287
Molitve.
—  —  In jutro je nevidno vstalo iz postelje kristalne, pogledalo je proti nebu z očmi napol sanjavimi; in z lici rožnozdravimi detinski smeh je zaigral.
Na rosnih so trepalnicah zatrepetali solnčni žarki in zastrmeli nad milino nedolžnočistega neba — kot bi jo zrli prvikrat.
In jutro je iz prs prepolnih najslajše pelo melodije, nadahnjene z ljubeznijo, z ljubeznijo brezmadežno...
Nebo je pa z obličjem jasnim poslušalo te melodije — o, saj je znalo, da so bile zahvalne jutranje molitve za novovstali dan.
S temnimi preprogami ves odet je širni svet, kakor velik katafalk, na katerem spi vekomaj zaspali dan. In nad katafalkom trepeta večernica, kakor smrtna luč.
Kroginkrog se pa solze tiho-sklonjeni cvetovi, vetri jih tolažijo in otirajo jim z lic rosne bisere.
In večer opravljen v črni plašč pred široki stopi katafalk
resno in slovesno kakor svečenik . . . Pokropi ga z mehko roso in z meglico pokadi in z globokim glasom poje nad zaspalim dnem tožno-vdani requiem.
Kroginkrog se pa solze tiho sklonjene cvetice . . .
A usmiljeno nebo, ki najtišjo vidi solzo, zlate zvezde prebudi in pove jim, naj nemudno mir razlijejo na svet.
Noč je stala na planini in lase si je česala razmotane, mehke, črne, kakor prst na novem grobu.
In lasje so padali, kakor dolge, tenke sence, po planini, po dolini. In zapletli so se vanje žarki — pa so ugasnili,
ptice — pa so umolknile, rože — pa so se zaprle, in ljudje — pa so pospali...
Noč je zrla, kak ji vdano med lasmi je vse zaspalo; ginjena je pokleknila pod planino in se lahno naslonila na planino in molila s toplim dihom.
Kar je črna noč prosila, stvarnica je vse razkrila:
Ko so zjutraj se zbudili žarki — pa so se smejali, rože — pa so žarke pile, ptice — pa so rožam pele, in ljudje so se ljubili lepše, dražje kakor prej.
288
H.: Tretja solza. — Cvetko Slavin: Nad grobovi.
Mlado jutro moli Gospoda, in večer se Stvarniku klanja, tiha noč pred Njim poklekuje — pa bi jaz ne molil molitve, ko srce je milosti žejno bolj kot jutro zlatega solnca, bolj kot mrak je žejen pokoja, bolj kot noč je žejna tihote!
K Tebi, Večni, roke sem sklenil: Ali niso takrat najlepše, kadar prst se prsta oklene, kakor bi se prah in pepel poljubila v tisti ljubezni, ki se v duši vnema do Tebe ? . .
K Tebi, k Tebi rad bi se dvignil iz globoke solzne doline — a ne morem, dokler izjokal svetu nisem zadnje solze. Včasih, kadar tvoje nebo v neštevilnih lučkah utriplje,
ves zamaknjen vanje strmim, kakor da bi stal pred zaveso, ki zastira oder nebeški . . . Kakšni vendar morajo biti tam na odru večni prizori, ko je sama rajska zavesa toli krasna in čudovita?
K Tebi... k Tebi! — Ali brezmejne sanjajo med nama daljave! Drug nobeden jih ne premeri, kakor Tvoja milost neskončna ; drug nobeden jih ne preplava, kakor sama srčna molitev.
Da mi nisi vdahnil molitve, kam bi nosil, kje bi potožil tožbe svoje neizrekljive? A v molitev gorko zakrite, Ti jih vidiš, Ti jih tolažiš, moj vsevedni Bog in Gospod!
Silvin Sardenko.
In preden sem slovo jemal, sem srcu svojemu dejal:
Vse drugo smeš,
vse drugo smeš,
samo solze
samo solze ne jokaj, prosim te nikar!
Tretja solza.
A kadar sem slovo jemal,
nič drugega,
nič drugega začeti moglo ni srce:
Le solzi dve,
le solzi dve na skrivnem je zajokalo,
In prva solza materi, in druga solza dragim vsem, a tretja mi še v srcu spi. Oh, če se prebudi mi ta,
izliv solza,
izliv solza poklicala bo za seboj . . .
H.
Nad grobovi.
Nad grobovi šepetaje šelesti zefir, nad grobovi duša moja vzdiha: „Ah, moj mir!"
Tise, tise nad grobovi
šelesti zefir, ko bi vspavati mi hotel
dušo v večni mir . . .
Cvetko Slavin.