TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov TABOR je last in vestnik Tabora SPB. — Mnenja Tabora SPB predstavljajo članki, ki so podpisani od Glavnega odbora. Izdaja ga konzorcij. Predsednik: inž. Anton Matičič Urejuje in odgovarja uredniški odbor glasila: za lastništvo lic. Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič. TABOR is the voice of the Confcderation of the United Slovene Anticommunists. TABOR es el organo de la Confederacion de los Anticomunistas Eslovenos Unidos. Director: Ing. Antonio Matičič, Ram6n L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. Propietario: lic. Ivan Korošec Composicion, diagramacion y armado: MAUVILKO - Tolefax: (54-1) 307-1044 Impresion: Talleres Graficos VILKO S. R. L., Estados Unidos 425 (1101) Buenos Aires, Argentina, Tel. 362-7215/1346 Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N2 321.385 NAROČNINA: Za vse države 20 USA dolarjev. Naročila, reklamacije, nakazila, pošiljajte začasno na naslov: Bogoslav Šušteršič, Gral. Vacca 988 (1686) Hurlingham, Bs. As., Argentina Dopise, članke in ostalo pošto pošljite na naslov: Dušan Dimnik, A. Alvarez 2184 (1602) Florida, Bs. As., Argentina. Svobodni sveta združite se! Za Boga, Narod, Domovino! (Ponatis uvodnika, ki ga je pod naslovom REVOLUCIJA revija TABOR prinesla v septembrski številki že leta 1967). Med zadnjo svetovno vojno je prišlo de gverilske vojne v Franciji, na Norveškem, v Jugoslaviji ter v zadnjih mesecih delno tudi v severni Italiji. Nobena teh držav ni bila osvobojena izključno zaradi delovanja teh gverilskih enot in razen v Jugoslaviji je bila gverila popolnoma Vojaškega značaja. Francoski makiji, med katerimi so se borili tudi komunisti, niso imeli n’kakršncga političnega programa. Francoski režim tik po vojni je bil en°stavno nadaljevanje predvojnega režima. Šele kasneje je desničar De Ganile izvedel obširne politične reforme v francoskem državnem sistemu. Na Norveškem je bil takoj po osvoboditvi spet vzpostavljen stari režim s kraljem Haakonom na čelu. V Italiji, ki je v zadnjih mesecih uživala status ,,sobojevnikov zahodnih zaveznikov", so se med gverilci tudi borili komunisti; politična izprememba, ki je iz monarhije napravila Italijo za republiko, pa je bila izvedena na demokratski način — s sv°bodnimi volitvami. Edino Jugoslavija je iz vojne izšla s popolnoma izpremenjenim Političnim obrazom in s strahotnim številom žrtev. Jugoslovanska perila, tista, ki je po vojni izšla kot zmagovalka, je bila popolnoma Političnega značaja.Med vojno in pod sovražno okupacij o je namreč 'zVedla politično in socialno revolucijo. Vsaka revolucija, civilna vojna, je bratomorna vojna in največja lragedija, ki more zadeti kak narod. V zgodovini pa bomo težko našli TABOR Q7 Maj-Junij 1995 v? l primero jugoslovanski revoluciji, ki so jo člani komunistične partije izvedli v času, ko je narod trpel pod sovražno okupacijo. Revolucija v takšnih okoliščah je zločin. Res je nasilje ena izmed bistvenih sestavin vsake revolucije. Vendar stoji tudi v tej primerjavi jugoslovanska revolucija povsem ločeno od večine ostalih revolucij v svetovni zgodovini. Ameriška revolucija je bila predvsem upor novonastale politične in gospodarske tvorbe proti nekemu zastarelemu sistemu, ki ni doumel osnovnega ame: iškega načela, ki se je pojavilo na teh obalah od vsega začetka: popolna osebna svoboda. Francoska revolucija je bila plod neznosnih socialnih in političnih razmer, ki jih je ustvarila konzervativna aristokracija. Ruska revolucija, preden so jo ugrabili Lenin in tovariši, je bila v resnici vseljudski upor proti izžemanju carja in petrograjskega dvora. Revolucija v Jugoslavijipa se odlikuje po nekem načrtnem uničevanju človeških življenj; in to uničevanje se spet odlikuje po svoji nečloveški brutalnosti, po strahotah, ki se celo nam, ki smo jih doživljali, včasih zazdijo neverjetne, jugoslovanski komunisti so grešili nad jugoslovanskimi narodi predvsem v tem, da so med revolucijo iz svojih pripadnikov napravili zveri v človeških podobah in prisilili protirevolucijo, da se brani z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Krono poživinjenja predstavlja pokol slovenskih domobrancev v maju in juniju 1945. V današnjih dneh vse bolj pogosto slišimo glasove, da slovenski komunistični predstavniki izražajo svoje obžalovanje, da je do tega pokola prišlo. Kriva naj bi bila vojna, v ljudeh zasidrano sovraštvo, nepopolno nadzorstvo vrhovnega poveljstva nad nižjimi poveljniki in strah, da bi utegnila biti zmaga partizanov morda le začasna; zato naj bi bila opozicija popolnoma strta in uničena. Slišimo celo, da bi bilo mogoče tem žrtvam nekje v Sloveniji postaviti spomenik, če bi ugled sedanjih oblasti vsled tega ne trpel škode — in podobno. Božji mlini meljejo počasi; za človeško potrpljenje vse prepočasi-Lahko paverjamemo, dapostaj a težaprelite krvi za slovenske oblastnike vsak dan težja ter da se jih je prijela tista buržujska lastnost, ki ji pravimo vest. Ne slišimo pa nikjer, da bi se odgovorni javno potrkali na prša, priznali svoj greh in pokazali neko resnično dobro voljo, da popravijo, kar se popraviti sploh še da. Zločin je sicer bil storjen v QQ TABOR 30 Mai-Junij 1995 tajnosti, izpoved pa mora biti javna, ker brez nje ne more biti °dpuščanja. Ameriška revolucija je odprla vrata največjemu razmahu svobode in ustanovitvi največje gospodarske eno te nasvetu; francoska revolucij a je v krvi in grozi rodila gesla o bratstvu, svobodi in enakosti; ruska revolucija je bila morda potrebna, da nekemu pastirskemu narodu pokaže njegovo lastno veličino; naša slovenska, za svetovne razmere majhna, a nič manj strašna revolucijapa bo ostala brezpomembna, če nam žrtve, ki jih je zahtevala, ne bi pomenile nekega neusahljivega vira moči in navdiha. Telesa so strta, ideja pa je ostala, ker je neuničljiva: Bog — Narod — Domovina. „Mi smo slovenske zemlje čuvarji..." 99 VI, BRATJE NAŠI NEPOZABNI! NEUSTRAŠENI BORCI PRAVICE, VI, NIKDAR PREMAGANA VOJSKA ŽRTVE SRAMOTNE IZDAJE, VI, VELIKI, VEČNO ŽIVI JUNAKI, ČUVARJI POKOPANE RESNICE POROKI SVOBODE TEMELJ PRAVICE VAJVL SLAVA in VEČEN SPOMINI mn tabor IUU Maj-Junij 1995 ®[?©E®K£\ Mojemu vrlemu, pobožnemu, boguvdanemu narodu, prav posebej pa v Boga zaupajočim kmetom in delavcem, kakor tudi prav posebej njihovim sinovom, junaškim domobrancem pa sporoči naslednje: Stopam pred božji sodni stol s prepričanj em, da so Slovenci res sicer najmanjši, pa vendar najbolj vrl in nadarjen evropski narod. V tem narodu je še čvrsto zakoreninjena blagovest človekovega odrešenja, ki jo je zasejal Sin božji: „Ljubite svojega bližnjega kot sami sebe!" Redke izgubljene duše so samo potrdilo tega, zaradi česar sem srečen in ponosen, da sem lovenec. — Bog živil — Navzlic vsem zanikanjem bo živel večno; in lriaH slovenski narod z Njim in v Njem, dokler Mu bo ostal zvest. Slovenski narod naj mi odpusti, da sem se pustil zaradi politične Prevare lahkoverno odvrniti od sklepa, da poveljujem hrabrim domo-rancem.—Ta napaka me strašno muči; zakaj tudi v najbolj neugodnem lučaju bi bilo nadaljevanje boja proti boljševizmu za narod, domobrance in mene koristnejše in bolj častno, kot se je zgodilo brez Itlene- — Gorenjski kot bi morebiti končno postal naš grob; toda grob, v katerega bi se zrušili tudi tisoči partizanov, grob, iz katerega bi bilo ysta j enj e za Boga bojujočih se Slovencev lažj e kot iz množičnih grobov 'Uročenih in poklanih najboljših sinov našega vrlega naroda. Vse ljudi, katerim sem nehote in podzavestno prizadel kaj žalega, Pr°sim za odpuščanje. — Moje sodnike, ki me obsojajo v imenu zlega, ° najprej sodil Bog, potem pa zgodovina. (Iz poslovilnega pisma, ki ga je gen. Leon Rupnik pisal svoji ženi tik pred izročitvijo v Titovino o Božiču leta 1945.) Neomadeževana, ponosna slovenska zastava, ki je bila navzlic posebnemu položaju Ljubljanske pokrajine in navkljub slovenskemu sosvetu pri italijanskem vrhovnem komisarju prepovedana iu preganjana, je s prihodom prezidenta Rupnika v ljubljansko vladno palačo zopet dobila svoje spoštovanje, ko so jo dne 10. oktobra 1943 domobranski prostovoljci — novinci ponesli na ljubljansko ulico itt je preko radia prvič odjeknila v svet jasna odločitev: „Biti ali ne biti!" ^Pozdravi moje prijatelje. Povej jim, da odhajam nedolžen na morišče. Povej v Ljubljani, da je samo v slogi moč. Vsi medsebojni prepiri naj nehajo, sicer bodo terjali nove žrtve!" (Naročilo kaplana Franceta Malovrha, kaplanu Jaku Mavcu 20.X.1943. ob 18.30. uri predno so ga partizani odgnali na morišče iz kočevskih zaporov). 1 HO tabor I Ub Maj - Junij 1995 VELIKI DUHOVNIK SVOJEMU LJUDSTVU, VODNIK V ZMEDI ČASA IN KUČAR RESNICE. OČE TRPEČEMU NARODU IN PRVI BOREC NA OKOPIH DOMOVINE. JUNAK —MUČENIK DR. GREGORIJ ROŽMAN, ŠKOF LJUBLJANSKI »Jaz sem osebno globoko prepričan, da bo čas koncem koncev pokazal, da smo pravilno ocenjevali položaj. Tudi britanski in ameriški Narodi bodo stali pred jasno izbiro. Tu pri nas smo imeli dva svetova; tudi oni bodo morali izbirati med njima: ali tega ali onega. Če danes oklevajo reševati Balkan pred komunizmom, se bodo morali pozneje spogledati s komunizmom na manjšo razdaljo; in to s komunizmom, ki bo tedaj mnogo močnejši." Škof Gregorij Rožman v pismu iz Celovca 1946 IVAN KOROŠEC Petdeset let skozi čas, skozi slovenski čas: ogoljufanih, usužnjenih, z vohuni zasledovanih, krivično sojenih, po ječah mučenih. Sestradanih, ponižanih, zasramovanih, z razbitimi udi in opranimi možgani. Okradeni časti, imetja, družine, sanj in svobode, od lastnega doma nagnani. Petdeset let z imenom izdajalca! Prekleti slovenski čas, z zvezdo krvavesvobode, za lakaje in rdeče oprode, v znamenju srpa, kladiva, enakosti, bratstva in ljudskih procesov, zaradi boga Stalina, za slovenske valpte, komisarje in rablje, za zlagane sodnike, za heroje — krvnike, — Uboga domovina! Prekleti slovenski čas, ki še vedno rediš proletarsko gospodo, ki pije narodu kri — in zavaja s formulami obljub in laži. Kdaj napočil bo dan za katerega so umirali v breznih trohneči, v ogenj in jarke zmetani, s krampi pobiti in živi zasuti. Pod konjskimi kopiti zmleti, z razparanimi trebuhi, odrezanimi udi in iztrganimi jeziki — ? Noči groze in kriki za težo vesti rabljem slovenskega časa krvi. Kdaj — ? Kje slovenski je dan, ko Slovenec bratu bo brat, ne jetnik in tlačan — ? Kje in kedaj-----? šklopotajočih čeljusti zasutih lobanj, terja iz brezen globin: Kdaj?— Kdaj bo opran krvavi zločin? Dr. Drago Ocvirk Živeti v resnici „Družina", 12. marca 1995 Demokratična Evropa bo letos obhajala petdeseto obletnico ponovne vzpostavitve demokracije, ki je sledila zmagi nad fašističnim in nacističnim totalitarizmom. Na osrednjo slovesnost so povabljeni tudi Poljaki, Čehi in Slovaki kot sobojevniki za zmago demokracije. Kako to, da med povabljenimi ni Slovenije, še zlasti, če pomislimo na vso tiho diplomacijo in lobiranje naše oblasti, da bi bili povabljeni v zbor zmagovalcev nad totalitarizmom? S tem, ko nas demokracije niso povabile na njihov zlati jubilej, so nam dale jasno vedeti, kako ocenjujejo naš boj proti fašizmu. V njihovih očeh to ni bil boj za d emokracijo, marveč neizprosen in barbarski boj za drug, še hujši totalitarizem: komunizem. Zaradi tega ne moremo obhajati skupaj z zahodno Evropo petdesetletnice zmage in obnovitve demokracije, marveč le petdesetlemice zmage komunizma nad fašizmom in demokracijo. Zlati jubilej zahodnih demokracij pa je za nas trenutek iskrenega soočenja s svojo preteklostjo, z nami samimi. Končno si moramo namreč priznati, da smo od leta 1945 gradili komunistični totalitarizem, ki je krvavo in grobo teptal človekove pravice in se z vsemi sred stvi boril proti demokraciji. Zavedati se tudi moramo, da nam komunizma ni z bajoneti in s tanki vsilila rdeča armada, kot se je to zgodilo vzhodnim državam, ampak „najboljši sinovi in hčere" slovenske matere. Saj so nas tako učili v šoli, mar ne! Kakšna perverzna in kriminalna sla po totalitarni oblasti in zaslepljenosti je morala voditi „najboljše sinove in hčere", da so se borili za hujši totalitarizem in barbarstvo in premaganega, ga potem petinštirideset let neusmiljeno in brezobzirno vsiljevali našemu narodu? In še bolj nerazumljivo, zakaj so to počeli takrat, ko se je Zahod boril za demokracijo in civilizacijo ter ju dograjeval zadnjih petdset let? Kakšen absurd v stoletju razuma in humanosti! Na ti vprašanji ni odgovora, razen tistega, ki ga je javno dal papež Pij XI., ko je rekel, da je komunizem v bistvu perverzen. Vendar pa si ti vprašanji moramo zastaviti, da se kaj podobnega ne bi ponovilo, saj ima totalitarizem številne obraze. To je tudi zah teva, ki nam jo ob zla tem jubi leju d omokracije sporoča Evropa s tem, ko je zavrnila naše prošnje, da bi ta jubilej obhajali 2 njimi. Češki predsednik Havel, ki je pogumno odkrival perverznost komunizma, čeprav so ga zapirali in preganjali, je napisal knjigo Živeti v rosnici. V njej ugotavlja, da je življenje v komunizmu „pretkano skoz in skoz s pletenino hinavščine in laži. (...) Oblast mora ponarejati dejstva, ker je ujeta v lastnih lažeh. Ponareja preteklost, sedanjost in prihodnost. Ponareja podatke. Ustvarja lažno podobo, da nima vsega zmožnega Policijskega aparata. Ustvarja lažno podobo, da spoštuje človekove pravice. Ustvarja lažno podobo, kakor da nikogar ne preganja. Ustvarja ^žno podobo, da je ni strah. Ustvarja lažno podobo, kakor da ne ustvarja nobene lažne podobe. Človeku ni treba verjeti vseh teh mistifikacij. Mora pa se vesti tako, kakor da bi vanje verjel, mora jih vsaj molče tolerirati (...) Že samo zaradi tega pa mora živeti v laži. Ni mu treba sprejeti laži. Dovolj j°< da sprejme življenje z njo in v njej. Že samo s tem namreč potrjuje si-stem, ga izpolnjuje, ga deli — je sam sistem." Demokracije ni torej brez odmika od totalitarizma, prekinitve z njim in njegove obsodbe, pa čeprav je bil „naš", komunističen. Zato pa je treba P° Havlovih besedah prenehati živeti v laži in z njo. Laž je treba razkrinkati, da bi lahko živeli v resnici. To pa ni mogoče, če tudi v Ponarjeno preteklost ne posveti luč resnice. Bomo zbrali dovolj demokratičnega poguma in se pridružili Pozivu Državnemu zboru in Pristojnim oblastem na Slovenskem ter podpisali zahtevo po obsodbi komunistične partije in njenega skoraj polstoletnega totalitarizma na Slovenskem? Ali pa nam je šenaprej bolj všeč življenje v laži? Totalitarizem "So ohranja samo tako dolgo, dokler je človek pripravljen živeti v laži", še Pravi Havel. Od vsakega med nami je odvisno, ali bomo čez petdeset let, ko bo Evropa obhajala stoletnico demokracije, povabljeni na slovesnost kot dežela, ki ima za sabo že pol stoletja demokracije, ali pa nas bodo demokrati zopetmorali zavrniti kot čudaško družbo, v kateri je „libcralni" totalitarizem cinične distance zamenjal komunističnega. TABOR Maj-Junij 1995 107 ZADOVOLJNA TOVARIŠIJA! Partizani z Italijani v Ribnici. Stane Dolanc, Sergej Kraigher, France Popit in Ivan Bratko. Milan zajec PRIČA IZ BREZNA MUČENCEV V Združenih državah Severne Amerike in v Kanadi živijo trije slovenski Lazarji, ki so ušli strahotne smrti iz dna brezna v Kočevskem Rogu: Milan Zajec, France Dejak in France Kozina. Zapisano pričevanje Milana Zajca je bilo prvi avtentični popis pokola množice slovenskih domobrancev, ki so ga v junijskih dneh leta 1945 izvršili komunistični partizani. Ko se je po rešitvi iz brezna pretolkel v Italijo, je želeta 1947 za štruco kruha „prodal" svetniku Karlu Škulju svoje zapiske v begunskem taborišču v Senigalliji. Svetnik Karel Škulj, ki je takoj po prihodu v Argentino začel izdajati šmartinski vestnik domobrancev, jih je obelodanil v slovenščini in kasteljanščini v Posebnih zvežčičih pod naslovom Ušel sem smrti. Pozneje so bili še večkrat objavljeni v različnih publikacijah, kot napr. v Ameriški domovini v Clevelandu (1975, št. 3 itd.) in v srbščini v Iskri (št. 578-580,1. 1975) v Miinchenu. Po Iskri so jih povzeli tudi Hrvatje in jih vključili v debelo ^okumentamo knjigo Bleiburška tragedija hrvatskoga naroda, ki jeizšla ževtretjem ponatisul. 1993 vZagrebu. FVcvedenenazaj v slovenščino jih P° tGj knjigi ob 50. obletnici slovenske tragedije prinašamo še mi. — Op. Ur- Tabora. Sumljiva pot Misleč, da bomo šli v Italijo, smo se 29. maja 1945 v Vetrinju pripravljali na odhod. Zdelo pa se nam je nekoliko sumljivo, ko nam je pred molitvijo Poročnik Gomilšek rekel: „Molimo za srečno pot, ker ne vemo, kam Sferno!" Izročen Titovim komunistom V Podroščici smo naleteli na Titove partizane, po večini Bosance, ki so nam pripovedovali, da so bili mobilizirani pred koncem leta 1944. Niso s prezirom gledali na nas; najbrž zato, ker smo imeli kraljevske kokarde. Rekli so nam, da so prišli po konje in vozove, ki smo jih vzeli mi. Kmalu je pripeljal vlak, ki se je ustavil kakšnih sto metrov pred postajo. Iz njega so poskakali partizani in odšli v gozd. Hitro smo obvestili naše poveljstvo, pa so nam odgovorili, naj se ničesar ne bojimo, ker smo v angleškem transportu. Medtem so nas pričeli nalagati v vagone. Tudi konje so strpali. Ker se je Angležem zdelo, da se to vse prepočasi vrši, so nas začeli na surov način udrihati s kopiti. Ko so zapirali vagon, so Angleži držali puške pripravljene za strel, šele tedaj so so pojavili partizani, ki so nam takoj začeli groziti s smrtjo. Vlak je krenil proti tunelu, kjer se je za kakšne pol ure ustavil. Takrat so partizani začeli odpirati vagone in se valili vanje, nam nasilno odvzemali obleko, ure, pasove tor vso, kar je bilo količkaj vrednega. Pretepanje v Kranju V Kranju so nas nagnali iz vlaka. Bilo je huje od sodnega dne! Podili so nas izven Kranja v neko taborišče in nas natlačili na dvorišče. Ko smo čakali, kaj se bo z nami zgodilo, so privlekli 17-letnega domobranca Franceta Komana iz Dravelj. Začeli so mu z mašinco izbijati zobe ter ga fizično in živčno mučili, dokler mu partizanski komisar, ki je rekel, da je iz Vrhnike in se je boril na Primorskem, ni spustil rafala v glavo. Potem nas vse prisotne vpraša, če je med nami še kdo, ki hoče prostovoljno umreti. Moram poudariti, daje France Koman umrl miren in brez besede. Ubitega so pustili ležati do drugega dne. Tisti dan je prišel komandant Kranja na konju in s psom, ki je takoj začel vohljati ubitega, nakar je komandantzbadljivopripomnil:„Čudno šemi zdi,da pes voha izdajalsko kri." Najprej reče, naj mrtvega vržejo kar v stranišče, potem pa si premisli in zapove, naj ga zakopljejo na dvorišču. Kmalu je pričelo zasliševanje in pretepanje. Iz vseh koncev so prihajali partizani, iskali med nami poznane domobrance in jih tepli ter mučili. Najbolj divjaški je bil Maretov Žan iz Novega mesta; prav posebej, če je naletel na kakšnega Novomeščana. Dne 1. junija so nas v spremstvu tankov in topov odgnali iz taborišča skozi mesto Kranj. Prebivalstvo nas je obsipavalo s psovkami, vpilo, da smo izdajalci in ubijalci, ter nas spraševalo, kje smo pustili škofa Rožmana ■n Rupnika. Ko so nas pripodili na železniško postajo, so nas strpali v živinske vagone in nas med grožnjami in psovkami obdelovali z bikovkami. Natlačili so nas 60-80 v vsak vagon, tako da smo ležali drug na drugem. Vožnja proti Kočevju Po kratki vožnji je vlak pripeljal do reke Sore, kjer je bil most porušen, so nas nagnali iz vagonov in nas po stari navadi zopet med Sužnjami in psovkami mlatili z bikovkami. Prišli smo na cesto, ki vodi 'z Kranja v Ljubljano. Tam so nas prevzeli hrvaški partizani, ki so z nami loPo postopali in nam dali celo vode, za katero smo prosili. Tako smo Pripošačili do Št. Vida, kjer so nas zaprli. Tu so začeli prihajati komunisti, ki so iskali svoje žrtve. Od tod so odvedli policijskega oficirja Hlebca. Jaz §a osebno nisem poznal. Drugi pa so mi povedali, da je kljub temu, da je bil ves prctolčen, šel vzravnan in ponosno. Okrog petih popoldne je pripeljal vlak iz Ljubljane in zopet so nas natovorili kot v Kranju. Do Šiške seje vlak premikal čisto počasi in tiho, brez šuma in vpitja partizanov. Tu se je ustavil za kakšnih 20 minut. Prišli s° neki civilisti in, ko so v nas prepoznali domobrance, so nas pričeli obsipavati s psovkami. Na ljubljanski postaji se vlak ni ustavil, ampak se je po nekaj minutah vožnje ustavil izven postaje. Tu so nas zopet iztovorili. Takšnega sprejema š°mi nismo pričakovali. Kot da je konec sveta: rjovenje, vpitje, razbijanje P° vagonih in še hujše pretepanje. Tega zares ni mogoče popisati! Na zidu klavnice in okoli nje je bila množica ljudi, mi pa smo bežali na vso moč, kolikor smo jo premogli. Zvoni Avemarijo Ker je bil most čez Ljubljanico porušen, so nas pognali na drugo stran, kjor je čakal drugi vlak na nas. Ko smo se drug čez drugega drenjali v Vagone in smo se vsi lovili za ročice, da bi se laže vzpeli, so nas tepli po r°kah in nas tako prisilili, da smo drug drugega prerivali, da bi čim prej Prišli notri. Ko so nas končno natovorili, je bil še dan. Čakali smo še akšno dobro uro. Pričelo se je mračiti. Nekje je zvonilo Avemarijo. Vsi smo začeli goreče moliti k Materi Božji. Zato so partizani razbijali po vratih in vpili, da nam tudi Marija ne more več pomagati. Kmalu nato je vlak potegnil. Vozil je počasi, pa vse prehitro za nas, ki smo že slutili svojo usodo, čeprav smo bili natrpani kot vžigalice. Lačni, žejni, izmučeni smo prišli v Kočevje točno ob času, ko je vzhajalo sonce. Ko so se vrata vagona odprla, smo izstopili čim hitreje smo mogli, ker smo že slutili, kakšen sprejem nas čaka. Pri vratih so stali srbski in hrvaški partizani, ki so se začudili, česa se bojimo. Razvrstili so nas štiri po štiri in nas je bilo toliko, da so prvi že bili v mestu, ko so ostali še stali na postaji. Računam, da nas je bilo okoli 1600. Z nami so šli po isti golgotski poti tudi četniki in hrvaški domobrani. Gnali so nas kot živino v zgradbo kočevske gimnazije. Vpili smo za požirek vode, pa ga nismo dobili. Polegli smo tako natlačeni, da ni bilo več prostega prostorčka, še pred tem so nas zopet preiskali do gole kože. Pet bratov na poti v smrt Po desetih minutah so nas pozvali v sosednjo sobo na zajtrk. Na stopnicah srečam Janeza Lesarja iz Zagorice, ki mi je povedal, da so moji trije bratje na gimnazijskem dvorišču. Res, tam je bilo okrog sto domobrancev in med njimi moji bratje Tone, Nace in Stane; brat Janez pa je bil še v poslopju. V izpraznjene konzerve so nam nasuli nekoliko nedokuhanega in neslanega fižola s pesnim listjem. Toda še tega nam niso dovolili jesti. Nismo še vsi dobili te čorbe, ko jo padlo povelje, da se uvrstimo štirje po štirje. Koračili smo skozi mesto, kjer je mrgolelo, partizanov. Nobenega civilista ni bilo; edino mlada deklica je stala za železniško postajo in žalostno gledala naš sprevod. Korakali smo po glavni cesti, čez Rinžo, mimo cerkve in gradu v Delavski dom. Pred domom je bila baraka, v kateri smo videli kopicookrvavljene vojaškeobleke. Nekdoreče: „Poglej," toda nobeden ni hotel povedati drugemu, kaj to pomeni. Stopimo v poslopje in jaz grem v prvo sobo na desni. Nasproti je bila druga soba, v kateri je bila gomila bodeče žice, ki je že bila nasekljana na nckako tri pedi dolge komade. Lahko rečem, da je kup bil visok nad en rnotGr. V poslopje so prišli tudi moji trije bratje. Takoj so postavili pred vrata stražarje, ki so se začeli surovo, da ne r<-‘čem zverinsko obnašali. Znova st) nas preiskali in morali smo oddati že 'tak prazne torbe. Istočasno so nas začeli vezati po dva skupaj. Imel sem Zavojček cigaret „Morava" in sem partizana poprosil, da mi ga pusti. Ko 010 je zavezoval, mi je še tistih nekaj cigater vzel rekoč: „Zdaj greste v arigleško taborišče, kjer boste imeli vsega zadosti." Zaslišali smo kamione 11 takoj so nas začeli nalagati nanje. Pot na morišče Vsakega so z žico zvezali tako, da so roke bile na ledju in se je žica zadala v meso. Lakte so nam stisnili skupaj, da je zares bolelo. Jaz sem se 'Onikal tako, da sem bil v naši sobi zadnji zvezan. Zvezali so me skupaj ^redovnikom Tonetom Hočevarjem iz Ambrusa, za menoj pa je bil Tone ■^8ar iz Dobrega polja. Ko smo že bili povezani, so nas tepli, grozili s streljanjem in repetirali mašinke. Edino, kar mi je ostalo, je bila svetinjica Matere Božje in Srca Jezusovega, 1 jo imel zataknjeno za žep srajce. Priporočil sem sc Materi Božji, da 1110 čuva. Kamion je pripeljal do vhoda v poslopje tako, da nikdo ni mogel n* kamor drugam kotnaravnostna kamion. Pri nalaganju so nam pomagali dričanjem, grožnjami in udarci. Jaz sem bil na drugem kamionu; na dvorišču jih je stalo šest. Na Vsakem kamionu so bili po štirje partizani, ki so nas spremljali in zporejali z bikovkami. Bilo je nečloveško: po dva sta morala sesti, druga Va leči na trebuh in tako so napolnili vrsto za vrsto kot z drvmi. Nato so avto pomaknili na stran, da so lahko natovorili druge. Želel SGm si videti bra te in sem jih opazil. Dvojčka Tone in Nace sta bila zvezana ^ uPaj, Stanc pa je bil zvezan z Lojzetom Križnikom iz Kostanjevice. Tudi atje so mene opazili, ker sem se na kamionu vzpenjal, kolikor sem le rrio8el. Nje so natovorili na četrti kamion. Z nasmeškom so mi povedali kar so hoteli: Naj bom miren, saj sc bomo videli na drugem svetu, kjer 00 bolje... ^ brata Jožeta nisem videl. Bil jo v skupini za nami in je v Kočevskem °8u padel v isto brezno kot jaz in bratje—mi predpoldne, on popoldne. Dne 2. junija 1945 je bilo tako krasno pomladansko jutro, kot ga do takrat nisem doživel. Kamioni so se razvrščali tako, da so tisti, ki so bili poprej zadnji, sedaj bili prvi. Vozili smo se skozi Kočevje, Rudnik, Žalne in nato po cesti Kočevje-Čmomelj. Vožnja je trajala približno 30 do 40 minut. Med vožnjo so nas pretepali in smo morali peti. Poslednja pesem, ki so jo slovenski domobranci peli na poti v smrt, je bila: „Češčena si, Marija, je angelski glas; bo zadnja ura bila, Marija, prid' po nas! "Ta pesem krvnikom seveda ni bila po volji. Hoteli so, da bi peli „Nabrusimo kose" ali „Triglav, moj dom". Teh pesmi pa mi nismo hoteli peti. Kamioni niso vozili posebno hitro. Ko smo dospeli z ravnice v gozd, se je kamion nekolikokrat za nekaj minut ustavil. To pa zavoljo tega, ker cesta ni bila zadosti široka in smo se srečavali s kamioni, ki so se vračali-V njih sem opazili obleko domobrancev, ki so že bili pobiti. Ko smo se približali strelišču, smo slišali streljanje s strojnicami in puškami in hrcščanje bomb; ko pa smo sc približali še bolj, smo slišali divje krike krvnikov in končno krike ranjenih domobrancev, ki so rotili za pomoč. Klicali so Boga in Marijo, saj jim nihče drugi ne bi več mogel pomagati ali uslišati, ker so gozd na gosto zasedli najbolj zanesljivi komunisti. Stokali so tudi tisti, ki so ležali na tleh kamiona in morali prenašati težo onih, ki so bili nametani preko njih. Tedaj se je oglasil domobranec iz Notranjih goric pri Brezovici, oče petero otrok, in nas tolažil, naj bomo mirni in zbrani, čeprav gremo v smrt, ker tudi on to vse vdano trpi. Za sebe lahko rečem, da so nisem bal smrti, temveč mučenja. Vse to se je dogajalo na prvo soboto 2. junija leta 1945. Zato je že omenjeni Tone Hočevar rekel: „Nekoč smo prve sobote hodili k obhajilu, danes pa nas bo obhajala sama Mati Božja Marija." Celo partizani so po teh besedah umolknili in niso delali nikakšnih pripomb... Živega koljejo... V strahu smo pričakovali, kaj bo. Ko pa smo prišli na mesto, je bilo vse še bolj strašno kot smo pričakovali. Avto je vozil po vijugasti poti in ponekod tudi v strmec. Ustavil sc je v ozki dolinici, po kateri sc je prožila pot z majhnim padcem. Tedaj sc vrata kamiona odpro in med strahotnim krikom so nas pričeli vleči za noge iz kamiona — skoraj napol mrtve, ker smo bili premečkani; saj smo ležali drug čez drugega. Komunisti so imeli svoj posel v naprej in do podrobnosti odrejen. Ena 4 4 A TABOR I 14 Maj-Junij 1995 skupina je imela nalogo, da nam reže vezalke in sezuva čevlje; pri tem ni bilo važno, če so nož zasadili tudi v nogo. V bližnjem grmovju je bilo trinogo pasov, s katerimi so nas v koloni zavezovali. Prvo, kar me je pretreslo, ko so me zvalili iz kamiona na tla, je bil ta Prizor: Nekaj metrov pred menoj je sedel polnoma nag domobranec, °koli katerega se je vrtel partizan z velikim nožem in ga zbadal tako, da 0111 je kri brizgala iz vsega telesa. Bil je že slep. Partizan mu je oči že iztaknil. Roke je imel zvezane za hrbtom. Vse je mimo prenašal. Nisem ^ogel slišati niti besede pritožbe. Sedel je — ne sključen, temveč z glavo pokonci. Na morišču Partizani so bili brez suknjičev, z zavihanimi rokavi. Eni so imeli v r°kah velike zavihane nože, drugi brzostrelke in puške preko ramen, šli Slrio skozi takšno vrsto partizanov, ki so nas mlatili. Imeli so dolge lase in ^‘vje oči. Govorili so južnjaško — srbsko ali hrvaško. Krive nože so imeli Nasajene na precej dolge držaje. Oficirji so jih priganjali, da bi nas čim bolj brezdušno mučili. S ceste smo krenili na levo. Po poti smo morali sedati in se zopet ^v'gati, korak nazaj, korak naprej in po komandi rjuti: „Kopa, jama, seno, slama!" Kaj je to pomenilo, še danes nimam pojma. Spremljali so nas v dvoredu, a v gozdu je itak bilo polno partizanov, I so nas zmerjali in tolkli. Nekateri med nami so prišli do jame že napol Nezavestni. Nekako 30 metrov pred jamo so nas razvezali in vsi smo se morali čim 'treje sleči do golega. Kljub temu sc je nekaterim le nekako posrečilo, da s° ohranili kakšen košček oblačila. Ko smo že bili popolnoma nagi, so Nam zvezali roke za hrbtom. Potem so nam partizani z noži in batinami ^-ali pot k grobu. Jaz sem se slekel do nagega, vendar sem zadržal srajco. Nekateri so Pribežali do jame iznakaženi in brez oči, ker so jih partizani z velikimi N°ži bodli celo v glavo. In ko so nož zabodli v meso, so rezilo vrteli sem II ^a, tako da so nekateri imeli glave popolnoma izmaličene. Takšne, Pot do jame so naredili tako, da so izsekali grmovje, ki je rastlo okoli nje in je bila posuta z razbitimi steklenicami, tako da smo si porezali še noge, ko smo prišli do brezna. Kakšen bo grob, si še nisem mogel predstavljati; samo streljanje sem slišal. Ko so me nagnali, da bežim, sem se podvizal, kolikor sem mogel, ker so me z obeh strani tokli. Ko sem pribežal do jame, sem opazil skupino partizanov, ki so vanjo streljali še napol žive domobrance in metali bombe, da je sevalo in grmelo kot ob hudi uri. Živ v grobu V breznu nas je ostalo osemnajst živih. Ležali smo nakopičeni v stranskem rovu, ker nas je zeblo tako, da smo šklepetali z zobmi kljub temu, da je bil mesec junij. Povrhu smo bili brez obleke, žejni in lačni. Brezno je bilo zgoraj mnogo bolj ozko kot na dnu. Na dnu je ležalo približno 80 cm debelo deblo. Tisti, ki smo imeli še kaj moči, smo slačili mrtve, ki so imeli na sebi še kaj cunj in si jih oblačili, ranjence pa obvezovali. Če smo le mogli, smo vsakemu osvobodili roke; samo tistim, ki so ležali na sredi brezna, tega nismo mogli, ker so tam partizani streljali s strojnicami in metali granate. Med nami so bili tudi vojni kurati ki so peli pogrebne pslame in molitve. Bilo je grozljivo poslušati te glasove v slovenskem in latinskem jeziku. Mnogi izmed njih, ki so umirali, so na ves glas molili: „0 Bog, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!" Niti ene psovke ni bilo v breznu slišati. Streljanje je trajalo od 2. junija in ves dan do nedelje 3. junija, v ponedeljek pa samo predpoldne... Žrelo brezna so partizani stražili noč in dan. Celo ponoči so v jamo streljali in metali granate. Stokanje in vpitje na pomoč umirajočih je bilo nepopisno. 5. junija je zunaj jame nastala popolna tišina. Nas pet, ki smo bili lažje ranjeni in smo lahko hodili, smo čakali samo trenutka, ko bi lahko iz brezna ušli. Tretjega dne smo našli še en stranski rov, ki je bil dolg približno 10 metrov; toda iz njega ni bilo izhoda. Enemu izmed nas se je posrečilo, da se je priplazil do roba brezna, kjer pa so ga zagrabili trije P^tizani in vprašali: „Kaj si? Rupnikovoc ali Ncdidevec?" Odgovoril je: "domobranec sem!" Čez 10 minut je brez streljanja padel nazaj v brezno ~~ mrtev. Zaklali so ga. Tako smo ostali še štirje, ki smo lahko hodili. Skupni grob minirajo 2 Vinkom Mravljetom smo okrog stenekapnikovnapravili zaklonišče *0/ da smo spredaj naložili pet, šest mrtvih domobrancev, ki bi nas 'Pii- Mi živi v breznu smo lahko dobro videli partizane, ker jim je sonce mzsvetljevalo obraze, mi pa smo bili v temi. Seveda si jih nismo preveč °Sledovali, ker smo se zbali, da bi nas opazili. Potegnili smo se zopet vrov n samo čakali, kaj se bo končno zgodilo. Še pogovarjali se nismo mnogo, arnpak samo premišljevali. Še moliti se nam ni dalo; samo od časa do časa Slr,o zmolili: „Spomni se, premila Devica Marija!" Kmalu zatem, ko so vrgli v jamo zaklanega domobranca, je zunaj bilo isati prekopavanje in vse je kazalo, da bodo rob brezna minirali. Ni še 'Pinilo pol ure in že je grmelo in v brezno so padale velike stene in kameje P® umirajoče domobrance. To se je ponovilo še štirikrat, ker je bilo pet , et°nacij. Enemu izmed nas je zaradi zračnega pritiska počil ušesni b°benček. . T°sg je dogajalo 5. junija predpoldne. Naš rov ni bil povsem zasut, ker “''a jama na dnu precej široka. Trupla so bila pokrita s kamenjem; toda P® Popolnoma, še vedno je bilo slišno hropenje umirajočih. Nato so vicjPetali ki so tako zadimile, da sploh ničesar nismo mogli Vedno manj živih k rova smo prisluškovali, da bi ugotovili, če je sploh še kakšna °znost za rešitev ali ne. Ko se nam je zdelo, da se spušča noč, smo se <~°li pripravljati za izhod iz brezna. Mislili smo, da je to zadnja noč, ko Se morebiti lahko rešili. Bili smo že preveč izčrpani. Kljub vsemu se smo preveč vznemirjali. Lahko rečem, da smo bili celo popolnoma p®1/ Čeprav smo se zavedali, da lahko ostanemo tu zakopani. ^em, da sem tistega večera poskušal zlezti iz brezna, toda čim sem se . al° vzravnal, sem padel v nezavest. Prebudil sem se šele naslednje rro. Bji sern prepričan, da so se drugi rešili in da sem ostal sam med tv*mi. Pa se zaradi tega nisem vznemirjal. Začel sem se z rokami in TABOR Maj-Junij 1995 117 nogami plaziti naprej in sem še kar hitro prišel na svetlobo. Med potjo sem naletel na mrtvega Vinka Mravljeta, nato na drugega in še na tretjega. Vsi so bili mrtvi. Eden, ki je bil iz Rudnika pri Ljubljani — imena ne vem, ker smo ga v jami zvali „Rudnik" — je bil še živ in je poleg odprtine čakal, kako bi lahko prišel ven. Ko me je zagledal, se je začudil, ker je bil prepričan, da sem že mrtev. Rekel mi je, da je zunaj straža in da od časa do časa še vedno mečejo granate v brezno. To jutro so vrgli v brezno še tri ranjence. .Rešen Dan je minil v čakanju, da bi se rešili iz jame. Žejo smo tešili tako, da smo lizali kapnike, ustnice pa smo si močili z lastno vodo. Glad smo potolažili z drobci mesa mrtvih domobrancev. Ko seje pričelo noči ti, sem „Rudnika" pregovarjal, da bi zlezla ven. Ni mogel. Počutil se je povsem oslabljenega. Jaz sem splezal na drevo, ki je ob miniranju padlo v jamo. Ko sem zlezel iz brezna, je bila že tema. Pri odprtini je bilo toliko muh, da sem imel občutek, kot da me hočejo potisniti nazaj v brezno — tako so se zaletavale vame. Slišal nisem ničesar, ker mi je v glavi vse vrelo. V grmu pred breznom je bil nekdo obešen za noge. Umaknil sem se mu in drsal navzdol. Ne morem popisati, kako sem vdihoval sveži zrak. šel sem počez skozi gozd in srečaval divje prašiče, ki pa me niso vznemirjali. In tudi bal se jih nisem. Strah me je bil samo pred komunisti. Begunec Drugi dan popoldne med 4. in 5. uro sem prišel do vasi Koblere. Med potjo sem si žejo gasil z roso in žvečil kislico. V Kobleru blizu Kočevja jo bilo polno komunistov. Počakal sem, da se je znočilo in se v mraku približal vasi. V neki hiši sem dobil jajce in krompir. Od tod sem odšel v vas Ota vice, kamor sem prišel okoli drugo ure ponoči. Sprejela me je zelo dobra družina, kjer sem pet dni počival in se krepil. Iz brezna sem sc rešil dne 6. junija 1945 okrog devetih zvečer. Potem sem se do 1. aprila 1946 skrival po dolenjskih gozdovih. Tedaj sem preko Ljubljane, Brezovice, Vrhnike in Horjula odšel vTmovski gozd. Prekoračil sem mejo in dne 4. aprila 1946 prišel v Gorico. Ivan Korošec Zlata aliansa * Niti nc vem, kje sva se prvič srečala. Vinko je bil doma v Cekinovem Sradu v ljubljanskem Tivoliju. Tudi ne vem, kaj je naju povezalo v tako ^očno prijateljstvo. Skupne borbe, napori, avanture mladosti ali pa m°rda njegova dobra, skrbna mama, ki je imela 10 sinov za katero sem ji bil jaz enajsti. Vinko je bil družaben fant; korajžen in odločen—vodnik udarne čete. Eden tistih, ki v nobeno akcijo ni podvomil in mu nikoli ni manjkalo Pr°stovljcev. Znal pa je biti tudi vljuden, umirjen in prikupen, zato ga je Marsikatero dekle vzljubilo. Včasih sem ga našel zamišljenega. Tisto Pomladno jutro, pred pohodom na Cerkno, pa je bil nemiren: //Če udarimo čez mejo na Gorenjsko, bom skočil do Tržiča —do Zinke. ^aj misliš? Resno me skrbi zanjo." Pomladni veter je gnal raztrgane oblake izza Slivnice in nekje v dalja vi )e grmelo. Kot, da se je vrnil z mislijo, ki je hitela z oblaki, je nadaljeval: //Vzel bi jo s seboj. Nemci so vraga zmožni — ob porazu bodo uničili vse." V gimnaziji v Ljubljani sta se spoznala in rada sta sc videla, komaj ober mesec pred vojno. Ko je udarilo, je odšla domov—v Tržič. Spremil je na postajo, tedaj šele mu je zaupala, da ga ima rada in—in da ga bo <'akala. _ Ko je potem trojni okupator vdrl v Slovenijo in jo razdelil na troje z 1(Mo pregrado, je Zinka ostala pod nemško zasedbo. Več kot leto je Poteklo v nasilju, strahu, preselitvah in izgonih; zapori, talci, mrtvi, mko je že izgubil upanje, da se bosta še kdaj srečala. Alianza — poročni prstan - zaveza. Pa je prišlo drobno pismo — nepričakovano, zaupno, kakor šepet na uho. Vinko sam ni vedel kako, prepoznal pa je Zinkino pisavo; prav taka, kot na vizitki za tisto zadnjo Veliko noč. „Ata je v Dachau. Mlajši brat pa je moral na Koroško. Z mamo in sestrico smo same. Težko je, upam, da ne bo večno. Čakam Te Vinko — Tvoja Zinka." Z očmi je objemal drobni listič in ga pritisnil k ustnicam —. „Čakam Te", je šepetal sam sebi. V teh črkah je videl njeno podobo: dva slapova svetlih, kodrastih las, med katerimi je bilo komaj prostora za velike, modre oči. „Da bi že minila ta prekleta vojna, prvo uro sem v Tržiču." Odgovora ni mogel poslati, ker ni poznal zanesljive zveze. Ženska, ki je prinesla pošto je ubežala iz nemške cone. Tudi upanje ob pohodu na Cerkno mu je izneverilo načrt. Potem so se spet vrstili dnevi v normalnem ritmu vojaka na fronti: patrulje, zasede, borbe, ranjeni, mrtvi. Čas v pričakovanju nekega konca je hitel počasi. Vendar, začelo se je jasniti. Vojna se je zaobrnila. Osvajalne nemške divizije so se ustavile. Ko so se začele umikati na „strateške" položaje, so zadihali milijoni. Čas je vedno jasneje približeval konec, a v upanje se je primeša valo nekaj neznanega; strah pred morebitnim novim razočaranjem kakor kmetu, ki gre po nevihti na polje ali v sadovnjak: Kje se bodo srečali in ustavili zavezniki? Kaj bo pograbil Stalin? Kje bo meja svobode in nove sužnosti z vzhoda? Jugoslavijo in z njo Slovenijo so veliki trije dodelili vzhodni —' „ljudski" demokraciji. Internacionalne boljševiške horde, ki so prodirale z juga po umiku nacizma, so po zasedenih deželah ustoličevale svoje zveste — domače tirane-komuniste. Ceste so bile zabasane z begunci, ki so šli nove svobode iskat—preko ^je — k tujcu. Ob tem času je bil Vinko v bolnišnici za resno pljučnico, vendar mu je šlo že na bolje. Ob evakuaciji bolnikov in ranjencev pred boljševiki, je bil Vranjeniškem transportu preko Gorenjske za Avstrijo. Polovica ranjencev ie bila zajeta in pokončana v Brezarjevem breznu, blizu Ljubljane. Lažje tanjeni so se poskušali rešiti. Vinko se je opotekal v dolgi koloni, ki se vila °d vlaka proti Brezjam v upanju, da doseže postojanko lastne vojske. Bila ie prošnja procesija betežnih na romarski poti, s palicami šepajočih, ob ^orgijah, opirajoči se med seboj, omagujoči ob poti proseči pomoči. Na Brezjah so ujeli le še zaščitnico zapuščene postojanke. /,Kam — ?" je bilo vprašanje izčrpanih in onemoglih. /,V kolono z begunci — smer Tržič!" je odbrzel motorist. Vinka je streslo, kot bi se zbudil iz težkih sanj. /,Kako, Tržič je rekel?" Potem se je dolga kolona spet uvrstila. To pot po stezi v kritju gozda. Mnogi ranjenci so obležali okoli zapuščene postojanke, kakor razmetani Papirji in zavrženi neporabni predmeti. //Mislim, da bo tistale hiša, Bog ve, če je d orna? " je Vinko bolj sam zase za druge ugibal in kazal na visoko pritlično stavbo, ko smo dospeli do trga. Kakor izgubljen otrok, ki je med množico uzrl mater, se je utrgal in stekel. Ko sem dospel do hiše in se povzpel po ozkih, lesenih stopnicah, Serr> ju našel—Vinka in Zinko zlita v objemu. Njeni dolgi lasje so brisali s°lze obema. (/Vidiš, to je Zinka, moje zlato dekle." V njunih očeh je bil ogenj čudovite sreče. V radosti mokrih očeh je tonilo hrepenenje dolgih let. Za nekatere je bilo Vetrinje poraz in izguba. Za druge upanje in pričakovanje. Za Vinka in Zinko je bil žegnanjski praznik. Ko so zavezniki poslali prvi transport za Palmanovo in je krožila novica, da vojake spremljajo samo sorodniki, sta se Vinko in Zinka poročila, „da bosta lahko skupaj potovala". Poroka je bila v mali, starodavni vetrinjski cerkvi pri oltarju „Marija Hilf". Vse je bilo preprosto, revno in tiho, pa doživeto kot vera in prošnje brezpravnih beguncev na vetrinjskem polju: „Marija pomagaj in reši nas ti, smo dom zapustili na tuje smo šli..." Svoja poročna prstana sta Vinkov oče in mati podarila otrokoma. Vinku je bil tesen, da ga je le s težavo potisnil na prst. „Tega in moje ženke mi nihče nikoli ne vzame," je Vinko privil mlado ženo ob čestitkah na cerkvenih vratih. Tisto sredo, ko je prišla vrsta odhoda za Palmanovo tudi našemu II. polku, sva se z Vinkom znašla v istem tovornjaku. Zinko sem videl trudno in zaskrbljeno. Glavo je naslanjala na Vinkovo ramo, da so ji njeni dolgi lasje počivali na njegovih prsih kot odlikovanje drznemu fantu. „Nekam slabo ji je," je bil Vinko glasno zaskrbljen. „1, po poroki je mladim ženam navadno slabo," se je zarežal starejši narednik in si pogladil brke, kot po dobri pijači. „Naša je bila prav taka, pa kar lep čas. Ko pa je zajokalo je bilo pa vse neprijetno in hudo pozabljeno." Zinka se je skoro sramežljivo privila k možu. „Če Bog da, bova zibala še pred novo pomladjo," mi je šepnil Vinko. V njegovih očeh je gorelo novo življenje, spočeto pod Zinkinim srcem. Tovornjaki so tulili po črnem asfaltu kakor, da hočejo uduši ti vstajajoči dvom za Palmanovo. Kmalu čez Dravo je kolona zavila na levo. Oči tistih, ki smo nestrpno sledili dvomljivi poti, so široko odprte ostcklenelc: »Jugoslavija-!" Šepredno jemogla beseda iz zadavljenega grla, je kolona tovornjakov po veliki brzini obstala kot ukovana. „Fantje, prodani smo!" je pridušeno izdavil narednik, med priganjanjem Angležev, da izstopimo. Nasilni vojaki so civile ločili od nas in jih uvrščali ob poti proti železniški postaji. Nas so nagnali na veliki travnik levo od ceste. Izza z žitnicami poraščenega polja so vstali angleški vojaki ter obkoljevali travnik z naperjenimi brzostrelkami. Medtem pa so civile že priganjali proti postaji Pliberk. Sonce je zahajalo nekje za Gospo sveto in maj je cvetel, pa bi moralo deževati v viharju, z bliskom in strelami, da bi preglušilo grozo razočaranja, ki nam je trgalo obljubljeno Palmanovo. Po daljšem prerekanju, prerivanju in udarcih, so albionski vojaki tudi ttas usmerili proti postaji. Stopali smo brez besed, sklonjenih glav za lastnim pogrebom. Na gori Peci pa je stal angel smrti in nas zaznamoval---. Natrpali so nas v živinske vagone, vojake in civile skupaj. V prvi, °sebni vagon pa so partizani vljudno vabili domobranske častnike in Podčastnike. Ko je bilo vse natovorjeno, so rdeči funkcionarji naskakovali vagone ter grozeče zahtevali ure, prstane, denar, verižice, obenem pa poželjivo zadirali oči v dekleta in mlade žene. Po kratki zmešnjavi, ob vpitju zadirčnih povelj in krikov, so boljševiki zapečatili vagon in postavili straže na konec vagonov in po strehi. Po več sunkih s parnim strojem, je vlak pognal v divjo vožjo in bežal kakor z ukradenim zakladom. Potem so se nadaljevale postaje križevega pota: Dravograd, Maribor, Pragersko, Grobeljno, Celje. V Celju se je odprl pekel----. In potem tista dolga procesija prodanih sužnjev, po krvavi bukovžljanski cesti do teharskega taborišča. Procesija na dan sv. Rešnjega telesa (četrtek, 3. maja 1945). V taborišču smrti — v Teharjah sva se spet našla. Skoro ga nisem prepoznal, bosega, v raztrganih, umazanih hlačah in s krvavo srago na sencu. Ko sem mu šepnil, me je komaj opazil, tako je bil strt. „Si videl, je Zinka tu?" „Ne vem, civili so na oni strani." S psovkami in udarci so nas urejali v dolge vrste pred barakami. Pred vsako vrsto so pogrnili šotorska krila in deke, kamor so veleli odmetavati ure, denar, verižice, prstane in sploh vse, kar ni bila obleka. Vsak je moral stati z navzven obrnjenimi žepi, predse iztegnjenimi prsti in zavihanih rokavov. Vinko se je trudil, da bi snel in skril tesni poročni očetov prstan, pa ni šlo. Slinil je prst, poskušal z zobmi, pa zaman. Ko je komisar, ki je grozeče pregledoval vrsto prišel do njega z do rame po roki nanizanih ur, je obstal. Vinko mu je kazal rdeč nabrekel prst rekoč: „Ne gre, tako mi je tesen." „Počakaj, ti ga bom jaz odsekal," je siknil penasti boljševik. 10/1 tabor I tm *T Maj - Junij 1995 Vinko je vil, slinil in potiskal že okrvaljeni prstan. Solza, ki se mu je utrnila po licu, je bila kaplja v grlu zadavljene bolečine. Že ko se je komisar znova pomikal v našo smer, se je Vinku posrečilo sneti krvavo zlati obroč. Poljubil ga je in stisnil v pest, da bi ga zadnjikrat objel, ker mu je bil dvakrat svet, nato ga je položil kakor otroka na umazano deko pred komisarja. Ko so nas čez nekaj dni nagnali na kamnita dvorišča iz tesnih, zadušnih barak poleg civilistov, so se srečali znani pogledi. Vinko je opazil ženo in hotel do okna, pa je stražar nameril nanj, da se je razdejan sesedel. Tudi civili v baraki so se odmaknili od okna. Popoldne so jih gnali ob mreži našega dvorišča proti jedilnici. „Zakaj niste udarili — ?" je padel šepet skozi pregrado. V njem je bil strah, upravičeno pa je zadel kot očitek. Hodili so počasi, strti in vase pogreznjeni, kot bi šteli težke, negotove korake. Zinka se je opirala na svojo mlajšo sestro. Roka ji je počivala pod srcem. Vinko ji je pritajeno pomahal, pa ga ni opazila med tisoči. „Mislim, da je zanosila," je šepnil kot skrivnost. Rad bi, da bi povedala stražarju, da bi ji dali več pozornosti. „Ali bom pa jaz povedal, ko se bo umirilo to divjanje." Drugo jutro seje previdno približal pregradi, ki je ločila nas od civilov. Vsedel se je blizu okna nasproti, da ga je Zinka ugledala. Z desnico si je popravil lase, da bi opazila, da so mu ukradli prstan. Negibno je strmela vanj, kot bi si hotela vtisniti njegovo podobo. Potem jo je premagalo. Z dlanmi si je zakrila obraz, zajokala in utonila med sojetnicami. Ko so naslednji dan klicali posamezne za odvoz, je bil Vinko med Prvimi. , Ja!" Brez slovesa je vstal in stekel na spodnje dvorišče, za barako, kjer so jih vezali in metali na tovornjake. Vinko je nervozno z roko kazal proti baraki, potem pa zaokrožil z desnico pred seboj. Morda je hotel dopovedati stražarju: „Tam v baraki — je moja žena — noseča..." „Tudi ti boš kmalu noseč," je vpil med psovkami pijani boljševik, ga zbil po tleh in začel zvezovati. Že ponoči, ko se je umirilo v krvavih arenah, se je nek partizan boječe priplazil do mreže in nam šepnil: „Fantje molite, pobijat vas vozimo. V jame jih mečejo razbite in nage." „Ne, saj ni res!" bi rad zavpil sredi noči. „Poslali so te, da bi nas strli tudi duševno." Popravil sem ostro kamenje pod zaglavjem in se obrnil proč. Ko sem se naslednje jutro oziral proti oknom barake, Zinke ni bilo. Mislil sem, da se morda še ni vrnila, kajti dekleta in mlade žene so zasliševali ponoči...---- „Sinoči so odšli," so bili znaki iz barake. Skrivnostnemu partizanu, ki nam je v mraku šepetal grozo resnice, tedaj nisem verjel. O, da bi te še kdaj srečal, ti dobri, prevarani partizan. V lastni stiski razočaranja si mislil na nas. Ko seje rušil sramotni zid nasilja tudi v Sloveniji, sem jih šel obiskat. Poromal sem k Toškem breznu, v Teharje, Rog. Pred menoj so zaživeli bataljoni. Videl sem brata, prijatelje, tisoče fantov; pa dekleta, matere in žene, ki so jih spremljale v brezna. Iz nedosežnih globin diha skrivnosten šepet pobitih—neumrlih, ki se zliva kakor slavospev s šclestom zelenih vrhov, za novo pesem slovenske svobode. Nagnil sem se nad skalne votline. Iz teme prepada se mi je zarisal njen angelski obraz. Velike modre oči so sc zadrle v me — Zinka! Rad bi odvalil podsute skale, da bi v prgišču zbral in objel razmetane kosti, ki so bile telesa sreče, mladosti, hrepenenja, sanj in ljubezni. „Pusti, nikar! Tu nam je lepo. Tu smo objeti brez rok in poljubov. Tu smo umirali — v srcu domovine. Tu bomo večno živeli. Studenci naše krvi že polnijo brazgotine sovraštva z ljubeznijo sprave." Kakor, da bi rastcl iz temne globine, v luči čudovite sreče se mi je Približal njen beli obraz. „Ko bi ti vedel----" „Tisto noč, ko so nas natrpali na tovornjake med psovkami in zaničevanjem, so drveli z nami na dolgi temni cesti mimo spečih vasi,, preko široke vode, cerkve na griču in strelov v daljavi. Ko smo zavili s ceste na kolovoz, so stražarji na tovornjaku pospešili udarce. V dolini za ovinkom smo obstali, omoteni dolge živinske vožnje in žejni do smrti. Luna je mežikala izza vrhov kot da bi hotela biti priča krvavih orgij. S puškinimi kopiti so nas drevili s tovornjakov. Vojake, ki so bili Polomljeni in strti, so metali kot hlode in jih razvezavah. Vpili in s kletvijo so nas priganjali, da smo odlagali nekaj obleke. Stražarji in oni, ki so nas Pričakali, so divje, neučakano trgali obleko dekletom in ženam. Vse se je mešalo v poltemi: prošnje, jok, klici, kletev, krohotanje, udarci ob strelih m rafalih na odmaknjenem razsvetljenem prostoru. Ko bi ti videl, koliko je bilo zločinov do končnega zločina. Vsi smo se morali sleči do nagega. Ko bi ti vedel---! Potem so nas gnali v hrib med udarci, kletvijo Boga, Matere božje in m>s, ob norčevanju pijanih morilcev, posebno nad nami ženami in dekleti. Padali smo na nerodni, ozki poti, lezli po štirih, vstajali med brcami, udarci s kopiti in kriki. Pot je šla skozi pekel. Na razhojeni, posekani, razsvetljeni jasi so nas ustavili. Vsepovsod so bili razmetani posamezni čevlji, kosi obleke, vojaške kape, konci vrvi in bodeče žice. Pripravili so nas za čakajoči špalir partizanov s pripravljenimi kopiti, koli, palicami, opasači in bajoneti, nato pa poganjali vsakega posebej skozi, proti skalam, med gostim grmovjem, kjer je zijala tema brezna. Drvela sem smrti v naročje in v zabavo komunistom, med vrstama, ki sta se zapirali. Udarci in grabežljiveroke so me zaustavljali in poganjali. Pred temnim žrelom brezna me je strah vrgel po tleh. Dvignila sem se na kolena. Telo mi je drhtelo v krvi smrtne groze: »Nikarte! Ne udarjaj, brat! Zavoljo spočetega otroka, usmili se!« Nekaj jih je povesilo puškina kopita in kole. Udarec zadaj pa me pahnil v temo praznine. Strela za mano nisem čula. Ko sem se zavedla ob ostri bolečini polomljenih rok, sem bila stisnjena med težo kosti nagih mokrih teles in negibnih trupel. Poizkušala sem se izviti iz oklepa rok, ki so grabile življenje, med klici pomoči, hropečimi vzdihi, in pretrganimi kosi molitev. Zavest, da umiram in z menoj moj spočeti otrok, pod težo mrtvakov in krvavečih, prestreljenih teles v breznu groze, med dušečo krvavo mokro soparo, mi je stisnila grlo--- Potem — potem je prešla bolečina v slakdi opoj. Polomljene roke so postajale mehke peruti, ki so me nesle nekam daleč, k pramenom srebrne luči. In moj Vinko mi je prišel naproti, lep in nasmejan, s poročnim prstanom na beli roki----- V objemu čudovite svetlobe božajočih melodij, sva pestovala najino dete in valovi svilenih peruti so hiteli z nami v naročje neizmerni sreči." V breznu groze in poveličanja i......................................................................................... 4111 ## MAR ^ lilll “"'s:s:sa Po častni besedi, ki mu je kot prisega, da bo vsa njegova izpoved vsebovala le to> kar je sam videl, slišal in doživel, prične mladi domobranec; (ime v uredništvu) »Na binkoštno soboto 1942 ponoči jo padla v našo vas komunistična drhal, polovila nas nekaj fantov, češ da mobilizirajo za osvobodilno Narodno vojsko in nas je odganala obdane z oboroženimi komunisti, šli srr>o skupno do 70 fantov skozi veliko slovensko naselje polno i talijanskih straž, pa niti en strel ni padel. Skozi Malo Goro pri Kočevju smo šli v Polom, ki leži v dolini pod Hinjami. Tu je bil formiran kočevski odred, Poveljnik Velikonja Urban, bataljona poveljnik pa Smrkne Franc iz Žužemberka, partizansko ime Jošt. Komandant čete Ljubljančan Kajtimir, vodnik pa Franc Novina iz Podhoste v Topicah, po poklicu krojač. Dali s° nam italijanske puške in sklicali zbor, kjer so nam povedali, da gremo °svajat Žužemberk. Kdor se je pa prostovoljno javil za ta pohod, je dobil jugoslovansko mavsarco. Ker smo izvedeli, da je v Žužemberk prišlo 1000 Italijanov, smo jo zavili v Dvor v vas Cvibel. Tam so nas 200 ko-lusarjevpostrojili za nameravani napad. Kar pade v bližini izminometalca bomba, ki je povzročila tak preplah, da smo se vsi razbežali in se ustavili šele v Ajdovcu v vasi Lipa. Začela se je preiskava, kdo je povzročil oni Pteplah. Osumili so nekega komunističnega komandanta, ker se jim je zdel preveč nacionalen. Brez zaslišanja in preiskave so ga ustrelili. Nato Srno šli nazaj v Polom. Ker nam ni uspel pohod na Žužemberk, smo se l°tili drugega dela. Določili so me, da grem z Ljubljančanom „Pepi-jem" stražit v Hinje „nekega farja in njegovo k...Postavila sva se pred hlev. Vedno so prihajale večje ali manjše skupine komunistov, gledali so v hlev, streljali vanj in klicali, češ „le porabita še zadnjo uro, le". Nekako po deseti uri zvečer pride povelje, da se vrata hleva odpro, kar se je izvršilo. Iz hleva so pripeljali dve osebi, mladega moškega, bil je g. kaplan Novak 'z Hinj, doma iz okolice Žužemberka, star 26 let, in eno žensko, bila je Harinka Čebulj, doma od Radovljice, učiteljica v Hinjah, stara 24 let. To )e bilo 13. junija 1942 nekaj po deseti uri ponoči. Bil je pretresljiv prizor. K° sta stopila na prosto, je oba prijel rabelj za roko, obdan od drugih rabljev, jaz pa sem bil v ozadju z nabito puško. Pogled je bil grozen. Bila lc mesečna noč, ki je prepuščala navzlic oblačnemu nebu veliko svetlobe. In v tej mesečini je pretresljivo sliko zlasti dajalo dejstvo, da sta bila duhovnik in učiteljica popolnoma naga. G. kaplan je stopal sicer utrujen, a pogumno in samozavestno, ter z nekim finim prezirom na svoje sodnike in rablje. Učiteljica se je tresla od hladu, še bolj jo je pa pretresala ranjena sramežljivost izpostavljena celi drhali — naga. Šla je omahujoče in silno trudnega koraka. Telo izmučeno, oslabljeno in polno črnih pod plut od vrha do tal vsled groznega tepen ja, povešene glave; ki jo je včasih dvignila—pretresljivi izraz izmučenosti preslanega duševnega in telesnega trpljenja, zadeta sramežljivost, plašen nemiren pogled v daljino, kot bi iskala rešitelja. — Zavili smo v gozd .Takoj ob obronku zagledamo starejšega moža, privezan je bil na drevo, glava mu je visela skoraj brez življenja nepremično, že od muk oslabel. Bil je to bivši orožnik Ivan Žvan. Mimoidoči so ga bili in zasramovali. Pridemo na malo ravnico, kjer je bila ^iza s stoli za sodišče, ki so ga zasedli zgoraj omenjeni poveljniki kočevskega odreda. Začelo se je zasliševanje. Bilo je pol ponoči. K mizi st°pi g. Novak, ob njem pa mrk Bosanec Mate, krvnik. Prej je ta krvnik s konjiči prenašal drva na postajo Stražo. Ob nastopu revolucije se je Prijavil komunistom in jim podaril 6 konjičev, zato je dobil častno službo rablja. G. kaplan je govoril bolj tiho, zato ga nisem razumel, četudi sem stal tik za rabljem, ki ga je med zaslišanjem večkrat pretepal. Šlo je za to, da oba obsojenca izdata vse one iz Hinj, ki so „konspirativno" delovali z ni’ma. Smrke, vinjen, je imel glavno besedo, toda ni bil zadovoljen z uspehom. Zato se obrne na komisarja, ki je bil njegov brat z imenom jovo. Lo-ta g. kaplana in učiteljico izroči rablju, češ „vrši ti dalje, Mate!" Nato Se je vsa gruča dvignila in premaknila za 30 korakov v dolinico, kjer je gorel velik ogenj. Tolovaji so izvlekli iz goreče grmade veliko živo razbeljeno železno ploščo. —Nato veli rabelj gospodu kaplanu, naj stopi na žarečo plato. G. kaplan Novak se nič ne obotavlja, marveč stopi z obema nogama v sredino železa, da je zacvrčalo človeško meso. Ce je vsled nevzdržnosti na žarečem železu odskočil, so ga okoli stoječi tolovaji z bajoneti in puškinimi kopiti vrgli na plato nazaj. Mučenec so ni smel Pripogniti, toda naenkrat sc je sesedel, tolovaj ga zgrabi in postavlja na Uoge, češ da mora stati na plošči. C'ez čas so mu dovolili oddih na travi, toda kak oddih? Začeli so z novo muko. Potiskali so mu šivanke pod Uohtena rokah in nogah. Ko so to končali, so ga spot spravili na razbeljeno Ptožčo, dokler se ni popolnoma izčrpan kot mrtev sesedel. Tedaj je °osancc prinesel žatlaho, to je kratko nasajeno podolgasta široka sekira, s katero je kaplanu odsekal obe roki v zapestju in obe opečeni nogi v gtožnjih. Maličili so ga še po drugih delih telesa. Potem so privlekli Privezanega Žvana in mu zbadali šivanko, pa je bil že brezčuten, kar pa n’ motilo rabljev pri tem delu. Odnehali so šele, ko je zaklical nekdo iz tolpe: „Pustitc ga vendar, saj vidite, da ne čuti več." Jaz sem čutil v srcu s>lno bol. Šlo mi je na jok, najrajši bi bil pobil ta grozoviti zbor. Toda vedel s°m, da me vržejo takoj na grmado, če količkaj dam znamenja, da s°čustvujem z mučencema. G. kaplan je že ležal nepremično. Ves čas strašnega trpljenja ni zaječal, ne jokal. Včasih mu je po bledem licu Pritekla solza. Ustnice so se rahlo premikale—molil je. V tem pride drugi stTažnik in me nadomesti. Jaz se pa pomaknem nazaj in se zgrudim za Smt od neskončne groze in sramu, da sem v taki družbi. Mislil sem na ttoiteljico. Odmaknili so jo od g. kaplana primemo daljino proč, in P°hotne hijene so sc nasičevale nad ubogo žensko. Kakcmukc je prestala, vem. Čez čas zaslišim zaporedne tri strele. Vsak od treh mučencev je *°nčal s kroglo v čelo. TABOR H Q H Maj-Junij 1995 1 0 1 Čez mjhen greben je druga dolinica, kjer so pokopali nesrečne žrtve. Ves čas mučenja se je na vasi slišala harmonika, vriskali so in peli, pijani obsedeni slovenski komunisti. Na koncu krvavega mučenja — da bo tragedija popolna — me odredijo zopet v desetino, šli smo ropat zapuščino g. kaplana. Druga skupina pa je šla ropat imovino pokojne učiteljice. Naša desetina je šla h kaplanu. Soba je bila lepa, knjig in zlasti belega perila je bilo dosti. Na vse so padle zverine, ropale, razbijale, oskrunjevale. Kako so si delili vse ukradeno blago, ne vem. Zgrabil me je nepopisen stud nad to podživalsko tolpo. Sklenil sem pobegniti, kar se mi je posrečilo že drugi dan. Komaj sem bil na varnem, že se je organizirala Vaška straža. Stopil sem prostovoljno k njej, nato pa v domobmske vrste. To doživetje mi je odgrnilo vso peklensko propalost komunistov in komunizma. Zato sem s toliko večjo zavestjo in pripravljenostjo vršil vzvišeno nalogo domobranstva.« Jakob Planinšek V spomin mučeniškim žrtvam Govor na žalni proslavi za pobitimi žrtvami v Nezv Yorku leta 1955 Zopet smo v juniju, da z bolečino še vedno odprtih ran, mislimo nazaj v živo zgodovino Kalvarije slovenskega naroda. Težko nam je reči, katero obletnico pobitih žrtev obhajamo danes, ker vemo, da so prve žrtve položile svoja življenja na oltar domovine že v letu 1941, ob nastopu fašistične in nacistične tiranije na naši zemlji. V letu 1942 ob nastopu največjega in najbolj krutega sovražnika v obliki brezbožnega komunizma, so se nove žrtve pridruževale prvim v potenčnem številu, z potenciranim nasiljem krvoločnosti sovražnikov. Trije-----„istmi" so v akordnem medsebojnem tekmovanju divjali po slovenski grudi, po naših trgih in vaseh. Rušili in sežigali narodno in zasebno imovino; brezpravno in nedolžno ljudstvo pa vlačili v ječe, koncentracijska taborišča, jih obešali, streljali, žive zakopavali, metali v kraške jame, jih izpostavljali razmesarjene v grmovje v vabo divjim zverem. Da, ubijali so to slovensko ljudstvo, kot nezaželjeni mrčes. V maju 1945 ob zlomu prvih sovražnikov: fašizma in nacizma, je tretji in najkrutejši sovražnik — komunizem — tedaj dobro izšolan v medvojni asistenci prvih dveh, prevzel nalogo nasilja in krvoločnosti v svoje roke. Kako je materialistični in marksistični komunizem v polni oblasti zagospodoval nad domovino, nam pričajo časovni pokoli slovenskih vojakov, njih družin in somišljenikov. Kako je bilo v teh najbolj krvavih dneh slovenske zgodovine; mislim z Jeremijem Kalinom, kjer poje: „V jeze človeške najvišji dan — ko brizgnila kri je visoko — kot zarja krvava v Tvoj Križ na Škrlatici — kot z nožem Te udarila v izmučeni lici, — Si po vsej zemlji slovenski razsul majske cvete -----In kako ta jeza besni po domovini neprenehoma še v današnje dni----- Ker je šla v tem mesecu, pred desetimi leti, jeza besnenja po mučenju ■n ubijanju vnajvečje mase, ko so pobijali vojsko slovenskih Junakov, zato 'ahko nazivamo današnjo komemoracijo: Deseto obletnico mučeniškega Pohoda in smrti Junaških Borcev. In v njo seveda vključimo vse prejšnje ’n poznejše žrtve, katere so v isti veličini darovale svoja življenja za narod. Prod dvomi leti sem vam podal v kratkih obrisih: Nastanek in rast slovenskih domobrancev, njih junaštvo v borbi in njih predajo nazaj v r°ke sovražniku. Danes pa sc pomudimo pri pomenu in veličini njih borbe za ohranitev verskih in narodnih vrlin ter naše dolžnosti do '^Polnitve njih zapečete borbe. Ko so komunisti, z nalogo eliminiranja vseh vplivnih in narodno zavednih Slovencev, pričeli blatiti s podlimi in lažnimi obtožbami slovenske ka toliške d uho vnike, jih zapirali v svinjake ali vlačili vgozdove, tern mučili in nato s krampom povlekli v grmovja, so bili slovenski vojaki bsti, ki so priskočili v obrambo preostalim. Ko so blatili in zasmehovali °brodo in zakramente svete Cerkve, onečaščali in rušili njo svetišča, so slovenski vojaki korakali v zborih v hrame božje, k svetim obredom in Prejemanju zakramentov! Ko so pobijali trezne kmečke može in župane, ^ebre slovensta, so preživeli našli zavetje v domobranskih postojankah! so slovenske žene in dekleta vlačili v gozdove v oneščačanje, so Preostale našle varno zavetje pri slovenskih vojakih! Po vseh teh in tevilnih preostalih primerih, ki jih nimam časa naštevati, lahko rečemo: *"a so bili slovenski vojaki branilci vere in časti! Komunistično načelo je ■‘O: vzemi mu čast in ga nato ubij! Načelo slovenskih vojakov pa je bilo: °brani mu življenje in čast! Težka je bila njih naloga, ker so se morali boriti proti dvema f°vražnikoma: Proti zapeljanim bratom v službi komunistične revolucije .11 Proti okupatorjevim intrigam in izigravanju. Cilj obeh sovražnikov pa bil; Uničiti vse kar stoprocentno ne služi njihovim interesom ter Pr°ostalo podrediti v službo tujih ciljev in načel. Saj je komunistični komisar sam izjavil: Vseeno nam je, če pobijemo vse Slovence in jih ostane samo deset, toda ti bodo stoprocentni komunisti. Okupator je požigal naše domačije in pobijal naše ljudi s poveljem njega voditeljev: Pripravi prostor na slovenski zemlji za razširi tevnovega „rimskega imperija" in drugi življenjski prostor „tisočletnega rajha". Isto nalogo so opravljali domači komunisti, po povelju iz Moskve: Razširiti imperij komunističnega tiranizma!... Ker niso imeli dovolj svojih moči, sopolitični komisarji poganjali prisilne mobilizirance z revolverji v klanje svojih lastnih bratov in na požiganje svojih lastnih domov. Ko so na tak način pognali te nedolžne zapeljance v zločin, niso le-ti več našli poti nazaj, temveč se ob nemiru vesti razvijali v prave slovenske rdeče janičarje, kateri so v dneh po končani vojni, izvrševali poboje največjega zločinstva. Slovenski vojaki, ki so se mobilizirali sami od sebe, katerim ni nihče dajal povelja od zunaj, kateri se niso borili za ustanovitev novega imperija; temveč LE IZ GOLE DOLŽNOSTI SAMOOBRAMBE! V katero so bili izzvani po preliti krvi tisočev nedolžnih žrtev in po izropanih in požganih domačijah. Dolžnost in povelje, da so »e lako vztrajno in junaško borili, je prihajala iz gole ljubezni do rodne grude in njih trpečih bratov, sester in staršev. Niso si želeli visokih služb po končani vojni. Počemu, saj so bili skoro večina izmed njih le preprosti kmečki fantje, kateri so zahtevali edino nagrado: Le zopetno vrnitev na domači grunt, kjer bi tako radi zopet zagrabili za plug in z veseljem obdelovali zemljo, dediščino njih očetov... Njih naloga je bila: Rešiti, kar se rešiti da; in izgnati iz domovine vse tuje navlake, slovenskemu narodu sovražnih idej. Hoteli so zopet samo mir in ljubezen, v kateri so zrastli, bili vzgojeni in hoteli tudi živeti! Z mimo vestjo lahko potrdimo dejstvo: da so slovenski vojaki zagrabili za orožje, se borili in umirali LE IZ ČISTE LJUBEZNI DO NARODA; da ga rešijo in ohranijo v njega rasti, kulturi in moči in kot takega izročijo svojim potomcem. Ko so zapeljani bratje v službi komunistične revolucije izdajali vero svojih očetov in pradedov, ko so izdajali moralno in trezno življenje za pohoto razbrzdanosti do stopnje živali, ko so le-ti izdajali v stoletjih ukoreninjene prelepe slovenske šege in običaje za narodu tujo internacionalne ideje in gesla, so slovenski vojaki ostali zvesti do zadnjega: Materi in nje naukom. Domovini, katera jih je klicala v obrambo, in Bogu, v katerega verovanju in priznavanju so živeli. ■i 04 tabor I 0 “T Maj-Junij 1995 Prišel bo čas, ko bodo tudi tisti, ki še danes nasedajo propagandi komunizma, spoznali Resnico, da so se ti slovenski vojaki borili častno in v Ljubezni in Zvestobi do Domovine. Prišel bo čas, ko bomo tudi mi nevedni razumeli: Zakaj so morali umreti ti ponosni biseri slovenstva tako težke in mučeniške smrti! Oni, kateri šobili z orožjem nepremagljivi! i roboleč je spomin na izdano prevaro in njihove zadnjo dneve mučeništva. ^o so jih preklinjali s tisočerimi najostudnejšimi izrazi, bičali, opljuvali in 2vezali z žicami kot divje zveri. „Jih gonili iz muke v muko v rove brez krst, — kamor jih pahnila je bratova roka. nečloveško trda, stisnjena pest kot srp ostra, kot kladivo topa, mrka kot morilčeva vest, Boga kolnoča, ‘n jim tiščoča še zdaj, živo srce ob mrliče." Iz slovenskega naroda so se r°dili. Za slovenski narod živeli in se zanj borili ter za njega tudi umrli! ebiti tako nevarnega nasprotnika, če je hotela obstati. Po več kot Petdesetih letih naše in njegove borbe pro ti komunizmu mu je zgodovina Pedala prav, kakor jo dala prav tudi drugemu prvoborcu protikomunizma škofu dr. Gregoriju Rožmanu, ki je javno vzkliknil, ko je komunizem bil še v povojih: „Komunizem je največje zlo za naš narod!" Nobena država ni nastala na tak način kot je slovenska. Prizadevanja Zanjo segajo stoletja nazaj in marsikak dosežek iz preteklosti ni dovolj 2r>an ne dovolj ovrednoten, vendar je bil po svoje predhodnik slovenske državnosti. Komunisti danes trdijo, da je vsa borba zanjo bila izpolnitev plebiscitarnih odločitev. Ne partijskih, ampak državnih! Kaj so bili Protikomunistični tabori, če ne narodni plebisciti, ki so zavračali komunizem in na katerih je narod svobodno izrekal svoje Protikomunistično mišljenje in usmerjenost? Za slovensko pomlad je pa na začetku rekel tovariš Popit, da bo Zveza socialistične mladine Slovenije obstala, dokler jo bo dovolila partija. Po tolikih lotih prigrabljeno in potem na videz izročene oblasti Orodnim predstavnikom, imajo komunisti še danes tak strah, da se n°komunizma, postkomunizma, nove levice še ne sme omenjati; ljudje ^a) pozabijo na vse, kar sc je godilo pod njihovo oblastjo, zato naj se K°rnunizma ne omenja niti v zloženkah. Kaj pa če bi namesto njega rabili Modernizem, postmodernizem, kjer utvare prav tako veljajo za resničnost, resničnost pa je, ali bo ostala nepriznana ali pa podvržena procesu ideološkega preoblikovanja. Tudi socialističnega gospodarstva ni bilo ne socialistične družbe, čeprav nista bila nikjer tako pristna kakor ravno v Sloveniji v prvih desetletjih po „osvoboditvi". Prav zaradi tega se jo je tako težko znebiti. Če vprašamo danes teoretike komunizma in socializma, kje sta vendar ostala, nam bodo začudeno odgovorili: „Nepoznane stvari! Nikdar ni bilo ne komunizma ne socializma! Bila je samo žalostna parodija komunizma in socializma!" Če pa teh ni bilo, kaj pa pomeni danes biti protikomunist? Malo jih je, ki bi komunizem sovražili in znali to tudi utemeljevati. Čutijo nagonsko, da je zlo, ker so videli njegova dela, da je to nekaj slabega, ker vidijo njegove procedure in njegove rezultate. General Rupnik je bil protikomunist, toda razumski, ki je komunizem sovražil, za vse hudo, ki ga je storil ruskemu narodu, potem španskemu, vedel pa je, da bo pri nas še bolj krvav, če bo zmagal. Ne samo na njegovi poti do zmage, ampak še bolj zaradi posledic, ki jih bo pustila njegova samovlada. V obtožnici sodne farse, inscenirane proti generalu Leonu Rupniku in dr. Lovru Hacinu beremo, da sta bila kvizlinga, da sta pomagala in sodelovala z Italijani in Nemci. Vsi smo na tak ali drugačen način sodelovali z okupatorji, ker smo v komunizmu videli večjo nevarnost za narod, vprašanje ostane le, v koliki meri je eden ali drugi sodeloval, kdaj je začel sodelovati, na kakšen način je bil prisiljen sodelovati s fašizmom in nacizmom. Danes vidimo, da je vse tisto naše sodelovaje bilo manj kot nič v primeri s sodelovanjem „zmagovalcev". General Rupnik je imel polno dobo službovanja in je bil izpuščen iz internacije ravno zaradi starosti. Čuden kolaboracionist fašistov in nacistov: prvi ga poženejo v internacijo, pred drugim mora zbežati iz Celja v Ljubljansko pokrajino. Ko je prišel iz intonacije bi se po logiki komunističnih sodnikov moral predstaviti pred italijanskimi generali, ki so krojili takrat usodo slovenskemu narodu: Grazioliju, Robottiju, Roattiju, Ceruttiju in se jim zahvaliti za svobodo, istočasno pa se jim staviti na razpolago. Ne, general Rupnik je odšel k svoji družini, kakor vsak interniranec, razen tistih, ki so jih komunisti pobili na Verdu in nato še v gozdovih Notranjske, če so videli, da jih ne bodo pridobili zlepa. Do doma ga je sledil škof Rožman, ki so ga poslali politiki čistih rok, da naj prevzame najprej pod Italijani županstvo mesta ljubljane, ker je Prejšnji župan že odšel iz nje, in odšel v Tirol, zopet da si ohrani čiste roke; Potem pa, da prevzame poveljstvo nad domobranci. Bila je oblast, imel je oblast, ki je ni iskal, ki je ni izmoledoval pri okupatorju ali škofu, vedel je samo, če Ljubljana ne bo imela slovenskega župana, bo dobila italijanskga komisarja. Bi bilo bolje, če bo Rosener kot najvišja policijska oblast vpeljal neusmiljeno nemško vojno pravo, kot so ga morali prenašali drugi zasedeni evropski narodi? Zdi se, da sc je zgodovina poigrala z majhnimi narodi, kar je videl že takoj po začetku okupacije dr. Lambert Ehrlich. Moralo je pasti 1500 Slovencev, ki jih je likvidirala SKP že do srede lota 1942 in od teh je bil deseti del semeniščnikov in duhovnikov. Danes tudi lahko vidimo, kako se je slovenska Cerkev zavzela za svoje predstavnike. Zgodovina ima svojo težo: prepadeni skušamo nekaj storiti za njo, jo Nadaljevati, občudovati, zaničevati, ustaviti, izbrisati, vendar znova silijo Na dan dejstva, ki bi jih „zmagovalci" radi zakrili. Bradati prerok Karel Marx je skušal, da bi mu zgodovina služila predvsem kot orodje za sPreminjanje sedanjosti in prihodnosti. Na rodna tla je padlo revolucionarno seme z univerze v Berlinu. „Svet moramo spremeniti, ne Pa ga samo opazovati in občudovati!" Pri tem spreminjanju se komunisti Niso ozirali ne na etična načela, ne na tradicijo narodov, ne na njihovo Preteklost. Vse to je bila nadzgradba, ki je toliko vredna kot kozarec vode: Izpiješ jo, in je ni več! Spremeniti je treba sedanjost, da iz majhnega postane veliko, iz belega črno, iz poštenega zločinsko. Smo res že tako blizu smrti zgodovine kot )° je prerokoval Hegel in napovedoval Fukujama? Oba sta pričakovala po •rjeni smrti raj na zemlji, bližamo se pa peklu. Tista srečna dobra nova doba človeštva se čedalje bolj oddaljuje. Če je Rupnik videl v komunizmu nesrečo za včliki ruski narod, kakšna nesreča bi morala biti še za majhen narod, zaseden po treh okupatorjih in z divjajočo revolucijo znotraj njega. Lahko bi se obrnil stran, ko so ga hodili prosi t za zaprte in in temirance, da naj preskrbi plače Častnikom, da bodo lahko preživeli tako eni kot drugi. Ko so se drugi šli skrivalnice, namesto da bi narod pripravili in organizirali na Protiokupatorsko in komunistično borbo, jih potem ni bilo niti sram, niti TABOR -I QQ Maj-Junij 1995 1 03 jih ni zapekla vest, ko sta duhovni svetnik Karel Škulj in Anton Merkun objemala generalu noge in ga prosila za intervencijo pri Nemcih. Danes se na dolgo in široko razlaga o zločinih Vaških straž in domobranstva, molči šepa okomunističnih zločinih, o visokih pokojninah, prednostih, ki jih imajo komunisti, ki jim niso bile odvzete, o nekaznovanih krivcih. Molči se o partizanskih spomenikih, medtem ko je borna kapelica na Krenu (če sploh je?), kjer so bili pobiti desettisoči, vsem na poti, na Teharjih pa tako ni treba kaj iskati, ker lahko občuduješ samo rast odpadkov. Je treba biti tudi pri tem pragmatičen? Ko govorimo o povojnih pokolih, božičnem procesu, dachauskem procesu, bi sc bilo dobro spomniti tudi Golootočanov! Tudi oni so bili ljudje! Poleg podpisa Kardelja, Kidriča in drugih veljakov SKP se blesti tudi Kučanov podpis o ustanovitvi Golega otoka. Ah, saj res: je čas za ustanavljanje Golih otokov in je čas, da se jih razpusti! Slovenci se kar naprej preusmerjamo: iščemo zlato dobo ali pa je naš narodni značaj tak, da se še nismo dobro izmotali iz ovojev pokojne Avstrije, smo so že brez vsakega jamstva usmerili na Balkan, z Balkana na Vzhod, z Vzhoda za Zapad, potem pa je kar nenadoma padel klic: „V Evropo, zdaj!" čeprav v Srednji Evropi niso preveč navdušeni nad našim balkanstvom. Bili smo verni cesarju, vzhičeni nad kraljem, peli smo hvalnice Sovjetski zvezi, oboževali smo domače tirančke, se klanjali balkanskim, objemamo se in pričakujemo čudežev od naše laži-demokracije, tožimo nad našo gospodarsko zaostalostjo in nerazvitostjo, povsod pa veljamo za balkanske Žide, obenem se gremo pa prvi svet, kot bananski demokrati Južne Amerike, ki samo še zemlje niso prodali, ker je ne more nihče odpeljati. Las penas son de nosotros, Tuge so naše, las vacjuitas son ajenas... kravice pa so tujčeve... Kaj pa nam ostane v kapitalističnem in komunističnem gospodarstvu? Tako je bilo, tako je in tako bo! Rupnik je to dobro vedel in si ni delal utvar. Kapela banske palače mu ni služila samo za molitev, ampak tudi za premišljevanje: skušal je olajšati bodo delavstva, odtod njegovi sestanki z delavskimi voditelji; odtod pa seveda tudi dejstvo, da je bila Ljubljana dosti bolje preskrbljena, kakor druga evropska mesta. Imeli smo človeka, ki je prostovoljno odšel v smrt. Ko se je mislil zateči v taborišče v Scrvigliano, mu jc črna mafija, tokrat že povezana z rdečo, preprečila vstop v taborišče. To so bili prav tisti, ki so moledovali, ki so Prosili, naj intervenira, naj se izpostavi za narod prod Italijani in Nemci, sami so pa postavili rdečega dr. Žitka za poveljnika taborišča. Takrat so bile njegove zadnje besede ob slovesu: „Če me lastni narod nemara... "Ne, ni bil lastni narod, samo delček mednarodnemafiokraci je, ki je govorila slučajno slovensko, je bil. Begunstvo o tem ni nič izvedelo. Nekaj let nazaj me je nekdo vprašal: „Pa kako moreš spraviti v sklad slovenstvo, vero in Rupnika?" Nič lažje kot to: Rupnik jo bil pošten taožakar, spoštovan od vseh poštenih ljudi; ki ni poznal zvijače, za njegovim hrbtom ni bilo nobne politične stranke, ki bi ga bremenila, delal J0- kar mu je narekovala vest, dosegel je, da smo Slovenci kot edini po nacistih zasedeni narod dobili slovenski denar, da smo prišli do lastne Slovenske akademije znanosti in umetnosti, da smo res imeli svojo lastno slovensko vojsko, ne pa privesek srbske, da je ta vojska imela poveljevalni jezik slovenski, da se jc borila pod slovenskim grbom in zastavo, da smo ohranili slovensko šolstvo, uradovanje, slovensko časopisje, knjige so pa izhajale bolj pogosto kot v mirnih časih. In takega človeka naj nas bo Sram? Morda spravaše, ki bi radi še kaj izstisnili tu in tam. Toda ti niso šli v borbo in smrt s takim človekom. Mimo so čakali, da požanjejo, kar je on sejal! Tradicionalne vrednote, ki nas razlikujejo od drugih narodov in so naš razpoznavni znak, so bile v njem tako zakoreninjene, da je iz njih napravil pravi dekalog domobranstva, ki bo podlaga slovenskemu vojaku vseh časov. Preden sem začel pisati o generalu Rupniku, sem mislil vstaviti v sestavek še prošnjo kaplana Malovrha kuratu Tončku Mavcu: „Povej v Ljubljani, da jo samo v slogi moč. Vsi medsebojni spori naj nehajo, sicer hodo zahtevali še nove žrtve!" Oba sta bila sojena in pobita. Prvi v Jclendolu 1. 1943 in drugi čež dve leti v Teharjah. Nauk: Ničesar se nismo naučili od zgodovine! Morda bo zaradi tega še bolj izstopala žrtev generala Rupnika kot Predhodnika slovenske državne misli in slovenske vojske. Zadnji klavci domobranstva pa se bodo pred smrtjo le spomnili moža, ki je vzkliknil, TABOR Maj-Junij 1995 ko je že stal pred knojevci, ki so imeli ukaz, izbrisati njegov spomin iz naroda: „Živeli Slovenci! Živela Slovenija!" Preminul je predhodnik slovenske drža vne misli, ki je več storil zanjo, kot pa mu bo priznala zgodovina. RUDOLF ŽITNIK, Argentina NEKAJ O TURJAKU Pisatelj Karel Mauser je m spominski prireditvi v Clevelandu ob priložnosti 15. obletnice turjaške tragedije v svojem govoru dvakrat omenil, da so,,plavi", kakor on imenuje četnike Draže Mihajloviča, ki so takrat predstavljali državno vojsko Jugoslavije, predčasno opustili položaj na Zapotoku in s tem izdali posadko Vaških straž, ki se je nahajala v gradu na Turjaku. Poslušalci govora, kakor kasneje tudi bralci „Slovenije", ki izhaja v Clevelandu in ki je Mavsarjev govor ponatisnila, so morali dobiti vtis, da nosijo velikdel krivde za padecTur jaka četniki. 1 dO tabor I *t C. Maj - Junij 1995 G. Grum Janez, ki je bil sam poveljnik ene izmed Vaških straž, in je vse te dogodke sam doživel, jevisti „Sloveniji" zdne29. decembra 1958 resnici na ljubo Podrobno opisal dogodke in je kot popolnoma neosnovano ovrgel Mavsarjevo trditev, da so četniki kakor koli zakrivili poraz na Turjaku. Zahvaljujem se g. Grumu za njegovo lojalnost in značajnost, ker se je, dasi sam ni bil četnik, zavzel 20 obrambo njih časti. Ker pa g. Grum želi, naj bi se tudi oglasili tisti, ki jim je v zadevi Turjaka, osebno kaj znanega, hočem tudi jaz povedati, kar o Turjaku vem. Dno 8. septembra 1943 je nehala oddajati radio postaja na Grčaricah, s katero je bilo zvezano četniško poveljstvo v Ljubljani, kar je bilo dokaz, so bile Grčarice v nevarnosti. Na zahtevo po veljstva smo sodno 10. septembra 1943 ob enih popoldne °dpeljali iz Ljubljane s tovornim avtomobilom: [anko Debeljak, major ^"žan, Slavko Zelen in jaz. Naloga je bila: ugotoviti, kaj se v Grčaricah ^°8aja, in pomagati, kar se še more. Vozil sem skozi Grosuplje-Boštanj-Velikc Lašče. Spotoma smo opazovali popolno razsulo italijanske vojske. Demoralizirani vojaki so kar ob cesti zmetali puške, municijo in drugo v°jaško opremo. Pobrali smo nekaj pušk, municije in bomb in jih vzeli s Seboj. Kmalu po drugi uri smo že bili v Velikih Laščah. Že tam smo zvedeli, da se je italijanska vojska predala partizanom in da so združeni Ur>ičili Grčarice. Vseeno smo nadaljevali pot proti Grčaricam. Vozil sem čez Sv. Gregor v Sodražico in od tam proti Ribnici. Na koncu Žlebiča, nas je za ostrim ovinkom ob nekem mlinu presenetila 'talijanska avtoblinda in nam zastavila nadaljnopot. Iznje je izstopil mlad Partizanski komandant z velikim revolverjem v roki in nam je napovedal aretacijo. Ugovarjal sem, češ da so za nami Nemci in kaj bi se v taki s*tuaciji med seboj še klali. Postal je surov in mi zabrusil, da bodo Partizani odločili, kdo se bo z Nemci boril — če se sploh bodo, ne pa mi. '»Prišla je sedaj ura plačila za vas in pod kontrolo avtoblinde vozite na komando v Ribnico," tako je bilo njegovo povelje. Odgovor mu je dal Slavko Zelen, ki je sedel zadaj na kamionu. Dobro )Q pomeril in mu je prestrelil srce. Brez glasu je hipoma telebnil na tla. Vsi frije smo poskakali iz kamiona in stekli, kar se je le dalo proti vrhu Sv. Ane PP Ribnici. Vso opremo sem pustil na avtu, še vojaški plašč, drag spomin 113 Pp. Goloviča. Se nikdar v življenju nisem tako tekel. Ko so se partizani zavedli, kaj seje zgodilo, so z vsemi strojnicami iz blinde streljali za nami. K sreči nihče ni bil ubit, le mene je krogla na glavi brezpomembno oplazila. Na begu sva se potem ponoči v gozdu z Držanom nekje našla, dočim je naš rešitelj Slavko Zelen ubral drugo pot in bil še isto noč v Ljubljani. Po nočnem potikanju po vrhovih hribov sva drugi dan 11. septembra 1943 okoli treh popoldne prispela v Velike Lašče. Bilo je tam kakor v panju. Zbirale so se in še prihajale nove cdinice Vaških straž. Čudno vrvenje je bilo tam isti dan. Posamezne gruče so med seboj razpravljale. Okrog štirih sta pridrvela z motorjem dva mlajša uniformirana človeka, svojih čepic pa-nista imla na glavi, takoj sta odšla v občinsko pisarno na razgovore k županu Patemostu. Vprašal sem Janka Debeljaka, ki je prejšnji dan ostal v Laščah in ni bil z nami v Žlebiču, kaj se dogaja. Povedal mi je, da sta ta dva z motorjem partizanska parlamentarca iz Ribnice, da so se o skupnem nastopu Vaških straž in partizanske vojske že včeraj dogovarjali, danes pa, da se urede le še neke formalnosti. Dogovor da je bil: Vse edinice Vaških straž, zbrane v Velikih Laščah, prevzamejo obrambo ceste pri Turjaškem gradu in preprečijo Nemcem eventualni vdor v Velike Lašče-Ribnico-Kočevje in naprej proti Sušaku. V ta namen je župan Patemost odredil mobilizacijo vprežne živine, voz in rekvizicijo hrane, ki naj se takoj odpelje v Turjaški grad. Pred gradom pa naj se cesta proti Ljubljani na več mestih prekoplje, da se onemogoči nemškim tankom in avtomobilom prehod, la županov poziv na mobilizacijo je bil nabit na občenski deski in še na nekaterih d rugih hišah. Enega sem snel in vzel s seboj v Ljubljano. Osupla sva z Jankom Debeljakom ugibala, kaj sedaj. Pridružil sc je nama še neki major, o katerem ne vem, kje živi, in ne bom imenoval njegovega imena. Jasno se nam je zdelo, da je tu komunistična past. Odšel sem v občinsko pisarno, kjer se je morda kakih 10-15 ljudi razgovarjalo z županom. Prosil sem za besedo in Patemost mi jo jo dal. Tole sem govoril: „Slišal sem o vaših razgovorih s partizani. LEPO VAS PROSIM, NE VERUJTE JIM! Poglejte, kaj so storili z našimi borci v Grčaricah. Ne hodite na Turjak. Vi ne morete preprečiti Nemcem vdora na Dolenjsko, če bodo Nemci tja hoteli. Vso obrambo trga obrnite proti partizanom in zberite vse Vaške straže proti njim. Ponovno vas prosim, ne zaupajte komunistom. Niso Grčarice zadosten zgled?" A A A TABOR 144 Maj-Junij 1995 Patemostmi je odgovoril: „Razumcm Žitnika. Je ranjen in izmučen in nezaupljiv. Mi dogovora ne bomo preklicali. Storili bomo, kar smo se domenili." Po županovem odgovoru nisem vedel, kaj naj storim. Oglasil se je za menoj nek mlad kaplan in dejal s poudarkom: „Zdi se mi, da ima Žitnik prav." Hvaležno sem ga pogledal in odšel iz sobe. Zunaj sem zvedel, da se dotični duhovnik piše Dolšina. Preje ga nisem poznal. Z majorjem Držanom, nekaterimi drugimi oficirji in neko zdravnico smo odšli v Ljubljano. Močno smo bili zaskrbljeni, a mene je še posebno bolela usoda Grčaric, saj sem imel tam mladoletnega sina. NEIZPODBITNA RESNICA JE, DA JE BILA KONCENTRACIJA Vaških straž na turjaku odrejena za nastop proti Nemcem — ne pa proti partizanom; Brutalnost in nečlovečnost Hitlerjevih nacistov smo poznali iz njih dejanj na Gorenjskem in Štajerskem in jebila utemeljena previdnostproti ^jim in obramba. Zato je bila razumljiva želja, kljub vsem zločinom, ki so jih že do tedaj zakrivili komunisti proti slovenskemu ljudstvu, da bi le Prišlo do skupnega nastopa proti njim. Tudi Grčarice so pričakovale združitev z 800 dobro oboroženimi četniki iz Like, da bi potem skupno °virali prehod nemških čet preko slovenskega ozemlja. Zgodovinska krivda zločinske komunistične partije Slovenije in OF je ln ostane, da je v usodni jeseni leta 1943 onemogočila složen nastop Slovencev proti takratnim našim največjim nasprotnikom — proti Hitlerjevim nacistom. Kakšen odpor bi Slovenci lahko takrat nudili in koliko bi tudi koristilo skupni zavezniški stvari, da ni bilo zahrbtnega komunističnega noža v Grčaricah in na Turjaku Ves komunistični tisk v domovini je šedanes na delu, da prikrije svetu Podlosti in zločine KPS in OF. Ne more pa to pisanje spremeniti zgodovinskih dejstev. Ne more zatemniti slave hrabrih slovenskih sinov, kl so umirali mučeniške smrti za svobodo domovine in zmago takozvanih zaveznikov, ki so proti volji narodov Jugoslavije, sami sebi v škodo, vzpostavili v domovini človeškega dostojanstva nevredno tiranijo. Kakor so se Notranjci pri št. Joštu že leta 1942 sami od sebe s svojo vasko stražo uprli komunističnemu nasilju, tako so se po komunističnih TABOR Maj-Junij 1995 145 pokolih v Grčaricah in Turjaku združili četniki in člani Vaških straž v Slovensko domobranstvo, ki ga je pozdravila ogromna večina slovenskega ljudstva. Žrtve Grčaric in Turjaka. msmm Rožmanov dom Slovensko zavetišče v Argentini spomenik preživelih mrtvim domobrancem. Kadar boš mogel in utegnil tudi ti, obriši vsaj eno solzo osamljenemu bratu. Marcel Brula Mi smo sinovi in vnuki Govor na domobranski proslavi v Slomškovem domu leta 1994 Minilo je že 49 let, odkar je slovenski narod pretrpel največjo krivico v svoji zgodovini. Nešteto mož, žena, fantov, deklet, otrok je bilo pobitih zaradi te krivice. A kje naj jih iščemo? Morda v kakšni jami, jezeru... Bog ve kje. Domobranci so se borili za skupni ideal, za Boga, za narod, za dom. Bili so zvesti svoji zemlji in njej so dali največ, kar lahko da človek za svojo domovino, življenje. Tistim, ki niso bili pobiti, pa ni preostalo drugega, kot da se skrijejo in zbežijo. Skrivali so se mesece. Živeli so z mislijo, da vsak čas lahko pade nanje kosa smrti. Verovali so v Boga. Kot dobra mati jim je Marija bila vedno ob strani, njej so se priporočali. Ob prvi priložnosti, so zbežali in tako so morali zapustiti dom in z njim vsa vesela leta, ki so jih preživeli doma. Veliko število jih je vedelo, da ne bodo nikdar več videli svoje prelepe Slovenije. Ladje so odplule in tako so se Slovenci razkropili po svetu... Skoraj pol stoletja je že minilo in nove generacije, z drugimi očmi gledamo na vse to, kar se je zgodilo našim prednikom. Vedno manj je živih domobrancev med nami in tudi manj zanimanja za to, kar so oni bili. beremo, slišimo in vidimo, da se stvari v Sloveniji spreminjajo. Lahko si Pa stavimo vprašanje: Se res spreminjajo ali je to samo maska, s katero hočejo pokriti vse, kar se je zgodilo? Govori se o spravi, ampak sprava s kom? Nemogoče je narediti spravo z umrlimi domobranci, zakaj nje so Pobili kot izdajalec, veliko jih je umrlo po vojni s tem pečatom in tega jim ne more nihče izbrisati. Veliko se govori o spravi, nič pa o zgodovinskih dogodkih. Točno se še ne ve, kje ležijo, koliko jih jo bilo pobitih in kot vse kaže, tega še dolgo ne bomo vedeli. Vsi pa vemo, da če se počaka še nekaj 1GL ko ne bo več živih prič teh krutih dogodkov, se bo o tem govorilo le 2 zgodovinskega vidika in s tem se bo pozabilo vse drugo, kar zgodovina ne bo opisala. Bolje rečeno, od visi, kdo bo pisal to zgodovino, da se bo več ali manj vedelo o domobrancih. V Sloveniji je vse drugače, se sliši. A v šolah se še nič ne učijo o domobrancih. Čeprav jih lahko imamo mi mladi Slovenci po svetu in oni v Sloveniji za zgled. In prav od nas mladih je to odvisno. Če se nove generacije ne seznanijo z domobranci in s tem, za kaj so se oni borili, ne bo nihče več slišal o njih. Kot sin domobranca bi moral zahtevati, da se domobrance progi asi za narodne heroje in kot zveste državljane domovine Slovenije. Če se ne bomo mi prizadevali za to, mi, ki smo sinovi in vnuki domobrancev, se ne bo nihče drugi. Vsako leto proslavljamo domobranske proslave v vseh slovenskih Domovih in včasih pozabimo, da je vse, kar naredimo, samo ta proslava. Pozabljamo pa, da smo mi v Argentini zaradi njih; oni so temelj naše skupnosti. Če se tega ne zavedamo in damo v javnost, nas bodo smatrali za navadne emigrante. Mi vemo, da to ni tako. Ne naredimo pa nič, da bi vsi zvedeli, da tisti Slovenci, ki so prišli v Argentino po drugi svetovni vojni, so bili in bodo politična emigracija, katera je morala zapustiti domovino zaradi političnih vzrokov, ne pa zaradi ekonomskih. Zapiramo se v našo skupnost in vse se začne in neha v skupnosti. Ko nas mlade kdo vpraša, od kod so naši starši, vemo povedati, da smo sinovi slovenskih staršev in se s tem zadovoljimo. Pripravljeni bi morali dati boljši in drugačen odgovor. Ampak nimamo izrazov; če želimo povedati kaj o domobrancih, ne moremo, ker ne vemo kako reči domobranec. Če želimo kaj več vedeti o domobrancih, lahko poslušamo različna predavanja ali beremo revije, ki nas združujejo. Res je pa tudi, da mladi ne zahajamo na predavanja in tudi ne beremo slovenskih časopisov. Mi mladi imamo vedno manj jezikovnega zaklada, predavanja so na zelo visoki ravni, ampak jih težko razumemo. Slovenske revije, ki združujejo domobrance, so zanimive, ampak ko ne bo več domobrancev, bo tudi njihov tisk izumrl. Razumljivo bi bilo, da bi s tem delom nadaljevali mi mladi. Ampak nismo pripravljeni za to, ker nas nihče ne pripravi za to delo. A vseeno smo še vedno zaprti. Predavanja so zanimiva, ne samo za Slovence, ampak za vse, ki bi jih lahko poslušali. Veliko Argentincev se zanima za slovensko zgodovino, za domobrance. Ampak ne morejo ničesar izvedeti, ker nimajo kje zvedeti. Ko bi bila katera predavanja v španščini, bi bilo gotovo nekaj argentinskih poslušalcev, veliko več pa mladih Slovencev. Ko bi izdajali kakšen list v španščini, bi bilo več ljudi, ki bi kaj vedeli o nas. Rečem v španščini, ker živimo v Argentini, ampak isto bi morali storiti vsi Slovenci po svetu, vsak v govornem jeziku svoje države. S tem bi tudi pripomogli, da bi se po svetu kaj več vedelo o 4 AQ TABOR 140 Maj-Junij 1995 domobrancih in o Sloveniji, ne pa samo to, da je Slovenija proglasila samostojnost leta 1991 in nič več. Vem, da to ni enostavno delo, toda če hočemo ostati Slovenci, moramo Pokazati, da obstajamo in da smo združeni. To je zelo težko delo, vendar nemogoče. Ker če so lahko druge skupnosti znane v javnosti, zakaj bi tega ne zmogli mi. Če želimo kaj storiti za domobranec, naredimo vsaj to, da bo svet VGdel, da njihova kri ni bila zaman prelita, da njihovi nasledniki še vedno vemo, da so se borili za skupni ideal: DOM - NAROD - BOG. „Njihova kri ni bila zamanj prelita..." Igor Čez skalne stene se cvetje prepleta in hoste, kjer spite, zasiplje pomlad. Skrivnostno izginjajo v večnosti leta. Izdana poslednja slovenska je četa, le bele kosti so zid barikad. Prostost je med zanke rdeče ujeta. Glasniki svobode kot sužnji prodani v krvavi potop! Strta telesa so zadnji okop. Teptana pravica gre v bojne pohode. Vojaki bataljonov slovenske slave! Vase sprejela so brezen Vas žrela. A Vaša bela čela, ki so udarila v ostrino skal, ko je prsi presekal rafal, so grbi za naše zastave. Bdite nad zemljo domovine sinovi zmage in bolečine. Mrtvi čuvarji samotne trdnjave! Blesk Vaših ubitih oči nam sveti v brezzvezdne noči. Ivan Korošec i m _ ^ ^ - , Stražar na Krk, Noč je razpeta med gabrove veje in grozeče steza koščene roke. Privijam v zavetje se debla in v nestrpnost čakanja, da ura v zvoniku odbila bo dve. Doli v soteski si Krka uspavanko poje in polhi vasujejo v deblih—. Rad bi se vlegel na mah in se s Krko tja daleč podal; v hišo domačo, na brezskrbne ozare in bi puško zamenjal za muzevno piščal. Noč je razpeta med gabrove veje, iz nje vstaja mati z božajočo roko, kakor nekoč mi glavo polaga na mehko blazino, na čelo riše mi križ, s poljubom zapira oči. Huraaaa — Juriiiiš! Sovražni napad — Iz teme za gozdno obrobo so rafali prestrelili mi sanje in materino podobo. France Krištof, bivši poročnik-vodnik prvega voda 15. udarne čete Slovenskega domobranstva POŠASTNA LEGENDA O DOMOBRANSKI PRISEGI I Fantazije Vesne R. Marinčič, časnikarke V številki 13 Zaveze ves presenečen berem odgovor Vesne R. Marinčič, časnikarke, kot se sama imenuje, na anketo Zaveze. V njem poleg drugega (po njenem pošastnega) pravi: „2. Ali jev naravi tega dogodka (t.j. pokola v Kočevskem Rogu) kaj, kar brani misli, da bi stopila vanj? /e. Domobranci. Za »neobremenjenega« pomeni nekoga, ki brani domovino, za Slovence pa tistega, ki je bil sovražnik, izdajalec domovine, okupatorjev sodelavec, kolaboracionist. In kar je za nedolžno javnost najbolj učinkovito: Domobranci so prisegli Hitlerju! Vse prej našteto je nekaj splošnega, nedokazljivega, nekaj, kar so ljudje v vsaki vojni. Toda prisega, in to Hitlerju, to pa je nekaj čisto drugega... Prisega in Hitlerju skupaj imata pošastni učinek, nekdo se je z gesto, ki je ekstrakt,koncentrat morale, zaobljubil nekomu, ki j e sinonim za zlo in genocid..." Naj bo dovolj. Nima smisla, da bi še naprej razkladal sadove njene bohotne fantazije, potrjene—pravi vsaj—iz fantastično,dokumentiranega" Rotovega zeljnika. Njeni Slovenci pa zanaproj spadajo pod narekovaj. Z besedami Vesne R. Marinčič, objavljene celo in povrh vsega še v Zavezi, se čutim zelo prizadetega. Kot domobranec sem bil tedaj, ob slovesni prisegi na ljubljanskem stadionu, prisoten. Prisegel sem tam, kot večina domobrancev, pokorščino svojim domobranskim poveljnikom ne pa zvestobo ali česar koli drugega Hitlerju. Besedilo moje, to se pravi resničnedomobranskeprisege, kjer Hitler spoh ni omenjen, bom navedel kasneje. Množična zamaknjenost Od domobranske prisege pa do domobranske prisege (zvestobe) Hitlerju je ogromen, zares pošasten skok. Da to laž o domobranski prisegi Hitlerju poželjivo golta kot resnico „ncdolžna javnost" Marinčičeve, to so slovenske široke ljudske množice; da jih ponavljajo kot papagaji; da si z njo krepijo svoj umišljeni ponos nad „slovenskim" narodnoosvobodilnim bojem, je zelo naravno. Saj so že navajene požirati narodnoosvobodilne //resnice" kot martinova gos svoje svaljke. Ta pa je že preveč rejena, da bi so razgledala po svetu preko plota svojega gosinjaka. Tudi je zelo naravno, da to zgodovinsko neresnico z vso vestnostjo Podpirajo slovenski tovariši zgodovinarji. Le zakaj naj bi se ugriznili v jozik in se izkazali za nehvaležne slovenskemu režimu proklamiranega upora proti nacizmu, režimu, ki jih je vseskoz s tako vnemo prav v svoj namen in z vso radodarnostjo vzdrževal! Da nad to zgodovinsko lažjo naravnost uživajo soudeleženci sedanje državne strukture je tudi popolnoma razumljivo. Eden od tistih pomembnih temeljev je, na katerem sloni njihova soudeležba pri izkoriščanju naropanega slovenskega narodnega premoženja. Da pa to zgodovinsko neresnico predstavlja kot resnično, temeljno podlago za narodnoosvobodilno borbo, kot njen glavni razlog za pokole v Rogu in drugje, da to zgodovinsko neresnico širi „ncobremcnjena" časnikarka Vesna R. Marinčič, in to v reviji Nove slovenske zaveze, to pa zo ni nekaj samo po sebi umevnega. Še hujše pa jo, če tako izmišljotino sPrejema in jo kot resnico prodaja slovenski jezuit, po sv. Ignaciju Kristusov vojščak, borec za resnico, sicer pa bivši „Partizan nekoliko drugače", Franc Cerar (v svoji knjigi na strani 78). Ali je to sploh mogoče? Ali je to sploh mogoče, bi se vprašal kakšen „Noslovenec"?! Prav tako Se tudi mnogi sprašujejo ali je bilo klanje v Kočevskem rogu ali Teharjah a'i na tolikih krajih drugje, tisto podzverinsko klanje Slovencev od strani /-Slovencev" sploh mogoče! Seveda je bilo mogoče. Prav na isti način jebilo mogoče, kot je mogoče današnje uradno, množično klanje in razčetverjevanje slovenske zgodovinske resnice o slovenski revoluciji in prikrivanje žalostnih ostankov njenih žrtev od strani slovenske intelektualne sodrge. Odgovor Marinčičeve v Zavezi je ena sama strahotna groteska takega postopanja. Kot da se ves njen stolpec na strani 48 Zaveze kar peni od lažnive protidomobranske stekline. Zatrjevanje časnikarke Marinčičeve in jezuita Cerarja o domobranski prisegi (zvestobe) Hitlerju ima svoje neprištevne, za oba ponižujoče razloge. Človeku pa vendarle noče iz glave, zakaj je to še v današnji, modemi Sloveniji sploh mogoče. Saj je dostop do resničnih zgodovinskih virov vsaj deloma dosegljiv. Edina razlaga, ki si jo upa navesti je ta, da je Slovenija postala dežela pošastnih prividov, zgrajenih na junaških narodnoosvobodilnih pravljicah. Potrebna je primerjava Že stari Rimljani so poznali rek: Vulgus vult decipi. To se pravi: široke ljudske možice, prav želijo, da jih varamo. Hočejo imeti svoje gradove v oblakih za bodočnost. Hočejo pa tudi imeti naslikano sedanjost na tak način, da prija njihovim nagonom pa tud i njihovem pojmovanju „lcpote" in „plemenitosti". Tudi slovenske „ljudske množice" hočejo biti varane. So prelene, da bi mislile s svojo lastno glavo. Nočejo resnice o domobranski prisegi-Vztrajajo pri prevari o domobranski prisegi zvestobe Hitlerju. Ostaja jim tako vsaj ena struga za izliv njihovega sovraštva. To prevaro bom razkril. Toda kot domobrancu, ki je tudi prisegel, bi mi marsikdo pri tem lahko očital pristranost. Rad bi prikazal na drugem primeru, kako je prevara o domobranski prisegi zvestobe Hitlerju, z vsem svojim vpitjem, kričanjem besnostjo tako lahko prepričljiva. Spada namreč v vrsto ene izmed tistih prevar, ki jih slovenski „umetniki ukan" vzdržujejo za slovenski vulgus, da „ljudske množice" držijo v stanju zamaknjenosti, v stanju sovraštva. Koliko je takih prevar odnosno ukan! Katera od njih naj bi bila za moj namen najlažje razumljiva in najlažje dokazljiva? Izbral sem si primer javnega državnega proslavljanja zgodovinske laži, primer, ki je vsakemu Slovencu znan, prevaro, ki jo slovenski vulgus, slovenska „nedolžna javnost", želi, če že zaradi drugega ne zato, da ima •i C A TABOR Maj-Junij 1995 ob njenem državnem praznovanju vsaj prost dan. Vsaj tako mi je pred drugimi poslušalci v Clevelandu ja vno izjavila druga slovenska časnikarka Alenka Puhar ob misijonskem „spravnem" obisku Spomenke Hribarjeve. Izbral sem si slovenski državni praznik Dneva vstaje. II Lažni Dan vstaje Obletnica dneva ustanovitve slovenske Protiimperialistične fronte je sedaj slovenski državni praznik. Državni prazniki so povsod predvsem spomini na temeljne dogodke, ki so prispevali k ustanovitvi države. Pri nas v ZDA so to 4. julij — proslava neodvisnosti, potem VVashingtonov rojstni dan, moža, ki je imel za neodvisnost največje zasluge. Potem so tukaj prazniki, ki vzdržujejo državno tradicijo: Memorial day — spomin mrtvih pred vsem padlih v boju za državo, Delavski dan (Labour day — v začetku septembra) in Zahvalni dan (Thanksgiving day v novembru) — zahvala Bogu za v letu prejete dobrote. Geslo države je namreč „In God wc Trust" — v Boga zaupamo. Prav tako kot ime Svobode (Liberty) je to geslo vkovano v vse kovance, da bi bilo bolj očitno. Izraz tega gesla so tudi obvezni državni prazniki za Božič, Novo leto in Veliki petek. Sledijo nezapovedani prazniki — spominski dnevi: Dan Martina Luthra Kinga, prvoborca za pravice črncev, Columbus day — Dan odkritja Amerike in Dan (vojnih) veteranov. Vsi ti dnevi temeljijo odnosno imajo zvezo zrcsničnimi zgodovinskimi dogodki. Njihov pomen je že zakoreninjen. Sproti vzdržujejo zavest in Ponos Američanov, da so „e pluribus unum" to se pravi iz številnih, dosedaj petdesetih držav, ena sama, federalna država. Tudi to geslo je vtisnjeno na vseh kovancih. Razume se, da bi tudi slovenska država rada nudila tak vtis zanesljivosti. Toda v mesecu aprilu praznuje Dan vstaje. Predstavljal naj bi obletnico začetka upora proti nacizmu. To pa je čista fantazija. Nima prav nobene zveze z resničnostjo. Kakšnega upora proti nacizmu v aprilu 1941 nikjer ni bilo. Takrat se je ustanovila samo Protiimperialistična fronta slovenskega naroda. Ustanovitev te fronte pa je v resnici pomenila nekaj prav nasprotnega temu, kar hočejo danes praznovati. Bila je Slovencem podtaknjena za namene Stalin-Hitlerjevega pakta. Slovenciopirajosvojojarodržavnostna praznovanje lažni ve fantazije. Posledice lažnivosti praznovanja Prav zato ima slovesno, zapovedano državno praznovanje obletnice te Frontine ustanovitve tako veren in značilen predstavniški pomen za verodostojnost slovenske države sploh. Je izraz celotnega vzdušja v „pravni" državi Sloveniji dandanes. Nobena druga v Sloveniji javno razglašena, toda oči to neresnična okolnost o slovenski revoluciji je v tej značilnosti ne presega, škoda, da pisatelj Kafka ni več živ. Sedanje razpoloženje v Sloveniji bi znal mnogo bolje opisati kot ga morem jaz. Država, kjer ima zgodovinska neresnica izključevalno prednost nad lahko dokazljivo resničnostjo, taka država ima, hočeš nočeš, totalitaren značaj. Kako se boš uprl laži, če jo pa država kot resnico slovesno praznuje?! V taki državi so sami po sebi razumljivi predsodki in izprevračanja odnosno prividi v vseh treh vejah ustavnih državnih organov. Postanejo norma, del njihovega vsakdanjega življenja in modrovanja. V Sloveniji je izvijanje žlahtnih prividov iz d ivje narodnoosvobodilne trteodnosno iz „upora proti nacizmu " postalo na ta način najbolj zaslužen, quasi-zgodovinsko-„znanstveni" dosežek, obenem pa tudi najbolj uspešna politična, upravna, zakonodajna in sodna osnova za njen umišljeni državni „vzpon". Kdor ji ne sledi, hitro postane sovražnik mlade, jare slovenske države, sovražnik naroda s tako izrazito narodnoosvobodilno, slavno, človeško-mesarsko trad icijo. Postane prekletnasprotnik slovenske narodne sprave z zgodovinsko lažjo, sprave tako potrebne za „sijajno" bodočnost slovenskega naroda, zgrajeni na trdni podlagi zavrženih „starih — človeških — kosti". Poglejmo torej, kako se je iz Protiimperialistične fronte slovenskega naroda, ustanovljene v smislu Stalin-Hitlerjevega pakta mogel izviti Dan vstaje proti nacizmu. Znjimbomo najhitreje spoznali, kako slovenski zgodovinski rokohitrci z vso lahkoto „Slovencem" prodajajo celo vrsto narodnoosvobodilnih iluzij med njimi tudi domobransko prisego kot prisego (zvestobe) Hitlerju. III 1939: Pakt Stalin-Hitler Menda mi ni treba podrobneje dokazovati, da je v času, ko je bila ustanovljena Protiimperialistična fronta slovenskega naroda — v aprilu 1941 — še veljal pakt med Stalinom in Hitlerjem. Pakt je bil sklenjen v avgustu 1939. V Moskvi so se takrat mudili tudi snubači iz imperialističnega zahoda, toda Stalinu njegovo antiimperialistično srce in blaginja sovjetskih širokih ljudskih množic niso pustilo, da bi se pečal z njimi. Kljub prejšnjemu medsebojnemu psovanju in zmerjanju, kljub vtisu, da si bosta Stalin in Hitler vsak čas v oboroženih laseh, sta oba protiimpcrialista raje sklenila medsebojni pakt 0 nenapadanju. Hitler je na ta način prejel Stalinov blagoslov za napad na Poljsko in s tem za začetek druge svetovne vojne. Stalin — zvest Hitlerjev sotrudnik Kot vzpodbudno zanimivost navajam Hans-Heinrich Hervvartha von bittenfeld, tedaj diplomata na nemški ambasadi v Moskvi (toda nasprotnika Hitlerja), ko pravi: „Ko je bila pogodba (v avgustu 1939) zaključena je Stalin napil na zdravje Hitlerja in pri tem dejal »Nemci imajo radi svojega Fiihrerja«. Hitlerja je imenoval kot sijajnega »molodeca«." Prav tako je oktobra istega leta Molotov, Stalinov zunanji minister v borlinu izjavil: „Zločinsko dejanje je, če se kdo soudelži vojne, ki pod pretvezo borbe TABOR WC7 Maj-Junij 1995 lw/ za ohranitev demokracije ni nič drugega kot vojna za zrušenje nacionalsocializma!" To je bilo takrat, ko je Stalin Hitlerja simbolično še trepljal po rami. V Sovjetiji je seveda pod Stalinom in še po njegovi smrti veljalo, da je Stalin sklenil pakt samo zato, da bi si pridobil na času. Ta pravljica o svojem patronu je bila posebno razširjena med „NOB", pri OF in pri slovenskih partizanih. To legendo je nazadnje le razkrinkal ruski zgodovinar, vojni veteran V. M. Kuliš v Komsomolskaji Pravdi 24. avgusta 1988. Iz do tedaj neobjavljenih dokumentov v državnih arhivih poudarja v članku, da pakt s Hitlerjem ni bil za Stalina noben trik ampak dobro premišljena razdelitev sveta v d ve interesni sferi. Čemu naj bi sicer Stalin na osnovi pakta izročil Gcstapu nemške komuniste-begunce v Moskvi? Čemu naj bi dovolil nemškim špijonom, da na sovjetskem ozemlju opravljajo svojo službo pod pretvezo, da iščejo grobove nemških vojakov iz prve svetovne vojne? Sicer pa, pravi Kuliš, je bil Stalin tisti, ki je pomagal Hitlerju na oblast. V zadnjih letih VVeimarske republike je v Nemčiji precej komunistov odpadlo in presedlalo v socialdemokrate. Stalin pa je svojim zvestim ukazal, naj napadajo heretike — socialdemokrate, ne pa Hitlerja in njegove naciste. Ni čuda torej, da se je Stalin pakta s Hitlerjem zvesto držal. Res kot prijatelj. Dobavljal je Hitlerju vse surovine, potrebne za njegov boj proti imperializmu. Ko je padla Jugoslavi ja, jcizgnalizMoskvejugoslov£mskcga poslanika Gavriloviča. Tako zvesto je zupal Hitlerju, da ni hotel verjeti datumu o Hitlerjevem napadu na Sovjeti jo, četudi je bil o tem od lastne špijonske centrale v Švici točno poučen. Take vesti naj bi bile po njem samo imperialistično maslo. Tukaj pa ni mesto, da bi o tem podrobneje razkladal. Za ozadje slovenske Protiimperialistične fronte naj bo to dovolj. Slovenski komunisti sc pokoravajo -Začetna slovenska„osvobodilna" Velika koalicija: Skupaj z rdečo zvezdo in kljukastim križem Pakt Stalin-Hitler je bil za vse komuniste po svetu kot mrzla prha. Tudi za slovenske. Načrti za slovensko revolucijo so bili, kot za druge revolucije po svetu dobro pripravljeni. Toliko let so se pripravljali na spopad med Stalinom in Hitlerjevimi ali pa drugimi imperialističnimi vojskami. Spopad Stalina s Hitlerjem je bil tedaj vsem ljudem po svetu, ne samo komunistom, kotna dlani. V ta namen so komunisti bili navrtali vse mogoče demokratske organizacije po svetu s svojimi zaupniki; pripravljali so s ponujenimi rokami psihološki prevrat. Mod Stalinovimi nasprotniki so opravljali nenehno propagando za mir, zato da jih omrtvičijo. Sedaj pa Stalin, edini in edinstveni posrednik njihovega komunističnega razodetja sklene pakt s Hitlerjem! Toda sodrga kot so bili, sodrga ki je v Stalinu gledala edino možnost za svoje odrešenje, so se ob paktu hitro zavedli svoje lastne nebogljenosti. Uklonili so glave. Sicer pa je bil tud i iz Moskve ukaz: Delaj za pakt sicer... Ta sicer smo Slovenci kmalu nato spoznali. Zato so slovenski komunisti, že pred porazom Jugoslavije, prav tako kot vsi komunisti v zapadnem svetu, posebno v Franciji in Belgiji, zvesto sledili navodilom veljavnega pakta Stalin-Hitler. Vrgli so se na sabotažo proti naporom »imperialistov", ki so se že zdavnaj prej zares uprli nacizmu. V Jugoslaviji se je to posebno poznalo v tovarnah municije. Zato so ob napadu na Jugoslavijo delili med slovenske vojake letake, naj odvržejo orožje in naj se ne bore. Zato so zavedli ljudske množice na Dolenjskem na protestproti italijanski okupaciji in na zahtevo po nemški, da bi se njihovo pridružilo ozemlju okupiranem po Nemcih. Del nezadovoljnih je bil namreč tedaj zaradi nacistične pete kolone in njene propagande nacistično usmerjen. Prav ta pa je predstavljal v tistem času za slovenske komuniste edino upanje, da se uveljavijo z njeno pomočjo, pod okupacijo in zaradi okupacije. IV Okupacija Slovenije Slovenski nasprotniki komunizma obsojeni na javni molk Sovražna okupacija je bila za slovenske komuniste kot od Lenina blagoslovljena zgodovinska priložnost. Politični nasprotniki, ki jim TABOR Maj-Junij 1995 159 komunisti v mirnih časih niso mogli do živega, so bili zaradi okupatorja obsojeni na javni molk. Niso mogli svobodno odgovarjati njihovim podtikanjem. Niso mogli sprstom pokazati nanje. Niso mogli na prepričljiv način javno izpostaviti namenov začetne fronte, slovenske Velike koalicije s Stalinom in Hitlerjem, kot kasneje njene druge Velike koalicije s Stalinom, Angleži in Amerikanci. Slovenski komunisti so se te ugodnosti, ki jim jo je ponudil okupator, zelo hitro zavedli. Dobro so vedeli, da je okupator s tem speljal slovenske vode na njihov mlin. Zato so kasneje od okupatorja prisiljeni javni, politični molk šo dopolnili s slovenskim kul turnim molkom zapovedanim od njihove strani. Vsaka slovenska javna delavnost naj bi bila na tak način onemogočena, ali pa „izdajalska". Duhovno hrano naj bi Slovenci črpali samo iz njihovih virov. Ni bilo dosti razlike med tedanjim in sedanjim stanjem javnih komunikacij v Sloveniji. še druga ugodnost je delovala prav posebno v njihov prid. Resnične Slovence jo spričo okupatorja vezal prirojeni slovenski solidarizem. Ta pa je bil naravnost nasproten postopanju prve in druge Veliko koalicije slovenskih komunistov. Ban Natlačen, najvišji slovenski upravni organ ob razpadu Jugoslavije, je prav iz tega solidarizma tedaj dal uničiti spiske slovenskih komunistov, da nebi padli fašistom v roke. To svoje „narodno izdajstvo" je kasneje plačal s svojo glavo od strani tistih glav, ki jih je prej pred fašisti reševal. Popolno nasprotje med postopanjem Stalina z nemškimi komunisti-begunci v Moskvi spričo njegovega pakt s Hitlerjem in med postopanjem bana Natlačena s slovenskimi komunisti tik pred prihodom fašistov, nam prav lepo ocenjuje eno in drugo stališče. Protiimperialistična fronta slovenskega naroda Proti takemu slovenskemu solidarizmu, proti simpatijam ogromne večine slovenskega naroda na strani Zapadnih zaveznikov, je bila po namenu pakta Stalin-Hitler ustanovljena Protiimperialistična fronta slovenskega naroda. Za rovarjenje med Slovenci. Komu se je tedaj, najmanj pa Stalinu in njegovim slovenskim vernikom sanjalo, da bo Hitler tako hitro prelomil medsebojni pakt. Fronta je imela dolgoročen namen: Prevzeti predstavništvo slovenskega naroda spomočjoohromitve političnih nasprotnikov komunizma od strani okupatorja. Kratkoročno jo to pomenilo neusmiljeno napadanje in hujskanje k sovraštvu do dotedanjega slovenskega političnega vodstva. Delovanje fronte je bilo torej botrovano po eni strani z blagoslovom protiimperialista Stalina „sinonim za zlo in genocid", z druge strani pa s potrpljenjem njegovega zaveznika, protiimperilista Hitlerja, tudi„sinonim za zlo in genocid " — vsaj v tem lahko verjamemo Marinčičevi. Slovenska Protiimperialistična fronta je bila ob zvezi teh dveh sinonimov za zlo in genocid samo dobro maskirana slovenska podpora kot pripomoček k paktu od Stalinove strani. Skratka, sestaven del prve velike koalicije s Hitlerjem, a obenem ena od tistih slavnih ukan nad resničnimi Slovenci. Ukan do katerih so imeli med revolucijo pravico samo komunisti. Ukane nad okupatorjem brez komunističnega blagoslova niso mogle biti drugačne kot „izdajalske". Ukana — samo ena izmed tolikih Dandanes slovenska država po navdihu taistih soudeležencev, taistih družabnikov prve Velike koalicije s Hitlerjem in Stalinom, v imenu taistih ustanoviteljev Fronte odnosno njihovih dedičev, slavnostno praznuje dan ustanovitve Protiimperialistične fronte slovenskega naroda kot zapovedan državni praznik. Toda praznuje ga kot Dan vstaje. Dan upora. Upora proti komu? Upor proti tistemu, ki mu je Stalin takrat dobavljal surovine za njegov boj proti imperializmu. Proti komu drugemu kotproti prvemu velikemu zavezniku Protiimperialistične fronte v prvi Veliki koaliciji. Praznuje ga kot takrat uiti sanjani ne upor na papirju proti Hitlerju in njegovemu nacizmu! Praznuje ga kotenoizmed sodobnih ukan nad novopečenimi slovenskimi državljani. Zakaj je ta ukana, ta prevara, tako uspešna? Od ustanovitve Protiimperialistične fronte pa do njenega Preimenovanja v Osvobodilno fronto, do napada prvotnega družabnika Hitlerja na svojega, do tedaj zvestega družabnika Stalina, sta pretekla komaj dva meseca. Ta kratka doba in njen resnični pomen so pa ob državnem praznovanju Dneva vstaje prav lahko izbriše iz spomina z navdušenimi slavnostnimi govori, prežetimi z antifašizmom, s koračnicami in petjem partizanskih pesmi. Tudi v najbolj zakotnem TABOR 1 C 1 Maj-Junij 1995 • 0 I slovenskem lističu ukana o Dnevu vstaje vedno najde svoj pravljični odmev. V V državi pošastnih iluzij je marsikaj mogoče Kot jeprav lahko mogoče nastanek frontinega zavezništva s Hitlerjem in njegovim nacizmom v borbi proti imperializmu proglasiti kot Dan vstaje proti nacizmu, tako je prav lahko mogoče izprevreči v Sloveniji domobransko prisego svojim domobranskim poveljnikom v prisego (zvestobe) Hitlerju. Pri ljudeh tako strahotne skaženosti je v resnici vse mogoče. Prav tako je bilo mogoče klanje v Kočevskem rogu ali Teharjah, tisto splošno, obrtno klanje Slovencev od strani „Slovencev" — človeških mesarjev prihuljeno zgovornega nespomina. Prav tako je mogoča sedaj tudi velika ukana. To se pravi uradno klanje, razčetverjanje revolucionarne slovenske zgodovinske resnice in zakrivanje žalostnih ostankov njenih žrtev. Valovi ukan take vrste dostikrat pripljuskajo tudi k nam v ZDA. Posebno ob obiskih nekdanjih tovarišev iz domovino. Najbolj znamenita je bila verjetno tista, po kateri je — tukaj v Clevelandu — dr. Zdenko Roter, poznani preganjalec in mučitelj slovenskih duhovnikov in škofov leta 1987 na tukajšnji katoliški John Carroll univerzi predaval o združljivosti, strpnosti, spravljivosti (compatibility) marksizma in krščanstva. Govoril je kot strokovnjak, kot profesor verske sociologije (religous sociology) na ljubljanski državni univerzi Edvarda Kardelja. Pa tudi iz svojih oznovskih izkušenj. Poznani „liberalec" ameriške zvrsti J. F. McKenna iz iste univerze mu je v Ca tholic Universe Bulletin (Oznanilo katoliškega sveta) izrazil izredno laskavo oceno. S sliko. Pokvarjenost, ki ji ni mogoče videti do dna. Kako ukane teknejo širokim ljudskim množicam! Vulgus vult decipi. Vprašanje časti V „pravni" državi s takimi standardi, s takimi merami je res vse mogoče. Vse. Razen tožbe zaradi žaljenja domobranske časti. Zato ker domobranska čast ni narodnoosvobodilna" čast. V „pravni državi" Sloveniji je prav ta narodnoosvobodilna čast zelo občutljiva zadeva. To je tista moralna čast NOB, ki temelji na „starih — človeških — kosteh" žrtev revolucije. To je moralna čast mlade slovenske države, ki je pobelila krvavi partizanski Triglav in ga posadila na svojo zastavo. Svetilnik te moralne časti pa hoče biti — vsaj tako se zdi •— borčevska organizacija. Kako je ta organizacija ponosna na svojo, izključno njeno, „čast"! Kako jo brani pred kakršnim koli poskusom, da bi jo kdo oskrunil. Kako skrbi za njeno devištvo! Kako sproti odstranjuje vsako njeno mogoče in nemogoče onesnaženje, da bi še naprej kot zvezda severnica služila bodočim slovenskim rodovom; da bi sc d ržali njene narodnoosvobodilne poti. V ta namen jeprcdplebiscitomdecembra 1992 ta borčevska organizacija zahtevala od vseh političnih strank, da izjasnijo svoj odnos do NOB, sicer da „borci" ne bodo pristali na plebiscit. Z drugimi besedami se to pravi, da brez moralne pomoči borčevske organizacije tudi plebiscit ne bi imel nobene moralne obveznosti za „Slovence". Saj je ona tista, ki v Sloveniji določa moralo. Treba je bilo pokaditi pred njeno podobo, kot za časa prvih kristjanov pred podobami rimskih cesarjev. Toda zagovornik sprave, Stanislav Klep, si jedrznil nekoliko pod vomi ti v to moralno moč in čast borčevske organizacije. Organizacija pa ga je po svojih predstavnikih tožila zaradi razžaljenja časti. Rezultat je bil, kot piše „Slovenec" z dne 20. marca 1993 izpod peresa L Žajdele sledeči: „Predsednik Senata (Temeljnega sodišča v Ljubljani) Boštjan Penko je včeraj po razglasitvi oprostilne sodbe dejal, da zasebni tožilci (Branko Jerkič, Ivan VVinkler in Marko Mrak) niso uspeli dokazati, da je Stanislav Klep v svojem pismu (v Dolu med Pismi bralcev), ko je borčevski organizaciji očital, da je bila pred plebiscitom mlačna in zato kot taka nima moralne pravice predlaga ti Milana Kučana za državno odlikovanje, imel namen razžaljive obdolžitvc. Sodnik je dejal, da je Klep v istem članku tudi zapisal, da je bila izjava borcev ob agresiji na Slovenijo rodoljubna. Tako v njegovem članku no gre samo za negativne sodbe. Te so le v tožbi, kjer so iztrgane iz konteksta. Objektivno bi lahko sicer predsta vijaležaljivadeljstva, vendar,če pogledamo celoten tekst, polemiko ter celoten potek dogodkov, ne gre za take razžalitve, da bi bile vredne obsodbe... ...Gre za politično kritiko ravnanja določene organizacije v času predplebiscitnega obdobja. Zasebni tožilci pa niso nikjer imenovani, saj je Klep pisal le o vrhu borčevske organizacije." Tako poročilo v „510vencu". Sodniki so sc spretno izognili škandalu, ki bi nastal, če bi bil vložen priziv na tožbo in bi ta postala še bolj oči vidna. Tudi po drugi strani lahko vidimo, kako gre borčevski organizaciji za njen sloves. Doslej se še ni utegnila pohvaliti, da je v svojih vrstah štela ali pa da ni štela kogarkoli izmed tistih narodnoosvobodilnih borcev, tistih tisočerih slovenskih množičnih morilcev in njihovih pomagačev, ki so narodnoosvobodilno in zaslužno opravljali svojo človeško-mesarsko službo v Kočevskem Rogu, Teharjih ali drugje. Sedaj ko je rešcncc iz brezna France Kozina objavil vsaj nekaj imen takih likvidatorjev ob njegovi likvidaciji, to je Jožeta Starca, Karla Francelja, Jožeta Gornika, Janeza Šege, Franceta Riglerja, Andreja Arka, bi se borčevska organizacija za povzdig svoje časti že morala pohvaliti, da je te in druge množične likvidatorje imela med svojimi zaslužnimi člani in jim priborila njihove krvavo zaslužno pokojnine. Saj so to imena članov ceha slovenskih človeških mesarjev, morda najbolj zaslužnega za uspeh NOB in borčevske organizacije. Pri tožbi borčevske organizacije je šlo samo za mnenje, da naj bi njena mlačnostpred plebiscitom oškodovala moralni sij vso organizacije, kakšna malenkostna, toda za njeno organizacijo tako pomembna zadeva! Kaj pa pošastni očitek meni in drugim še živim domobrancem zaradi moje prisege?! Kaj pa žalitev, katere strahotno, pošastno težo ne bi mogel jaz bolje orisati, kot je to storila Marinčičeva sama? Žalitev, ki ne leti na domobranstvo ampak na domobranec, ki so prisegali, mod njimi na mene. Prepuščam bralcem sodbo, ali je kakšna tožba zaradi žaljenja domobranske časti v sedanji „pravni državi Sloveniji mogoča. Pa najsi bo to celo ob modrem vodstvu novega „Varuha človekovih pravic" imenovanega po navodilih samega, s človekovimi pravicami tako „obremcnjenega", sedanjega predsednika države Kučana. Moralna osnova slovenske države Kot sem že dejal, zaradi budnih oči borčevske organizacije vse javno pa tudi javnopravno življenje v Sloveniji sloni na zgodovinski ukani narodnoosvobodilnega boja. Zgodovinsko resnico tam zatirajo, zasmehujejo, jo pretvarjajo, mečkajo, gnetejo, preobračajo, brcajo, »»znanstveno" prisiljujejo in posiljuje, skrunijo, onečaščujejo in izprevračajo. V taki sposobnosti so slovenski „zgod vinarji" postali virtuozi. Izraz te virtuoznosti je gotovo, kako so nastanku začetne Velike koalicije skupaj z rdečo zvezdo in kljukastim križem — to se pravi ustanovitvi Stalin-Hitlerjeve Protiimpcrialistične fronte, znali prikladiti z državnim praznikom kot Dnevu vstaje proti nacizmu. To ne velja samo za javna občila — časopise in TV. To velja za vse: za 2akonodajo, upravo in seveda tudi sodstvo. Kako naj torej jaz, rojen na slovenskem ozemlju, po rodu in duhu Slovenec a v smislu v Sloveniji veljavnih človekovih pravic brez pravice do slovenskega državljanstva, obenem pa še bivši domobranec, v takem razpoloženju, pri taki klavnici resnice, spoh dosežem kakšno zadoščenje. Ne delam si nobenih iluzij, tudi „pošastnih" ne. Vendar pa se čutim zadolženega, da pošastno legendo o domobranski prisegi izluščim iz njene ukane, iz njenega ljubosumno varovanega quasi //Zgodovinskega" oklepa in jo postavim na svetlo, na realna tla. Da tistim //neobremenjenim" točneje razložim nastanek te legende. Samo njim. Saj včasih dobim vtis, da celo nekateri ..neobremenjeni" nasedejo tej pošastni pravljici. Potreben je eksorcizem Moje razkladanje pa ne velja ne Marinčičevi, ne njenim Slovencem, tudi njeni „nedolžni javnosti" ne. Vsi ti v svojem zamaknjenju vidijo in bodo gledali še naprej samo eno: domobransko prisego zvestobe Hitlerju. Niti podtikanje izdajalstva domovine, sodelovanja s sovražnikom, kolaboracionizem naj jim ne bi bili tako pomembni kot prisega. Po Marinčičevi da je bilo vse, razen prisege nekaj splošnega, nedokazljivega. Domobranska prisega (zvestobe) Hitlerju pa da stoji kot pribita. Ob takih neomajnih prividih je vsaka, še tako rosna beseda kot bob ob steno. Proti taki pošastni obsedenosti bi bil potreben trojni eksorcizem, da jo prežene. Ne vem za njegovo formulacijo. Tudi ne poznam eksorcizma, ki bi ščitil mene pred bodočim osvobodilnoinkvizicijskim postopkom, v obrambo od Kardelja in Kidriča razodeto narodnoosvobodilne resnice. Steklega psa ne ozdraviš z zagovarjanjem, še manj s spravo. Moč črne legende Kako globoko sega moč prevare o domobrancih in o njihovi prisegi „Hitlerju" mi je zadosten dokaz moja domobranska kapa. Tukaj v Clevelandu društvo „Tabor" obhaja na svojem spominskem, v tujo zemljo precepljenem Orlovem vrhu, svečanost za žrtvami slovenske revolucije, predvsem pa za poklanimi domobranci. Četudi nisem član te organizacje, se proslave vedno udeležim. Tedaj je edina prilika, da si svojo lastno, oguljeno toda ponosno domobransko kapo svečano nadenem na glavo. Nekoč pa se mi je približal že po končani slovesnosti tudi Slovenec iz domovine. Na vsak način je kapo hotel videti od blizu. Mrko jo je pregledoval od vseh strani. Bral sem mu razočaranjeiz obraza, ko ni našel nikjer nikakršnega nacističnega znaka, samo slovensko zastavo-kokardo s kranjskim orlom. Na koncu ni znal iztisniti iz sebe drugega kot: „Spredaj bi morala imeti še Rupnikovo sliko." Ali pa na sodišču v Londonu ob razpravi proti Tolstoju. Šlo je za angleško čast—za opravičevanje vrnitve domobrancev. Kot bivši tolmač med angleško in domobransko komando v Vetrinju in zaradi svojih zapiskov od tam sem moral tja na pričevanje. Najprej je bilo treba prepričati lastnega, Tolstojevega advokata-zagovomika, da kapa v resnici nima nič nacističnega na sebi. Preden je kapo videl ni mogel verjeti, da je kaj takega sploh mogoče. 1TABOR lOO Maj• Junij 1995 Potem pa je prišla kapa pred glavno razpravo. Dobro jo je pregledal sodnik v svoji z rdečim opasani uniformi, nato zastopnik tožnika lorda Aldingtona, vsi v svojih lasuljastih uniformah, nazadnje pa še ostalih 12 porotnikov. Preobračali sojo vsi do potankosti, kot da bi iskali uši. Toda nikjer nič nacističnega, še blago je bilo holandsko. Pa še na glavo sem si jo moral posaditi, kot dokaz, da je zares moja — ne premajhna, ne prevelika. Tako vseobsegajoča je moč čme legende o slovenskih domobrancih. VI Pomen vojaške prisege Najprej moramo pomisliti na razliko med vojaško in civilno prisego. Vojaška prisega ima javno praven namen. Ta prisegajo orodje države, da prisili svoje vojake k potrebni vojaški pokorščini. Zato tam tudi ateisti lahko prisegajo pri Bogu. če sc je zapriseženec ne bi držal, ima država pravno podlago, da ga kaznuje po vojnem zakonu, lahko tudi s smrtjo. Vojaške prisege zato večinoma nihče ne opravi prostovoljno. Civilna prisega pa drži vsakega posameznika v vesti — če jo ima. Pri tem lahko spoznamo spretnost domobranske čme legende, ko daje domobranski vojaški prisegi civilni pomen. Saj pravi Marinčičeva, da je to gesta, ki da je ekstrakt, koncentrat morale. Po taki razlagi naj bi bili domobranci v vesti dolžni, da spoštujejo svojo prisego. V istem smislu se je takrat razbesnel proti domobranski prisegi tudi dr. Kuhar iz Londona. V monarhijah vojaki imenoma prisegajo svojemu kralju. V monarhiji se kralj ne menja, razen ob smrti. V republikah pa se predsedniki menjajo. Zato jim vojskeimenoma ne prisegajo. V republiki Sloveniji sedaj verjetno tudi ne. Toda Titu so svoj čas — zdi se, tudi osebno prisegali, vsaj kot pravi Marinčičeva. Če so partizani za časa revolucije bili, kot pravijo, narodnoosvobod ilna vojska, so tud i morali nekomu prisegati, saj nihče ni dolžan žrtvovati svojega življenja za karkoli že, če se prej sam ni za ta namen javno zaobljubil. Prav v tem, v obljubi za pripravljenost žrtovati svoje življenje za pokorščino in zvestovo kralju ali državi jebistvo vojaške prisege. Kdor svoje zaobljube ne izvrši je dejansko izdajalec, renegat. Država odnosno tisti, ki mu je bilo priscženo ima pravico do zadostitve odnosno do maščevanja. Vrednost slovenskih vojaških priseg zadnjih 60 let V izpolnjevanju kakšne prisege so slovenski partizani kot „vojaki" izvrševali krvoprelitje že med vojno nad lastnimi brati? Kdo in kako je zaprisegel klavce v Kočevskem rogu, Teharja h in drug je? Če pa kakršnekoli prisege sploh ni bilo, potem partizani niso bili nobena vojska v resnici samo banda, kot jih domobranska prisega imenuje. V zadnjem polstoletju ali več smo imeli v Sloveniji celo vrsto vojaških priseg. Vsebina vseh teh priseg bi bila lahko izredno zanimiva snov za resničnega slovenskega zgodovinarja. Posebno zanimivo bi bilo seveda vprašanje, pod kakšno prisego so se borili slovenski vojaki, borci za neodvisnost Slovenije tistih sedmerih usodnih dni v letu 1992, Toda od vseh teh tolikih priseg naj bi bila po besedah Marinčičeve samo ena „pošastna": Domobranska. Toda takšna, kot je nikoli ni bilo. Prisega zvestobe Hitlerja od strani vsakega nemškega vojaka Osnova za prevaro o domobranski prisegi (zvestobe) Hitlerju je na dlani: Vsak mobiliziranec v nemško vojsko je moral od avgusta leta 1943 priseči pokorščino osebno in imenoma Hitlerju. V tem obstoji posebnost tedanje nemške vojaške prisege. Ta prisega se je v slovenski prestavi glasila: Pri Bogu sveto prisegam: Da bom v vsem popolnoma pokoren Fuhrerju nemškega rajha in ljudstva, Adolfu Hitlerju, vrhovnemu poveljniku Wehrmachta in da bom kot hraber vojak vedno pripravljen, da žrtvujem svoje življenje za to prisego. To se pravi: vsak nemški vojak (oficir, general) je bil dolžan zvestobo in pokorščino Hitlerju. Nihče se tej prisegi ni mogel izogniti. Tudi Slovenci, ki so bili mobilizirani v nemško vojsko no. Tudi dr. France Bučar ne, če je bil, kot pravi, jeseni 1943 zares prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Kot kasnejši oznovcc pa naj bi to prisego usmeril proti tistim, ki niso prisegli zvestobe Hitlerju, to se pravi proti domobrancem vračanim skozi Dravograd. SSovci so prisegali še bolj odločno: Adolf Hitler, Fiihrer nemškega ljudstva: prisegam zvesto in vemo pokorščino do smrti tebi in vsem, ki jih boš postavil nad menoj. Tako mi Bog pomagaj! Zgodovina prisege zvestobe Hitlerju Za razumevanje prevare z domobransko prisego je primemo, da si to zgodovino prisege Hitlerju prikličemo v spomin. Nemška prisega je imela, polog Hitlerjevega samoveličanja, tudi svojo zanimivo zgodovino. Hitler je postal ministrski predsednik zvezne nemške države pod predsedništvom maršala Hindenburga po demokratskih volitvah v januarju 1933. (Podatke o tem jemljem v glavnem iz dokumentov v knjigi Louisa L. Snyderja: Hitler's Third Raich — A Documentary History). Preobrazba Nemčije je hitro sledila. 1933 30. junija: Gleichschaltung — centralizacija kulturnega in propagandnega delovanja. 1933 14. julija: Vse opozicionalnc politične stranke ukinjene. Njihovo delovaje postane kaznivo. 1934 30. januarja: Reorganizacija nemškega rajha. privilegiji posameznih nemških držav ukinjeni. Vendar je bil ta razvoj še prepočasen in premalo odločen za radikalne elemente v njegovi lastni stranki. SA (Sturmabteilungen), to se pravi — Rjave srajce, so pod vodstvom svojega vojvode Ernsta Rohma pripravljale upor proti Hitlerju. Zvezo z vojsko naj bi opravljal zanje general Kurt von Schleicher, predsednik zvezne vlade pred Hitlerjem. Na predvečer pripravljenega upora pa je Hitler 30. junija 1934 osebno in nepričakovano aretiral Rohma, njegovi privrženci, večinoma SSovci TABOR 4 CQ Maj-Junij 1995 1 03 pa ostale glave zarote. Bili so takoj ustreljeni ali pa so naredili samomor. Med ustreljenimi je bil tudi general von Schleicher. Hitler si jena ta način zagotovil oblast. Edina nevarnost je prihajala še od vojske, kar je nakazovalo ime generala Schleicherja v zvezi z uporniki. Medtem pa je umrl 2. avgusta 1934 predsednik države Paul von Hindenburg. Za pričakovano smrt pa je Hitler imel že pripravljen dekret vlade, po katerem se združita dve funkciji predsednika države in predsednika vlade. S smrtjo Hindenburga je ta dekret stopil v veljavo. Z istim dnem pa je Hitler potom svojega vojnega ministra von Blomberga zahteval, da vsak vojak priseže tako kot sem zgoraj navedel. Od 20. avgusta 1934 naprej je moral podobno prisego položiti vsak državni uradnik. V zgoščenih besedah povedano je na ta način Hitler postal absoluten gospodar vse Nemčije. Komu naj bi prisegli domobranci? Vsak, ki si je bil količkaj v svesti Hitlerjeveabsolutneoblasti vNemčiji, si je zato na vprašanjekomunajbi prisegli domobranci, lahko celo v dobri veri odgovoril: komu drugemu kot pa Hitlerju. Saj drugačna prisege v Nemčiji, s tem pa tudi na ozemlju okupiranem po nemški vojski ni bila mogoča. V dobri veri pravim. Tisti pa, ki so prikazali to podmeno, ki se je sama vsiljevala kot dejstvo — med „širokimi ljudskimi množicami" še bolj pa zunaj, v Londonu, med jugoslovansko kraljevsko vlado, kjer je pri njenem prosjačenju pred Angleži ta novica domobrancem napravila največ škode. VII Resnična domobrančeva prisega Besedilodomobranske prisege na Stadionu naj bi bilo sledeče: Prisegam pri vsemogočnemu Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom ramo ob rami z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje Velike Nemčije, SS četami in policijo, vestno izvrševal svoje dolžnosti za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope proti banditom in komunzimu ter njegovim zaveznikom. V tem boju sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Pravim ^besedilo naj bi bilo" ker se sam ne spominjam besedi o SS četah in policiji. Čisto verjetno pa so bile sestavni del prisege. To bi bilo nekaj samo po sebi umevnega, saj so te tudi stale pod vrhovnim poveljstvom vodje Velike Nemčije. Zakaj so bili domobranci izvzeti od prisege zvestobe Hitlerju Kot sem že prej navedel je bila prisega Hitlerju na nemškem ozemlju neizogibna. Zaradi tega sem sam pri sebi že prej večkrat razglabljal, kako to da je bila domobrancem prililanjena vsaj prisega Hitlerju, četudi prisiljena. Saj smo na skoro vseh drugih poljih morali požirati marsikaj samo zato, da do nemškega poraza opravimo svojo slovensko dolžnost in ustavimo puščanje slovenske krvi. še danes mi ni jasno, kako jedo te prisege sploh prišlo in kdo je nakazal ali ukazal besedilo prisege. Toda najprej sem si laskal, da jebila ta prisega, na ozemlju okupiranem po Nemcih edinstvena. Nikjer drugje da ni bilo prisege, kjer bi bilo Hitlerjevo ime izpuščeno. To so pravi, da so njeni predlagala ali pa ukazovalci vedeli, da bo pri domobrancih prisega Hitlerju naletela na odpor, ki bi v tistih časih vsaj nekaj že pomenil. Potem sem si predstavljal generala Rupnika, ki da je znal od Nemcev doseči tako olajšanje domobrancem. Dandanes si pa mislim, da je bilo za obliko prisege odločilno dejstvo, da so bili domobranci vojaki odnosno policija na ozemlju, ki je bilo med Hitlerjem in Mussolinijem politično prisojeno Italiji. Če je bil Hitler ali kdo iz njegovega ožjega kroga tisti, ki je hotel to prisego, potem iz obzira do Mussolinija ni mogel narekovati prisege, kjer bi vojaki ali policisti italijanskega ozemlja prisegali njemu. Kvečjemu poklapanemu Mussoliniju. Zanimivo bi bilo seveda vedeti, kako so prisegli gorenjski domobranci, če so sploh prisegali. VIII Kolaboracija: Kdo je pomagal komu — domobranci okupatorju ali okupator domobrancem Pri vsej prisegi sem pravzaprav držal figo samo pri besedah o nemški oboroženi sili, tej pa pod vodstvom neimenovanega vodje velike Nemčije. Četudi samo z „ramo ob rami" — enakopravni z njo, ne pod njeno komando. Tukaj je bila tista prisila, ki je prisego naredila moralno neveljavno. Za vse ostalo bi pa prostovoljno prisegel še dandanes. Pri vsej prisili pa je prisega vseeno javno izrekla, da domobranci tudi na zunaj s prisego nismo bili podrejeni nemškim ali celo nacističnim interesom. Da se bomo, kot smo se že dotedaj, še naprej borili proti banditom in komunizmu ter njegovim zaveznikom, ker je bila to osnova našega nastanka in naše borbe od vsega začetka, ne pa okupatorjeva želja ali ukaz. Z drugimi besedami je tukaj očitno vpra šanje kolaboracije. Domobranci smo imeli svoje namene. Naše, slovenske namene. Pri tem so nam pa Nemci pomagali, so oni kolaborirali z nami. Mi se nismo borili za zmago nacizma, nismo mi kolaborirali z njim za njegovo svetovno nadvlado, ker smo vedeli, da bo izgubil. Borili smo sc samo za poraz krvavih partizanskih protislovenskih morilskih sil. Pri tem pa nam je, na srečo, pomagal okupator, ker drugega ni bilo. Kolaboriral jo on z nami, ne mi z njim. Tudi je domobranska prisega veljala proti banditom in komunizmu ter njegovim zaveznikom. Zavezniki komunizma pa niso mogli biti drugje, kot na Titovem jugoslovanskem jugu. Churchill in Roosevelt sta bila zaveznika Stalinovih vojsk, ne pa zaveznika njegovega komunizma. Kratek povzetek Vesna R. Marinčič v svojem prispevku v 13 številki Zaveze neresnično in pošastno predstavlja svoječasno domobransko prisego kot prisego Hitlerju in kot opravičilo za klanje v Kočevskem Rogu. Takšno predstavljanje je samo ena od tistih ukan, ki proslavljajo narodnoosvobodilno borbo in sramotijo domobranec. Nakazal som s primerom državnega praznika Dneva vstajo, kako lahko je skovati za naivne ljudi takšno proslavljanje ali pa črno legendo o domobranski prisegi. Pri lažnem pretvarjanju domobranske prisege je še pomagala resnična prisega Hitlerju od strani nemških vojakov na nemškem ozemlju. Za boljše razumevanje sem podal to prisega in njeno zgodovino. Na koncu pa sem podal resnično besedilo domobranske prisege s katerim je zavrnjena pošastna teza Marinčičeve. ,,Prisegli smo zvestobo Bogu in Sloveniji." . . V KOMUNISTIČNI ZLC ICINCI In NJIHOVI NJinvvi SODELAVCI Na izjavo gospe Spomenke Hribar dne 23. marca 1991 v Buenos Airesu, „da republiški javni tožilec ne more nikogar obtožiti, dokler ne dobi konkretne prijave proti morebitnim osumljencem", posredujemo imena nekaterih komunistov-morilcev in njihovih soodgovornih za umore: EDVARD KARDELJ rdeči minister — sodnik in rabelj slovenskega naroda. IVAN MAČEK- Matija - V svojstvu poveljnika OZNE odgovoren za mučenja in u more v ča su od govornega mesta med revolucijo in po vojni. Poveljnik partizanov od 1. 10. 42 do 13. 7. 43. POLAK BOJAN-Stenjka - PovcljnikSKOJ-a v maju 1945. Odgovoren za likvidacije po vojni vrnjenih iz Vctrinja indoma arestiranih. MITJA RIBIČIČ - Polkovnik OZNE v maju 1945. Odgovoren za umore. Te je „prakticiral" že med revolucijo na Pohorju in Koroškem! ŠKULJ JOŽE - Komandant taborišča v Teharjah. Odgovoren za mučenja in številne smrti v taborišču. TURNHERR TONE - Primož - Poveljnik partizanov v Teharjah in CIBIK LEON - Politični komisar v Teharjah. Oba odgovorna za vsa nasilja, mučenja in smrti v taborišču. RAJČIČ STANE - Poveljnik v mučilnicah v Št. Vidu in KOGEJ - Vasja - Politični komisar v Št. Vidu. Oba odgovorna za vsa nasilja in smrti v taborišču. KIDRIČ ZDENKA - Vodja likvidacij in atentatov še med revolucijo. AVBELJ VIKTOR - Poveljnik VDV-VOS 1941 /42. AMBROŽIČ LADO - Novljan - Polkovnik OZNE. JANKO URBANC - Srečko - Politični komisar Kokrškega odreda. Osumljen poboja s sekiro desetih slovenskih četnikov, ki so prišli na pogajanje s partizani. NACE MAJCEN - Taras in VINKO ROBEK - Kriva smrti žrtev iz Št. Ruperta: župnika, kaplana in civilistov ter mučenja in smrti četnikov: Jakoša, Širaja in Stanovnika ob pogajanju s partizani. CEPINARJEV ŠTEF, HOČEVAR IVAN, PUHAR ACO in STRAUS LUKA - Skupina likvidatorjev v območju: Kranj, Škofja Loka, št. Vid. STANOVNIK JANEZ - Član VOS-a, atentator dr. L. Ehrlicha. FRANC STADLER - Pepe - Atentator slovenskega bana dr. Marka Natlačena. Pozneje je postal namestnik Bojana Polaka (VDV-SKOJ). MORE IVAN - Žan - Komandant II. bataljona Dolenjskega odreda, morilec Mokronoga in okolice. FRANC PIRKOVIČ - Morilec Šentjernejske doline. Majnik janez, BRODAR LOJZE - Ahac, SOKOLO JOŽE - Likvidatorji Bele krajine. ČONČ PRLEK - Morilec pri Sv. Križu in okolici. STANKO KNAP in STANE SEMIČ - Daki - Morilca pri Krimski jami. Krvavi peči in na Rogu. FRANC TAVČAR - Rok - Likvidator v Dolomitih. dušan Bravničar, ŠTEFAN BRAJNIK, MIHA BABNIK - Morilci v okolici Dravelj. ZGONC VASJA - Poveljnik brigade likvidatorjev v Rogu, pod vodstvom KNOJ-a Bojana Polaka - Stenjke. MOJŠKRC VINKO - Jesen, STANE NOVAK, MAKS GALETTI - Morilci v občini Dobrunje. Brata MARENČE!, LAKNER (čevljar) - Morilci pri Brezarjevem breznu. Lista partizanskih morilcev je še zelo nepopolna. Prosimo vse Slovence, ki so jim znana še druga imena, da nam jih sporeče s kratkim opisom. Hvala lepa. Mitja Ribičič: Poklicni rabelj rdeče Ivan Maček-Matija: Krvoločna zver v človeški podobi. j us tiče. Krvavi cilj KPS je bila zmaga boljševiške revolucije.Nujna maska za naivne in dobromislcče sta bila OF in NOB. Dokaz je zaupen ukaz CK KPS, ki so ga dobili pri komunističnem kurirju, ujetem pri Kočevju. DaklaraelJ« CK - EPS K poBiTM KrJ j« CK *nvT«1 aledtCe •tallBCai CK **ved« Id povdarj« da Ja pri padanja« polltlgnap pololajtt . _ aad libaraloi.krieaaaklad •oolallstl in oatnllal politično uaaarjoni«! alaaanti ▼ OP. CK aa dalja tavodo da aa more r.i prrdračar rarolucija prenahntl s »na« ka eVupnootjo * maBčonnklml alamantl v OPt ker eo to iBključaoo oa4o protl-ravotucionaroi In taki alemrnti ki PO it korietolJublJa prodali preje prepričanja, in Ptreaa to cosporiotrom v novi kapitalistični drlarl in ki nimajo nooencftn rotumavanja ta dnlovni ovot. f pravaia ppotnonju padanja ravoluoionom« oituaoljp CK oklene da ao Itved* nledača naprakllena ukreppfkl ao potrobni da oe tmagovlto itvodo tevolucljot I. ) Vol rodi talji r OP,ki pripadajo kokOnl malCanakl patri op morajo likvidirati. e.) Val rplapoaastnlkl •kapltallatl.lnduntrljel in tnij.akl pp aorajo likvidirati. J. ) Val rodi tal ji in funkoionirJi medCunnklh atrrmk,ki nlao na dolu m OP ali pn pri NOV ia kateri na bodo likvidirani tam,na morajo likvidira-> 41. 4.) Vna rod)tal Ja bala **rd* aa moro likvldlrotl. 6.) Vq« voditelja plava nar-ia aa mora likvidirati. 0.) V*a 53-ovoa in nantapovoa aa,mora likvidirati. V./ Vsa intalaktualoa,Otudanta inr kavarniftka politlCarja aa aiora likva diraVI. 6.) Vop dubbvnika.kl ao ar lajuvlit rvotl dalovntru.sa moro likvidira« tl. tl.) ta# blvfla jugoslovanske oficir Ja. tudi ona ki ao pri NOV, aa mora. Capreti. la.J V p o duhovnika no mora zapreti. Cerkva oatanejo zaprto,lote aa ne o one rudltl.^ep^ennllje oe orne izvajati oamo na dniglh cerkvenih posestvih. 11.) Van vojudko odposlnnotva kapitalističnih drlnv,kl at nrUmJajo pri« HOV,ne nora prlulllt! da od po'.ujejo. Vsak dolnji razgovor Ja prepovedan. 1C.) Vns osebe,ki te proti vi jo nodsau oavobodilnnau boju oe nora fte on« dsj tajno odpel jati in predati HOV. Inte os ooro likvidirati oaao v oluča-Ju oko to nlluacijo ali pa zunanji pololtj zatitevata. 19.) Vrl eedčanskl časopisi na amsjo izhajati. Radloaparata oa mora takoj odvrotl. 14. ) Vsi Javni tiradi in voe Elvljensko valns uotanove kakor tudi prometna sredlčCti 'S morajo takoj zaoentl z oddelki MOV. 15. ) Vel ti ukrepi ss morujo izvesti na dan,ki bo zato določon. 10.) Vso likvidacije morajo izvrfliti pooebni oddelki partija. Panrtljoka organizacija na tarami In v oddelkih HOV morajo nkrbstl za rnjntioljo tajnost teh navodil. Sima poJvalnoJCil atarl člani, funkcionar Ji jutrtijs.aaajo .vtdatl »a ta navodila! 'aano*lI ao žoloZanT zo določitov krlvoav. Samo aa organlzaoija partljol Sivela aoclnllatlčna revolucija! t^vio 8talin,vodja vsega delovnega ljudstva! V 3a CI - KPSi EDVARD KARDELJ, minister-morilec 22. junija 1941 seje začela vojna med Sovjetsko zvezo in med Nemčijo. V začetku je Sovjetom slaba predla. Kominterna je tedaj dala zapoved, da morajo komunistične stranke po vsej zasedeni Evropi začeti z uporom proti Nemcem. Treba je bilo za vsako ceno rešiti komunistično Rusijo, tudi če se posamezni narodi po Evropi pri tem uničijo. Slovenci smo tedaj za svoje politično delo doma dobivali navodila od svojih zakonitih zastopnikov v tujini. Odondot so prihajala svarila, naj ne začenjamo z nepremišljenim uporom tedaj, ko nam še nihče ni mogel pomagati in ko konca vojne ni bilo še nikjer videti. Če hočemo sebi dobro, naj bomo pri miru kakor drugi zasedeni narodi — Čehi, Danci, Belgijci, itd. Znamenje za vstajo bo o praven času prišlo iz Amerike in od drugod. A Kardelj je od Kominterne dobil drugačno zapoved: tudi v Sloveniji se mora začeti upor, odnosno komunistična revolucija pod krinko upora proti okupatorju, in to za vsako ceno! A s to rečjo je bilo težko. Če bi bila vstajo razglasila Komunistična partija Slovenije sama, bi je ne bil nihče poslušal. Prvič zaradi tega ne, ker ona in njeni voditelji niso v našem javnem življenju pomenili nič; drugič pa, ker komunistom, ki so še do včeraj bili Hitlerjevi zavezniki, ne bi nihče verjel, da se bore za kake narodne cilje proti tistemu, kateremu so do tedaj poljubljali škorenj. Kardelj je vse to vedel. Zaradi tega si je izmislil zvijačo, ki naj bi mu za cilje komunizma pomagala vsaj nekaj lahkovernih Slovencev. Osvobodilna fronta — Kardeljeva krinka za komunizem Ta zvijača je bila Osvobodilna fronta. Slovencem ni niti na misel hodilo, da bi se šli borit za komunizem in revolucijo. Zaradi tega jih je bilo treba z lažjo in pretvezami prepričati, da se bore za nekaj drugega. Recimo za osvoboditev in rešitev izpod tujega jarma, katerega so vsi Slovenci le težko držali na vratu. Organizacija, ki naj bi ta boj vodila, bi morala biti na videz povsem narodna in sprejemljiva za vsakega Slovenca, v resnici pa naj bi bilo le drugo ime za Komunistično partijo. Kardelj je v ta namen zbral okoli sebe nekaj vodilnih slovenskih komunistov, poleg njih pa skupino drugih, bolj ali manj znanih ljudi, pripadnikov drugih političnih skupin. Po večini so to bili razni nezadovoljneži, ki so po svojem mišljenju in po svojem srcu vsi bili če že ne komunisti, pa komunizmu zelo blizu. Drugi spet so mislili, da se bodo s pomočjo komunizma prikopali do politične veljave, ki bi si je zaradi svoje nesposobnosti sicer po redni, demokratični poti nikoli ne mogli pridobiti. ' I Ta skupina ljudi, ki niso v slovenski politiki predstavljali ničesar, se je julija 1941 proglasila za „Osvobodilno fronto slovenskega naroda". Osvobod ilna fronta je bila ena največjih in najbolj krvavih sleparij, ki si jih je Kardelj privoščil na račun ubogega slovenskega naroda. Kardelj je z Osvobodilno fronto hotel doseči naslednje cilje: 1. dobiti krinko, pod katero bodo komunisti vSloveniji lahko neopazno izvedli rdečo revolucijo in sicer šemed okupacijo, ki jim bo delo olajševala. Zavedal se je, da bodo okupatorji podpirali, ali pa vsaj trpeli, vsako organizacijo in vsako gibanje, ki bo Slovence cepilo in jih zavajalo v medsebojni boj, zaradi česar se ne bodo mogli združiti v enoten odpor proti tujcu in njegovemu nasilju; 2. s tem zagotoviti Partiji monopol na odpor proti okupatorju: to se pra vi, monopol na geslo, pod ka tcrim bi se Partija pod krinko Osvobodilne fronte politično in vojaško organizirala. S tem je Kardelj za vsako ceno hotel preprečiti, da bi se v Sloveniji ustanovila kaka druga organizacija, ki bi se res borila proti okupatorju ter si tako pridobila politično in vojaško legi timacijo, da ob koncu vojne prevzame vdomovini oblast in tam uvede drugačen politični red, kakor pa so ga komunisti hoteli imeti; 3. proglasiti Osvobodilno fronto za edino zakonito oblast v Sloveniji, kateri mora biti pokorno vse; 4. vse tiste, ki se ne pridružijo Osvobodilni fronti, proglasiti za izdajalce ter jih potem kot „zakonita oblast" pobiti — to je, pobiti vse nevarne nasprotnike komunizma; 5. s praznimi in vojaško nepomembnimi nastopi dražiti okupatorja, da bo začel divjati nad Slovenci, jih pobijal, jim požigal domove ter jih odganjal v koncentracijska taborišča. S tem bodo v Sloveniji nastale TABOR A 7Q Maj-Junij 1995 I / U razmere, zaradi katerih bodo ljudje prisiljeni iti v gozd, med partizane, množit komunistične vrste ter sami sebi kopat grob. Kardelj se je namreč dobro zavedal, da s samo propagando, brez tuje pomoči, Slovencev do tega ne bo mogel pripraviti 6. za vsako ceno in z vsemi sred stvi zagotoviti Partiji popolno vodstvo nad Osvobodilno fronto; zagotoviti ji vodstvo v partizanskih odedelkih; zanetiti državljansko vojno pod pretvezo boja proti „izdajalcem"; pobiti tako čim več nekomunističnih Slovencev, ostale pa zastrašiti in tako pripraviti vse potrebno, da bo Partija ob koncu vojne prevzela v Sloveniji vso oblast ter našo deželo spravila pod jarem sovjetskega imperializma; 7. prepričati z lažno propagando tujino, da se edino Osvobodilna fronta v Sloveniji bori proti okupatorju ter si zagotoviti moralno, denarno in vojaško pomoč Amerike in Anglijo, ki bosta tako sami pomagali postaviti na noge nevarnega bodočega sovražnika v Srednji Evropi in oborožiti najbolj izpostavljeno prednjo stražo sovjetskega imperializma. ,,Boj proti okupatorju" Kardelj je bil tedaj edini človek v Sloveniji, ki je imel v rokah tajno, upeljano, dobro razpredeno in izurjeno organizacijo za podtalno politično delo — partijsko mrežo, ki seje na tako delo pripravljala že leta in leta. Ta je začela z organiziranjem Osvobodilne fronte, z zbiranjem orožja in denarja ter s propagando. V jeseni 1941 je Kardelj napovedal „boj proti okupatorju". Napovedal ga je tako, da je v Ljubljani in na deželi velel pobijati — Slovence. Začeli so se atentati in umori, ne Lahov ali Nemcev, marveč takih Slovencev, ki so že sami, brez Partije, organizirali boj proti okupatorju na narodni, nekomunistični podlagi, in pa umore tistih, ki so ljudstvo odvračali od komunistične Osvobodilne fronte in bi bili sposobni organizirati odpor proti njej, če ne prej, pa vsaj ob koncu vojne. S tem bi preprečili, da bi v Sloveniji zavladal komunizem. Prve žrtve Kardeljeve Osvobodilne fronte torej niso bili Nemci ali Italijani ali Madžari in njihovi pravi hlapci, marveč pošteni Slovenci. Najprej so komunisti začeli z atentati na bivše višje časatnike (npr. general Rupnik), potem na znane nacionaliste (npr. inž. Emcr), nato na podjemike (A. Praprotnik), nazadnje na vse, ki so si upali z besedo ali dejanjem upreti komunistčnemu nasilju. Med temi šobili zlasti katoliški 1 tabor IOU Maj-Junij 1995 duhovniki, kakor npr. dr. L. Ehrlich, člani katoliških organizacij in vidnejši ljudje iz nekomunističnih političnih skupin, bodisi liberalnih, klerikalnih ali socialističnih. Kardelj je vse te ljudi proglasil za izdajalce in to brez dokazov. Po ogromni večini so to bili sami ljudje, katerih nacionalna preteklost je bila neskončno bolj čista od njegove. Kogar Kardelj ni mogel spraviti s sveta po svojih biričih, ga je po svojih zaupnikih, ki so sedeli po vseh laških komandah, spravil v roke Italijanom. Zadosti je bilo, da so komunistični ovaduhi človeka označili kot nacionalista, kotprijatelja Amerike in Anglije, ali kot—komunista, pa je romal v koncentracijsko taborišče ali pa pred okupatorske puške — kot talec. Kakšen je v resnici bil ta Kardeljev „boj proti okupatorju", najbolj zgovorno priča naslednji dogodek: Maja meseca 1942, potem ko je Osvobodilna fronta dala v Ljubljani in na deželi pobiti že na stotine zavednih Slovencev in ni bil varen življenja nihče, kdor je bil znan kot nekomunist, so so fašistovski generali in ministri mimo in nemoteno sprehajali po ljubljanskih ulicah. Nikomur se ni skrivil niti las na glavi. Osvobodilna fronta se je na moč varovala, da bi s kakim nepremišljenim dejanjem ne spravila Lahov, svojih najboljših zaveznikov, v slabo voljo. Tedaj se je prvič in poslednjič zgodilo, da je mlad, nepremišljen komunistični atentator na lastno pest vrgel bombo v restavracijo pri „Levu" v Ljubljani. Tam so tedaj jedli fašistični uradniki. Pri atentatu jo bila ubita fašistka Gabriela Rea. Lahi so za to postrelili dvajset nedolžnih, po večini nekomunističnih Slovencev kot talce. To je bil edini atentat, ki ga je neki član Osvobodilne fronte naredil brez Kardeljeve vednosti in odobritve in povrh vsega proti okupatorjevim ljudem. Vse umore in atentate je tedaj naročal in določal Edvard Kardelj. Ko je ta človek, tedanji poglavar VOS-a, poznejše OZN-e, zvedel, da je v Ljubljani bila po nesreči ubita neka fašistka — kaj je naredil? Ali je atentatorja za to pogumno dejaje, za ta prvi in edini nastop Osvobodilne fronte proti okupatorju v Ljubljani, pohvalil? Kaj še! Zdivjal je, ko da so ubili kakega vodilnega komunista. Svoji namestnici v Ljubljani „Marjeti" (s pravim imenom Zdenki Amičevi, ženi drugega komunističnega prvaka Borisa Kidriča, ki je vodila rdečo morilsko tolpo v Ljubljani) je 8. junija 1942 pisal takole: „Zadeva pri »Levu« je politično ponesrečena... Treba je vedeti, koga boš likvidiral... Treba je računati z malomeščansko mentaliteto in z — TABOR 4 Q H Maj-Junij 1995 1 0 1 Italijani, ki so tu posebno občutljivi... Dali smo z likvidacijo neke brezpomembn babe fašistom v roke orožje za hujskanje proti nam. In sploh, tak način individualnega terorja, kot je tu, ni v našem običaju. Po »Levovski« akciji nimam zaupanja, da se tudi tu ne bo zgodila slična svinjarija..." Brezarjevo brezno— grob poklanih domobranskih ranjencev narodno osvobodilna vojna! Na sodbo slovenskega naroda se Kardelj ni oziral, pač pa se je bal, kaj bodo rekli in mislili Italijani, proti katerim se je baje boril! Zaradi tega dogodka se Kardelj kar ni mogel potolažiti in je Marjeti nekaj dni kasneje pisal še enkrat: „Glede akcije pri »Levu« seje točno to zgod ilo, kar sem občutil, ko sem slišal prve vesti in sem ti tudi pisal. Akcija je za vas v vsakem oziru hudičevo ponesrečena in bo imela še težke posledice. Kako sle se mogli odločiti za kaj takega, ne da bi se bili prej posvetovali z menoj? Jaz sem vam vse izrecno spooročil, na koga vrzite težišče (na Slovence seveda, op. pisca) v pismih tebi in ustmeno v razgovoru z Marjanom. Je velika razlika med akcijo in akcijo. Mi ne moremo pozdravljati takih sredstev..." Zdrugimi besedami, Osvobodilna fronta nemorepozdravljati atenatov proti okupatorju, namen njenih akcij je uničevanje Slovencev. Ne samo, da je poglavar Os vobod ilne fronte—ki se je baje borila proti okupatorju — ta atentat ostro obsodil. Zgodilo se je celo nekaj drugega. Fašistovska policija v Ljubljani ni prej nikdar „mogla" zaslediti in prijeti nobenega komunističnega morilca, pa naj je bil ubit še tako nedolžen in še tako pomemben Slovenec in dasi je dobro vedela, kje je treba ubijalce iskati. Atentatorja na fašistko Rco pa je ista policija imela v rokah že po nekaj dneh; seveda potem, ko so bili talci že postreljeni. Komunistična morišča. PREGLED POKOLA VRNJENIH MAJA 1945 IN POBITIH MAJA IN JUNIJA 1945 Datum Enota Kraj predaje Štev. Mučeni Pobiti 9. 5. Bolniški vlak - ranjenci Radovljica 150 Ljubljana Brez. brezno maj-jun Razkropljena skupina domobrancev Dolina Krke 1.800 Novo mesto Kočevski Rog Gorjanci 10.5. Na Dravskem mostu ujeti Borovlje 650 Kranj-Ljub. Kočevski Rog 11.5 Skupina begun, z vozili Tržič 550 Kranj-Škof L. Crngrob 24.5 Spremljevalci konj Podrošca 50 Št. Vid Kočevski Rog 27.5. Tehnični bataljon - major Škof - policija ppolk. F. Šturm Podrošca 800 Kranj-Škof L. Kočevski Rog 28.5 4, polk major Mehle in stot. Pavlič Podrošca Pliberk 3.000 Kranj-Št. Vid Teharje Crngrob Kočevski Rog Hrastnik 29.5 3. polk major Kunstelj ppolk. Stamenkovič stotnik Hočevar Pliberk Podrošca 3.000 Kranj-Št. Vid Teharje Teharje Kočevski Rog St. Hrastnik 30.5. 2. polk ppolk. V. Rupnik major Rihar stotnik Šušteršič Pliberk 2.800 Teharje Teharje Huda jama Hrastnik 31.5. 1 polk ppolk. Cof (delno) poveljstvo se ni vrnilo Pliberk 500 Teharje Teharje Huda jama Hrastnik 13.300 Spoved domobranca Če je odpuščanje odpoved maščevanju in rcvanšizmu, sem že zdavnaj odpustil. Če je odpuščanje mir vesti, ki v duši radovoljno sprejema vse preizkušnje trpljenja — ne kot kazen nasprotnika — temveč kot čašo pelina slovenske Kalvarije za vstajenje domovine v resnično svobodo in demokracijo, sem že tudi odpustil. Če je odpuščanje mir vsem žrtvam, odpuščam. Če odpuščanje terja zase tudi tisti grozni večer, ko so mi — jetniku — poželjivo odvedli dekle, katere jok in klice na pomoč so udušili s silo, bom morda kdaj odpustil. Če pa odpuščanje terja tudi nasilje komunizma, ki me je prisilil, da sem v obrambi vzel orožje in streljal na brata — Slovenca, tega komunizmu ne bom odpustil nikoli! Kondor Nad breznom: kakor tudi mi odpuščamo..." MNENJA ,W DEJSTVA Justin Stanovnik: „Dokler ne bo celovite sprave, dokler država ne bo javno obsodila revolucionarnega nasilja in nosilcev tega nasilja po letu 1941, ni mogoče govoriti o koncu državljanske vojne. Ta, ki še naprej traja, je glavna ovira, da svoboda in demokracija „dosežena" pred nekaj leti, še vedno nista tisti, kar smo pričakovali." (Družina, 2H. 2. 95) Tine Velikonja: „.. .Razmeroma malo domobrancev je padlo v boju. Povsod pa prevladujejo pomorjeni po koncu vojne. Na dan prihajajo tudi imena deklet in žena, ki so bile pobite na Teharjah (Dekleta in žene so bile odpeljane s tovornjaki kot domobranci in končale prav tam. op. ured.) Nikjer pa ni imen teharskih dojenčkov, ker seveda prinaša dvom o verodostojnosti pričevalcev o njihovem pomoru." (Intervju Iva Žajdela -„Slovenec", 14. 2. 95) Franc Krže, mladoletni domobranec, ki je preživel Teharje: „Konec maja sem bil vrnjen iz Vetrinj v Teharje. Po približno šestih tednih bivanja v taborišču je mene in tri druge domobrance poklical stražar in nas odpeljal na delo. V baraki izven taborišča, vedno pod stražo, sem s sotrpini na surov način moral čistiti stranišča. Po tem delu so nas peljali izza barake. Tam smo morali pograbiti dve tragi — nosilnici za prašiče. Po približno 50 metrih sem nenadoma zagledal otročje perilo, cunje. In samo dober meter od tega sem zagledal mrtvo punčko in potem še ostale mrtve, razmetane dojenčke. Dojenčki so ležali v krogu kakih osem metrov. Stražar je dal nalog naložiti dojenčke na trage. Osebno sem položil na trago mrtvo, krvavo punčko in še dva otročka. Moj kolega je napravil isto. Prav tako nosilca drugih trag. Te mrtve dojenčke smo odnesli v malo pobočje, kjer so bile jame, deloma napolnjene s trupli. V jamo smo iz obeh trag stresli mrtve dojenčke. Potem smo šli nazaj še po ostale. To pot smo poleg dojenčkov morali pobrati tudi otročje perilo. Računam in jamčim, da smo na ta način pokopali najmanj 20 dojenčkov. Ko smo po drugi rundi zmetali dojenčke v jamo, mi je stražar ukazal: „V jamo!" Vanjo sem se spustil. Ko sem bil notri, mi je stražar ukazal, naj poravnam trupla. Ko sem to napravil, sem se s težavo spravil iz jame. Ko sem prišel iz jame smo z eno lopato in z rokami nametali malo zemlje v jamo. Še ob jami nam je stražar zagrozil: „Ako bo kdo zinil eno samo besedo o tem, kaj ste delali, vas bomo našli in takoj postrelili." (Izjava pod prisego, podpisana v moji prisotnosti 16. 4. 1993 v New Market, Ontario - dr. Peter Urbanc, javni notar.) Ivan Korošec: „.. .Obupno je stiskala mlada mati dojenčka k obrazu, kot bi ga hotela prilepiti nase. Njen pogled je bil divji, kot pogled ranjene zveri in blazni jok je prehajal v histerijo. Ko so izropali vse otroke in jih stlačili v bolniški avto in tovornjak, so se z njimi odpeljali. Čakali smo, da pridejo še po dojenčke. Pa avtomobila ni in ni bilo. Jokali so in se zvijali na pekočem soncu, dokler jim ni izsušilo grla, da so v omotici utihnili... .Šele sredi popoldneva so voz z dojenčki vpregli in zgubil seje za barako. Bili smo prepričani, da so tudi te odpeljali v kak dečji dom." (Knjiga Teharje — krvave arene, str. 115/116) Marjan Vidmar: „Rakasto tkivo stranke LDS je prepletlo vse dele slovenske države, od gospodarstva, do negospodarstva in to, do take stopnje, da je ogrožen njen obstoj. Strmoglavili so Peterletovo vlado in od tedaj, zlasti pa šeod volitevvletu 1992lahko Drnovškova LDSob pomoči Združenelistein Jelinčičeve SNS ter tihi privolitvi Krščanskihdemokratov počne, kar se ji zahoče. Dobro ve, da je denar oblast, zato so njni predstavniki zavirali lasminjenje tako dolgo, da je večji del dnižbenelastnineprešel neposredno ali posredno v roke LDS. Ni je države v Evropi, ki nebi pobirala davka od dobička, pridobljenega iz kapitala, od prodajo vrednostnih papirjev, razen našepreljubeSlovenije, vkateri vlada in gospodari LDS,ki kotstranka podjetnikovinpodjetnežev dela v svoj prid." („Slovenec", 25. 2. 95) Franci Feltrin: „Ljubezen do domovine je žal še vedno tujek v naših šolskih učbenikih in klopeh. Zato je spor, verouk v šolo, ali ne, samo zavestno speljevanje javnosti tja, kjer težava je. Saj imamo še vedno učbenike, kjer ni opaziti, da je Slovenija postala samostojna država." („Slovenec", 25. 2. 95) Uvodnik „Tret ji dan": „Najhujši problem, s katerim še pred dobrima dvema letoma sploh nismo računali, pa je da Slovenski krščanski demokrati, ki naj bi predstavljali politično voljo slovenskih katoličanov, TABOR -J O 7 Maj-Junij 1995 1 0 / v zgodovinskem pogledu torej premagana stran iz državljanske vojne, tega osnovnega civilizacijskega problema, ki iz preteklosti oblikuje našo prihodnost, doslej niso ugledali. Če pa je tako, da SKD tega niso začutili, je razlog lahko le odsotnost... tiste osnovne občutljivosti, ki sc imenuje kultura v širšem pomenu besede. Če torej stranka SKD ni začutila, da gre za civilizacijski problem, če tega ti možje niso začutili dovolj jasno, kot naš prvi problem, potem je odpovedala njihova kulturna občutljivost." (November, 44) „Ena od točk pogodbe, ki so jo Krščanski demokrati sklenili ob vstopu v koalicijo, zadeva tud i popravo krivic iz preteklosti. Na tem poglavitnem vsebinskem področju niso napravili ničesar. Še huje: Državni zbor je sprejel v obravnavo sveženj t.im. vojnih zakonov, ki bodo obstoječe krivice dolgoročno „zbetonirali". S svojim nerazumnim vztrajanjem v koaliciji, ko Liberalni demokrati ne služijo več, niti za krinko, so Krščanski demokrati dosegli, da v slovenski politiki ni več prizivnega mesta za demokratično misel. Ker s svojo prisotnostjo SKD legalizira vzorec nemoralnega ravnanja bloka LDS, je s tem hudo paralizirala, omrtvila in zadušila slovensko javno mnenje. Namesto, da bi predstavniki te stranke ljudi modro opozarjali na nedoslednosti in nepoštenosti ter bi tako v ljudeh oživili glas razsodnosti, namesto tega so SKD s svojim poslušnim, brezidentitetnim ravnanjem v ljudeh zatrli še tiste zadnje vzgibe, mnenja, poglede. V tem jeSKD naredila hudo dejanje: prispevala je, da se ni mogla izoblikovati demokratična javna zavest." (November, 44) Okrožnica: Smernica za politične komisarje, komandirje, politične delegate in vodnike, izdana v začetku junija 1943 pravi: „Komunistična partija je snov vsega partizanstva — jo hrbtenica vsega." Kardclj-Krištof je ob tej priložnosti jasno poudaril: „Naš cilj in naša naloga je, da v Sloveniji uvedemo diktaturo proletariata." Zastopnik krščanskih socialistov in izvršni član OF dr. Marjan Brecelj je dodal: „Čc hočemo izvesti socialno revolucijo, se moramo absolumo predati vodstvu komunistov." V brošuri „Rcvolucionami razvoj slovenskega narodnoosvobodilnega i QQ tabor 100 Maj-Junij 1995 gibanja", ki jo je izdala KP spomladi 1943, jo zapisano: „Temoljna sila, ki je omogočila in razvila borbeno enotnost slovenskega ljudstva je KP kot sestavni del KP Jugoslavije. Današnji politični hegemon slovenskega naroda je proletariat Slovenije. Temeljna sila revolucionarnega demokratičnega razvoja slovenske narodnoosvobodilne borbe tvori proletariat s svojo avantgardo — KPS." Marjan Vidman „Stečaj je civilna smrt gospodarskega subjekta in tistim, ki iz smrti kujejo dobičke in bogatijo, pravimo v preprostem jeziku mrhovinarji. Teh je pri nas veliko, vsi po vrsti so člani podjetniške srenje LDS ali njihovi pristaši." („Slovcnec", 11.3. 95) Kondor - Buenos Aires: „Kaj naj proslavljamo ob tej obletnici tragičnega spomina? Konec vojne? Pri nas vojna še traja. Ko sta se pred 50 leti zrušili dve tiraniji jih je zamenjala tretja. Sc hujša in daljša, še vedno so privilegirani, ki ji služijo in smo zapostavljeni in ©klevetani, ki se borimo proti njej. še vedno ustrahuje naš narod, zato ji nekateri, celo odgovorni, v strahu služijo, z njo sodelujejo. Sc je boje pogledati v krvavi obraz in jo imenovati z imenom, ki ji pripada. Pravijo ji „enoumjc", »socialistična oblast" in, da njenih zločinov „smo krivi vsi, ker vsi smo grešili". Ko bo domovina zares svobodna in demokratična, bo narod slavil zmago svobode v miru, pravici in spoštovanju. Do tedaj pa je naše mesto na fronti." Mladen A. Švars: „Saj veste, kakšna je bila partizanska »strategija". Najprej »osvoboditi" kako vas, ko pa je prišel sovražnik, pa uiti v gozd in domačine prepustiti fašističnemu maščevanju." (Dražgoše) Marcel Koprol: „V zapletenem človeškem življenju je nekaj zelo preprostih resnic, ena od njih pa jo ta: Ko bo rabelj pripravljen odkrito spregovoriti o svoji zlobi, pokvarjenosti in krvavih zločinih, sc bo tudi žrtev skušala poglobiti v njegovo notranje trpljeje ter razumeti in tudi sprejeti ponujeno opravičilo. Dokler pa rabelj tega ni pripravljen storiti, bodo vse solza ve besede opravičila zaman. Tudi vse paradeali mimohodi tega sveta ne bodo izprali krvi, ki se čedalje globlje zajeda v nekatere stare, izsušene dlani." (Slovenec, 1.4. 95) Miha Brejc: »...Zakaj je nenadoma potrebno tolikšno poseganje v človekove pravice, ni ti vladni predstavniki ni ti nekdanji borci za človekove pravice niso odgovorili. Jasno, sedaj so na oblasti. Odgovor pa je kljub temu lahko poiskati. Vlada je v svojih rokah nakopičila izjemno moč, saj TABOR H QQ Maj-Junij 1995 I OJ? si je podredila vojsko, policijo, tajne službe, tožilstva, institucije finančnega nadzora itd. In če hoče sedanja garitura vladati še naprej, potrebuje metode in sredstva, s katerimi se je nekdaj ohranjala na oblasti, o kom pravzaprav govorim? O komunistični partiji v vseh njenih kameleonskih različicah." (Slovenec, 1. 4. 95) JohnCorsellis (komandantbegunskega taborišča v Spittalu),pisatelj, pravnik: „Večina Slovencev je leta 1945 ostala doma in skoraj 50 let podpirala ali prenašala komunistično oblast. Nekaj jih je zaradi vesti zbežalo in tudi njihova zgodba mora biti povedana. Tudi oni so del Slovenije in slovenske zgodovine. .. .Naj poudarim, da sem imel resničen privilegij, da sem tri leta delal s Slovenci. Vsi tisti, ki smo s slovenskimi begunci živeli, se namreč nismo mogli načuditi njihovemu pogumu, trdoživosti in domoljubni požrtvovalnosti. Njihova vera v življenje, zaupanje v Boga ter končna osamosvojitev in uveljavitev, pa so lahko zgled vsem tistim, ki danes doživljamo podobno tragedijo. Angleži in drugi tujci se niso mogli načuditi visoki ravni njihovega kulturnega in drugega delovanja. ...Pokol domobrancev maja 1945 ni samo strahoten zločin in zgodovinska zabloda, saj so jih Angleži izročili Titovim partizanom pod lažjo, da jih pošljejo na varno v severno Italijo. (Po vsem tem) se je vetrinjska tragedija sprevrgla v tisto, kar sem poimenoval vetrinjski čudež. Njegovo bistvo je nenavadna duhovna trdoživost, prilagodljivost (trpljenju) in skupni pogum. Če vetrinjski čudež natančneje razčlenim, bi med številnimi njegovimi dejavniki najprej izpostavil kakovost in moč vere slovenskih beguncev; enostavno, neposredna in nezapletena vera. Naj poudarim, kako močno so se taboriščniki zavedali svoje narodne in osebne identitete, svoje narodne zgodovine ter ljubezni do jezika in kulture. Že kmalu so v nezavidljivih razmerah organizirali zelo kakovosten pouk. Obvezne vrtce in osnovne šole so vodili usposobljeni učitelji. Srednja šola s popolnim klasičnim programom je na zavezniško komisijo za izobraževanje naredila izjemen vtis." Na vprašanje: Ali bi slovenske domobrance lahko šteli za izdajalce in sodelavce okupatorja, ki je napovedal smrt slovenskemu narodu ? je John Corsellis odgovoril: „Kako bi bil lahko nekdo, ki je v nemogočih življenjskih razmerah pokazal tako skrb za ohranitev narodne identitete, narodni izdajalec in sodelavec okupatorskega režima —? Tak človek ne more biti narodni izdajalec! Naj to ponazorim samo z naslednjim: Ker slovenske begunske šole niso imele slovenskih knjig, so bili nekateri Slovenci (preživeli domobranci) tako pogumni, da so si oprtali nahrbtnike in z njimi prestopili mejo. Tako so tvegali svoja življenja, da so iz domovine pretihotapili slovenske knjige." Na vprašanje: Ali menite, da je bila v ozadju ukazov poveljstva britanske vojske o vračanju domobrancev, nekakšna mednarodna politična zarota, je Corsellisdcjal:„...Kotočividectrdim,da ješlopri repa triciji domobrancev za tri najbolj nizkotne tedne oz. najboj nizkotno dejanje britanske vojaške operacije. Politiki so trdili, da je bila stvar vojske, vendar je šlo za odgovornost obeh strani. Šlo je za zavestno dejaje z zavedanjem vseh možnih posledic, šlo jeza organizirano izdajo, storjeno z željo ustreči Titu in Stalinu. Poudarim pa, da so se takrat številni angleški oficirji in vojaki zgražali in začeli polni gnusa odrekati pokorščino, ko jim je postalo jasno, da gre za slovenske protikomuniste." (Slovenec, 1. 4. 95) DA NE POZABIMO! Ustanovitev partizanstva 22. junija 1941 22. junija 1941, ob napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, se je v hitrici sestal CK KPS in z letakom „pozval vse Slovence v enoten blok vseh zatiranih narodov (ne okupiranih!) pod vodstvom SSSR in delavsko — kmečke rdeče armade. Veličastna borba, ki jo bije herojska rdeča armada, ki jo bijejo vsi sovjetski narodi pod genialnim vodstvom svojega in našega velikega Stalina! Komunisti, pokažite, da komunist nikdar ne položi orožja. Pokažite, da ste dostojni velike časti biti vojak v armadi, ki ji stoji na čelu naš veliki Stalin!" 1. decembra 1941 je Mihajlovič sporočil kralju v Londonu, da je Srbija očiščena partizanov. Kralj ga je povišal v generala januarja 1942. Tudi Velika Britanija in Združene države Amerike sta Mihajloviča priznali za voditelja odpora na vsem jugoslovanskem ozemlju ter mu začeli pošiljati vojaško pomoč. 28. aprila so vodilni slovenski komunisti v Ljubljani doživeli TABOR 4 Q4 Maj-Junij 1995 l“l presenčenje. Kvestor italijanske policije je dal nalog za aretacijo 32 oseb. Skoraj vsi vodilni komunisti so bili zaprti. Dne 10 maja pa so Italijani vse izpustili. Načelnik OVRE - Onih jim je pri izpustitvi rekel: „Cilj—razbitje Jugoslavije, za kar smo sc borili mi in vi — je dosežen. Sedaj pa mirujte." Kocbek je v tistih dneh zabeležil: „Še komunisti so mirovali. Trpeli so pod težko travmo. Njihovo veliko upanje je bila Sovjetska zveza, a ta je sklenila leta 1939 pakt s Hitlerjem." Tesnoba komunistov pa se je sprostila 22. junija 1941, ko je Hitler nenadoma napadel SSSR. Iz tega sledi: Brez nemškega napada na Sovjetsko zvezo, bi slovenski komunisti ne čutili potrebe po narodnoosvobodilni borbi". Ko sta Hitler in Stalin sklenila prijateljski pakt 23. avgusta 1939 so slovenski komunisti opustili prejšnja protifašistična gesla in jih zamenjali z narodno obrambnimi. Sredi leta 1940 so ustanovili društvo „Prijateljev Sovjetske zveze". Poudarjali so vzajemno prijateljsko pogodbo, katero je Sovjetska zveza sprejela, toda pristala na pogodbo prijateljstva in nenapadanja (5. maja 1941). Ob Hitlerjevem napadu na Jugoslavijo se Sovjetska zveza ni ganila. Celo en mesec po nemškem napadu na Jugoslavijo so Sovjeti na voljo Hitlerja izgnali iz Moskve jugoslovanskega poslanika Gavriloviča. Izvršni odbor Osvobodilne fronte je 8. maja 1942 izdal okrožnico pod naslovom „Posebna navodila političnemu in kulturnemu delu", ki jo je napisal Boris Kidrič - Peter Kalan. V njej pravi: „22. junija je obletnica napada na Sovjetsko zvezo. Politkomisarji morajo v vseh edinicah in na terenu pripraviti svečane sestanke. Sestanki morajo izzveneti za trajno bratstvo s Sovjetsko zvezo in sploh za priključitev z vsemi ostalimi Slovani k Sovjetski zvezi." Zoran Polič, član izvršnega odbora Osvobodilne fronte je 26. junija 1943 med govorom poudaril: „...zavedati se moramo, da je Slovenija, kakor ves Balkan absolutna ruska domena in to v političnem, kakor v vojaškem pogledu." Isti Polič je prav tedaj prepovedal vsem podtalnim komunističnim listom, da bi v svoji propagandni govorili o kaki drugi državi, kakor pa samo o sovjetski Rusiji. Spomladi leta 1943 je komunistično vodstvo dalo tajno povelje za likvidacijo vseh partizanov, kateri so kazali odklonitev od sovjetske linije in simpatijo za Anglo-Amcrikance. Tone Fajfar, prav tako član izvršnega odbora Osvobodilne fronte, je 100 tabor I \J L Maj-Junij 1995 na zborovanju v Kompoljah, maja 1942dejal: „Mi hočemo zvezo balkanskih narodov v sklopu Sovjetske zveze." Pero Popivoda je maja 1943 imel predavanje v Iški grapi, kjer je poudaril: „Borimo se za svobodo in zmago, katere bodo deležni tudi slovenske pokrajine. Ko bodo enkrat svobodne, bo šlo posebno zastopstvo, ki ga bo vodil tovariš Tito, prosit tovariša Stalina, če nas hoče v svojo Zvezo. Tovariš Tito bo gotovo izprosil pri tovarišu Stalinu to ugodnost, da nas priključi v Sovjetsko zvezo." Iz vseh dokazov je razviden poudarek internacionalne OF izzveneč v geslu: „Slovenija svobodna, sovjetska bodeš ti!" Komunistična revolucija in priključitev slovenskega ozemlja Sovjetski zvezi neprikrito in naravnost izražata dve nadalnji komunistični uradni izjavi: Na konferenci KP Slovenije je tedanji vrhovni poveljnik partizanov Franc Leskošek dejal, da bo politični komisar svojo nalogo „dosegel v tem, da bo iz današnje partizanske vojske ustvaril vojsko delavcev in kmetov, vojsko sposobno boriti se za zmago diktature proletariata". Drugo izjavo prinaša brošura „Rcvolucionami razvoj slovenskega narodnooosvobodilnega gibanja", ki pravi: „Po enem letu... ni nikakega dvoma več, da se osvobodilna vojna slovenskega naroda druži in povezuje z elementi demokratičnega, revolucionarnega razvoja." Sokolski dom na Grosupljem, ki ga je „narodno-osvobodilna" vojska požgala meseca januarja 1944 v imenu TITA in STALINA. Partizanu - pesniku Ivanu Korošcu Padel v ilegali 18. maja 1942 14. PETKOVNI TEDEN (23. 4.1988) Kulturni koledar 1 8, maj Ivan KOROŠEC Materino pismo Pa kmalu bo prišla pomlad, povsod se bo začelo delo, rastline vzklijejo veselo. Midva sva stara z atom, mlad si ti, močan in velik, čvrst! Pomagal atu bi orati, na Mahu meni pa rahljati na vrhu težko, mokro prst. Čebelam panje bi odkril, škropil cvetoče, sadno drevje, po drva hodil na gričevje, do smrti z nama skup bi bil. Oženil bi se na jesen, na stara leta bi zibala dva lepa sinčka zala — Kaj pišem? To je le moj sen! Del pesmi Materino pismo. Pravnik in pesnik Ivan Korošec se je rodil 23. januarja 1913 v Prestranku. Padel jo kot partizan na današnji dan leta 1942 v Lazah nad Borovnico. Ohranile so sc le tri njegove pesmi Domobranec - pesnik Ivan Korošec odšel v ilegalo 18. maja 1942 1 8. maj Tvoje pismo materino o domači grudi, osamelih starših, nerazrahljanem polju, pomladi in čebelah po cvetočem drevju; tvoje hrepenenje in ljubezen za „dva tvoja lepa sinčka zala", ki naj bi jih mama pestovala, tvoja smrt----- tesnoba ovija mi srce. Prekleti naš slovenski čas, ki pognal je nas v strel, za strel, v sovraštvo, in gorje. TABOR 1985 Ubiti 1941 HVASTJA Cvetko Ježica 30.12. 41 HVASTJA Ludvik Ježica 30.12. 41 VALENČAK Ludvik Moste 5.12. 41 Ubiti 1942 BAJŽELJ Stranska vas CEGLAR CIKOLJE Anton CIKOLJE Nikolaj Ljubljana 4.2.42 CVAR Franc Št. Rupert ČERNE Ivan ČOKAN Tone Gorje DEBELJAK Janez Bela voda 1.1.42 DOLINAR France Peče Julija 42 DROLC Anica Podtabor FLAJNIK Jože Hrast/Vinica GAMA Franc Krcmenca GIDRICH Maks Zagradec GLOBOKAR Zofka Žalna GORIŠEK Anton Vrhpolje GOVŽE Franc Dev. M. v Polju GRIL Anton Češnjice 17.9.42 GRIL Franc Češnjice 17. 9. 42 GRIL Ivan st. Češnjice 17. 9. 42 GRM Anton Fužine GROBOLJŠEK Janez Vače Jul. 42 GROBOLJŠEK Antonija Vače Jul. 42 GUHAR Janez Gorje GUHAR (žena) Gorje HENIGMAN Anton HERCA p. Bonaventura HRAŠOVEC Jakob HREN Franc HREN Stanko JAGODIC Viktor Ubiti 1942 IVANIŠEVIČ Mihajlo JERAJ Franc KOKEC Franc KOLENC družina KOŠIR Anton KOŠIR družina KRIŽMAN Ignacij KUCLER Leopold KUK Franc KUNC Antonija KRAŠNA Ivanka LAMŠAR Ivan LUNDER Anton LUŽAR Ivan LUŽAR Karl MAIER Jera MACON Vida MAKOVEC Tone MARINČIČ Anica MESARIČ Marija MULC Andrej MULEC Jože OBREZA Franc PAJK Marija PETERLIN Ivan PIRC Valentin PLEŠKO Ivko POVŠE Anton POVŠE mati PREPELUH Fani ROSI Ludvik ROSI Jože RUTAR Frančiška ŠEME Alojz Prigorica Stična Stari trg Št. Vid/St. Ljubljana Babno poje štepaja vas Vače Okt. 42 Mirna Bruna vas 12. 7. 42 Bruna vas 12. 7. 42 Borovec Feb. 42 Dvor Brdo/Vransko Ljubljana Dolenja vas Dolenja vas Trebelno Glažuta Dol. Maharovec Dvor Ljubljana Št. Jernej Grahovo Prečna Kozarišče Cerknica Vače Brusnice Selca Šmihel Kozarje Ježica Ježica Bizovik Veliko Mlačevo Št. Vid/C. Sp. Blato Jun. 42 Okt. 42 Jul. 42 ŠKULJ Jožefa Barje SKUPE Ivan Mokronog SRNA Franc Gorje STENJA Lojze Š. Jernej ŠKORJANC Avgust Gradec BAUMCARTNER Matija Ljubljana ERBEŽNIK Drago Ljubljana HMELAK Milko Ljubljana HMELAK Vinko Ljubljana KAPŠ Polde Potoki KASTELIC Tone Sad KOBENZENJože Loka KOROŠEC Frančiška Sv. Trojica KOŠOROK Ivanka Za po tok KOZINA Janez Prigorica KOZINA Jože Prigorica KUNC Tončka Ljubljana LUKANČIČ Vrhnika MIHELČIČ Ivan Zabočevo MLAKAR Milka Ljubljana MLAKAR Olga Ljubljana OSTERC Božo Ljubljana PEČNIK mož Mala Slevica PEČNIK žena Mala Slevica # POLAK Janko Ljubljana POLENŠEK Rok Vižmarje PRIJATELJ Marija Rašica ROŽIČ Franc Ljubljana SKALAR Alojz Medno SKALAR Pavla Medno STRUNA Jože Sela TEKAVEC Anton Št. Vid/C. TRDAN Franc Prigorica VVINKLER Jože Glincc ZIBELNIK Franc Glince ŠOŠTAR Katica Laikova vas ŠPICER Jože Ljubljana 18.1.42 ŠTEBLAJ Tone Št. Jernej ŠILC Marija Ljubljana '1.2. 42 ŠUŠTERŠIČ Ivan Moste 18. 2. 42 TANKO Franc Prigorica TROHA Vinko Kozji vrh URBANČIČ Anton Ljubljana 1.2. 42 TABOR Maj-Junij 1995 VEHAR Janez Bevke VERNIK Gorje VIDRIH Štefan Ajdovec Okt. 42 VODNIK Lojze 29.11.42 ZUPANČIČ Janez Catina ŽAKELJ Alojz Vrhovci 20. 2. 42 ŽIGMONT Alojzija Iga vas Marec 42 ŽIGMONT Franc Iga vas Marec 42 Padli 1942 KLEMENČIČ Franc Sept. 42 NEDOH Dušan Ljubljana V Krški hosti PISK Rudolf (Pakarjcv) V Krški hosti SVETIN Brezovo Nov. 42 TESNER Lovro Dobrunje Okt. 42 Ubiti 1943 AMBROŽIČ Janez Vič/Ljubljana BAČ Vinko Moste BERGANT Ladko Ljubljana CIUHA Stane Vič/Ljubljana ČOP Franc Gorje DUBROVIČ Rado Ljubljana GRIL Ivan ml. Češnjica Jan. 43 KLUN Matevž Pusti vrh KOMAR Andrej Gorje KRALJ Jože Logatec KRAŠNA Ivan Dolenja vas KRAŠOVEC Pavel Novi lazi Sept. 43 KRAVANJA Stanislav Bovec Maj 43 KREBELJ Jože Čmi potok Sept. 43 LAKNER Berta Spodnji log Sept. 43 LAVŠIN Jože Gašpihovo LIPAR Franbc Dol. Maharovec MAKŠE Anton Spodnji log Sept. 43 MALNARIČ Lovro Maverna vas MARINČIČ Albin Ljubljana MLEKUŽ Karl Plužna 8. 3. 43 MRAKIČ Anton Bovec 8. 3. 43 MARCELAN Karolina Cerknica MARCELAN Peter Cerknica MATIČIČ Alojz MULEC Marija NOVAK Ludvik OBREZA Ivan OBLAK Ivan OŽBOLT Frančiška PASTERK Sebastjan POLAK Jože POLAK žena POLDA Franc PRETNAR Franc PRIJATELJ Peter PUST Ivan REBOLJ Anton RIBNIKAR Branko SOVDAT Anton STANIČ Andrej SVOBODA ŠKULJ Janez ŠVIGELJ Alojzij ŠVIGELJ Anton ŠVIGELJ Jože ŠVIGELJ Viktor TOMEJC Janez ULČAR Florjan VIRANT Lambert VOVK Lojze VREČAR Alojzij ZAGORC Matija ZAZULA Pavla ZGONC Ivana ŽNIDARŠIČ Martin ŽVAN Lojze Padli 1943 ERJAVEC Franc ERJAVEC Jože GUŠTIN Jože KAVTNIK Marjan KOCJAN Anton KOŠMRLJ Janez LESJAK Franc Begunje Cerknica Moste Kandrše Rogelj Maj 43 Kočarji Sept. 43 Mozelj Sp. Gorje Sp. Gorje Krnica Pod Hom Zamoste Sodražica Razpotje Ljubljana Sept. Bovec April 43 Kočevje Gorje Žigmarica Dol. Jezero Dol. Jezero Dol Jezero Dol. Jezero Gorje Gorje Brezje Sept. 43 Gor. Brezovo Malo Mlačevo Zapuže Idrija Veliki vrh Št. Jernej Gorje Jan. 43 Kriška vas Jan. 43 Ambrus Potov vrh Vič/Ljubljana (Čabračev) Bič Pristava Št. Vid/S. (Strmeljev) MUSTAR Jpže Ambrus SAJ Franc Žburc STOPAR Martin Vrblje TURK Janez Sv. Gregor VIDIC Anton Ambrus ŽNIDARŠIČ Tone Vi ševek April 43 Padli borci na Grahovem, oktober 1943 ANZELJC Ludvik Vel. Bloke Glej str. 185 AVSEC Alojz Studenc GORJUP Jože Vel. Bloke Glej str. 54 HERBLAN Janez Grahovo IVANČIČ Alojz Ravne JAKOPIN Anton Studenc MODIC Jože Vel. Bloke Glej str. 294 MODIC Tomaž Vel. Bloke PRAZNIK Jože Romarsko Glej str. 327 SREBOTNIK Andrej Grahovo TAVŽELJ Franc Laze TOMŠIČ Janko Grahovo TRUDEN Franc Grahovo ZALAR Anton Sv. Trojica ZALAR Jože Sleme ŽORGO Andrej Grahovo (Podatki so vzeti iz mrliške knjige dekanije Grahovo) Ubiti 1944 BAŠEL Cveto Moste BERGOČ Milan Moste DUHOVNIK Miha Vižmarje FAJDIGA Ivan Ljubljana GLIHA Jože Ljubljana KASTELIC Marija Ljubljana MENART J. Ljubljana OGRINC Milan Ljubljana REŽEK Ivan Ljubljana RUPRET Viktor Moste ŠTRBENC Srečko Ljubljana VEHOVEC PuSan Ljubljana VRTNI K dr. Jan Ljubljana VVEISS Niko Ljubljana onn tabor tUU Maj-Junij 1995 Ubiti 1944 ČERNE Cene JAN Janez KOBAL Lojze MLEKUŠ 3 bratje PAJDA Ludvik PAJDA Ivan POKLUKAR Lovro TOMEJC Ivan SLIVNIK Ivan ŠVIGELJ Janez ŠVIGELJ Franc Padli 1944 CVELBAR Karl FURAR Alojz Ubiti 1945 ARZENŠEK Anton BENKO BERGER Albin BUDKOVIČ Vekoslav CEJ Julij CIMERMAN Johan CIMPERMAN Franc COTL Adolf DOVČ mož DOVČ žena ERJAVEC France FICKO Terezija GORNIK Stanko GRANDA Danijel HLADIN HODNIK HUJBAR Hans JANC JANČIČ KOBAL Milan Gorje Visclnica Gorje Jesenica Grabeč Grabeč Polšica Sp. Gorje Sp. Gorje Martinjak Dolnje Jezero Vratno Šmalčja vas Slov. Bistrica Prekmurje Štejerska Cerknica Solkan Babji Ložič/Št. Cerknica Štajerska Slape Slape Loka Ljutomer Zapuže Tabor/Št. Celje Logatec Babji Ložič/Št. Hobajnica Celje Logatec župnik Maj 45 Maj 45 KOBALE KOGEJ doktor KOLŠEK KRŽIČ Ludvik LIPIČ LONČAR LUPŠA inž. Ferdo MAČEK mož MAČEK žena MARCELAN Adolf MEDVED MILOST Evgen MIŠIČ Franc MUSEC Ivan NEMEC Martin OBREZA Jože Ubiti 1945 Slov. Bistrica Gorica Vojnik Logatec Prekmurje Celje Radoslave) Slov. Bistrica Slov. Bistrica Cerknica Frankolovo Solkan Martinjak Logatec Babji ložič/Št. Maj 45 Dolenja vas PETERKA PETRIČ Anton PETRIČEK ženska PLANINC Franc POGAČAR Janez PRUDIČ Franc PRIMOŽIČ Anton PRIMOŽIČ Karl PUŠENJAK Ivan RAKUŠ RANGUS RAVTER Alojz RAVTER Franc SKUBIC Franc SOVIČ ŠINKOVEC Jakob ŠTRUKAJ ŠVARC Katarina ŠVIGELJ Ana ŠVIGELJ Franc ŠVIGELJ Jakob ŠVIGELJ Stanko TOPOLŠEK TURK OHO TABOR CUC Maj-Junij 1995 Prekmurje Cerknica Štajerska Škofja Loka Gorje Doleja vas Podslivnica Poslivnica Ljutomer Štajerska Št. Jernej Babji ložič/št. Maj 45 Babji ložix-:-x-:vXvx:x::::::v::xv:vx::v:v:::v:::-:;:-::::x::vx:::x:x:x:::x:::::xtx<^ lili J TARIFA REDUCIDA Concosidn N91596 FRANOUEO PAGADO Concesidn N9 2619 Registre Nacional de la Propiedad Intelectual N® 321.385 fr« i