YD ISSN 0022/9296	22.	MAJA	1981	LETNIK	XXL	ST.	5	CENA	6	DIN
л
SPREJEM OBČINSKE ŠTAFETE MLADOSTI NA VTŠ
mladih! Tudi s tem smo pokazali, koliko nam pomeni.
Mislim pa, da so za tako očitno nezainteresiranost malo krive tudi osnovne organizacije ZSMS. Res da je bila svečanost ob sprejemu dobro pripravljena, očitno pa o tem ni bilo dobro informirano članstvo. Mislim, da je le malo študentov vedelo, da bo štafeta prišla na VTŠ. Sele v petek istega dne se je pojavil na oglasni deski plakat, ki je obveščal delavce in študente o prihodu štafete. Že dolgo govorimo o vlogi informiranja v naši družbi in opažamo, da ne poteka tako, kot bi moralo. Tudi to je dokaz, da o tem veliko več govorimo, a se premalo potrudimo, da bi ga izboljšali.
Cvetka Jerman
V petek, 24. aprila, je VTS obiskala občinska štafeta mladosti. Svečanosti ob sprejemu se je udeležilo približno petdeset študentov in delavcev VTŠ. Resnično porazno majhno število glede na celotno število študentov VTS. Sprejem je bil v veliki predavalnici, tako da je bilo še bij opazno, kako prazna je bila.
Res da je bil petek in da so mnogi že odšli domov, vendar pa ne najdem opravičila za vse tiste študente, ki so iz Maribora, pa tudi na šoli jih je bilo tisti čas precej več kot na sprejemu. Z ozirom na število delavcev in študentov VTŠ je bilo na sprejemu več delavcev, kar je za študente še posebej porazno, saj je štafeta mladosti vendar simbol
ZA KONCEPT KULTURNEGA RAZVOJA MLADII
APRILSKO-MAJSKE IGRE 81
Z ... LEVIM DESNIM OČESOM
IN ...
Letošnje aprilsko-majske igre so se pričele 9. 4. 1981 z otvoritvijo na PA in bodo trajale vse tja do 25. 5. 1981. Ker so študentje premalo seznanjeni s potekom iger in ker se slabo odzivajo na tiste akcije v okviru iger, ki so dobro pripravljene, sem sklenila, da podam na kratko program teh iger, ki je bil zasnovan na PUK ZSMS in ki ga ta po vseh svojih razpoložljivih močeh poskuša izpeljati, čeprav se srečuje s hudimi organizacijskimi težavami. Ena največjih težav, s katerimi se je srečal organizacijski odbor pri PUK ZSMS, je, kot sem že prej omenila, premajhna pripravljenost samih študentov, da bi sodelovali v teh igrah. Pri takšni osnovi je igre gotovo težko izpeljati.
Program, ki ga je zasnoval organizacijski odbor PUK ZSMS, je naslednji (nekatere točke programa še niso časovno določene):
1. Otvoritev aprilsko majskih iger na PA — 9. 4. 1981
2. „SAJ Sl VENDAR PUNCA", drama, nastopa dramska skupina Oš bratov Polančič iz Maribora na PA — 13. 4. 1981
3. „ZAPRTA VRATA" (Sartre) v izvedbi Odra PA na PA — 14. 4. 1981
4. ANDREJ ŠIFRER - koncert na PA - 15. 4. 1981
5. Proslava za celotno univerzo (obletnica OF in drugo) v unionski dvorani — ob 10. uri 23. 4. 1981
6. Kresovanje na platoju med PA in ŠD (nastopa tudi AFZ študent) - ob 18. uri 23. 4. 1981
7. Dokumentarni film o delu in življenju J. B. TITA — 6. 6. 1981
8. Konec športnega dela iger in podelitev priznanj — 7.5. 1981
9. Nastop AFS v bolnici Jesen - 24. 5. 1981
11. Pohod do bolnice Jesen —
24. 5. 1981
12. Nastop KUD študent na stadionu ob dnevu mladosti —
25. 5. 1981
To so časovno določene prireditve v okviru AM iger, vendar so v program vnesli še organiziranje okroglih miz s področja socialno ekonomskega položaja študentov (predvideno v maju) in delovne akcije pri bolnici Jesen, ki bi se končale pred proslavo, to je 24. 5. 1981 pri Treh kraljih na Pohorju.
Program, ki si ga je zastavila PUK ZSMS, je kar obsežen, vendar ne vsebinsko. Lepo bi bilo, če bi bilo mogoče vse te prireditve izpeljati tako, kot so bile zastavljene, toda sedaj že igre nekaj časa trajajo in videti je, da nekaj prireditev v programu sploh ni bilo izvedenih. To je škoda za nas vsa
Casa je še nekaj. PUK bo naredilo, kolikor bo le moglo, vendar pričakujejo, da jim bodo v pomoč tudi študentje, sedaj ko vedo, kakšen je program teh iger. S skupnim sodelovanjem bi lahko dosegli, da bodo te igre vsaj malo zaživele in da jih bo med študenti čutiti, saj so to njihove igre.
ZA OK ZSMS: L. R.
Aprilsko-majske igre spremljam šele tri leta in mislim, da verjetno ne morem tako objektivno pisati o njih kot bi to rad. Toda v nekaj sem gotov: vsako leto so te igre slabše in vsakokrat manj zaživijo med študenti. Res je, da so to študentske igre, vendar ne bi bilo slabo, če bi jih razširili na širšo javnost. Seveda bi v tem primeru morala biti propaganda zelo dobro organizirana in učinkovita, pa tudi denar ne bi smel biti vprašanje. Aprilsko-majske igre ne smejo biti samo to, da UK ZSMS nekaj dela, da se nekaj vidi, pa naj bo to dobro ali slabo. Za letošnje igre bi verjetno lahko trdili predvsem tole:
Po mojem naj bi te igre povezovale študente med seboj, s tem mislim, da bi se krepilo naše prijateljstvo, saj se v bistvu študentje, ki se vsak dan srečujemo, med seboj sploh ne poznamo. To so namreč moje ugotovitve.
Drugo, kar naj bi bil namen teh iger, je, da pokažemo vsem drugim, ne samo študentom, s čim se ukvarjamo, kje, poleg šole, tudi dosegamo vidne uspehe, ki gradijo nas same in našo družbo v celoti. Tako bi morale biti igre zasnovane tudi v idejnopolitičnem smislu. Tako si vsaj jaz predstavljam namen oz. pomen teh iger in bilo bi enkratno, če bi se nam posrečilo to doseči.
Toda videti je, da do tega še dolgo ne bo prišlo. Vsaj ne tako dolgo, dokler bomo igre jemali kot nekaj, „kar naj pač bo", in dokler bomo začeli takšne igre pripravljati tik pred začetkom (14 dni prej) in ko še niti med potekom iger ne bomo imeli sestavljenega programa, kaj se bo v okviru le-teh ta dva meseca dogajalo.
Da je res tako, je bilo videti že na sami otvoritvi iger na PA. Namreč med proslavo oz. otvoritvijo sami nastopajoči niso vedeli, kako bo vse potekalo, niti udeležba ni bila taka, da bi bila omembe vredna (okoli 38 ljudi)
V tem okvirnem programu, ki se spreminja od ure do ure, je nekaj svetlih točk, in upam trditi, da bodo tudi izvedene, toda kaj bo, če bo propaganda delala tako slabo kot sedaj.
Pri vsem tem pa bi rada pohvalila športno komisijo, ki se je za te igre v nasprotju z drugimi komisijami (ipd, kulturno...) izredno potrudila in dala igram vsaj nekaj življenja. Tako kot je lahko ta komisija pripravila program iger od otvoritve, terminov tekem do zaključka, tako bi se lahko celoten program aprilsko-majskih iger naredil. Seveda pa bi na tem moral delati organizacijski odbor iger vsaj dva meseca pred začetkom le-teh, ne pa tik pred zdajci. Potem bi igre bile zares igre.
Kje so vzroki za takšno stanje, verjetno ni treba posebej omenjati. Vsi skupaj smo se namreč premalo potrudili, da bi bile to zares naše igre, ki bi kazale, kot sem že prej omenila, tudi navzven našo ustvarjalnost. Verjetno bi potem bil študent tudi v drugih okoljih bolj spoštovan. Vendar bodimo optimisti: „Prihodnje leto bo boljel?" .
L. R. •
Kulturna politika mladinske organizacije že dlje časa ostaja v položaju, iz katerega je nekaj jasnih kažipotov, iz katerega je perspektiva njenega razvoja sicer jasna, je pa potrebno napraviti odločilni korak in se prebiti iz mrtvila. Pojem mladinske kulture je zadnjih dvajset let, če vzamemo to za obdobje, v katerem je naša družbena rast začenjala puščati tudi oblikovanje kulture mladih kot nekaj samoraslega, dobil prizvok iniciatorja, osvežilca, neobičajnega nastopajočega, v tem času je zrasla predstava o subkulturah, o novi senzibilnosti, povezani s specifičnim antiavtoritamim nastopom, pojavil se je pojem avantgardnosti, tesno povezan z atributom mladosti, potem še kritičnost, alternativnost, eksperiment v vseh oblikah in drugo. V zvezi z identifikacijo tipično mladostniških kulturnih (in političnih, pred vsem teh, ki pa za zdaj niso v središču pozornosti) gibanj je vedno nastajal hrup, ki so ga nekateri jemali za razliko med generacijami, drugi pa kot politična razhajanja, ta hrup pa je nakazoval, da gre pri tem za pojav, ki so ga mnogi hoteli opredeliti kot nekaj za sebe obstoječega, trajnega, samosvojega. Toda to mladinska kultura navkljub vsemu ni.
Neskladja so nastala predvsem zaradi neobstoječega sistema ustanov, ki bi omogočale vsestransko in- najširše kulturno delovanje mladih. Vseskozi je šlo za inferiorne rešitve, ki jih je čas v hipu prerasel, medtem ko so kulturne manifestacije mladih dokazovale, da presegajo meje posebnih ustanov. Da bi dokazovale svojo upravičenost, so se često oblačile v pisana oblačila vsiljivo novega in ta pisana oblačila so postala potem tudi glavna značilnost. Se danes se nekaterim gospodom v letih zdi, da so najbolj blizu avtentični mladinski kulturi, če se pogovar-
jajo o tako parcialnih vprašanjih, kot je vzemimo punk. Še danes terjajo nekateri starajoči se gospodje od mladine neko nasplo-šno kritičnost, ki se jim zdi bistvena za mladinsko kulturo, ker bi pač radi imeli reference svojega lastnega kulturnega položaja, skratka, radi bi videli, da bi jih mladi jemali za nekaj ne več nezrelega, za nekaj, kar je gotovo in dokončno.
Nastopaštvo mladinske kulture pa postaja vse bolj omejujoča formalnost; vsa subkultura se je pravzaprav začela počasi spreminjati v privesek različnih komercialnih medijev od glasbe do športa, mode. Navsezadnje to lahko vidimo tudi pri razvpitem punku, ki je, očiščen vpliva ko-mercionalnih medijev za tržišče mladih, postavil v bistvu zelo konvencionalna vprašanja. Ko pravim, da so ta vprašanja konvencionalna, ne mislim toliko slabo stran kakor na porazno konvencionalnost sveta, ki vsakemu rodu znova zastavlja konvencionalno možnost izbire in seveda porazno male šanse za realizacijo izbranega.
Prav s tega stališča se je treba vprašati, ali stoji pred mladimi — in pri tem ne jemljimo samo srednješolca, na katerega se obeša danes že cela industrija, vzemimo za mladega tudi anonimnega mladinca iz združenega dela, tistega, ki ga znajo poklicne izobraževalne ustanove tako lepo izkoriščati -« nek kulturni sistem, ki mu je sposoben zadovoljiti vsaj osnovne potrebe. S kakšnimi potrebami (kulturnimi in tudi drugimi) pa se pojavlja takšen mladi človek? So to potrebe po blišču zabave ali pa potrebe po samorazvoju? Naša družba (in pri tem mislirrvna celoto) si še vedno predstavlja, da je mogoče mladino deliti na delček, ki je poslušen (ker je pač dober v pravem smislu, ve, da je politično delo nujno, četudi je po malem zastonjkarsko in vodi le k
regeneriranju „politične zavesti.") profesionalnim in ne tako slabo plačanim mladinskim politikom, in na del, ki se zadovoljuje s čira-čara rešitvami: glasbenimi prireditvami, zabavami, z nekaj manjšimi izjemami v obliki kulturnih ustanov za mlade. Prav drugi del je vprašanje, ki se mora postaviti mladinski organizaciji.
Srečujemo se s pojavom, da obstaiaio večinoma reprezentativne kulturne ustanove,, ki zajemajo le mali del mladine, da pa tako imenovana kulturna vzgoja, ki jo zganjajo izobraževalne ustanove (šole in podobno), sploh ne dosega svojega namena, ki je iluzoren: najprej bi namreč mladega radi naučili, kaj kultura je, potem pa bi to omejeno znanje (predvsem iz srednje šole) nosil s sabo kot lastni kulturni program. Kakor da se da naučiti plavanja na suhem in to s preučevanjem gibov plavalca I V bistvu gre za zelo nizko kulturno raven srednješolske izobrazbe (in pri tem nas potrjujejo podatki o tem, da vlada na srednjih šolah
— seveda z nekaterimi izjemami
— trden kulturni molk) na eni strani, kar pomeni, da se te šole, ki v sistemu usmerjenega izobraževanja niso več rezervirana za razslojevanje, ki torej ne služijo več v taki meri kakor prej tvorbi družbenih slojev, zadovoljujejo z zastarelimi, kulturtregerskimi in srednjeslojskimi pojmovanji kulture, po katerih je kulturno življenje povezano z elitnim položajem v intelektualnih dejavnostih. Z druge strani pozabljamo, da šola v usmerjenem izobraževanju ni več v središču življenja mladine, da to vse bolj — če ne danes pa v perspektivi, ki nam mora biti vedno pred očmi — postaja produktivno življenje, s katerim je povezan ves razvoj posameznika. Slednje pomeni, da se kulturno življenje ne izdvaja več iz sfere vsakdanjega življenja v tako drastičnih oblikah. Pomeni, da človek ne preskakuje
več tako drastičnih delitev, kot je delitev med delom (kot nujo, kot muko ipd.) in kulturo; kot je delitev med vlogo delavca in vlogo sprejmalca kulturnih dobrin; delitev med podrejenostjo delovni hierarhiji, ki sovpada z razredno porazdelitvijo vlog v proizvodnji, in ustvarjalnostjo, katere najbolj zunanje obličje je kulturna ustvarjalnost.
Spoznanje o tem, da je kulturna ustvarjalnost lahko obstajala le v nasprotju z podrejenim, pasivnim položajem posameznika v proizvodnji, zahteva nekatera približevanja, od katerih je najočitnej-še približevanje kulturne dejavnosti ravni vsakdanjega življenja, to je življenju v komuni — občini. Seveda je pogoj za tako približevanje, da lahko človek v njej zadovolji vse svoje osnovne družbene potrebe, da mora torej biti kulturna dejavnost v komuni — občini vsestranska. Znotraj takega kulturnega sistema lahko najdejo tudi mladi svoj prostor, a ne kot naravni podmladek temveč kot splošno vprašanje prisvajanja obstoječega kulturnega bogastva, kar pa seveda ni specifično vprašanje mladih.
V tem smislu postaja kulturna politika mladinske organizacije eden od ciljev izgradnje celovitega kulturnega sistema v komuni.
A to ne morejo več biti prehodne rešitve, ki jih podre vsaka sprememba v potrošnji oziroma vsaka tržna domislica, izhajati morajo iz temeljnih interesov skupnosti, da se kultura prebija' iz zasebne sfere, ki jo je pogojevala družbena delitev dela na umsko in fizično in na tem sloneča razredna delitev.
Od mladinske organizacije torej ne zahtevamo več zgolj idejnih (ideoloških) opredelitev kulturnih vprašanj, njena prava kulturna politika mora postati zagotavljanje osnov za tako pojmovano kulturno življenje komune — občine.
M. Pungartnik
VROČI PES” POD MIKROSKOPOM
99
Vedno, kadar me v šoli zagrabi grozna lakota (česar se z vsemi štirimi branim), se vedno znova razjezim. Pa ne zato, ker je HOTDOG precej kaloričen in uniči vse rezultate stradanja prejšnjih dni, ampak ker me vedno znova pogreje astronomska cena — 19 din. Po zagotovilih študentske menze so cene ekonomske (vsi bifeji po šolah namreč spadajo pod študentsko menzo). Že pred dvema letoma sem hotela dognati skrivnost kalkulacije hrenovke v žemlji. Ugotovila sem, da bife na VTŠ sicer spada pod študenstko menzo, da pa ne plača najemnine niti porabe elektrike in vode. Očitno imamo srečo; kakšna
bi bila cena šele, če bi upoštevali še te stroške!
Zdaj pa s konkretnimi podatki na dan!
Žrtvovala sem torej 19 din, kupila hot-dog in ga odnesla domov na seciranje. Po tehtanju in merjenju sem ugotovila naslednje: masa; hrenovka — 4 dag, (mogoče imamo pokvarjeno tehtnico o čemer dvomim), gorčica, štručka skupaj 14,5 dag, dolžina: hrenovka — 13 cm, štručka — 18,5 cm
Ugotovila sem ceno kilograma hrenovk in z uporabo žepnega kalkulatorja izračunala, da je plastična vrečka alias hrenovka vredna 5 din. Če prištejemo še stroške štručke.
gorčice z vodo, opravljeno delo in režijo pa še kaj, bomo zelo težko prišli do 19 din. Malo osnovnošolske pameti in že ugotoviš, da vse skupaj ne more znesti več kot 14 din. Upam, da nas vodstvo študentske menze ne bo skušalo prepričati, da v Brucu prodajajo hotdog prav tako po ekonomski ceni. Cena je namreč ista. Mogoče pa so slišali, da se študentski standard niža, pa smo se jim zasmilili!
Predlagam tudi, da poleg toplih hrenovk dodajo še slinčke ali pa povrnejo stroške čistilnice, ko ti pošteno razredčena gorčica brizga na vse strani. Potem pa ugotoviš, da
je gorčica zastonj, saj stane vroča hrenovka brez nje tudi 19 din. Pa še nekaj! Zakaj sem hrenovko in štručko tudi zmerila? S preprostim
odštevanjem spoznamo, da dobrih 5 cm ješ sam kruh (in zakaj ne] ali pa si znaš hrenovko tako razdeliti, dajo vsaj okusiš pri vsakem grižljaju.
Vem, da se cena tople hrenovke ne bo znižala, razveseljivo pa bi bilo, če bi bile hrenovke večje. Pregovor »Mladost je norost« vseeno ne velja • v taki meri, da bi verjela to, da tovarna pač pošilja takšne hrenovke, čudno, v trgovini prodajajo že skoraj safalade!
Maja Moran
Škofovsko „spontano spoštovanje
VOJNEMU ZLOČINCU ALOJZIJU STEPINCU
V slovenskem verskem časopisu Družina z dne 10. 5. 1981 so jugoslovanski škofje objavili izjavo škofovske konference. Verjetno ni težko najti vzroke, ki so pripeljali do takšnih kupx>v laži, blatenja, direktnega napadanja našega samoupravnega socialističnega sistema. Cerkev hoče na vse načine preskočiti okvire, v katere jo je postavila naša ustavna ureditev. To so vsekakor težnje po politični moči, po privilegiranem položaju in drugih podobnih nesprejemljivih željah. Ali m to netenje ognja, zbujanje nezaupljivosti, načrtne neenakosti, poudarjanje ločnice med vernimi in nevernimi. Kam to pelje? Še več, kaj pomenijo težnje k rehabilitaciji vojnega zločinca, fašista Alojza Stepinca, in kakšna bo ta Cerkev in sodba, ki bi naj jo le-ta dala, temu je že sodil narod sam za njegovo božje prepričanje in širjenje vere v Paveličevi družbi z ostrino, ki ni bila tako topa kot leseni križ. Njegova »duša« je gotovo našla najboljšega in najbolj verodostojnega sodnika v narodu, ki mu je sodil. Videti je, da so reakcionarne težnje nekaterih predstavnikov katoliške cerkve še zelo velike. Za takšne ne Di smelo biti prostora med nami, posebej pa še ne za tiste, ki na vse mogoče načine zraven svoje »božje službe« hočejo posegati in deliti nauke na račun morale, katera nič ne pomeni in nikamor ne vodi. Kaj pomeni izrekanje moralne sodbe na temeljih, kakor to zahtevajo temeljne pravice človekove osebe ali zveličanje duš, kaj pomeni ljubezen do naroda, ki mu pripadaš, kaj pomeni zavračanje očitkov, da si želimo kakršnekoli privilegije in politične težnje v družbi, kaj pomeni z vsemi razpoložljivimi sredstvi braniti vernike pred ateizacijo, da primer fašista Alojza Stepinca in zapostavljanje vernih v družbi sploh ne omenjamo? ????????
če se verni v naši družbi počutijo diskriminirani, ima to temelje v njihovem negativnem odnosu do samoupravnega socialističnega sistema. Ob vsej svobodi, ki jo imajo vsi državljani kakor tudi predstavniki Cerkve, zagotovljene v sistemu socialističnega samoupravljanja, se Cerkev vedno bolj pojavlja kot reakcionarni element le-tega.
SMRT FAŠIZMU - SVOBODA NARODU'
Uredništvo
H
$
\ ViS*
j
Časopis univerzitetne sodobnosti Katedra Naslov uredništva: Ob parku 5, 62000 Maribor. Telefon: 22004. Številka žiro računa: 51800-678-81846. Izdaja univerzitetna konferenca ZŠMS Maribor. Uredništvo: Zdravko Kravanja (glavni in odgovorni urednik), Ivan Soče (teorija), Iztok Jančar (likovnost), Marjan Hani (tehnični urednik), Alenka Filipančič (lektor). Sodelavci: Stqjan Kravania, Miran Podlesnik. Srečko Pirtovšek, Vladimir Ga|šek, in Valter Čeme Tajnica uredništva: Ema Jančar Distributer: Vlado Hojnik. Izdajateljski svet Marija Debelak, Miroslava Geč-Korošec, Miran Kraišek, Fanika Kranic, Franc Kržan, Mojca Maierla, Lujo Polanec, Marjan
Pungartnik (predsednik), Bogdan Cepič, Franci Rogelšek, Sebastian Strašek, Črtomir Stropnik, Ivan Soče, Zvone Teržan.
Katedra izhaja ob podpori UK ZSMS Maribor, kulturne skupnosti Slovenije, raziskovalne skupnosti Slovenije, izobražov,alne skupnosti Slovenije in zveze skupnosti za zaposlovanje. Tisk: ČGP . Mariborski tisk, Večer Tržaška 14, Maribor. Cena izvoda: 5 din. Nenaročenih slik irvtekstov ne vračamo. Uradne ure vsak dan od 12. do 13. ure. Oproščeno temeljnega davka na promet po sklepu 421-1 /7p z dno 22. 1 1973.
S CIM ŽIVI ŠTUDENT?
Sociaino-ekonomska komisija potrebuje za svoje delo stvarne podatke, zato je UK ZSMS v Mariboru skupaj z ljubljansko univerzitetno konferenco sestavila podrobnejšo anketo o življenjski ravni študentov. Lanska študentska košarica ni dala zaželenih rezultatov zaradi neustreznega vprašalnika in še bolj zaradi neustrezne izpeljave.
Letošnja anketa je bila zastavljena tako, da je dala kar največ primerljivih podatkov z namenom, da izboljšamo materialni položaj študentov.
Zanimalo nas je, iz kakšnih socialnih sredin izhajajo študenti, od kod pritekajo njihovi dohodki in kolikšni so, koliko študentov dobiva
štipendije, koliko te štipendije resnično pokrivajo življenjske stroške študentov, kam odteka študentski dinar. Vprašali smo za način življenja študentov, predvsem za odvisnost od materialnih zmožnosti, za delo študentov prek študentskega servisa, za vpliv honorarnega dela na rezultate študija. Sklop vprašanj zajema stanovanjsko problematiko.
Bistvena se nam je zdela tudi prehrana študentov.
Na koncu ankete je več vprašanj z namenom, da ugotovijo, kaj ovira študente pri študiju in pri njihovi družbenopolitični aktivnosti.
Dokončno obdelavo in tiskanje so prevzeli ljubljanski študenti. Sredi decembra smo končno do-
čakali natisnjene ariKete. v jjiiiuer-javi z lansko študentsko košarico je letošnja anketa čitljiva, na dobrem papirju, za kar bosta morali obe UK seči malo globlje v žep. Prav zaradi tega je toliko bolj nerazumljivo obnašanje nekaterih študentov, ki so očitno mislili, da bomo rezultate ankete objavili v kakem humorističnem listu.
Prve izpolnjene ankete smo dobili konec decembra, kot smo se dogovorili. VEKŠ in VPS sta si rok oddaje izpolnjenih anket svojevoljno (njihovi mladinski aktivisti niso našli časa, da bi ankete razdelili med študente) podaljšali za dva meseca. Zaradi tega in tehničnih ovir smo prve rezultate dobili šele aprila.
REZULTATI ANKETE O ŽIVLJENJSKIH RAZMERAH ŠTUDENTOV
Anketo je izpolnilo 1356 študentov, kar je nekaj manj kot 30% udeležba. Če pri tem upoštevamo, da tudi odstotek prisotnih na predavanjih ni mnogo višji, smo svojo nalogo kar dobro opravili. Seveda smo zmeraj težili za 100% udeležbo izpolnjevanja ankete, po ugotovitvah in primerjavi z že
obstoječimi podatki pa kmalu ugotovimo, da je anketa kljub temu reprezentativna in da se lahko s pravilno razlggo in razumevanjem rešijo mnoge nejasnosti ali nasprotja, ki se v rezultatih ankete pojavlja-jo.
Od zajetih anketirancev jo je izpolnilo 40 % moških in 60 % žensk. Na visokošolskih temeljnih organizacijah se namreč v resnici šola več žensk kakor moških, posebej še v prvih letnikih.
Anketiranje na posameznih šolah:
Izračunana je tudi poraba denarja na mesec:
— stanovanje	1150,00 din
— hrana	1520,00 din
Šola	Št. anketi-	Št. redno	%
	ranih		vpisanih
PA	260	905	28,73
VAŠ	58	119	48,74
VPŠ	113	353	32,01
VEKŠ. -	326	1354	24,07
vrš	370	1326	27,90
VŠOD	59	317	18.61
Kot redno vpisane smo računali vse redne študente brez tistih, ki so na služenju vojaške obveznosti.
Anketiranje po letnikih:
1. letnik 504 študenti
2. letnik 530 študentov
3. letnik 147 študentov
4. letnik 100 študentov absolventi I. stopnje 50 absolventi II. stopnje 21
Število, anketiranih v prvem in drugem letniku je tako visoko zato, ker je pod univerzo v Mariboru več višjih šol oz. dvostopenjski študij na visokih šolah. Razmerje med anketiranimi in vpisanimi v posamezni letnik pa je približno enako (30 %).
Večina študentov je konačala gimnazijo, ekonomsko ali srednjo tehnično šolo. Tako predizobrazbo je imelo kar 98 % anketiranih, kar očitno kaže na to, da se študenti potencialno odločijo za študiranje že ob vpisu na srednjo šolo, in hkrati, da le popolne srednje šole dajejo zadostno podlago za nadaljevanje študija na visokošolskih zavodih.
na kmetiji neposredni proiz. v DO in na kmetiji v administraciji vodilni del. in pol družbene dejavnosti voj. oseba, milica svobodni poklici samostojni obrtniki brez zaposlitve
Pri starših je povprečna izobrazba v glavnem poklicna ali srednja šola — okoli 60 %. Opazimo tudi, da imajo očetje višjo izobrazbo od mater in da so zakoni sklenjeni v večini med zakoncema, ki imata podobno stopnjo šolske izobrazbe.
nedokončana osnovna šola dokončana osnovna šola poki. šola, nižja izob. štiriletna srednja šola višja izobrazba visoka izobrazba magisterij ali doktorat znanosti
Povprečna družina je štiričlanska — 34,6 %, 3 člani v družini predstavljajo 26 % vseh družin, 2 člana družine — 6,3 %, 5 članov 17,3 %, več — 13,2%. Študentov, ki nimajo družine, je 1,8 % vseh anketiranih.
do 1500 din 1500 — 2000 din 2000 — 3000 din 3000 — 4000 din 4000 — 5000 din 5000 — 6000 din 6000 — 7000 din 7000 — 8000 din nad 800 din
Iz tabele je razvidno, da je kar polovica anketiranih študentov upravičena do prejemanja štipendi |e iz združenih sredstev. Podatek anketiranih ne velja posploševati, vendar mu je kljub temu potrebno posvetiti vso pozornost. Naša nalo-9a je, da tistim najbolj socialno ogroženim zagotovimo osnovna sredstva za preživljanje.
Študenti dobivajo povprečno na mesec:
Anketa je pokazala, da študira največ študentov iz družin neposrednih proizvajalcev (oče — 32,5 %, mati — 19,5 %) in delavcev, ki poleg redne zaposlitve tudi kmetujejo (oče — 15,7 %, mati — 7,6 %) ter študentov iz kmečkih družin (oče — 14,6%, mati — 18,9 %). Ti podatki se očitno ne ujemajo s podatki zavoda za statistiko in centra za razvoj univerze.
Zakaj?
Upoštevati moramo, da so ti študenti v glavnem v slabem socialno ekonomskem položaju in da so anketo bolj zavzeto in bolj polnoštevilno izpolnili. Drugi razlog pa je verjetno ta, da so nekateri v anketi napačno izpolnili rubriko, v kateri vprašujemo, kje so zaposleni starši, kar je razvidno tudi iz stopnje šolske izobrazbe staršev. Mnogi so namreč med neposredne proizvajalce uvrščali tudi starše, ki so na vodilnih položajih (kot npr. delovodje). Zanimivo je tudi, da kar 19,8 % vseh mater ni zaposlenih! Opazimo, da se manj pojavljajo na vodilnih položajih (15 %), da pa je dosti mater zaposlenih v družbenih dejavnostih (skupaj 28,6 %).
oče		mati	
14,6%	198	18,9 %	256
32,5 %	441	19,5%	264
15,7%	213	7,6 %	103
11,6 %	157	17,0 %	230
7,7 %	105	1,5%	21
5,7 %	77	11,6 %	157
3,2%	43	0,4%	16
1,4%	19	1,0 %	14
4,3 %	58	1,3%	17
Ugotovili smo tudi, da večina otrok iz družin intelektualcev študira, kar iz številk seveda ni razvidno, pač pa moramo upoštevati daje teh družin v primerjavi z ostalimi malo.
Podatki iz ankete: stopnja izobrazbe staršev
oče		mati	
5,5 %	75	9,6 %	130
19,5 %	264	39,8 %	540
35,5 %	482	20,2 %	274
22,0 %	298	20,4 %	274
8,9%	121	6,2%	84
5,5 %	75	2,1 %	28
1,0%	14	0,2 %	3
Povprečn	i dohodek na		člana
družine se giblje med 2.000,00 4.000,00 din.
Poglejmo tabelo, ki kaže, kakšen je dohodek na člana družine-anketi-rancev:
94
153
260
265
186
142
93
47
48
6,9% 11,3 % 19,2% 19,5% 13,7% 10,5% 6,9 % 3,5 % 3,5%
— od staršev 1420,00 din
— kadrovska štipendija 2400,00 din
— štipendija, iz združenih sredstev
1850,00 din
Podatki so povprečje, iz katerega ni razvidno, kakšne so resnične denarne zmožnosti bolj ogroženih študentov.
Drugi podatki za zdaj še niso računalniško obdelani. Upoštevati moramo tudi to, da povprečno ceno stanovanja znižujejo študenti, ki stanujejo v študentskih domovih in	plačujejo povprečno	okoli
900,00 din in da je cena postelje pri podnajemnikih višja (okoli 1300—1400 din).
Za razumevanje ankete je bistveno, da je bila anketa izpolnjena že decembra in da so se medtem življenjski stroški porastli za okoli 30 %. Kadrovsko štipendije so se povečale januarja letos za 18,6 % v primerjavi z lanskim januarjem, štipendije in razlike iz združenih sredstev pa prav tako januarja za dodatnih 9 % v primerjavi s septembrom lani.
Ugotovili smo, da se ujemajo podatki o izobrazbi, dohodku na člana družine in procentu študirajočih.
Na vprašanje koliko denarja bi potrebovali za normalen študij, so se anketirani v glavnem opredelili za vsoto od 3000,00 do 4000,00 din.
Več kot polovica študentov stanuje pri starših, sorodnikih ali znancih — 51,8 %, od tega pa se jih 21,3 % vsak dan vozi.
V Študentskih domovih živi 495 anketirancev ali 36,5 %. Ta podatek ne daje realne slike, saj vemo, da v študentskih domovih živi komaj četrtina vseh študentov na mariborski univerzi, to je 1250 študentov. Napaka je verjetno sfjet posledica večje angažiranosti socialno ogroženih študentov. Kot podnajemniki živi 110 anketirancev ali 8 %. Jasno je seveda, da so življenjski stroški tistih, ki se ne šolajo v kraju stalnega bivališča, mnogo višji od ostalih, pri katerih je anketa manj jasna.
Iz ožje okolice Maribora, to je do 30 km, se vozi 11,4 % (iz Ruja,
Slov. Bistrice, Šentilja, Lenarta,
Ožbolta in od drugod). 30—50 km se jih vozi 7,1 %, celo 3,4 % pa se
Kje študiramo:
— v prostorih visokošolske organizacije
— v knjižnici zunaj visokošolske organizacije
— v posebnih študijskih prostorih v ŠD
— v svoji sobi ali doma
— v lokalih
— drugje
jih vozi več kot 50 km (Celje, Murska Sobota, Dravograd ...).
Ti podatki vsekakor kažejo na nujno potrebno izgradnjo novih študentskih domov, saj take vožnje pogojujejo neredno prehrano, veli-veliko porabo časa za vožnjo, stroške prevoza itd.
Velikost povprečne študentske sobe je od 6-15 m2. Povprečje povečujejo študenti, ki živijo pri starših, saj vemo, da so samske sobe v IV. in V. domu velike okoli 4 m2. Pri velikosti sobe ni upoštevano število prebivalcev v njej. V sobi živita v glavnem po dva (45,5 %), zelo velik pa je delež tistih, ki so v sobi sami (42,9 %). Tudi pri podnajemnikih sta le po^dva študenta v sobi.
Prehrana: 60,6 % študentov redno zajtrkuje, 17,3 % pa večkrat v tednu, in sicer v glavnem tisti, ki živijo pri starših. Podatek je zanimiv v primerjavi z ljubljanskimi študenti, ki v glavnem ne zajtrkujejo. Zajtrk si študenti pripravljajo sami oz. starši. 24 % študentov ne malica, enak procent jih malica na šoli. Glede kvalitete hrane na šoli se kar 52,4 % anketiranih ni izjasnilo, kar je posledica tega, da vse šole še zdaj nimajo delilnic tople hrane (problem naj reši študentska menza skupaj z visokošolsko temeljno organizacijo), da je na visoki tehniški šoli »bife« popolnoma neustrezen za njihovo kapaciteto študentov in uslužbencev. 33,9 % anketiranih ni zadovoljnih s prehrano na šoli, le 13,6 % je zadovoljnih.
Kosilo si podnajemniki (tisti, ki imajo možnost) in študenti v študentskih domovih v glavnem pripravljajo sami. Okoli polovica redno kosi, drugi pa večkrat v tednu. 15,9 % anketiranih študentov se hrani v študentski menzi in 5 % na visokošolski organizaciji. Po podražitvi hrane februarja je ta procent padel. Kar 6,6% anketiranih kosi v gostinskih lokalih. Kosilo se potem skrči na enolončnico in podobno. Cena ponekod ni bistveno višja, kvaliteta pa mnogo boljša.
Polovica študentov misli, da je njihova prehrana urejena (47,4 %), 6,3 % anketirancev pa misli, da je njihova prehrana popolnoma neurejena. Jasno je, da študent z manj kot 3000,00 din prejemkov na mesec ne more jesti tri ali večkrat na dan.
Vsota procentov je več kot sto, saj se nekateri učijo na več mestih.
Povprečna ocena:
V glavnem študenti študirajo v svoji sobi, manj na šoli ali v univerzitetni knjižnici.
6-6,5	3,9 %	53
6,6-7	12,5%	169
7,1-7,5	26,9 %	365
7,6-8	21,2	287
8,1-8,5	12,3 %	167
8,6-9	6,6 %	90
9,1-9,5	2,6 %	35
9,6-10	0,8 %	11
Povezava med povprečnim mesečnim dohodkom na člana druži-	ne in mesečnimi prejemki anketiranih:	
Povpr. mes. dohodek na člana družine	Št. študentov	Prejemki
do 1500,00 din	85	2734,69
1500-2000,00 din	149	3102,81
2000-3000,00 din	244	2763,02
3000-4000,00 din	251	2691,96
4000-5000,00 din	175	2700,64
5000-6000,00 din	137	2603,87
6000-7000,00 din	86	2515,01
7000-8000,00 din	42	2435,74
nad 8000,00 din	45	2823,78
25,7 % 10,1 % 3,3 % 92,1 % 0,7 % 0,9 %
To so prvi podatki ankete o življenjskih razmerah študentov. Bolj podrobne podatke, razne primerjave in povezave bomo dobili v naslednjih fazah obdelave. Nadaljnja obdelava je odvisna predvsem od tega, kaj hočemo z anketo doseči. Z jasno zastavljenimi cilji lahko ljubljanski univerzitetni konferenci predlagamo različne konkretne povezave.
Univerzitetna konferenca bi z rezultati ankete in drugimi podatki rada dosegla:
— zvišanje štipendij,
— gradnjo novih študentskih domov,
— daljnoročnejše rešitve glede stanarine v ŠD,
— rešitve problema podnajemnikov,
— boljšo prehrano študentov (predvsem v študentski menzi in na šolah),
— ustanovitev skriptarnice.
V nadaljnji računalniški obdelavi predlagamo prikaz naslednjih povezav in dopolnitev:
— izdelavo ankete posebaj za študentske domove,
— izdelavo posebej za vozače,
— izdelavo posebej za podnajemnike,
— povezavo med mesečnimi prejemki študenta in povprečno oceno,
— povezavo med dohodki staršev in delom prek študentskega servisa,
— koliko študentov dobiva štipendije iz združenih sredstev, koliko kadrovske štipendije in hkrati povezavo med dohodki staršev in štipendijami, -
— koliko denarja študenti porabijo za študijske pripomočke in literaturo,
— kaj v glavnem vsebuje prehrana študentov,
— koliko časa porabi študent za študij in koliko za druge aktivnosti,
— natančno razdelitev stroškov študenta.	/
Posamezne osnovne organizacije mladine na šolah lahko dobijo podatke, ki jih zanimajo, ali pa predlagajo prikaz dodatnih povezav med podatki.
Na zadnji seji predsedstva UK smo obravnavali rezultate ankete. Sklepi so naslednji:
— v najkrajšem času bo organizirana okrogla miza o standardu študentov,
— od študentskega servisa zahtevamo kalkulacijo za ceno tiskanja skript in vse potrebne idejne projekte za univerzitetno skriptarnico,
— rezultate ankete bomo poslali :'
— vsem OO ZSMS na šolah in ŠD,
— upravi ŠD,
— aktivu ZK v ŠD,
— delegatski konferenci v ŠD.
PROTINACIONALISTICNI MANIFEST
Kakor je za vladajoče narode ob izgubi gospostva boleče iskanje identitete, tako se mora tudi podrejeni narod z osvoboditvijo boleče dokopati do lastnega obraza. Svoboda za oboje pomeni izhajanje iz sebe, svoboda zahteva od obojih ponovno ppredelitev dostojanstva, ponovno opredelitev ciljev. Kaj je v podrejenem narodu tako lahko prižgati, je sovraštvo do vsakogar, ki je različen, lahko je prižgati, a ta ogenj dogoreva vedno predolgo. Za podrejene narode je najbolj travmatično spoznanje, da suženjstvo ni prihajalo le od zunaj, temveč da je suženjstvo v njih samih, da je živel narod v samo-zasužnjenosti in da je tudi nadrejeni narod samo tlaritoii lastnega naroda. Oba, tako vladajoči kot podrejeni, morata spoznati, da je skupni sovražnik to podrejanje, da je narod svoboden šele takrat, ko je osvobojen slehernega gospostva, tudi služenja samemu sebi.
Vse, kar je narodnostno vprašljivega, kar terja razrešitev in izpolnitev, je le preobleka usodnejših proce-
sov. Jezikovna enakopravnost je mogoča, če se pogovarjajo enakopravni judje, enako kulturna, politična; za vsem stoji nujna odprava razredne, socialne neenakosti. Evropa je završala v novem valu nacionalizma: odpirajo se prastare rane, obujajo se spomini na prastare krivice. Vstajajo slovenski Korošci, vstajajo Korzičani, vstajajo Baski, Bretonci, Valižani, Irci, Flamanci. Kjerkoli je unitarizem kapitalističnih sistemov izbrisal razlike samosvojosti, se odpirajo razpoke v navidezno monolitnih narodih. Nacionalistična temperatura raste, toda rešitev je le ena: rešitev je odprava vsakega gospostva. Kdor je nekoč zmagoval in skoraj popolnoma zmagal, danes plačuje davek. Kolikor manj ga je pripravljen plačati, toliko višji je.
Dogmatiki so pokopali narode, ker so spregledali njihovo bistvo. Narodi so navkljub vsemu le pot do prave človeške skupnosti, ki naj bi jo uresničil komunizem. Šele socializem je sposoben iz jedra naroda odpraviti
razdirajoči nacionalizem kot element gospostva. Šele s socializmom narodi začenjajo živeti kot skupnosti, ki jih ne tlačijo lastni gospodarji. Različni jeziki niso zapiranje in nesmisel, so bogastvo. Svet je sposoben uniformirati jezik samo v gospostvu, svobodni ljudje pa govorijo vsak svoj jezik, ki je s človeškostjo razumljiv vsakomur. Vsi jeziki so blagozvočni in vsak je najlepši. Vsak odmrli jezik je svetovna katastrofa, vsak izgubljen narod je svetovna katastrofa. Tudi najrevnejša kultura je bogatejša od barbarstva gospostva. Nobena kultura tudi ni tako bogata, da ne bi bila potrebna dopolnila tiste, ki jo je dotlej zaničevala. Noben narod tudi ni toliko zatrt kakor tisti, ki zatira druge.
»Če bi sešteli vse imperije, bi bilo sto zemeljskih obel premalo!« Laž je, da ste bili tam, kjer je kdorkoli vladal. Laž je, da vas je kdorkoli izbral, ker imate le eno poslanstvo, in to ste vi sami s svojo težko, a tako sladko svobodo.	UREDNIŠTVO
ALBANCI V JUGOSLAVIJI
0 kontrarevolucionarni dejavnosti določenih skupin v Socialistični a/tonomni pokrajini Kosovo s pozicij nacional-fašizma in iredentizma nas sproti in objektivno informirajo vsa sredstva javnega obveščanja Vemo, da so odgovorni tovariši napačno ocenili značaj prvih demonstracij 11. marca m vemo, da so druge. 26. marca bile najmanj študentske. Že iz transparentov je bilo jasno, kdo so organizatorji in kaj so njihovi' cilji: »Zahtevamo republiku*. »Kosovo je naše-, -Trepča je naša-, »Naj živi Velika Albanija« itd. ob kamuflažnem -Zaupano delavskemu razredu-, »Naj živi marksizem-lenmizem- so pojasnjevale vse. Sledila so časnikarska poročila o številu poškodovanih, mrtvih, razbitih avtomobilih itd.
Tisto, kar nas je najbolj presenetilo, je bilo število udeležencev. Kajti vedeli smo. da obstajajo notranji in zunanji sovražniki samoupravne socialistične Jugoslavije ter da njihovo akcijo lahko pričakujemo v vsakem trenutku in na vsakem mestu. Najmanj pa smo pričakovali tako obliko antijugoslovan-ske dejavnosti in tako število demonslrantov. Ob tem so se nam nenehno porajala vprašanja zakaj demonstracije, zakaj najbolj groba oblika nacionalizma. zakaj republika, zakaj v tem trenutku, zakaj na Kosovu, zakaj, zakaj.. . Z metodo historičnega materializma smo se poskusili dokopati do odgovorov, vendar v vseh dostopnih pismenih virih ni bilo nič relevantnega Prav nerodno ti postane, ko izveš, da o tej pokrajini in tem narodu skoraj nič ne veš in da se nimaš iz česa naučiti. Po sebi sodeč, je ta pojav splošen.
Edino, kar smo uspeli dobiti iz novejšega obdobja in kar omogoča boljše razumevanje zgodovine Albancev in novejših dogodkov, je doktorska disertacija Hajrudina Hodže -Proces nacionalne afirmacije albanske nacionalnosti v Jugoslaviji-, ki smo jo z veliko težavo dobili iz arhiva filozofske fakultete v Ljubljani. Omenjena dizertacija je osnovni vir, iz katerega smo črpali podatke v tem sestavku.
ORIS ZGODOVINE DO a. SVETOVNE VOJNE
1
Dosedanje arheološke in druge raziskave so znanstveno potrdile tezo, da so Albanci edini neposredni potomci ilirske etnične skupine, ki je več kot tisoč let pred našim štetjem živela na Balkanu. Od leta 500 do 700 je prišlo do formiranja albanskega naroda iz plemena Albancev. Sodelovanje in boji s Srbijo v trinajstem stoletju so prinesli avtonomijo, v letih 1380— 1410 pa so se Albanci skupaj s Srbi borili proti Turčiji, ki jih je dvajset let pozneje podjarmila Nekaj let pozneje je prišlo do osvoboditve in ustanovitve neodvisne albanske države. Sledila je ponovna okupacija, prodor islamske vere, vstaje...
FOrajanje albanske nacije in formiranje nacionalne zavesti se je začelo v drugi polovici devetnajstega stoletja Ta zakasnitev je rezultat nizke materialne osnove, nerazvitosti blagovnega gospodarstva močan vpliv islamske vere na asimilacijo, slaba kulturno-izobraževalna dejavnost v albanskem jeziku itd. V zgodovini albanske nacije zavzema posebno mesto Prizrenska ali Albanska liga (1878— 1881), ki je pomenila boj za nacionalno emancipacijo m je nastala v glavnem iz dveh razlogov: začetek porajanja nacionalne zavesti se je nujno moral odraziti v organiziranju gibanja za politično emancipacijo m teritorialno integriteto albanskega naroda in podpisovanje sanstefanskega sporazuma, po katerem so zahtevali razdelitev m aneksijo albanskega teritorija. Ro zadušitvi vstaje in likvidaciji Prizrenske lige so turške oblasti še bolj grobo zatrle vsak poskus nove vstaje, ki jih je do leta 1900 bilo več, vendar brez posebne organiziranosti in uspehov.
V naslednjih dvanajstih letih (1900—1912) je prišlo do prave plime nacionalnega gibanja in do vsakoletnih vstaj. Za grobi oris zgodovine Albancev v Jugoslaviji so pomembni dogodki:
— Leta 1902 zaradi delitve albanskega teritorija med Srbijo in Črno goro. Po tajnem sporazumu med srbsko in črnogorsko vlado je prišlo do aneksije Kosova Srbije m Metohije Črni gori in se je takrat prvič uporabil geografski pojem Metohija.
— Po Prizrenski ligi, leta 1903, je izbruhnila na|večja vstaja, povod pa so bile reforme turške vlade, ki so veljale samo za kristjane. Istega leta je prišlo do ilindenske vstaje v Makedoniji.
— Leta 1908 je prišlo do mladoturške revolucije, ki se |e začela ravno na Kosovu m katero so Albanci podpirali zaradi obljubljene enakopravnosti. V času trajanja revolucije so prvič odprte šole v albanskem jeziku, ki pa so jih mladoturki po zmagi leta 1909 zaprli.
— V letih 1910 m 1911 so organizirane nove vstaje, največja pa je bila 1912. Zahteve gibanja za nacionalno osvoboditev so bile strnjene v treh točkah: določiti in spoštovati teritorialne meje, ustvariti avtonomijo, v kateri tv bil uradni jezik albanščina, in organizirati šole in druge kulturne dejavnosti v albanskem jeziku Turška vojska |e ob veliki pomoči Srbije in Črne gore zadušila vstajo m še naprej vršila fizični genocid nad albanskim ljudstvom.
Neposredno po vstaji albanskega ljudstva je leta 1912 izbruhnila balkanska vojna Ža ta sestavek je pomemben izgon turške vo|ske s teritorija Kosova m pnhod srbske in črnogorske vojske. Kralj Petar I. je takrat izjavil, da srbska vojska prinaša svobodo, bratstvo in enakopravnost. Samo pri vhodu v Uroševac je bilo ubitih 3500 Albancev. Težnje srbske buržoazije po izhodu na morje in ustvarjanje Velike Srbije in teza, da |e Kosovo srbsko, ker je na tem teritoriju obstajala srednjeveška Srbija, so kmalu pokazale rezultate v velikem terorju in masovnem genocidu. Vse to je pripeljalo do nove vstaje Poročilo nekega vojaka s fronte pravi: »So vasi po 150 do 200 Nš, v katerih ni ostal živ niti en človek. Zbirali smo albansike kmete v skupine od 40 do 50 ljudi, nato smo jih klali z bajoneti ... Ni ničesar razen trupel, pepela in prahu.-
Neposredno po zadušitvi vstaie je izbruhnila prva svetovna vojna. Srbija |e doživela poraz, avstro-ogrska vlada je dovolila ustanavljanje šol v albanskem jeziku, lokalno oblast je prepustila Albancem, uvedla albansko admtntstracijo in dovolila izobešanje albanske zastave. Kmalu je postalo jasno, da avstro-ogrska vlada ne bo dovolila avtonomije, kar je povzročilo ponoven oborožen boj proti avstro ogrski vojski, ukinitev šol itd.
Če na koncu poskušamo strniti zgodovino gibanja za nacionalno afirmacijo Albancev, moramo ugotoviti:
— da je proces formiranja nacionalne zavesti zamujal zaradi počasnega prodora kapitalizma, blagovne proizvodnje in dfelitve dela,
— da je bila onemogočena vsakršna kulturna dejavnost na Kosovu m da Albanci niso imeli nobenih nacionalnih pravic,
— specifična etična (ilirska) značilnost albanskega naroda, posebne navade, jezik, kultura, nekatere sociološke institucije (besa, maščevanja . . .) so prispevali k ohranjanju nacionalne zavesti in nenehnemu bom zoper asimilacijo m za lastno identiteto.
— da imajo neuspehi nacionalnih gibanj vzrok v ekonomski, politični in kulturni zaostalosti albanskega naroda, zato se nikoli ni moglo zgoditi, da bi bilo nacionalno gibanje povezano z razrednim bojem, z bojem za preseganje obstoječe družbene ureditve.
Po prvi svetovni vojni je nastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Na ta način je ustvarjen problem albanskega nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji.
V začetku 20. stoletja je na Kosovu živelo od 550 do 600 tisoč Albancev, jx> popisu prebivalstva iz leta 1921 pa jih je bilo le 439.631. Veliko Albancev je bilo ubitih v balkanski vojni in v prvi svetovni vojni. Pri prihodu srbske in črnogorske vojske na Kosovo 1918. leta se je ta številka zmanjšala, o čemer priča imenski seznam 12.371 oseb, ki so bile umorjene. Vzrok za zmanjšanje števila je tudi velika migracija Albancev v Turčijo in Albanijo m opredelitev večjega števila Albancev za muslimane. Pri popisu iz leta 1948 je ugotovljeno, da v Jugoslaviji živi čez 750.000 Albancev. Kljub dejstvu, da so Albanci predstavljali največjo nacionalno manjšino v Jugoslaviji in da je deklarirana enakost vseh narodov in narodnosti v kraljevini, se je dejansko nadaljevala politika srbske buržoazije, o čemer priča memorandum komiteja za obrambo Kosova, ki je bil naslovljen na Društvo narodov in v katerem je posebej poudarjeno:
1. da je jugoslovanska vlada organizirala oborožene bande v pokrajini, kjer živijo Albanci, ki ubijajo nedolžne kmete, ropajo in uničujejo . . .
2. da masovno odvzemajo zemljo albanskim kmetom na osnovi t. im. agrarne reforme ter da to zemljo dodeljujejo slovanskim prebivalcem in priseljencem,
*	3.	da	nasilno	izseljujejo	Albance	v	Turčijo	in	Albanijo	itd.	itd.
Celotno obdobje Kraljevine Jugoslavije je bilo izpolnjeno s terorjem, mučenjem, tlačenjem albanskega naroda. Naj omenimo samo nekoliko načinov: vsaki dve leti je bila organizirana akcija pobiranja orožja, v kateri je
večje število tistih, ki ga niso imeli, bilo pretepenih in mrtvih; agrarna reforma, ki je pomenila te razlaščanje albanskih kmetov; podpis sporazumu o izselitvi 400.000 Turkov v Tur6jo, kljub dejstvu, da je Turkov v Jugoslaviji bilo le okrog 132.000; intenzivno širjenje verskih ustanov na rovaš šol in drugih kulturnih institucij itd. itd.
FVi tem |e treba omeniti ponovno jačenje in aktiviranje kačačkega gibanja, ki je nastalo 1900. leta. svojo polno afirmacijo pa je doživelo šele v buržoazni Jugoslaviji. V prvi fazi (1918— 1927) je imelo to gibanje nacionalni in tudi osvobodilno politični značaj. V drugi fazi (do 1941) je to gibanje preraslo v kriminalno organizacijo, ki ni imela nič skupnega s prvotnimi cilji kačanskega gibanja.
У okviru tega gibanja so bile formirane tudi politične organizacije, med prvimi pa je bila nacionalna obramba Kosova Po kontrarevoluciji v Albaniji m nepriznavanju te organizacije |e na Dunaju ustanovljen komite za osvoboditev Kosova ki ga je vodil Hasan Priština. Treba je jx>udariti, da so te in druge organizacije delovale v inozemstvu in mso imele velikega vpliva na dogajanja na Kosovu ter da so bile zaradi zgodovinskih okoliščin nacionalistično in iredentistično pobarvane.
Pomembna politična organizacija na teritoriju Kosova je bilo »Dienijet«, ki |e bila le orodje v rokah fevdalnih in klerikalnih krogov znotraj albanske narodnosti v Jugoslaviji.
V načrte že organiziranih fašističnih sil v Nemčiji m Italiji je takoj na začetku prišlo Kosovo. Z ene strani so grozili jugoslovanski vfadi, da se bodo trudili za odcepitev Kosova, če ta pristopi k sporazumu s Francijo in Anglijo, z druge strani pa so italijanski fašisti v pod sekretariatu za Albanijo or ganizir ali oddelek za iredentizem. Na jx>zicijah iredentizma fašističnih sil je stala tudi albanska vlada. Edini, ki so se energično borili proti prodoru fašizma v albanske množice, so bili komunistična parti|a Jugoslavije in komunisti Kosova
Začetki delovanja komunistične parti|e segajo v teta 1919 in 1920, vendar brez pomembnejšega vpliva na dogajanja kar so tudi vladni krogi želeli s formiranjem stranke Djernjet. Vse konference so najostreje obsojale vladno politiko in se zavzemale za enakopravnost vseh narodov in narodnosti. FVisebej pomembna je resolucija tretjega kongresa KPJ, v kateri se precizirajo naloge komunistov v reševanju problemov nacionalnih manjšin v Jugoslaviji
KPJ je med albanskim narodom dosegla minimalne uspehe na idejno-polit ičnem m organizacijskem področju Večji vpliv se je začel z organizac ijo sindikalnih organizacij, v katere |e bilo leta 1931 vključeno 2155 delavcev.
Pod vodstvom partije so npr. v rudniku Trepča sindikati organizirali štrajk, ki je trajal 47 dni.
V razdobju od 1934 do 1937 so na Kosovu formirane-partijske organizacije, v katerih je bilo leta 1941 270 članov, od tega samo 20 Albancev. Tapodatek ilustriraprisotnost partijske ideologije m«Jalbanskim narodom in sektaški odnos do sprejema Albancev v KPJ.
IV
Po končani ptvi svetovni vojni je prišlo do prodora kapitalizma tudi na področje Kosova. Leta 1929 je začel obratovati rudnik T repča, ki je bil last angleškega kapitala. Do začetka druge svetovne vojne je na tem področju delovalo 25 podjetij, tri male hidroelektrarne in štiri termoelektrarne. Tudi promet se je razvijal: v tem obdobju je bilo izgrajenih 152 km železniških prog in okrog 800 km cest, po katerih je vozilo le osem avtobusov. Sledil je razvoj obrti z okrog 1800 delavci in enakim številom pomočnikov in razvoj bank v vseh večjih mestih. Neposredno pred drugo svetovno vojno je bilo na Kosovu zajx>slenih okrog 29.000 prebivalcev, od tega zelo majhno število Albancev, ki so v glavnem bili zaposleni kot nekvalificirani delavci. Po popisu iz leta 1931 se je 87 % prebivalcev Kosova ukvarjalo s kmetijstvom, pri Albancih pa je bil ta odstotek znatno višji. Agrarna reforma in kolonizacija sta še jx)slabšali situacijo in imeli za cilj izseljevanje Albancev v Turčijo.
Ce povzamemo: tik pred drugo svetovno vojno so Albanci v Jugoslaviji kot najštevilčnejša manjšina živeli v nenehnem boju za obstanek, živeli so v obdobju fevdalizma, velikosrbskega nacionalizma, italijanskega fašizma, brez šol, brez pravic. Imeli so 98 % nepismenih, 20 članov KPJ in dolgo, krvavo zgodovino boja za golo življenje.
DRUGA SVETOVNA VOJNA IN SOCIALISTIČNA REVOLUCIJA
Obdobje socialistične revolucije je zelo pomembno za reševanje albanskega nacionalnega vprašanja in ustvarjanje pogojev za polno nacionalno afirmacijo in enakopravnost v SFRJ.
V času agresije in kapitulacije buržoazne Jugoslavije je na Kosovu ostalo nepoklicanih v vojsko 25.000 obveznikov, kar ilustrira nezaupanje oblasti albanskemu narodu. Vzrok za to je tudi treba izkati v teoriji širokih razmer, ki ga je vojska izvajala nad prebivalci Kosova.
Kako težak je bil položaj Albancev v buržoazni Jugoslaviji in kako minimalen je bil vpliv ideologije komunistične partije kaže dejstvo, da je večina Albancev kapitulacijo in okupacijo doživela kot osvoboditev.
Maja 1941. teta je prišlo do razdelitve Kosova:
— Največji del teritorija z okrog 820.000 prebivalci (od tega približno 75 % Albancev) je dobila fašistična Italija in jih priključila t. im. »Veliki Albaniji-.
— Kosovsko-mitrovski okraj s 135.000 prebivalci je vzela fašistična Nemčija in ga priključila nedičevski Srbiji. Na teritoriju je živelo okrog
81.000	Albancev.
— Bolgarija je poleg največjega dela Makedonije, v katerem so živeli Albanci, dobila še del južne Srbije in Kosova.
Neposredno po okupaciji se je okupatorski vojski priključilo okrog
"tevilo pristopilo prisilno. Te vojne obrambo mej »Velike Albanije- in
13.000 Albancev, od katerih je naivečje število pristopilo pnsiino. Te vojne imele za cilj skoraj izključno < ‘
formacije so čuvanje javnega reda
Da bi okupator pridobil narodne množice je dovolil nošenje orožja in albanske zastave, začelo je delovati 244 osnovnih šol v albanskem jeziku z več kot 17.000 učenci, ustanovljene so bile gimnazije v Prištini, Prizrenu in Peči, organiziral je tisk, radio in administracijo v albanščini, ustanovil je politične organizacije, kot so »Faša«, »Bali komtar«, »Druga prizrenska liga-itd.
V nekem pismu okrajnega komiteja KPJ je pisalo: »Siptarske mase imajo fašistične okupatorje za osvoboditelje, ker so jim dali šole v materinem jeziku, uradnike in administracijo, vrnili odvzeto zemljo, jim dali zastavo m Dravico do nošenja orožja.- Leta 1943 je Fadil Hodža zapisal: »Narodni izdajalci se pretvarjajo, da se borijo za etnično Albanijo, resnično pa so proti narodnoosvobodilnemu gibanju v Albani|i in na Balkanu. Oni dejansko izražajo svoje imperialistične cilje v odnosu do drugih narodov na Balkanu.«
Intenzivnejši vpliv KPJ in obnašanje okupatorja je rezultiralo v hitrem naraščanju antifašističnega razpoloženja albanskih ljudi. Konec 1942. teta je glavni štab NOV Kosmeta izdal razglas narodu Kosova: »Glavni štab vas poziva, da ne glede na nacionalnost in versko pripadnost pomagate narodnoosvobodilni borbi, ker je to edini način, da si pridobite nacionalno osvo-boditev,- Kapitulacija Italije je še bolj pospešila vključevanje Albancev v NOB.
Med okupacijo so bili na Kosovu ubiti 6203 ljudje vseh narodnosti, ki
živijo na Kosovu.
Omenili smo že, da je bilo pred drugo svetovno vojno v KPJ 20 članov albanske narodnosti, avgusta 1942. leta pa je to število naraslo na 67. Na celem teritoriju Kosova je takrat bilo 463 članov KPJ. Septembra 1943. leta je formiran pokrajinski komite KPJ za Kosovo in Metohijo, ki je imel pet danov, od katerih so bili trije Albanci.
Po končani narodnoosvobodilni borbi je bilo na Kosovu 1271 članov KPJ, od tega 319 Albancev. Zveza komunistične mladine Jugoslavije (SKOJ) je marca 1942. leta štela 1278 članov, od tega le 220 Albancev, oktobra istega leta pa se je to število povečalo na 2137 in od tega 450 Albancev.
V vrste narodnoosvobodilne vojske je do osvoboditve prostovoljno stopilo okrog 50.000 borcev, večinoma albanske narodnosti.
To so bili nekateri podatki, ki naj rabijo kot osnova za resnejšo analizo in premišljevanje o situaciji v tem delu domovine neposredno pred drugo svetovno vojno in med njo. Najbrž je treba poleg navedenih vzrokov in tistih, ki jih pojasnjujejo številke, navesti še enega, zaradi katerega )e prišlo do zakasnitve in neštevilčnosti oborožene vstaje albanskoga naroda: precejšnja nejasnost in nepreciznost v zvezi z definiranjem |3oložaja Albancev v bodoči Jugoslaviji, ki je bila pri večini Albancev zasovražena tvorba.
Na koncu tega dela teksta je treba opozoriti na pomembno zgodovinsko dejstvo: prebivalci vseh narodnosti na tem področju so si pomagali preživeti hude čase. To na|bo!j ilustrira jxxfatek, da so Albance pred četniškim nožem skrivali Srbi.
PO DRUGI SVETOVNI VOJNI IN SOCIALISTIČNI REVOLUCIJI
I
Takoj po končani vojni in naknadnem uničenju kontrarevolucionarnih balističnih sil seje na Kosovu začel proces vračanja zemlje Albancem, ki jim je bila odvzeta v »agrarni reformi«, o kateri je že bil govor. Na ta način so albanski kmetje dobili čez 20.000 hektarov zemlje.
Dejstvo, daje bilo 95 % Albancev nepismenih, je narekovalo odpiranje osnovnih in srednjih šol in množično akcijo opismenjevanja Dovoljeno je bilo izobešanje albanske zastave, administracija je delovala v albanskem jeziku, proklamirana je bila popolna enakopravnost. Formirane so bile pomembne institucije valbanskem jeziku, kot npr. tednik »Rilindija«, radijska postaja, profesionalna gledališča v Prištini in Skopju, založniške hiše itn.
Kako hitro je naraščal ugled komunistične partije in kakšno je bilo razpoloženje ljudstva, potrjuje podatek, da je na volitvah 1946. leta 97 % Albancev glasovalo za listo narodne fronte in se tako opredelilo zazgraditev socializma skupaj z drugimi narodi in narodnostmi Jugoslavije.
Tudi dve leti pozneje se je večina pripadnikov albanske narodnosti opredelila za stališča KPJ, kljub močnemu podpiranju resolucije Informbiro-ja od Albanije.
Do velikanskega zastoja v procesu nacionalne afirmacije albanskega naroda in doseganja popolne enakopravnosti je prišlo posebej v letih od 1950 do 1957 in vse do leta 1966 zaradi grobih deformacij v organih državne varnosti. »Analiza deformacij državne varnosti je razkrila, da poleg politike zveze komunistov Jugoslavije, ki temelji na leninističnih principih programa ZKJ in ustave SFRJ, katero so uresničevale organizacije ZK in druge socialistične sile, jeobstajalatudi drugapolitikafrakcionaškeskupine Rankovič-Stefanovič ter vodstva državne varnosti, ki je temeljila na velikodr-žavnih, hegemonističnih in velikosrbskih, v bistvu birokratsko-stalinističnih pozicijah.«
Velika težava je bila v tem, da so bili nosilci te fašistično-stalinistične politike infiltrirani v pomembne organe in organizacije, njihovi vodje pa so imeli visoke državne in politične funkcije. Akcija pobiranja orožja (30.000 pretepenih, več kot 100 mrtvih), lažni procesi (prizrenski proces), prisluškovanje,cenzura pošte, ukinitev institutazaalbanologijo, razformiranje folklornega ansambla, pritisk glede opredelitve za turško narodnost itd. so bile nekatere metodediskriminacijealbanske narodnosti in ustvarjanja nezaupanja drugih narodov in narodnosti. Vse to ponazarja tudi stopnja gospodarske rasti, ki je od 1948— 1958 v Jugoslaviji znašala okrog 8 %, na Kosovu pa le 1,7 %.
Do radikalnih sprememb glede enakopravnosti albanske nacionalnosti v Jugoslaviji in pokrajine Kosovo je prišlo po letu 1966, tj. po brionski seji UK ZKJ.
II
Marksistični teoretiki so enotni glede načela samoopredelitve, ki velja za narode in je temeljnega pomena za reševanje nacionalnega vprašanja. Pa vendar tudi pri marksistih obstaja dilema uveljavitve tega načela za nacionalne manjšine (narodnosti). Veliki teoretik in praktik socializma V. I. Lenin je imel pozitivno stališče glede tega vprašanja in je pravica do samoopredelitve v njegovi teoriji in praksi veljala za narode in narodnosti. Enako stališče je nenehno zavzemala tudi komunistična partija — zveza komunistov Jugoslavije. Že na drugem zasedanju AVNOJ je bilo izrecno poudarjeno, »da so nacionalnim manjšinam priznane vse pravice naroda«.
Vsebino načela samoopredelitve moramo obravnavati v štirih vprašanjih:
— vprašanje individualne in nacionalne svobode,
— vprašanje pravice do samoopredelitve,
— vprašanje pravice do odcepitve in
— vprašanje realizacije pravice do odcepitve.
Vprašanje individualne in nacionalne svobode, ki se realizira edino v proletarski revoluciji in samoupravljanju, predstavlja prvo in osnovno komponento načela samoopredelitve, ki ima za cilj zagotoviti to svobodo. Ožje tolmačenje pojma samoopredelitve pomeni pravico do samoopredelitve, ki se realizira v revoluciji ali nacionalnem gibanju, ki ima za cilj doseči neodvisnost, nacionalno in politično suverenost. Vprašanja pravice do odcepitve in realizacije te pravice je treba gledati v istem kontekstu. Pravica do odcepitve je potrebna za ustvarjanje takšnih odnosov, da ne bi prišlo do realizacije te pravice. To povezavo najbolj ilustrira sam Lenin, ko pravi: »Mi smo proti odcepitvi, mi smo za pravico do odcepitve.« Seveda je treba vsa ta vprašanja analizirati skozi prizmo' razrednega boja proletariata in zgodovinske faze izgrajevanja socialistične družbe.
Že v samem začetku druge svetovne vojne je KPJ zavzela jasno stališče, da o svoji usodi lahko odloča le svoboden narod, in pozvala vse narode in narodnosti v boj zoper fašizem in za nacionalno osvoboditev z zagotovitvijo jx>znejše pravice do samoopredelitve in tudi odcepitve. Neposredno po revoluciji je mednarodna situacija in aktivnost Sovjetske zveze onemogočila formiranje Balkanske federacije, ki nai bi rešila vprašanje združevanja narodov. Takrat je kot začasna rešitev precflagana razdelitev Kosova Srbiji, Makedoniji in črni gori. Progresivne sile Kosova so energično nasprotovalfe taki razdelitvi, ker je to v nasprotju z interesi prebivalcev Kosova in ker je že od leta 1943 Kosovo bilo avtonomno in v revoluciji to avtonomnost še bolj okrepilo. Po daljših konzultacijah je bilo odločeno, da Kosovo dobi status avtonomne pokrajine v okviru jugoslovanske federacije. Tedaj se je porodila dilema, ali naj se Kosovo neposredno veže na federacijo ali naj bo v okviru ene od republik. Po političnem dogovoru in v skladu z načelom samoopredelitve je bilo sprejeto stališče, da se Kosovo kot avtonomna pokrajina priključi republiki Srbiji. Razlogi so bili naslednji:
— na tem področju je živelo 20 % Srbov, ki so želeli, da bi pokrajina
bila v okviru Srbije,	,	.	,	,
— druga avtonomna pokrajina (Vojvodina) je po nacionalni strukturi nedvomno pripadala Srbiji in je prevladalo mišl|enje, daje najboljša rešitev,
te sta obe pokrajini v okviru ene federalne enote,	„ ,
— dejstvo, da je Kosovo bilo najbolj nerazvita pokrajina in Srbija naj večja republika, ki bi lahko največ pomagala v razvoju Kosova, seveda
poleg pomoči federacije,	,
— eden glavnih razlogov je bila zgodovina, v kateri so vladajoči krogi vedno podpirali nacionalizem in sovraštvo. V procesu graditve socializma bi bili ustvarjeni vsi pogoji za preseganje teh antagonizmov in popolno enakopravnost, bratsl /o in enotnost mod pripadniki albanskega jn srbskega prebivalstva Ta odlok je sprejela skupščina Kosova in tretje zasedanje AVNOJ Status Kosova v' 'eraciji in republiki Srbiji in odločanje lastne poti v prihodnost ji potekalo . j osnovi načela samoopredelitve vseh narodov Kosova in na o wi pravice do odcepitve, ki hkrati pomeni tudi pravico do pripojitve.
III
Za razumevanje procesa nacionalne afirmacije albanske narodnosti v Jugoslaviji imajo pomembno vlogo nekatera demografska in migracijska gibanja.
Po popisu prebivalstva iz leta 1961 je bilo med nacionSImmi manjšinami v prebivalstvu Jugoslavije največ Albancev (5 %), potem Madžarov (2,7 %), Turkov (1 %), predstavniki drugih narodnosti pa so zastopani s procentom, ki je manjši od 1. Po udeležbi v prebivalstvu matične države je bilo Albancev 38 %, Madžarov 4,4 °/o, drugih pa znatno manj. Pri tem je treba poudariti, da predvidevajo, da bodo Albanci v kratkem času po številu tretja nacija v Jugoslaviji.
Iz popisa leta 1971 je razvidno, da Albanci tvorijo 6,6 °/o prebivalcev Jugoslavije, 14 % prebivalcev SR Srbije, 17 % prebivalcev Makedonije, 6,6 % prebivalstva Črne gore in 73;8 % prebivalcev SAP Kosovo.
Povojna migracijska gibanja iz vasi v mesto so značilna za to pokrajino in se je število prebivalcev mest v obdobju 45—71 povečalo za trikrat. Kljub temu okrog 75 % Albancev živi na vasi.
Kot pomembno migracijsko gibanje je vsekakor treba omeniti izseljevanje v Turčijo. Že prej smo omenili pogodbo Kraljevine Jugoslavije in Turčije o izselitvi Turkov, ki je bila podpisana leta 1938. Zaradi druge svetovne vojne ni prišlo do njene realizacije, vendar seje Turčija spomnila te pogodbe 1951. leta. Razloga sta bila v glavnem dva: naselitev puščave, ki je planirana še pred vojno, in odboritev kredita ameriške vlade za ta namen.
V Jugoslaviji je bilo dosti odpora glede izvrševanja tega sporazuma, vendar je v zelo kritičnem mednarodnem trenutku in pod velikim pritiskom ZDA, Grčije in Turčije v zvezi s podpisovanjem »balkanskega sporazuma « bila prisiljena podpisati »džentlemenski sporazum«. Jugoslovanska vlada ni sprejela zahteve po masovnem izseljevanju Turkov, muslimanov in Albancev, ampak je sprejela načelo individualnega odločanja in zahteve posameznikov. Kot poaoj je bila postavljena garancija turškeqa državljana za sprejem izseljencev.
Pod pritiskom organov državne varnosti in drugimi oblikami srbskega nacionalizma se je večje število Albancev opredelilo za turško nacionalnost in s tem pridobilo pravico preselitve v Turčijo. Po grobih izračunih seje do leta 1967 v Turčijo izselilo okrog 230.000 oseb, od tega okrog 120.000 Albancev. Masovni odhod je prekinjen po brionskem plenumu in od takrat se začenja proces vrnitve v Jugoslavijo. V tem obdobju se je iz samo štirih kosovskih oBčin izselilo 525 članov zveze komunistov!
V zvezi z ekonomsko migracijo je pomembna ugotovitev, da več kot
50.000	Albancev dela v tujini, predvsem v zahodnem delu Evrope, Združenih državah Amerike in Kanadi ter da je idejno-politično in kulturno delo v glavnem neorganizirano.
IV
Marksistično pojmovanje nacionalne enakosti temelji na ekonomski enakosti, ki je pogoj in osnova za politično, kulturno in drugo enakopravnost in popolno nacionalno afirmacijo. To dejstvo postaja posebej pomembno za afirmacijo albanske narodnosti v Jugoslaviji, ker je pokrajina, v kateri živijo, najbolj nerazvito območje v federaciji.
O hitrejšem razvoju manj razvitih in o pomoči federacije in bolj razvitih se je govorilo na vseh pomembnejših sestankih KPJ/ZKJ in je ta zahteva zapisana v Programu ZK in Ustavi. Že Boris Kidrič je poudarjal, da moramo s planom določiti, da nerazvite pokrajine morajo z revolucionarnimi skoki doseči razvite.
Zaradi znanih zunanjih in notranjih težav načrtovana stopnja rasti
gospodarstva v celotni Jugoslaviji ni dosežena. Najmanjši porast je bil v Bosni in Hercegovini in na Kosovu. Leta 1947 je Kosovo imelo 52,1 % nacionalnega dohodka na prebivalca v Jugoslaviji, leta 1964 pa je ta procent bil le 36,6 %, leta 1971 pa 29%. Večje število gospodarskih kazalnikov potrjuje, da je Kosovo do sedemdesetih let doživelo trikratno zaostajanje za povprečnim razvojem Jugoslavije, šestkratno zaostajanje za razvojem Slovenije in enkratno zaostajanje za razvojem Bosne in Hercegovine. Leta 1968 je na en avtomobil v Jugoslaviji prišlo 50 prebivalcev, v Sloveniji 19, na Kosovu pa 230, na televizijski sprejemnik v Jugoslaviji 16, v Sloveniji 10, na Kosovu pa 61.
Kljub temu je Kosovo v tem obdobju doživelo velike družbenoekonomske in kulturne spremembe. Nacionalni dohodek se je jx>več:d za trikrat, na' prebivalca pa za dvakrat, industrijska proizvodnja se je povečala za osemkrat, kmetijska zatrikrat, število zaposlenih pa za okrog petkrat. Proizvodnja električne energije je leta 1970 presegla nivo proizvodnje celotne Jugoslavije iz leta 1939. V istem obdobju je zgrajeno čez 67.000 stanovanj, elektrificirano je 74 % gospodinjstev, zgrajeno je 134 kilometrov železniških prog in 420 kilometrov asfaltnih cest. Zaradi doseganja takšnih rezultatov je na Kosovu investiranih do 1972. leta 800 milijard st. dinarjev, kar je največje vlaganje v nerazvita območja v Jugoslaviji. Pri tem je takoj treba omeniti, da je največji del sredstev investiran v dva velika kombinata »Kosovo« in »Trepča«.
Struktura gospodarstva se nenehno izboljšuje v korist industrije. Največji porast je zabeležila ekstraktivna industrija Ža njen razvoj je porabljenih okrog 80 % vseh investicijskih sredstev.
Eden poglavitnih socialno ekonomskih problemov na Kosovu je nezaposlenost, ki kljub velikim prizadevanjem nenehno narašča Leta 1971 je število nezaposlenih po nekaterih ocenah bilo okrog 120.000, na zavodu za zaposlovanje pa je bilo prijavljenih 32.000. Stopnja nezaposlenosti je najvišja pri pripadnikih albanske narodnosti.
Struktura nezaposlenih se menja iz leta v leto. Posledice prejšnje nacionalne neenakopravnosti pri zaposlovanju se odpravljajo s pravilno politiko zaposlovanja, kije usklajena z nacionalno strukturo prebivalstva. Do izraza prihaja kvalifikacijska struktura nezaposlenih.
Izhod je najbrž treba iskati v hitrejšem razvoju Kosova, ki bo usmerjen v večje možnosti zaposlovanja, večji izkoriščenosti kapacitet (preračunano v tri izmene so izkoriščene kapacitete le 13-odstotno), podpiranju privatnega sektorja in usmerjanju šolstva glede na potrebe združenega dela.
V
Prvič v zgodovini Albancev je po končani socialistični revoluciji prišlo do splošnega in sistemskega ustanavljanja šol in drugih kulturnih institucij v
albanskem jeziku.
Leta 1948 je bilo na Kosovu 78,4 % nepismenih Albancev, leta 71
okrog 40 %, danes pa le okrog 30 %.
Leta 1952 je bilo v predšolskih ustanovah 930 otrok, leta 1975 pa okrog 6000. Število osnovnih'šol se je povečalo v povojnem obdobju za okoli osemkrat, pouk poteka v glavnem v albanščini. V srednje šole je bilo leta 1945 vpisanih 244 učencev, leta 1971 pa je to število naraslo na
26.000.
Na Kosovu deluje tretja največja univerza v Jugoslaviji z okrog 50.000 študenti. Pouk je v glavnem v albanščini, največ študentov je na družboslovnih šolah. Samo do leta 1970 se je število knjižnic fx>večalo za okrog 85-krat. Na Kosovu izhaja okrog 10 časopisov vseh žanrov, obveščanje pa poteka še po razviti radijski in televizijski mreži. Kot zanimiv podatek navajamo, da število predstav enega profesionalnega in šestih amaterskih gledališč od sedemdesetih let upada, prav tako tudi število gledalcev. Enako velja za kino predstave. Na Kosovu se vsako leto organizira okrog 15 pomembnih kulturnih manifestacij.
Nadaljnji razvoj kulturne dejavnosti v najširšem pomenu je otežen zaradi premajhnih denarnih sredstev, strokovnih kadrov in ustreznih obje
tov.
VI
Po zmagi socialistične revolucije in nadaljnji izgradnji socializma je prišlo do pomembnih pozitivnih'sprememb v strukturi nacionalne zavesti albanske narodnosti. Pa vendar je nacionalizem kot oblika nacionalne zavesti negativno vplival na realizacijo nacionalnih interesov in proces nacionalne afirmacije albanske narodnosti v socialistični Jugoslaviji.
Najbolj ekstremna oblika albanskega nacionalizma je iredentizem, ki temelji na ideji odcepitve od Jugoslavije in priključitve k Albaniji. Po brionskem plenumu je prišlo do hitrega upadanja števila iredentistov. Danes so nosilci iredentizma v glavnem balisti, ki imajo veliko pomoč iz inozemstva.
Drugo obliko albanskega nacionalizma predstavljajo zahteve po separatizmu od SR Srbije in ustvarjanju kosovske republike. Res je, da je ta ideja bila prisotna v najvišjih organih zveze komunistov neposredno po brionskem plenumu in pozneje, pa vendar je zmeraj prevladala tendenca, da se rešujejo bistvene stvari v zvezi z doseganjem popolne enakopravnosti albanske narodnosti. Povsem jasno je, da se enakopravnost in nacionalna afirmacija lahko doseže znotraj SR Srbije ter da bi ustvarjanje republike imelo negativne posledice za sam albanski narod in mednarodno skupnost.
MINULO
V prvem delu sestavka, ki je objavljen v drugi številki Katedre, smo edvsem želeli opozoriti na razredno vsebino kategorije minulega dela. stveno pri pri tem je, da minulo delo razumemo kot družbeno-ekonomski
odnos in skozi te odnose analiziramo položaj razreda, ki je ustvaril ta družbeni kapital. Kratko povedano, če delavski razred ne razpolaga z minulim delom, je še vedno v določeni obliki v najemnem (mezdnem) odnosu v sistemu družbene reprodukcije.
Na sedanji stopnji razvoja jugoslovanskega socializma se pravica in rezultat razpolaganja z minulim delom lahko izkaže le v sklopu celotnega sistema nagrajevanja po delu. Da bi formalno zadovoljili zakonske in družbene zahteve, so strokovni delavci v organizacijah združenega dela naredili •top lestvico,* po kateri največ dobi tisti, ki ima največ delovne dobe. Da smo s tem dejanjem prikrili in zanemarili razredno bistvo in popačili ekonomsko funkcijo minulega dela, je več kot jasno?
Ce smo hoteli problematiko minulega dela zajeti čimbolj celovito, smo bili prisiljeni narediti kratek oris dohodkovnih odnosov skozi prizmo minulega dela, za katere smo ugotovili, da so zelo slabo (ali sploh ne) uveljavljeni in da še vedno obstajajo kot realen in dolgoročni cilj.
V nadaljevanju bomo največ pozornosti posvetili vprašanju vrednosti in položaja delovne sile v produkcijskem procesu z vidika minulega dela. Tudi naprej bomo uporabljali pojem minulega dela, čeprav bi ponekod bolj ustrezal pojem kapital.
DELOVNA SILA KOT PRODUKCIJSKI FAKTOR
V analizi kapi tal-odnosa v procesu družbene reprodukcije je Marx prišel do sheme, ki ponazarja mesto in vlogo posameznih proizvajalnih faktorjev: .. . denar-blago (proizvajalna sredstva, predmeti dela, delovna sila) — proizvodnja — blago (prenesena vrednost + novo ustvarjena vrednost) — denar (prodaja blaga).
Iz te sheme je razvidno, da ima delovna sila značaj blaga in kot blago izpolnjuje vse pogoje za ta naziv: ima vrednost, uporabno vrednost in se kupuje ali prodaja na trgu. Vrednost je določena s stroški reprodukcije delovne sposobnosti, uporabno vrednost predstavlja možnost za proizvodnjo nove vrednosti, nabava delovne sile poteka na specifičnem trgu, za katerega veljajo vse značilnosti blagovnega trga. Sama definicija delovne sile kot blaga pojasnjuje odnos delavca kot nosilca delovne sile do drugih vrst blaga, ki ga pogojno lahko označimo z znakom enakosti. V proizvodnem procesu se delo materializira v izdelku, ki je last kapitalista in se na ta način odtujuje od delavca. V bistvu ta odtujena vrednost ne predstavlja nič drugega kot minulo delo ali kapital. Na kapitalističnem trgu delovne sile prihaja do nekaterih sprememb, ki se nekaterim zdijo bistvene. Površno gledanje na te spremembe nas pripelje do ugotovitve, da mezda ni več cena delovne sile, ki se oblikuje po principu ponudbe in povpraševanja. Tudi brez poglobljene analize je lahko dokazati, da je mezda še vedno cena delovne sile, ki se nujno spreminja z obsegom življenjskih potreb za kvalitetno reprodukcijo delovne sposobnosti in doseganja visoke produktivnosti. Moderni proizvodni procesi zahtevajo delavca, ki m samo močan, neizobražen in sit. Pri tem seveda ne gre zanemariti vlogo sindikalnih organizacij, ki se počasi, vendar zanesljivo zavedajo moči proletarskih množic in jo izkoriščajo za doseganje boljših delovnih razmer ali zvišanja mezd. Prej omenjena shema v osnovi velja za vse oblike blagovne reprodukcije, torej tudi za socialistično, kljub drugačnim odnosom med delavci in kapitalom (minulim delom). No, oglejmo si najprej problem delovne sile v samoupravnem socializmu.
Vrednost in uporabna vrednost sta dve značilnosti delovne sile, ki sta prisotni v kapitalističnem in socialističnem sistemu reprodukcije. Glede *> uporabne vrednosti med teoretiki niti ni razlik, te pa nastanejo pri določanju
3 vrednosti, ki se denarno izraža kot cena delovne sile. Ali lahko trdimo, da osebni dohodek ne predstavila ceno delovne sile?
DELO П.
Ko kadrovske službe »nabavijo« ustrezno kvalificirano delovno silo, je vsakomur približno znano, kolikšen bo njen osebni dohodek. Ta osnova predstavlja normalno ceno za normalno delo, odstopanja so seveda možna v pozitivno ali negativno smer. kar ie odvisno od osebne in kolektivne produktivnosti. Da se ta cena odlikuje na »trgu*, je tudi jasno, če primerjamo različne osebne dohodke za enako delo. Ce je npr. ponudba rudarjev majhna glede na povpraševanje, prihaja do normalnega delovanja zakonitosti trga in se vrednost te delovne sile poveča. Po istih zakonih povečanje števila nezaposlenih zmanjšuje vrednost delovne sile.
če bi se ustavili samo pri tem, bi naredili veliko napako, saj bi potem lahko trdili, da med socializmom kot predhodni obliki komunistične družbe in kapitalizmom ni nobene — ali vsaj bistvene — razlike. Razlike lahko iščemo v relaciji delovna sila — minulo delo. Delavcem je v socializmu dana možnost, da obvladajo sistem družbene reprodukcije, da dejansko postanejo lastniki tekočega in minulega dela in s tem dokončno odpravijo ekspoatacijo. Pri realizaciji te možnosti so še vedno veliki problemi. Na eni strani vladajoči podjetniški interesi organizacij združenega dela zahtevajo organizacijo in delitev dela podobno tisti v kapitalizmu, po drugi strani prav ta organizacija in delitev dela ustvarjajo vse pogoje za razvoj birokracije. (Za ilustracijo primer, da ima samo zvezna uprava okoli 13.000 pristojnosti). Vse to so ovire, ki otežujejo doseganje drugačnega položaja delavca v družbeni reprodukciji. Zato se upravljanje z minulim delom in z delom dohodka, ki je rezultat gospodarjenja postavlja kot razredno vprašanje, kot vprašanje preseganja družbenih protislovij.
Sele takrat, ko delavski razred v celoti obvlada produkcijski proces, lahko govorimo o realizaciji Marxove ideje o združenju svobodnih proizvajalcev, tj. o svobodnem združenem delu.
Pojem »združeno delo« v praksi največkrat zazveni kot drugo ime za podjetje, v teoriji pa kot daljni cilj. Združeno delo je najbrž treba razumeti kot združevanje živega in minulega dela in še kot združevanje dela v okviru narodnega gospodarstva. Šele iz takega razumevanja se (anko dokopljemo do bistva te opredelitve.
Združevanje svobodnega živega m svobodnega minulega dela ustvarja pogoje za preseganje družbenih nasprotij, za neposredno oblast delavskega razreda. Ta proces ni odvisen le od subjektivnih sil, temveč predvsem od objektivnih ekonomskih zakonitosti. Za te zakonitosti velja, da nastopajo objektivno, tj. brez možnosti subjektivnega vpliva, da so zgodovinski pojav ter da nastopajo kot zakonitosti, torej kot nujnost. Iz tega se da sklepati, da je območje subjektivnega vpli,va zoženo na področje spoznanja teh zakonitosti in njihovega postopnega usmerjanja. Pri tem je treba še enkrat poudariti zgodovinskost teh zakonitosti, to pa ne pomeni nič drugega kot priznati, da je njihov nastanek in prenehanje zgodovinsko determirano. Treba je poudariti, da mislimo na ekonomske zakonitosti, ki veljajo za blagovno (tržno) proizvodnjo. Ker imamo pri nas še vedno blagovno proizvodnjo, ki se kombinira s plansko, se vsiljuje sklep, da vse zakonitosti veljajo tudi v socialističnem tržno-planskem sistemu. Izhod iz takega položaja naj bi bili dohodkovni odnosi. Naši ugledni teoretiki pravijo, da se mora naše gospodarstvo tako ali drugače prilagajati trgu, domačemu in seveda tujemu V teh in takšnih okvirih se je treba pogovarjati o problematiki minulega dela, procesu popolnega obvladovanja celotne družbene reprodukcije.
NAGRAJEVANJE PO DELU
V novejšem času termin nagrajevanje zamenjujemo s terminom delitev po delu, ali še bolj natančno delitev po rezultatih dela. Sprememba frazeologije ni naključno niti formalna; šele v primeru, ko bodo delavci neposredno odločali o vseh vrstah delitve novo ustvarjene vrednosti, bomo lahko govorili o združenosti dela, seveda ne v tehnično proizvodnem pomenu.
Pri tem nas zanimata predvsem dve vrsti delitve: primarna delitev narodnega dohodka in delitev dohodka temeljne organizacije združenega dela. Za prvo velja takoj ugotoviti, da je v zelo redkih primerih v rokah
neposrednih proizvajalcev. Administrativno določanje cen (= dohodka temeljne organizacije) ne samo da popači delovanje ekonomskih zakonitosti, ampak tudi onemogoča spremljanje lastne produktivnosti, lastnega vpliva na dohodek. Tako se ne malokrat dogaja, da delavci v obdobju slabše produktivnosti »dosegajo« boljše rezultate in obratno. Torej v večini primerov celotni prihodek temeljne organizacije ni ekvivalent vloženemu delu. Od tega zneska se odštejejo materialni stroški in amortizacija, kar ni v domeni samoupravnega odločanja. O tistem, kar ostane, naj bi delavci odločali v temeljnih organizacijah.
Ampak tudi pri delitvi dohodka se pojavljajo problemi, saj je od tega zneska potrebno odšteti zakonske, pogodbene in samoupravno sprejete obveznosti in se šele potem oblikuje čisti dohodek, ki se deli na sredstva za osebne dohodke, sklade in razširjeno reprodukcijo. Objektivno so torej samoupravne pravice v glavnem zožene na delitev čistega dohodka. Koliko bodo delavci zainteresirani za razširitev materialne osnove, je odvisno od tega, kakšni bodo rezultati teh vlaganj in koliko bo posamezni delavec dobil dohodka na osnovi vlaganja in gospodarjenja z minulim delom.
Po družbenem dogovoru rezultate gospodarjenja z minulim delom ugotavljamo:
— v živem delu, m sicer prek gospodarne uporabe družbenih sredstev v delovnem, proizvodnem m poslovnem procesu;
— z rezultati, ki jih je delavec ustvaril z inovacijo, racionalizacijo, tehnično izboljšavo in drugimi oblikami ustvarjalnosti pri delu, katerih rezultat je povečan dohodek;
— v gospodarjenju s sredstvi družbene reprodukcije kot rezultatom skupnega dela združenih delavcev, ki se izkazujejo prek donosnosti naložb v lastni temeljni organizaciji ali na osnovi dela in sredstev v drugih temeljnih
- organizacijah.
Po družbenem dogovoru o skupnih osnovah za oblikovanje in delitev sredstev za osebne dohodke m skupno porabo se kot podlaga za ugotavljanje pravice posameznega delavca do udeležbe v sredstvih za osebne dohodke iz minulega dela opredeljujejo sredstva za razširitev materialne osnove, ki so jih delavci namenili za naložbe v lastni ali drugi temeljni organizaciji, in delavčev delovni prispevek k skupnemu rezultatu dela delavcev v temeljni organizaciji.
Razen teh načelnih ugotovitev družbeni dogovor ne prinaša nič novega m konkretnega, kar bi dejansko pomagalo praktično realizirati zgodovinske pravice delavskega razreda. Ne vemo, če si bomo lahko kaj pomagali z obljubo podpisnice, da bodo strokovne službe izdelale osnove in merila za delitev dohodka po kriteriju minulega dela. Namesto sklepa bomo citirali tov. Kardelja, ki pravi:
»Ponavljam, če se družbenoekonomski položaj delavca v sistemu delitve povezuje izključno z rezultati njegovega tekočega dela, ali če ie pretežno odvisen od njih, mora to pripeljati do družbene krize, to je do konflikta med družbenoekonomskim položajem delavca in države, kakor tudi stanjem v razvoju produkcijskih sil sploh, ki jih potlej mora urejati država z instrumenti svojega delovanja.*
Literatura:
1. Boškovič Blagoje: Marks in Engels o minulom radu (hrestomatski izbor tekstov, Privredm pregledi, Beograd 1978)
2. Boškovič-Dašič: Minuli rad (Radnička štampa, Beograd 1978)
4 Kraigher Sergej: Minulo delo; O minulem delu in Pomen ustavnih pravic iz minulega d&a in dohodkovni odnosi (Komunist, Ljubljana, 1973, 1973 in 1975)
5. Slovenija — Paralele 79, št. 67
6. Soče Ivan Minulo delo, diplomsko delo na VEKŠ 1979
7. Družbeni dogovor o skupnih osnovah za oblikovanje in delitev sredstev za osebne dohodke in skupno porabo (Knjižnica Sindikati, St 36)
KONEC
Po sprejetju ustavnih amandmajev 1971. leta, ko sta socialistični avtonomni pokrajini dobili skoraj enake pristojnosti, kot jih imajo socialistične republike, je ideja o formiranju kosovske republike postala brezpredmetna in separatistične tendence močno oslabljene.
V sedanjem trenutku je najnevarnejši in najbolj prisoten nacionalizem, ki temelji na zahtevah po radikalni in hitri spremembi situacije na Kosovu. Ti nacionalisti ignorirajo vse uspehe, ki jih je doseglo Kosovo in albanska narodnost v okviru SR Srbije in SFR Jugoslavije, ter poudarjajo samo negativne stvari. Njihov cilj je »čisto« Kosovo, torej Kosovo brez Srbov, Črnogorcev in drugih, reševanje problemov čez noč, brez ponujanja konkretnih možnosti itd. Ta nacionalizem je zelo prisoten pri neosveščeni mladini in njegovi nosilci so organizirali nacionalistične demonstracije na Kosovu in v Tetovu leta 1968. Po teh demonstracijah je prišlo do eskalacije šovinizma in nezaupanja v vrstah srbske, črnogorske in makedonske nacionalnosti.
Pomembna oblika albanskega nacionalizma je t. im. nacionalni romantizem, ki se ne pojavlja v tako grobih oblikah in samostojno, pa vendar je zgodovinsko pogojeno, daje zelo razširjen.
Še eno obliko negativne nacionalne zavesti je potrebno omeniti: nacionalni nihilizem. Nacionalni nihilizem je prisoten v glavnem v »višjih« družbenih slojih — zanemarjanje nacionalnih problemov se vedno izrodi v agresivni nacionalizem.
Lenin: »Nič ne zavira razvoja in učvrstitve proletarske razredne solidarnosti tako kot nacionalna krivica. Pripadniki majhne nacije so najbolj občutljivi na področju nacionalne enakosti (pa čeprav v šole) in kršitev te enakosti od tovarišev proletarcev.«
ZA SAMOUPRAVNI RAZVOJ KOSOVA
•	4^'
I
Po sejah vseh centralnih komitejev (pokrajine, republike in federacije) in drugih javnih nastopov odgovornih družbenopolitičnih delavcev nam je postalo jasno:
— da kontrarevolucionarna dejavnost na Kosovu v različnih oblikah in z različno intenziteto traja skoraj kontinuirano, od konca oborožene revolucije pa do danes;
— da so sovražniki socialistične samoupravne Jugoslavije in nacionalne emancipacije Albancev vedno nastopali s pozicij buržoaznega nacionalizma in fašističnega iredentizma;
— da je konformizem in nacionalni nihilizem globoko prodrl v vrste članov zveze komunistov;
— da so nekateri komunisti in vodstveni kadri na pozicijah »radikalnega« nacionalizma;
— daje zelo slabo idejnopolitično delo zveze komunistov nadomestila ideologija iredentistov in separatistov ob veliki pomoči iz inozemstva;
— da so samoupravni odnosi še vedno toliko nerazviti, da puščajo prostor za reševanje problemov in nasprotij s pozicij nacionalizma;
— daje vsak nacionalizem globoko reakcionaren in največji sovražnik naše poti v komunizem ter da seje proti nacionalizmu treba boriti stalno in z vsemi sredstvi, najprej in najbolj z idejnopolitičnim delom in razvojem samoupravnega sistema;
— da materialni razvoj bistveno ne prispeva k izgraditvi socializma, če mu obenem ne sledi razvoj socialistične osebnosti.
II
Znana resnica je, da brez dohodkovno povezanega gospodarstva ni enotnega delavskega razreda in da brez enakomerno razvitih delov ni skupne poti v komunizem.
V zadnjem desetletju je prišlo do velikanskega napreoka v razvoju Kosova in procesu nacionalne afirmacije albanske narodnosti. Naloge iz srednjeročnega načrta 1981—1985 temeljijo na povečanem vlaganju v industrijo, ki je danes zastopana s 34,7 %, in sicer v take naložbe, ki hitreje prinašajo efektivni dohodek in omogočajo večje zaposlovanje. Industrijska proizvodnja naj bi rasla po stopnji 8,5 do 10 procentov, najhitrejšo dinamiko rasti bodo imele kemična industrija, elektroenergetika, kovinska industrija, gumarska industrija, črna metalurgija in proizvodnja in predelava premoga-
Kmetijska proizvodnja naj bi naraščala v družbenem sektorju za 11,8 % in v individualnem za 4,8 %. Za uresničitev takega programa, bo Kosovo do leta 1985 porabilo 17.000 milijonov dinarjev po cenah iz leta 1980.
Po podatkih pokrajinskega zavoda za statistiko je število zaposlenih na Kosovu 1 73.000, nezaposlenih na zavodu za zaposlovanje pa je okrog
70.000.	Temu je treba dodati migracijska gibanja, vnritev začasno zaposlenih v inozemstvu, kar pomeni, da bi do leta 1985 morali zagotoviti delo skoraj 180.000 delavcem. Strokovnjaki trdijo, da bo v tem obdobju mogoče zaposliti 71.000 delavcev. Rešitev bo gotovo treba iskati v zmanjšanju števila nadur, večji izkoriščenosti kapacitet, v zasebnem sektorju, v ustanavljanju pogodbenih organizacij združenega dela itd.
Razvoj šolstva in strukturo šolajoče in študirajoče mladine bo treba prilagoditi potrebam združenega dela in možnostim zajx>slovanja.
Se vedno je neizkoriščena možnost dohodkovnega povezovanja organizacij združenega dela iz Kosova in ostalih republik in pokrajine Vojvodine.
Na osnovi združevanja dela m sredstev bo samo v sodelovanju s SR Slovenijo v tem obdobju uresničenih čez dvajset projektov.
Za razumevanje sedanjosti je potrebno poznati preteklost. Iz zgodovine Albancev na teritoriju Kosova smo spoznali velikanske napore in boje za nacionalno osvoboditev, ki so jo Albanci skupaj z ostalimi narodi in narodnostmi dosegli v boju zoper fašizem in za socialistično ureditev. V skladu z načelom samoopredelitve in pravice do odcepitve (=pravice do združitve) se je večina Albancev opredelila za socialistično federativno Jugoslavijo in za lastno avtonomijo v okviru SR Srbije in federativne Jugoslavije. Vse deviacije, ki so se dogajale na Kosovu (in ne samo na Kosovu), niso bile rezultat politike zveze komunistov ali razpoloženja narodov in narodnosti. Z gotovostjo lahko trdimo, da jx> letu 1966 in poznejših ustavnih amandmajih ni niti najmanjšega razloga za oživljanje albanskega ali kakršnegakoli drugega nacionalizma. Danes je vsak nacionalizem globoko kontrarevolucionaren in je nesmiselno z nacionalisti voditi kakršnekoli razprave okrog državne ali ureditve.
Ostaja pa težka in nenehna naloga boja proti vsem vzrokom vseh oblik nacionalizma.
P. S. V Katedri št. 3 smo objavili govor tovariša Tita, ki ga je imel na Kosovu 1967. leta, v št. 4 pa smo objavili več Titovih tekstov na temo nacionalizma. Bralce prosimo, da te prispevke in sestavek iz te številke skupaj z ostalimi teksti iz dnevnega časopisja razumejo kot integralno analizo zgodovine in najnovejšega dogajanja na Kosovu. Šele v tem primeru bodo dobili dokaj popolno informacijo.
Uredništvo
NARODNOOSVOBODILNA VOJNA SOCIALISTIČNA REVOLUCIJA
OB 40-LETNICI VSTAJE JUGOSLOVANSKIH NARODOV IN NARODNOSTI
Podajam predvsem bistvo revolucionarne strateaiie in taktiko komunistične partije Jugoslavije tik pred drugo svetovno vojno in v našem narodnooosvobodilnem boju, vlogo komunistične partije Jugoslavije v narodnoosvobodilnem boju, vlogo narodnoosvobodilne fronte, vlogo SKOJ in druge napredne mladine, vlogo kmetov in demokratične inteligence v narodnoosvobodilnem boju družbenozgodovinske vire notranjega odpora proti narodnoosvobodilni vstaji, prepletanje narodnoosvobodilne vstaje in socialistične revolucije, Titov prispevek in koncept strategije in taktike narodnooosvobodilne vstaje in socialistične revolucije ter zgodovinski pomen politične in vojaške strategije narodnoosvobodilne vstaje in socialistične revolucije v Jugoslaviji.
Politična in vojaška strategija KPJ
Vodstvo komunistične partije Jugoslavije s Titom na čelu je takoj po kapitulaciji stare Jugoslavije in okupaciji dežele zavzelo stališče in določilo orientacijo, da se organizira oborožena vstaja, brž ko bodo za to podani splošni politični pogoji. Komunistična partija pa naj ne bi bila samo iniciator narodnoosvobodilne vstaje, temveč vsaj spočetka predvsem nosilec organiziranega oboroženega odpora. Zato se je morala na neizogibno vojno pripravljati že pred drugo svetovno vojno in izoblikovati svojo revolucionarno strategijo in taktiko. Pred drugo svetovno vojno in v narodnoosvobodilnem boju je komunistična partija morala računati pri oblikovanju politične in vojaške strategije na več bistvenih elementov:
»prvič, da narodnoosvobodilne vojne oziroma vstaje in vojne ni mogoče razviti, niti izbojevati zmage nad okupatorjem brez zavestnega in prostovoljnega sodelovanja osnovnih slojev ljudstva v tej vojni, to je predvsem brez sodelovanja delavcev, kmetov in demokratične inteligence;
drugič, da so v narodnoosvobodilni fronti, v njeni politični osnovi in v • sistemu nove, ljudske oblasti, ki je začela nastopati na osvobojenem ozemlju, morali priti do izraza prvenstveno interesi teh osnovnih slojev ljudstva;
tretjič, da je sodelovanje osnovnih ljudskih množic v narodnoosvobodilni vojni in nastajanje nove ljudske oblasti, ki je izražala interese teh osnovnih slojev ljudstva, nujno vodilo k tesnemu povezovanju oziroma prepletanju narodnoosvobodilne vojne s socialistično revolucijo;
četrtič, da so bili narodi in narodnosti Jugoslavije pripravljeni združiti se v enotni narodnoosvobodilni vstaji samo s pogojem, da jim bo odprta perspektiva in dano zagotovilo, da bo nova Jugoslavija država svobodnih in enakopravnih narodov in narodnosti;
petič, da je za takšno pripravljanje ljudstva za vstajo bila nujna široka osvobodilna-patriotska, demokratična in socialno progresivna politična in idejna osnova, kakršno je izražala naša narodnoosvobodilna fronta;
šestič, daje bila vtakšnih okoliščinah kot osnovni faktor zazmago naše narodnoosvobodilne vojne in za takšen revolucionarni razvoj nujna vodilna vloga Komunistične partije Jugoslavije tako v narodnoosvobodilni fronti kakor tudi v sami narodnoosvobodilni vojni, saj je bila edino ona organizacijsko in kadrovsko sposobna organizirati in voditi vstajo, hkrati pa je revolucionarnim množicam ljudstva pomenila tudi zagotovilo, da bo nova Jugoslavija drugačna od stare.« (E. Kardelj)
Komunistična partija Jugoslavije je nujno morala upoštevati vse te elemente, če se je v narodnoosvobodilni vojni želela opirati na široke ljudske množice in če je hotela preprečiti med temi množicami razkol. Vsaka druga politika, ki ne bi upoštevala dejanskih interesov osnovnih ljudskih slojev, bi pomenila zapiranje perspektive tem slojem po boljšem življenju. Tako bi se popolnoma spremenil karakter družbenih in političnih odnosov v Jugoslaviji, narodnoosvobodilna vstaja z vsemi značilnostmi socialne in socialistične revolucije pa bi bila zreducirana le na osvobodilno gibanje, podobno kot v drugih delih okupirane Evrope.
Na teh spoznanjih je komunistična partija Jugoslavije gradila svojo politično in vojaško strategijo v narodnoosvobodilni vojni. Le tako je bilo mogoče zagotoviti vse možnosti, ki so bile nujne za zmago narodnoosvobodilne vojne. Politična strategija je bila ključnega pomena in od nje je bilo odvisno, ali bo komunistična partija imela vojsko za uresničitev strateških ciljev narodnoosvobodilne vojne. Patriotizem je bil le delen vzrok, da je množica prostovoljno zgrabila za orožje v narodnoosvobodilni vojni. To množično patriotsko gibanje je imelo poleg nacionalne tudi razredne, socialnoekonomske, kulturne, politične in druge družbene komponente.
Zato seje Tito popolnoma zavedal, da sta politična in vojaška strategija v naši narodnoosvobodilni vojni popolnoma so odvisni. Od uspešno koncipirane politične strategije je bilo odvisno, ali bodo široke ljudske množice uvidele možnost in nujnost vstaje in ali bodo množice imele zaupanje v to politiko ter ali bo narodnoosvobodilno gibanje zmoglo razvijati svojo vojsko. Obratno pa je bilo od uspešno zasnovane vojaške strategije odvisno zaupanje in vera množic v uspešno oboroženo vstajo.
Le pripravljenost za bojevanje proti okupatorju je bilo edino poglavitno merilo patriotizma. Komunistična partija Jugoslavije se z vodstvom stare Jugoslavije v narodnoosvobodilni vojni ni razumela le zato, ker bi izražalo apriorno ideološko nastrojenost proti buržoazni vladi, ampak preprosto zato, ker se vlada stare'Jugoslavije ni hotela boriti proti okupatorju in je v zavezništvu z njim želela ohranit i stare, preživele razredne in hegemonistične interese. Vodstvo komunistične partije Jugoslavije je tembolj poudarjalo in razvijalo politično platformo, ki je usmerjena k interesom širokih ljudskih množic in ki bo omogočila, da v narodnoosvobodilni vojni kar največ ljudi prostovoljno prime za orožje. Čeprav socialistična revolucija ni bila neposredni cilj v sami narodnoosvobodilni vstaji, pa so določeni njeni vidiki postajali pogoj krepitve narodnoosvobodilne vstaje. Med temi faktorji so bili predvsem: nacionalna izdaja buržoazne vlade stare Jugoslavije, socialna in politična strukturanarodnoosvobodilnegagibanja, revolucionarni odpor narodov in narodnosti proti vsaki misli za vzpostavitev starega sistema, hegemonističnega, kapitalističnega in nacionalnega tlačenja ter vodilna vloga komunistične partije Jugoslavije, ki ni hotela kapitulirati pred zahtevami jugoslovanske begunske vlade v Londonu.
Vloga komunistične partije Jugoslavije v narodnoosvobodilni vstaji
Vodilna vloga komunistične partije je sicer bila ena od komponent “ njene politične strategije, vendar ni partija v narodnoosvobodilnem boju nikoli poudarjala pravice po monopolu v političnem' vodenju narodnoosvobodilnega gibanja. Vedno se je zavzemala za široko, demokratično načelo vodenja narodnoosvobodilnega gibanja, ki naj bi svoje vodstvo našel v narodnoosvobodilni fronti. Toda v položaju, nastalem po nacionalni izdaji stare jugoslovanske vlade, je bila vodilna vloga komunistične partije Jugoslavije nujni pogoj za organiziranje narodnoosvobodilne vstaje, ki gotovo ne fc>i nastala stihijsko, saj bi se vsak takšen poskus razbil ob okupatorjevi sili. Hkrati je njena vodilna vloga po izdaji vrhov stare Jugoslavije zagotavljala narodnoosvobodilnemu gibanju tudi revolucionarnodemokratični pečat, ki so ga prispevali delavci, kmetje in napredna inteligenca. V tem položaju so lahko samo nove, demokratične in napredne sile prišle na čelo narodnoosvobodilne vojne, in to je bila komunistična partija Jugoslavije. »Vodilna vloga Komunistične partije Jugoslavije torej ni bila nikakršen vsiljen status, temveč izraz njene sposobnosti, da s svojim idejnim in političnim vplivom in s svojo akcijo organizira široke ljudske množice in jih usmerja v narodno osvobodilno vsta|0". (E. Kardelj)
Zaradi svoje vodilne vloge v narodnoosvobodilni vojni je komunistična partija morala voditi takšno politiko, ki je hkrati zagotavljala in krepila njeno avantgardno in progresivno jedro.
Komunistična partija Jugoslavije ni nikomur, ki je sodeloval z njo v narodnoosvobodilni vojni, vsiljevala za cilj socializem, ampak je zahtevala, 'taj ljudstvo |X) uspešno izvedeni vojni samo odloči o karakterju bodoče jugoslovanske družbo in da se odloča že med samim narodnoosvobodilnim gibanjem. Borila se je, da delavski razred in široki ljudski sloji čvrsto drže ključne pozicije v narodnoosvobodilni vo|m, kajti navsezadnje komunistom
le ni bilo do tega, da pripravi in vodi ljudstvo v krvavi boj proti okupatorju le za to, da po osvoboditvi preda oblast starim jugoslovanskim generalom. Tega si predvsem ni želelo ljudstvo, ki je bilo boj. Ljudstvo je med narodnoosvobodilno vojno odločalo о svoji nadaljnji usodi in obliki oblasti v novi Jugoslaviji prek demokratično organizirane narodnoosvobodilne fronte, ki je delovala na osvobojenem ozemlju v taki socialni in demokratični sestavi, ki je zagotavljala progresivne zgodovinske rešitve. Zato narodnoosvobodilna fronta ni bila nikakršna koalicija različnih političnih strank in skupin, jDosebej pa ne zveza s takšno strukturo starojugoslovanske oblasti, ker v takšnem primeru narodnoosvobodilne vstaje ne bi bilo. Glavna strateška postavka komunistične partije je bila, da je narodnoosvobodilna vojna v tedanjih razmerah na jugoslovanskih tleh v bistvu vojna, ki jo vodi delavski razred, ker je samo delavski razred bil skupaj s kmeti in demokratično inteligenco zmožen dobiti to vojno.
Notranji odpor proti narodnoosvobodilni vstaji
Perspektiva osvoboditve vseh narodov in narodnosti na jugoslovanskem ozemlju vseh hegemonističnih oblik in narodnostnega zatiranja ter perspektiva oblasti ljudstva, ki bo izražala svoje demokratične, razredne, socialnoekonomske in druge interese, nikakor ni bila v prid takšnim družbenim silam, ki so imele drugačne razredne, socialne in politične interese. To je bila vladajoča razredna in politična struktura stare Jugoslavije. V obrambi svojih razrednih in hegemonističnih interesov pred ljudskimi množicami je logično prešla v zavezništvo z okupatorjem. Na začetku narodnoosvobodilne vstaje je sicer formalno pristala na sodelovanje, ki ji ga je ponudila komunistična partija Jugoslavije, vendar z dvema pogojema: da pride Tito in narodnoosvobodilna vojska pod vodstvo Draže Mihajloviča oziroma prizna četniški štab kot svoje vrhovno poveljstvo in da se na osvobojenem ozemlju odpravi oblast narodnoosvobodilnih odborov (torej odpravi ljudska oblast), uvede p>a se stari sistem upravne oblasti pod vojaško komando četnikov. Seveda bi v bistvi ■ pomenilo sprijazniti se s tema dvema pogojema isto kot odreči se boju proti okupatorju kakor tudi revolucionarni perspektivi, ki sojo vsiljevale ljudske množice, ko so se množično priključevale narodnoosvobodilni vstaji. Zato se je komunistična partija Jugoslavije naslonila prav na te ljudske množice in vodila njim ustrezajočo politiko ter na ta način iz njih ustvarila oboroženo vojsko narodnoosvobodilne vstaje. Begunska vlada v Londonu je tako vsililaše eno državljansko vojno, ki jo je vodila prek četnikov, poleg tistih z ustaši in drugimi izdajalci.
Med vojno je storila prav vse, da bi onemogočila narodnoosvobodilno gibanje ter je odkrito sodelovala z okupatorjem in mu dajalana razpolago sile četniških formacij. Treba je bilo pričakovati še večjo aktivnost izdajalske vlade, kralja ter mednarodne in domače reakcije. Zato je bilo treba čimbolj utrditi ljudsko oblast, v zvezi s Jem pa so bili na drugem zasedanju AVNOJ sprejeti sklepi. Najpomembnejši med njimi je bil sklep o ustanovitvi nacionalnega komiteja narodne osvoboditve Jugoslavije, ki naj bi opravljal dolžnost začasne vlade v državi.
Vloga kmetov in napredne inteligence v narodnoosvobodilni vojni
Kmetje so v narodnoosvobodilnem gibanju odigrali veliko vlogo. Po svojem karakterju so konzervatorji nacionalne zavesti, ne ljubijo tuje nadvlade, vendar se njihov odpor ne kaže vedno v revolucionarni obliki. Kmetje so vedno velika opora vojški narodnoosvobodilne vojne jn jo praviloma sestavljajo v precejšnji meri. Takšni so bili tudi naši kmetje. Če že ni večina kmetov, ki je bila na pozicijah narodnoosvobodilne vstaje, prijela za orožje ali kako drugače aktivno sodelovala z naprednim gibanjem, je s svojim pasivnim odporom do okupatorja in do domačih izdajalcev precej onemogočala njihovo akcijsko sposobnost. Ponekod so narodnoosvobodilno vojsko sestavljali samo kmetje. Le majhen del kmečkega sloja prebivalcev je odkrito podpiral okupatorje in z njimi sodeloval. Vse to kaže ne le na odpor kmetov proti okupatorju, temveč tudi na dejstvo, da je kmet začel obračati hrbet nekdanjim meščanskim voditeljem, v katere je izgubil zaupanje.
V partizanskih enotah in sistemu ljudske oblasti na osvobojenem ozemlju pa so že od vsega začetka delovali tudi napredni študentje, kulturni delavci, zdravniki, oficirji stare jugoslovanske vojske, učitelji, duhovniki, tehnična in druga inteligenca. Njihov prispevek je pomemben, ker so v narodnoosvobodilno vstajo vnašali strokovno in organizacijsko sposobnost, kar je večalo ugled narodnoosvobodilnegagibanja med drugimi ljudskimi sloji in okrepilo zaupanje teh slojev v narodneosvobodilno gibanje in njeno vojsko, da bosta izbojevala končno zmago. Intelektualci so aktivno sodelovali tudi v ilegalnem gibanju na zasedenem ozemlju. Večina intelektualcev je bila na strani narodnoosvobodilnega gibanja aktivna ali pa je nudila okupatorju pasiven odpor.
Kljub velikemu prispevku kmetov in napredne inteligence narodnoosvobodilnemu gibanju si vstaje in končne zmage ni bilo mogoče zamisliti brez odločilne vloge delavcev, ki so aktivno pripravljali plan za vstajo in se aktivno vključili v samo vstajo, brez narodnoosvobodilne fronte, ki je združevala m usmerjala ljudske sile, brez komunistične partije Jugoslavije kot edine vodilne idejne, politične in organizacijske sile.
Komunistična partija Jugoslavije in narodnoosvobodilna fronta sta vodili politiko, ki je upoštevala trenutne in dolgoročne interese delavcev, kmetov in napredne inteligence. Praktične dokaze za to so videli že med vojno v ustroju partizanske vojske in demokratičnem značaju ljudske oblasti. Kmetje in napredna inteligenca so prav v'revolucionarnem delavskem gibanju in njegovi avantgardni komunistični partiji videli nove družbene sile, ki jih popeljejo v skupen boj za uveljavljanje njihovih interesov. Zbiranje ljudskih množic okoli te nove družbene sile pa je dobilo svoj izraz v strukturi narodnoosvobodilnega gibanja. V tem in v pripravljenosti za boj proti okupatorju tičita glavna razloga za množično sodelovanje kmetov in demokratične inteligence v narodnoosvobodilni vstaji.
Naloge SKOJ in mladine v narodnoosvobodilni vstaji
Mladina, ki je izhajala iz vrst kmetov, delavcev, napredne inteligence in drugih slojev, je sestavljala dve tretjini narodnoosvobodilne vojske. Njihovi interesi, kakor vloga, ki so jo odigravali, so vsekakor izhajali iz interesov in vloge sredin, iz katerih so izhajali. Vendar je ta mlada generacija imela zase skupne specifične zahteve, in te težnje so bile sestavni del splošnih ciljev vojne in revolucije. Ravno ta faktor odreja vlogo SKOJ v času vo|ne in označuje razvoj mladinskega gibanja v celoti.
SKOJ je bil jedro revolucionarnega gibanja mladih. Člani SKOJ so pod vodstvom KPJ in CK SKOJ bili v prvih vrstah boja in so bili organizator mladine na osvobojenem in tudi na okupiranem ozemlju. Njegove osnovne naloge so bile soustvarjanje enotnega narodnoosvobodilnega gibanja, neodložljivo je bilo utrjevanje že dosežene enotnosti mladih patriotov, ki so se borili ali kako drugače sodelovali V narodnoosvobodilni vojni, zbiranje mladine iz različnih slojev v osvobodilno borbo, preprečiti vpliv na mladino tistim buržoaznim silam, ki so bile po svojem političnem programu proti narodnoosvobodilnemu gibanju in so sodelovali s kvizlingi. Že sredi 1942. leta se je v enotah narodnoosvobodilne vojske borilo več kot sto tisoč mladincev, v zaledju pa jih je v mladinskih organizacijah aktivno delovalo dvakrat toliko. Tako so bili dam pogoji za ustanovitev enotne mladinske organizacije Jugoslavije. Ta naloga je bila uresničena konec leta 1942 z ustanovitvijo USAOJ (U|edinjem ’ savez antifašističke omladine Jugoslavije) S tem se je začel proces enotnega mladinskega antifašističnega gibanja na jugoslovanskem ozemlju. USAOJ m SKOJ sta se v narodnoosvobodilnem boju uveljavljala tudi kot jjomembna politična moč v graditvi nove ljudske oblasti in nove države. O vlogi in nalogah mladine po drugem zasedanju AVNOJ je pisal E. Kardelj leta 1944: »Drugo zasedanje AVNOJ in naloge našega antifašističnega mladinskega gibanja: .. Boj za novo demokratično federativno Jugoslavijo, boj za njeno vojaško ih politično zmago, za njeno notranjo politično in gospodarsko krepitev — to je danes oblika boja naše mladine za svoje pravice. Zato danes naša mladina ne more biti nič drugega, kot eden najvažnejših temeljev izgradnje nove Jugoslavije, ki je dobila svojo obliko na drugem zasedanju AVNOJ.«
Te naloge je mladina v narodnoosvobodilni vojni izredno uspešno opravljala. Ob koncu vojne je bilo samo v oboroženih silah 600.000 mladih. Žrtve so bile ogromne: Padlo je prek 220.000 mladincev in mladink.
Narodnoosvobodilna vstaja in socialistična revolucija
Delavci, kmetje in demokratična inteligenca so bili vojaki naše revolucije. Če komunistična partija ne bi vodila njim ustrezne politike in iz nje ne bi izhajala, ne bi bilo teh vojakov. Njena politika ni bila ozko razredna zato, ker komunistična partija Jugoslavije ne bi hotela sodelovati v narodnoosvobodilni vojni z vrhovi stare Jugoslavije, ki so samo na videz bili sovražniki 'okupatorjev, dejansko pa so z njimi sodelovali. Komunistična partija Jugoslavije je s svojo politiko ponujala sodelovanje s temi krogi, seveda če bi se hoteli boriti. Toda tega niso hoteli. Zato je komunistična partija v celoti [^odredila svojo politiko interesom delavcev, kmetov in demokratični inteligenci, ki so bili narodnoosvobodilni boj.
Boj za nacionalno osvoboditev in socialistično revolucijo sta se v naši narodnoosvobodilni vojni prepletala v specifičnem zgodovinskem gibanju, ki je delavski razred v popolnosti potrdilo kot vodilno silo za osvoboditev jugoslovanskih narodov. Bilo je prvo večje in uspešno gibanje v Evropi, na čelu katerega je bil delavski razred v.zvezi s kmeti, napredno inteligenco in drugimi patriotičnimi silami. Tako je komunistična partija Jugoslavije ovrgla dogmatsko Stalinovo misel, daje boj za nacionalno osvoboditev pretežno kmečkega oziroma buržoazno demokratičnega značaja. Rešitev nacionalnega vprašanja je prav toliko v interesu delavskega razreda. Stalin in kominter na sta namreč zastopala tezo, da naj bi Jugoslavija šla naprej po poti buržoaznodemokratične revolucije ih hkrati rešila nacionalno vprašanje, šele potem pa skozi socialistično revolucijo. Toda že na peti državni konferenci komunistične partije Jugoslavije je partija proklamirala povezanost narodnoosvobodilnega boja s socialistično revolucijo in na tem izgradila osnovno strateško politično orientacijo v narodnoosvobodilni vojni. Rezultat te strategije pa je opisal Tito leta 1946:
»V narodnoosvobodilni vojni se je rojevala in se končno tudi rodila država novega tipa, država s popolnoma drugačno družbeno ureditvijo, kot jo je imela stara Jugoslavija — mnogo boljšo in pravičnejšo ureditvijo, ki odgovarja najširšim narodnim masam. Izgrajena je Federativna Narodna Republika Jugoslavija; republika namesto stare, nesposobne monarhije; država s pravilno rešenim nacionalnim vprašanjem, na novih demokratičnih načelih, z novo socialno in novo ekonomsko strukturo.«
Titov koncept strategije in taktike narodnoosvobodilne vstaje in socialistične revolucije
Tito je izhajal iz politične strategije kakor tudi iz razporeditve in razmerja moči, ki so bilevkonf liktu. Klasičnateorija oborožene vstaje, ki so seje držale kominterna in številne komunistične partije, je bila v tem, da mora biti težišče oborožene vstaje v mestih in da mora zrasti iz demonstracij delavcev. Vendar je Tito sprevidel, da bi se s takšno teorijo v novih pogojih bojevanja, kjer ima fašistična okupacija v mestih močno koncentracijo ne samo oboroženih sil, temveč celotne represivne nadstavbe, delavski razred moral boriti golorok proti ogromni koncentraciji sovražnikovih sil. Tito je zagovarjal novi koncept, po katerem naj bi bili tudi kmetje aktivno angažirani v boju proti okupatorju in da bi bili kot taki zaveznik, na katerega bi se revolucionarno delavsko gibanje kot pobudnik vstaje lahko naslonilo oziroma s katerim bi lahko računalo pri določeni vojaški strategiji in taktiki. Nujno je bilo, da se angažira centralizirana okupatorjeva mašinerija na širokem prostoru, na katerem ni mogla več tako delovati kot v mestih. Komunistična partija Jugoslavije je dojela, daje za uspešno vstajo nujno, da so sile vstaje sposobne dekoncentrirati sovražnikovo moč in se spo|3adati z njegovimi deli tam, kjer sile vstaje lahko izbojujejo zmago. Edino takšen koncept partizanske vojne, kakršnega je sooblikoval Tito, je ustrezal tedanjim razmeram.
'Partizanska vojna ni bilale pomoč velikim zavezniškim armadam, ampak je bila predvsem začetna faza izoblikovanja take ljudske armade vstaje, ki bo sposobna skupaj z zavezniškimi armadami samostojno in enakopravno sodelovati pri sprejemanju končnih odločitev o podobi Evrope in seveda nadaljnji prihodnosti Jugoslavije. Tito je neprestano razvijal iniciativo pri izgrajevanju celotnega sistema revolucionarne armade narodnoosvobodilne vstaje, ki je kmalu prerasla pojem odporniškega gibanja in postala celovit pojem revolucionarne oblasti ljudskih množic, opirajoč se na svojo vedno močnejšo vojsko.
Najprej so ustanavljali partizanske odrede in bataljone, ki so imeli funkcijo narodnoosvobodilne vstaje in mobiliziranja ljudstva. Vendar so ti odredi po Titovem konceptu postojsoma preraščali v večje enote, ki so se že bile sposobne boriti z velikimi koncentracijami sovražnikovih sil. Zadnja Titova faza razvoja vojaške strategije in taktike v narodnoosvobodilnem boju je nastopila v času, ko se ja naša fronta spojila s fronto sovjetske armade. Naša narodnoosvobodilna armada je že bila sposobna vzpostaviti lastno fronto proti sovražniku in ga s svojo koncentrirano silo izgnati iz dežele.
Zgodovinski pomen politične in vojaške strategije narodnoosvobodilne vstaje in socialistične revolucije
Pomen politične in vojaške strategije seje ob koncu vojne jaopolnoma razkril. Politična in vojaška premoč narodnoosvobodilnega gibanja je bila tako velika, da sile starega sistema niso imele nobene moči, da bi ogrozile popolno zmago socialistične revolucije. O družbenem in političnem značaju nove Jugoslavije seje komunistična partija Jugoslavije v boju za mednarodno priznanje morala pogajati z zavezniki in reformirano begunsko vlado v Londonu. Tako je nastal sporazum Tito—Šubašič. Vseboval je le stališče, da po vojni ljudstvo samo odloči o politični, nacionalni in družbeni ureditvi nove Jugoslavije. Ta sporazum ni smel ogroziti vodilne vloge delavskega razreda, če naj bi prinesel narodom Jugoslavije pozitivne rezultate. Med pogajanji so bile napredne demokratične sile v Jugoslaviji pod silovitim pritiskom ne samo zahodnih vlad, ampak tudi Stalina, ki je zahteval vrnitev kralja Petra. Vendar zmaga, ki so jo izbojevali narodi in narodnosti v narodnoosvobodilni vojni in za priznanje nove Jugoslavije, dokazuje, da sta bili politična in vojaška strategija in taktika naše partije pravilni. Prav zaradi takšne taktike je potekal prehod na revolucionarne družbene spremembe in graditev naše socialistične družbe po vojni v glavnem po mirni poti. Ta zmaga ima velik mednarodni pomen za revolucionarna gibanja. Dokazala je.datudi majhni narodi lahko izbojujejo zmago proti močnejšemu sovražniku, če prilagodijo strategijo in taktiko boja novim pogojem. Dokazala je, da delavsko gibanje ne more izboriti zmage brez demokratične povezave s kmeti in drugimi sloji delovnega ljudstva ter’ demokratično inteligenco. Boj naših narodov in narodnosti ni bil le partizanski boj, niti ne samo narodnoosvobodilni boj, temveč tudi vseljudska demokratična in socialistična revolucija.
Izkušnje naše vojaške in politične strategije so skupaj z izkušnjami drugih narodov in revolucionarnih gibanj zelo pomembno prispevale k izkušnjam svetovnega boja za osvoboditev zatiranih narodov, za družbeni napredek in socializem. S temi izkušnjami pa bodo narodi in narodnosti Jugoslavije pripravljeni braniti svojo neodvisnost, svoj socialistični samoupravni m demokratični družbeni razvoj.
Literatura;
Josip Broz Tito. Poglavitne značilnosti razvoja delavskeaa oibania v
Jugoslaviji, 1948,	'
Edvard Kardelj: O socializmu in vojni, 1980,
Josip Broz Tito: U čemu je specifičnost oslobodilačke borbe i revo-
hcionarnog preobražaja nove Jugoslavije, 1946,
dr. Petar Kačevenda: Zveza komunistične mladine Jugoslavije, 1977.
Z. K.
p
25
O
a
os
W
N
OS
p
25
H
z
a
S
a
z
-H
H
X
—I
*
25
<
s
O
S
S
>
-H
2h
5
Nasploh bi bilo mogoče reči, da se je sedaj že v lepem številu let, odkar marksistični center obstaja, v širši javnosti izostril pogled na to, kaj od te ustanove smemo zahtevati in kaj od te ustanove realno lahko pričakujemo. Deloma to sicer samim aktivistom marksističnega centra otežuje situacijo, ker ne moremo nategovati in napihovati programov in ne moremo igrati na karto obljub, da bomo Mariboru ali univerzi prinesli neko strašno pomembno novo kvaliteto v razvoju marksistične misli. A deloma to tudi bistveno lajša naš položaj in naše delovanje, ker nas pretirana in prenapeta pričakovanja ne obremenjujejo več toliko in nam ne budijo slabe vesti, da ob največjem trudu ne moremo realizirati niti delčka tistega, kar nam je sicer zastavljeno kot delovna naloga in kar smo mi sami obljubljali.
Rodbude, ki smo jih, glede na njiiovo resnično utemeljenost in na naše realne zmožnosti, vključili v delovni program za to koledarsko leto in za srednjeročno obdobje, imajo pečat zelo stvarnih nalog. Če se nam jih posreči realizirati, bodo pomenile premik k izboljšanju stanja na področju marksizma.
Naj začnem s tistim področjem, kjer smo vsa leta čutili največjo praznino, je pa usodno pomembno za vsakršno novo kvaliteto. to je področje raziskovanja. Leta in leta smo ostajali pri opozarjanju in svarilih, da univerza — takšna ali drugačna — ne more shajati in ne more doseči neke vidnejše slovenske ali pa jugoslovanske kvalitete, če na neki način ne razreši problema svoje družboslovne dimenzije, če tega ne razrešimo, ostanejo parcialne, v daljšem roku tudi neuspešne, tehnološke, tehnične, poslovne «i vsake druge rešitve, ki jih ponujamo naši širši družbeni skupnosti, ker ne bomo znali presoditi o načinu njihove vključitve v dr.zt>eni kontekst. Mislim, da se je ч' zadnjem času v tem smislu širše mnenje spremenilo, in kot zanimivost naj povem, da nas prav tovariši z visoke tehniške šole, ki so odgovorni funkcionarji raziskovalne skupnosti, spodbujajo in nam nudijo oporo ter so pripravljeni zastaviti tudi svoje organizacijske zmogljivosti za to, da bi prodrli z našimi zahtevami po zagotovitvi materialne osnove za razvoj družboslovja na mariborski univerzi. Kaj takega si pred štirimi, petimi leti sploh ni bila mogoče predstavljati. Morda je to tudi razumljivo, ker so se takrat na tehniki in ekonomiji sami ubadali s prvimi koraki kovalnem področju in je memba nastopila po normalni poti. Tj bora — mislim
azj^rovanj^KlBlovenijt, prebnf^ačetnjškslEžave. Tako ohrMBi, vendar pa tudi z določeni metnim rizikom, predvsem v finjrcnem smislu, bomo že v letošnjem letu storili prvi resnejši korak v smeri zasnove raziskovalnega jedra v okviru marksističnega centra. V mislih imamo pridobitev novega sodelavca, ki mu bomo zagotovili možnosti, da se v celoti prosveti raziskovanju, p>ri čemer pa mislimo tudi organizacijske funkcije na tem področju. Na ta način bomo lahko pritegnili vse tiste, ki sicer pedagoško ali publicistično delujejo na družboslovnem terenu, pa se doslej niso prijavljali s kakšnimi posebno velikimi raziskovalnimi ambicijami, ker jih je od tega odvračalo dejstvo, da niso imeli nikjer nobene organizacijske opore.
Upoštevaje takšno preobrazbo marksističnega centra, smo tudi že v programu zastavili projekte, ki bi lahko predstavljali nekakšna začetna prizadevanja. Deloma gre za vključevanje naših sodelavcev v obsežnejše raziskovalne naloge, ki jih opravljajo v Ljubljani. Predvsem gre tukaj za pripravo temeljne izdaje Marxovih in Engelsovih zbranih del, nadalje gre za raziskave delegatskega sistema in še nekatere raziskave samoupravnih odnosov. Predvideli pa smo tudi nekaj avtonomnih posegov na raziskovalno področje, kjer imamo zastavljeni dve ožji marksološki študiji, želeli pa bi tudi nekako poravnati dolg, ki ga Maribor ima do ljudi iz našega (Mostora, ki so v (Meteklosti pomembneje prisprevali k razvoju slovenske marksistične misli. To so Jože Potrč, nadalje Boris Kraigher, Žgeč, Kveder in drugi, ki bi jim v srednjeročnem raziskovalnem prrogramu morali v Mariboru oskrbeti raziskovalno poglobljeno refleksijo.
Razmišljali smo tudi, kako v družboslovno raziskovalno dejavnost vključiti širši krog štu dentov. V tem pogledu smo izhajali iz nekaterih pozitivnih izkušenj, ki smo si јћ nabrali pri
študijsko raziskovalnem projektu o Slovenskih goricah, ki smo ga v marksističnem centru pripeljali do konca. Rezultat nas prepričuje, da se taki obliki ne bi veljalo odreči, in sedaj snujemo nov študijsko raziskovalni projekt, ki bo zajel širši prostor Pohorja s p>eti-mi ali šestimi občinami in z izredno širokim spletom najrazličnejših tem, ki omogočajo in spodbujajo sodelovanje dejansko vseh raziskovalnih disciplin in študentov vseh usmeritev, kar jih je v okviru mariborske univerze.
Na publicističnem in založniškem p>odročju bi radi do sedaj parcialne poteze marksističnega centra pri izdajanju priložnostnih publikacij strnili v nekakšen trdnejši program, ki bi odseval naloge, pa tudi sprotno dejavnost marksističnega centra. V zadnjih letih smo si tudi na tem p>odročju pridobili določene izkušnje in našli vrsto variant cenenega zalaganja in izdajanja pKjblikacij, ki so večji del naletele na primeren odmev in na spodbuden interes, tako da nas to prepričuje, da bi veljalo s to aktivnostjo nadaljevati. Predvsem bi radi z založniškimi akcijami bolj sledili družbenim tokovom, tako da bi se lotevali pomembnih tem, ki stojijo pred širšim krogom ljudi v tem zelo dinamičnem obdobju družbenega razvoja. Radi bi tudi p>odprii vse aktivnosti na področju marksističnega izobraževanja. Tudi tukaj se seveda moramo zavedati, da z izbiro tem in kvaliteto tekstov, ki jih objavljamo, ne moremo biti zadovoljni, da pa je to oblika, prek katere se lahko ljudje izpopolnijo tudi v pisanju zahtevnejših in družbeno relevantnejših spisov.
Na področju marksističnega izobraževanja ugotavljamo, da je dozorel čas, ko bo po petih ali šestih letih, kar smo na univerzi to počeli, treba spet na novo premisliti koncept temeljnega marksističnega izobraževanja. Spoznanja so se oplodila, družbene spremembe terjajo dopolnitev in novo refleksijo, ljudje, ki te predmete predavajo, so < tudi doživeli osebnostni peda£ ški in strokovni razvoj, ta nas vse to prepričuje, dftTe po-4 treben premik v osnovfflIBkturi
prejudic mord
sistič
tega programa. Celemu pn smo dali delovni naslov bna marksistična misel. S terri^ naslova predme tega kaže na nanost, da bi v izobraževanju zajemanja marksistične od tod vračali v arksistične misli do ite mere, ki bo omogočila celo-razumevanje sodobnih feno-nov. Pri posameznih kategorijah, filozofemih, socioloških pojmih in tako dalje bo to morda terjalo veliko, zgodovinskega poglabljanja, pri drugih pojmih morda to ne bo potrebno, ker se je možno bolj opreti na socialne izkušnje samih študentov. K spremembam tudi sili radikalno prestrukturiranje predmeta „samoupravljanje s temelji marksizma" v usmerjenem izobraževanju, ki nam zdaj še ni v celoti poznano, vemo pa, da so pri njem sodelovali mnogi pametni ljudje in da so si resno prizadevali povečati kvaliteto tega izobraževanja na srednji stopnji. Samo to dejstvo nam najavlja in nas obvezuje, da se tudi mi kot nadaljevalci tega izobraževanja kritično lotimo svojega jx>četja iz prejšnjega obdobja. Imamo sicer nekaj časa, ko bodo ti srednješolci, ki se sedaj vpisujejo, prišli k nam, ampak to niti ni tako dolgo obdobje, če pomislimo, da je izdelava programa zelo zahtevno opravilo. Druga razsežnost naše aktivnosti na področju marksističnega izobraževanja pa je idejnojx>litično usposabljanje, kjer nam pripada povsem določeno mesto v odnosu na vse številne izvajalce tega izobraževanja v Mariboru in v širši regiji. To mesto karakterizirajo naloge tematskega razčlenjevanja, nadalje pripravljanja predavateljev, analiziranja metod družbenopolitičnega us(x>sab|janja, pripravljanja priročnikov, analiziranja doseženih uspehov oziroma problemov, ki se v tej zvezi (x>javljajo. Do sedaj zastavljeno sodelovanje na tem področju je spodbudno, in kakor smo se v preteklih obdobjih te naloge jx> malem bali, se zdi, da je sedaj situacija na tem področju do te mere razjasnjena in urejena, da se zaveda vsak svoje pristojnosti in da si dejansko delimo naloge, ne pa krivdo in odgovornost 'za neuspehe.
Veliko se od marksističnega centra pričakuje na področju analiziranja družbenih tokov. Mi smo te zares številne zahteve, kam vse in kje vse naj bi se marksistični center vključil, skušali nekako zajeti v delovanju naših strokovnih sekcij. Te sek-
cije smo konstituirali lansko jesen in so tudi začele s svojim delom. To, kar naj bi bila najvažnejša karakteristika teh sekcij, je, da smo se nekako odlepili od same univerzitetne strukture in zajeli širši krog ljudi, ne samo iz Maribora, ampak iz precej širokega prostora severovzhodne Slovenije. Posebej nas veseli, da smo pri tem naleteli na zanimanje in pripravljenost ter na prepričanje, da je takšna funkcija marksističnega centra primerna in neizogibno potrebna. V sekcijah se lotevamo tem, ki so nesporno aktualne, ali pa v sami sekciji ocenijo, da bi znale v kratkem postati aktualne, ali pa da ni prav, da se jim že danes ne posveča dovolj velika pozornost. Da se ne bi pretirano razgovorili o tem, ker je tematika res zelo obširna, naj navedem nekaj primerov: gre za naše vključevanje v probleme usode Maribora kot urbane strukture, s posebnim ozirom na njegovo historično jedro — tu je bila naša vključitev v obravnave široko odmevna. Prav tako je spodbudno odmeval naš prispevek k obravnavi samoupravnega prestrukturiranja mariborske občine, kjer smo prispevali k obravnavi in razčiščevanju odnosov med Mariborom kot posebno družbenopolitično skupnostjo in novimi občinami, vključili smo se tudi v problem definiranja novih občinskih središč v bodočih mariborskih občinah. Na področju kulture smo se oddolžili spominu Bena Zupančiča, ki mu naša univerza in sploh mariborska kulturna in intelektualna sredina resnično mnogo dolgujejo za svojo enakopravno vključitev v slovenski kulturni prostor. Se nekaj takšnih dejavnosti so cije v preteklih mesecih razvi jih mislimo nadaljevati.
To bi bil nekak or j kakršnem je center, povem, ob
poti^^tudi^^fnei^l^^iravila ivi teh novo Ttuiral. To je in bodo dele-centra izvoljeni na sveta univerze v ter kot nova soustanovitelji-', kar nam je posebej ljubo in to enjujemo kot pomembno priznanje potrebnosti centra in priznanje njegovi aktivnosti. Se nekaj: veseli nas, da se je za delo centra zainteresirala cela vrsta delovnih organizacij v Mariboru in da smo v zadnjem času s svojo pobudo za ustanavljanje marksističnih centrov, krožkov, sekcij itd. us(>eli ne le na naših šolah, kar ie bil konec koncev že skrajni čas, ampak da so s takšnimi krožki ali podobnimi oblikami začeli v mariborski Elektrokovini, Livarni, TAM in da je še širši spisek organizacij, s katerimi smo na tej osnovi vzpostavili sodelovanje. Ne bi rad zganjal kakšne demagogije o vključenosti mariborske univerze v združeno delo, gledam pa na to stvar z nekega drugega vidika: da nam je namreč takšen kontakt potreben zaradi tega, ker učitelji, ki učimo marksizem na mariborskih visokošolskih zavodih, vendarle nimamo vedno in prav pogosto priložnosti svoja spoznanja in svoje ocene soočati z mnenji ljudi, ki delajo v čisto drugih sredinah, kot smo jih mi vajeni. Zame je vsak nastop, vsaka okrogla miza, vsako predavanje ali diskusija v tej ali oni tovarni čisto posebna izkušnja, za katero vedno bolj ugotavljam, da mi je potrebna in da mi omogoča precej drugačno razmišljanje in ravnanje, kot pa če tega stika nimam.
XXX
0 MARKSISTIČNIH CENTRIH NA ŠOLAH
Mislim, da bi bilo mogoče na celo problematiko poučevanja oziroma sploh vključevanja marksizma v študijske jMograme, pa tudi na probleme konceptu-alizacije aktivnosti na novo ustanovljenih marksističnih centrov po šolah gledati skozi vidik nepogrešljive alternativnosti v življenju intelektualca in univerzitetne skupnosti sploh. Ne more biti nobenega dvoma, da formiranje intelektualca — in to naj bi dosegli na univerzi — ni enosmeren proces in vsakdo bo prir znal, da tisti urnik, v katerega se vključuje, tisti linearni postopek bogatenja v glavnem strokovnih znanj, ni edini proces miselne intelektualne bogatitve, v katerega se mlad flovek pa tudi učitelj skupaj z njim vključujeta. Zdi se mi, da smo mogoče celo pretirano zaverovani v to, da bi čimbolj dodelali, čimbolj formalizirali prav ta postopek rednega izobraževanja in da nam je popolnoma izpadlo iz glave dejstvo.
da se v mnogih ozirih, v mnogih razsežnostih kot ljudje, kot zavestni dejavniki te družbe, formiramo še na mnogih drugih mestih. Cela vrsta alternativnih programov poteka znotraj univerze ali znotraj visokošolske organizacije ali znotraj akademske populacije, če uporabim ta malo starinski izraz. Enega od takšnih alternativnih programov, po moji sodbi, mora predstavljati tudi marksistično formiranje, marksistično idejno izgrajevanje študentov in učiteljev. Zaradi tega se mi tudi zdi, da zaidemo vedno v težave, ko hočemo primerjati predmet „marksistična misel," ali kakorkoli ga že imenujemo, z drugimi predmeti. Vedno prihaja do odstopanj, do nekih drugačnosti, nekdo bo rekel tudi nere-dnosti in nenormalnosti. Vendar se mi zdi, da se temu sploh ni mogoče izogniti.
Občutek imam, da je sam predmet „marksizem" težko ambiciozneje izgraditi v smislu njegove alternativnosti ostalemu izobraževanju, ker tukaj le obstajajo organizacijski okviri, kadrovski okviri, časovni okviri, finančni okviri, ki vsi skupaj ne dopuščajo posebno velike svobode izvirnega konceptualiziranja tega predmeta. Vse te ovire pa skoraj odpadejo, če skušami vsebino marksizma kot alteri vo pozitivističnemu stroko škemu izobraževanju uveljaviti skozi posebno organizacijsko formo, skozi ^Organizacijsko formo marksiiifejth centrov, marksističrattf sekcij ali česa podobnega^ Sevena sama ■tar^Btičnega pome®Wokler začutijo hativi, dokler ajp konformirani s cistične šole, če-mi”zdi, da takšen kon-forffH%m sploh ne more biti v naravi človeka, še p>osebej ne v naravi intelektualno nemirnega človeVa. Ker pač predjaostav-Ijamo, da so vsi, ki prihajjajo na univerzo, intelektualno nenasitni, bo ta potreba po alternativi prej ali slej prišla na dan. Zaradi tega se mi zdijo vsi napori za ustanovitev marksističnih centrov pozitivni. Treba pa je nekaj potrpljenja, da še več ljudi odkrije, v kakšnem smislu so nam take ustanove pravzaprav potrebne.
XXX
0 „PEDAGOŠKEM" MARKSIZMU
Pogostoma prihaja do kratkega stika, ko se sooča vsebina posameznih znanstvenih oziroma strokovnih disciplin in pa vsebina, ki naj bi jo obravnavali znotraj marksističnih centrov. Za naravoslovce in tehnike naj bi takšen center obravnaval vse tisto, kar pač sodi v družboslovje. Pri družboslovnih znanstvenikih pa je stvar bolj komplicirana, ker se jim pogostoma zdi, da je obstoj takšnega centra neke vrste idejna diskvalifikacija njihove aktivnosti, za katero vsi bolj ali manj upravičeno trdijo, da je tudi marksistično usmerjena in utemeljena. Pravo vprašanje pa je čisto drugje: gre za to, da so v vsaki stroki, najsi bo to tehnika, naravoslovje ali družboslovje, neke končne meje, ko obravnava iz faktografskih pozitivnih vsebin preide v oblikovanje hipotez, v kritično pereverjanje predpostavk, aksiomov itd. Vsakdo, ki v svoji stroki pride do te meje, bo začutil, da se ne giblje več na svojem preverjenem strokovnem terenu, ampak da imajo trditve, ob katerih se je ustavil, neke čisto nenavadne razsežnosti, da imajo idejne razsežnosti, da imajo ideološke, vrednostne razsežnosti, da skratka terjajo neko novo metodologijo, neki nov način razmišljanja, če hočemo priti do zanesljivejših spoznanj v zvezi z njimi. Moramo seveda ugotoviti, da vsi ne pridejo do teh meja, da se mnogi znanstveniki, če jih lahko tako imenujemo, celo življenje gibljejo v sferi neštetokrat preizkušenih dejstev, vedno hodijo po sredini in niso nikoli pretirano spredaj in nikoli pretirano na robu. Taki ljudje nikoli ne začutijo protrebe, o kateri smo prejle govorili. Takih ljudi tudi marksizem nikoli ne bo zanimal in tudi kar naprej negodujejo, da jih vznemirjamo pri njihovem „znanstvenem poslu."
Moram pa ugotoviti, da tudi marksizem za take ljudi nikoli ni kazal zanimanja in zanj sploh niso pomembni. Bodimo si tudi s tem na jasnemIZa vse prave raziskovalce, ne glede na to, kje so in s katerega strokovnega, znanstvenega področja izhajajo, I3a je marksistični center kot institucionalna alternativa, ki omogoča celovito obravnavo katerega koli vprašanja, kot mo-
žnost analiziranja temeljnih konceptov človeškega znanja in vedenja, prav gotovo potrebna inštitucija in se bodo radi vključevali v njene programe, jih sami formirali in jo s prinašanjem svojih principielnih in ključnih znanstvenih dilem vsebinsko bogatili.
XXX
nosti spreminjanja razmer — ampak se znajo izogniti celo slabi vesti, ko enega in drugega ne počnejo. Govorim o tem zato, ker priznam, da so to nedvoumni problemi marksistične idejnosti in usposabljanja in torej tudi problemi marksističnih centrov.
0 USMERJENEM VANJU
IZOBRA2E-
organiz
0 MARKSIZMU IN ZVEZI KOMUNISTOV
Naš marksistični center kot tudi marksistično izobraževanje na univerzi sploh izhaja iz pobude ZK. Ta povezava je razumljiva in naravna in je tudi v bodoče ključnega pomena, ne samo za obstoj jn delovanje marksističnih centrov in za poučevanje marksizma, ampak tudi za delovanje ZK v naši sredini. Zaradi tega je prav, da smo obojestransko pozorni, da znam čno gledati na situacijo z)?Sobe№3* zornih kotov in da kakor hitro ugotovieli^ da prizadevanja vljanja in r: ker je tcu>nal^?WHittaf<vloqa"'
lini
iratnega vida se partijske že samo јзо esta" ali pa za ijih let pomeni, da tudi marksistično izo-
\lepopularno je govoriti o kakih posebnih nalogah komunistov z univerze. Jaz bi Vendarle rad v tej smeri nekaj podčrtal, česar pa ne smemo mešati z organizacijskimi rešitvami, kakršne ■so sedaj v veljavi, ki so nesporno premišljene in dobre. Prav gotovo niso te organizacijske rešitve krive, če do določene stopnje fieša odgovornost komunistov z univerze za širše družbene tokove, če je otopela njihova senzibilnost za širša družbena vprašanja. Mislim ravno to, da je za komunista na univerzi obvezna nadpovprečna senzibilnost za najširša družbena dogajanja in tudi sposobnost za idejno diferencirano oceno teh dogajanj.
Komunistu delavcu je nekako po logiki njegovega družbenega položaja — socialni determiniranosti dano, da živi kontinuiteto zgodovine delavskega gibanja. Komunistom intelektualcem, in ti naj bi sestavljali našo univerzitetno organizacijo, pa je naloženo še nekaj drugega, namreč, da to kontinuiteto zgodovinske akcije prbletariata za osvobajanje dela kot bistvenega koraka osvobajanja človeka miselno dojamejo, da jo osvojijo kot svoje najglobje notranje prepričanje in da se postavijo na stran vseh tistih sil in se vključijo v vse tiste akcije, ki zagotavljajo nadaljnje korake v tem zgodovinskem prizadevanju delavskega razreda. Komunista na univerzi moramo opremiti z občutljivim kompasom, s katerim bo znal sproti določati zgodovinsko korodinate svojih dejanj, dogajanj v svojem univerzitetnem in širšem družbenem okolju. Ne da bi naprej razvijal neobhodne lastnosti komunista na univerzi, že to, kar je rečeno, pomeni, da mora biti komunist na univerzi v eminentnem smislu marksist, in tu je sedaj tista stična točka med delovanjem organizacij ZK na univerzi in marksističnim izobraževanjem oziroma delovanjem marksističnih centrov. Menim, da bi morali najti metodologijo zanesljivega ugotavljanja, ali člani naše organizacije ustrezajo tem kriterijem.
ive govorim in ne mislim na take zahteve pri komunistih na univerzi zaradi tega, ker bi menil, da mora partijska sredina na univerzi predstavljati neko elitistično druščino in da mora v sami ZK izstopati. V mislih imam dejstvo, da bodo ti ljudje, ki so se partijsko kalili v univerzitetni organizaciji, morali odigrati povsem določeno vlogo v sredinah, v katere bodo prišli kot strokovnjaki, kot ljudje, komunisti, v katere je uprtih mnogo oči in od katerih se v vseh ozirih veliko pričakuje. Na pamet bi rekel, da v tem pogledu na naši univerzi ne dosegamo prav zavidljivih uspehov in nas to sili, da dejansko vzporedno in skupaj temeljito, kolikor zmoremo in kolikor nam to narekuje komunistično in marksistično poslanstvo, analiziramo razmere in poiščemo poti, da bi se stanje čimbolj popravilo.
Vsekakor so daleč od uresničevanja svoje funkcije tiste partijske sredine na naši univerzi, ki svojo vlogo razumejo zgolj formalistično in ki se znajo izogniti ne le poglobljenemu idejnemu delu in revolucionarni aktivnosti — aktiv
Morda to ne velja toliko za izdelovalce temeljnega koncepta usmerjenega izobraževanja v Sloveniji. Gledano s širšega jugoslovanskega stališča je celoten koncept usmerjenega izobraževanja vsekakor dobil svojo zelo široko in temeljito marksistično pojasnitev in zasnovo. To nam seveda omogoča, 'da tudi o načelnih in praktičnih vprašanjih usmerjene-:evanja govorimo v kon-oja in uveljavljanja lisIL-Zdi se mi, da _ :avedamo do-vprašanj preobraz-inja ne motrimo s te-_ kota in se celo refor-zato spreminja v splet nekih "Takticističnih ukrepov. Toje tudi iz log, da marsikdaj v obravnavanju celotne preobrazbe usmerjenega izobraževanja prevladajo enostranski pogledi. Kot primer takšnega enostranskega gledanja bi lahko navedli samo razumevanje usmerjenosti izobraževanja. Večinoma bi lahko rekli, da se ta usmerjenost razume kot stanje, v katerem bodo bodoči zaposloval-ci šolanih kadrov vedeli, kje te kadre imajo in zakaj te kadre sploh imajo. Seveda bi že to bil velik napredek, če bi to res vedeli, ampak na sedanji stopnji se zadovoljujemo zgolj z njihovimi načelnimi deklaracijami, da jim je to jasno. Koliko je to res, se bo pač pokazalo, ko bodo prve generacije končale program usmerjenega izobraževanja.
Vendar pri vsem tem odpade drug vidik, druga stran te situacije, da namreč usmerjanje pomeni tudi za samega udeleženca izobraževanja, da ve, zakaj je tam, kjer je, in kaj hoče od vzgojno izobraževalnega programa, od šole, na katero se je vpisal. V izobraževanje ni prišel kot „tabula rasa", ki mu bodo sedaj šele drugi postavili cilje, in potem ko mu bodo vcepili cilje, tudi še dali vse tisto, kar je po njihovem potrebno in pomembno, da bi tiste cilje lahko dosegel. Menim, da bi morali tej drugi plati posvetiti veliko večjo pozornost in da bi nas ravno to, če bi se udeleženci izobraževanja bolj zavedali smisla, zaradi katerega stopajo v izobraževanje, šele privedlo do resnično kvalitativnih premikov v sami vsebini, v sami usmerjenosti vzgoje in izobraževanja. Na ta način bi bili udeleženci kritično naravnani do vzgoje in izobraževanja in njenih vsebin. Ta kritičnost pa je predpostavka za konstituiranje štpdentov kot subjektov vzgoje. Gledano tako, se mi zdi, da šele z usmerjenim izobraževanjem vse tisto dolgoletno govorjenje o študentih kot subjektih dobiva neko realno podlago in postaja v nekem smislu uresničljivo. Seveda pa bo ta kvaliteta izostala, če bomo ostali zgolj pri enostranskem tretiranju usmerjenega izobraževanja, v katerem bo postal udeleženec predmet obdelave, predmet neke bodisi poslovne ali širše družbene manipulacije na trgu kadrov oziroma na klasičnem trgu delovne sile.
To nas bo seveda oddaljilo od osnovnih smotrov usmerjenega izobraževanja, kakršne je zastavil X. kongres ZKJ. če pa študent prihaja na univerzo z definiranim ciljem, česa se mora naučiti, da bo sposoben obvladovati in razreševati probleme družbene reprodukcije, bodisi po tehnični, tehnološki, ekonomski ali kakšni drugi plati, potem bo iz tega izhajala tudi (Kitreba, da razvije svoj osnovni nazor o svetu, v katerega samostojno stopa. Takšno konceptualno znanje mu je najbolj sposoben dati marksizem, ker vsebuje konceptualno vedenje v smislu dialektičnega materialističnega gledanja na pojave, historično vedenje v smislu spoznanja o razvojnosti vseh procesov tako v prirodi kot v družbi, humanistično vedenje v smislu spoštovanja človeka kot najvišje vrednote. S tega stališča menim, da bi dosledno izpeljan koncept usmerjenega izobraževanja moral privesti do neke čisto nove motivacije študentov za spoznavanje in obvladovanje marksizma, da pa to seveda tudi samemu marksizmu in samim ljudem, ki so poklicani, da nudijo informacije o marksizmu, nalaga, da svoje funkcije na novo premislijo in da se na to novo situacijo po(x>lneje pripravijo. V tem smislu se uveljavljanje koncepta usmerjenega izobraževanja tesno in neločljivo povezuje s samim marksizmom oziroma s poučevanjem marksizma, prek tega pa tudi s funkcijami marksističnih centrov.