Ljudmila:
snegu".1) Proti večeru, v oni nestalni svetlobi, ko se dan umika mraku, gledaš pred seboj Vseuciliški trg ves posnezen. Svetilke so že prižgane, in njih svit se spaja s pojemajočo dnevno svetlobo v najrazličnejše bar-vene prehode. Temne postave, zavite v zimska odela, gazijo visoki sneg. Tudi kot zgodovinski slikar se je pokazal Ivekovič na tej razstavi. Slika „Ve r o n i k e D e s e -n i š k e " 2) nam kaže prizor iz njenega trpljenja. Grof Ulrih Celjski brani Veroniko proti svojemu očetu Frideriku. Na tej sliki se odlikuje idealna podoba Veronike. Se ne izvršena, a v posameznostih krasna slika je „Slov6 Petra Zrinjskega in Krsta Frankopana od Katarine Zrinjske".3) Izmed najboljših slik se odlikuje nežna „Kraljica   M a jniko v a"*),  ki je polna
1)  „Zagreb u sniegu" (št. 134).
2)  „ Veronika Desenicka" (št. 14).
3)  »Oproštaj Petra Zrinjskoga i Krsta Frankopana od Katarine Zrinjske" (št  32).
4)   „Naša Gospa Cvjetanjska" (št. 121).
Med
Poeti  vsi  nesrečni  so  ljudje . . . Bog ve, zakaj tako jim mora biti, da trnjev venec le jim Čelo kiti ? Poeti vsi nesrečni so ljudje... In  med poeti hodim tudi jaz! — Parnas slovenski v rožnem perivoji odprt iz mladih let je duši moji . . . zato s poeti hodim tudi jaz! —
A nasmehljala se je pevska vila,
ko z liro pesmi mi je izročila:
„Kaj hočeš ti, ko vendar si dekle? —
Okleni rajši milega se druga —
v objemu dece ženska je zasluga
ne v pesmi, ki sladko iz srca vre!" . . .
Med poeti.                                                                431
sladke miline; le škoda, da je lice Matere božje preveč dekliško. Slika prav posebne vrste je „Graničarjev sen" '). Graničar spi pod milim nebom, in nad njim se zgrinjajo črni oblaki. Kaj neki sanja graničar? Ko gledaš v oblake, pa se ti pokažejo polagoma iz njih, druga za drugo, nočne prikazni divjih jezdecev in bojevnikov, ki kot oblaki begajo po nebu. V tej sliki je res mnogo liričnega misticizma.
Med slikami obeh mojstrov pa so razvrščene tudi boljše slike njiju učencev. Tu se vidijo prva dela marsikaterega razvijajočega se talenta. Pod vodstvom Medovicevim in Ivekovicevem bodo pač še dosegli lepih uspehov v čast hrvaški umetnosti!
Mnogo bi se dalo še pisati o tej izložbi. A kaj koristi čitateljem mrtva beseda, ako ne vidijo slik samih! Zato bomo rajši prinašali vsaj posnetke boljših slik naših jugoslovanskih umetnikov.
') „San graničara" (št. 112).
poeti.
Pa le pošiljam v svet to deco  drobno, naj  si  od src ljubezni  prosijo, naj  drugim mir in srečo  nosijo, četudi njih življenje je žalobno . . . Besede dalo pesmam je srce, in solza moja mnoge je krstila — kar ljubav moja pesmi je rodila, vse so kropile moje jih solze ... .
Zatrla čuvstva sem, srce zaprla . . . in zdi se mi, da vsemu sem  odmrla — ostal mi je ta drobni zarod moj!   — Ta zarod moj, neslavnega imena . . . Kako naj nanj  ponosna bode žena, ko že ob smrti vzame ga s seboj ? —-
Ljudmila.