TAPISERIJE JAGODE BUIĆ V RAZSTAVIŠČU  RIHARD JAKOPIČ
Kdo ne pozna Jagode Buič, hrvatske umetnice in gostje naše »Grupe 69«, ustvarjalke, ki je prodrla v svetovni likovni prostor odločneje od mnogih drugih jugoslovanskih likovnikov?!
Kdo bi si mislil, da bo kdaj skromno dekletce iz Splita osvojilo vesoljni likovni svet s tako intimno umetnostjo, kot je umetnost tkanja, s tapiserijo, ki je še do nedavna veljala med drugimi likovnimi zvrstmi za manj vredno oziroma že zdavnaj ne več za aktualno. Ploskanje likovnih strokovnjakov in nagrade na svetovno pomembnih likovnih prireditvah, kot so bienale v Sao Paulo in drugod, nas prepričuje, da so »tkanja« Jagode Buič zares povsem avtentične stvaritve, ki se lahko kosajo z vsemi drugimi umetnostnimi dosežki »čistih« likovnih zvrsti.
Kje tiči skrivnost ustvarjalnih uspehov Jagode Buič? Kaj je tisto, zaradi česar se njene tapiserije razlikujejo od drugih tovrstnih izdelkov »pletene kulture«.
Še do nedavnega je bila tapiserija izrazito dvodimenzionalna stvaritev, ploskovna dekoracija, ki je bila namenjena predvsem temu, da pokrije hladno in golo steno stanovanja ali javnega prostora in jo napravi prijetnejšo očesu. V osnovi je bila tapiserija vseskozi le nekakšna »poustvaritev«, saj je bila
Franc Zalar
922
923
Tapiserije Jagode Buić
skoraj vedno suženjsko podrejena, odvisna od slikarsko ali grafično izvedene predloge — kartona. Jagoda Buič je prva pri nas začela »modelirati« tapiserije neposredno za tkalskim strojem brez kartona, kvečjemu po idejni skici, ki pa je bila bolj podobna skici za plastiko kot pa predlogi za tapiserijo. Namesto običajne, površinsko izenačene in gladko tkane fakture je pričela Bui-čeva uporabljati grobo, vozlasto tkanje s poudarjeno plastičnostjo; skratka, v njenih tapiserijah smo se začeli srečevati z vsemi mogočimi načini svobodnega oblikovnega in barvnega pristopanja. In ne samo to: tapiserije avant-gardistke v tkanju so se počasi »odlepile« od stene in postale neodvisni, trodimenzionalni, plastični objekti, umetnine, ki ustvarjajo ali zahtevajo svoj prostor. Odkod Buičevi ideja, da iz tapiserije naredi samostojen plastični objekt, tako rekoč nekakšno »arhitekturo v arhitekturi«? Vsekakor je bila tu odločilen dejavnik stalna navzočnost stare in žlahtne dalmatinske kulture; kamnita dalmatinska krajina z arhitekturo, za katero se zdi, kot da je organsko zrasla iz tal, grobo pletene ograje in pastirske koče iz protja, mo-numentalni kamnoseški izdelki na slehernem koraku; kako bi mogla umetnica v takem okolju plesti le nežno in subtilno tkanje. In tako, kot lahko zapišemo za grobo fakturo Buičinih tapiserij, da je zvest »posnetek« strukturnih značilnosti iz kamnitega obmorskega sveta, se tudi prevladujoča črnina v njenih izdelkih odločno navezuje na izrazito obmorsko etnično kulturo; večna tragika v črno oblečenih in svoje drage čakajočih žena, monumentalna trdnost in neomajna pokončnost dalmatinskega človeka so dobili v rojakinji, veliki umetnici Jagodi Buič, svojega najboljšega interpreta.
Zdi se, da je kar pretežko v nekaj besedah opisati vse tisto oblikovno bogastvo, vse mnogovrstne ustvarjalne domislice, ki jih je v svoje mogočne
tapiserije vtkala Jagoda Buič. Nekatere tapiserije, obešene na steno, učinkujejo s svojimi rebrastimi izrastki močno trodimenzionalno — razgibano, kot da bi živahen vetrič zavel prek visokorasle trave, da se je ritmično upognila v eno smer. Tu imamo tudi druge variante oblikovno-prostorskega vibriranja: plastični liki na ravni podlagi, raznovrstne rebraste strukture, tapiserije, ki se na spodnji polovici končujejo s slapom prosto visečih niti. Tapiserije so ustvarjene lahko tudi še drugače: kot polnoplastični, obhodni objekti, nekakšni velikanski, stkani stebri z grobo plastično fakturo, v kateri zaznavamo vrsto različnih geometrijskih ali drugačnih vzorcev, izvedenih z izstopajočo, plastično risbo. Izredno zanimive in izvirne so »žepaste« ali »vrečaste« tapiserije in tapiserije, ki so v svoji kompleksni postavitvi že prava pravcata scenografija za mračno antično dramo. Vrsta različnih predrtin, zgoraj, v sredini in spodaj, kot nekakšna okenca in vratca v imaginarni fasadi. Buičeva zna — duhovito kot slavni kipar Henry Moore v svojih plastikah — tudi prazen prostor, odprtino, funkcionalno vključiti v likovno igro celote. Nemalokrat vplete Buičeva med ostalo tkivo posamezne zlate niti, pri čemer pa te njene stvaritve pridobe poleg svoje monumentalnosti še zven vizualne svečanosti in arhaične plemenitosti.
Vendar, ko smo že pri barvah, vse tapiserije Jagode Buičeve le niso črne; nastopajo tudi koloristično živahnejše stvaritve v ekspresivni rdeči barvi. Tudi v teh, barvno živahnejših stvaritvah se taktilne, materialne kvalitete čudovito ujemajo in dopolnjujejo s koloristični-mi in nam poleg plemenitih in konstruktivnih plastičnih učinkov podajajo tudi pravo grafično in slikarsko »slavje«. Tapiserije Jagode Buič so fenomen, ki je nemalo pripomogel k ugledu jugoslovanske sodobne umetnosti v svetu.
Franc Zalar