ste pehnile
srednji	' 3. ste ' sušile
Višebroj	<1. smo , kalali-e-e
vsih	J®* ste jpehnili-e-e
spolov	' 3. so ' sušili-e-e
Davno pretekli čas:
sem bil-a-o , kalal-a-o si bil-a-o | pehnil-a-o je bil-a-o > sušil-a-o
sva bila sta sta
v v
kalala
pehnila
sušila
sve bile ste ste
kalale ,, (pehnile
v
' sušile
smo bili-e-e i kalali-e-e ste bili-e-e pehnili-e-e j so bili-e-e> sušili-e-e
Prihodni	čas:
Edinob.	jI. bom	i kalal-a-o
vsih	1boš	j pehnil-a-o
spolov	' 3. bo	' sušil-a-o
Dval oi	1bova	) kalala
,.. ^ 2. bota pehnila
možkl	'3. bova	i sušila
Dvabroj	,1. bove	v kalale Ženski ino 2. bote pehnile
srednji	< 3. bote	' sušile
Višebroj ,1. bomo j kalali-e-e vsih j2. bote jpehnili-e-e spolov '3. bodo 'sušili-e-e
P o g o d i v n i način":
Edinob.
Tsih spolov
I. p r i h o d n i :
kalal - a - o bi pehnil - a - o ' sušil - a - o
il.jaz 2. ti
' 3. on - a - o
r, , • , 1. mi dva Dvabr°J 2. vi dva mozfcl '3. onadva
Dvabroj
ženski ino srednji
11.	me dvé
12.	vé dvé 3. one dvé
Višebroj	i* mi . J 2. vi
niozki	/0
' 3. oni
Višebroj < 1. me
ženski ino	j 2. ve srednji 3. one
kalala bi) pehnila ' sušila
kalale bi pehnile ' sušile
i kalali bi i pehnili ' sušili
, kalale bi j pehnile
sušile
II. pretekli:
, kalal. .. bi bil-a-o j pehnil...
sušil.. .
bi bila
bi bilé
bi bili
bi bile
, kalala pehnila sušila
, kalale pehnile ' sušile
, kalali pehnili sušili
1 kalale j pehnile sušile
Ž e 1 i v n i način.
Če se gori imenovanim časom naj predstavi, so vsi v' želivnim načinu Bo tedaj v'
času : naj kalam - naj kalaš - naj kala-naj kalata i. t d.
zdajnem preteklem davno preteklem prihodnem
„ naj sim kalal - naj si kalal - naj je kalal i. t. d.
„ naj sim bil kalal naj si bil kalal-naj je bil k • . .
„ naj bom kalal - pehnil • vabil, -naj boš k i. t. d.
pogodivno prihodnem „ naj bi kalal a - o, naj bi kalali - e
i. t. d.
pogodivno preteklem „ naj bi bil kalal, naj bi bila kalala
i. t d.
Edinob. 11.
vsih spolov
D vab roj
možki
Dvabroj
ženskiino srednji 1
Višeb. i
vsili spolov
2.kala - j <3.kala-j
i l.kala - jva 2.kala - jla (3.kala-jta
r l.kala-jve
2.kala-jte '3.kala-jte
i l.kala -jmo [ 2.kala -jte
3.kala-jte
i v n	i	n a	e i
pehn	i	Sliš	i
pehn-	i	suš -	i
pehn -	iva	Sliš"	iva
pehn -	ita	Sliš -	ita
pehn -	ita	Sliš -	ita
pehn -	ive	suš-	ive
pehn -	ite	Sliš -	ite
pehn -	ite	Sliš-	ite
pehn-	imo	suš -	imo
pehn -	ite	Sliš -	ite
pehn -	ite	suš -	ite
Za 1. edbrj. ino vsako3.oso-bo se rade stavijo primerne želiv-niga načina.
l.naj kalam -p.s 3. naj kala - p. s. 3.najkalata-p.s. 3.naj kalate-p.s. 3.naj kalajo-p.s.
Neodločivni
I.
kala - ti pehni - ti suši - ti
II.
n a c i n.
kala -1 pehni -1 suši -1
Priložni način (priložaj) Preteklo činivni:
Z daj no činivni: kala - joč-a- e
suši - joč - a - e (sušeč - a - e)
Na rečaj: kalaje
kalal-a-o < kala vši-a-e pehnil a-o II. \ pehni-vši-a-e sušil a-o ' suši-vši-a-e
Preteklo terpivni: kalan-a-o pehnjen a o sušen-a-o
suse
Glagol n o ime: kalanje pehnenje sušenje.
§. 30.
Terpivna doba.
Po pravem naši glagoli nimajo terpivne podobe ali terpiven pomen dobijo na troji način :
l. Če se pomožnemu glagolu terpivni priložaj prive'si. P. sim - si - je - hvaljen - a - o ; sem bil a - o hva^en - a - o i. t. d.
2.	Če se činivni dobi povračno se prida, gde to gre, ki misli ne moti.
P. Som se imenuje ribji kralj , t. j. to se mu od nas zgodi; liram se stavi t. j. ljudje ga stavijo ; ti razbojniki se že dolgo lovijo, pa se ncmrejo vloviti - (namre od drugih); tako tudi: se pravi; se piše i. t. d.
3.	Če se pervemu (popolnemu) neodločivnimu načinu pomožni glagol prida.
P. ne je najti; ne je čuti; ni misliti; jedočakati; ne so dočakati; ste presoditi; smo bili zvediti i. t. d.
Časi se le po celi zmisli da presoditi, ktere dobe je glagol.
P. zlo se on štima; le iz cele misli se zve, jeli se on sam Jtima ali jeli ga drugi štimajo.
Pregib v'terpivni dobi bi tedaj bil: V' očitnem načinu :
1.	zdajni	čas: sem..	hvaljen-a-o
2.	pretekli	„ sem., bil.. hvaljen-a-o
3.	davno pretekli „ bil.. sem .. bil,. hvalj en - a - o
4.	prihodni	„ bom..	hvaljen-a-o
5.	pogodivnoprihodni,, bi bil..	hvaljen-a-o
6.	pogodivno pretekli „ bil., bi bil.. hvaljen-a-o
V' ielivnem načinu:
1. naj sem . . .	hvaljen - a - o
2 naj sem . . . bil	. . . hvaljen - a - o
3.	naj sem ... bil	. . . hvaljen - a - o bil . . .
4.	naj	bom . . .	hvali en _ a - o
5.	naj	bi bil . . .	hvaljen - a - o
6.	naj bi bil . . .	hvaljen - a - o bil . . .
V' velivnem načinu: Edinobrj. 2. 3. bodi hvaljen - a - o Dvabrj. možki. 1. 2. bodiva - bodita hvaljena Dvabrj. ženski, srednji. 1. 2. bodive - bodite hvaljene Višebrj. 1. 2. bodimo - bodite hvaljeni - e - e.
V' neodločivnem načinu : I. hvaljen - a - o biti.
V' priložaju:
hvaljen - a - o.
§. 37. Spelovanje časov.
Štirje glagolski zgibi so koreni vsih drugih, namre: 1 zdajni čas; 2. pervi neodločivni način; 3. pervi cinivni priložaj preteklega časa; 4. terpivni priložaj. P. kala-m, kala-ti, kala-1, kala-n.
Iz njih se drugi tako speljujejo:
I.	Iz zdajnega časa:
1.	velivni način, če - am v' a j, - eni v' ej, - e m ino - i m v' i premeniš
P. kalam - kalaj , jem - jej , neseni - nesi, sadim - sadi. . . vrem - vri i. t. d.
Glagoli na — jem ino — jim zaveržejo — em ino - i m, ino nič ne pristavijo. P. pijem-pij, dojim - doj, stojim-stoj, kupujem - kupuj.
2.	priložaj zdajnega časa, če 3. višebrojni osobi č privesiš.
P. kalajo - kalajoč, barajo - barajoč - a - e i. t. d. Kateri glagoli tretjo vižebr. osobo pokrajšajo , pri-dajo č pokrajšani.
P. vabeč, taječ, klečeč, moleč, stoječ, gredoč, vro-vioč-a-e i. t. d.
II.	Iz pervega neodločivnega načina:
1.	drugi neodločivni način , če sadno i odbiješ.
P. kalati - kalat.
2.	narečaj, pri vsih glagolih, kteri v' pervi osobi nimajo - im, v' neodločivnem načinu pa imajo -ati, če se -ati v' -aje, pri glagolih na -im ino mnogih na - em, če se -im ino -em v' & premeni.
P. kalaje, klicaje, pisaje, skakaje; nasproti klečim - kleče, stojim-stoje; misli, sede, grede; (tudi spim - spaje).
III.	Od preteklega činivnega priložaja se zlaga:
1.	pretekli čas, če sem - si -je . . pridaš.
P. sem kalal, si molil . . ,
2.	davno pretekli čas, če bil - a - o sem., pridaš.
P. bil sem kalal.
3.	prihodni čas, čebom-boš-bo...
4.	prihodno pogodivni čas, če b i,
5.	preteklo pogodivni čas , če b i b i 1 - a - o pridaš.
P. bom kalal, bi kalal, bi bil kalal.
*•) Besedici bi se de (da) ino ne radi privežete. P. debi res bilo; nebi bilo res, ali ne bilo bi res; bojim se, da nebi resen bilo, ali bojim se, debi res ne bilo; včasi se lii podvoji: bojim se, debi nebi resen bilo.
6. drugi činivni priložaj pretckliga časa, če 1 v' vsi - a - e premeniš.
P. kalal - kalavši, skril - sltrivši, bil - bivši-a-e; ali 1 - v' š i - a - e.
IV. Iz terpivnjga priložaja zrase:
1.	glagolno ime, če se mu je priveze,
P. kalan - kalanjc, odpušen - odpušenje, strahovan - stra-hovanjc.
2.	vsi časi terpivne dobe, če primerno pomožni glagol predstaviš. (Glej §. 36).
§. 38. Sprega.
Četirje koreninski zgibi, od kterih smo v'spredni 37. točki govorili, se tudi od endruga speljujejo, namre naj raji od z daj ne ga časa neodločivni način, od tega obojni prilozaj, vsigdar drugači, kedar je glagol drugačega izhoda. To ispelavanje koreninskih zgibov imenujemo sprego.
Po šesterem izhodu glagolov imamo tedaj šestero zglavno sprego.
I.	na - em. — P. ras - eni
- ti
-	cl
-	en (rašen)
II.	na - nem. — P. mah - nem
-	niti (-nuti)
-	nil C-nul)
-	njen
III.	na-im. — P. let - im
-	eti
-	el
-	(-en)
IV.	na - im. — P. reš - im
-	iti - il
-	en
V.	na - am. — P. gled - am
-	ati
-	al
-	an
VI. na-i"J*m- P. potreb- ^u'e,m (ovam 1	(ovam
ovam
-	ovati
-	oval
-	ovan.
P a z k a.
1.	Dobro je paziti, kako se v' spregi zrodni tihniki iiio glasniki spremenujo, mehki omečujo; časi se celo kter tihnik prida, včasi zbije.
2.	Preteklo terpivni priložaj imajo po pravim samo zver-šivi glagoli.
§. 39. I. sprega.
Izhod - eni. t. j. zdajni čas t. j. I. neodločivni način t. j. I. preteklo činivni priložaj
Griz - em
„ -ti " "el
„ -(en) t. j. preteklo terpivni priložaj lez - em molz - em nes - em pas - em ras - em tres - em i. t. d.
(Glagoli te sprege so
nezveršivi, razen nekih. Glej §. 47).
Nektere posebnosti.
pem
1.—	bem dolb - em
„ - sti „ - el „ - en greb - em hrop - em skub - em s op - em tep - em zeb - e (me)
2.	— dem. *) bo - dem
n " »ti
„ - del
-	den
-	dem
a
ble
bra
B0
je
kla kra pa pre
se sne i
-	dem
-	dem
-	dem
-	dem
-	dem
-	dem
-	dem
-	dem
-	dem t. d.
3. — tem. #) cve - tem „ - sti „ - tel „ - ten gne - tem me - tem
4.
me	- tem
ple	- tem
i,	t. d.
—	čem. f
A pe	- čem
ii	- či (čti)
a	-kel
a	- cen
re	- čem
se	- čem
te	- čem
tol	- čem
vle	- čem
i.	t. d.
—	ž e m. -j-
le	- žem
ii	- či (žti)
*) Glagoli pod brojem 2. i 3. imajo tudi pokraišan činiven priložaj. P. siin zbol - cvel - jel - kl al - prel - snel i. t. v. •f Glagoli pod brojem 4. i 5. imajo včasi u velivncm načinu tudi e ino z. P. peci - pecimo . . . reci-recimo . . . lezi— ležimo . . . sezimo . . .
le - gel	blju	-jem	ple	-jem
(/ - žen	bri	-jem	plu	-jem
mo -žem	ču	-jem	poči	-jem
se -žem	di	-jem	ri	-jem
stre - žem	du	- jem	rju	- jem
stri - žem	gni	-jem	slu	-jem
ver - žem	gre	-jem	snu	-jem
vpre - žem	izu	-jem	sn	-jem
i. t. d.	kli	-jem	ši	-jem
— jem.	kri	-jem	šte	-jem
bi -jem	li	- jem	ve	-jem
„ - ti	mi	-jem	vi	-jem
„ -1	obu	- jem	i.	t. d.
„ -t	P'	-jem		
7. Mnogi so zvun zdajnega časa V. sprege ino kteri šumeč tihnik na koncu korena imajo , ga perodijo v' pervotnega:
berem, brati, bral, bran brišem, brisati, brisal, brisan češem, česati, česal, česan iščem, iskati, iskal, iskan kažem , kazati, kazal, kazan kličem, klicati, klical, klican kolem, klati, klal, klan krešem, kresati, kresal, kresan lažem, lagati, fagal, lagan ližem, lizati, lizal, lizan mažem, mazati, mazal, mazan orjem, orati, oral, oran plešem, plesati, plesal, plesan pišem, pisati, pisal, pisan režem, rezati, rezal, rezan sejem, sejati, sejal, sejan serjem, srati, sral, sran stelem, stlati, stlal, stlan steržem, stergati, stergal, stergan tešem, tesati, tesal, tesan težem, tezati, tezal, tezan tkem (tkam), tkati, tkal, tkan vežem, vezati, vezal, vezan ženem, gnati, gnal, gnan žgem, žgati, žgal, žgan i. t. d.
8. Mnogi naglas preložijo ino pervi glasnik izbijejo:
cverem ) ... ,
cvreti, cverl, cvert cvrem )	' '
(Tako tudi vsi sestavljeni.) P. izcverem i. t. v. crem, creti, crel, cret derem , dreti, deri, dert hčem (čem), liteti, htel, htet hočem, hoteti, hotel, hotet jemem, jeti, jel, jet melem, mleti, mlel, mlet merjeni j mreti, meri, (mert) mrem ( odmerjem . . . najmem, najeti, najel, najet objemem, objeti, obljel, objet otmem, oteti, otel, otet odprem, odpreti, odperl, odpert podprem, (zapr - em) - eti - erl - ert . . . požrem, požreti, požerl, požert prejmem, prijeti, prijel, prijet primem, prijeti, prijel, prijet smem, smeti, smel, — snamem, sneti, snel, snet spem, speti, spel, spet sprejmem, sprejeti, sprejel sprejet tareni	( treti, terl, tert
terem, trem i (za-od-raz-na-preterem ...) umem, umeti, umel, umet verjamem )
verjem i verjeti, verjel, verjet
vjamem, vjeti, vjel, vjet
vzamem ) ... .
vzeti, vzel, vzet vzemem (	' '
zajmem, zajeti, zajel, zajet
zatrem, zatreti, zaterl, zatert
zrem, zreti, zerl, zert (ozrem i. t. d.
ž en jem \ ž6ti ^njeti), žel, žet žnjem ' CP°žeti, odžeti i. t. d.)
žrem, žreti, «erl, žert i. t. d. vsi ze vsimi zestavlj enimi.
9. Idem (grem) s' svojimi zestavljenimi ima:
idem
iti.
., šel (išel) , — *) j
doj - dem
„ - ti
". " ®eI
naj - dem, obi - dem, odi - dem, prej - dem, pri - dem, poj - dem **) , zaj - dem. 10. vem z' zestavlj enimi: *)
vem
( vediti, vedil —
vedeti, vedel — izvem, zvem, zavem se i. t. d. 11. povem z' zestavlj enimi:
povem, povedati, povedal - an; napovem, odpovem, zapovem i. t. d. f
S. 40. II. sprega. Izhod - nem.
Beis - nem ,, - niti (-uti-oti) „ - nU (-ul-ol) **)
(So z ver šivi).
II	- njen	
derg	- nem	mi - nem
dvig	- nem	nag - nem
dih	- nem	pad - nem
<ra I		obliz - nem
ge |	- nem	obi - nem
gas -	nem	og - nem
izteg	- nem	ogre - nem
kavs	- nem	okle - nem
kerh	- nem	plu - nem
kih -	nem	pobeg - nem
kim -	nem	poče - nem
klu -	nem	poklek - nem
mah - nem		pove z - nem
mig -	nem	pras - nem
*) pojdeni dobi u velivnim načinu : pojdi (poj), pojdiva (pojva)i.t. d.; idem ima: idi, idta i. t. d.; vem ima: vedi, vidiva (e) ve-dita (e), vedimo, vedite, •j- Prem - preš - pre i. t. d., t. j. rečem - rečeš - reče i. t. d.
ima samo zdajni čas. **) Včasi še se čuje: bers-nuti, bers-nul, mesto: bers-niti, bers-nil i. t, d. minuti - minul i. t. d. ali dergnoti-dcrgnol i. t. d.
ri - nem
sah
seh \
- nem
- nem
vi - nem vkle - nem vsah - nem všek všče vtek - nem vto - nem zi - nem zmerz - nem zdruz - nem i. t. d. ze vsimi zeslavlj enimi v ti spregi.
stis - nem su - nem ši - nem tre - nem umolk - nem ver - nem včes - nem vih - nem
Posebnosti
1.	Neki so zvun zdajnega časa III. sprege.
P. kol-nem, kleti, klel, klet; ma-nem, meti, inel, met; nap - nem, napeti, napel, napet; zač-nem, začeti, začel, začet; zade-nem, zadeti, zadel, zadet; zat-nem, zateti, zatel, zalet i. t. d.
2.	Neki so zvun zdajnega časa V. sprege.
P. de - nem , d jati, djal, djan; sta-nem, stati, stal, stat; ostanem . . vstaneni . . i. t. d.
bled - i m „ - eti „ - el „ - (en) f bogat - im bol - im bobn - im čern - im černov - im čm - im debe! - im don - im dreven - im germ - im
hit - im
41. III. sprega. Izhod - im
(So nezveršivi)
hlap - im hrepen - im hrum - im kamen - im kip - im kopern - im kervav - im kosmat - im let - im merz - im mlad - im mol - im nor - im
ogluš - im onem - im oslep - im perd - im pezd - im persten - im puht - im rjav - im rumen - im sed - im serb - i (me) sk'l - im
•j- Samo zcstavljeni - namre zveršivi imajo ti prjložaj.
skerb - im®) slov - im šum - im ščem - im tamn tomn terp - im ti - im«)
- im
i
tolst - im togot - im trohn - im vel - im vert - im ves - im vid - im voden - im
zaduš - im zelen - im zd - im (se) žel - im živ - im žvergol - im i. t. d.
Posebnosti. 1. za šumečimi tihniki stoji a mesto ¿>: bež - im
h ii
-	ati
-	al
".v." O1") blišč - im
brenč - im
buč - im
derž - im
diš - im
golč - im
lež - im mež - im molč - im nič - im praš - i rež - 1111
smerc - im smuč - im šč - im, scati., teč - im več - im vriše - im zvenč - im i. t. d.
ječ - im	sic - im
kleč - im	slič - im
krič - im	smej - im (se)
2. Semkaj še spadajo :
, , ) bati ) bal ) ban bojim (se) | ,)ojAti j bojiU j bojAn
čepim, čepati - al - an čubim, čubati - al - an
spim - spati, spal, span stojim, stati, stal, stan i, t. d. zestavljeni.
§. 42. IV. sprega. Izhod - iin (ino še - im) (So nezveršivi).
V' IV. spregi se per mnogih glagolih v'ter p i v-nem priložaju zrodni tihniki prerodijo, mehki omečijo ino vustniki si lj pridajo :
*) Neki glagoli dobijo v' terpivnem priložaju 1« P. oskerblen,
sterplen, živlen .... ##) V' nareeaju: spaje.
Bran - im - iti - il - jen
brazd - im - iti - il - en
bu - dím - diti - dil - jen
ce - dún - diti - dil - jen
cel - ím - iti - ií - jen
cep - ím - iti - il - ljen
cur - im - iti - il - rjen
cast | ..	•■ en
[ -stim - iti -i 1-ce )	sen
ci - stim - stiti- il - sen (scen)
dar - im - iti - il - jen
dob - ím - iti - il - ljen
doj - ím - iti - il - jen
drob - ím - iti - il - ljen
ga - sím - síti - sil - sen
gat - ím - iti - il - en
govor - ím - iti - il - jen
gra - dím - diti - dil - jen
gres - ím - íti - il - en
gro - zim - ziti - il - zen
hran - im - iti - il - jen
lival - im - iti - il - jen
jéz - im - iti - il - zen
jéz - im - iti - il - zen
ka - zim - ziti - zil - zen
ko - sím - siti - sil - sen
krop - ím - iti - il - ljen
krot - ím - íti - il - en
kup - im - iti - il - ljen
kur - im - iti - il - jen
laz - im - iti - il - en
ljub - im - iti - il - ljen
lom - im - iti - il - ljen
lot - im (se) - iti - il - en
lov - ím - íti - il - ljen
lup - im - iti - il - ljen
mas - im - iti - il - en
mén - im - iti - il - jen
men - ím - íti - il - jen
mer - im - iti - il - jen
mes - im - iti - il - en
mlat - im - íti - il - en (cen)
mol - im - íti-il-jen
mor - ím - íti - il - jen mrac - ím - iti - il - en ne't - im - iti - il - en (con) ñor - im - íti - il - jen no - sim - siti - sil - sen pie - im - iti - il - en pió - dim - iti - il - jen póc - im, íti - il - en poj - ím - jíti - il - en podar - im - iti - il - jen pras - ím - iti - il - en
I,rcí j - im - iti - il - en prot )
pro - sim - siti - il - sen pu - stim - stiti - il-sen (scen) ráb - im - iti - il - ljen ran - im - iti - il - jen re - dím - íti - il - jen re - dim - iti - il - jen res - im - iti - il - en rob - im - iti - il - ljen ro - dím - íti - il - jen sa - dím - íti - dil - jen skoc - im - iti - il - en slav - ím - iti - il - ljen snub - im - iti - ti - ljen so - dim - diti - dil - jen sol - ím - íti - il - jen sprém - im - iti - il - ljen spri - dim - diti - il - djen stav - im - iti - il - ljen stor - im - iti - il - jen strel - im - íti - il - jen sus - ím - íti - il - en svar - im - iti - il - jen svét - im - iti - il - en (cen) svét - ím - íti - il - en (cen) taj - ím - íti - il - en teléb - im - iti - il - ljen tere - im - iti - il - en ter - dim - diti - dil - jen tóc - im - iti - il - en tóp - im - iti - il - ljen
treš - im - iti - il - en tro - sim - siti - sil - sen um - im - iti - il - Ijen vab - im - iti - il - ljen va - dim - diti - dil - jen val - im - iti - il - jen val - im - iti - il - j en var - im - iti - il - jen vdar - im - iti - il - jen vid - im - iti - il - den
vkan - im - iti - il - jen vlač - im - iti - il - en vo - zim - žiti - zil - žen vuč - im - iti - il - en zlat - im - iti - il - ten (čen) zvon - im - iti - il - jen živ - im - iti - il - ljen žmir - im - iti - il - jen
i. I. v. ze vsimi zestavijenimi.
§. 43. V. sprega. Izhod-am (-em),
bar - am n ~ ati „ - al „ - an an - am (se bali - a m (se) berluzg - am berzd - am bič — am čak - am d - am del - am dibl - am dušk - am gled - am v) henj - am huhok - am igr - am kal - am kečk - am kes - am (se) križ - am
(So 1. nezveršivi 2. ponavljavi).
I	mar - am
mot - am nad - am (se neh - am p ah - am par - am pit - am praš - am sreč - am šept - am terg - am val - am zev - am zn - am zuv - am žag - am i. t. d. ze vsimi zestavijenimi.
*) U velivnem načinu se mesto: gledaj, gledajta i. t. d. pokrajša ino raji veli: glej, glejva (e), glejta (e), glejmo, glejte. Tak tudi: čaj, pomaj, mesto čakaj, pomagaj; čajte, pomajte i. t. d. mesto: čakajte, pomagajte.
P osebnosti.
1. Za vustniki - na konci korena - je izhod lehko - a m ino - ljem; raji se veli: - ljem.
drem - ljem (- am) gib - ljem (- am) gug - ljem (- am) jem - ljem (- am) kap - ljem (- am) kim - ljem (- am) klep - ljem (- am) kop - ljem (- am) kop - ljem (- am) perjem - ljem (- am) ( po - pre - spre - na -
2. Še mnogi drugi imajo raji
koreninski končni d v beke - čem (- tam) bleko - čem (- tam) bliske - čem (- tam) derge - čem C- tam) glo - jem (- dam) gogo - čem (- tam) hlopo - čem (- tam) liropo - čem (- tam) hoho - čem t- tam) ki - sem (- ham) klepe - čem C- tam) kroko - čem C- tam) kroho - čem (- tam) meke - čem C- tam) mi - čem (- kam) or - jem (- am) pi - sem (- ham)
J'
ob - za .. jem - ljem (-am) ščip - ljem (- am) škrip - ljem (- am) tip - ljem (- am) vnem - ljem (- am) vsip - ljem (-am) zib - ljem (- am) znem - ljem (- am) zob - ljem (-am) i. t. v. ze vsimi zestavlj enimi.
- c m ko - a m ; tedaj so v' š, k i t v' č prerodili: pšem, (pham) reške - čem (- tam) rezge - čem (- tam) ropi» - čem (- tam) sej - em (- am) sij - cm am) ska - čem C- kam) smu - tem (- kam) su - čem (- kam) ščege - čem (-tam) še - čem (- tam) trepe - čem (- tam) te - čem (- kam) ti - čem t- kam) vi - čem (- kam)
zij - em C- am) i.t.v. ze vsimi zestavljenimi.^) I m a m - imeti, imel, imet ima u velivnem načinu : imej , imejva (e), imejta (e), imejmo, imejte.
3. Glagole v'V. spregi lehko pomanša, če koreni-lj am-ljati, kam-kati, kovain-ati,-ncam-ncati prida
*) Spejjujejo narečaj od ¡¿hoda ua - »m> P. beketaje, glodaj e, ropotiije i. t. d.
ajam
berckam
cecam
čičam
drobim
ferfram
gledam
hercam
ječam
pohajam
bo: ajkam berckljam cecljam čiokam drobljam ferfljam gledkam herckam jecljam poliajkovam
11
71 11 11 11 11 11 11 11
poležim bo: poležkovam pomežim ,, pomežkovam
ii
postopim „ pomenkam ,, režem „ spim	,,
skakam ,,
stopim
i. t. d.
postopkovam
pomenkljam
rezljam
spančkam
skakljam
stopkam
4, Nektere glagole v' V. spregi lahko podolgša, če koreni -avam-avati prida. Tedaj so ponavljavi: izdrapam bo : izdrapavam
kupčam ogledam ,, podkopam ,, skupljam „ zadelam „ vzdigujem „
kupčavam ogledavam
podkopavam skupljavam zadelavam vzdigavam i. t. d. Podolgšani ino pomanšani glagoli prestopijo v' VI. sprego, če - a m ino - avam premeniš v' - ujem (- ov ara).
§. 44. VI. sprega.
Izhod
uj e m o vam
ovati - oval - ovan.
Besed
-	ujem
-	ovam „ - ovati „ - oval
„ - ovan f blju - jem boju - jem (se) cesar - ujem četert - lijem dekl - ujem fant - ujem
(So 1. nezveršivi s' predlogi vred, 2. ponavljavi).
gospod - ujem gost - ujem hlape - ujem imen - ujem ki - ujem kralj - ujem
f Včas! se v' spregi pokrajšajo. P. besedujem, beseiVvati, besed'-
val, besed'van i. t. d.
*) Bljujem, klujem, plujem, sujera obderžijo v' spregi svoj u> P. lilujom j bluvam, biuvati, bluval, bluvan i. t. d.
kupe - ujem kup - ujem k - ujem mil - ujem mir - ujem modr - ujem natole - ujem odrez - ujem omaj - ujem osmuk - ujem ozeb - ujem oznan - ujem perporoč - ujem plač - ujem pl - ujem popis - ujem poskak - ujem
prazn - ujem prerok - ujem pust - ujem rad - ujem sled - ujem sn - ujem stan - ujem strah - ujem stres - ujem s - ujem (- uvati) svet - ujem vzdig - ujem vrač - ujem zaderž - ujem zapelj - ujem žal - ujem i. t. d.
g. 45. Prestop glagolov.
Glagoli lehko 'z ene prest
1.	če se samo izhod ali še
dihnem - diham letim - letam padnem - padam; bodem - zbadam černeti - černiti mrem - vmiram napojim - napajam naberem - nabiram
2.	ako še se skrajni tihnik v' zrodnega ali se mehki mečim - mecam naložim - nalagam obsodim - obsojam pogreznem - pogražam pohodim - pohajam prevedem - prevajam prevodim - prevajam skočim - skakam znesem - znašam
sprege v' ktero drugo opijo:
koreninski glasnik premeni: nesem - nosim odprem - odpiram ozrem - oziram pošlem - pošilam požgem - požigam požrem - požiram zeleneti - zeleniti žmem - ožimam. koreninskega zloga prerodi pomeči:
izvedeni - izvadjam kolnem - preklinjam liapnem - napinjam permerim - permerjam razgernem - razgrinjam strelim - streljam vernem - vračam vgonim - vganjam vklonim - vklanjam začnem - začenjam i. t, d.
3.	izhod -jeni p op rej snih spreg bo v' V. spregi
rad - vam:
izzujem - izzuvam, podbrijem - podbrivam, prepejem - prepevam, skrijem - skrivam i. t. d.
4.	za vustniki b, m, p, v, na kraji korena, je izhod v' V, s p. na - 1 j a m :
dramim - drami jam vstavim - vstavljam vtopim - vtapljam zgrabim - zgrabljam i t d.
g. 46. Premena pomena.
Po prestopi se tudi pomen glagola čisto ali samo nekaj premeni:
1.	v' II. spregi bodo vsi glagoli zveršivi
I'. migam - mignem , ¡¡¡jam - zinem ,
2.	prehajavni bodo v' IV. spr ponavljavni, neprehajavni pa bodo prehajavni.
P. vlečem - vlačim, nesem - nosim; čemeti - černiti, bogateti - bogatiti, sedeti - saditi, živeti - živiti.
3.	zveršivi bodo v' V. spregi nezveršivi, nezveršivi pa bodo ponavljavni.
P. segnem - segam , hodim - prehajam i. t. d. ko se v' po-prejni 45. toelii vidi.
g. 47. Izvod zveršivih glagolov, ino njih razloček od »ezversivih.
'Z početka so glagoli večidel nezveršivi Z njih se speljujo zveršivi: 1. če nje v' II. sprego prerodiš. P.
ječim - jeknem kimam - kininem pluvam - plunem počijem - počinem šijem - šinem vijem - vinem vlečem - vleknem
t. d.
Neki v' tem prerodi precaj red zapuste: bersam - bersnem kapam - kanem ogibam - ognem ogrebam - ogrenem
C - počepnem počepam [ _
praskam - prasnem skočim - skoknem stiskam - stisnem „ . C - všeknem scipam | _ Učenem
trepam - trenem treskam - tresnem vklepam - vklenem vtaplam - vtonem zdruzgam - zdruznem
če nje s' predlogi zložiš, (razen v' VI. spregi ali v' podolgšani V.) ino glagol v' do z daj ni spregi ostane ali v' II. stopi. P.
krikam - zakriknem oklepam - oklenem obližem - obleznem povračam - povernem suvam - sunem i. t. d.
delati - dodelati kričati - zakričali trohneti - strohnet zvati - zezvati želeti - poželeti;
3. Nekim služijo čisto drugi glagoli, za kaj doveršiti:
jemljem - vzemein mečem - veržem.
bijem - vda rim govorim - rečem
Zveršivi so tedaj: 1. vsi glagoli II sprege, 2. vsi , kteri se iz prostih v' tisti spregi s' predlogi zlagajo.
Nezveršivi so: 1. prosti, 2. vsi glagoli V. ino VI. sprege, naj so prosti ali s' predlogi zestavljeni, ako so njihovi prosti koreni iz poprej šnih spreg.
Samo sledeči prosti še so zveršivi :
dam	neham	prejmem	skočim
denem	padem	primem	srečam
dobim	pičim	pustim	strelim
kupim	plačam	ranim	telebim
jenjam	počim	rečem	terčim
ležem	pošlem	sedem	trešim
menim	prem		
ir-
S. 48. Predlog.
Predlog je beseda, ktera pove v' kakši razmeri so imena med seboj, ino v' kter sklon se tisto ime ali zaime skloniti more, kterega predlog zadeva.
P. mavra v' zraki nad nami plava. Na Boga ino pravico se zanašaj.
Neki predlogi samo en sklon terjajo, neki po dva ali po tri.
Predlogi so dvoji: 1. neločljivi t. j. taki, ki pomen zgube, če njih od besede ločiš, ko: pre-, pro-, vz-, (v-)
P. pre-hvaliti, pro - dati, vz - digniti. 2. ločljivi, to so taki, ki tudi sami sa se kaj pomenijo, ko: do-, iz-, nad - ob- i. t. d P. doštcti, izreči, nastaviti, obseči.
II. sklon imajo :
brez, bez, prež.
I', breji vuh; brci nog; prez tebe. d o ; ljubav do Boga, do bližniga ; do jutra; do glave, iz, 'z; iz Ljublane; 'z lesa; 'z brega, iz med, zmed; pervi iz med šolarjev; naj starši zmed bratov.
kraj, k r e ; kraj ceste; kre vode.
krog, okrog, okoli, o kol; krog mesta; oko I sveta, mesto, mesti; mesto derv kuri voglenje. mimo; mimo soseda.
namesto, namesti, na mest; namesto gospoda.
nazoei; nazoči svojih učencev.
obstran, zastran; obstran starega znanja.
od; od svita do mraka; od veselja ne ve za se; to je
od sile. poleg; poleg železnice, posred; posred cirkve. prek; prek ootoka; prek Lojbelna.
razun, razen, zvun, ra z ve; vsi zvestirazun enega.
s', z', ž; z' brega ; ž njive.
spod; spod brega 'zvira voda.
spred; spred oei zginiti; spred mene stopi.
sred, posred; sred zime ; sred apostelnov je bil izdajic.
štrit; štrit mene stanuje
verh; verh turna križ bliši.
vpričo (i); vpričo živega Boga.
zastran, obstran; zastran dobrih del.
zavoljo, za vol j; zavoljo pravice.
zmed; zmed bratov ga ločijo.
z n a d ; znad trama vzeme.
zraven, zravno; zraven morja je kopno, zravno tel-
kih dobrot nehvaležen, zverh; zverh vsega; zverh drevja leti.
III.	sklon imajo:
li.'; k' meni stopi; k' Bogu moli; k' obedi se bliža, naproti, naprot , nasproti, nasprot; (stojijo vedno za sklonom).
P. nesreči naproti gre; vojska vojski nasproti, proti; parobrod plava proti vodi; zemla se proti jutri suče; trije proti enemu je preveč; dve proti štirem je kakor štiri proti osmim, naprej; pravica gre ljubezni naprej.
IV.	sklon dobivajo:
črez, k rez, čez; čez tri leia; težava črez težavo;
dimnik čres streho gleda; krez te se sfcrdi. raz; raz konja stopiti, raz drevo vzeti, skoz, skozi (koz); skoz lukno; zkozi vse veke.
V.	sklon dobijo:
pri, p e r; per meni; pri tebi; per mestah; imam pri rokah. O ; o vuzmi; o kresu; o. s. Ivanu.
VI.	sklon dobijo :
s, se, so; z, z e, ž; z' Bogom ; z' nami; s' tebo ; ze vsoj siloj ; (s, se, s o , se pred terdimi, drugi pred mehkimi čerkami stavijo, glej §. 11. .
III.	ino IV. sklon ob enem dobi:
soper, zoper; ino sicer 3. skl. (kterega vedno sledita), na prašanje: komu nasproti? ino 4. skl. na pra-šanje: zoper (črez) koga?
P. meni soper to spočinja; vam zoper dela; zoper Boga greši; zoper brata kvar kova.
IV.	ino V. sklon dobivajo:
na; 4. skl. na prašanje: kam? na kaj? k'čimu? 5. skl. na pritanje: gde? kje? na čim?
P. na kačo stopiti; na košice razdrobiti; na zvoljo imeti; na višini stati; na zgovori spoznati; Po tem: na Gorensko oditi; na Dunaj potovati; na Laškim, na Koroškim prebivati; koga na misli, na sumi imeti; si na zgubi biti. ob; 4. skl. na prašanje: ob koga alj kaj? 5. skl. na praš : gda ? k'daj ?
P. ob oči, ob blago, ob pamet priti; ob treh, ob petih, ob polnoči; ob kruhi ino vodi; ob zidi, p o ; 4. skl. na praš. kak dolgo ? po kaj ? po kelko ? ino 5. skl. na praš. gde? kje? na kaki način? po čem?
P. po štiri ure; po vino gre; po tri, po štiri gruške za groš;
po leti, po zimi; po gorah ino ravninah-, po pošti; po domačim; po slovenskem; po dvojici (paru); po rajnisu; po vini diši; po brati praša. Blago se po niti nabira, pa po vervi zapravlja.
po ima pri vdelivnih številnicah 1. sklon (glej §. 22); če pa se besedica nekaj opusti, dobi 2. sklon. P, po kruha nam gre t. j. po nekaj kruha.
v', v u, u , 4. skl. na praš. v' kaj ? kam ? kedaj ?
v' roko seči; v' hram iti; v' sredo pridi; v' Boga verovati, vupati.
5.	skl. na praš : gdej ? v' čem? v'kterim času? v'Gradci; v'piseki; v'dvema minutama.
IV. ino VI. sklon: med, mej; 4. skl. na prašanje: med kaj? kam?
med razbojnike zajti; med terfije pasti.
6.	skl. na praš: kje? kda ? med gorama ; med večerjd.
nad; 4. skl. na praš: nad koga alj kaj ?
šterk se je nad hrast vzdignil; nad Turka gredo.
6. sklon na prašanje: gde? nad čim?
nad eerkvojleče; nad merličem se prestraši; nad grehi žalovati.
pod; 4. skl. na praš: kam ? pod streho , pod drevo ;
6. skl. na praš: gdej ?
pod milim Bogom počivati; pod persegoj; pod kaznijo.
pred; 4. skl. na praš: kam? pred koga ali kaj?
pred hišo zapeljaj.
6. skl. na praš: gdej? gda? pred kom? pred hramom stoji; pred poldnom ; pred ljudmi ne kleči.
II. IV. ino VI. sklon ima:
z a; 2. skl. na praš: kedaj ?
za dne, za solnca priti; za cesarja Jožefa je s Turki boj bil.
4. skl. na praš: kam ? za koga ali kaj ? za kelko ?
za mizo si vsedi; za brata plačaj; za toporiše, za žlico premi; za dva zlata dobiš.
6 skl. na pitanje: kje? za čim? za mizoj sedi; za vami leti; za vodoj omaguje
Pazka. Posebna lastnost našega jezika je, de lehko po 2 predloga zaporedoma stavimo. P. iz za gor solnee persija; iz pod zemle rudo koplejo; od ¿res morja sparni veter Široko perpiha.
8. 49. Narečje.
Narečje je beseda, ki pove, kako, gda ali kdej? se kaj zgodi.
P. slav!« zdaj zvuiii zlo lepo žrergoli. Kako zver goli? zlo lepo; gda? zdaj; gdej žvergoli? % vu ni.
Veli se narečje, de je reč k'reci, ali reč na reč.
Skoro vsi prilogi srednjega izhoda na O ali e po vseh stopnjah so tudi narečja.
P. modro živi, modreje živi, nar modreje živi; ali modro, bolj modro , naj bolj modro živi.
Samo pravo ino bližnje se ne reče, temoč prav ino b li z o ali bi i s.
Prilogi na sk, šk, čk imajo ko narečja raji i kak o ino še včasi po pred sebo.
P. Gerki se na pol turški »ose, '1'urkinje pa na pol možki; ali - se nose turško i"o moiko ; ali - se nose po turški (-o), po možki (-o). Bratovski (-o) se ljubimo; se sovražiti je po pesje.
Kakor nekteri prilogi v' 2. ino 3. stopnji od reda odskoeijo, tako tudi neke narečja, naj raji sledeče:
bliz , blizo	ima	bliže, bližej (-ži)
daleč, deleč „	dalje, dalj, dle
dobro	„	bolj, bolje, bolše (-i)
drago	„	draže, drajši, dražiše
gerdo	„	gerje (-i), gerše, gerdej
globoko	,,	globlej
igorko	„	gorkej, gorkeje, gorkejše
¡toplo	„	toplej, topleje, toplejše
nizko	„	niže, niž, nižiše
pozno	„	poznej, pozneje, poznejše
rad - a - o	„	raj, raji, rajši
težko	,,	težej, težeje, teže, težiše
visoko	„	više, viš, višje, višiše i. t. d.
Po raznem prašanji sledijo tako :
1. Na prašanje: kde? kje?
bliz, blizo; bliže, bliži; naj bliže; daleč, deleč; dalje, dle; naj dalje; dolej, doli; drugej, indej, indi; gorej, gori, gorah; kde koli, kjer koli; nikde, nikjer; nikir, nikdir ; neki; notrej, notri; ondi, ondukej ; polek, poleg; povsod, povsodi; predi, predej ; preč, proč; ravno tam, lih tam; semtertje, sem no ta; spod, spodej, spodi,
odspodah; spredej, spredi; sred, sredi; stric, štrit, vštric; takraj; tam, tamo, tamkej, tamprek, tamle; tu, tukaj , iukej ; tule; unkraj ; unstran , unod ; vmes; vsredej, vsredi; vunej, vuni, vunod; zad, zadej,zadi; zdol, zdolaj , zdolah ; zgor, zgoraj , zgorah; znotraj , znofri, znotrah ; zraven, zravno; zvunaj, zunej, zuni, zvuni, zvunah.
2.	Na prašanje: kod?
drugod; kodar, koder; koder koli; nekod; nikoder; ondod, onod, unod ; prek ; skoz ino skoz ; tod, todi, letod; vunod.
3.	Na prašanje: od kod?
od daleč ; od drugod; od indod; od koder; od nekod ; od nikod ; od ondod; od zdaj od tod ; od vsakod i. t. d.
4.	Kolikokrat? kolikobart?
dostikrat, mnogokrat; enkrat; gosto, pogosto; malokrat; nekokrat, nekolikokrat; nienokrat, nobenokrat; pore'dko, redko ; zopet, opet, spet, pa, pale ; tolikokrat, tolikrat; velikokrat, velikrat; večkrat; včasi, včasih, časi.
5.	Koliko? keliko?
do pol; dosti, dosta; dovolj, dovolno, dovel; kolikor koli; malo, majhno ; manj, menje; nekaj; nikaj, nič; po malim, pomalem; predosti, premnogo, preveliko; premalo; preveč; saj, vsaj, konci (bar); zadosti, zadosta; toliko, teliko; veliko , več; vsekmali.
6.	Kda? kdaj? gda?
berž, berž ko berž; časoma; čedalje, čedalj; danas, denes, dans, dnes ; davi; davno, zdavno, davnej, zdavni; drevi (nicoj) ; inda; jutri, zjutrej, zajtra; kedar koli; kmali, kmalo; kmesfi, kčasi; koj, tkoj; lani, letos; lih; na posled, zadnič; nedavno ; nikdar; nikoli; nocoj , necoj ; nekda, nekdaj ; odavi; novic , znovega, znovo, vnovo; opoldne ; opolnoči; otudi; po jutrinem, po jutrajnem,po jutrišnem; popoldne; popred, poprej; pozno, poznej, pozdej ; poslej, potem; potlej, potli; počasi; počasnej; pred, prej , perle; predlani, predlanskim; predvčeraj , pred včerajnim, pred včerajšiiim; prevčerajnim; prec, precej, preči; rano, zarano ; ravno; sicer, scer ; skor, skorej, skoro; snoči; še; taki; takrat, tačas, tedaj; unidan,
undan, unkrat; vedno, preveno; vselej, vseli; včas, včasi, včasih; včera, včeraj ; vpričo; v' večer; zajtra, zjutra, zjulrej ; zdaj, zdej; zdaj, zdaj, zdajci; zgodej, zgodaj ; zmiraj, zmirom ; zvečer,
7.	Kako? kak?
bolj ; drugači, drugač, drugako ; enako; inak, inači; jako, kakor , kakor koli; k' kljubi; komaj, koinej ; križem , križom ; kviško; mahoma ; na glas; nalaš, nalašč, navaš; napak; napošep; narazen ; narobe ; naskrižem ; natihoma; navtdež; navbreg, navzgor; navdol; navpik; navprek; navzrit, liazrit; nekako; netegoma, nevtegama; nevedoma; nevidoma; okoli, okrog ; perskakoma; podolgoma; popolnoma ; po samim; posebej, posebe, posebno ; poverh, poverili, poverlioma ; prav; prek ; prenehoma; rad , rada, rado; raj, naj raji; ritniski, ritnisko; samotež; scela, sceloma ; ščurkoma; sčasoma; skrivej, skrivoma; skup, skupej, vkup ; sploh ; spotoma ; stikoma; strahoma; siroma ; tak, tako, tako ; tako kako, tako kakor ; tikoma; treba; ukljub; vedoma; vedno; vidoma; vkreber; vkup, vkupej ; vnaglo ; vnemar; vnic ; vprek; vseč, všeč; vun in vun ; zapored, zaporedoma ; zastonj, zapstonj ; zgolj ; zlagoma; zlast, zlasti; zlo; znak, znaki; zoberoč; zoseb.
8.	Kam? kam o?
daleč, deleč; dalje, dalj, dle; dol, doli; drugam; gor, gori; inam; kamor, kamor koli; kviško , kviški, visko, višk; meni, memo, mimo; na; na dvoje ; naprej; naprot, naproti; narazen, saksebi; nazaj ; navzdol, nazdol; nekam; nikamor ; noter, notri; sem; lesem, semle ; ta, taj, tje, tjekaj; sem no ta, sem ter tje ; vkraj, vstran; vun , vunkaj , von.
9.	Kako silno?
clo ; komaj, komej ; oilviše ; prav ; silno; skoro, skorej ; tako silno; zlo.
10.	Jeli? ali? li? jeli ne? ali ne?
berščas, blez, blezo, najberžej; da, de, ja, je; kaj pa, kaj pa de; to se ve; javalne, berščasne; morebiti, morbit, morde, znabiti; ne , clo ne, kratko ne, po nobeni ceni ne; kratko ino malo ne; nikar, nikarne; nikarta , nikarte ; nikar te ; pač , pač res ; res, za res, po pravici, za resnico, za istino
11.	Za kaj? zakaj? — zato, za to, torej, zatorej.
12.	Doklej? — dotle; dokle.
13.	Dokorej? — dosorej.
14.	Obkorej? — obsorej.
15.	Od klej? — od nekdaj; zmladiga, od mladih nog, od mladih rok.
Vez je beseda, ktera dve ali več besed, d%a ali več stavkov z' endrugom veže ino pripomore, da bolj kratko ino okroglo govorimo.
P. namesto rečti: cesara sem vidil; cesarico sem vidil, se lepše reče : cesara ino cesarico sem vidil.
Vezi so raznega pomena:
1.	Last no vezavne, kakor: ino, in, no, nu, i; kakor— tako, kak - tak; kar , kaj ; ko - te ; ne - ne ; ni - ni; niti - niti; ne samo - še velikoveč; ne - marveč; nekaj-nekaj; ter, tar; tudi (e) , tud ; če več - tim več ; čim bolj - tim bolj; če manj - tim manj; več - več.
2.	L o č i v n e: al, ali, alj ; ampak; pa, pak;' temoč, temuč ; ne - ampak; ne - temuč; ne le - ampak tudi; desi ravno - voitder (deno). de lih - vuner.
3.	Pogodivne: ako, ak; če; ko (t. j. ko bi vedel); ako bi, ko bi, če bi; ako ne , če ne; dokle , dokler ; dokler ne; le , li; sicer, scer; (vem scer, de je ne-
4.	Nasprotivne: ali, al; ali - ali; al - al; onti pa; pa, pak; samo de, tode, samoč; vonder, vemdar, vuner , deno;
5.	Zročivne: da, de; dabi, deb'; ker, ki, da; zatorej, torej; zato, tedaj; kajti, zakaj.
6.	Sklenivne: po tem - ker; zato; tedaj; za tega voljo; zavolj tega; od tod; po tim takim, potem ker.
g. 50. Vez.
varno; delaj , sicer bo druga)
7.	Vredivne: verh téga, zraven tega; potle, potel ; potem ; zadnič ; poslednič.
8.	P rim e rja vn e: kakor, kakti, ko, kot; ravno.
9.	P rasa v ne: li? jeli? ali?
§. 51. Medmet.
Medmeti so besedice, s' kterimi damo na znanje
kaksi občutek naše duše. Se velijo medmeti, kér je med
naš govor vmes metnemo t. j. veržemo.
Takih glasov je čuda dosti. Naj bolj navadni so :
1.	Oglasi začudenja: oho! ,lia ! haho! o! a! ev ! ovbe ! dê tê ! tête ! déte vonder ! ni mogoče ! Bogme !
2.	Oglasi veselja: ju! juju! juhej ! hajsa! hajsasa ! hopsa ! liopsasa! hoja! huja!
3.	Oglasi žalosti: ah! oh! o! joj ! ojoj ! jaj ! o jaj ! joj mene ! joj meni ! gorje ! gorje meni! ve no gorje meni! o kaj ! kaj ko bi! bar da bi! barem bi! pač res! Bog pomagaj ! Zalibože !
4.	Oglasi opomena : ala ! hola ! no ! nu ! na ! nata ! naté ! navam ! nuj! nujta! nujte! jeli ! jelida ! jelipa ! lej ! glej! lejía ! lejte ! hop ! hote !
5.	Oglasi klicanja : st ! pst ! bst ! oj ! ojte ! čaj ! čaj čaj ! čajta! čajte ! bali! balita! balite! nikar! nikar da! ni-karta! nikarte! (bujža bujža! . .).
6.	Oglasi pokrege : fuj ! fuj te bodi ! fej ! pfuj ! ba ! bah !
7.	Oglasi bolečine : as ! asas ! os ! ost :
II. Del.
§. 52. Zlaga besed.
Če eno, dve ali več besed po jezičnih pravilah tako postavimo ino zgovorimo, de drugi razumijo, kar hočemo povedati, velimo takimu izreku: stavek. P. pišem; poštenje ljubim; vest je glas božji.
Vsak stavek, tudi naj krajši, ima déno 2 dela u sebi, narare : 1. osobo ali reč, od ktere se kaj pove, ino tej se pravi : n d s o b a (govorska) ; 2. to, kar se od našo be pové, ino tému velimo: po v edina (govorska). V' stavku : krepost osreči je ,,krepost" nâsoba, „osreči" povédina. — Včasi sté obé v' eni besedi.
P. prosiš t. j. ti prosiš. —
Nâsoba je vedno v' pervem sklonu, povédina v' glagoli; pri pomožnemu glagolu pa je v' prilogi, prilo-žaji ali imenu.
P. pametni premišljuje: duša je ne vidljiva ; duša je nevmer-joča ; duša je duli.
Pervi sklon iuo povédin glagol sta tedaj v' stavku naglavni reči ; zakaj brez pervega sklona bi se ne vedelo, od koga se govori, ino bez glagola né, kaj se govori.
Kedar j ê ino s o nâsobo s' povedinoj vežeta, se rada popustita, posebno v' izrekih.
P. dolga bolezen, gotova smert ; tvoja glava, tvoj svet ; kaša, otročja paša; veliko ozinil, malo požerl ; kakoršna mati, taka liči, hakoršen oča, tak sin: majhni otroci, majhna skerb , velilii otroci, velika skerb i. t. d.
Nâsobo včasi ino pa s'povedinoj veže.
P. to ino pa nič, mesto: to ni nič; slaba gospodinja ino pa kokoš, če več ima, več razkopa ; mesto: slaba gospodinja je kakor kokoš . . i. t. d.
Razun pervega sklona ino povedinega glagola še lehko v' stavki drugi skloni ino druge besede stojijo, ktere bolj razločno povejo, kar se od pervega sklona t. j. od nâsobe govori. P. v'stavku: „vera ponuja ljubeznivo vsim pokornim neizmerne dobrote," je vera pervi sklon ino ponuja povedin glagol. Ti dvé besedi ste nar bolj važni v'celini stavku; 'vse druge le bolje razlagajo, kar se v'stavku: vera ponuja-pové. Tako oznani 3. sklon „vsim pokornim" komu vera kaj ponuja; 4. sklon „neizmerne dobrote" pové, kar vera ponuja; narečje „ljubeznivo" kakor ponuja; prilog „neizmerne" pravi, kakše dobrote ponuja. — Ko bi tih besed ne bilo zraven, bi bil stavek : vera p o nuj a nerazločen.
Stavek tedaj lehko obstoji samo iz perviga sklona ino povedinega glagola - ali še iz več besed. Če je pervo, pravimo, de je gol stavek; če je drugo, pravimo, de je izobražen stavek.
Če se k' stavku drugi stavek pridene, kteri po-prejnemu njegov pervi sklon bolj razloči, velimo pervemu poglavitni ali podolgšani (podelšani) , drugemu p r i d j a n i stavek.
P. „Tisti otroci bodo srečni, kteri svoje starše častijo.1'
Pervi je poglavitni ali podolgšani, zadnji je pridjani stavek. Zadnji se tudi rad vmed poglavnega stavi, rekoč:
Otroci, kteri svoje starše častijo, bodo srečni.
Včasi ga kakša vez s' prednjim zedini.
P, „Nemarni je živlenja ne vredni, da svojih dolžnosti ne spolnjuje.
Kedar kakša vez nek stavek začne, ga more drugi slediti.
P. Da nima ljubezni do bližnega, nje tudi nima do Uoga.
g. 53. Obče ravnila.
Po pervem sklonu v' stavku se ravna:
1.	povédin glagol v'osobi, broji ino spoli;
2.	povédin prilog v'skloni, broji ino spoli;
3.	povedino imé samo v' sklonu.
P. Vi se bote jokali ino žalostili, svet pa se bo radoval. Zveličani so mirni. Zapovedi božje so sama ljubezen.
Ce je več nasob v'stavki, ko ena, veljajo sledeče ravnila:
1.	Ako sté dvé posamesni, sledi že dvabroj; tudi še, če ste dvé po dvé; inda že višebroj.
2.	Ženski spol ima prednost nad srednjim, nad obema možki; per živih stvarih nad mertvimi.
3.	Za dvema ali večimi mertvimi edinobrojnimi nasobami tistega spola sledi lehko edino — dva = ali višebroj, ino tisti spol; per raznemu spolu sledi glagolu naj bliži spol.
P. k' 1. ino 2. Brat ino braternik sta prišla; stric ino strina sta odišla; ded ino déte sta si rada; bratanca ino se-stranca sta prijahala; sestrani mo bratana so sipripcvalej očim ino pasterke so si zlo prijazni; jagne ino ovna so se strašili ; bratanec ino bratana, sestranec ino sestrana so si večno zložnost obljubili. Brat s'sestroj, mož z'ženoj, svak s' širjakom so samo trije.
k' 3. Pravica ino resnica se je vsigdar veliko cenila ali - sté se cenilé. Gdér Ijubav, ponižnost, ino čednost kraljuje ali - kraljujejo. Voda ino kopno je polno stvari ali - sta polna stvari, lliša, njiva ino vinograd je predrag ali - so predragi.
Kedar vikamo, ali onikamo, sledi višebroj ino vselej možki spol.
I'. Ujna! kaj bi radi? Pove mi, kaj so mati rekli? Kaj so veleli gospod?
Kedar pa sta dva, naj si oba ali samo enega vikamo ali tikamo, je vedno dvabroj.
P. test ino taša sta prišla, punica ino sin pa odišla; sester-nik ino sesterniea sla mi zlo draga.
Pazka. Ce je to nasoba, se glagol po drugem pervem sklonu ravna. P. To so možje ? Če je nasoba zborno ime ino v' edinobroju. deno lehko včasi glagol ali prilog u višebroj pride.
P. družina so mu verni; gospoda so si prisvojili; deea se ti jočejo i. t. d.
g. 54. Besedui red.
Nasoba je rada perva beseda v' stavki, njo pak sledi, ktera je bolj važna. Ne glede na važnost pa se lehko red koliko mogoče premekne, samo odrečivna besedica ne ne sme za odločivnim (t. j. povedinim) glagolom priti, neti se predi ž njim združiti, razun z' pomožnim glagolom.
P. Niše še ni Boga vidil; ali: ni še niše vidil Boga ; ali: Boga še niše ni vidil; ali: še nišo ni vidil Boga i. t. d.
55. Skloni.
I.	sklon stoji (kakor že vemo) na prašanje: kdo ? ali kaj ?
Nekteri glagoli pa dobijo 2 perva sklona, namre : sem, se imenujem, se zovem, se kličem, postanem. P. duh je nevmerljivo bitje; orel se zovc ptičji kralj i. t. d.
II.	sklon stoji:
1.	Na prašanje: koga? čiga? ali česa?
2.	U vsili odrečivnih stavkih stoji 2. sklon mesto 4.
P. ne delaj greha: ne iši nesreče; nimam starišev; gospoda ni doma; ga ni pernas; zadnjega dne ne vejo ne an-gelji ne ludje.
Samo besedice: kaj, kar, nekaj, nič včasi v' štertim skl. ostanejo, posebno v' neodločenimi! pomenu. P. Brez mene ne morete nič opraviti, ali ne morete ničesa opraviti.
3.	Za vsimi oziravnimi glagoli.
P. vari se hude Covaršije; gicha se boj; pomladi se veselim; žalosti se jočem.
4.	Kedar za taksi glagoli, kteri nekako gibanje pomenijo, 2. neodlooivni način sledi, stavimo mesto 4. sklona 2. sklon.
P. grem delavcov prosit; hodim otr6k učit; sem hodil hrasta podirat ino ene njive prekapat. (To pa ne velja u vsili krajih).
5.	Glagoli, kteri terjajo 4. sklon osobe, imajo 2. sklon reči.
P. Angel božji nas varje nesreče; nevolje nas reši; lazi ga dolžijo.
6.	Gder se ne misli vsa ali cela reč, tcmoč le nekaj od nje,
P. Dajte mi kruha, vina, vode t. j. nekaj kruha, vina, vode i' t. d.
Če rečem: dajte mi kruh, vino, vodo i. t. d. menim vso nazočo ali obečano
7.	Za neprehajavnimu glagoli, kteri kakšo željo ali drugo čut naznamnujo, se 2. ali 4. sklon stavi.
P. Šolarje čakam, ali šolarjov čakam.
Sem spadajo: upati, želeti, pozabiti, čakati, varovati, izkati, potrebovati, pogrešiti, stradati i. t. d.
8.	Za imeni: kvar (škoda), treba, skerb, groza, strah, sram..
1'. Denarjov je treba; kač gaje strah.
9.	Za prilogi (ino imeni), kteri kakšo skerb, željo, potrebo, strah, obilnost. .. naznačijo, kako: boječ, deležen, lačen, lakomen, kriv, pijan, poln, pozabljiv, plašen, pogrešen, prazen, potreben, sit, skerben, varičen, vajen, vesel, vreden, žejen, željen . . .
H. hvale vreden; vina pogrešen; pečenke sit i. t. t.
10.	Za vsimi neodločivnimi številnicami.
P. Ima več sreče ko pameti; dosti blaga, malo zadovoljnosti.
11.	Za nekimi narečjami: blizo, bliže, memo, dosti, zadosti, tik, verh, vsredi, posredi, zgorej, znotrej, zvunej, zravno , vštric.
P. blizo grada; vštric hrama . . .
12.	Kar pomožni glagol nasobi prisvoji, pride v'2. sklon.
P. smo zidane (dobre) volje; je silne kervi; je bil černih lasi
ino dolgih rok. Človek bistre pameti ino dobrega serca.
III. sklon stoji:
1.	Na prašanje : komu?
2.	Za glagoli: čuditi se čimu; zahvaliti se komu; vklanjati se komu; ponižati se komu; smiliti se komu; se mi neče; kljubovati, zabavljati, streči, zaviditi, nagoditi, nagajati, se zameriti, se smejati, posmehovati, nastaviti se komu; koga komu permerjati; radovati se čimu; dam t. j. pustim si.
P, dam si obleko delati; to se mi ne da zdobreti.
3.	Za glagolom biti, če pomeni telko ko imeti.
P. Ne ve, kar inu je spočeti t. j. kar ima spočeti.
4.	Za neodločivnim načinom biti ako že je v'stavku liter tretji sklon.
P. nemarnost ne da nihomu srečnimu biti; bolezen mi ne dopusti veselimu hiti; človeku ni dobro samemu biti; strašno je živemu pokopanemu bili.
5.	Za predlogi, kteri 3. sklon imajo. (Glej 48.)
6.	Za mnogimi prilogi : dopadljiv, enak, koristen, lasten, ljub, perličen, primerjen, podoben, pokoren, poslušen, prijeten, spodoben, zvest i. t. d.
P. pravičen je zvest Bogu ino ljudem.
IV,	sklon stoji:
1	Na prašanje: koga ali kaj? kak dolgo? dokle ? kako daleč? kak globoko? kak star i t. d.
P. 3 sežne dolg, 4 piače ali lakte širok; stopinja (čevel) ima 12 paleov.
2. Na pitanje : gda? ino kak dolgo ? pride, če je kakši prilog per imeni, čist 4. sklon ali s'predlogom po. P. Prihodno leto si bomo dosetine rešili ; po tri ure samo spi. Čepa i ni è nima priloga, se pri dnevih v' edino-broji stavi 4. sklon s' predlogon v'; u višebroji 5 sklon s' predlogi ob ali po, pri svetkih pa z' o ali ob.
P. V' nedelo sem spoved opravil; po nedelah pojemo; po petkili ali ob petkih se postimo; ob Jurjovem se cerkveni račun začne; o Bošiču obhajamo rod J. K.
V.	ino VI. sklon
imata vseli predloge, pervi na prašanje : gdé ? kje? drugi na prašanje: s'kom ? s'čim? (Glej §. 10.)
S. 56. Odrecivne (zanikavne) besede.
1. Mi leliko več odrečivnih besed v'stavek stavimo; preveno odrekujo P. Nihče še ni nigdar Cernogorcov premagal. Niše še ni nikoli nikjer ni komu nič kaj krivega nalaš storil-brez razžalje božje.
2	V' 2 slučajema bo odrečivna besedica n e poterdivna, namre :
a)	ako se že v' stavki kaka ž njoj zložena beseda znajde.
P. Ne bo vain neznano, t. j. vam je znano; ne bodi nikdar neveren t. j. bodi vseli veren;
b)	ako ne tikomapred drugoj odrečivnoj besedoj stoji. P. Ne nič, temoč veliko kvara nered perncsc. Ne nigdar, ampak vsak dan nas skušnjava zalezuje.
3.	Če odrečivni glagol: nimam (t. j. ne- imam) poleg sebe v' stavki kak neodločiven način ima, se mesto nič ino 11 i h č e postavi k aj ino k d o.
P. Nedolžni nima kaj tajiti; nimaš mu kaj očitati. Siromak nima kaj zaklepati. Vpušavi nima gdo kaj živeli; nima g d o kaj f početi j nimaš s k o m ta iti; ne si imel koga poslati.
Če pa hočemo povedaii, de samo ravno zdaj ni-če.sa nimamo , te rečemo rs i č.
P. Nimam nič piti, nič jesti; nimam ti nič oponašati.
Per drugih odrečivnih glagolih pa sploh nič ino nigdo stoji.
P. V'notrajno Afriko še nam nihče ni prišel. Iz ničesa ne more nihdo ničesa napraviti razun stvarnik.
4.	n e se samo s' sledečimi glagoli v' eno besedo zedini: nesem, nisim; nemain, nimam; nemrem f ne morem); nečem (ne hočem).
57. Ločuiki.
Znamnja, ktere stavek od stavka, izrek od izreka
ločijo ino kažejo, gde se v' govori dolže ali manj postati
more, imenujemo ločnike. So: 1. vejica ali protec (,);
2. nadpičnik (;) ; 3. dvopičnik (:); 4. pika (.); 5. vprašaj (?) ; 6. klicaj (J).
Protec (,) se stavi:
1.	Pred ino za pridjanimi stavki ino besedami.
I'. Napoleon, rojen Korzikatiec, kter je skoro vso Evropo preobladal, je vjetnik na otoku s. Helene vmcrl.
2.	Pred vsimi povračavnimi zaimeni ino mnogimi vezmi.
P. Vsaki, kter krivico dela. je resnici sovraž, da njegove hude dela razodeva.
3.	Kadar se brez drugih vezi več besed ene verste zapored zapiše.
P. Azia, Afrika, Evropa, Amerika inu Avstralia so peteri deli sveta. Nastop, razum, um, pamet ino prosta volja so naglavne dušne moči.
]\T a d p i č n i k (;) se piše :
1.	Med stavki, kteri so si nekaj nasprotni.
P. Vsem ljudem se snaga ino red dopadefa; ali mnogi nju zanemarijo.
2.	Kadar se od tiste nasobe u večih stavkih zapored kaj pravi.
P. Bolj je kdo podučen , bolj si ve vsako reč v' liasek obračati; leži se u vsako okolnost najde ; bolj uspešno se nesreče brani; hitrej se 'z nevolje zkople; nihče ga lehko no vkani i. t, d.
D v o p i č n i k 0) se stav':
1.	Kadar začnemo kaj naštevati ali spomenjati.
I'. Stari so sarrio štiri pervine razločili, namre : zemlo, vodo, zrak ino ogenj ; mi njih štejemo čres 50.
2.	Kadar svoje lastne ali koga drugega besede nepre-menjene zapišemo.
P. Jezus nam veli: „Kar sam sebi ne želi», ne stori drugemu." Pred ino za takimi besedami se postavite navodni čertici. („ ") (ali navodnici). Pika (.) se stavi:
1.	Na kraju dokončanega stavka ali govora, za kterim nič več ne sledi ali kaj očitno razločnega.
2.	Za vredivnimi številkami ino za okrajšanimi besedami
P. 1. 2. 3. . . . i- t. d.; t. j.; namre: Postavim; pervič, drugič, tretič . . . ino tak dale; to je. Vprašaj (?) se zapiše, kedar se očitno praša.
P. Kaj je scnja? Iz česa obstoji truplo?
Klicaj (!) se postavi:
1.	Za medmeti, kadar sami stoje.
P. Jo j ! Gorje ! Juhe !
Kedar pa občutek ves stavek obseže, se klicaj na koncu zapiše.
P. Ah, de bi spoznali, kar vam k' sreči služi! Joj , mene reveža!
2.	Za vsemi stavki, ktere, za njih važnosti del, bolj čutljivo izgovarjamo.
P. Ne doseči je modrost božja! Ne prešteti so njeni dari!
58. Velike cerke.
Velike čerke pišemo:
1 Od kraja; 2. za piko (.); 3. za vprašajem (?); 1. za klicajom (!); 5. za dvopičjom (:) , kedar svoje lastne ali koga drugiga besede nepremenjene postavimo; 6. od kraja vsake verste per pesmah; 7. per lastnih imenih ; 8. v' pismah pri zaimenih, ktere se na tistega ozirajo, ki mu pišemo; 9. per naslovih ali napisih, bodi si knig ali drugih spisov. — Bolše pa bi bilo, da bi 3., 8. ino 9. z' malimi čerkami pisali.
Posebna p a z k a Kedar v pervem sklonu ne
čuješ, kakša čerka je zadnja, ime v'drugi sklon skloni,
boš slišal.
P. Če ne veš, jeli se piše : dčš ali dež, sneg ali snčk, ti drugi sklon pove, gde čuješ: deža, snega.
III. Del.
Besedna premena.
59. Pomansanje imen.
M ozko ime se pomenša, če mu pridaš (ali ga prikrožiš v'):
-	ec , -ek, -ic, -ič, - ičec, -iček, -ičičec, -ičiček. P. Brat, bratec , bratek, bratic, bratič, bratičec , brati i ek ,
bratičičec, bratičiček; ali če zrodni tiknik premeniš: brat, bračič , bračiček i. t. d.
Mesto - ec velijo neki - ej
T. sirotej, kruhej.
Žensko ime se pomenša, če pridaš (ali a premeniš v'):
-ica, - ika, -ka, ic, - ič, -ikica, -ičica, -ičkika, -ič-kica, - iokicica. P. nit, nitica, nitika, nitic, nitič, nitikiea, nitičica , nitidkika, nitičkica, nitičkicica.
Ali s' prerojenim tihnikom :
noga, nogica - nožica, ndžlia i. t. d., riika - ročica i. t. d.
Srednjega spola ime se pomenša, če e ali o premeniš v':
-	ce, - čice, -čicice, aliv'-esce, -esčice, - esčicice. P. vino, vince , vinčice , vinčicice ; meso, mesce, mesčice,
m esčicice; kulo , kilce, kolčioe, kolčicice ; kolo, kolesce, kolesčicc, kolesčicice; telo1, telesce i. t. d. drevo, drevce , dr evčice, drevčicice ; drevo, drevesce, drevesčice i. t. d. serce, serčice, serčicice; zelje, zeljce, zeljčice, zeljčicice.
Pazka. Višebrojne se u višebroju po svojem spolu pomenšujo.
P. možgani, možganci, možgančici . . vile , vilice, vilčice . . vrata, vratica, vratičica . .
60. P o vek sanje - naj raji v'gerdem ali ostudnem pomenu.
1. Izhodi za mo ž ke imena so na: -uh, -lin, -ur, -už, -on, -ač, -ež, -jot, -avs, -an i. t. d. P. lenuh, gerdiih, černuh, poteptili, prevzetuh, smerduh, oglc-duh, zavalrih; begiin, gerdim, hlapčun, režun; dihur, kačur;
Jcrnuž ; hlapon, hlačon; bahač, bradač, nosač, zobač; babež, sitncž , barltlež, štorklež , derez ; galjot, falot; bernavs , kmetavs ; glava» i. t. d.
2. Izhodi za ženske imena so na:
-uha, -uga, -lira, -lisa, -uša, -ulja, -inka, -ana, -otlja, -lita i. t d.
P. černulia, pavluha; plečuga, vlačuga; babura, deklura, režura; babusa , klusa, Maruša, cuša ; bahulja, nosulja (nosača), volkulja; bogatinka; glavana, (glavača); bernotlja, cafuta, klofuta i. t. d.
g. 61. Izhod zaiiicavuega aH pomiljivega pomena je na: -le ali - če.
Iz vsih spolov se lehko imena v' njega prikrožijo ino so potem srednjega spola.
P. baba = bable - leta, babče - četa; dekla = dekle - eta; človek = človeče - eta; hlapce = hlapce - eta i. t. d. siroec, sirotle, kravle, kravče, druže, osle, svinje, junce, pisce, ščene, golobče, kozle, drevče, drevle i. t. d.
g. 62. Pomensanje prilogov.
Pomenšavni izhodi piiložni so: -kast -kasta -kasto, -klat -klata -klato, -čik -čka
-	čko, -ičen - ična -ično, -ehen -ehna -ehno, -ovat
-	ovata - ovato
P. belkast, černkast, debelkast, sivkast . . oernklat, rumenklat,, zelenklat . . maliček (majcen , micen) , drobniček , teniček . . mertvičen , staričen, bolehen; podolgovat . .
g. 63. Poveksanje prilogov.
Povrelkšavi ali pomnoživi priložni izhodi so: -at, -it, -ovit, -insk, -ensk. P. gorat - a - o, lasat, možat, bradat; serdit - a - o, ka-menit, grozovit - a - o, jadovit , strahovit; grozovinsk, peklensk i. t. d.
Pomanšanje ino povelkšanje glagolov glej 43.
g. 64. Premena iiue 11
iz možkega spola v' ženski se zgodi, če možke izhode v' ženske premeniš ino še zrodne čerke prerodiš.
1.	-ec, - ic, - an se prekroži v' - ka.
P. Slovenec - Slovenka, Nemee - Nemka, Polanic - Polanka, učenic - učenka, Zadravic - Zadravka, goričan - goričanka, tlačan - tlačanka i. t. d.
2.	-ač, - ar, -nik se prekroži v' -ica.
P. krojač - krojačiea, kovač - kovačiea , kopač - kopaiica, svilar - svilarlca , pisar - pisarica , platnar - platna-dca , bolnik - bolnica , stvarnik - stvarnica i. t. d.
Tak tudi Hrovat - iea, Krajnic - a, Korošic - a i. t. d.
3.	Tudi mnogi drugi izhodi gredo v' - ica.
P. kralj - kraljica, med - medica, drug - družica, vrag-vražica, ti i- - tica , rak - račica, tat - tatica, volk - volčiča, zajic - zajčica i zaika, žnjec - žnjica - ženkinja, mladenč - mladenčica, kmet, - kmetica i. t. d.
4.	-ak ino -ač se tudi prerodita v' -ača
bedak - bedača - bedakinja, siromak - siromača, potcpač-potepača, nevoljii» - nevoljača . . i. t. d.
5.	-inja dobijo: Gerk - Gerkinja, grof - inja, Francozinja, človek - inja, Polak - inja, Rus - inja, župan-ja i. t. d.
Možko priime (primik) prerodi žena večidel v' - ovka, - ka, - ca.
P. Borovec - Bordvka , (Jomiliak - (¿omiUakovka (-ovca), S trajni ak - Stranjlakovlfoi (-vca), Pišec - Pišečovka, Jaklin-Jaklinka, Caf - Cnfovka. Tlarun - Macunka, Krajnic-Krajnčka i. t. d.
65. Premena imen v' prisvojivne prilog e.
Vsako ime se na dvoje v' prisvojiven prilog prerodi; namre:
V
I.	(Je gibni glasnik drugega sklona premeni pri imenu možkega ino srednjega spola v' -ov-ova-ovo, za šumečimi ino omehčanimi tihniki pa tudi v' -ev -eva -evo; pri ženskim imenu v' - in -ina - ino.
Taksi prilog prisvoji samo eni, t. j. tisti osobi ali reči kaj , od ktere imena je izpeljan,
P. pisar - pisarjev perotnik ; slon - slonov zob; gospod-gospodov, tovarš - tovariev sin; pisaričin sin; sloničin rilec ; gospejna hči;
II.	Ce gibni glasnik drugega sklona pri imenu možkega i srednjega spola premeni v' - s k i -ska - s ko:
pri ženskih imenih v' - ji - ja - je, (tako tudi za šumečimi tihniki ino za j).
Takši prilog prisvoji celi versti, od ktere imena je izpeljan.
P. pisarski nož, slonski zob, gospodska pravica ; tičja peseni, bičji vdarcc; pisaričja - sloničja - gospeja šega.
P a zka.
1.	Mestne ženske imena imajo tudi - ski - ska - sko mesto: ji - ja - je.
P. Ljublanski, Bisterčki, Ipavski, Konjički, Radgonski i. t. d.
2.	Neki dobijo podolgšani izhod : - ovski ovska - ovsko namre tistih imen, ktere se rade v' sklanji podolgšajo.
P. bratovski, Francožki, Rusovski, kinetovski (kmeški) sinovski, svatovski , židovski.
O č e dobi očetov ali očin, očetovski ino očinski; mati bo materni - a - o ino materinski; č e r čerin - a - o , eerinji - a - o i. t. d.
S. (56. Premena imen ino prilogov .. \ glagole.
Preobilno imen ino prilogov se na razen način v' glagole premeni.
P. bič" - ati, dibia - ti, križ - a t i , vrisk - ati, dar - ovati, lilapč - ovati, četert - ovali , kmet - ovali , besed - ovati, sled - ili, skerb - eti, bel - iti, beleti, čern - iti, čemeti, zelen - iti , zeleneti i. t. d. i. t. d.
Mnoge besede se ne upotrebujejo samo v' lastnem temoč tudi v' sličitem pomenu.
67. Kazen pomen besed.
P. 1 c s i e a
t. j. žival
t. j. takša past
I. j orodje za zuvati se.
1 e s n.j k k
I. j. žival t. j. zel.
rak
t. j. žival t. j. bolezen
koza
I. j. žival t. j. ocepnica.
mačak t. j. žival „	t. j. zid o
„	t. j. zaklad
opravljati t. j. delati
„ t. j. ogovarjati
oberati t. j. objesti kost
„	t. j. koga ogovarjati
suho	t, j. ne mokro
suho vino , suho zlato , 1. j. cisto , samo i. t. d.
Razločiti so tudi neki prilogi od priložaja: hvalen - liia - o ,	hvaljen - ena - eno
podložen - žna - o,	podložen - ena - eno
podučen - ena - o,	podučen - ena - eno
postrežen - žna - o,	postrežen - ena - eno
razločen - čna - o,	razločen - ena - eno
silen - Ina - o,	silen - ena - eno
snažen - žna - o,	snažen - ena - eno
sladkosneden - dna - o, sneden - ena - eno zagaten - tna - o ,	zagaten - ena - eno i. t. d.
Razločiti je tudi pomen sledečih 3 izhodov:
1.	na - aven )
. - vna - vno
-iven j
2.	na - ljiv - a - o	\ - ost 3 na - an - ana - ano
- en - ena - eno
Pervi pove, ki njegovo ime ima moč ali lastnost kaj dokančati; drugi, ki se da ali more dokončati; tretji ki je kaj dokončano.
P. dokončaven-vna-avno, dokončljiv-a-o, dokončan a-o izver.šiven-vna-ivno, izveršljiv-a-o, izver.šen-a-o ohladiven-vna-vno, ohladljiv-a-o, ohlajen-a-o omečiven-vna-vno, omečljiv-a-o, omečan a-o razločiven-vna-vno. razločljiv-a-o, razločen-a-o i. t. d.
Ravno tako bi se tedaj tudi lehko imena razločile: dokoneavnost, dokončljivost, dokončanost izveršivnost,	izveršljivost, izveršenost
obladivnost,	ohladljivost, ohlajenost
razumivnost, razumljivost, razumnost i. t. d.
S- 68. Pregled raznih imenskih premen ino njihovih
I R e d.
m eát rija
koren	t. j. on	t. j. ona	| delavnica
kolo	kolar	kolarica	kolárnica
meso	mesar	mesarica	mesárnica
brus	brusar	brusarica	brusárnica
pis	pisar	pisarica	pisárnica
kov	kovač	kovačica	kovácnica
	cesar	cesarica	cesarnica
	kmet	kmetica (inj a)	kmetnica
kolarija
mesarija
brusarija
p is ari j a
kovačija
česanja
kmetija
umetnost
kolarstvo
mesarstvo
brusarstvo
pisarstvo
kovačtvo
cesarstvo
kmestvo
glagol
pomenov.
glagolno imé
kolariti
mesariti
brusiti
pisati
kovati
cesarovati
kmetovati
koren	takši sok ali žganje
dren	drenovec
breza	brezovec
kostanj	kostanj ovec
hrast	hrastovec
brin	brinovec
tudi - il	ilovec
breg , hosta ino kdor tam živi
II. Red.
dreno vjak brezovjak kostanjovja hrastovjak brinovjak ilovjak
orodje ali óna fžival)
ilovica
i. t. d. jesen, bor, tern, šviben, sliva, češnja ... i. t. d.
drenovka (-vca) brezovka (-vca) kostanjovka
(-vca) hrastovka (-vca) brinovka (-vca) ilovka(vca)
voda, ki tam zvira
drenovica
brezovica
kostanjo-
vica hrastovica
brinovica
vino , ki tam rase
drenov-
ščina(-šak)
brezov-
ščina(-šak)
kostanjov-
ščina(-šak)
hrastov-
ščina(-šak)
brinov-
ščina(-šak)
ilov-
ščina(-šak)
drenovina
bréz o vina
kostanjo-
vina hrástovina
brinovina
ilovina
kolarenje
mesarenje
brušenje
pisanje
kovanje
cesaro vanje
kmetovanje
zborno imé
glača za del o ali dača
drenovje
(drenje) brezje (brezovje) kostanjovje
hrastovje
brinovje
(brinje) ilovje (ilje)
kolarnina
mesarnina
brušnina
pisnina
kovnina
cesarnina
kmetnina
kraj, mesto
dre no više
breziše
kostanjo-
više hrastoviše
brinoviše
iloviše
2Í
g. 6i). Obče ravnila.
1. Ne zapušaj reda; 2. ne pokrajšaj, kder sladoglas tega terdno ne terja; 3 bolj vsako čerko po njenem lastnem glasu zgovorimo , bolši govorimo.
IV. D e I.
S. 70. Izreki.
Kaj vam je? kako vam kaj je? kako se imate? kako se počutite? kakšni ste? nekako zmeršeni ste; žalostni, torobni, pobiti, klaverni ste. Težko me je stalo ; hudo mi je djalo; strah me je spreletel, obišel; groza me ima; groza me obide, spreleti. Me hoče na nič spraviti. Sem na zgubi. Pod nič sem dal. Sem se okupil, omenjal. Se ne dognano. Vam je na nos obesil. Ima dober, ima dolg jezik. Svoje zmote zakriva. Vse iztekne, obvoha. Sem ne tako hud, kako strašen. Na ravnost vam povem, govorim. Vsi eno godijo; vsi eno trobijo; so vsi po enem kopiti. Po svoji glavi; po svoji termi. Mi ne skerb k' njemu priti. Nič se ga ne prime. Terpi, saj te ne bo konec Bodi kar koli. Tako daleč naj ne pride. Dela se naveličati. Grem po piti, po jesti. To mi diši; to se mi prileze. Če bolj pijem, bolj sem žejen. Nisini vina pogrešen; lahko se ga znebim; težko se ga tvegam, anam; lehko sem brez njega; lehko ga pozabim. V' velki strah gaje pripravil. Dve viiri se je pripravlal, dve uri je terpelo, preden se je namenil. Ktero dobo noči je prišel ? Je nagle jeze, kmalo mu zavre. Grozno je reven, nadloga ga tepe. Bolje mu je; mu odleže ; mu je lagle- (leži). Pcr serei se mu ohiadilo. Se je zasopil. Dajte mi vediti, povedati, na znanje. Pridite po me. Se mi znan zdi. Taka je taka. Kakše volje ste bili ? Zlo dobre, zidane volje. Smo se prav poživili, pokrepčali. Se lepo poravnati, pogoditi. Resnice se deržati. Steza derži na Koroško. Za terdno sem sklenil. Kako^vam je bilo per serci ? To se vam lepo vda, prileže. Čemu mi bo to? Na tihoma se z muzati, zmuzniti. Komu v' obaro stopiti. On je na pre-
kosiiice. Razglasiti, raznašati koga. Mož beseda. 3Va kmetih prebiva. S trebuhom za kruhom. Tobak piti, kaditi. Si kaj domišljuje. Sem si pač mislil. Razločno mi povej. Si je čast storil. To je nekaj. Na pamet, iz glave znati. Smo si v'rodi, rod si sva. Se mi gnusi, studi, gabi, merzi. Zanikati reč. Koga na laž postaviti. Ga hoče spodlesti. Je pravi poniglavec, potuhnjenec, potuhnjen človek. Si je v' glavo vtepel. \" mehko kuhane jajca. Roke so mi odervenele, otcrpnile, premerle. Ste gotovi ? ste dodelali ? Se napokati 110 najesti. Nimam ničesa do njega. Prošnjo imam do vas. C rez endruga so se bili. Per belem dnevi. Srež gre, voda led nosi. Pod svojo oblast spraviti. Zele me obhajajo; miče me; me nič kaj ne mika. lvnige si omisliti. Zapovedi spolno-vati. Zeznanila se sva. Kaj meni za to? Kaj meni to mar? Zid, hram postaviti. Vse nebo se oblači. K' deži se ravna; pa dnes bo še previselo. Sovražnika razkropiti. S sovražnikom potegniti. Dobrega plemena, dobre rodovine, lepe postave biti. Nič mi ne odreče. Svojega očeta posnemati. Po materi se je zvergla. Vem per čem smo. Je sam sebi rokav zašil, Bog daj bedakom pamet. Ta reč ne sme na skok iti. Bebec ga lomi; ga seme ližejo Gladek ko dobova (hrastova) skorja. Že velja, kamor serce pelja. Mora biti, dabi se imelo iz terte zviti. Mačka v' žakli (vreži) kupiti. Ne dam gluhega oreha za njegovo živlenje. Brez britve briti; brez noža dreti; vodo z rešetom zajemati; s svedrom kravo dreti; z oljem ogenj gasiti. Je mer.šav, kakor bi kruha stradal. Iz tega meha nebo moke. Boš mojo pesem pel Dobro ve vajnk verči. Ne molči, ko bi mu slo vozlov na jezik naredil; ko bi mu na jezik stopil. Baba gobe ženje, dedec sterže korenje, sin polže strela, hči punice dela. To ni mojega opravila. Mačko k bohu (k slanini) zavarha postaviti. Dobre svete dajati. Kaj mi svetujete ? Oči pobesiti. Si iz glave zbiti; vse vnemar pustiti. Mesec gor = ino dol bere. Cena je poskočila. Kriva prisega. Lažnjiv prerok. Ponarjena petica. Zmišljeno ime. Besedo napak (na opak) zrečti. Mu je že v; navado prišlo. V' ktero faro ste? Ktera reč je to? čigavo je to? Daj vsakemu, kar mu gre. Dušo strast bolj s pači ino oskruni, ko gobe telo. Po nobeni ceni si ne da dopovedati. Imel je blaga ino blaga. Se nima čemu jokati. Ste precej žita pridelali. Po čem prodajate žito ? S prazno žlico
vas hoče nakermiti. Govori, kakor bi med lizal; govori, kakor bi rožice sadil. Govori, kakor bi otrobe vezal. Mu teče beseda, kakor sok v' dobi. Se na to toliko ume, kakor zajec na boben. Laže, ko bi orehe tukal; laže , da se megla kadi, da smerdi, da sam verjame. Vodo na svoj melin obračati. Iz dima v' ogenj, iz dežja pod kap ; iz jame v' brezden. Dela ž njim, kakor svinja z mehom. Je perpravno, kakor raki ino dihornica. Je lep, kakor bi kri v' mleko zlil Je jasno kot ribjo oko. Solnce bo skoro v' božji gnadi (v' zatoni). Petje se razlega, doni. Hrum leti, se odbija; jeka se ori. Zvon, struna poje. Zvonove, strune vbrati. Mara za te, ko za lanski sneg. Ima veče oči ko želodec. Jih je prišlo, ko listja ino trave. Ima kosmato vest. Toliko boš opravil, kolikor žaba pri lešniki. V' sveto olje djati. Zlate grade si obetati. Se vlači, ko megla brez vetra. Se mu vda, se mu spristeje, ko prašiči sedlo Strada, da se v' njega vidi; da se goli, da se luple. On bo bogat, kedar pes rogat. To se bo zgodilo na Nikolovo, na Ni-kolov dan; kedar bo petek v' nedelo. Ima še meh za ušesi. To je tako potrebno, ko tern v'peti. Ne bo k sodnjimu dnevu trobil; bo se stegnil, preden pride sodnji dan. Cas je že prehajal. Elija je z molitvijo sedemkrat premoljeno dežja od neba perprosil. Take si nočemo, čas zamudovaje nakopavati. Dišave lepi duh je vso hišo navdal. Kmalo se mu bo utepalo, kdor hudo dela. Veliko si je bil prikmetoval, pa je spet vse zakonjaril t. j s konjmi zakupčoval. Kar dnes zamudim, bom juter perliitel. V' to reč se ne zvem. Menil je, neznano velika bo ta. Kar besedice ne bilo 'z njega Se v' mojo pravico zaletuje. Je misli sprevergel ; je prepregel. Ne, da bi se ga usmilil t še le oponaša ga. Je zvit ko gerča, ko lesica. Je tema kakor v' mehi. Naj se pes obesi! Je veliko ozi-nil pa malo požerl. Pod milim Bogom zime dergetati. Vse si perzadene. Je razmišljen. Nobene ne zamolči. Roke naskrižem poklada. Ne belite mi glave. Tega mi ne more ovreči. Moram z roko v' ogenj. Ne imej pičke na svojega bližnega. Višnjemu perjenjaj, nižjemu perza-nesi. Svoje denarje sem zapravil, zatratil. Je ves v' svojih opravilah. On ve kaj muh. Brez konca ino kraja. Mu ni sluha ne duha Od svita do mraka Iz kože so ga djali. Ogenj vtoriti. Na poti ga noč obide. Vem kam pes taco moli; vem kam to leti. Komu v'besedo seči. Ima
jezik ko krava rep Koga v'kozji rog vgnati; koga kozjo molitev učiti; koga ukrotiti. Na led je posajen. Ne velja piškavega oreha. Zijale prodavafi. Prazno slamo mlatiti; bob v'steno metati; rakom žvižgati. Ura je nesrečna bila, ko je mati me rodila Luno (mesec) tolče luna ga seska. Z luiikoj pšenico izruti. Je močen ko Stempihar. Naj boljši prijatel je, kteri vas s sovraštvom navdaja do pregrehe ino z ljubeznjoj do kreposti; kteri vam pregreho perstudi, pa ljubezen perkupi.
S. 71. Pregovori.
Muha, ktera perleti, hujše piči. — Rahla beseda zlobnost utolaži; mehka beseda serd stere. — Bodi si s. Katreja ali Kres, kedar je merzlo, le neti les. — Mladost je norost; starost je žalost. — Krava per gobcu molze (doji). — Nesreča nikol ne sveti. — Nesreča ne nikoli vgnana. — Sreča je opotočna; na razpotji sreča sedi. — Šiba novo mašo poje'. — ima več sreče kakor pameti.— Ni nesreče brez sreče. — Noč ma svojo moč. — Vse mačke so po noči černe; po noči je vsaka krava mavra. — Cerna krava ima vsaj belo mleko. — Gda vrana vrani oči izkljuje? Cio ne da nič. — Delavec je hlebavec.— Ni vsak dan praznik. — Počasi tudi daleč pride. — Kakorsni gospodarji, takšni posli. — Jajce več ko puta vé. — Navada ima železno srajco. — Gdér mesó , tam psi. ■— Kjér miši, tam tatje. — Cesar oko ne vidi, serce ne poželi. — Kar je, to je. — Zvune lep, znotre slep. — Kaj velja na oko, če ne ua roko? Lepa pa dela slepa! — Kaj velja lepa skleda, pa nič v' njoj ? — Kader mačka pride, imajo miši poderk. — Kedar ni mačke domá, so miši dobre volje! — Gorje mu, pri komur se miši ino mačke bratijo! — Steza časti je ledena gaz, ki hitro zvodeni. — Tacih je veliko, da se perporočiijejo , pa se nikoli ne perporoče. —• Kdor maže, mu kaže. — Kdor se z zlatim orodjem bojuje, je zmage gotov. — Kdor se z volkom pajdaši, je tudi ž njim tulili permoran. — Ne prodajaj kože, dokler medved v'berlogi tiči.—Kedar žalost do verha perkipi, se veselje že glasi — Ce te jedro mika, lupinjo zgrizi. — Ce vlečeš očeta do praga, te bojo tvoji otroci čez prag sunili. — Ce dva psa eno kost glodata, se skoljeta. — Velika ptica velikega gnezda potrebuje. — Kogar kača piči, se zvite vervi boji. —
Opeklo dete tudi na hladno piha. — Nastreljen pes se strelbe boji. — Ne bodi presladek, da se gdo s teboj ne posladka. — Resnica je nebeška rosa; de jo ohraneš, nji čisto posodbo pripravljaj. — Kar svet ima zdaj skrito, bo enkrat vsem očito. — Kar se ne stori, se ne zve. — Pravica oči kolje. — Pravica je vmerla , resnici pa so oči skopali. — Kakor prišlo, tako prejšlo — Kakoršna je preja, tako je platno. — Kar seješ, b.oš žel — Za to se le merzle vode napi. — Kar iz serca ne pride, se serca ne prime. — Kakoršno živlenje, taka smert — Kakoršna služba , tako plačilo. — Dobro delo se samo hvali — Ne neha (henja) beračiti, komur se palica v' rokah ogreje. — Kter enkrat postane nagi, težko pride k blagi. — Kdor jezik itua, v Rim zna. — Kdor ima za čim, lehko gre v'Rim. — Obljuba dolg dela. — Krivično blago nima teka. Rani dež, pa stare babe ples. — Sova sinici glavana pravi. — Kar se odloži, se ne opusti. — Odkladki so odpadki. — Bolši je: derži ga, kak: lovi ga; bolše je hranjeno jajce, ko sneden vol —-Človek obrača, Bog oberne. ■— Človek si misli, Bog pa naredi. — Čast je časti vredna. — DariVanemu konju ne gledaj na zobe. — Dobra misel pol zdravja. — Snaga ino red je pol zdravja. — Kar mladi ne vejo, njim stari povejo. — Kakor stari ptič poje, uči mlade svoje. — Ptiča po perji (po petji) poznaš. — Per suhem panji (lesi) je lehko ogenj gnetiti. — Na griči (hribi) ker-šanstva se vkorenini, ino bučeč vihar te nebo premeknil. — Večnost okoli grenkoga torila pobožnemu dišeč venec upanja ovija. -- Solza pobožnemu ne pada na tla, v' večnost puhti. — Na razvalinah novina oživi. •— Bog že ve, kteri kozi rep krati (rog odbije). — Lisastemu konju se liša ne zbriše. — Gder žena hlače nosi, mož malokda dobro kosi (je). — Žene so dolzih lasi pa kratkih misel (kratke vere). — Dolgi lasi, kratka pamet. — Dokler prosi, zlate usta nosi, kedar vrača, herbet obrača. — Po hujdi tovaršiji rada glava boli. — Zrelo jabelko samo pade. — Nabrušen nož rad reže, ■— Kedar naj bolj igra teče, nji oberni hitro pleče. —- Gder se zlo rote, resnice ne —- Eden šiva, drugi para. — Ako bi ljudje ne merli, se konji ne derli, bi zdavnej svet poderli. — Gdor tepe, ga tepo. — Naj gre za čeme gore. — Zgode začne žgati, kar kopriva ima ostati; človek kaže v' mladosti, kaj hoče biti v' starosti. —Kamor se drevo nagne, tje pade, —
Gdor ne vaga, je brez blaga. — Smert ima kos6 , ne sekire. — Smert stare pokosi, mlade postreli. — Smert si v' nikom ne prebira. — Velike skerbi zgode lase «belijo. — Od dobrih (sladkih) besedi se nihče ne zredi. — Gdor pred^ pride, pred melje. — To je meni plug ino brana. — Cesar je polno serce, rado iz list gre. •—-Z' velikimi gospodi ne dobro črešenj zobati. ■—• Gdor za smolo prime, se osmoli. -—Ženski jok pa mačkine solze.— Tihe vode globoko derejo. — Počasa voda več brega udere, ko dereee. — Kar je pošteno, naj dalje terpi.—-Vsak ve, kje ga črevel žuli. — Kaj boš se eohal, gder te ne ser bi ? — Majhni piskerci hitro skipe. — Ko bi nihče ne skrival, bi nihče ne kradel. — Gdor nima v' glavi, mora v' petah imeti. — Gdor visoko leia, se nizko usede. — Gdor na zadnje pride , dobi kosti; gdor prepozno pride, pa stoji — Iz majhne izkre velikokrat ogenj vstane — Kar mačka rodi, rado miši lovi — Jabelko ne pade daleč od jablana (drevesa). — Pijanec se pre-oberne, kedar se zverne. — Gosta služba, redka suknja. — Pogosta družina, sloka živina. — Dobre volje mošnje kolje. — Koder solnce teče, se kruh peče. — Sila kola tere (lomi). — Vaša gnada (milost) kruha strada. — Poterplenje železne vrata prebije. — Gdor hoče iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj. — Vsak cigan svojo kobilo hvali. — Vsak berač svojo rnavho hvali. — Serčnost velja. — Marsiktera bukev k svojimu koncu toporišče da! — Dva kresivna kamna iskre delata. — Gdor se med otrobe meša, ga svinje snedo. — Gdor zgode seje, zgode žanje — Kar ne peče, ne pihaj ; kar ne gori, ne gasi. — Kakor si boš postlal, tako boš ležal. — Vari se tistih maček, ktere predi ližejo ino zadi praskajo. — Gdor veliko govori, veliko ve, ali veliko laže.— Lažnjivec ne sme biti pozabljiv. — En krivičen vinar (penez) deset pravičnih poje. — Gdor veliko pije, malo popije. — Pij, pa pameti ne zapij. — Njemu je lehko ; on ima zlate rude. — Kter konj sam rad .teče, tega ni treba tirati. — Ima smeh ino joč v' enem žakli. — Kter je pred moker, tisti se dežja ne boji. — Tota bi bila za tvoj koler. — Gerlica jo je vkanila. — Je do vrata (šinjaka) v' dolgeli, do ušes v' nadlogi. — Že mu voda v' zobe teče. — Hudo mu je šivalo. — Mu je za gaber hodilo —Prazno slamo mlati. — Bob v' steno meče. — Ga je zučilo; sije pameti kupil. — Mali je slaviček ali velik ima glas. — Prazen
sod ima velik glas. — Kaj bi drugih žvečke pobiral ? — Domači pes je močnejši od luckega. — Ko kukovca dolgo kukuje, si kmetic kruha kupuje. — Ce ima veliko dobi, pa tud ima veliko zobi. — Meni, da mu bo mana z nebes kapala. — Se moremo razprestreti, kako so imamo odeti. -— Rane rože rade povenejo. — Kopriva ne pozebe. — Al' je nore gobe jel? — Se jena merzli vodi ožgal. — Gder nega, tam volk ne vzame. — Volku ne treba šume kazati. •— Sije vuš za koler spustil. — Mu je raka v'nadra djal. — Čaka, ko grešnik na pokoro. — Tukaj je hujdi mlade imel. — Bo ti povernil, kedar vrabel proso. —Ocl predi se sladi, od zadi pa s plotnicoj stoji. -«• Tebe se toliko bojim , ko žaba dežja. — Vsak je sebi naj rajši. — Vsak ima k sebi obernjene perste. — Sta si ko dva persta. — V' njemu skozi vre, ko v' hudi megli. — Temu niše ne more do kože. — Dokler bo veter z' mojimi lasi gibal, tečas se to ne de zgodilo. — Že mi brezje v' kečko sili. — Kdor bi hotel vsem ljudem usta zapošiti, bi mogel dosta platna imeti. — Ma otrok ko črevlar kopit. — Kar trezen misli, to pijan pove. — Kaj bo lačna vrana sito kermila! — Kedar žakelj obrodi, rado kruha sfali. — Hitro p omagan o je po dvoje po-magano. — Dobremu vinu ne treba kazala. •—• Stara koza tudi rada sol liže. — Ma svoje muhe v' glavi. — Rana ura, zlata ura. — Kakor se mi streže, tako mi kosa reže. — Kodi se volk kota, tam dlačje pusti. — Vsak svoje perste gladi — Volka kersti, volk pa gor. — Ti bi rad , da bi bil volk sit, pa koza cela. — Jaz govorim od srake, ti pa od vrane. — Kakor mi godejo , tako plešem. — Težko je proti vodi plavati. — Se je s' konja na kozo sedel — Je prišel s perja na slamo. — Kdor z Bogom začne, z Bogom henja — Nar lepše spelja pot živlenja.
72. Basni.
1. Sekire in o drevje.
Peljali so svoje dni iz neke kovačnice poln voz sekir skoz neko dobravo na senjem. Sobice se sijalo, ino dervnice lepo izbrušene so se od solnca toljko liske-tale, da je bilo drevja strah tega smertnega orožja (pred tem smertnim orožjem). „Gdo naz bo rešil? te sekire nas bojo vse posekale!" je djalo drevje, ino
po vetri majaje se milo zdihovalo. Na to se star hrast oglasi ino pravi: ,,Ne bojte se! dokler nobeno nas tem sekiram toporiša ne da, nam ne morejo kaj zalega storiti naj si bojo še tako ¡zbrušene." —	Drobt,
2. Kmet ino sini. Oče vidijo med svojimi sinovi velik prepir; zastonj so njih k' složnosti ino ljubezni opominjali. Nekaj drugega si tedaj zmislijo; sesti njim rečejo ino prinesti veliko šib. Vse šibe v' butaro zvežejo ter nje njim dajo zaporedoma, da naj njih vsakteri skusi prelomiti. Ali vsak se je zabstonj vpiral, nobenimu njih ne bilo moč prelomiti. Zdaj oča šibe razvežejo ino njim njih rečejo po samesi lomiti, ino ko bi trenil, so bile vse zlamane. Na to njim oče pravijo: Glejte, ljubi sini! to sem vam v'izgled dal; dokler boste v' ljubezni med seboj združeni, ne bodo vaši sovražniki nič opravili nad vami; ako bote pa vi v' razpertiji ino nezlogi, gotovo vam povem, vas bodo zaporedoma pokončali. Kajti zložnost slabe podpira , nezložnost pa močne podira. —	Ml,
3. Razni stani. Na podnožji neke rudne gore je ležalo mesto J» Cvetečih vertov po okrožnem obrežji se oko ne more nagledati. — Na višini svojega vertnega (poletnega) hrama si meščan vesele kraje pregledava. •—•
Vkloneč oči zagleda pod sebo težaka (delavca) stoječega nad izhodom rudne jama. Kak je to človeče tu odspodah venular majhno ! prereče mož, jaz sem kam velkši. — On tako govori, ker pozabi odšteti od svoje velikosti, kar znese mesto, gder stoji. To pozabe se mnogi velki štimajo!
Kar pa delavca na ženili tako zaničuje, mu nekaj na glavo prileti. Ročno zavine vrat ino vidi visoko nad sebo na sosedovem stolpi (turni) drugega človeka. Toti je njega ravno tako sodil ino zaničavajoč ga — mu na glavo plunil. Meščan se silno razjezi, povzdigne serdit sklučeno pest no veli: O da bi jaz do tebe mogel! Ali njegove pretnje ino pa nič. Človek iz turna se mu po-smehava ino reži. Ko pa se mu tako reži, občuti sam, da mu nekaj na glavo prišumi, ino tudi vernivši oči zagleda pod modrim nebom zračen balon, kteri ponosno po zraki plava — ino pod njim v' čolniči človeka. Temu je
namre, ko je globoko pod seboj človeka na stolpi za-maral, na misel prišlo, da bi leliko ž njim šale zbijal ino on je začel (jel) pesek na njega vsipavati. Človek na turni se tudi močno razserdi (razčemeri) rekoč: O zakaj nemorem dote? bi ti njo pokazal! ino silno mu žuga. Ali njegovo žuganje je (udi prazna ona.
Med tem je delavec na zemli svoj pogled povzdignil, vse tri zgorne opazi ino pregovoril: „Tam gor more veselo biti! Daleč vidi; sape pihlajo! Da bi saj na hrami bil, bi mi kaj hladneje bilo, kot v'ti zadušljivi sparci tukej (tu odspodi). —
V' tem hipi pripelja rudnar svoj vozek (grodek) globoko iz pod brega, beli dan pogleda ino si zdehne: „O žalostno živlenje! vse svoje žive dni kakor kert pod zemloj rovati ino pri kakšem ferlečem svetili V močvar-nem sopari se potiti! Drugi si ljubega solnca vživajo, ino se zelenih trat veselijo ! Zaslišavšimu te besede človeku nad izhodom se rudnar močno zasmili. „Glej še večega siromaka od mene!"
Kar se to godi, so naglo grozni oblaki priderli. Den je otemnel. Hujda burja zatuli. Gromi ino bliski spočnejo nevaren boj. Oblon se v' zraki maja ino zible, ko šiba na silni vodi trepeče. Človek v' čolneki ni vsi-paval več peska, ni z nikom več šale zbijal, marveč bi mu drago drago bilo, ne biti tako visoko, temoč precej niže, ino serčno rad bi menjal svoj stan s' kterim precej nižlšim. Pa kak tako zdihuje ino straha omaguje, vreže strela v' balon , ga požge (prižge) , človek stermoglavne 's strašne, višave ino se raztreši na drobne kose. Malo po tem vdari strela v' turen ino pobije nemilo tamošnega človeka, Tresnivši v' (uren je odbila precej kamen. Kamen prileti meščani na roko ino mu njo potere (zlomi).
Te burje na višini ino njene nesreče je rudnar najnč ne zašutil. — Den je preminil; počivek mu prihaja; ne toži se več, temoč si poje.
Človek nad izhodom ga čuje, se mu približa ino pripove, kar se je bilo zgodilo, ter pristavi: Ne toži se več, da tako nizko živiš. Naj višišji je bil nesreči naj bližižji. Njega je nar popred pobilo, naj grozo-vitnejšo smert je storil. Tudi človeka na turni je britka smert doletela. Mestlani se je koj hujdo namerilo. Jaz, samo troho više od tebe, sem že tudi svoj del dobil. — Ti si žaloval, ko so se oni bahali, slobodno
zdaj prepevaš; kajli nevihta, ktera je njih pokončala, je tebi neti dela zmotila, neti serčnega mira. Tudi jaz si bom prihodnič pel ino ne več žaloval. Mene je samo dež namočil; hiiro bom pa na solnci suh.
Te reči rudnar pazljivo premišluje ino prereče: Potalažimo se , da smo mali. Visoka čast na tem sveti je dragi kup ino ne da drugih obresti kakor britko skerb, nevarnost ino pogibel. Pa še za toto ceno ne more človek tako visoko dospeti, ki bi nebi viši-šega od sebe najdel. Le sam Bog vživa mirno svoje veličasti, da nima močnejšiga nad sebo ino ne bo nikol ponižan.
Peseui sladek glas.
Slajše reči na sveti ni, kakor je pesem lepa. Milo mati poje, ki zible dete svoje; med pesmi déte mehko zaspi. S petjem si otroci kratek čas delajo, ke-dar veselo procesjo peljajo; ne vejo za revšino tega sveta. Dobre volje si kmetic žvižga in poje, orač na polji, kosec na travniki; v' pesmih ne čuti težavniga dela. Prepeva si rokodel med svojim orodjom, ino delo mu teče iz pod rok gladko kakor vesela pesem iz serca.
Pojé gredo serčni vojšaki nad sovražnika v' boj; v' pesmih njim rase serce. Pevce no pevke imenitna gospoda ima, da njim vbirajo zložne pesme na gerla dva, na tri ino štiri, kakor se ji poljubi. V' samoti si poje popotnik, de ga ni strah; poje v'vozi jetnik, bolnik na posteli svoje dolge noči, ter si žalosten srotej kalno serce vedri. V s. pesmih se molitva pobožnih kristjanov k nebesam vali; zdaj v' veži božji, zdaj v' lepi procesji pobožnega petja serce kipi. Ni gostije ne sedmine, ni poštene družine, kjer bi čedne pesmi ne bilo. In tako je prav; saj tudi ptičika poje, kaj bi človek ne pel? Pesmi le tamo slišati ni, gdér ni poštenih ljudi.
Ne jih pa tudi na sveti ljudi, ki bi rajši peli kakor Slovenci, in lepšega dara ne vém, kakor jim čedno pesmico dati. Rečem da je vreden sto centov zlata, ki nam da lepo novo pesem, naj bo zdravička ali pa sveta, da je le vneta brez vsega greha. Gfdor kako lepo pesem zna ino jo zapoje, se več obrajta pri poštenih ljudeh, kakor on, ki piti kupuje. Lepa pesem je zlata, draga reč. —	S/.
73. Pesmi.
1. Zvezdje.
Tukej gori se neznani Velki sveti sučejo, Z lučjo sonca so obdani,
Krogle pote tekajo; Zvezda zvezdi je soseda ,
Njih za nas števila ni, Ena v' drugo svetlo gleda, Vsaka božjo čast gori.
Svetla cesta je razpeta
Cez brezkončen neba zid , Tam se vozi čast Očeta,
Viža pote zvezdnih r/d ; Vse je kroglo, vse se miga,
Vse od ognja sveti se, Vse oznani, de velika Roka svet stvarila je.
Tvoje veličastvo, Večni!
Trume zvezd nam pravijo, Kako bomo še le srečni, Ce mi k' tebi pridemo! Skoz teh svetov svet bo pela
Naša duša stvarniku, Zverha svetov bo sedela, Pila petje angelsko.
2. Poslavljenje.
Se svetla zvezda vzdignila Verh mesta Solnogračkega,
Priplavala v' Slovenijo; Na nebu jasno zablišči, Pri nas Slovcncih obstoji, Oj nad Labudsko cerkevjo.
To ni nobena zvezdica, To je le slava Antona,
Oj kneza nam premilega. Od Miroslava knez izbran, Je za vladika nam poslan, Oj za vladika svetlega.
Ti Anton! ljubiš narod naš, Za njega srečo skerb imaš,
Oj ti Slovencov žlahtni cvet! Pa Tebe kneza Antona, Pisatelja izverstnega,
Tud ljubi ves slovenski svet.
Cvetlice zdaj preevetajte, Slovenci njih natergajte,
Njih bomo pred Nj im trosili; Se lepe vence spletajmo, Na glavo si jih de vaj m o , Ker bomo Njega slavili.
V' slovenske reke veržite Rudeče , bele rožice,
Da v' dolnje kraje naj tečo: Se verli Slave sin cesti, Lep den Slovencem se deni, Naj našim bratom vest neso.
Slovenci veselimo se , Da Ga cesar nam poslal je.
Pastirja v' rodu našemu; Zdaj „Slava!" glasno vsak zavpi, Do Dunaja se naj glasi, „Oj Ferdinandu milemu!"
„Bog živi še častnike vse, „Ki za Slovence poskerbe
„Po svojem sercu žlahtnemu! „Bog živi kneza Antona, „Nam mnogo let ohrani ga
„Na sreču rodu našemu!"	Nov,
Kazalo.
v I. D e l. §. 1. Cerke.
2. Znamei>ke. §. 3. Zlogi ino besedo. §. 4. RazdeJitva zlogov ino
besed. §. 5. Naglas. §. 6. Besedne plemena. §. 7. Ime. %• 8. Spol. §. 9. Število (broj). §. 10. Sklanja sploh. §. 11. Sklanja možkih imen. §. 12. „ ženskih imen na a.
§. 13. „ ženskih imen
na tihnik. §. 14. „ srednj. spola §. 15. Prilog. §. 16. Stopnje prilogov.
17. Š te vi ln i ca. §. 18. Temeljne številnice.
19. Vredivne „ §. 20. Razlocivne „ §. 21. Pomnoživne „ §. 22. Vdelivne §. 23. Številne narečja. §. 24. Obče številnice. §. 25. Številno ime. §. 26. Zaime. §. 27. Osobne zaimena.
28. Prisvojivne „ §. 29. Kazavne „ 30. Vprašavne „ §. 31. Oziravne „ §. 32. Glagol. §. 33. Nadalje. §. 34. Pregib pomožnega
glagola. §. 35. Pregib občih glagolov. §. 36. Terpivna doba. §. 37. Spelovanje časov. §. 38. Sprega. §, 39. I. Sprega-cm
§. 40. II.Sprega-nem §. 41. III. „ -im §. 42. IV. „ -im(-im) - a m (-em)
-	uj e m
-	o v a m 45. Prestop glagolov.
§. 46. Premena pomena. §. 47. Zveršivni ino ne-zveršivni glagoli.
43.	V.
44.	VI
48
49.
50.
Predlog.
N a r ečj e. Vez. 51. Medmet. II. D e
52.
53.
54.
55.
56.
1.
Zlaga besed.
Obče ravnila. Besedni red. Skloni.
Odrečivne (zanikav-ne) besede. §. 57. Ločniki. §. 58. Velike čerke.
III. Del. §. 59. Pomanšanje imen. §. 60. Povekšanje „ §. 61. Zaničavni i pomiljivni izhodi.
§ 62. Pomanšanje prilogov. §. 63. Povekšanje „ §. 64. Premena imen. §. 65. Premena imen v' prisvojivne priloge. §. 66. Premena imen v' glagole.
§. 67. Razen pomen besed. §. 68. Pregled raznih premen.
§. 69. Obče ravnila.
IV I) e l. §. 70. Izreki. §. 71. Pregovori. §. 72. Basni. §. 73. Pesmi.
Poprava natisnili pomot /
• v
S t r a 11v
6 7
v c r s t a :
od spodT-
/
nam e^t o,: • .
i- 60 same
8	22 od zgori	§. 47 i 54
12	11 od spodi	berkle - b
13	10 od zgori	doželah
15	14 „	§. 60
18	10 od spodi	visok
18	mit j»""*.	nisokejši
19	MjL iž01' « » premodor MdkJ *zraze sobo	
23 /i 25 ^		
27	22 od zgori i	odgover
34	3 od spodi-'	pakrajša
40	18 od zgori	sadno
55	7 „ ,	sa
55	16 od spodi	ootoka
56	12	pritanje
59	H	(nieoj)
64	10	mo
67	20 od zgori	dosetine
70	9	tiknik
74	6	oberati
b ž r i:
61 samo
48 i 55
burkle - burkel deželah
61 visok nizokejši premoder zrase osobo odgovor p okrajša zadnjo za
potoka pitanje (v* večer) ino
desetine
tihnik
obirati
Velja zvezana 10 kr. sr.