ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 2.novembra 1995 Leto V, št. 22 ESARGE str. 3 SRACKA PA TJIKLA str. 5 PRAZNOVALI SMO NA GORNJEM SENIKU 27. oktober bo v zgodovini porabskih Slovencev ostal zapisan kot poseben dan; v gornjeseniškem kulturnem domu smo namreč praznovali tri pomembne obletnice: 5. obletnico ustanovitve Zveze Slovencev na Madžarskem, 25. obletnico delovanja porabskega glasbenika Lacija Korpiča in 20. obletnico ženskega kvarteta, ki uspešno nastopa s Korpičevim ansamblom. V slovesno okrašeni dvorani se je zbralo veliko število gostov iz Madžarske, Slovenije in tudi delegaciji zamejskih Slovencev iz Avstrije in Italije. Jože Hirnök, ki uspešno vodi Zvezo že od njene ustanovitve, je v svojem slavnostnem govoru poudaril pomen Zveze za ohranjanje slovenske narodne identitete pri porabskih Slovencih, pomen njenega kulturnega in informativnega delovanja. Zveza je v tem sorazmerno kratkem času od ustanovitve dosegla pomembne uspehe: podpirala je delovanje uspešnih porabskih kulturnih skupin, izdajala štirinajstdevnik Porabje, ki ga dobiva vsaka slovenska družina, z bogato založniško dejavnostjo pa poskrbela, da je vedno več domačih slovenskih knjig v porabskih družinskih knjižnicah. Odkar je slovensko manjšino po zakonu začela politično zastopati Državna slovenska manjšinska samouprava, se je Zveza Slovencev posvetila predvsem kulturno-informativnemu delovanju, njen obstoj pa je več kot potreben. Sodelovanje z narodno matico, kot tudi skrb za ohranjanje materin- ščine ostajata še naprej Zvezini prioritetni nalogi; pa tudi skrita želja, da matična Slovenija odpre v Porabju svoj konzulat, je še vedno le želja. Enako je s porabskim radiem in drugim mejnim prehodom. Bo matična država končno začela dojemati, da lepe besede niso dovolj?? Moramo pa poudariti, da Slovenija izjemno veliko pomaga predvsem na šolskem in kulturnem področju... Gostje: Ferenc Hajos, slovenski veleposlanik na Madžarskem, Geza Bačič, svetovalec Vlade RS za narodnosti, Roman Gruden z Ministrstva RS za šolstvo in šport ter številni drugi so v svojih nagovorih poudarili izjemne zasluge Zveze Slovencev pri ohranjanju slovenske narodne identitete, kot tudi čestitali vodstvu ob jubileju in izrekli dobre želje za bodočnost. Drugi del slovesnosti je potekal v znamenju praznovanja lepih obletnic porabskega glasbenega ustvarjanja: porabski glasbenik Laci Korpič s svojo harmoniko razveseljuje staro in mlado že 25 let; zbira izvirne porabske pesmi in zavzeto ohranja domače glasbeno izročilo. Z ansamblom in ženskim kvartetom nastopa doma in v tujini. Glasbeniki so nam predstavili nekaj najbolj znanih pesmi, na oder pa so povabili tudi bivše članice kvarteta in nam zapeli svoje najljubše pesmi. ZKO Slovenije je prizadevnim glasbenikom podelila visoka priznanja, Gallusove značke, Laci Korpič pa je prejel Gallusovo listino. Iskrene čestitke vsem! VALERIJA PERGER Med gosti smo lahko pozdravili tudi g. Ferenca Hajósa, veleposlanika R Slovenije v Budimpesti, ki je toplo pozdravil Lacija Korpiča. 2 Sedem desetletij Inštituta za narodnostna vprašanja ZMERAJ VEČ RAZISKOVANJ TUDI V PORABJU Na počastitev pomembnega jubileja, 70-letnico Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani, so prišli nekdanji in sedanji raziskovalci, predstavniki slovenskih manjšin v sosednjih državah in manjšin v Sloveniji in tudi drugi ugledni gostje, med njimi dr. Peter Leuprecht, namestnik generalnega sekretarja Sveta Evrope. Visoko državno odlikovanje je Inštitutu za narodnostna vprašanja predal predsednik republike Slovenije Milan Kučan. Poudaril je, da,,so “Tematika in sadovi dela INV izraz življenjske potrebe slovenskega naroda in. Slovenije, da bi se tukaj na stičišču Slovencev z drugimi narodi uveljavila demokratična, za vsakega človeka brez razlik upoštevajoča razmerja. Zgolj v takšnih razmerjih more potem narod tudi živeti svobodno, ne glede na obstoj državnih meja.” Minister za znanost in tehnologijo dr. Rado Bo- hinc pa je opredelil vlogo ustanove v slovenskem in evropskem raziskovalnem in znanstvenem prostoru. Dejal je, da opravlja Inštitut za narodnostna vprašanja zelo pomembno delo doma, v sodelovanju z raziskovalnimi inštituti v zamejstvu in drugod v svetu. Njegova vloga se je razširila tudi po razpadu Jugoslavije, je poudaril minister za znanost in tehnologijo. Posebno pozornost je pritegnilo tudi predavanje dr. Petra Leuprechta iz Sveta Evrope, ki je izrekel priznanje Inštitutu za njegov prispevek k evropskemu kodificiranju sistema posebnih pravic narodnih in jezikovnih manjšin, Sloveniji pa za zgledno raven manjšinske zaščitne kulture. Direktorica Inštituta mag. Vera Klopčič je predstavila najpomembnejše naloge, pri čemer je poudarila nadaljevanje interdisciplinarnih raziskav. Dejavnost Inštituta pa je. mogoče strmi - tudi za vnaprej - v štiri osnovne dejavnosti: raziskovanje, dokumentiranje, organizacija mednarodnih znanstvenih srečanj in publicistika. Sodelavec Inštituta Janez Stergar pa je ob jubileju pripravil publikacijo, v kateri so najpomembnejši podatki o ustanovi, ki je začela z delom 1. februarja 1925. leta, na začetku kot Manjšinski inštitut, in Zdaj kot Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani. Ni nepomembno zapisati, da posveča Inštitut vse več pozornosti tudi proučevanju razmer med porabskimi Slovenci, tudi po zaslugi mag. Katarine Hirnök-Munda. V projekt Medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru (nosilka prof. dr. Albina Nečak-Lük) sta vključena tudi Monošter in Lendava. eR Prvo pisateljsko srečanje OKO BESEDE Pisatelji iz domala vseh koncev Slovenije, ki so prišli na prvo štiridnevno srečanje, ki je pod naslovom Oko besede potekalo v Murski Soboti oziroma Prekmurju, so za krajši čas obiskali tudi Monošter in Gornji Senik. V monoštrskem muzeju Avgust Pavel so jih zlasti pritegnili predmeti, zbrani med Slovenci v Pora- bju, na Gornjem Seniku pa narodnostni utrip tega kraja. Sicer pa sta pisatelje z razmerami med manjšinami na Madžarskem, zlasti pa med porabskimi Slovenci, seznanila predsednik Zveze Slovencev Jože Hirnök in urednica Porabja Marijana Sukič. Večina slovenskih pisateljev je bila v Porabju prvič. Tako tudi znani književnik Andrej Hing, ki je dejal, da pravzaprav ni natančno vedel, kje je Porabje. Nekoliko drugače je razmišljal pesnik Tone Pavček, ki je že bral svoje pesmi na gornjeseniški in monoštrski šoli: “Ko sem bil prvič v Porabju mi je ostalo v spominu nekaj lepih lepih scen, zlasti otroci na Gornjem Seniku, ki so med sabo govorili slovensko... Prijetno me je dojmilo to narečje, kako mehko in lepo je plavalo, in kako sem pravzaprav prihajal v ta jezik mnogo bolj kot bi prišel v kakšno rezijanščino... Spremenilo se je zdaj mnogo od takrat. Takrat sem rekel, ne grem več v Porabje, dokler bodo ti stražni stolpi... in Zdaj sem šel, ni nobenih stolpov, ne policije... tudi sistema sta padla...”. eR AKADEMSKA SLIKARJA F. MESARIČ IN S. ČERVEK PRIPRAVLJATA RAZSTAVO NA GORNJEM SENIKU Pred dnevi so Slovenci v Porabju in še posebej z Gornjega Senika prisostvovali pomembnemu dogodku: otvoritvi razstavnih prostorov in razstave o slovenskih duhovnikih na Gornjem Seniku. Po zaslugi družine Nagy in prizadevnega dela Kuratorija sklada “Tromejnik”, pa bo v novembru gostovala nova razstava umetniških del uglednih akademskih slikarjev iz Slovenije - Franca Mesariča in Sandija Červeka. Oba avtorja sta že uveljavljena slikarja, ki sta imela vrsto uspešnih lastnih in skupinskih razstav doma in v tujini, tudi na Madžarskem. Franc Mesarič: Gornji Senik 1995 platno akril V teh lepih sončnih jesenskih dneh sta bila že večkrat na Gornjem Seniku in v okolici ʻʻ s kompletnim slikarskim priborom” in že doslej ustvarila več lepih pokrajinskih slik. V prelepem Gornjem Seniku in okolici jima motivov za lepe risbe ni manjkalo, kar potrjujejo objavljeni posnetki slik. Sandi Červek: Motiv iz Porabja olje, platno 1995 Samostojno razstavo svojih umetniških slik (pretežno z risbami z Gornjega Senika) pripravljata za mesec november, ko si bomo razstavo lahko ogledali. Otvoritev razstave bo 17. novembra 1995. Geza Bačič Porabje, 2. novembra 1995 3 ESARGE Gda sam v banji, pod zemlauv delo, je büu tam en človek, en rudar (bányász), šteri se nigdar nej z nami vred kaupo. Takše pa je nej mogauče bilau, ka tisti, što je vö s tiste one, glopke lüknje prišo - sajavi kak sam Lucifer bi se nej dojskaupo. Pa don je büu nad nami takši moški, šteri se nej kaupo. Zatogavolo je na bus tö nej smo gortíti. Raj je üšo par kilomejtarov pejški. Doma se je kaupo. Nej zato, ka bi nesrani büu, liki zatogavolo, ka je skrivo, ka je pod pazdjem emo nutri tetovirano. Tau, ka je esar büu, Hitlerov sodak. K. oča so mi sami začneli pripovejdati od toga, ka so Uni esar bili. Pokazali so mi svoje pazdje, gde je ena velka litera S nutri tetovirana, pa njina krvna skupina (O). Dugo so Uni tö skrivali, na svojom delovnom mesti so se tö ejkstra mujvali ptt. Zdaj pri 74 lejtaj pa je nika -primilo, ka je trbej drugim tö povödati. Najbole vendrak tau, ka so uni prej nej sami od séba šli, liki so mogli titi. -Tisti 6 lejta na Rusoškom, gda sam büu zgrablani, je nej málo delo bilau. Eno srečo sam zato emo, ka sam meštrijo emo, pa slovenska materna rejč mi je zato tö dosta pomagala. Sprvoga je trnok žmetno bilau, depa sledik sam te že nutri v veštauki büu. Naslednje, gda sam domau prišo, 51-oga leta, sam 84 kile vago... -Mislite 48 kil? -Nej, 84. Nej voda bila v meni, liki dobro sam vögledo. -Vej pa te vam je tam dobra šlau! -Naslednje že rejsan. Ena baja je bila, ka je človek nej büu fraj, nopa tau, ka je človek legén büu, pa bi zato dobra bilau, če bi kakše dekle ali ženske tö bile. -Vejpa kakše ruske dekle ste don srečali. -Ja, enpar zato bilau, depa nej nagausti. -Nej ste v Siberiji bili? -Nej. V Moskvi sam büu v dvej mejstaj, v Voronježi, v Koloni, v Novotroickoji ptt. Dobro par mejstaj sam büu, pa te so vsigder tak pravili, gda smo z enoga lagera v drugi lager šli, ka “skoro domoj”, zdaj mo domau šli. Pa nej istina bila, ka smo nej domau šli, liki v drugi lager. Nopa te, tačas-tačas, ka so nas v Voronježa domau pistili, 49-oga. Te smo v Pešt Prišli, tam so nas kak politične vauznike pá pod klüč djali. -Zaka, ste kaj lagvoga gučali? -Nej, nej sam lagvo gučo, liki tau je bila problema, ka tistoga ipa, gda so Nemci prejk vzeli Štajere, kak že Austrijo, pa Hitler je takšo velko mauč emo, ka šteri je doma büu, kak mladi človek, je vsakši na štölingo mogo titi. Če nej, te so je šandarge vküp gnali. Tak sam te ge tö nemški sodak grato. 44 -oga sam nutri rukivo v Pécs, od tistec so nas v Ercsi pelali, tam so nas nutri naravnali Pa tam so nas nutri zažgali tö. -Nutri pod pazdjom? -Ja. Esarge smo bili. Eto vidite! Tau je nula (O), moja krvna skupina (vércsoport), tü pa pá ena litera S. Če je človek na fronti büu, pa je splazérani grato, so iz toga vödali, kakšo krv človek má... Tau je najvekša baja bila, ka gda sam na Nemškom zgrablenec grato-ge sam büu pri tistaj, šteri so mosté redili -, Rusi so včasi pravili: “Roke gore!” Takše tetoviranje so iskali, pa če so najšli, te baja bila. Pa ranč nej mala baja, ka človek nej mogo dojzatagiti, ka je povejmo esar büu. -Ge sam pa brodo, ka dva S-na (SS) gesteta nutri tetovirana. -Nej, samo eden... 48 -oga leta je vsakši, šteri je pri vogrskoj sodačiji büu pa so ga Rusi zgrabili, püščeni büu domau, liki šteri so v nemškoj armadi bili sodacke, kak mi, smo duže bili. -Vi ste se sami glasili za esara ali pa so vas poslali? -Nas so vse vküper pobrali. Mujs smo mogli titi. -Depa takši so tö bili, šteri so se sami glasili. -Ja, Sprvoga. Pa zvejkši tau so vse fertik bili na fronti... Mi smo na Rusoškom mogli živlenjepis (önéletrajz) dojspisati. Rusi so takšo zvezo meli s tistim tanačom, kam je človek valon büu, pa so je vöopitali, če je tau istina, ka smo se mi nej sami glasili za esare. Vejpa meni je sledik predjen v kancalaji vse djenau dojgučo, kakšoga ipa, kelko pisma so dobili, ka če nas leko domau pistijo ali nej. Če smo pri tom tali krivi bili ali nej. Gda so nazaj pisali, ka smo mi nikanej krivi bili, ka nam je mujs bilau titi, te so nas domau pistili. -Vejpa te prauti toma, ka ste vi don esar bili, se vam je zato prauti slednjomi don dobro godilo! Tau zato, ka so Rusi že znali, ka ste trücani bili? -Tau je tak bilau. No pa če je človek postani büu, svoje delo zgotovo, pa nikše politične probleme nej naredo, so nas naslednje že radi meli, nej nevola bila... Takši so tö bili, ka so na Črno dekle ali ženske meli. Če je človek s kapušom v lageri dober büu, pa se je tisti poküso takšoga zgrablenca vöpistiti, te se ma je leko kaj prišikalo. Depa tau nej málo delo bilau. Zato, ka če so koga zgrabili, te badva -v Siberijo! -Pa Zaka so te rusoške ženske vas stele, vej so pa une svoje moške tö mele. Ali ste vi - zgrablenci - bole fejst bili? -Po bojni tam celau malo moškov bilau. Če trnok mladi büu, ali starejši, ali takši kaudiš fele. Pa te so zgrablenci Včasik zato tö meli kakšo srečo. S Slaskoga je büu en dober padaš, ka znau rusoški pisati, šteti, gučati, prejk tistoga te človek leko pisma piso. -Takše probleme nej bilau, ka gda ste domau Prišli, ka bi te Rusi pá v kancalaj pisali, ka gde pa té pa té gé, ka tü prej nikši mali mlajši naprej déjo?!... -Hahaha... Ge sam büu dvakrat v Rusoškom. Drugo paut 78-oga leta za dobra delo. Za 14 gni sam üšo, ge pa eden od partije. No pa ka škem povedati, gda je tau bilau, te so namé moji kolejgarge sekérali, naj prej ge dem, ka ge prej tam male mlajše mam, pa tisti prej očo prosijo, ka ga škejo vidati... Drugi paut smo več nej v lageri bili, liki v hoteli. Dobro gesti smo dobili, vodko, pér pa vse. -Zdaj se hejcamo, depa Sprvoga - kak SS-sodake -so vas zato gvüšno nej tak lepau gorprijali. -Jaj, Sprvoga so Rusi na nas graubo čemére meli. Ka smo mi prej njini protivniki, pa ka smo mi prej dosta Rusov dojzostrejlali, pa endrugo. Nopa sledik so zato gorprišli, ka nej vse tak istina bila, kak so njim gučali. -Gde ste pa te bili, gda ste pravi SS-sodak bili? -Ge sam tri gni büu v prvoj liniji. Ka ovak sam ge v veštauki büu. -Te ste vi ranč nej strejlali? -Strejlali smo zato tö, malo nika, zato ka nej do- sta cajta bilau. Naslednje so nas, gda je že malo sodakov bilau, v veštaukaj, künjaj, štalaj pa takše tö vküper pobrali za en bataljon (zászlóalj), 45-oga apriliša 28-oga, pa smo vnoči prauti Rusom mogli strejlati. Nigdar ne pozabim, ka sam železen klobük emo na glavi, pa sam tak napamet vzöu, ka vlaské kumas téžijo šišak!!! Takši stra je büu... Apriliša 30-oga vnoči sem grato zgrablenec v ednom velkom lesej. Tam več nej bilau pauti, ka bi človek leko vujšo. Nejmogauče je bilau. V lageri so nam ejkstra barake naredli, s pikašnim drautom nas nutri zagradili pa z graubimi psami skrb meli. Ge sam pravo, na fertik smo, več nigdar domau ne pridemo od tec. -Nej so vam gučali, ka ste vi fašistange? -Ooo, kaj pa nej. Nas so za najüjše protivnike meli. Eden drugi lager pa je takši büu, kak gda smo gnauk svejta redili bunkere za krumpline. Gda dež üšo, te znautra bole dež üšo, kak zvüna. Küriti nej bilau, gesti nej bilau, piti tö nej, tam je graubo dosta lüdi fertik bilau... K. oča so mi eške dosta vse pripovejdali, eške eno zgodbico naj vam povejm. Gda so se v 50-aj lejtaj ženili, so najprva mogli dovolenje (engedélg) prositi od policije, ka naj nedo bajo meli, ka večer v desetoj vöri nedo doma. Takši štraf so meli, vsikši den najkesnej do 10. vöre so mogli doma biti. Gostüvanje pa je pri ženin starišaj bilau. Vnoči gdakoli so leko sivi podje Prišli, pa so na papér podpisali, če je “zgrablenec” doma büu ali nej. Nej slobaudno bilau pismo pisati, telefonérati. Gda so k svoji dekli ojdli “ponoči”, so se vsigder mogli paščiti, ka so večer v 10-oj vöri mogli doma biti. (Vleti so te nej dosta sreče meli, ka dugo sveklau bilau.) Dojzapovödano so meli eške tau tö, ka bi v krčmau ali cerkev šli. Kak če bi človek pa v enom drugom lageri büu. Tau je trpelo do 53-oga leta, tačas ka je Nagy Imre nej velko amnestijo naredo. Depa naj bi Žitek nej büu trnok naleki, dva pojba od ženine žlate sta v 50-aj lejtaj na Slasko odskočila. Od očo mlajšo sestro je že skor za ženo vzöu en sodački predjen. Té je na gostüvanja den cuj gostüvančarskoj iži büu zapovödan, naj skrb má, če ger ne prideta tistiva dva iz Jugoslavije. Če ja, naj je dojzadrži. Té predjen pa je s sebov vzöu svojoga sodaka, šteri pa je z drugov sestrov odo. Predjen sodaki tö dau eno pistolo, ka če oviva prideta, de je trbölo dojstrliti. (Tistoga ipa je büu Tito na Vogrskom “Pes na lanci”.) Eden je na skrüma rejsan prišo. Prejk dvojne grajnce. Titove pa Rákosina. Bistri podje! Mladi par je na srečo nika nej znau. Nutri na gostüvanje se je zato nej poküso. Predjen je “špijona” vozajek za ramom sréčo. Depa prej je za svoje lübice očo volo ovoga disidenta nej dojzadržo pa nej dojstrejlo... Prekleto, nej?! Francek Mukič Porabje, 2. novembra 1995 4 Kučan in Drovšek v New Yorku Prva moža slovenske države sta se pred dnevi mudila v New Yorku, kjer so potekale slovesnosti ob 50. obletnici Organizacije združenih narodov. Slovenski predsednik Milan Kučan, ki je tako kot večina drugih državnikov, spregovoril na 50. vrhunskem zasedanju OZN-a, se je v ZDA pogovarjal s številnimi svojimi kolegi. V prostorih ameriške misije v palači Združenih narodov pa sta se prvič po osamosvojitvi Slovenije srečala tudi ameriški predsednik Clinton in slovenski premier Drnovšek. V polurnem pogovoru je prvi mož svetovne velesile pokazal dobro poznavanje razmer v Sloveniji in izrazil podporo Sloveniji pri vključevanju v evropske integracijske tokove in zvezo Nato. Vedno več zasvojenih z drogo Skorajda ne mine teden, da slovenski časopisi ne bi poročali o primeru, da je kdo od zasvojenih za drogo vzel preveliko količino mamil. Nekaj jih potem v bolnišnici uspejo rešiti, nekaj pa jih tudi umre. Kaj storiti? V Celju se je z okroglo mizo o mladih in zasvojenosti začel mesec prizadevanj za preprečevanje zasvojenosti z naslovom Mladost brez odvisnosti. Po vsej Sloveniji pa se vrsti vrsta dejavnosti, nastal pa naj bi tudi imenik vseh ustanov in posameznikov, ki se ukvarjajo z uživalci drog. Steklina V zadnjem obdobju se je v Sloveniji, predvsem v Halozah, pa tudi v Pomurju, spet zelo razširila steklina. Eden od razlogov je tudi ta, da je lisic desetkrat več, kot bi jih smelo biti. Veterinarska služba je poostrila varnostne ukrepe, lovske družine pozvala, naj temeljiteje redčijo lisice, Ijudi, ki so jih ogrizle domače živali ali pa so prišli celo v stik z divjimi, pa opozarjajo, da naj čimprej obiščejo zdravnika. Jajjaaa!? Vej pa don nej?! GORBAČE(V) BREZI LAČE Magda Marinko. Té Srb z Vojvodine je vendrak najvekši gaunar na Vogrskom. Več lüdi je bujo, med njimi mlajše tö. Zdaj se je pa te zglasilo nikšo mlašé (tinedžerka), štera je prej zalüblena v toga človeka. Pripravlena bi bila prej una tö v vauzo titi za toga človeka volo, samo naj bi leko z njim vküper bila. - O njeno (pa njegvo) Marinko! Lačni piloti? Ruski astronauti, šteri so že ne vejm. kelko stau gnevov v lüfti na postaji Mir, pa bi že pomalek mogli dojpriti na zemlau, ka do ovak ger fertik, do prej eške par mejsecov mogli ostati tam gor, kar Rusi nemajo penaz, ka bi nauvo raketo gorstrlili, s štero bi leko druge astronaute gorposlaii namesto nji, nji pa dojpripelali. - Leko, ka ovim pojbam na nebi prva gesti sfali, kak Jelcini piti? Gorbačov brezi lač. Toga poznanoga Rusa so Merikanarge v Meriko pozvali, naj tam má en guč. Prva, kak se je program začno, si je Gorbi v hoteli dau lače pejglati, ka je samo tiste ene emo (ruski sistem?). Cajt je kauli üšo, Gorbačova pa eške nin nega. Merikanarge so že malo v straji bili, ka bau. Na fajni so ga šli pitat v hotel, če bi že nej trbölo pomalek titi. Dje, dragi podje, ge bi üšo, depa kak vidite, nemam lač! En cajt so lače eške itak nej najšli, naslednje so merikanarski detektivi mogli titi lače iskat. Slednjo minuto so je najšli. Merikanarge od Gorbina, zdaj ka več nikanej gé, eške itak pune lače majo? Biznismeni po merikanarsko. Gda so Beatlesi prvo paut bili v Meriki, sta se najšla dva podjetnika (vállalkozo), po naše bi pravili dva frejtoša, ka sta v hoteli Kansas City, gde so te hirešnji štirge engliški goslarge spali, dojküpili tiste vankišne pa blazinine oblačala, na šteraj so trüdni muzikantke spali. Té so na 160 gezaro mali falajčkov razrezali, pa vsakši falajček za en dolar odali. Merikanarska mladina pa je kipüvala, kak med. -Biznis je nej norija. Biznismeni po vogrsko. Dva gaunara v Szolnoki sta šla na panauf, pa. sta prejdnje prosila, ka bi njiva v zarendo vzela kontenere. Prej dobro, za 200 forintov vam damo po enoga. S cejle krajine so jim vküper zvozili 200 kontenerov. Dobriva ftiča sta té lade iz aluminiuma odpelala, nin lepau vrazmo zožagala in kak aluminium odala za dobre penaze MÉH-i, tam gde staro železo pa papér vküpberéjo. Naredila sta od 30-100 milijonov škode, če pa de panauf nauve kontenere mogo küpiti, te pa skor eno milijardo. - Šüšünge! Biznis je nej za norcel? Koma bi vi vüje gorpotegnili? Norcom ali pa šlajfarom? Radio, šteroga je trbej gorpotegniti. En čeden englandarski človek je vözmislo takši radio, šteri ne nüca nej elejkriš pa nej baterije (elem). Tak ga je 'trbej gorpotegniti, kak kakšo vöro. Dvajsti sekund ga je potrejbno gorvlejčti, pa te radio 40 minut deje. - Po svejti se zato včasik kaj čednoga tö godi. Fr.M. Ne ven več, gda so vöprišle prve novine na svejti, že dugo je od toga, gda san skončo šoule. znan pa, ka pomejni rejč NOVINE. Pomejni, ka nan nosijo neka nouvoga, tou, ka se godi po svejti ali pa v sousednjoj vesi. Leko tou tö, ka je na ton svejti ške kaj staroga, pa smo od toga nika nej znali. V glavnon, nosijo nan pred oči vse tou, ka novinari notru napišejo. V knjižnoj slovenščini se novinan pravi ČASOPIS, pomejni, ka na tisti papejraj leko preštejmo, ka se je v nekšon časi napisalo in zgoudilo. Godi pa se po ton svejti telko toga, ka je vse nej mogouče napisati. Pa ške tou o kon ali o čen se piše, je v edni novinaj napisano etak, v drügij pa palik čista načik. Poglednimo najprle, kak bi tou bilou pri športi. Špilali so nogometaši iz ednoga varaša prouti ovin iz drügoga Varaša. Nej edni so nej dali nej ednoga gola, bilou je 0:0. V prvi varaški novinaj je pisalo tak: “Naši so palik pokazali, kak se špila, če neščeš zgibiti. Lejko cilou povejmo, ka bi na kraji lejko gvinali, če sodnik ne bi podržo za ove drüge. Naši podje so ji rejsan obračali, kak so ščeli, dapa labda nikak nej najšla pout do gola.” V drügi varaški novinaj pa je pali pisalo tak: “Naši so rejsan nej meli sreče, pa ške sodnik je držo za naše protivnike. Gda smo že mislili, ka gvinamo, je tekmo doj sfüjčko in ostalo je 0:0. Moramo praviti ške tou, ka so se naši trüdili in pokazali velko znanje, dosta vejkšo, kak kda koli do zdaj. Cejli čas je človik meu občütek, ka gleda na igrišči samo naše pojbe.” Rejsan ne ven, sterin novinan naj vörvlen. Ali, če je bilou 0:0, si tak brodin, edni so nej kaj dosta valali. Idemo dale, v politiko! Eden bole prejdnji je šou v edno drügo državo, ka se zguči za nekšen dober poseu. Palik mamo dvoje novine, edne, ka so za njegovo politično partijo in ove drüge, ka so za edno načišno politiko. Njegve so napisale etak: “Moramo znati, ka v tej žmetni časaj za našo gospodarstvo te obisk dosta pomeni. Kak smo zvedli, se je dogučo o dosta nouvi poslov z našimi padašami iz tijine.” Drüge novine pa etak: “Zakoj se zdaj, kda moramo rejsan gledati, ka se splača in kaj nej, nekak samo tak lejča po tijini in zapravla državne pejneze. Na konci koncov mo palik vidli, ka so nas okouli prinesli.ʼʼ Zavolo toga, ka novine pišejo tak vse vknjž, moja tašča Regina, trno čedna ženska, novinan ne vrvle. Pravi, ka v novinaj lažajo. Vrvle edino tou, gda nut piše, ka do šle penzije gor. Zatou küpüvle novine, depa samo tiste, gde najde napisano, da se bo tou rejsan Zgodilo. MIKI Porabje, 2. novembra 1995 5 Inda svejta SRACKA PA TJIKLA “Muóštji pa ženske so inda z domanjoga platna meli gvant. V ŠTEVANOVCI so sE muóštja luača naprej na gombo zapéjrala. Bilé so tak, ka so skaus dola gnátje bile, pa so bilé takše, ka od kuléna tadóla vaustja. Muóštje srajce so se na gombo zakapčüvale, na rokavaj nabrana biléj, na plečaj so grbe mele. Spaudja luača so doudja bile, vrkar so bile zvezane z lačnjekom, spodkar pa , s tjiticami. Spaudnja topla srajca je tö dudje rokave mejla. Pruslejk je emo na en réd gombe aj na dva rada. Rejkll se je tö z goumbi zakapčüvo, na dvej gomba aj na štiri gomba. V zimi so kusti, kratki kapaut nosili. Moški cipeldje so se vezali s tjiticami, črejvli (škornji) so segali niže koléna. Cipeldje pa črejvle so domanji šauštarge delali. Štromfe so tjiplene nosili, (črne, ridjave, sürkaste). Kuolap je bijo žamatni (črni, ridjavi, sürkasti), za kuólapom so nosili moški ftičino perdje. Po svetkaj so meli baršan (kvarato). Tjéjkla ženska so bilé skáus kaulak sklajana, eden kraj so se zakapčüvala. Pa taše so tö bilé, ka so sklajena tü bilé, pa nej do- laspejglana, pa so té spodkar kaulak mela na dva rada žnjauro. Najspodkar pa te pa taša žnjaura bila, ka je dola stala. Z gombami so se zakapčüvale. Tjéjkla so bila dudja od cipel gora en padén. Spaugnji rokavci so meli Ščiptja po rokavaj kaulak, pa kaulak šinjeka, pa naprej vse dola. Vrnji rejklin je po rokavaj kaulak žnjauro emo. Spaudnja tjikla so dobre šurtje bilé, so se vezala. Z vrnjo so se glijale. Spodkar so mele duplanske fodre, na tau gora pa ščéptje. Eške ženske po prvi bojni so tö nej nosile lače, budje. V zimi so nej mele kapaut, liki cvejdri so bilé pa vacalejk na odejvanje (črni, črnisivi, ridjavi, bejli). Čizme so tö nej nosile, ka je drago bilau; V nisike cipeldje so ridjáve, črne, sürkaste prausne štronfé obüli. Ništerni so meli fajnstje štronfe tü. Oženjene ženske so nota pod vacalejgom aubo nosile. Stare žéne so se na pautec čésale, mlade pa taznak. Dekle so šagau mele s škarici si včasi gorazažagati vlasé. Na förtodji so kaulak ščiptji bilé, pa zar so je zvezali s pantliko. V SAKALOVCI so moški tö s kustoga domanjoga platna nosili šurtje vrnje lače s camejrami. Spaudje lače so z láčnjekom pa s tjiticami zvézali. Na bejlo sracko so črni parslejk meli, na šterom skaus so bili gumbi, sikši kraj pa žepka. V zimi so kusti dudji rejkli nosili, šteri je frnöl emo notra. Pa s sarami črejvle (škornje). V leti pa na cug črejvle, če so k meši šli; pa kraugli kolapoš. Kolapoš je pantlik kaulak emo, nota so Mali rauža, rastovo listje. Doma so lesene črejvle nosili, pa šapko, aubo (kapa) iz sámata (žamet). Vrnje ženske tjikle so mele rémen cüj. Spaudje tjiklo je tö nabrano bilau, pa s tjitico so jo zvezaii. Dekle so največ bejli rejkli pa roza tjiklo nosile, starejši črno ali sivo. Ka so k meša nosili, tisto so v krčmau, ali pa ovak nej nasé djali. V zimi so nosile na odejvanje vacalejk ali cvejder. Čizme so nej mele, litji nizke cipele so nosile. Dekle so bejle štrumfe, ženske pa črne ali ridjave nosile. Dejkle so z gaulo glavauv ojdle. Stare žene so k meši črni klaut förték nosile. Mlade pa kraugloga, šteri radé emo notra, pa kaulak fodre. Zar so veuko šaupo zvézali na riti. Turbe so ženske nej nosile. Knidje pa vacalejžec so v rokaj nesle, da so k meši šle." Marija Kozar GASILSKO PRIJATELJSTVO “Zahvaljujemo se Gasilskemu društvu iz Lemerja /Rakičana za podaritev gasilskega vozila/motorne brizgalne gasilcem Mono- štra-Slovenske vesi. Listina naj bo znak našega spoštovanja za nesebično pomoč. ” Tako je pisalo v zahvalni listini, ki sta jo prejeli gasilski društvi iz Slovenije v soboto, 28. oktobra. Prejšnjo soboto so v Slovenski vesi gasilci iz Lemerja predali gasilsko vo- zilo prostovoljnim gasilcem iz Slovenske vesi, njihovi kolegi iz Rakičana pa so poskrbeli za motorno brizgalno. Svečanost se je začela s sveto mašo na prostem, ki so jo darovali trije župniki, in sicer Zoltan Németh iz Monoštra, Štefan Toth iz Števanovcev ter Ivan Camplin iz Martinja. Čeprav je bil le del mašnega obreda v slovenščini in domači govorici, moramo organiza- torje pohvaliti. Kajti v Slovenski vesi je situacija povsem drugačna kot je bila na Gornjem Seniku pred dvema letoma na podobni gasilski proslavi. (Takrat smo za podobno “dvojezično” mašo izrazili nazadovolj- stvo.) “Slovenčarge” spadajo k monoštrski župniji in prav ta vas je bila menda med prvimi, kjer so slovensko mašo zamenjali z madžarskim obredom. Tako se le najstarejši spominjajo, da so. nekoč v lepem slovenskem jeziku hvalili gospoda v kapelici, katere zavetnik je sv. Florjan. Dogodka se je udeležil tudi Erno Eöry, predsednik Gasilske zveze Slovenije, ki je v svojem nagovoru poudaril predvsem pomembnost medsebojne pomoči ob morebitni naravni ali drugi katastrofi. -MS- Obisk pri Slovenskem društvu v Budimpešti 11. novembra bo vodstvo Zveze Slovencev obiskalo člane Slovenskega društva v Budimpešti. Srečanje bodo popestrile tudi kulturne skupine iz Porabja, med njimi Mešani pevski zbor Avgust Pavel iz Gornjega Senika pod vodstvom Marije Trifus in pevke monoštrskega upokojenskega kluba pod vodstvom Marije Rituper. Znanstveno posvetovanje in razstava v Mohaču 20. obletnico ustanovitve nekdanjega južnoslovanskega bazičnega muzeja v Mohaču bodo proslavili 17. novembra z novo razstavo. Priredili bodo tudi znanstveno posvetovanje z naslovom Vloga zgodovinskih in etnoloških vrednot pri ohranjevanju identitete Hrvatov, Srbov in Slovencev na Madžarskem. Posvetovanja se bo udeležila tudi kustosinja Marija Kozar Mukič s predavanjem Etnološke raziskave med Slovenci na Madžarskem od 18. stoletja do danes. 18. december -Dan narodnih skupnosti Pred kratkim je vlada R Madžarske sprejela odlok, da bo 18. december na Madžarskem dan narodnih skupnosti. Med drugim so se pogovarjali tudi o tem na seji Koordinacijskega sveta za manjšine pri uradu ministrskega predsednika. Seja, katere so se udeležili predsedniki državnih manjšinskih samouprav, je bila 27. oktobra v Budimpešti. Na seji so obravnavali tudi vprašanja v zvezi s proračunom manjšinskih samouprav za I. 1996 ter delovanje javnega manjšinskega sklada. Porabje, 2. novembra 1995 6 To je Amerika CEST NIKOLI NE ZMANJKA V Ameriki cest res nikoli ne zmanjka. Vsaj tako se zdi, če se voziš milje in milje daleč, pa vedno pač nekam prispeš. Tu pa tam se ustaviš, spiješ kavo, oh, kakšno kavo pijejo Američani, kaj poješ in spet sedeš v jeklenega konja, vklopiš radio, ve- dno najdeš dobro glasbo, si rečeš: “No, pa se podajmo novim dogodivščinam naproti, ” in stopiš na plin. Iz Washingtona sva jo ucvrla čez delček države Maryland v sosednjo državico Delaware. To je država, v kateri pri nakupu sploh ne plačaš davka, torej tako imenovano tax free območje. Kar mikavno, pa četudi Američani sploh nimajo kaj dosti obdavčenega blaga, že tako je čez lužo vse ceneje kot v Evropi in tudi pri nas. V mestu Wilmington sva poiskala prenočišče in se odpravila v bližnji New Castle, čudovito “angleško” mestece ob obali. Tako romantičnih in prijetnih krajev si človek, dokler ne zaide vanje, niti zamisliti ne more, zato je bila res prava sreča, da tisti dan nisva bila preveč pozna in sva si lahko pred spanjem privoščila še krajši izlet. Cilj naslednjega dne je bila Philadelphia, mesto v Pennsylvaniji. Philadelphia je bila največje angle- ško govoreče kolonialno mesto, danes pa je po velikosti četrto največje ameriško mesto. V njem živi milijon 700 tisoč ljudi, od tega tretjina temnopoltih, sicer pa šteje skupaj z okolico kar 5 milijonov prebivalcev. Obdana je z rekama Delaware in Schuylkill. Prva je mejna reka s sosednjo državo New Jersey. Mesto označujejo kot “zibelko naroda”, prenovljene stare in zgodovinsko pomembne zgradbe pa v kulturnem smislu uvrščajo na prvo mesto v Združenih državah Amerike. Številna gledališča, muzeji, koncertne dvorane in druge podobne hiše so res prava paša za oči. Ob in po njih vodijo v staro opravo oblečeni vodniki in za hip se zazdi, da se je zanje čas ustavil že v prejšnjem stoletju ali pa še malce prej. Konjske vprege prevažajo mnoge turiste po najbolj zanimivih delih mesta, informacijski uradi oziroma stojnice pa so prav tako zelo dobra pogruntavščina zlasti za tiste, ki so prvič v tem velikem mestu. Če malce pošarimo po preteklosti, naj omenim, da je na njegovo zdajšnje območje kancler Gustav Adolfs okoli leta 1640 poslal švedske in finske koloniste. Švedom so čez kakih 15 let prevzeli gos- postvo Holandci, tem pa spet Angleži. Voditelj William Penn je leta 1682 ustanovil Philadelphijo kot “mesto bratske ljubezni”, v katerem je bila dovoljena verska svoboda. Novosti pa je pozneje v mesto prinesel spet Benjamin Franklin. Ta je skupaj z Luisom Timotheem izdal tudi prvi časopis v nemškem jeziku v Ameriki “Philadelphische Zeitung”. Sploh je v mestu vladalo precej svobode na mnogih področjih. Vanj so radi prihajali mnogi, nekateri v njem celo ostali. Danes je v Philadelphiji najbolj razvita naftno rafinerijska dejavnost, sledijo pa ji ladjedelništvo, elektrotehnična, železarska, kemična, papirna, tekstilna in druge industrijske dejavnosti. Ob 200-letnici Združenih držav Amerike so mestno središče preuredili in razširili. Znamenite zgradbe, v katerih so že omenjeni muzeji, glasbene dvorane, gledališča in podobno, se ponosno dvigajo v nebo, ki ga ob njih, vendar v sozvočju z njimi, skorajda prekrivajo veliko višji in novejši stolpiči. Ja, pa še na zelenje ne gre pozabiti. Tega je veliko, tako kot je veliko življenja v mestu. Lidija Kosi Ne samo čudovite zgradbe, tudi vodnjaki ponujajo občudovanja vredno lepoto. Pa vsemu navkljub ne razveseljujejo samo oči, ne malo nadebudrežev se v njih tudi kopa in igra, brezdomci si v njih perejo svoje cunje... Kot za stavo pa sva sredi križišča na drogu zagledala slovensko zastavo. Čudno, kaj neki dela v Philadelphiji? No, bila je ena izmed mnogih ob cesti, ki vodi do muzeja umetnosti. NAŠE PESMI (111) REJZKA /: Rejzka, Rejzka, Rejzka, povej mi istino, kaj te (j)edna lejpa sejra dekla rada ma. :/ (Gornji Sinik) - mkm - PORABSKA KRONIKA za meseca september, oktober ROJSTVA: Gornji Senik: David Gyeček (oče Agošton Gyeček, mati lldiko Mukič), Dolnji Senik: Anamarija Pinter (oče Tibor Pinter, mati Rozalia Szily) Števanovci: Adam Domiter (oče Karoly Domiter, mati Gyöngyi Nemeš); Martin Dončec (oče Karoly Dončec, mati Andrea Paar) Sakalovci: Valter „ Jožef Šolymoši (oče Jožef Šolymoši, mati Erika Čeresnjak) POROKE: Gornji Senik: Eva Emberšič (pd. Bükašna) in Mihaly Krajcar (pd. Vankin) Slovenska ves: Melinda Holec in Peter Toth UMRLI: Dolnji, Senik: Šulič Istvánné (roj. Marija Wachter), Joszt Jáncfsné (roj. Ana Maicz) Slovenska ves: Jožef Holec Porabje, 2. novembra 1995 7 OTROŠKI SVET KAJ JE TAU? na Gorenjon Siniki...................... na Dolenjon Siniki...................... v Ritkarovci............................ na Verici............................... v Števanovci........................... v Andovci............................... v Slovenskoj vesi...................... v Sakalauvci............................ Kak so nücali........................... Rešitev iz številke 20/1995 žkrušnica - lesena priprava za shranjevanje kruha kenyértartórács - kenyér tárolására szolgáló faszerkezet Tak sé zové: na Gorenjon Siniki, v Ritkarovci, na Dolenjon Siniki krüšnjek, v Slovenskoj vesi, v Sakalauvci: krüšnjak, v Števanovci, v Andovci, na Verici kröjšnjak. Tak so nücali: z borovi lat pa z leskovi klincov napravleni krüšnjek za 5-8 kolačov krüja je viso v klejti na plafoni. Pravilne rešitve so nam poslali naslednji učenci iz Osnovne šole G. Senik: Andreja Nemet, Anastazija Bajzek, Viktor Časar in Tomaž Fartek JESEN Jesen je lepa, pisana in zanimiva. V septembru že postane hladneje. Zjutraj je zelo hladno. Največkrat je slana in megla. Pozneje se megla dviguje in začne sijati sonce. Ponavadi je popoldan že prijetno jesensko vreme. Zvečer je že spet hladno. Ljudje se morajo topleje oblačiti. Tudi narava se spremeni . V gozdovih pada pisalno listje z dreves: rumeno, rdeče, rjavo. Tudi gozdne živali se pripravljajo na zimo. Posebno pridne so veverice. Največ dela imajo kmetje. Delajo na njivah, v gozdovih, v sadovnjakih in na vrtovih. Na [njivah trgajo koruzo, kopljejo krompir, pulijo peso in repo. Ko so vse pospravili, njive preorjejo in posejejo ozimna žita: pšenico, ječmen in rž. Na vrtovih pospravljajo je- sensko zelenjavo in jo shranjujejo za zimo. Pridnim gospodinjam je zraslo mnogo zelenjave. V sadovnjakih pobirajo in trgajo jesensko sadje, jabolke, hruške in slive. V gozdovih pripravljajo drva, da bodo imeli dovolj kurjave. Jesen je zelo lep letni čas, ampak vsi komaj čakamo zimo. Anastazija Bajzek OS Gornji Senik Jesenska narava se spreminja. Vreme postaja hladnejše. Ptice odletijo v toplejše kraje. V jeseni imajo ljudje mnogo dela. Na njivah pospravljajo poljske pridelke: kopljejo krompir, trgajo koruzo, pulijo peso in repo, pobirajo buče. Pridelke odpeljejo domov. Potem obdelajo zemljo: pognojijo, preorjejo, pobranajo in posejejo ozimno žito. Na vrtovih pospravijo več vrst zelenjave: papriko, paradižnik, zelje, korenje, peteršilj špinačo, rdečo peso in solato. Gospodinje shranjujejo zelenjavo v klet za zimo. V sadovnjakih pobirajo jesensko sadje: hruške, jabolka, slive, kostanj orehe, grozdje. Ko pospravijo pridelke, začnejo delati v gozdu. V prostem času nabira jo gobe. Jesen je lep letni čas. Ljudje čakajo zimo, da bodo počivali. Andreja Nemet OŠ Gornji Senik Jesen je tu. Jesen je čas, ko pogosto dežuje, je megla in listje pokrije zemljo. Listje je rumeno, rdeče, rjavo in v svetlo zeleno. Pada že z dreves na tla. Sonce je dan za dnem niže na obzorju. Dnevi se krajšajo in noči daljšajo. Hladneje je, zato se topleje oblačimo. Ptice se selijo v toplejše kraje. Na vrtu se “poslavlja” mnogo lepih cvetlic. Prebivalci gozda se gostijo in nabirajo plodove za zimo. Tudi človek pospravlja pridelke in se pripravlja na zimo. Jesen je pisana in lepa. Hajnalka Škaper OS Gornji Senik V jeseni sonce že bolj. slabo sije. Ladno je, zato se bola moramo ravnati, Megla se nut potegne, ka človek komaj vidi enga-drugoga. V gauški že liske pada. Gauške vsikšofele farbo majo, štero je zelo lejpo. Lidge po njivaj nut spravlajo, ka so cejlo leto pripauvali. Bagundli, repo berejo pa sejajo na drugo leto, ka aj bau krü a vsiši den. Meni se jesen zelo vidi! Žolt Labric OS Gornji Senik Porabje, 2. novembra 1995 NIKA ZA SMEJ Rokajce Naša Erika etognauk etak pravi svojma dragomi možej, Petri: “Peter! Zima se približava. Trnok bi lepau bilau, če bi mi edna dobra rokajce küpo.” Peter pa etak: “Rokajce, rokajce. Ka boš pa z njimi? Vej pa roke napona v mojoj žepki držiš.” Lübezen Naša Agica se je etognauk šetala s svojim dragim Hugonom, pa ga etak pita: “Hugo. Gda si pa napamet vzeo, ka ma rad maš?” Hugo pa: “Te, gda so mi padaši začnili gučati, ka sam eden velki somar (osel).” Financminister Etognauk so v Budimpešti dojnamalali našoga financministra na strašen velki kejp pa so ga na pauti vöpostavili. Lüdje ga gledajo, pa gnauk samo eden etak pravi drugomi: “Kak so ga pa dojnamalali, Vejpa nika tak vö ne gleda kak pravi!” Zdaj pa nakak etak: “Kaj pa nej, pa ne vidiš kakšne velke bajüsi (brke) ma?” Zdaj pa te prvi etak pravi: “Zaman ma velke bajüsi, itak je nej takši kak on, vejpa roke v svoji žepki drži.” Dež Eden gospaud, šteri eške inaša tü ma - pamet pa nej gvüšno - etak pravi inaši: “Gustek! Idi pa v ogradci polej rauže!” Gustek pa: “Dragi gospaud, Vejpa venej tak dež de, ka se vse praši!” Gospaud pa: “Ka se pa bojiš toga dežja? Vzemi si drževnico (dežnik).” I. Barber ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p.p. 77, tel.: 94/380-767 Tisk: SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4 69000 Murska Sobota Slovenija Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13.točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92) ISSN 12187062.