188
Občine ali soseske.
Najtrdnejša podlaga državne svobode je saraostalno občinstvo. Najstanovitnejša stena in bran narodnosti je narodno osnovano  občinstvo.
Dokler v občinah veje in živi pravi narodni duh, zastonj poskuša druga sila izkoreniniti živelj narodni — in narod se ohrani vkljub vsemu prelivanju in sovražnim nakanam.
Kjer se pa narodnost izbuduje, se mora pred vsem drugim misliti na oživljenje narodnega občinstva. Kako je pri nas bilo o tem do zdaj?
Ptuja sila podkopala je pri naših dedih in preddedih slovansko svobodno in narodno in občinsko življenje, — vsa moč ljudstva spremenila se je v uradniško vladanje.
Uradništvo je bilo nemško, — nemštvo si je volilo le take može iz srede ljudstva, ki so se znali dobro in voljno uklanjati in saj za silo govoriti in pisati nemško. Zato pa na novo po malem ustanovljeno občinstvo se ukoreniniti ni moglo in se je zgubilo popolnoma v rokah uradništva. Zastonj je vse prizadevanje svobodoljubnih mož, kterim je mar za pravi blagor države in narodov, dokler v tej zadevi se ne prebrihta naše ljudstvo.
V tem namenu so postavljene sledeče vrstice. Potrjene so že poglavitne pravila občinske (županijske) postave, — in prihodnji deželni zbori imajo za vsako deželo posvetovati in ustanoviti še drugo celo občinsko osnovo.
Treba je, da se popred v tej važni reči posvetujemo, da nas ne prehiti čas, in ne bode prepozno o tem govoriti.
Dozdaj je že veliko mož izvoljenih za župane ali občinske predstojnike , ki so sicer pošteni in pravoljubni, al ki nimajo pravega čutja in resnične ljubezni do naroda, narodnosti in narodske prebude ali ki tudi še sami ne znajo slovenski pisati in brati — ali kterirn pomanjkuje tudi unih dobrih lastnost.
Kdor nima narodnega občutka, kdor ne spozna, da prava omika naroda obstoji v tem , da narod se izobrazi v svojem domačem jeziku, in da le po taki omiki zamore šiniti korist in blagor v narod, kdor ne zna brati in pisati slovensko, — nima srca in moči, da bi osnoval in vodil svojo občino narodno, — in le narodno občinstvo zamore varovati samostalnost in srečo občanov.
Poglavitna potreba tedaj je, da sicer pošteni in pravoljubni možje, ki hočejo prihodnjič biti župani narodu slovenskemu ,   morajo imeti   ljubezen do   naroda in popolnoma
znanstvo njegovega jezika in njegovih potreb, da tedaj tisti, ki jim znanstva se manjka, si ga do časa pridobe. Njih trud v tej zadevi jim ne pride na sramoto, temveč na čast, in bode živ dokaz tudi njih istinski ljubezni do naše narodnosti, saj vsi se moremo učiti, ko tujšina nas je otujila našemu narodu.
Dragi narod slovenski, ti pa dobro prevdari, kadar imaš zopet voliti može, ki ti bodo oskrbovali tvoje potrebe, opravila, premoženje, narodnost, z eno besedo, neprecenljivo, največe tvoje blago, kdo da ima potrebne lastnosti, in kdo ne, da ne bodemo se kesali  — prepozno.
Ce hočemo postati, kar naš večni Stvarnik od nas hoče, ko je vstvaril naš od nemških, romanskih in drugih narodov različni slovanski narod, če hočemo, da bodo naše občinske šole, občinske uradnije slovanske, ktere same za-morejo biti našemu narodu na korist, moramo v občinah imeti rodoljube za predstojnike, ne pa može, ki zametujejo narodne svetinje, češ, da so priproste za nje in da le grejo v staro šaro in kmetijske bajte.
Bog nas varuj takih županov, ki se sramujejo svojega jezika, svojih soobčanov, in ne vedo, kaka naloga je za-stran probujenja, podučenja in poblaženja našega naroda na ramenah njih. V občinah se mora vse očitno goditi, da vsak srenjčan ve, pri čim da je s premoženjem in pravicami občine. Skrivno ravnanje potare vse dobrote občinske osnove.
Ali pa ni to skrivno ravnanje v občinstvu, če sveto-vavci in župani znajo le slovenski, se pogovarjajo slovenski, pisarijo se pa zapisniki in vloge na gosposko po nemški, — ali če se celo pogovarjajo tudi nemški, da nekteri možje sede in molče, pridejo in gredo, kakor so prišli v sejo, brez da bi bili zamogli razodeti svoje misli, ki bi znale biti boljše od svetov tistih mož, ki se pogovarjati znajo v tujem jeziku, kakor bi slamo rezali — za prave potrebe pa vejo tako malo, kakor pratikarji za vreme.
Občinske seje morajo biti očitne, da vsaki sme priti poslušat. Ce naš narod v svojih srenjah ima pravico poslušati — tako se mora tudi njemu razumljivo pogovarjati, posvetovati — in to je v slovenskem jeziku. Ce je pa pogovor slovenski, mora biti tudi pisava taka, — če je pa to, — mora biti vse opravilstvo v občini med predstojnikom in občani, med občinami, med njimi in vsemi gosposka m i in uradnijami in posebno s politiškimi slovensko.
To je tako gotovo, jasno in dokazano, da o tem ni treba dalje govoriti.
Ce je resnica, da ustava, to je vladanje, pri kterem gre deloma po ljudstvu iz ljudstva izvoljenim možem posvet, sklep in oskrbovanje postav, nam hoče kaj veljati, — če je resnica, da vsakemu narodu v državi grejo tiste pravice, in to nam zagotovljajo cesarske besede, ministerski ukazi, govori, imajo tedaj vsi uradi dolžnost z občinami stati z besedo in pismeno v zavezi v tem jeziku, kteri je jezik občanov.
O tem ni dvornbe, in ni potreba posebnih ukazov, v tem je le treba resničnega zahtevanja od občanske strani, in ustavo-ljubnega obnašanja uradnij.
Zato možje, ki Vam je izročeno vodstvo naših občin, ne mudite se in spolnujte svojo dolžnost, poprimite se s trdno voljo vseh poštenih in postavnih sredstev, da velja v govoru in pisavi v vseh občinskih zadevah le slovenski jezik.
Ce hočemo, da ne bode nova občinska postava za nas zopet mrtva in nekoristna, se mora postaviti popolnoma na narodno podlago, mora se oživiti z duhom narodnosti.
Na deželnem zboru nam bode naloga, ustanoviti dobro nam koristno občinsko osnovo. Da se bode pa izpeljati za-mogla, da bode padlo zrno na zemljo rodovitno, odvisi od tega, da bodeš ti, ljubi slovenski narod, le rodoljubne može volil za občinske očete.
Pripravljajte se tedaj, ki imate željo in voljo, biti voditelji narodu.
189
Slovenci! poslušajte blagovoljne glasove. Naj ne pridejo Vam iz ušes, temveč naj vtope se Vam v srca in glave, da Vam bodo budivno zazvonili, kadar vdari zopet nova važna volitev županov na vrata.
Budite!                                             Dr. Lovro Toman.