K problematizaciji vzgoje Tamara, Moje počitnice D. P., Tovarišica, ne bodi no žalostna Bojan Baskar & Srečico Fišer, Okolje : protiokolje (področje medveda) Franko Adam, Nekatera izkustva in problemi neavtoritativne vzgoje Anka Jančič-Satler, Nekaj misli o problemih spolne vzgoje Prispevki k historičnemu materializmu dr. Ludvik Carni, Marx in »azijski produkcijski način« Marko Kerševan, Družbena formacija — baza — nadgradnja v marksistični družbeni teoriji Prispevki h konceptualizaciji zgodovine umetnosti in literature jure Mikuž, Vloga narave v evropski misli in umetnosti okoli leta 1500. Razvoj in uveljavitev rastlinstva kot likovnega motiva, njegova funkcija in pomeni Z. S., Linhart in paradoks govorečega Kranjca Subjekt pred sliko Prevod Michel Tort, V zvezi s freudovskim konceptom »zastopnika« (Repräsentanz) Gregorio Bermann, Duševno zdravje na Kitajskem, II Kritika Althusser Tine Hribar, A. Janov Številka 157-158 jan. - feb. 1976, letnik XIV PROBLEMI PROBLEMI: uredništvo: Mladen Dolar, Matjaž Hanžek, Lev Kreft (glavni urednik), Pavle Lužan, Jure Mikuž, Rastko Močnik (odgovorni urednikj. Rado Riha, Braco Rotar, David В. Vodušek. Ljubljana, Soteska 10. Tekoči račun 50101-678-48982, z oznako: za Probleme. Letna naročnina 80 dinarjev, za tujino dvojno. Izdajatelj RK ZSMS. Natisnila tiskarna ZGP »Pomurski tisk«. Murska Sobota, v maju 1976. Revijo denarno podpira kulturna skupnost Slovenije; po sklepu republiš- kega sekretariata za prosveto in kulturo št. 421-1/74 dne 14. 3- 1974 je revija oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov. S tem snopičem Problemi začenjajo letnik 1976. Uredništvo upa, da bo v tem letniku revija izhajala točneje im da se bo tudi letnik iztekel z manjšo zamudo kakor prejšnjii. Naročnike prosimo, da naročnino za letnik 1976 poravnajo do konca julija. Naročnina za leto 1976 znaša 80 dinarjev (za tujino dvojno), kar je vskladu s ceno drugih reviij in se ravna po splošni rasti stroškov- Znesek vplačajte s splošno položnico na tekoči račun revije. K PROBLEMATIZACIÜI VZGOUE Pričujoči štirje članki poskušajo (čeprav pracialnol orisali nekatere bistvene značiilrvosti neavtoritarnega vzgojnega stila. Govor je o enem pr- vih tovrstnih praktičnih eksperimentov pri nas: o terapevtski koloniji na Rakitni (čas: od 8. julija do 11. avgusta 1975). Tu se je 30 otrok in 6 vzgo- jiteljev (ki so se jim po 14 dnevih pridružiili še trije) marsikaj naučiilo drug od drugega. Naj pripomnimo, da otroci in vzgojitelji niso prekinili s stiki, temveč se srečujejo vsakih 14 dni. MOÜE POCITNICE Ja-, vsi se sprašujejo, kako sem preživela počitnice. A jaz lahko od- govorim, da so bile te počitnice zame najboljše. Sicer je bil moj dan enak prejšnjim, le s to razlito, da so vsi dnevi hitro minili. Najprej mo- ram sploh povedati, kje sem bila. Moje počitnice so se iztekale na Ra- kitni. »Rakitna« — poznamo jo vsi kakor zdravilišče za astmatične in druge bolezni. Ampak to ni biJa moja Rakitna. Bila sem v posebni ko- loniji in smo bili tam kot posebni gostje. Naši tovariši' so bili sami štu- dentje raznih šol. Z njimi smo se zelo dobro razumeli, k temu pa je prispevalo tudi to, da smo se med seboj tikali in se klicali po imenih, skratka bili smo si enaki. Tako nismo imeli, občutka, da so nam postav- ljeni za policaje, ki pazijo na vsak naš giib in nas za vsako napako kaz- nujejo. Zato je bila tudi ta kolonija za nas nekaj posebnega, saj niso dajali nobenih prepovedi in tudi nas niso za naše napake kaznovali, am- pak smo se zmeraj skupaj pogovarjali o njih in smo jih skušali s po- močjo naših voditeljev premagati in jih popraviti. Kadar pa je prišlo do sporov med nami, pa smO' jih reševali med seboj in smo se s tem hkrati začeli osamosvajati in se zanašati le nase. Taka kolonija je bila sedaj pr- vič in je po moje tudi dobro uspela. Ce bi bila taka kolonija še drugo leto, bi tudi šla. Kakor sem že prej rekla, je bil naš dan enak kakor vsi prejšnji, le da smo se veliko več pogovarjali in poskušali smo izraziti vse tisto, kar si občutil. Sicer je biilo to za nas nekatere zelo težko, am- pak smo se počasi privajali na to. Tako so mi vsi ti lepi dnevi hitro miniili in prišel je dan slovesa, ki pa ni bil za nas stalno slovo, saj se bomo dobili še v Ljubljani — in to me pri tej koloniji še najbolj veseli. Tamara TOVARISICA, NE BODI ŽALOSTNA Danes je prvi kolonijski dan. »Fantje, kaj bomo počeli? Ali gremo v gozd?« »Jaz grem, če lahko vzamem žago s seboj.« »Jaz imam dva noža.« »Pa kaj boste počeli z žago in z noži?« — Saj ste rekli zadnjič, da naj vzamemo orodje v kolonijo. — Boš potreboval žago in ti nože? — Kaj bomo žagali, veje ali kaj takega? — Kaj bomo s tistim, kar bomo požagaii in posekali? — Ne vem še. Ce ne morem vzeti žage ne grem. — Zakaj žagaš to zeleno vejo? Zraven je ena suha, ki je prav taika. — Ni taka, ne. Ta je bolj prožna in jaz rabim prav takšno. — Zakaj rabi« takšno? — Ne vem še. — Potem jo pa pusti, ker je je škoda. Zelena veja bo rasla naprej in, če ti nič ne korasti, delaš škodo s tem, da jo žagaš. — Naredil si bom lok. — Za lok rabiš vrvico. — Imate vi kakšno vrvico? — Ne tukaj je nimam, mogoče jo ima kdo v Domu. Zelene in vse ostale požagane veje smo vlačilii v Dom. Drugi dan je deževalo, slišali smo pritožbe o žaganju dreves in nekdo si je posku- šal narediti prvi lok. »Kaj pa je to? Nočem te svinjarije v svoji postelji. Smrdi. Jaz tega že ne rabim. — Fantje, zmenili smo se z Domom, da bomo imeli vsi platna v postelji. NikoR se ne ve, kdaj komu kaj uide. — Jaz tega ne rabim. Vi tega gotovo nimate. — Kaj da ne! Vsi imamo platna. — No, pa pokažite. — Saj sem vedel, da vr nimate platna. — Ne bom spal na tem, zebe in smrdi. — Boš spal brez platna? Torej spi v moji postelji in jaz bom spala v tvoji. — Gremo na kopanje. — Jaz že ne. — Jaz tudi ne. — Pa saj smo se že dopoldan zmenili, da gremo popoldan na ko- panje. — Sedaj je drugače, jaz ne grem, se mi ne da. — Kdo bi se šel kopat? En, dva, tri, torej štirje se gremo kopat, dva sta pozabila, kaj sta hotela dopoldne. In gremo na kopanje; štirje spredaj in dva počasi zadaj. — Rekli smo, da gremo v gozd. Jaz že ne bom hodil po tem trav- niku. Daj mi eno mrežo, grem drugam. — Nas je pet in naj bi po tvojem imeli eno mrežo, ti sam pa bi hotel svojo. — Ja, zakaj pa ne. Saj smo rekli, da gremo v gozd, zdaj pa hodimo po tem travniku. — Saj vidiš gozd pred nosom in med nosom in gozdom travnik. — Daj mi eno mrežo. — Kaj pa boš z mrežo? — Gugal se bom sam. .— Kako pa se boš gugal? — Razpel jo bom med drevesa. — Med katera drevesa, saj jih ni. Mogoče med travne biilke? — RekÜ smo, da gremo v gozd. — Pa kam hodimo sedaj? 2 — Pojte vsi skupaj v rit. — Saj vidiš, da gremo naravnost proti gozdu. Prvi, drugi, tretji, četrti dan, vedno vedno znova: »Visoko pod ob- laki letijo pijani Slaki, za njimi pa dva Kitajca, ki se vlečeta za jajca.« Sprva provokativno, potem provokativno in neuglašeno, potem pro- vokativno, neuglašeno in preglasno, potem provokativno, neuglašeno preglasno in zoprno. Popenim. — Kaj nismo sposobni ničesar drugega kot to isto zoprno lajno. Ko bi vsaj bilo vse skupaj za kaj. Meni je tega že čez glavo dosti. Peti, šesti, sedmi ... dan: »Janez, Kranjski Janez, kam odhajaš da- nes? Grem v trgovina, da si kupim liter Vina.« »Tovarišicaaaaaaaaa, poglejte!« Glava v zunanjem okvirju okna spalnice v prvem nadstropju. Zav- piti? Skočiti? Psovati? Hitim v predsobo, pogledam skozi okno. Meter pod oknom pet- centimeterska polica in v smeri oken spalnice dva para nog, ki tipljeta proti njej. Sesedem se na stoil v predsobi. In že so tu; eden, dva, trije, ki se drenjajo skoz okno predsobe. Zagrabim, prvega, drugega, vse tri in jih zmečem z okna. — Ti si pa heroj in pol. Pogruntal si telovadbo, in to tako, da te sedaj vsi posnemajo. Ali ne vidiš, da če ti to zmoreš, morda kdo drug ni tako spreten, posebej ne, če vsi naenkrat rinejo skoz okno. Se ti morda zdii, da je nemogoče, da bi kdo od vas padel? — Fantje, zbrali bomo zdravniške knjižice. — Jaz je že ne dam. — Jaz jo bom pa dala. — Jaz grem domov, saj so rekli, da ne bo zdravniških pregledov. — Jaz ne dam knjižice. — Jaz je nimam. — Fantje, knjižice bo treba zbrati. Vsi jih imamo s seboj, zato kar sem z njimi. — Ne, ne dam je. — Jaz tudi ne. — Jaz jo pa dam in jo dam tebi ta'ko, da tebi ne bo treba dati tvoje meni. Pa zberi še ostale. Knjižice so bile zbrane v dveh dneh, namesto v dveh minutah in slišali smo vrsto pritožb na račun nerednosti. Deseti dan kolonije sem pripravljala podtalni načrt. Kako pripra- viti fante k risanju psiholoških testov? Poskusim enkrat, dvakrat in večkrat. Ne vem kolikič mi uspe; zvečer so štirje ob in pod posteljami, ki prično risati. Skoraj, da si ne pomanem rok. Bilo bi prezgodaj. V sobo plane peti, drvi kot vihar, razmeče liste in svinčnike, vpije in se šali, ostali se smejejo in mu sledijo. Mene popade bes, kot furja se za- podim za njim; skačem preko postelj, se vlačim pod posteljami po razmetanih svinčnikih in zmečkanih listih, rjovim in imam občutek, da mi gre pena na gobec. Oba veva, da tokrat ni šale. Ko se zaletiva, ga popadem za lase in fant se ne brani. Zvlečem ga do vrat in fant se smeji. Odprem vrata in ga sunem v rit, fant odleti v predsobo. 3 Tisti večer je Vera spravljala spat najmlajše fante in drugi dan sem za dva dni odšla v Ljubljano. Ko sem se vrmiilai, je biilo vse drugače. Nekje pri začetku kolonije mi fant reče: — Tovarišica, ali' se vi nikoli ne razjezite? — Kako pa to misliš, da se nikoli ne razjeziim. Zdaj sem po- šteno jezna. — Ne, pa nisi, ker ne vpiješ in se ne kregaš. — Zakaj bi se pa morala kregati in vpili? — Zato, ker naša tovarišica v šoli tuli in tepe tudi. Eden vrti v rokaii tomahavk in, ko pridem mimo, me useka po prsih. Spogledava se jezno, besno, maščevalno 1л pripeljem mu klofuto okoli ušes. Deček je risal pozno v noč in preden je zaspal je pokazal risbo. — To bom jutri dal deklici. Naslednji večer ni ne risal in ne spal. — Na pokopališču je luč. Mene je strah. Zapri okna! — Okna so vedno odprta in rajši imam to! — Ne. Nocoj zaprite okna, mrliči bodo prišli v sobo. — Mene je tudi strah, zaprite okna. — Kakšni mrliči, neki. Auuuuuuuu, glej ga, strah! — Ne se hecat! En naš sosed se je obesil na podstrešju in je po- tem hodil okoli. Res! Moja stara mama ga je videla. — Tovarišica, kaj je po smrti? — Verjetno nič posebnega, jaz ne vem. — Kako izgleda, če si nič, je vse skupaj en nič. — Nekateri pravijo, da ni vse skupaj en nič. — Pa je. Ni te, kar tako te ni. Mene je strah. A ni to čudno, da včeraj, ko me je dekli.ca imela, me ni biJo nič strah. Danes pa me je tako strah. Nekje ob koncu kolonije pravi deček: — Deklica je pička. — jaz miislim, da deklica ni pička. — Pa je, zato, ker gre vsakemu v naročje sedet. Zato, je rekla, da me imav pa je potem rekla, da me nima. In ni mi povedala zakaj me nima, kar tako je šla z drugim. — Zato deklica še ni pička. Se pač tako obnaša in to tudi njej povzroča preglavice. — Zame pa je pička, zakaj pa mi je dala tisti strah. Vračaruo se s kopanja, pozno popoldne je. — Tovarišica, poglej. Ali v«, kaj je to? — Migajoč sredinec. Huronski smeh v grupi starejših fantov. — Tovarišica, ali veš, kaj je to penis. — Vem. Najmlajši iz mlajše skupine fantov vpraša: —■ Kaj je to penis? — Tič. In spet huronski smeh v grupi starejših. Pomagam: — Penis je lulček. Najmlajši se umakne v okrilje moje leve roke. Starejši se obešajo na desno in se zaganjajo od spredaj in od zadaj. — Kaj pa delaš ponoči? — Spim. Pa ti? 4 — Na roke si ga mečemi. Vsesplošno hihetanje in zaletavanje med starejšimi fanti. — Ti. ta malii, ki se tako stiskaš, daj tovarišico od zadaj. »Ta mali« ne bodi ga len stopi za moj hrbet, iztegne roke do mojih ramen in reče: — Sica, nesite me. — Gremo? — Meni se ne da. — Menii tudi ne. — Ce ne gre on, ne grem tudi jaz. — Meni se spi. — Kdo potem gre? Dva? Midva sva nared. In ostali? — Vi kar pojdite, mi ne gremo. — .Alii bomo kar doma? — ja doma bomo. — Kaj bomo pa počeli? — Nič. — Spali. — Fukali. — jaz bi pa šel. — Ti kar pojdi, šleva mala. — Pojdii ti. — Ti pojdi, ti. — Auuuuuuu, to boli, šicaaaaaa! — Ne to-ža-ri-mo! — Ti boš mene, reva mala. — Auuuuuuuu. — Kaj pa izzivaš, reva revasta. Primi ga za noge, brca kot konj. — To boli. — A kar vsi se bomo spravili na najmanjšega? — Ti ga vedno zagovarjaš. Kaj pa izziva in brca» On je tudi mene udaril. — Pustite ga. — Zdaj se bo pa zaklenil v skret. — Pridi ven, če ne ti razbijem gobec. — Jaz grem po lestev. — Odpri okno. — Nihče ne bo hodil skoz okno. Kako pa naj pride ven, če bevskamo nanj tu od zunaj. Gremo na kosilo. Bo že prišel. — Tukaj se eden joče. — Tišina, vsi se zberemo okoli postelje, kjer deček hlipa. — Zakaj jočeš? — Ka¡ je narobe? — Nič mu ni, kar tako se dela. — Ne jokaj! — Pa zakaj vendar joka? — Fantje ne sprašujmo ga, mu je že hudo. Ali greš na kosilo? — Ne grem. — Ali naj ostane kdo pri tebi? — Ja, on naj ostane. — Poglejte, kdo je prišel na kosilo! — Zakaj pa si jokal? — Samo meni je povedal, zakaj je jokal, ko sem ostal pri njem. — Ne, nisem povedal. Nikomur nisem povedal, samo tovarišici. — Meni? Mogoče ... 5 — Imaš kaj denarja? —■ Dvesto din. — Manjka še tisočdvesto dinarjev. Pojdi vprašat njega. — Imaš kaj denarja? — Sto d'm. — Tovarišica, imaš kaj denarja? — Imam, pa ga ne dam. — Pojdi že v trgovino, preden . . . — Fantje, kam pa? — V trgovino? — Po kaj? — Eno lučko zanj, eno zanj in eno zanj, pa še Bobi palčke. — Od kod pa denar? — Kaj p/ te briga. — Pojd' že v trgovino? — Fantje, od kod je ta denar? — On ga je imel. — Kako ga je on iimel, če sem pa slišala prejle, da ga nima. — Našel ga je. A ne, da si ga našel pod povštrom? — Ja, našel sem ga pod povštrom. Tukaj, glej! — Pa kaj tečnariš, saj vidiš, da ga je našel. Pojdi ven iz sobe al. pa te bom. — Nič me ne boš! Od kod ta denar? Spusti me, ali pa se bova stepla. — Daj povej ji, da si ga našel, da nas že enkrat pusti v miru. — Tukaj sem ga našel. Poglej, petsto, sto in dvesto in petsto. — Pusti jo pri miru, saj vidiš, da tečnari in pojdi že v trgovino. Ali se jezite? — Joče se. Smrka. — Ne, ne jočem se in tudi jezim se ne, samo žalostna sem. — Tovarišica, ne bodi no žalostna. D. P. 6 OKOLUE : PROTIOKOLÜE Cpodrocje medveda) . . . and all the children are insane all the children are insane waiting for the sumnner rain (Jim Morrison, The End)* 0. Uvod Tekst predvsem analizira odnos med okoljem in protiokoljem. To pomeni, da ugotavlja, kako okolje učinkuje na delo v protiokolju, kako protiokolje na to reagira, kako spet okolje sprejema protiokolje itd. Analiza je empirična. Snov črpa iz prakse terapevtske kolonije na Rakitni, ki jo je organizirala pedopsihiatrična ambulanta pediatrične kli.niike v Ljubljani, medtem ko je njen raziskovalni del opravil inštitut za sociologijo in filozofijo pri univerzi v Ljubljani. Kolonija je trajala od 11. julija do 8. avgusta 1975. Tekst seveda ne more povedati vsega o koloniji. Zajema le en aspekt, ki je omenjen že zgoraj. Seveda bi se dalo tudi o tem aspektu napisati precej več, vendar naju prostor omejuje. Poleg tega tudi ana- litza ni sklenjena celota, ampak ostaja nekako na pol pot« med ugo- tavljanjem dejstev in perspektivo njihove uporabe. Taka ostaja po na- jinii volji. Drugi del je strnjen in urejen prepis magnetofonskega posnetka pogovora, ki sva ga avtorja imela nalašč v ta namen, ker se nama je oblika te vrste zdela boJj učinkovita. Informacije o koloniji ter obdelave drugih aspektov njenega dela se bodo našle tudi v drugih, strokovnih ter poljudnih časopisih in revijah. Vendar zdaj še ne veva, kje vse. Pri tem cenjenih bralcev ne sme motiti, če se bodo nekatere informacije, mnenja, ugotovitve itd. prekrivale. 1. Kolonija in okolje 1.1. Zdravilišče Ce predpostavimo, da je imela naša terapevtska kolonija osnovne značilnosti protiokolja, je biJo mladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna (naš »gostitelj«) primarni prostor, v katerem se je protiokolje srečalo z okoljem. Zaenkrat sta kategoriji »okolje« in »protiokolje« še povsem nedoločeni, a upava, da se bosta skozi nadaljnjo analizo konkretizirali. Analogijo okolju in protiokolju bi lahko našli tudi v paru institucija in ne-institucija (morda pol-institucija) in še kje drugje, vendar se zdaj zdi o tem nesmiselno govoriti. Se preden sva prišla na Rakitno, sva imela zaradi prejšnjih izkušenj občutek, da bo prišlo do konflikt- nih situacij, vendar si teh situacij nisva mogla zamisliti dovolj določe- no, poleg tega pa tudi nisva predvidevala tako visoke stopnje drastič- nosti-* * Ta komad ima o obravnavani temi tudi sicer še precej povedati. * Ker se še ne ve, kdo sta bila tadva, ki sta prišla na Rakitno, sledi pojasnilo. Tam sva bila vzgojitelja in terapevta, vendar ne edina. Vseh vzgojiteljev nas je bilo 6, poleg tega pa so bili še drugi (pedagoški vodja, vodja kolonije, razisko- valci itd.) Pogledi vseh teh ljudi na delo v koloniji, na razmere v njej ipd. so se v osnovnih zadevah ujemali, vendar so bila razhajanja pri specifičnih problemih. Tekst piševa skupaj zato, ker sva imela tudi na specifična vprašanja ponavadi isto ali vsaj zelo podobne poglede. Tako piševa predvsem v najinem imenu in spre- jemava odgovornost za svoja mnenja sama, kar pa nikakor ne pomeni, da so Ici mnenja izključno naju dveh. 7 Konfliktne situacije so nastale že prvi dan, ko je nekaj fantov iz naše kolonije (to nikakor niso »naši otroci«!) imelo v rokah palice, ker so se nekateri drugi obešali na veje dreves okrog zdravilišča, ker so otrokom iz zdravilišča vzeli žogo in morda še kaj. Sledila je oseb- na intervencija zdravnice, ki je hkrati tudi primarij zdravilišča. Njen nastop je bil avtoritaren (vrnite žogo!, tebe pa poznam od takrat, ko si bil pri nas, izginite od tod in pojdite tja! ...) in je logično izzval sovražne reakcije pri nekaterih fantih. Pri tem naju ni toliko motil avtoritaren nastop (ker drupčnega nisva niti pričakovala), ampak pred- vsem to, da se »organ institucije« že od vsega začetka ustraši za svoje imetje in nastopi tako paranoično. Pri tem sva se čutila izločena, ker nisva mogla reagirati tako, kakor se nama je zdelo prav (nedvomno se nama ni zdelo fino, če so fantje ogrožali veje dreves, vendar sva me- nila, da imajo prvi dan pravico »raziskati teren« in doseči osnovno stabilnost na novem ozemlju). Tu ne bi mogla registrirati celotnega inventarja »grehov« in »kri- vic«, pa to tudi ni najin namen. Vsekakor pa hočeva podati še par pri- merov, na podlagi katerih bova skušala izluščiti osnovne poteze peda, goške teorije in prakse zdravilišča. Obrniia se bova na bolj tipične pri- mere, ki so hkrati zdravilišču prizadejali največ skrbi. Fantje so v času kolonije (en mesec) razbili nekaj krožniikov in skodelic. Po mnenju zdravnice je bilo to storjeno iz gole prešernosti in zato, ker jim polenta ni bila dovolj dobra. Najino mnenje je sicer bilo, da je nekaj takega kot »prešernost« preveč abstrakten pojem, da bi z njim zajeli občutje in raizpoloženje fanta, preden in medtem ko je razbi'1 kak prehranjevalni artikel. Sploh pa prešernost ni destruk- tivna. Implikacija zdraviliške pedagogike, ki je sledila, je bila zahteva po povrači'lu materialnih stroškov, kajti zdravnica je rekla, da mora vsak materialno stati za svojim dejanjem. Rekla je, da tu ni biife, kjer bi se namerno razbijanje plačevalo trikratno, vendar pa da je to čisto logično in da se to povsod dela in da je to splošno sprejeta norma. Rekla je tudi, da povračilo stroškov za razbit krožnik sploh ni kazen, ampak samo odškodovanje, in da je potemtakem daj—dam relacija vzgojno delujoča. Ne glede na to, da je iz njenih ust pogledala na svetlo apologija menjalnih in blagovnih odnosov v najbolj izkristali ziirani obliki, ki si jo je sploh mogoče zamisliti, je to povedala s tako naravnim in toplim materinskim glasom, da je bilo kar grozljivo. Treba je še povedati, da je bilo posodje plačano iz vsote, ki je bila namenje- na za kolonijo. Konflikti so se nadaljevali, naraščali., upadali. Ko so prihajale raz- ne delegacije na obisk, smo se z zdravnico zelo splošno pogovarjali, ugotavljali, da so oni vzgojna, mi pa terapevtska kolonija, da imamo različne poglede, ki pa se nekje vendar srečujejo, da je dobro, če ne hodimo preveč drug drugemu v zelje in da se sploh lahko dobro ra- zumemo. Noži. Osebje v zdravilišču so zelo motili noži, s katerimi so fant- je hodili okrog zdravilišča. Menda ga je eden nastavil eni nji.hovih vzgojiteljic na grlo. Oni nože vedno zaplenijo, mi pa smo jih le v za- četku, ko so dobiJi druge, smo jim jih pustili, zraven pa izrazili željo, da z njimi ne bi motili osebja in otrok iz zdravilišča, pa tudi, da se nebi poklali med sabo. Podobno je bilo z loki. Kletvice. Menila sva (menili smo), da je tu edina priložnost, kjer otroci lahko mirno izkolnejo svoje nezadovoljstvo, bolečine, frustra- cije. S tem niso samo izživeli svoje agresije po simbolični poti, kar je s terapevtskega vidika pozitivno, hkrati pa za družbo v nekem smislu manj moteče kot pretepanje in ubijanje, ampak so dobili tudi izkustvo izražanja svojih čustev, predvsem tistih, ki so sicer z represijo družbe in lastnega superega potisnjena ali izražena po r>eadekvatni poti: jeza, sovraštvo, strah, prav tako neovirano veselje, radost, prešernost. Osebje 8 v zdravilišču tega ni preneslo, ne ko so otroci iz naše kolonije v za- četku pri obiskih staršev kaki mamici rekli kaj takega kot »dobra pička« (ali tu sploh obstaja kakšna seksualna konotacija? in če obstaja?) niti ne, ko so to rekli njim, t. j. vzgojiteljem, zdravnici, sestri. Tedaj še manj. Meniva, da v vzgojnem procesu nastopi prvi uspeh tedaj, ko otrok prekolne vzgojitelja, seveda v njegovi prisotnosti. V tem tekstu sicer ne govoriva o vsebini in stilu najinega dela, vendar se temu ne moreva vedno izogniti, če hočeva biti dovolj ilu- strativna. Tako je treba povedati, da smo vsi vzgojitelji delali z otroki vaje, (pri katerih mi nismo abstinirali), katerih namen je bila predvsem relaksacija, gotovost, zaupanje sosednjemu, stabilnost, v višjem stadiju tudi verbalizacija občutkov, ki ji1i vaje povzročajo. Zdravnica je rekla, da ona te terapije ne pozna, da pa se rada pouči v njej, da če je to kaka nova oblika dela z otroki, bo že držalo, vendar pa se njej ne zdi, da je za tako težko motene otroke, kot jih imamo mi, dobro, če pri- haja med njimi do fizičnih in celo intimnih dotikov, če izražajo svoja čustva in občutke itd. In še en primer, ki ga je povedala zdravnica. To: ko »naše otroke« boli glava ali kaj podobnega, mi reagiramo tako, da jih vzamemo v naročje, malo potresemo, nato pa jih odslovimo z besedami: »Je že dobro, ne boli več.« Nato nekateri teh otrok, predvsem tisti, ki so že prej bili pri njih, pridejo k njej in se ji potožijo in jo prosijo za tableto, s katero si ozdravijo bolečine. Iz navedenih primerov so najbolj razvidne tele karakteristike vzgoj- nih pogledov zdraviliškega osebja: — materialno stati za dejanjem je vzgojno. »Iz prešernosti« lahko razbija krožnike samo tisti, ki ima tri jurje, da jih plača. Zdraviliška imovina (vključno z vejami dreves) ni tu zaradi otrok, ampak so otroci zaradi nje; — vzgojno delo se izogiba vsakemu riziku. Fizično ali simbolično ogrožati človeka je tabu. Da bi se ogrožanje človeka po človeku odpravilo, ni potrebno z otrokom trdo delatii, mu dajati možnosti izživetja agresije in regeneracije neagresivnih čustev, pač pa mu je treba odvzeti nože in loke ter mu prepovedati preklinjanje. Si- cer kazen; — terapevtsko delo (v najširšem pomenu besede) z otrokom ni po. trebno, z »motenim« otrokom celo škodljivo. Namesto regeneracije čustev in čutov Imamo »medikamentozne terapije« (skovanka s con- tradictio in adjecto): tablete itd., kar pomeni, da so ti otroci kar moteni, da jih v socializaciji ni nihče motil in da je motenost per definitionem dana z rojstvom.* Terapevtske skupnosti, situacijske drame, v katerih so nastopali tako vzgojitelji kot gojenci, ročno delo, slikanje itd. — celo to je biJo problematično, ker je osebje v zdravilišču to zaznavalo kot privi- legij naših gojencev (oni česa takega namreč niso nikoli počeli, kar so opravičevali s tem, da nimajo možnosti; dejansko pa smo mi te stvari počeli z odpadnim materialom, ki je skoraj zastonj in so njihove materialne možnosti večje od naših, očitno pa primanj- kuje volje). * Kar se motenosti tiče, bi bilo vredno pripomniti, da se običajno govori samo o motenosti, ločeno od motečnosti, motenja. Ker pa postane človekova mo- tenost problematika šele tedaj, ko moti ustaljeni red, se zaradi sinhronega, sta- tičnega gledanja na motenost navrže molečnost kar motenemu. Tisti je potem kot moten in moteč izvržen iz obstoječega reda in hospitaliziran v razne institucije. »Imamo klinične termine za moteno osebo, za motečo pa ne.« (R. D. Laing & A Esterson: Sanity, Madness and the Family, Penguin 1973, str. 149 v opombi). 9 1.2. Vas Najin namen je iz nekaterih primerov vsaj deloma prikazati vzor- ce, v katerih se je gi'balo reagiranje vasi na terapevtsko kolonijo. Ra- kitna je (po površni oceni) dokaj tipična patriarhalna kmečka skupnost in zato ji terapevtska kolonija, kakršna je bila naša, z določenimi na- čeli in tudi nasploh z vzgojno prakso diametralno naspsotuje. Tipični so v precejšnji meri tudi predsodki, na katere smo s svojim delom in deloma tudi že s svojo navzočnostjo zadeli. Seveda je treba takoj po- udariti, da se ne predsodki ne načela verjetno na razlikujejo dosti od tistih v okolju, ki ni kmečko; torej »kmečkost« tu ni kaka bistvena de- terminanta, ampak rabi bolj kot pripomoček pri opisu. Bistvene deter- minante naj bi prišle na dan v tem pisanju. Osrednja tema tega dela razprave je odnos vasi (izražen preko njenih formalnih ali neformalnih predstavnikov) kot dokaj tipičnega predstavnika slovenskega okolja do terapevtske kolonije, ki je bila med drugim tudi poskus kreiranja neke vrste protiokolja. Primer par excellence je nasilje (fizično, pa tudi verbalni napadi* vaščanov do vzgojiteljev in gojencev. Do tega je prihajalo vse od za- četka pa čisto do konca. Zanimivo je to, da se je proti koncu nasil- nost po eni strani stopnjevala, po drugi strani pa se je krepil tudi njen antipod, sprejemanje in pripravljenost za sodelovanje. Primer 1 : Zvečer na pravkar pokošenem travniku. Otroci so se igrali na senenih kopicah, vzgojitelji so sestankovali na seneni kopici (oboje je prepovedano). Priteče kmet in začne brez opozorila brcati in tepsti otroke (enega je brcal do krvi, precej jih je bilo potolčenih, ena deklica je zaradi šoka bruhala in sploh je bilo razburjenje precej- šnje). Priskoči vzgojitelj; kmet se zadere: »Ali ste vi vzgojitelj?« Pri- trdilnemu odgovoru sledi udarec (s plosko pestjo po levi strani obra- za) Vzgojitelj (eden od avtorjev) se je obvladal, ker so ga mirili ostali (sicer se ne bi). Na poti domov še simbolična gesta gojencev: pritekli so iz doma in hoteli kmeta napasti s kamenjem. Primer 2: Gojenca z lasmi čez ušesa so hoteli v bifeju ostriči (za. nimivo pri tem je to, da je bilo opaziti pri obiskovalcih bifeja veliko- krat tudi pripravljenost, da gojencem plačajo alkoholne pijače; glede na siceršen odnos do njih je to težko imeti za dobronamerno naklo- njenost in tretiranje gojencev kot odraslih, ampak prej kot pretvezo za nadaljnje agresivne izpade). Podobne težave so imeli tudi vzgojitelji. Primer 3: Zvečer ob enajstih sta se v naši depandansi prikazala dva mladeniča in se predstavila, da sta s krajevne skupnosti in da sta pri- šla »malo pogledat« (to je bilo zadnje dni — takoj po vrnitvi z zad- njega kresa. Ob tem je treba še povedati, da smo že prej slišali, da se krajevna skupnost ozira na nas z ne prav preveč dobrohotnim očesom). Omenjena mladeniča očitno nista bila trezna in sta se obnašala ne- koliko izzivalno, vendar ne preveč (na naši strani je bilo šest odraslih moških). Eden od »vzgojiteljev-rezervistov« jih je s potrpljenjem po- miril. Odšla sta in pred vrati srečala našega psihologa. Vprašala sta ga, če je on šef te bande. Odgovoril je, da to mi nobena banda, če- mur je tudi tokrat sledil udarec. Nekateri vzgojitelji smo na to reagi- rali dokaj silovito (čeprav post festum), nekateri drugi so otrokom bra- li pravljice, da so se po razburjenju, ki je nastalo zaradi tega dogodka, laže pomirili in zaspali. Primer 4: Neki moški (turist, ne iz vasi) je obtožil 3 gojence, da so mu ukradli denar. V vzgojiteljev! odsotnosti jiih je lovil, jim grozil s fizično kaznijo, policijo in podobnim. Vzgojitelj v pogovoru z gojenci in prizadetim moškim ni mogel ugotoviti krivde kateregakoli od go- jencev, lahko pa je ugotovil, da prizadeti ni bil popolnoma trezen. Opazno je bilo tudi, da se je v navzočnosti vzgojitelja obnašal popol- noma drugače (neagresivno, celo spravljivo), kot se je prej, ko so bili otroci sami. Primer 5 (tega ni več mogoče šteti k nasilju v pravem pomenu be- sede): 2upnik nas je omenil s prižnice v zvezi z našo permisivnostjo 10 m toleranco do pojavov, kot so n. pr. druženje gojencev različnih spo- lov; to je ocenil kot nevarno (po informacijah, ki jih imava). (Za po- jasnilo je treba povedati, da je bil to gostujoči župnik, ker je bil stalni rakitniški župnik na dopustu in da je slednji pokazal za naš način de. la veliko več razumevanja kot vas sicer, pa tudi več kot zdravilišče in mu gre zato z najine strani vse priznanje.) Oči'tno je bil že zunanji videz članov terapevtske kolonije (tako gojencev kot vzgojiteljev) za okolico zelo moteč. To bi verjetno v večji ali manjši meri doživeli tudi drugje in zato tega pojava ni mogoče po- vezati samo s tem specifičnim okoljem. Verjetno pa ni preveč drzna domneva, da bi si kmet lepo ostriženega in urejenega vzgojitelja (pri katerem bi že zunanjost kazala, da zna tudi pri mulariji držati disci- plino) ne upal kar tako udariti, kot se je to zgodilo v našem primeru. Kolikor lahko okajena mladeniča v resnici poveževa s krajevno skupnostjo, smeva sklepati, da deluje tudi krajevna skupnost kot kolek- tivni samoupravni organ na Rakitni po zelo podobnih načelih, kot smo jih opažali pri posameznih vaščanih.* Značilno za takšno ravnanje (sem spada tudi župnik, ki nas je omenil v pridigi) je ostro postavlja- nje moralnih ter socialnih norm (pa tudi predsodkov raznih vrst, ki seveda kot taki niso avtoreflektirani) pred terapevtske cilje. Seveda je pri vaščanih naivno govoriti o kakšnem razumevanju terapevtskih ciljev, ni pa mogoče iste napake oprostiti n. pr. zdravilišču (ali pa žup- niku). Forsiranje javnega reda in morale ne glede na namen kolonije je primer statičnega gledanja, ki ga zanima samo trenutno stanje, ne pa morda perspektiva ali vzroki. Tako je takšno gledanje vnaprej za- varovano pred spoznanjem, da pravzaprav samo oblikuje pogoje za nastanek pojavov, ki jih potem kategorizira kot ekscese, je do njih ne- tolerantno, zapira oči pred poskusi, da bi se takšni pojavi res radikalno odpravili in tako devalvira delovanje terapevtske kolonije z etiketami, kot so, »vse se sme«, »ni nobenih norm«, pa tudi »banda«, »hipiji«, »barabe« ipd. Iz pravkar povedanega izhaja, da so takšne ali podobne terapevt, ske kolonije nujnost ne le za neko določeno število otrok, ki so klasi- ficirani kot »vedenjsko moteni«, ampak tudi za okolje, ki prav tako po- trebuje osveščanje o svojem delovanju in v nekem smislu terapijo (je v nekem smislu tudi »vedenjsko moteno«: s tem postane marsikaj mno- go bolj logično, pa se o tem vendar bolj malo govori). Seveda pa se ob tej ugotovitvi takoj postavi vprašanje, kako naj poteka interakcija, na kakšna stališča naj se postavi predstavnik protiokolja, kakršno je vsaj deloma terapevtska kolonija (glede na to, da so stališča, s kakršnim smo imeli opravka, bolj ali manj a priori dana). O nujnosti interakcije z okoljem in medsebojnega vplivanja je verjetno odveč govoriti, saj sicer pristanemo prav blizu ideologije rezervatov (če že ne lagerjev) in vsega, kar je s tem v zvezi. V zvezi z vprašanjem o interakciji z okoljem je sploh problem na- silja in krivice, ki smo ga predebatirali ob incidentu s »predstavnikoma krajevne skupnosti« (gre za problem nasilja na relaciji kolonija — okolje; problem nasHja znotraj kolonije je do neke mere samostojen, vsekakor pa ne spada k temu, o čemer je zdaj govor). Tukaj sva av- torja tega teksta zastopala stališče, da je neka stopnja odkrite konfron- tacije z okoljem nujnost in da kolonija ne sme biti aktivna samo nav_ znoter, navzven pa kot nekakšna ameba, ki se prilagaja pritiskom (situ- acija na Rakitni je bila takšna, da je okolje izoblikovalo nasproti nam vsaj zametke nekakšne fronte, mj pa tega v obratni smeri nismo sto- rili). Argumenta za takšno stališče sta po eni strani učinkovitost nav- * Ko je bil tekst že napisan, sva zvedela, da omenjena mladeniča s krajevno skupnostjo nista imela zveze in da so predstavniki krajevne skupnosti v razgo- voru z našim psihologom in ravnateljico zdravilišča pokazali več razumevanja, kot smo ga mi pri svojem delu opisali. 11 zven, delovanje na okolje (jasno je, da smo v primeru, ko odpišemo delovanje navzven kot nepomembno, pristali na poziciji usmiljenih samaritanov, ki »pomagajo tem ubogim otrokom v hudobnem svetu» in s tem tisti čas, ko je distanca od sveta mogoča, živimo v iluziji, da ta svet ne obstaja; brez te iJuzije se nam sicer takšno delo hitro raz- krije kot scanje proti vetru), po drugi strani pa učinkovitost terapije za gojence. Mnenja sva, da konfrontacija (ki ni umetna, ampak logično sledi iz načelnih in praktičnih nasprotij) in z njo povezane morebitne ostre reakcije predstavnikov kolonije navzven dajejo okolju feedback o nje- govem lastnem tretiranju protiokolja in tako tudi vsaj majhno mož- nost avto refleks i je. Ta feedback v »ameba poziciji« izostane in pu- šča prazen prostor, ki lahko tudi še stopnjuje agresivnost okolja na- sproti protiokolju (seveda je to samo ena izmed možnih oblik inter- akcije z okoljem; ta tema je odprta skozi celotno najino pisanje; ra- zumljivo je, da predlogi v tej smeri niso vselej eksplicirani, saj ima to pisanje kljub vsemu predvsem naravo analize, čeprav si ne lasti pre- tenzij po eksaktnosti in se mnogi predlogi ponujajo kar sproti, iz na- vedenih dejstev, in jih zato ni nujno vedno formulirati — med drugim bi to tudi prekomerno razširilo obseg tega pisanja). Terapevtska učinkovitost konfrontacije in ostrine je povezana zla- sti z agresivnostjo in občutkom za krivdo pri otrocih. Ti dve stvari sta namreč pri otrocih, s katerimi smo imeli opravka, močno izkrivljeni: po eni strani pretirano razviti, po drugi pa nekako napačno usmerjeni. Tako smo opazili, da so otroci kljub svoji poudarjeni agresivnosti zelo strahopetni, da se redno spravljajo na šibkejše, ne zdržijo pa kon- frontacije z nekom, ki ga čutijo kot močnejšega, in se umaknejo, če- prav bi bila njihova reakcija upravičena. To je zelo verjetno posledica tega, da so običajno v življenju blizu dna hierarhične lestvice in da jih dosti dobijo po glavi, imajo status »grešnih kozlov« (primer 41), ki se ga privadijo in izgubijo sposobnost ustreznega, včasih tudi ostrega re. agiranja (agresivnost je potem tudi maska, s katero prekrivajo občutek zapostavljenosti, poleg ostalega). Zato vidiva v branju pravljic za lahko noč v situaciji, ki je opisana v primeru 3, pranje možgan in perpetu- iranje življenjske situacije, v katero so ti otroci že tako in tako zelo pogosto postavljeni: zgodi se jim krivica, pa niso sposobni reagirati.* Bolj na mestu bi bil razgovor o krivicah in reakcijah nanje (videli smo, da je pri teh otrocih reakcija v tistih malo primerih, ko ¡o zmorejo, porojena iz obupa, ne pa iz preudarka). Kajti krivico so v tem in ve- čini drugih primerov čutili in so to tudi dali vedeti. 1.3. Starši Mišljeni so obiski staršev. Za terapevtsko delo so obiski staršev (t. j. objektov, ki zbujajo pri otrocih zelo ambivalentna čustva) že vna- prej moteči, v naši situaciji pa so bili še posebej. Upoštevamo lahko, da se je »motenost« otrok oz. njihova asocialnost v precejšnji meri proizvedla prav interakciji s starši, torej v polju družine. Ce bi elimi- nirali druge socializadjske faktorje (šola, ulica, TV itd.), bi vso krivdo za »motenost« otrok morali pripisati staršem, razen ko bi imeli opravka z otroki z minimalno cerebralno disfunkcijo ali kai podobnega. Ker pa učiteljev otrok, s katerimi smo živeli, ni bilo na Rakitno, prav tako ne odgovornih urednikov z raznoraznih radiov in televizij, so nam socializacijsko okolje predstavljali zgolj starši. To okolje je delovalo v dveh smereh: starši kot psihofizični individui, ki so se vsako soboto, pa tudi med tednom prikazali na Rakitni, in starši kot osnovni konsti- tuensi otrokovega superega, starši kot internalizirana družina, ki so jo * Dejansko so »vzgojitelji-rezervisti« (t. j. naši prijatelji In pomočniki) otrokom brali vsak večer, vendar po najinem mnenju rutina ne opravičuje nekega ravnanja v specifični situaciji. 12 otroci tudi v njeni fizični odsotnosti nosili s seboj. S pr\'o obliko staršev bova zelo na kratko opraviila na tem mestu, z drugo pa po krajšii poti v drugem delu. Za začetek bi se lahko zelo hipotetično reklo, da so tudi starši teh otrok v veči'ni primerov moteni in moteči. To pa bi zahtevalo tako natančno definicijo motenosti in motečnosti kot tudi vzporedno empi- rično oblikovanje pojmov motenosti in motečnosti na primerih staršev in preverjanje, kako starši temu pojmu ustrezajo. Zelo verjetno bi bila taka pot še vedno nasilna kategorizacija in bi kvečjemu post festum potrjevala dejstvo, da nastopajo tile starši v socializaciji svojih otrok večinoma patogeno. To pa tako in tako vemo. Najbolj je motilo, da so bile sobote zaradi obiskov ponavadi kata- strofalne, Ne glede na to, da terapevtski proces predvideva in celo zah- teva blažje katastrofe, meniva, da je tu šlo za čisto nekaj drugega: starši so vzeli svojega otroka za nekaj ur s seboj in ko se je vrnil, se je zdelo, da bo treba z njim začeti čisto znova. Ko so se otroci n. pr. pritoževali čez hrano, so jih starši tolažili, da bodo imeli doma spet vsega na razpolago, naj samo »še malo potrpijo«, zagiftali so jih s keksi in čokoladami, spet drugi pa so otroke ozmerjali, da so razvajeni in hudobni. Nikoli pa ni prišlo do tega, da bi zahtevali, naj jim otroci povedo, kakšna je hrana in v čem je slaba in da bi na podlagi tega pomagali otroku, da kritično reflektira situacijo, da razmisli, zakaj je hrana slaba. Prav tako naju je motilo tolaženje v smislu »še malo- potrpite«, ker je sproti skušalo razvrednotiti vse naše delo na ustvarjanje situacije, ki je trpljenje in jo je treba zato po-trpeti. Hkrati so sladke obljube, kako bo doma, otroke mami'lc; da so se projicirali v tisti dan, ko se bodo vrnili k Družini (pervertiirana mitologija vračanja k izvorom) in so zato teže živeli' tu-in-zdaj situacijo. Se huje je bilo, ko so starši nasedli vsaki otrokovi izjavi. Ne sicer vsi, biili pa so nekateri, ki so napadali vzgojitelje z besedami: Kako pa ravnate z mojim otrokom?, ne da bi poprej vzgojitelja karkoli vpra- šali. Glede na to, da so bili včasih tako starši kot otroci izvedenci v laganju, so se dejstva izkrivila na neskončno potenco. Bili so tudi starši, ki so 2 nama ravnali zelo prijazno, v Ljubljani pa dajali izjave, kot: Saj ni čudno, da je tako, ko pa jih hipiji vzgajajo. Zdi se namai, da so od vseh tipov okolja prav starši najbolj ote- ževali delo kolonije. Kot objekti', ki pri svojih otrocih zbujajo najinten- zivnejša čustva, »ljubezni« po eni strani in »mržnjo« po drugi, so lah- ko najefektivnejše zmanipulirali otroke, medtem ko, n. pr., do zdravi- lišča otrociv razen nekaj izjem, niso gojili ambivalentnih čustev, ampak so ga odklanjali. Manipulacija se je dogajala predvsem na način dvoj- ne spone (ki pa je mi nismo uporabljali kot možno terapevtsko pro- tisredstvo) n. pr. da so starši silili otroka v vlogo grešnega kozla (prve besede ob obisku: Tukaj pa nisi nič priden, a ne. Tukaj nisi doma. Tukaj te vzgajajo tako, kot vedo, da je prav.). Nato pa v vzgojiteljev! odsotnosti ravno obratno, zakaj so vzgojitelji dolgolasi ipd. Od za- četka je bilo pretresljivo-zanimivo prisostvovati snidenju: starši so pri- šli s svojo predstavo o otroku in so mu jo servirali kot utelešeno v njem, otroci pa so v glavnem otrpnili, se spet »olikano« vedli, še po- sebej, če je bil zraven vzgojitelj, kar pa jih je po drugi strani spet mu- čilo, saj so vedeli, da je vzgojitelju znano, da so sicer do njega precej bolj sproščeni. Verjetno se je to zgodilo zato, ker so ob travmatskem doživetju ponovnega srečanja z Materjo, z Očetom, z Avtoriteto, aso- ciirali še druge avtoritete, n. pr. Vzgojitelja iz šole. in ta^ko dalje. Nàto navzočost ni bila več zanimiva, bila je predvsem mučno, na standard- ni relaciji družinskih članov in tujca, ki »se za družino zanima« in ve nekaj o njej in hoče v njej nekaj spremeniti. Srečanje na relaciji Jaz mislim, da ti o meni misliš, da jaz mislim o tebi, da si zajeban. Jaz mislim, da ti veš, da jaz o tebi vem, da si to napravili. In podobni lain- govski vozli. Tudi bolj komplicirani. Vsekakor destruktivno vplivajoči 13 na terapijo, če je pojmovana liteljev eliminirajo ali naj se ustrezno usmerijo. Od vsega začetka sem bil mnenja, da je lahko agresivna reakcija (podobno kot sva napisala za zunanje okolje) v neki določeni situaciji pozitiven feed- back, ki odseva otroku njegovo ravnanje. Nasilno je bilo tudi to, da smo razgrabili hrano, vendar se vsi stranjamo, da je bil efekt pozitiven. Ravno tako je pozitivno, če otrok čuti, kdaj je dosegel tisto mejo, kjer je tolerantnost (ki je bila eno od naših prvih načel) bistveno znvanjša- na. To je orientacija, ki je v običajnem okolju verjetno nima v neiz- krivljeni obliiki: n. pr. učitelji, ki se delajo skrajno tolerantne, igrajo angelsko vlogo, vlogo žrtve (o kateri je bilo tudi že govora) in se izogibajo nasiilni reakciji, pri čemer pa otroci visijo v praznem in ne vejo, kaj s svojim dejanjem povzročijo. Ko pa učitelji izgubijo živce, sledijo histerične reakcije, ki jih otrok nujno doživi kot krivico, ker so izražene na tak način, da jih drugače ne more doživeti. Potrebno pa je, da ostre reakcije otrok ne doživi kot kazen, ampak kot odgovor na svoje dejanje. Ce tega ne do- živi kot kazen, potem je to lahko feedback, sicer pa se razumevanje in občutenje in avtorefleksija prekrije z občutkom krivde, prizadetosti, krivice, želje po maščevanju ipd. 3. Sklep Upava, da bo najina razprava plodno prispevala k razvoju peda- goške vede na Slovenskem. Kot sva že v uvodu povedala, analiza ni končana. Rezime osnov- nih izsledkov ni podan, prav tako ni končne besede o odnosu med o- koljem in protiokoljem. Vendar meniva, da tega ni težko razbrati iz teksta samega. Meniva tudi, da izsledkii niso uporabni le pri načrtova- nju in izvedbi prihodnjih terapevtskih kolonij, ampak da so vsaj ne- kateri aspekti uporabni tudi širše, saj so iz te analize razvidna n. pr. opažanja o bistvenih značilnostih vzgoje prii nas, kakor so se nama po- kazale med najinim enomesečnim vzgojiteljskim delom na Rakitni. Ustvarjeno v Šempetru pri Gorici v pojemajočem poletju 1975 ob poslušanju )ana Carbareka, Keitha Jarretta, Caryja Burlona, Béle Bartóka, Allman Brothers Band, Draga Mlinarca, Larryja Coryella, Ralpha Townerja, Carle Bley, Cata Barbierija in Doorsov Bojan Baskar & Srečko Fišer 17 NEKATERA IZKUSTVA IN PROBLEMI NEAVTORITARNE VZGOUE Csocioloski esej) Posvečam svojim staršem, ki so kljub generacijskim in idejnim razli- kam našli dovolj poguma za razumen dialog s sinovoma. ... In da mora vzgojitelj sam biti vzgajan ... (K. Marx) »Samouprav- ljanje ima neskončno veliko vzgojno vrednost« (A. S. Neill) U v o d : Naloga te razprave je, prvič, teoretsko pojasniti pojem (ne)avtori- tarne osebnosti im pojem neavtoritarne vzgoje in, drugiič, seznaniti se z praktičnim potekom take vzgoje. Seveda je to le nekakšno uvajanje, podane bodo najnujnejše informacije. V prvem delu bo govor zlasti o dognanjih znanega nemškega fiJozofa in sociologa Adorna in psiho, loga Schmidbauerja, v drugem pa bo prikazan model neavtoritarne vzgoje na primerih nekaterih otroških vrtcev, šol, »pedagoških« ko- mun. V tretjem delu se bomo konfrontirali z izkušnjami ene od prvih terapevtskih kolonij pri nas, ki je temeljila na neavtoritarnih vzgojnih prijemih. I. (Ne)avtoritarna osebnost Raziskava Adorna in sodelavcev (The avthoritarian personality, 1950) je ena najobsežnejših proučevanj karakteristik avtoritarne oseb- nosti. Adorno je izhajal iz predpostavke, ki je bila pozneje verificirana, da se politična, družbena in ekonomska stališča ljudi tvorijo preko po- sebnega modela mišljenja, ki je izraz skritih potez individualnega ka- rakterja. Ta se formira v procesu (primarne) socializacije. Ugotovljena je bila korelacija med sindromom antidemokratske orientacije (anti- semitizem, etnocentrizem, konservativnost) in sindromom avtoritarne osebnosti. F. skala, skonstruirana za merjenje avtoritarnosti (oz. anti- demokratskih potez v strukturi karakterja), je pokazala devet karakte- ristik avtoritarne osebnosti: 1. Konvencionalizem. Rigidna fiksacija- na vrednote srednjega razreda: pokorščina, spoštovanje avtoritet; tega se mora otrok najprej na- učiti. Dostojen človek se izogiba slabih navad in vedenja. 2. Avtoritarna submisivnost. Nekritična stališča do idealiziranih avtori- tet v skupini. Odvisnost od avtoritete. 3. Avtoritarna agresivnost, ki se izraža v takih stališčih: ostro je treba reagirati nasproti ljudem, ki rušijo konvencionalne vrednote. Potreb- na je trdna disciplina in eliminirati je treba vsako deviacijo. 4. Amilintraceptivnost. Odklanjanje subjektivnega, fantazijskega in sen- ti bil nega. 5. Praznoverje in stereotipnost. Vera v mistične vzroke, ki določajo usodo posameznika. Mišljenje v rigidnih kategorijah. 6. Mišljenje, ki bazira na pojmu moči. Identifikacija s tistimi, ki imajo moč. Dihotomija: gospostvo-podložnost, voditelj-spremstvo, močan — šibak. 7. Destruktivnost in cinizem: odklanjanje humanosti in splošna so- vražnost. 8. Projektivnost. Projekcija nezavednih nagonskih impulzov na zuna- nji svet. 9. Pervertirana seksualnost. Pretiran interes za seksualne perverzije, ki jih ostro obsojajo, toda večkrat omenjajo. Stališča: homoseksualce je treba ostro kaznovati. 19 Avtoritarna osebnost se oblikuje v določenih odnosih staršev do otrok, zlasti v primerih strogega in rigidnega nastopanja staršev, ko ti od otrok zahtevajo brezpogojno disciplino in ubogljivost. Značilno je poudarjanje varnosti statusa in abstinenca od vsake spontane manife. stacije. Pri otrocih se zato razvija sovražnost do staršev, ki pa se ne sme usmeriti vanje, zato to sovražnost potlačijo, identificirajo se z avtoritarnimi starši in jih idealizirajo. Svoje sovražne impulze pa pro- jicirajo na tiste družbene skupine, ki so v manjšini in imajo nižji druž- beni status. Karakteristike avtoritarne osebnosti so v resnici obrambni meha- nizmi., ki preprečujejo izražanje potlačenega sovraštva do avtoritarnega očeta. Strah pred lastnimi sovražnimi impulzi pripelje individua do rigidne organizacije osebnosti, do stereotipnega mišljenja in bežanja od ukvarjanja z lastnimi doživljaji ter v obsodbo vsega, kar odstopa od konvencionalnih vrednot. Verjetno je v nekaterih postavkah in rezultatih, do katerih je prišel Adorno, mogoče diskutirati,, toda ne moremo se spuščati v to. Ador- novo raziskavo omenjamo zato, ker je v šestdesetih in sedemdesetih letih (zlasti v dobi antiavtoritarnega študentskega gibanja v ZRN) po- stala vir, iz katerega so zajemiali mnogi, ki so se teoretsko ali praktično ukvarjali (in se še ukvarjajo) z antiavtoritarno vzgojo. Tako je M. von Freyhold, Adornova učenka, prišla do ugotovitve, da postane avtoritarizem permanentna dispozicija šele takrat, ko med primarno in sekundarno socializacijo obstaja kontinuiteta in se ti med seboj prepletata. Nemški sociolog Schvvendter pa poiskuša sestaviti skalo za mer- jenje karakteristik neavtoritarne osebnosti. V tej zvezi se večkrat ome- njajo: toleranca, pacifizem, internacionalizem, seksualna svoboda, ne- konformizem, eksperimentiranje na področju vzgoje, učenja, družine ipd., solidarnost, participativna demokracija, spontanost, kreativnosti itd. Vse te nesistematično naštete karakteristike imajo že na prvi pogled nasprotni predznak kot tiste, ki so značilne za avtoritarno osebnost. Treba pa je pripomniti, da sta tako »avtoritarna osebnost« kot »neavtoritarna« idealna tipa. Tako je M. V. Freyhold ugotovila, da se z A-skalo, ki so jo skonstruirali v sociološkem seminarju v Frankfurtu in ki deloma temelji na Adornovi F-skali, da »meriti« le klasični avto- ri.tarmi sindrom, medtem ko se »fleksibilnih oportunistov« ne da iden- tificirati — zato je treba razviti novo tipologijo. Po drugi strani pa imajo tudi neavtoritarci včasih nekatere avtoritarne poteze (in obratnoV Omenil bi še, da so se še pred drugo svetovno vojio pojavile te- orije (in raziskave), po katerih je patriarhalna družina tista, ki formira avtoritarne osebnosti. B¡|a naj bi »ideološka tovarna buržoazne druž- be«. V skladu z meščansko moralo in ideologijo hočejo starši vzgojiti pridnega in ubogljivega otroka. Da bi bilo to možno, mora priti do represije seksualnosti. Družina je apostrofirana kot dramatično po'lje medsebojnega vpliva subjektivnih (naravnih) potekov in objektivnih družbenih procesov. Stopnje družinske socializacije registrirajo trans- formacijo ekonomskih in ideoloških procesov v psihične. Znan je zla. sti Wilhelm Reich in v manjši meri Horkheimerjev projekt Avtoriteta in družina (1936). Razlika med avtoriteto in avtoritarnostjo Ko govorimo o primarni socializaciji,* smo na nekakšiem »bio- loškem« področju. Odrasel (starši) je za otroka avtoriteta »po naravi«. * Strah, da bi starši otroka zapustili, evocira pri njem pogojno refleksno reak- cijo, tako da se tudi pozneje, ko odraste, podvrže tistim, ki so nad njim. Starši namreč otroka frustrirajo, otrok zato do njih občuti agresivnost, ki pa je ne sme pokazati. Kot korelat nastopi pri njem strah in občutek krivde. Ta strah pa je s strani staršev manipuliran in perpeturiran. Tako se vzpostavi avtoritaren odnos (Mendel, lit, pod 4), 20 Otrok namreč ne imitira le načina vedenja staršev, ampak tudi njihov emocionalni »ton«. Prirojen nagon po posnemanju tako postavlja star- še kot avtoriteto. To pa seveda ne implicira avtoritarne vzgoje. Na- sprotno. Doba kljubovanja pri majhnih otrocih (2—3 leta) ni nujna fa- za, ampak kaže na pretiranost zahtev po adaptaciji. Pogoste kljubovalne reakcije so znak, da je vzgojitelj preveč avtoritaren. Zato po mnenju Schmiedbauerja ne gre toliko za antiavtoritarno vzgojo kot za vzgojo s čim manj represije (represionsarme Erziehuig). To je toliko bolj važ- no poudariti, ker v zadnjem času pogosto enačijo antiavtoritarno vzgo- jo z laisse-fair vzgojo, kar pa je čisto zgrešeno. Tako Lippit in White razlikujeta tri stile vodenja: avtoritarni (avto- kratski, dominantni), demokratski, laisse-faire. V prvem vse zadeve ureja vodja. Tisti, ki so v taki skupini, se čutijo manj zadovoljne, so manj spontani. Tekmujejo za pohvalo vodje, so podredljivi in si ho- čejo vsak zase pridobiti moč. Značilno je iskanje »grešnega kozla«, nekoga, ki se razlikuje in ki naj bi bil odgovoren za vse napake v skupini. Popolnoma so odvisni od vodje in sami nič ne naredijo. Po- javljata se frustracija in agresivnost (ki je značilna tudi za laissez-faire vzgojo). Otrokom ne gre za to, da bi vzpostavili dobre odnose z vrst- niki, ampak so centrirani na vodjo. Za demokratski stil vodenja je značilno, da so odločitve sprejete na podlagi mnenja vseh. Vodja da na izbiro različne alternativne in- formacije in prepusti skupini, katera bo izbrala. Ne daje ukazov in ne sili posameznikov, temveč čaka, da se sami odločijo. Ne izogiba se pohvali ali graji, vendar mora vsako pohvalo ali grajo utemeljiti. V vsakem primeru skuša prevzeti vlogo aktivnega člana skupine in kot tak šele lahko apelira na skupino. V laisser-faire stilu igra odrasel oz. vodja čisto pasivno vlogo in malo skrbi za to, kaj skupina dela. Sicer na začetku reče, da ga lahko kdo vpraša za nasvet, toda ne sodeluje pri odločitvah skupine. Dejanj in storitev članov skupine ne skuša ovrednotiti. To, kar je treba imeti pred očmi, je po mnenju Schmiedbauerja, razlika med demokratično in laisser-faire vzgojo. Ta razlika pa je iden- tična z razliko med avtoriteto (se pravi »stvarno«, dejansko avtorite- to) in avtoritarnostjo. Sinonima za demokratični stil vodenja ali vzgoje sta socialno integrativna vzgoja (Anderson) in permisivna vzgoja (pri nas npr. Bergantova). Nekatere raziskave so pokazale, da močno prevladuje avtoritarni stil vzgoje (in vodenje), tako naj bi bilo 97 odstotkov vseh učiteljevih komunikacij oziroma izrazov v razredu avtoritarne narave. Pri nas je isto ugotovila dr. Bergantova: »Pri tem pa najbrž ni nič novega to, kar so pokazale nekatere empirično zasnovane diplomske naloge štu- dentov pedagogike, da so vzorci represivnega vzgajanja v Sloveniji še dokaj splošni in se le s težavo umikajo.« Da bi se učitelj izogniJ avtoritarnim vzorcem, bi moral poznati poleg frontalnega pouka razne oblike individualnega dela z učenci in razločne tehnike skupinskega vodenja in pouka. (Naj omenim še, da se izrazi avtoritarna, represivna, dominantna vzgoja uporabljajo kot sinonim). Pri roki imamo podatke, iz katerih je razvidno, da je 81 odstot- kov manj inteligentnih otrok strogo vzgojenih (avtoritarno), tako vzgo- jenih inteligentnih pa je le 14,7 odstotka (po Schmiedbauerju). Različni avtorji (Getsels, Jackson, Harwey) so ugotovili, da so bili kreativni otroci deležni bolj demokratične vzgoje. Mantell, ki je proučeval osebnostno strukturo ameriških prosto- voljcev v Vietnamu, je dognal, da so büi ti strogo vzgajati in da izha- jajo iz avtoritarnih družin. Po mnenju Schmiedbauerja pa so se spremenile mnoge značilno- sti avtoritarne osebnosti, ostala pa je bazična, agresivna intolerantnost. Mnogo ljudi identificira antiavtoritarno vzgojo z odklanjanjem či- stoče in urejenosti ter reda. V resnici ne gre za odklanjanje tega, mar- 21 več za vprašanje, kako doseči pri otroku čistočo in red. Antiavtoritar- na vzgoja se sklicuje na prostovoljnost otroka, gre ji za vzgojo, ki bo otroku omogočila, da bo sam usmerjal svoje sposobnosti, potrebe in naloge. Praktični poizkusi v smeri antiavtoritarne vzgoje (permisivna). II. Izkušnje z neavtoritarno vzgojo Eden izmed najbolj znanih poizkusov je Summerhill, internatska šola, ki jo je ustanovil A. S. Neill leta 1921 v Angliji. Vendar pa to ni prva šola take vrste, leta 1889 je Cecile Reddie ustanovila šolo ime- novano Abbotaholme, K. Hahn pa 1903. Gordonstoun. Omenil bi še VVero Schmidt, ki je 1921 inicirala v Moskvi tako imenovani »otroški laboratorij«. Takoj je treba reči, da je psihoanaliza (zlasti pa Freud in Reich) odigrala največjo vlogo pri formiranju Neillovih libertinističnih peda- goških konceptov. Ker Sumerhill še vedno obstaja, je evidentno, da je Neillov peda- goški eksperiment uspel. Njegov pedagoški motto je, da ni problema- tičnih otrok, temveč da so le problematični starši. »(Otroka) prepu- stiti samemu sebi in ne dovoliiti vpliva odraslih, tako da se razvija glede na svoje možnosti«. Po njegovem je otrok po naravi razu- men in realističen in je treba to dejstvo v vzgoji maksimalno upošte- vati. V Summerhillu je udeležba pri pouku prostovoljna, ni domačih nalog in ne izpitov. Hišni red in vse, kar je v zvezi z življenjem skup- nosti (učencev in pedagogov), je skupno prediskutirano na demokra- tično vodenih tedenskih sestankih. Tu se govori o pravilih (in dejavno- stih), nujnih za obstoj skupnosti, se jih odpravlja in postavlja nove aii izboljšuje. Vsak član ima en glas, od najmlajšega učenca do učitelja in celo samega ustanovitelja. Niella (ta je pred kratkim umd). Nekateri otroci oziiroma učenci so se udeleževali strokovnih predavanj, ki jih je prirejal Neill. V vzgojo je treba pritegniti tudi občutke, emocije in nagone in ne samo razum. Osnovni moment osebnosti je v seksual- nosti. Zlasti je na NeMIove nazore o otroškem spolnem nagonu vpli- valo srečanje z Reichom. Vir mnogih težav, konfliktov in napetosti vidi Neill v nerazrešeni seksualnosti.. Seveda je v teoriji bolj radikalen kot v praksi. To pa je tudi razumljivo, saj oblasti in starši ne bi toleri- rale šole, v kateri bi se npr. štirinajstletnicam delila kontracepcijska sredstva in bi bili uradno dovoljeni seksualni odnosi. Je pa seksualna prosvetljenost del naravne otroškosti in v tem je Neill opravil pomemb- no delo. Spolna vzgoja (ki ne pozna puritanske sramežljivosti) je se- stavni del pouka. Kar se tiče ljubezenskih odnosov učencev, jim za to ne dajo priložnosti, a jih tudi ne ovirajo, če do takšnih odnosov pri- de. Na kakšen kompromis je moral biti Neill pripravljen, o tem nam priča tale primer: Neill opazi, da sta šestnajstletnica in sedemnajstlet- nik, ki sta pred kratkim prišla v Summerhill, pozno ponoči še vedno skupaj. Reče jima, da nima nobenih moralnih predpisov, kar se tiče predsodkov, kar se tiče njunega razmerja, toda pove jima, da bo šolo v finančnem pogledu prizadelo, če bi dekle zanosilo. Sola bi namreč prišla pri oblasteh in starših na »slab glas«. Prve je ne bi več tolerirale in drugi ne bi več pošiljali svojih otrok v to šolo in tako ne bi bilo zadosti denarja itd. Delo, igra, gledališče, šport so sestavni deli življenja v Summer- hillu. Pred časom je obstojalo pravilo, po katerem je moral vsak uče- nec delati na polju 12 ur tedensko, učitelji pa po 2 uri. Kmalu pa so se otroci naveličali delati in so na skupnem sestanku odpravili to opra- vilo. Ko so potem začeli graditi zdravstveno postajo, za kar so se sku- paj odločili, so učenci zahtevali plačilo in niso hoteli delati, tako da so zgradbo naredili učitelji sami. Ko pa so otroci čez nekaj časa po. trebovali shrambo za kolesa, so jo naredili čisto sami in v kratkem ča- su. Neietode relabacije ipd); po drugi strani pa je nujna neka emocionalna naravnanost (ton) kot npr: tolerantnost, komunikabilnost (toda tudi re- ceptivnost), zmožnost vživetja v otroka itd. Po mojem mnenju lahko govorimo o dveh bistvenih karakteristikah TK, ki sta se izoblikovali skoz a) proces negacije institucionalnega reda, b) proces formiranja neavtoritorne osebnosti (oz. atmosfere). Oba procesa sta medsebojno odvisna in simultana. * Izjava 13-letnega gojenca TK (terapevtske kolonije) na enem od sestankov skupnosti. ** Avtorju članka se zdi potrebno, da opozori na dejstvo, da je bil v TK le opazovalec, čeprav ne gre zanikati njegovih intenzivnejših kontaktov z otroki in vzgojitelji. 25 Negacija (dezinstitucionalizacija) institucije TK* je nastajala v komfrontacijah. Te so bile zunanje in notranje- Poskušajmo sestaviti taksonomijo teh konfrontacij: A) TK* — uprava mladinskega zdravilišča TK — vaško okolje TK — javno in strokovno mnenje B) vzgojitelji — gojenci (oz. otroci) vzgojitelji — vzgojitelji otroci — otroci vzgojitelji — vodstvo TK V prave konflikte so prerasle konfrantacije zlasti na relaciji TK — uprava zdravilišča, ter TK — vaško okolje. Ostale konfrontacije so se pojavljale kot konflikti le sporadično. Ne bomo se spuščali v analizo narave teh konfrontacij, saj je večina njih opisana v drugih člankih (v tej številki o njih pišeta Bojan in Srečo). Vse te konfrontacije (konflikti) so indikator nekega določenega razpoloženja, določene naravnanosti, ki priča o inventivnosti (za ne- katere šokantnosti) nekega početja. Nenadoma so se socialno akumu- lirane napetosti razkrile v doslej nepoznani luči. TK je vzdržala tako na notranjem kot zunanjem sektorju. Pravzaprav se je pokazalo, da je bila možna konstruktivna razrešitev le na podlagi obeh procesov, na katerih je TK bazirala. Se je TK konstituirala kot protiokolje? Ce izhajamo iz določenega pojmovanja protiokolja*, mora biti odgovor negativen. Prihaja do substitucije protiokolja in protiinstitucije. Pro. tiokolje nam namreč označuje mrežo protiinstitucij (na makro nivoju to pomeni, da gre za takšne institucije, ki se samoodpravljajo z reali- zacijo samouprave in z odpravo hierarhije vlog). Taka protiinstitucija pa je bila ravno TK. Lahko pa rečemo, da je fungirala kot začasno (oz. občasno) protiokolje. Zgodil pa se je paradoks, ki pa je precej običajen: otroci (go- jenci) so (vsaj) v začetku zahtevali institucijo in institucionalni red. Zahtevali so vzgojitelja kot imitacijo lastnih izkušenj z »Očetom« (pa naj bodo to starši, učitelj, psiholog itd.). Institucija kot ekstrapolacija družinske matrice (D. Cooper). Zgodilo pa se je, da so se otroci zna- šli v amorfni in skoraj kaotični situaciji: v skupinah ni bilo nobene fiksne razdelitve vlog na bazi nadrejeni (ki naj bi usmerjal celotno delovanje) — podrejeni (ki naj bi se k njemu obračali in se mu pod- rejali). Odpadla je možnost psevdovzajemnosti (pseudomutuality — te- orijo o tem je razvil Wynne, glej tudi lit. pod št. 10). Kooperacije nenavajeni otroci so »postali« agresivni in destruktivni. Verjetno je biia ta faza odreagiranja nujna in je treba nanjo gledati kot na in- struktivno pot do »osebne rasti« tako otrok kot vzgojiteljev. »Naj (otroci) izkolnejo ta svet«, je to obdobje komentiral eden od vzgojiteljev in imel je prav, kljub vsem neprijetnostim in kon- fliktom, ki jih je tak način vedenja sprožal. TK je imela svoja pravila in prepovedi (npr. ne sme se oddalje- vati preveč od skupine, ni lepo drugim govoriti o težavah, ki jih nekdo ima v skupini, npr. če je neuretik itd.), toda teh je bilo dosti manj, kot je navadno. Otroci so bili z njimi seznanjeni že prvi dan bivanja * Sestavljajo otroci (gojenci), vzgojitelji, strokovno vodstvo. ** Posebna ostrejša oblika konfrontacije je bila na relaciji vzgojitelji-starši ter v prefinjeni obliki otroci-starši (gre za obiske staršev). * P. Schvvendter: Theorie der Subkultur, glej tudi D. Satar: Sociologija in alie- nocija. Časopis za kritiko znanosti ... št. 4—5, 1974, str. 12. 26 v koloniji in so o njih večkrat diskutirali v s-kupini. In kar je bilo naj- bolj očitno; ni bilo vgrajenih mehanizmov sankcioniranja. Odsotnost takšne vrste feed-backa vzgojiteljev pa je, kot že rečemo, v otrocih v začetku zbujal vtis dezorganizacije (anomijej. Izhajamo iz Goffmanove teorije o primarni in sekundarni prilago- ditvi instituciji (lit. pod št. 11) in se vprašujemo, na kakšen način in s kakšno strategijo so se otroci prilagodili TK. Se prej je treba omeniti, da TK ni imela fiksiranih in strogo razdelanih ciljev in sredstev, s ka- terimi bi jih dosegli (v tem smislu je bila eksperimentalna). Otroci (pacienti?) namreč niso bili objekt obdelovanja in terapije; lahko pa rečemo tudi tako: če otroci to rviso bili, potem so bili »vzgoji- telji — terapevti« objekti otrok. To se je dogajalo v dvojnem smislu: v smislu izživljanja enih nad drugimi, do česar je prišlo le v neka- terih primerih (relacija objekt — objekt) in v smislu odpravljanja di- stance na vseh nivojih — vzgojitelji so se pustili učiti od otrok (rela. cija subjekt—subjekt). Goffmanovo teorijo tako lahko sprejmemo le z neko bistveno korekturo*. Primarna prilagoditev (akceptiranje ciljev in pravil TK) vsaj na začetku ni eksistirala, lahko pa bi o njej (pri ne- katerih otrocih) govorili o drugi polovici kolonije (glej prispevek Ta- mare). Prevladovala je sekundarna prilagoditev (ne priznane bolj ali manj ilegalne izmaknitve institucionalnem redu). So pa to strategijo vzgojitelji pospeševali in ni veljala za nujno zlo (seveda pa niso bile možnosti za to strategijo neomejene). V tej zvezi je v TK potekalo pestro notrarvje življenje (wuderlife) — sistem procedur in kompromisov z vzgojitelji (»oblastjo«), ki so posledica sekundarne prilagoditve. Oglejmo si primer izmaknitve (no- tranjega življenja kolonije): Domenjeno je bilo, da bo v soboto zvečer kres ali taborni ogenj; čeprav so se otroci s tem strinjali, kakega posebnega navdušenja ni bilo med njimi. Tako so morali vzgojitelji, ko se je začelo mračiti, kar resno priganjati nekaj gojencev, ki se jim nikakor ni dalo iti. Kres je bil v nekem zapuščenem kamnolomu, v podnožju hriba, oddaljen kakih 200—300 m od zdravilišča. Ko smo vendarle prispeli na to me- sto, so nekateri posedli, drugi so se ukvarjali z drvmi, vendar je bilo vse skupaj slabo pripravljeno. Med vzgojitelji je šel glas o dveh dekle- tih, ki sta zginili nekam, verjetno kadit cigarete. Sedel sem med otroki in se nekaj pogovarjal. Očitno je bilo, da pravzaprav samo mlajši s pričakovanjem spremljajo celotno dogajanje, medtemko so starejši izgle- dali čemerni in nezainteresirani. Naenkrat je izbruhnil glasen prepir med dvema fantoma. Ne spominjam" se natančno, kako se je začelo, niti, kaj je bil povod. Mislim pa, da je bilo tako: eden je drugemu rekel nekaj, kar temu ni bilo povšeči, in ta ga je nazaj kolerično nadrl, drugi pa seveda ni »šparal«. Izbruh pritajene napetosti in rivalstva. Nato sta skočila drug v drugega in se začela obdelavati, nakar smo ju potegnili narazen. Marko je imel za pasom nož (rabil ga je za izde- lavo lokov in puščic) in to je izzvalo dodaten bes pri Samu. Plaz klet- vic v zelo agresivnem tonu se je kar nadaljeval. Nenadoma je Samo poln besa in s solzami v očeh demonstrativno zapustil prizorišče. Ko se je scena malo umirila, sem vstal in se napotil za njim. Kmalu sem ga dohitel. Na moje pripombe in vprašanja ni odgovarjal, pa tudi ni pokazal, da sem mu odveč ali da mu »težim«. Utihnil sem in molče sva šla proti zdravilišču. Kmalu se je z njega kar usulo: »Pi>zda mu materna, samo izziva, zmeraj me izziva. Cisto sem popizdil. Ubil ga bom. Ce bi imel sekiro, bi mu glavo razbil« itd. v takem stilu. Malo * Kljub svoji pretežno protiinstitucionalni usmeritvi je TK še vedno posedovala nekatere institucionalne poteze. Ali kot pravi F. Basaglia, treba bo še naprej vztra- jati v protislovni situaciji; uporabljati institucijo, ki jo odklanjajo, opravljati tera- pevtsko delo, v katerega niso prepričani (to je usoda -terapevtske skupnosti«). Lit pod 12, 27 pred vhodom sva se ustavila in skušal sem izvedeti, zakaj je prav- zaprav tako »popfzden« in zakaj ga Marko tzziva. Odgovora seveda nisem dobil (in ga verjetno tudi nisem mogel dobiti). Cez nekaj časa sem izvedel, da sta oba »cvikala« na neko punco iz Marjetine skupine. Verjetno pa se je v teh kletvicah in grožnjah skrivalo še kaj več. (Sa- mo je npr. pred časom doma poskušal narediti samomor.) Za kom- pleksnejšo psiho-analitsko interpretacijo bi bilo treba več napora in znanja ... Vstopila sva v sobo in izkazalo se je, da sta tu še dva fanta iz iste skupine, ki sta se tudi izognila kresu. Ko sem ju vprašal, zakaj sta šla od skupine pri kresu, sta rekla, da je ta kres »za en kurac«, da je to le za male in da bi takšne priredi^tve morale biti posebej za mlaj- še in posebej za starejše. Na moje vprašanje, kaj pa jih privlači ali zanima, sta odvrnila, da je to ples in glasba, pa »pičke« (toda ker imajo s temi zadnjimi le malo izkušenj, jih bolj gledajo). Bil pa je ravno ples v zdravilišču; rekli so, da gredo tja. Samo se je začel pre- oblačiti, vmes pa je poročal o svojem sporu z Markom in se bo kma- lu čisto umiril. Vprašal sem jih, če grem lahko z njimi; nič niso imeli proti in smo odšli na plesišče. Na ploščadi se je ob zmerni pop glasbi zvijalo precej fantov in deklic. Sedli smo in opazovali. Ena ali dve dekleti iz plesišča sta začeli nagovarjati Samota, naj gre plesat, njemu pa je bilo nerodno in ni hotel iti. Nazadnje se je le vdal in se pridru- žil plesu. Isto je naredil janež, Jure, plašen 13 letni fant, pa je obse- del na stolu in radovedno opazoval ... Evidentno je, da so se ti trije fantje izognili enemu od ritualov skupnosti (kresu — taborni ognji so bili skoraj vsak teden na programu) in so skušali sami poiskati druge kanale za samoekspresijo (oz. zado- voljitev svojih potreb). Kaznovani niso bili, pač pa so vzgojitelji v naslednjih dneh bolj poskrbeli za ples in za boljšo glasbo, kot je bila prej. So pa bile še druge izmaknitve, ene so se vključevale v permi sivno ozračje kolonije, druge so bile ekstremno »pobalinske«. Neavtoritarna osebnost Izhajajoč iz poznavanja karakteristik (klasične) avtoritarne oseb- nosti in osebnega znanstva z vzgojitelji lahko rečem, da so biLi vzgo- jitelji (pretežno?) neavtoritarno usmerjeni. Kolonija je bila zanje testi- ranje lastnih osebnih antiavtoritarnih potez in testiranje prepričanja, da je mogoče v vzgoji prakticirati neavtoritarni stil. Kaj pa otroci? Pr; njih moramo biti previdni s kakršnimikoli izjavami. Na začetku je bilo pri večini opaziti dve potezi: avtoritarno submisivnost in projektivnost (glej Adorno). Pozneje so se (verjetno) vedno bolj seznanjali s skupin- sko senzibilnostjo; pridobiJi so posluh za druge in neko mero toleran- ce, kar je polagoma vodiJo k zapuščanju agresivnega in egocentričnega vzorca vedenja. Za njih so bile zelo pomembne čisto druge izkušnje z odraslimi (vzgojitelji). Razkrajanje konformnosti (banalen primer: mati je na sestanku po koloniji poročala o 10-letnem sinu, ki je hotel tudi v šolo nositi ogriico, ki mu jo je dala vzgojiteljica, ona pa mu tega ne pusti, nosi j-o lahko le doma, pa še to si je moral, vse kaže, izboriti). Spet druga mama je povedala da se 10-letni sin, ki je bil prej vedno tog in me- lanholičen, zdaj sprosti, ko tolče po bobnu, tretji v prostem času veliko riše itd. Vsega tega so se naučili v koloniji — šele ta je vsaj za neka- tere predstavljala življenjsko situacijo, ki je spodbujala, motivirala, provocirala ... Ena od možnih poti k samoaktualizaciji. Nesmiselno bi bilo sedaj govoriti o tem, da so se otroci v kolo. niji znebili svojih latentnih in manifestnih avtoritarnih potez in da so vzgojitelji na drugi strani verificirali svojo ideološko antiavtoritarnost. Dogajalo se je nekaj drugega: oboji (in ne samo oni) so bili vpleteni v na trenutke srhljivo intenzivno dogajanje ... Blagodejni sledovi ... Franko Adam 28 I. LITERATURA: 1. Th. Adorno: Studien zum avtoritaren Charakter (Suhrkamp, 1973). 2. W. Schmiedbauer: Erziehung ohne Angst (dtv, 1974). 3. M. V. Freyhold: Avtoritarismus und politische Apathie (Ev. Verlag- sanstalt, 1971). 4. G. Mendel: Plädoyer für die Entkolonisierung des Kindes- Soziopsy- choanalyse der Avtorität (Walter V., 1973). 5. M. Bergant: Permisivna in represivna vzgoja (Sod. pedagogika, št. 5/6, 1971). 6. I. V. Bönnighausen, J. Dreissbach-Olsen: Experiment Erziehung- Autiavtoritäre Erziehung — und was nun? (Verlags geselschaft R. Müller und Schulfernsehen, 1973). II. 7. A. S. Nidi: Theorie und Praxis der antiavtoritären Erziehung rororo, 971). 8. B. Bettelheim: Die Kinder der Zukunft (V. F. Molden, 1971). 9. Liebel, Swoboda i. dr.: Jugendwohnkolektive — Alternative zur Fürsorgeerziehung (Juventa V. 972). III. 10. A. Kos Mikuš: Dinamika obiteljskog života i emocionalni razvoj djeteta (Arhiv za zaštitu majke i djeteta, 2—3, 1973). 11. I. Kuvačić: Sub-kultura ali kontrakultura mladih (Časopis za kritiko znanosti . .. št. 2—3, 1974). 12. F. Basaglia: Die negierte Institution oder die Gemeinschlage des Ausgesehossenen (Suhrkamp, 1971). 29 IMEKAU MISLI O PROBLEMIH (ob Neillovi' knjigi »Summerhill«) Remember when you were young, you shone like the sun. Now there's a look in your eyes, like black holes in the sky. You reached for the secret too soon, you cried for the moon. Threatened by shadows at night, and exposed in the light. Nobody knows where you are, how near or how far. Pile on many more layers and I'll be joining you there. And we'll bask in the shadow of yesterday's triumph and sail on the steel breeze. Come on you boy child, you winner and loser, come on you miner for truth and delusion, and shine! Pink Floyd, Shine On You Crazy Diamond Namesto uvoda: Alexander Sutherland Neiill (1883—1972), Škot po rodu, je študiral angleščino na edinburški univerzi; učil dvanajst let po škotskih državnih šolah in nato še dve leti v Londonu. Leta 1921 je v Dresdenu s sodelavci ustanovil internacionalno šolo, ki se je kmalu preselila v Avstralijo. 1924. leta se je vrnil v Veli'ko Britanijo in prav makarenkovsko spet začel oziroma nadaljeval s tem delom — s petimi otrokii, nad katerimi so druge šole in starši naredili križ, je začel novo šolo/kolonijo. SummerhiHI, na principih neavtoritarne vzgoje. Ves čas se je bil namreč ukvarjal tudi z otroško in mladinsko psihoilogijo in precej tudi s psihoanalizo. Število otrok je počasi raslo in z leti je postala njegova šola svetovno znana; njegove knjige, zlasti »Summerhill« (1962), so prevajali v mnoge tuje jezike. (Pri nas je izvlečke iz »Sum- merhilla« pred leti objavljala »Naša žena«.) Neillov pedagoški credo je približno takle: Otrok potrebuje odobravanje — ljubezen in odobra- vanje. Grmeti nad njim in ga s silo prikrojevati svoji podobi ali neki drugi izbrani normi je vzgojiteljev fiasko, ki velikokrat povzroči nepo- pravljivo škodo v razvoju otrokove osebnosti; v tem smiislu jedro mno- gih problemov ni problematičnost otrok, temveč problematičnost star- šev oziroma vzgojiteljev. Neill je zase rekel, da ni globok mislec, ampak predvsem praktik/izvajalec (a doer, not a profound thinker), vendar so njegova teoretska izvajanja prepletena z osupljivo lucidniimi, daljnosežnimi spoznanji, iz katerih v določenih primerih potegne pre- ciizno logično konsekvenco, medtem ko v nekaterih drugih površno simplificira. Njegova najbolj občutljiva in najšibkejša točka je vprašanje politične opredelitve. Neill je bil v začetku svojega pedagoškega delo- vanja aktiven udeleženec takrat novega psihoanalitičnega gibanja; od Freuda in Reicha (z Reichom sta bila osebna prijatelja) je povzel večino svoje teoretske osnove, od Reicha pa najbrž tudi njegovo razočaranje nad nemško komunistično stranko, ki v svoji ortodoksnosti ni bila pri- pravljena problematizirati teze o povezavi med seksualno in politično represijo. Neill se je še bolj odločno kot Reich odvmil od fx>litičnega udejstvovanja in do konca ostal »nevtralen«, politično brezbarven, nezainteresiran za širši družbeni kontest in za očitne družbeno-poiitične implikacije svojih pedagoških nazorov. Neill, ki v kapitalističnem svetu vzgaja otroka po načelih, ki so kapitalizmu tuja in antagonistična (med drugim je recimo ukiniil hierarhično avtoritarni sistem in dosledno uve- del razvito obliko samoupravljanja v koloniji), se na neki mejni točki 31 odločno ustavi in nam zatrdi, da ga družbeno-politični kontekst ne za- nima, to ni predmet njegovega ukvarjanja in on prav gotovo ni homo politicus. 2e sam predgovor k »Summerillu« pa živo izpričuje njegovo neprikrito osebno prizadetost ob današnjem stanju in perspektivah za- hodne civilizacije — to poglavje je ena sama lamentacija zavzetega druž- benega kritika, ki ga la condition humaine spravlja v grenak revolt in zaskrbljenost. Ob koncu predgovora pa še navede ilustrativen majhen dogodek iz šolske prakse: Učiteljica je pri pouku zgodovine pripovedovala otrokom o Nero- nu. »No, otroci, po vsem tem, kar sem vam povedala, kaj mislite, je bil Neron dober aH slab človek? Ti, Billy.« Billy: »Prosim, tovarišica, tneni ni nikoli nič naredil.« Ob tem Neill grenko pripominja: Billyjeva filozofija vlada današ- mjemu svetu .. Ce tebi ni nič hudega, zakaj bi te vznenvirjala beda drugih ... Ta poudarjena Neillova ugotovitev, »BiJlyjeva filozofija vlada današnjemu svetu«, ima svojo težo in sporočilo, vendar ostaja v okvirih starega meščanskega humanizma, katerega diapazon pa je za uspešen spopad z billyjevskimi filozofijami seveda daleč premajhen. Ta teoretski manko je pri analizi Neillovega pedagoškega dela težko prezreti, vendar je hkrati tudi jasno, da to ni zadosten argument za diskvalifikacijo nje- govega v jedru revoludonamega teoretskega doprinosa. Osrednji pred- met NeiUove raziskave, i.e. pojmovanje in odnos do otrokove osebnosti, je namreč radikalno, kritično in zelo konstruktivno obdelan, in v tem smislu dragocen prispevek ne samo naprednim pedagoškim teorijam, ampak naprednim družbenim prizadevanjem našega časa nasploh. Non omnis moriar. Brez uvoda: Zakaj razpravljati o spolnosti? En razlog je neveli- častno dejstvo-, da ni kupa peska, v katerega naš noj ne bi skril svoje glave, če gre za to kočljivo vprašanje. Naslednji razlog se jasno pokaže, če poskušamo analizirati bistvene komponente sporočila, ki ga daje povprečni odgovor na vprašanje, zakaj NE razpravljati o spolnosti. Poskuse osvobajanja spolnosti od mistifikacije in tabuiranja smo vse prepogosto tudi pri nas obravnavali kot »buržoazno vulgarizacijo«, v politično neangažiranih krogih kot napad na dostojnost, ali v najboljšem primeru kot nekaj irelevantnega in torej nepotrebnega. Pričujoči zapis nima nobenih pretenzij, kar zadeva znanstvenosti ali sistematičnega pri- stopa k problematiki — gre samo za nekaj drobcev liz razmišljanja o določenem aspektu človekovega življenja v določeni skupnosti. Tudi ne odpira vprašanja, zakaj je situacija prav takšna in ne drugačna — za to bi bila potrebna kompleksna študija, ki bi obdelala celo vrsto ekonomskih, političnih in kulturno-zgodovinskih momentov ter ade- kvatno analizirala specifične probleme in protislovja naše današnje situacijje. Marica Dekleva v »Temeljnih značilnostih socialiistične etike in morale« piše: »Moralna vzgoja mora potemtakem posredovati člo- veku vse moralno izkustvo družbenega razvoja. Ce naj človeka osvo- baja, mora nujno odgovoriti na vprašanje, zakaj je prišlo do določenih moralne norme, omogočati mora razumevanje moralnih norm.«^ (pod- črtala A. J. —S.) Osvetliti ta »zakaj« pa je, kot rečenoi, obsežno pod- vzetje, ki bi zahtevalo veliiko mero sistematičnega iinterdisdpliinarnega dela. Zadovoljujem se torej s skromnim poskusom ugotavljanja, kako je v splošnem danes s spolno vzgojo v naši socialistični družbi — kaj se dogaja v naših družinah, v šolah, kaj predlagajo teoretski prispevki kompetentnih, kaj posredujejo sredstva javne pomuniikacije, kakšni so odmevi v naši zavesti. Danes najbrž ni več strokovnjakov, ki bi trdili, da otroci in mlado- stniki ne doživljajo nikakršnih seksualnih vzgibov ali da ne registrirajo 1 A. S. Neill: Summerhill; Pelican Books, 1968, str. 13. 2 M. Dekleva: Temeljne značilnosti socialistične etike in morale; v knjigi O socialistični etiki in morali. Založba obzorja Maribor, 1972 str. 20. 32 tovrstnih izkustev ljudi v svoji okolici. Kakšen je torej naš odnos do tega njihovega dogajanja? Očitno je, da je še večima današnjih staršev in vzgojiteljev doraščala v obžalovanja vredni seksualni represiji in z močnimi občutki krivde in sramu v zvezi s telesnostjo. To pa je posred- no tudi eden osnovnih problemov v spolni vzgoji njihovega otroka. John Holt je za motto svoje knjige »Freedom and Beyond« zapisal- Boj se človeka, ki se počuti zasužnjenega. Hotel bo narediti sužnja iz tebe.^ Kako torej prekiniti ta začarani krog? V spolni vzgoji gre v osnovi za tn vprašanja: —v kakšni luči odrasli (zaivestno in nezavedno) predstavijo otrokom vrednost, mesto in pomen seksualnosti v človekovem življenju; — kako jim razložijo proces čiove- kove reprodukcije; — kakšen je odnos odraslih do paraseksualnega in seiksualnega udejstvovanja otrok in mladostnikov. Najprej pa se je se- veda treba odločiti, ali je spoina vzgoja v sociailizmu potrebna ali ne, in če je, kaj je cilj teh prizadevanj. Dr. Jože Potrč se v »Socialistični etiki in morali« sklicuje na mnenje priznanega sovjetskega pedagoga A. S. Makarenka in navaja njegovo »sarkastično obračunavanje z gosposkimi teorijami« : Vsekakor moramo priznati, da je Makarenko popoln v obrambi osnovnih pridobitev spolne vzgoje pred buržoazno vulgarizaoijo. Vul- garizacija je v tem, da posamezni buržoazni pedagogi mislijo, da so iznašli nekaj novega in izvršili' revolucijo, ko govorijo »resnico o spol- nem«, nudeč otrokom spolni pouk vseskozi docela naturalistično. Neka- teri seksologi tako hudo pretiravajo v »iskrenosti«, da zahtevajo, da se morajo že desetletni otroci poučiti o skrivnosti rojstva (podčrtala A. J. —S.) in seveda tudi o spolnem življenju lastnih staršev. V Knjigi za starše Makarenko sarkastično obračunava s temi gosposkimi teorijami. Navaja primer, ko je oče privedel petletnega sina, da bi videl, kako njegova mati rodi. Poleg te najbolj grobe oblike »spolnega pouka« ome- nja »idealne« starše, ki bi želeli spolni problem »pojasniti« tako, da bi ta postal nekako nespolen, nekako drugačen, čistejši, višji. Vendar se je izkazalo, pravi, da skrivnost rojstva (podčrtala A. J. —S.) nima dveh variant. Kar se tiče »strašnih posledic« za človeški rod zaradi pomanjka- nja spolnega pouka na višji znanstveni stopnji, ki ga zahtevajo spolni revolucionarji, pravi Makarenko, je treba vedeti, da od začetka sveta ni bil zabeležen niti en primer, da bi mladi ljudje, ki so stopili v zakon, ne imeli dovolj predstav o skrivnosti rojstva, pravzaprav o tajni spočetja.'* (fxxicrtala A. J. —S.) Mogoče bi bilo zanimivo prelistati almanahe, ki so od začetka sveta beležili to kroniko. Mogoče res ni zabeležen noben tak primer, ampak tu gre nesp>orno za vprašanje zaupanja — namreč za vprašanje, ali so bili anketirani res vsi mladi ljudje, ki so stopiili v zakon ... Makarenkova implikacija je jasna: spolna vzgoja pravzaprav ni po- trebna, ker otroci in mJadostni^ki' sami nekje načrpajo dovolj predstav in konotativnega védenja o seksualnosti, erotiki, odnosih med spoloma in ljubezni nasploh. To seveda drži, proces seznanjanja z momenti in mehanizmi človeške seksualne prakse se nedvomno odvija tudi brez za- vestnega sodelovanja staršev/vzgojiteljev. Vendar pa ravno za to gre, ay, there's the rub. Proces preobražanja družbe je na področju družbene zavesti zelo počasen, in dokler splošna družbena kvaliteta pojmovanja in zadržanj do človekove seksualnosti in psihosocialnih procesov na tem področju ne doseže neke bistveno drugačne, socialistične orientacije, je spolna vzgoja posameznika nedvomno potrebna, in to zlasti v okviru družine oziroma v okviru alternativne osnovne сеИсе. Tu imajo starši in vzgojitelji pred sabo kompleksno nalogo (za katero se večinoma težko odločajo, ker dejansko zahteva ogromno vsestranskega napora) — revi- zijo in preorientacijo svoje lastne seksualne vzgojenosti in svojih za- držanj do telesnosti nasploh. In ker se ta preorientaci ja (kjer se sploh 3 J. Holt: Freedom and Beyond. Pelican Books, 1973, str. 5. * J. Potrč; O socialistični etiki in morali; Založba obzorja Maribor, 1972, str. 212. 33 dogaja) praviloma dogaja zelo počasi, je vsaka naslednja generacitja skoraj v celoti spet podvržena istemu kondioiomiranju, vzgojena v isti način dojemanja in vrednotenja svojega telesnega bivanja in dogajanja. Ustavimo se za trenutek ob tistih Kakarenkovih »skrivnostih rojstva« in »tajnah spočetja«. Skrivnost rojstva, tajna spočetja. Operativni be- sednjak nazorno nakazuje mistifikacijo in tabuiranje reproduktivnih in seksualnili človekovih funkcij, tisto mistifiikacijo, ob katero kot na ne- viden neprobojen zid naleti otrok že pri svojih prvih poizvedovanjih. Vse je zavito v nejasen oblaček, za katerim z zavezano ruto v kljunu kriili dolgonoga stara štorklja. (To je eden tistih primerov, ko ima laž dolge noge, pa ga Bevk ni opazil.) Seveda pa ne gre samo za mistifi- kacijo in tabuiranje seksualnosti — povsem analogno se odvija proces obravnavanja (vsega) telesnega nasploh. Izhodiščna točka je raz-delitev človeškega na telesno in duhovno, kar je oboje treba obvladovati; telesno v smislu potlačitve, duhovno v smislu razvijanja in izpopolnje- vanja. Vzpostavljanje in vzdrževanje tovrstnega kondicioniranja se kaže (bolj ali manj direktno, ;n je bolj ali manj zavedno) v odporu in gnusu do telesa in njegovih funkcij in v poveličevanju superiornosti intelekta. Potrč: Značiina za seksologe, ki si prizadevajo za posebno spolno vzgojo otrok, je njihova zahteva, naj se »človeška spolnost« osvobodi »grešnega in sramotnega, prepovedanega in prekletega«. Ta zahteva je pravzaprav odgovor na krščansko asketsko moralo, na krščansko »proti- spolno« razpoloženje. To tendenco sprejemajo tudi mnogi marksisti, tako da pogosto zaidejo v drugo skrajnost ter nasedejo buržoazni vul- garizaciji' in cinizmu. Človeška spolnost je namreč delikatno področje, o katerem se ne govori na cesti in po salonih, kot na primer o prebavi, ker je intimna in se je ne deli z vso družbo. Konec koncev tudi o zadovoljevanju ostalih telesnih potreb brez nuje ne govorimo, ker se v kulturnem okolju šteje to za manjvredno.^ Naša kulturnost bo torej razdelila človeka na spiritus in fiziikus, priznala duhu zveličavnost in se odrekla telesu kot dognano manjvred- nemu aspektu človeške dejanskosti. Na ta način so z eno samo učinko- vito gesto zaprta vrata obljubljene dežele »vsestranskega razvoja«, o ka- terem toliko govorimo in pišemo in beremo. Kako si torej naša kultur- nost v praksi, na način konkretnih prizadevanj, predstavlja utiranje poti k vsestranskemu razvoju, ostaja razmeroma nejasno. Potrč nadalje pravi, da je človeška spolnost delikatno področje (kar nedvomno tudi je), in da o njej ne moremo govoriti kjerkoli, ker je intimna in se je ne deli z vso družbo. Tukaj ni povsem jasno, kaj je implikacija teze spolnost je Intimna. Ali avtor meni, da človekove konkretne osebne realizacije spolnih potreb in želja nimajo svojega družbenega obeležja? Ali se spolnost, ena od oblik človekovega udejstvovanja v življenju določene skupnosti, lahko skrije za zaveso privatnosti, intimnosti, in se tako izogne družbenemu obravnavanju svoje specifične problematike? Reich: V okviru naše razredne borbe smo našli dovolj časa za ukvarjanje s problemi športa, gledališča, religije, radia. Zakaj nismo prav tako dosledni pri problematik» seksualnosti mladine? Če se stri- njamo, da smo se doslej izogibali temu vprašanju, si moramo razjas- niti;, zakaj je temu tako. Navidezni vzrok je äejstvo, da upamo, da se bomo s tem, da vprašanja spolnosti ne bomo obravnavali, lahko v celoti posvetili revo- lucionarnemu delu in tako poudarili razliko med nami in tistimi bur- žoaznimi tipi, ki osredotočijo svoje zanimanje na problem spolnosti, in ki ne naredijo nič drugega, kot da brbljajo o tem. Takšno rezoniranje nas je pripeljalo v resno napako. Mnogi od nas so hoteli spolnost sploh zanemariti kot nekaj nebistvenega ali celo »buržoaznega«. Lekcija, ki jo je da'a realnost, pa je drugačna: zmotili smo se. Problem spolnosti mo- ramo rešiti na revolucionaren naáin, in sicer tako, da izdelamo jasno 5 J. Potrč, citirano delo, str. 214. 34 seksualno-politično teorijo in nadaljujemo od teorije k seksualno-poli- tični praksi, in integriramo oboje v celotnost proletarskega gibanja. To je, o tem smo prepričani, pravilna pot do neke definitivne rešitve problema.' Tudi naša pedagoška teorija se še zmeraj nerada sooča z dejstvom, da bi morala zavzeti bistveno drugačna stališča tudi na tem področju, če naj govorimo o revolucionarni samoupravijalski pedagogiki. Na žalost so poskusi v tej smeri vse prehitro zavrnjeni kot buržoazni ali pedo- loški. Tudi »pedološko« je namreč še zmeraj aksiomatičen argument, ki sam po sebi takoj dii s kvalificira vsako nadaljnjo diskusijo. Zal. Malo je marksističnih pedagogov, ki bi bili pripravljeni uvideti, da je pedološka teorija učinkovito obdelala nekatera vprašanja, ki so bila drugod zane- marjena, in da bi te obdelave utegnile biti kot integracijski elementi relevantne tudi za našo samoupravljalsko pedagogiko. Neililova peda- goška šola, na primer, je med drugim temeljito obdelala prav vprašanje spolne vzgoje. Neill najprej zahteva od staršev kritično introspekcijo v smislu kritičnega poznavanja samega sebe in svojih osebnostnih proble- mov. Staršem ponuja v razmislek vprašanja, kot je recimo tole: Sem jezen na sina, ki preklinja, ker sem sam bil strogo vzgajan, s klofutami in pridiganjem, v strahu do boga, v spoštovanju do nepo- membnih družbenih konvencij, v močni seksualni represiji?^ S tem se repertoar seveda nikakor ne zaključi; osebnostni proble- mi staršev lahko izvirajo še iz cele vrste drugih momentov. Kakršenkoli že njihov izvor, anatema otroka problematičnih staršev je omnipotentni zakon perpetuacije, po katerem bodo starši praviloma prenesli na otroke večino svojih negativnih zadržanj, svojih inhibicij, frustracij, strahov in nezadovoljstev. V Bergmanovih »Scenah iz nekega zakona« se Marianne in John po- govarjata o svojem seksualnem življenju in o Marianninih problemnih v zvezi' z njeno seksualno zavrtostjo; Marianne: Zdaj poslušam. Popolnoma objektivno. John: Včasih se vprašujem, zakaj dvigava toliko prahu okrog tega proble- ma. Saj je to, da ima človek seksualne odnose s partnerjem, vendar povsem elementarna zadeva. Ljudje niso iz tega nikoli delali kak- šnega groznega problema. Sam pa mislim, da je vse skupaj krivda tvoje matere. Ampak tebi seveda ni všeč, če to tečem. Marianne ob koncu pogovora opazi, da hči še ne spi. Marianne: Ampak, Kajsa, kaj ne spiš? Karin: Ne. Marianne: Zakaj ne? Karin: Nočem spali', ker potem tako grozno sanjam. Marianne: O čem sanjaš? Karin: Vsakokrat, ko zaspim, sanjam, da je vojna. Marianne: Bi popila kozarec mleka? Karin: Bi, prosim.® Galeša, Gartner, Palir: Zgodnje otroštvo je obdobje prve socializa- cije. Brez besed, s posnemanjem, otrok srka številna stališča, zadr- žanja in vedenje ljudi:, s katerimi živi — najprej od staršev, nato od učiteljev in drugih. Mati pa še vedno nastopa kot organizator otrokovih izkušenj.' ' W. Reich: The Sexual Struggle of Youth, v knjigi Radical Psychology, Tavistock Publications, 1973, str. 221. 7 A. S. Neill, citirano delo, str. 291. 8 i. Bergman: Scener ur ett àktenskap, Norsted & Söner, 1973, str. 70, 73. ' Galeša, Gartner, Palir: Vzroki osipa v osnovni šoli. Založba obzorja Maribor, str. 50. 35 Razen principov, ki jih otrok »podeduje« v procesu vzgoje, ki jo p>osreduje splošna kvaliteta najožjega okolja, so odločilnega pomena tudi principi, ki jih starši otrokom privzgajajo zavestno. Na področju spolne vzgoje so to večinoma prohi'biciijski principi, ki so tem izrazi- tejši, čim bolj obremenjen je odnos staršev do lastne seksualnosti Neill: Mi odrasli smo bidi. poškodovani že v otroštvu, in na področju seksualnosti ne bomo nikoli mogli biti zares svobodni. Zavestno smo mogoče lahko svobodni, lahko si celo prizadevamo organizirati spolno vzgojo za otroke, vendar se bojim, da v podzavesti ostajamo takšni, kakršne nas je naredilo kondicioniranje v našem otroštvu — seksualnost sovražimo in bojimo se je.'° V primerih, za katere ta Neiillova teza drži (in bržkone drži za visok procent staršev), je edino, kar starši/vzgojitelji na tem področju lahko konstruktivnega naredijo za otroke, prizadevanje, da z zavestno revizijo svojih odnosov do seksualnosti (in odgovarjajočim obnašanjem) nevtra- lizirajo vpliv svoje podzavestne konfliiktnosti. na otroka. Neil se tukaj zavzema za nevmešavanje v otrokovo odkrivanje lastnega telesa, za nevmešavanje v infantilne in otroške paraseksualne igre, za ukinitev masturbacijske prohibicije in zlasti za odpravo vseh štorkljastih štorij in drugih banalnih izmišljotin in laži v zvezi s spočetjem in rojstvom. Eh, moj brate, nije šala, tvoje priče više vrede nego one stare bajke koje znamo več od dede i od bake i od majke .... Gvido Tartalja Otroku, ki je začel postavljati vprašanja, je treba na neposreden način, brez zadržkov in moraliziranja, seznaniti z dejstvi, ki naij bodo seveda ustrezno (kvantitativno) prilagojena stopnji njegove duševne razvitosti in sposobnosti dojemanja. Neiil: Ce je bilo otrokovi naravni radovednosti ves čas zadoščeno z odprtimi, čustveno nenapetimi odgovori, se vprašanje spolnosti ne bo pojavilo kot nekaj, kar je treba posebej poučevati. Končno otroku tudi ne predavamo posebej o njegovem prebavnem apairatu ali izločalih. Termin »spolni pouk« izhaja iz dejstva, da je seksualna aktivnost inhibirana in mistificirana. " Pri vsem tem je treba poudariti, da so Neiillova prizadevanja na področju spolne vzgoje prežeta z nedvoumnimi načeli etike, ki bi jo brez zadržkov lahko označili za socialistično etiko. Vzgojni smoter Neillove spolne vzgoje je ireduktibiina komponenta njegovega splošnega vzgojnega smotra — cilj je osvobojen, srečen človek, ki je kreativno razvil svoj duhovni in materialni potencial, moralen človek, ki pa ni moralist (Neill vztraja na bistveni kvalitativni razliki teh pojmov), avto- noma, neuniformna osebnost, ki se kljub visoki stopnji iindividualizacije neproblematično vklaplja v družbeno življenje. Neill piše, da so najbolj asocialni, nevrotični, problematični otroci, ki so prišli v njegovo šolo/kolonijo Summerhiil, iizhajali iz poudarjeno avtoritarnih, represivnih domov, kjer je med drugim vladala tudi seksu- alna represija. Eden velikih problemov teh otrok je bil nediferenciran močan občutek krivde in sramu v zvezi z lastnim telesom. Otroci so se bolestno sramovali golote, kar je bila po Neiillovem mnenju direktna posledica vpliva inhibiranosti staršev. NeHl: Golote ne smemo nikoli zatirati^. Mali otroci bi morali videti starše gole že od začetka. Vendar pa je otroku treba povedati, ko je "> A. s. Neill, citirano delo, str. 183. " A. S. Neill, citirano delo, sfr.194. 36 dovolj star, da lahko (o razume, da nekateri ljudje ne marajo videti otrok golih, in da naj v prisotnosti takih ljudi nosii obleko. 2e samo dejstvo, da zakon ne dovoljuje razgaljenih spolnih orga- nov, bo najbrž obremenilo otrokov odnos do človeškega telesa. Jaz sem se slekel ali vzpodbudili k temu koilegioo iz personala, da smo za- dovoljili radovednost kakšnega majhnega otroka, ki je bil obremenjen z občutkom greha v zvezi z goloto. Po drugi strani pa je napačno vsakršno vsiljevanje nudizma otrokom. Živijo v oblečeni civilizaciji in golota ostaja nekaj, kar zakon prepoveduje.^^ Ce primerjamo ta način razmišljanja z razmišljanjem naših avtor- jev, vidimo, da: So nekateri seksologi, ki v imenu »-narave« želijo nekakšen ekshibi- cionizem, namreč naj starši pokažejo otrokom spolne organe, češ da so ti »naravni«, prav tako enakopravni kot npr. nos itd- Stvar pa je v tem, da vzgoja v socializmu temelji na vsem kulturnem razvoju in na vseh kulturnih tradicijah. Šele na tem se mora graditi dailje. Vsaka druga pot je nepravilna in nevredna borcev za socializem.^^ In pal sem, kakor truplo pade . .. (Dante) Iz te podučitve seveda lahko povzamemo, da je stvar v tem, da se v socializmu ne gre osvobajati kleriikalno-moraJiistiičnih predstav o po- kvarjenosti in nečistosti telesa, ker bi se s tem postavi-le na glavo kakšne pozitivne kulturne tradicije... Kar pa se tiče vprašanja, ali so spolni organi »naravni« ali ne, pa lahko samo upamo, da so kljub napredku znanosti pri večini ljudi (tudi v socializmu) še zmeraj— naravni . . . Novak: Socialistična družba, ki stremi za popolno odpravo izko- riščanja človeka po človeku, osvobaja človekovo delo, s tem pa tudi nje- govo osebnost. Na področju spolnosti pa človeka osvobaja vseh tistih spon, ki so ga prav s spolnostjo zasužnjevale. Socializem torej uresničuje tudi osvoboditev ljubezni izpod jarma zastarelih predsodkov, hkrati pa to pomenil ne ie svobodo, ampaik tudi odgovornost.''* Socializem torej uresničuje osvoboditev ljubezni izpod jarma pred- sodkov in (upajmo) izpod jarma manipulativnih seksualnih ideologij', pa naj jih paradira cerkev, politične stranke ali katerakoli druga zaiinte- resirana družbena sila. Osvobojenost človekove telesnosti šele omogoča zavest o pravici (in s tem neobremenjeno udejanjenje) polnokrvnega nerazvrednotenega spolnega življenja — pravici, ki je hkrati človekova osebna in družbena odgovornost. Tu bi lahko rekli z Marxom: Ne do- loča zavest življenja, marveč življenje določa zavest (Nemška ideologija). Ce sprejmemo to pred'postavko», je še bolj jasno, da se socialistična družbena skupnost ne bi smela obnašati kot sramežljiva kmečka nevesta, temveč aktivno vzpodbujati in pospeševati proces dezalienacije človeka od njegovega telesnega bivanja. Neill končno podaja tudi nedvoumno obsodbo hipokritične morale družbe, ki v svoji ekonomski propagandi skoraj neomejeno- izrablja človekovo spolno odzivnost, istočasno pa vzdržuje farško moralo kot kriterij za sprejemljivo seksualno prakso. Žalostno je res: fiimska, lite- rarna in show plaža, reklamna industrija etc. naravnost obsipavajo (mla- dega) človeka s preračunano dražljivostjo pikantne centimetrske erotike; erotike, ki je hkrati ponujena in odrečena, hkrati vsiljena in prepove- dana. Potrošniška družba ne samo tolerira, ampak dejansko promovira seks-eksploatatorsko komercialno politiko, istočasno pa s pokrovi'teljsko moralnostjo prepoveduje svojim mladostnikom vsakršen seksualni izraz. Mladostnik ima za realizacijo svojih spolnih potreb in želja praktično dve možnosti: masturbacijo ali skrivne spolne od'mose. Moralisti¡, pravi Neill, prepovedujejo oboje, ne ponujajo pa nobene alternative. '2 A. s. Neill, citirano delo, str. 202, 203 J. Potrč, citirano delo, str. 215. F. Novak: Mladina in odnosi med spoloma, izdal Koordinacijski odbor za načrtovanje družine Slovenije, 1970 ,str. 10. 37 Demšar: Vsi stairši ¡n vzgojitelji smo šli,' to pot, vsi smo naskrivaj masturbirali, vsi nosiJi v sebi strah in krivdo, ,pa še danes ne vemo, v čem smo bili krivi, kaj je tisto, kar je btlo narobe. Zato poskusimo razumeSi svoje otroke, računajmo s tem, da masturbirajo, vzemimo jih take, kakršni v resnici so, in se pogovorimo z njimi tudi o tem poglavju človekovega življenja. Naij začutijo, da vemo za njihove zadrege, pa da jih tudi razumemo in jim želimo pomagati, če potrebujejo našo pomoč, pomagati najti tiste vrednote v življenju, ki ga delajo polnega, lepega, bogatega; vrednote, ob katerihi bo v mladih letih samozadovoljevanje, kasneje pa normadno spolno življenje s spolnim partnerjem imelo po- membno mesto, ki mu v življenju vsakega zdravega človeka tudi gre.^^ Tudi Demšar v vsej svoji blagohotnosti postavlja masturbaciji kot an- titezo normalno spolno življenje. V zadnji instanci torej masturbacija mo- goče le ni čisto normalna zadeva, čeprav smo »vsi šli to pot«. Ta pod- ton je prisoten v praktično vsej naši- literaturi o spolni vzgoji, in to tudi v poglavjih, ki govore o masturbaciji zdravega, neproblematičnega mladostnika — torej tudi kadar ne gre za tako imenovano ekscesivno masturbacijo, ki odraža določene razvojne motnje. Ce odštejemo take primere, nam ostane mladostnikova masturbacija kot zadovoljevanje spolnih potreb. Postavlja se preprosto vprašanje: zakaj prepovedujemo mladostniku zadovoljevanje spolnih potreb? Puhar: Pravilna ocena samozadovoljevanja je odvisna od tega, kaj za človeka dejansko pomeni. Ce pomenil samo iskanje izhoda iz začasne zadrege sicer družbeno priJagodljivega posameznika, potem nevarnost samozadovoljevanja ni izredno velika, (podčrtalla A. J. —S.) " Bodimo hvaležni za to pomiritev v zvezi z izredno velikostjo ne- varnosti samozadovoljevanja. Avtorica je poglavje, naslovljeno »O ne- katerih nezaželenih pojavih v obdobju spolnega zorenja«, začela prav z nezaželenim pojavom masturbacije. Mi torej ne želimo, da bi naši mladostniki masturbirali. Zakaj, zakaj ne upoštevajo te naše želje? Puhar: Zanimivo je v tej zvezi mnenje nekaterih piscev, da straše mlade ljudi pred posledicami masturbacije največ starši, ki še sami niso premagali kakršnihkoli neugodnih izkušenj s področja spolnosti. Po njihovem mnenju poskušajo taki starši na ta način sami sebe osvo- boditi lastnih mučnih občutkov. Te sodbe seveda ni mogoče posploše- vati in še celo ne misliti, da je to edini vir zgrešenih vzgojnih posegov v zvezi z masturbacijo.^^ Strašenje pred posledicami masturbacije se je dandanašnji nekoliko moderniziralo; i.e. omiJilo. Tako daleč smo kljub vsemu že prišli, da smo pripravljeni priiznati, da sušenje hrbtenjače, blaznost, odpadanje ušes (in drugih organov) mogoče povzroča kakšna druga pregreha in ne ravno masturbacija. Starši in učitelji-, ki še imajo obe ušesi, so večino- ma pripravljeni narediti to koncesijo. Vendar te trditve ni moč jemati absolutno. Neill: Spomnim se nekega gospoda, militarista, ki je razmišljal o vpisu svojega devetletnega sina (v Summerhiil, op. A. J. —S.). »Sola se zdi kar v redu«, je rekel, »Bojim pa se ene stvari. Dečko se tukaj morda nauči masturbirati.« Vprašal sem ga, zakaj se tega boji. »Tako zelo mu bo škodovalo,« je dejal. »Vam in meni pa ni tako zelo škodovalo-, kaj bi rekli?« sem družab- no pripomnii. Mož je prav na hitro pograbil sina im odšel. Splošno razširjeno mnenje je, da je mladostnikovo masturbacijo (da ne rečem masturbacijo nasploh) treba skrbno in odločno prepreče- 15 F. Demšar: Odkod in kako, Prešernova družba, 1971, str. 137 H. Puhar: O spolni vzgoji, izdala Knjižnica Zveze prijateljev mladine Slove- nije, 1956, str, 83, H, Puhar, citirano delo, str. 85. 18 A. S, Neill, citirano delo, str 38 vati., i Werke, zv. 9, str. 131. ID, zv. 3, str. 582. " Werke, zv. 9, str. 132. ID, zv. 3, str. 583. 12 Werke, zv. 9, str. 130, ID, zv. 3, str. 581 13 F, Tökei, Sur la mode de production asiatique, Budapest, 1966, str, 23, 69—70 )u, V, Kačanovskij, RobovIadenie, feodalizem ili aziatskij sposob oroizvodstva, Moskva, 1971, str, 254—255, 15 Werke, zv, 28, str, 266, Piepiska, zv. 1, str 506 43 Marx je tudi pozneje pisal o orientalskem despotizmu in brezlastni- štvu.«'' Da so dosedanji zaključki pravilni, priča tudi že omenjeno Engelsovo vprašanje, zakaj azijska ljudstva niso prišla niti do fevdalne oblike zemljiške lastnine, torej do fevdalne stopnje družbenega razvo- ja. Pozneje je Engels v »Antii-Diihningu« ugotavljal (1877), da vzhodnim jezikom manjka celo beseda »zemljiški gospod«. To misel so večkrat povsem napačno razlagali. Sklepali so, da je Engels tu zapisal, da v azijskem fevdalizmu ni bilo zemljiških gospodov. Vendar je Engels kmalu za tem zapisal: »Sele Turki so uvedli na Vzhodu v tistih deželah, ki so jih osvojili, neke vrste zemljiškogosposki fevdalizem«.'' Po Marxo. vi sodbi je bila med vzhodnimi deželami izjema Japonska. V tej druž- bi je bila »fevdalna organizacija zemljiške lastnine«.'® V marksistični literaturi velja, da je z nastankom privatne lastnine najtesneje povezan nastanek razredne družbe, z njo pa nastanek dr- žave in političnega življenja. To stališče zagovarja tudi Kačanovskij. Na tej osnovi tudi zavrača misel, da bi Marx in Engels Indijo pred vdo- rom Evropejcev uvrščala v arhaično družbo, ker pišeta o državi in po- litičnem življenju. Engels je v »Anti-DiJhringu« zapisal: »Kjer so stare skupnosti nadailje obstajale, so bile tisočletja od Indije do Rusije os- nova najbolj surovi obliki, orientalski despotiji.«" Stare skupnosti po- menijo arhaične skupnosti s skupno zemljiško lastnino. Sicer je pa Engels v pripravljalnih delih za »Anti-Dühring« nedvoumno zapisal, da orientalski despotizem temelji na skupni zemljiški lastnini: »In tedaj bi odkrili, da temelji orientalski despotizem na skupni zemljiški lastni ni, da temelje antične republike . . Res pa je, da je Engels v »Izvoru družine privatne lastnine in države« nastanek države povezoval z na- stankom privatne lastnine.^' Kako to razrešiti? O tem so večkrat raz- pravljali. Engeisu so celo očitali nedoslednost. V rokopisu »Frankovsko razdobje« (1881—1882), ki spada v okvir njegovih študij o Germanih, je Engels zapisal: »Oblika te državne oblasti je spet pogojena z obli- ko, kakršno iimajo v tistem času skupnosti. Tam, kjer nastaja -- kakor pri arijskiih ljudstvih Azije in pri Rusih — v razdobju, ko srenje obdeluje- jo zemljo skupno ali v skrajni meri oddajo posameznim družinam v za- časno obdelavo, kjer se torej še ni izoblikovala privatna lastnina zem. Ije, se je pojavila državna oblast v obliki despotizma.«^^ Vse države pa ne nastajajo v tem razdobju in tudi ne kot despotske oblike. Ce je Engels v »Izvoru družine, pravitne lastnine in države« nastanek dr- žave povezoval z nastankom razredne družbe, to samo priča, da je obravnaval zgodovinski razvoj tistih ljudstev, kjer je po njegovi sodbi država nastala s privatno lastmino. Ta država pa ni bila despotija. Tako med Engelsovimi sodbam« o nastanku države v različnih tekstih ni nelogičnosti. Najbrž ni potrebno posebej dokazovati, da je tudi Marx nastanek države v obliki despotizma povezoval s skupno zem- Ijiiško lastnino. S to ugotovitvijo o nastanku države sem zavrnil ugovor Kačanovskega, ki nasprotuje mnenju, da bi Marx in Engels azijsko družbo uvrščala v arhaično družbo, ker ugotavljata, da je tam že bila državau Tako sta Engels in Marx nastanek države povezovala z dvema raz- ličnima razdobjema v razvoju družbe. To sta pojasnjevala s konkret- nim zgodovinskim razvojem, neštetimi različnimi empiričnimi okolišči- " K. Marx, Grundrisse der Kritik der Politischen Okonornie, Berlin. 1953. (Grun- drisse), str. 377. ID, ZV. 4, str. 51. Werke, zv. 20, str. 164. F. Engels, Gospoda Evgena Dühringa prevrat v znanosti, Ljubljana, 1948 (Anti-Dühring), str. 201—202. 18 Werke, zv. 23, str. 745. K. Marx, Kapital, Ljubljana, 1973, zv. 1—3. (Kapital), zv, 1, str. 809, " Werke, zv. 20, str, 168, Anti-Dühring, str, 207. 20 Werke, zv. 20, str. 510. Anti-Dühring, str, 410 21 ID 1951, zv, 2, str, 399, 22 Werke, zv, 19, str, 475—476, 44 nami, neravnimi pogoji, resnimi odnosi, od zunaj delujočimi zgodo- vinskimi vplivi itd." Pri tem je Engels poudarjal, da «država, v katero so se samorasle skupine istoplemenskih skupnosti najprej razvile le zato, da bi skrbele za skupne interese (namakanja na Vzhodu itd.), in zaradi obrambe proti zunanjim sovražnikom, dobi poslej prav tako še smoter, da z nasiljem ohranja pogoje življenja in gospostva vladajoče- ga razreda proti vladanemu razredu«.^'' Ob razpravljanju o Marxovih in Engelsovih pogledih na azijsko družbo kaže Kačanovskemu pritrditi, da gradivo, s katerim razpolaga sodobna znanost, vedno bolj podpira mnenje, da so Indija in druge azijske dežele dosegle vsaj fevdalno stopnjo razvoja. Torej višjo, ka- kor sta Marx in Engels lahko sodila v začetku petdesetih let preteklega stoletja. Njuni pogledi so bili odvisni od gradiva, s katerim sta razpo- lagala. Ta misel je bila izrečena že pred desetletji. Tako sta Marx in Engels ugotavljala, da v Aziji ni bilo privatne zemljiške lastnine. V srenjah je bilo združeno poljedelstvo z obrtjo. Zato so te same zadovoljevale svoje potrebe. V nekaterih srenjah (co- munities) so zemljo obdelovali skupno. V večini primerov pa je vsak posestnik obdeloval svojo zemljo. V okviru srenje sta obstajala suženj- stvo in kaste. Te idiiične republike, je zapisal Marx, »so se dolgo ohra- nile v severo-zahodnem delu Indije, ki je pred kratkim pripadal Angliji. »Miislim, da se ne more zamisliti solidnejša osnova za stagnirajoči azij- ski despotizem.«'' Pozneje je Marx to misel večkrat ponovil. V »Ka- pitalu« je zapisal, da preprosti »produktivni organizem teh avtarkičnih skupnosti, ki se neprestano reproducirajo v isti obliki in ki jih ponovno zgradijo na istem mestu in pod istim imenom, če so slučajno razdejane, nam pojasnjuje skrivnost, zakaj so azijske družbe tako nespremenljive, kar je v očitnem kontrastu s stalnim razpadanjem im novim ustanav- ljanjem azijskih držav in nenehnim menjavanjem njihovih dinastij. Vi- harji v oblačnih sferah politike ne omajajo strukture ekonomskih te- meljnih elementov družbe.«^^ Marx in Engels sta se od začetka petdesetih let pogosto vračala k vprašanjem azijske strukture. Obravnavala sta jo z različnih aspektov in v različnih zvezah, posebno Marx v »Kapitalu«. V literaturi je bilo ugo- tovljeno, da sta vedno bolj ugotavljala, da so bile srenje znači.lne za arhaično družbo. Razmerja med srenjo, rodom (klanom) in plemenom nista pojasnila. Marx je vaško srenjo kot najrazvitejšo obliko srenje ar- haične družbe najprej proučeval na indijskem gradivu, šele pozneje na evropskem. V štiridesetih letih preteklega stoletja jo je A. Haxthau- sen odkrili v osrednjih ruskih gubernijah,'' nato pa tudi Maurer na nem- škem ozemlju.Nobeden pa je ni smatral za univerzalno obliko živ- ljenja ljudi. Srenjo so po Haxthausenovih odkritjih smatrali za tipično slovansko obliko. Ko jo je odkril Maurer, je to pojmovanje odpadlo. Marx je leta 1868 v pismu Engelsu zapisal: »Moje pojmovanje, da azij- ske odnosno indijske oblike lastnine tvorijo začetek posvod po Evropi, dobijo tukaj (čeprav M/aurer/ o tem nič ne ve) nov dokaz. Rusi med- tem definitivno izgubljajo pravico na originalnost tudi v tem pogle- du.Torej je Maurer pritrdil Marxovemu mnenju, da azijske oziroma arhaične oblike lastnine tvorijo začetek povsod v Evropi. To misel sta 23 Werke, zv. 25, str. 800. Kapital, zv. 3, str. 882 2< Werke, zv. 20, str. 138. Anti-Dühring, str 169. 25 Werke, zv. 28, str. 268. Prepiska, zv. 1, str. 507. 2« Werke, zv. 23, str. 379. Kapital, zv. 1, str. 408. 27 A. Haxthausen, Studien über die innere Zustande, das Volksleben und insbe- sondere die ländliche Einrichtungen Russlands, zv. 1—3, Berlin, 1847—1852. Glej ID, ZV. 4, Str. 472. 28 G. L. Maurer, Einlitung zur Geschichte der Mark —, Hof —, Dorf und Stadt — Verfassung und der öffentlichen Gewalt, München, 1854. Marx je delo prebral leta 1868. 2' Werke, zv. 32, str 42. Prepiska, zv. 4, str. 34 45 skupno z Engelsom zapisala že v »Nemški, ideologiji«, kar je razvidno iz naslednjega stavka: »V resnici so novejše raziskave zgodovine prava dokazila, da je kakor v Rimu, tako pri germanskih, keltskih in sloven- skih ljudstvih razvoj lastnime imel za izhodišče srenjsko ali plemensko lastnino in da je resnična privatna lastnina nastala z uzurpacijo«.^" To pa pomeni, da sta že v tem tekstu zavrnila Heglovo periodizacijo zgo- dovinskega razvoja, po kateri naj bi bila Azija predstopnja evropskemu razvoju ne glede na to, da sta smatrala, da je večina azijskih dežel ostala na stopnji arhaične družbe. Misel o univerzalnosti skupne lastni- ne je Marx zagovarjal leta 1853 v že omenjenem članku »Vojvodinja Sutnerland in suženjstvo«. Nato v Uvodu v »Očrte kritike politične eko- nomije« (1857), kjer je zapisal, da »kaže zgodovina skupno lastnino (n.pr. pri Indijcih, Slovanih, starih Keltih) kot prvotno obliko, obliko, ki v podobi srenjske lastnine še dolgo igra pomembno vlogo.«'' Isto mi- sel zasledimo v delu rokopisa ¡z »Očrtov kritike politične ekonomije«, ki so mu izdajatelji dali naslov »Oblike pred kapitalistično proizvod- njo«, nazadnje pa v osnutkih pisma Veri Zasulič (1881).'^ Marx je v opombi k drugi nemški izdaji »Kapitala« leta 1873 po- novno zapisal: »V novejšem času se je razširil smešni predsodek, da je bila oblika samonikle skupne lastnine specifično slovanska, celo izključ. no ruska oblika. To je praoblika, ki jo lahko ugotovimo pri Rimljanih, Keltih, od katere pa celo vrsto vzorcev z mnogoterimi primeri lahko še vedno najdemo pri Indijcih, čeprav deloma že v razpadanju. Podrobno proučevanje azijskih, posebno indijskih oblik skupne lastnine bi pokaza- lo, kako iz različnih oblik prvotne skupne lastnine izvirajo različne oblike njenega razkroja. Tako n.pr. razne originalne tipe rimske in germanske privatne lastnine lahko izvajamo iz raznih oblik indijske prvotne last- nine.«®' V tej opombi je Marx ponovno poudaril, da originalne tipe pri- vatne lastnine lahko izvajamo iz raznih oblik azijske ali orientalske oblike prvotne lastnine. To obliko lastnine, ki ni omejena le na azijsko celino, pa lahko povežemo le s prvotno ali arhaično družbo. Zato azij- ski produkcijski način v Predgovoru »H kritiki politične ekonomije« pomeni arhaični način proizvodnje. Tak zaključek potrjuje naslednja misel iz rokopisa »Teorija o presežni vrednosti« (1862-1863): »Prvotna enotnost med delavcem in proizvodnimi sredstvi... ima dve glavni obliki: azijsko skupnost (samonikli komunizem) in drobno družinsko poljedelstvo (s katerim je povezana hišna industrija) v eni ali drugi ob- liki.«®'' Da je Marx uporabil pojem azijski kot sinonim za arhaičen, potrjujejo tudi drugi njegovi teksti. V Uvodu v »Očrte kritike politične ekonomije« je zapisal, da »je bila buržoazna ekonomija zmožna razu- meti fevdalno, antično, orientalsko družbo šele potem, ko je začela samokritika buržoazne družbe.«®' V tretjem zvezku »Kapitala« pa je za- pisal, da v nasprotju z angleško trgovino »ruska pušča nedotaknjeno ekonomsko osnovo azijske produkcije.«®' Tako smo spoznali, da pomeni v Marxovih tekstih orientalska druž- ba arhaično družbo, azijski produkcijski način pa arhaični način pro- so Werke, zv. 3, str 348. 31 Werke, zv. 13, str. 619. ID, zv. 4, str. 18 32 Wreke, zv. 19, str. 384—406. 33 Werke, zv. 23, str. 92. Kapital, zv 1, str 90—91 34 Werke, zv. 26/3, str. 414. Kari Marx, Teorija o višku vrednosti, Beograd, 1056, zv. 3, str. 420. Glej tudi Grundrisse, str. 764. 35 Werke, zv. 13, str. 637. ID, zv. 4, str. 40. 3Í Werke, zv. 25, str. 346. Kapital, zv. 3, str. 375 K tej Marxovi misli je Engels, ko je izdji ta zvezek Kapitala (1894), v opombi pripisal: »Odkar se Rusija tako krčevi- to trudi, da bi razvila svojo kapitalistično produkcijo, ki je navezana izključno na not- ranji in sosednji azijski trg, se tudi to že začne spreminiati.« Drugi zvezek »Kapitala« je Engels izdal 1834 po Marxovem rokopisu iz leta 1870. Prvi zvezek »Kapitala« je Marx izdal leta 1867. Do tega časa je napisal tudi rokopis tretjega zvezka »Kapitala«, ki ga je za tisk pripravil Engels. 46 izvodnje. Pred desetletji je Efimov ugotavljal, da je Marx v zgodnjih delih azijski produkcijski način povezoval z arhaično družbeno obliko, a ne s prvotno čredo. Glede takratne sodbe o razvoju arhaične družbe v sovjetski literaturi je to najbrž pomenilo, da bi Marx začetek azijskega produkcijskega načina povezoval z začetki poljedelstva. Ter-Akopjan pa meni, da jo je povezoval s poljedelsko srenjo. To srenjo je Marx v usnutkih pisma Veri Zasulič označil za zadnje razdobje arhaične oblike družbe, imenovano tudi razdobje vaške srenje ali vojaške demokracije. Marx in Engels pa nista ločila azijskega od drugih načinov proizvodnje zaradi poljedelske srenje, ampak zato, ker v azijskem produkcijskem načinu ni bilo privatne lastnine zemlje, kar je značilno za razvitejša razdobja v razvoju družbe. Poljedelska srenja spada v razdobje azijskega ali arhaičnega načina proizvodnje, ker je zemlja še vedno skupna last nina. Tako je bilo tudi v starejših srenjah, ko so se ljudje ukvarjali s poljedelstvom, živinorejo, lovom in ribištvom.®' Zaradi tega azijskega produkcijskega načina ni mogoče povezati le z razdobjem poljedelske srenje. Znano je, da je Marx v »Nemški ideologiji« ločil razdobja v razvoju človeške družbe po obliki lastnine. V tej zvezi naj opozorim tudi na Marxov tekst iz »Kapitala«, kjer je zapisal, da kooperacija v de. lovnem procesu, kakor je »prevladovala na začetku človeške kulture pri lovskih plemenih ali pa, denimo, pri indijskih agrarnih skupnostih, temelji na eni strani na skupni lastnini produkcijskih sredstev, po drugi strani pa na tem, da se posameznik prav tako ni mogel odtrgati od popkovine, ki ga je vezala na rod ali skupnost, kakor se čebela ne more odtrgati od družine v panju.«®® Marx in Engels v petdesetih in šestdesetih letih preteklega stolet- ja nista razčlenila rodovne strukture družbe. Marx je le ugotovil, »da vsi člani klana pripadajo k eni in isti družini«.®' Pozneje pa je zapisal, da so rodovna plemena starejša od krajevnih plemen, le-ta jih skoraj pov- sod izpodrinejo. Njihova najskrajnejša, najstrožja oblika je kastna ure- ditev.'*" Torej je skrajna oblika rodovnih plemen kastna ureditev, kra- jevna plemena pa spadajo v razdobje razredne družbe. Podobo rodov- ne strukture je razkrival Morgan (1877). Zaradi tega v Marxovih in Engelsovih delih do tega časa ne najdemo gradiva o rodovni strukturi družbe in tudi ne o neandertalcih, sinantropih, pitekantropih ter avstral- lopitekih, ki so jih odkrili mnogo pozneje. Marx je v osnutkih pisma Veri Zasulič zapisal, da vse prvotne srenje niso oblikovane po isti podobi, ampak tvorijo vrsto družbenih skupnosti, ki se razlikujejo po tipu in starosti obstoja, ter označujejo zaporednost razvojnih stopenj.-^' Marx in Engels sta že v petdesetih in šestdesetih letih ugotavljala, da v nekaterih indijskih skupnostih ali srenjah zemljo obdelujejo skupno in nato produkte dele med člani srenje. V večini primerov pa vsak po- sestnik oziroma vsaka družina obdeluje zemljo, ki ji je dodeljena, loče- no.-*^ Misel o skupini, ki je starejša, in pozneje individualni družinski proizvodnji v okviru srenje priča, da sta že nakazovala obstoj dveh oblik srenj, ki jih nista različno imenovala. Engels je navedenem tekstu iz rokopisa »Frankovsko razdobje« nastanek despotske države povezoval z obema srenjama, s skupno in individualno družinsko proizvodnjo. V splošnem pa vendarle velja, da sta to obliko države povezovala pred- vsem z individualno proizvodnjo. Na to lahko sklepamo, da je po Marxovi sodbi v Indiji že prevladovala individualna proizvodnja. V član- 37 Grundrisse, str 390—391, 375—376, Werke, zv 23, str. 353-654. ID, zv. 4, str. 69—70, 50—51, Kapital, zv 1, str. 381. 38 Werke, zv. 23, str. 253—254. Kapital, zv. 1, str. 381 3» Werke, zv. 8, str. 501. ^ Grundrisse, str. 381, ID, zv. 4, str. 57. <1 Werke, zv. 19, str. 403. Poleg že omenjenih tekstov glej še: Grundrisse, str. 389—392, Werke, zv. 23, str. 378. ID, zv. 4, str 67—71, Kapital, zv. 1, str. 407. 47 ku »Vojvodinja Sutherland in suženjstvo« pa je zapisal, da voditelj kla- na ali »veliki človek« razdeljuje skupno zemljo posameznim družinam v neenakem obsegu. V klanu pa so ne glede na krvno sorodstvo obsto- jale take razlike v položaju, kakor v vseh azijskih družinskih srenjah."^ Pozneje je Engels v članku »O socialnem vprašanju v Rusiji« (1875) za- pisal, da bi nadaljnji razvoj Rusije v buržoazni smeri srenjsko lastnino tudi v Rusiji polagoma odpravil, ne da bi bilo treba ruski vladi nastopiti z »bajoneti in knuto«. »To toliko bolj, ker srenjske zemlje v Rusiji kmetje ne obdelujejo skupno in si delijo šele pridelek, kakor še vedno delajo ponekod v Indiji; nasprotno, zemljo delijo od časa do časa na posamezne družinske poglavarje in vsaka družina obdeluje svoj del sama. Zato so glede premoženja mogoče razlike med posameznimi člani srenje in take razlike tudi v resnici so.«""* Podobne misli je pozneje zapisal v »Anti-Dühringu«. Tako bi lahko rekli, da je despotska oblika države nastala, predvsem ko »se pojavlja med člani skupnosti večja neenakost v porazdelitvi«, ker je že »znak, da se je začela skupnost razkrajati.«'*' Zato je najbrž Engels primerjal orientalskega despota ali satrapa z grškim plemenskim knezom in keltskim poglavarjem klana. Omenili sem, da je Marx v osnutku pisma Veri Zasulič »poljedelsko srenjo« označil za zadnje razdobje arhaične oblike družbe. Za to srenjo je po Marxu značilna individualna družinska proizvodnja in srenjska lastnina zemlje. Individualna proizvodnja in privatno prilaščanje je vzrok njenega propadanja. Privatno prilašanje je vir premoženja, je za. pisal Marx, ki kaže v posesti živime, denarja itd-, včasih celo v sužnjih in tlačanih. Premoženje ni več pod nadzorstvom srenje in vedno moč- neje pritiska na njeno gospodarstvo. Ruši gospodarstvo in družbeno enakost. Vnaša tuje elemente v srenjo, boj interesov in strasti, ki uniču- je najprej skupno lastnino zemlje, nato skupno lastnino gozdov, paš- nikov itd. Tip srenje, ki jo imenujemo »poljedelska srenja«, je tudi ruska srenja. Na Zahodu je njej nasproti germanska srenja, ki je nastala nedavno in jo opisuje Tacit. Pri tem Marx dodaja, da je ta srenja izšla iz srenje starejšega tipa. Bila pa je rezultat spontanega razvoja in nikakor ni bila prinešena iz Azije v dani obliki, čeprav jo srečamo tudi v Aziji in drugod. Povsod pa predstavlja najnovejši tip, tako rekoč zadnjo be sedo arhaične formacije.'^' Naj le spomnim, da je Marx v članku »Voj- vodinja Sutherland in suženjstvo« vzporejal rusko in azijsko srenjo. To je storil tudi sedaj. V obeh tekstih pa jih nedvomno uvršča o arhaič. no družbo, kar ponovno potrjuje, da Marx ni ločil posebno azijske oblike srenje, ki bi bila značilna le za to celino. Marx je to obliko srenje že prej in tudi v tem tekstu imenoval tudi »vaška srenja«. Niti to niti drugo poimenovanje se mu ni zdelo najprimernejše, ker je poimenovanje pogosto pisal v narekovajih. Najbrž ie tudi sam nameraval napisati zgodovinski razvoj srenj. Načrtno je študiral tovrstno literaturo in celo sam zapisal, da bi bilo treba zgodo- vino srenj šele napisati. Marx in Engels sta večkrat ugotavljala, da se je poljedelska srenja ohranila tudi v razdobju razredne družbe.Treba je opozoriti, da je Marx ločil še razvitejšo srenjo od poljedelske srenje. Zanjo je značiina privatna lastnina zemlje, skupna lastnina pa obstoji le kot dodatek k privatni lastnini. To ¡e »srenja sekundarne formacije«."" Vsebina Marxo- vega rokopisa »Oblike pred kapitalistično produkcijo« pove, da je Marx to srenjo povezoval predvsem z antično in fevdalno družbo. Tako pa « Werke, zv. 8, str. 502. Werke, zv. 18, str. 564. ID, zv. 4, str. 474. « Werke, zv. 20, str. 137, Anti-Dühring, str. 168. ^ Werke, zv. 20, str 166—167. Anti-Dühring, str. 205. " Werke, zv. 19, str. 402—404. Glej tudi Prepiska, zv. 4, str. 138 Glej tudi Engelsov tekst »Marka«, ID, zv. 4, str, 637, Ob tem Engelsovo pismo Marxu 8, 12, 1882, Prepiska, zv, 4, str. 641. Wreke, zv. 19, str. 402—403, 48 lahko pojasnimo, da je Mairx sekundarno formacijo v osnutku pisma Veri Zasulič povezoval s tema družbenima oblikama. Zapisal je, da v germanski srenji, torej v germanski srednjeveški srenji, ni tako kot v speci'fično orientalski, torej arhaični obliki srenje, kjer je »član srenje že kot tak solastnik skupnostne lastnine«,^" ampak tako kot v antični srenji, kjer je zemlja, ki jo je srenja zmedla, rimska zemlja; en del ager pub- licus v različnih oblikah, ostane srenji kot taki, ne pa članom srenje, drugi del se razdeli in vsaka parcela zemlje je rimska po tem, da je privatna lastnina, domena Rimljana, njegov pripadajoči mu delež la- boratorija; le-ta pa je Rimljan samo, kolikor ima to suvereno pravico nad delom ri-mske zemlje.®' Kakor pri antični srenji »se tudi pri Ger- manih pojavi ager publicus, srenjska ali ljudska zemlja, ki se loči od lastnine posameznika. To so lovišča, pašniki, gozdovi za sekanje drv, kar ni mogoče razdeliti...«" Stališče, da je v arhaični srenji »član srenje kot solastnik skupnostne lastnine«, pomeni, da ima pravico do zemlje kot član srenje, ker zemlja ni privatna lastnina. Zato ne pripada nobe- nemu članu posebej, ampak kot neposrednemu članu srenje. Ker je zemlja skupna lastnina, je posameznik le posestnik. Zato je Marx za- pisal, da v »azijski (vsaj pre\Hadujoči) obliki ni lastnine, ampak le posest posameznika, srenja pravi dejanski lastnik, torej lastnina le kot skup- nostna lastnina zemlje.«'^ Tako je Marx ločil arhaično srenjo ali arhaične oblike s skupno lastnino zemlje in antično ter germansko srenjo. Za ti dve obliki srenje je značilna privatna lastnina zemije ob določeni skupni lastnini, Marx je sodil, da je biJa obravnavana germanska srenja, ki so jo Germani uvedli pri vseh podrejenih ljudstvih v srednjem veku, edinstveno za- vetje ljudske svobode in ljudskega življenja.'^ Razumljivo je, da antična in germanska srenja ne pomenita antičnega in fevdalnega načina pro. izvodnje, kakor nekateri avtorji sklepajo iz teksta rokopisa »Oblike pred kapitalistično proizvodnjo«. Marx je na eni strani poudarjal razlike med arhaično obliko lastni- ne oziroma »na orientalski srenji temelječo zemljiško lastnino« in »malo svobodno zemljiško lastnino«, ki jo predstavlja tudi privatna družinska zemljiška lastnina v okviru antične in germanske srenje. Na drugi strani pa skupno obeležje, ki je v tem, da delavec ni ločen od zemije, da je njen lastnik. Ta lastninski odnos pa je različen. V prvem primeru gre za skupno ali družbeno lastnino zemlje, v drugem pa za privatno lastnino. Ta privatna lastnina se bistveno loči od drugih oblik privatne lastnine — sužnjelastniške, fevdalne, kapitalistične, ker lastnik zemlje s svojo dru- žino na njej tudi dela, je »delovni privatni lastnik«.'® To obliko privatne lastnine je Marx v rokopisu »Oblike pred kapitalistično proizvodnjo« imenoval tudi »malo svobodno zemljiško lastnino«," v »Kapitalu« pa »parcelno lastnino«.®' Ta oblika zemljiške lastnine je obstojala v antič- nem in fevdalnem razdobju, predvsem pa v kapitalizmu. Prisotna je tudi v mnogih socialističnih deželah. Njej ustreza tako imenovana obrtna proizvodnja, ki jo prav tako srečamo v različnih zgodovinskih razdobjih. V marksistični literaturi dalj časa niso ločiii omenjenih dveh oblik pri- vatne lastnine. To je najbrž tudi vzrok, da nekatere Marxove tekste napačno razumejo. Zanje velja ugotovitev, ki jo je Marx zapisal na račun starejše politične ekonomije: »Politična ekonomija zamenjuje na- čelno dve različni vrsti privatne lastnine, od katerih ena temelji na last- nem delu producenta, druga pa na izkoriščanju tujega dela. Pozablja, da 50 Grundrisse, str. 380. ID, zv. 4, str. 56 51 Prav tam. 5Í Grundrisse, str. 383. ID, zv. 4, str. 59 53 Grundrisse, str. 383. ID, zv. 4, str. 60. 54 Werke, zv. 19, str. 387. 55 Grundrisse, str. 379. ID, zv. 4, str. 54 5' Grundrisse, str. 375. ID, zv. 4, str. 49. 57 Werke, zv. 25, str. 812. Kapital, zv. 3, str, 8% je ta druga vrsta privatne lastnine ne le direktno nasprotje, temveč tudi, da raste samo na njenem grobu«.'® V literaturi so na osnovi Marxovega teksta »Oblika pred kapitali- stično proizvodnjo« večkrat poudarjali razliko med azijsko in obrav- navano germansko srenjo. Prezrli' pa so osnovo, po kateri je Marx ločil azijsko (arhaično) srenjo od germanske. Ce upoštevamo zapisano, je razumljivo, da je azijska srenja skupnost kot taka, germanska pa le vsota individuov. Marx je zapisal, da za razliko od arhaične oblike srenje germanska srenja »eksistira samo v medsebojnem odnosu teh indivi- dualnih zemljiških lastnikov kot taki-h. Srenjska lastnina se tako po- javlja le kot skupnostni dodatek individualnim plemenskim bivališčem in prisvojitvam zemlje«." Naj dodam, da je Marx poleg skupnih značil- nosti antične in germanske srenje ugotavljal tudi razlike, kar pa nas sedaj ne zanima. S tem sem povzel Marxove sodbe o srenjah, ko so ljudstva že raz- vila poljedelsko proizvodnjo. Marx pa je večkrat omenjal tudi pastirska, lovska in ribiška ljudstva. »Izključno lovska in ribiška ljudstva so onkraj točke, kjer se začenja dejanski razvoj«, je zapisal (v oklepaju) v Uvodu v »Očrte kritike politične ekonomije«.'" Odnos nomadskih ljudstev »do zemlje je odnos do lastnine, čeprav te nikoli ne fiksirajo«, ker »je srenja dejansko zmeraj združena, popotna družba, karavana, horda...«. Pri njih je v lastnini zemlje zaobseženo tudi lastništvo njenih organskih produktov." Tudi pri lovskih in ribiških plemenih je lastnina mobilna. »Toda celo to stanje-lov, ribištvo, pastirstvo, preživljanje z drevesnimi sadeži itd. predpostavlja nenehno prisvajanje zemlje, bodisi za stalno bivališče bodisi za roaming (klatenje) bodisi za pašo živali itn.«, je Marx zaključil (v oklepaju).'^ Ugotavljal je tudi, da se pri živinorejskih ple- menih določene oblike poljedelstva pojavijo le sporadično.'® Poljedelstvo pa je pomenilo veUk napredek v razvoju človeške družbe in je bilo osnova nadaljnjega razvoja. Večkrat sem omenil družino. Zato naj le opozorim na Marxove in Engelsove poglede na razvoj družine. V literaturi velja, čeprav se to redko omenja, da sta do konca sedemdesetih let preteklega stoletja oba menila, da je bila družina, in sicer monogamna patriarhalna družina, izhodišče družbenega razvoja. Temu mnenju naj bi se odrekla, ko sta se seznanila z Morganovo knjigo »Stara družba«. Marx je iz nje delal izpiske v letih 1881-1882. Knjiga je bila v Londonu zelo redka, zato mu jo je Kovalevski posredoval iz Amerike.'^ Engels je knji'go prebral nekaj let pozneje. Ugotoviti pa moram, da je Marx ob neki Aristotelovi misli zapisal: »Toda prvotna oblika družine je sama plemenska družina (Stammfamilie), iz njenega zgodovinskega razkroja se šele razvije pri- vatna družina (Privatfamilie)." V »Kapitalu« še meni, da je družina iz- hodišče razvoja družbe." Tudi Engels je v »Anti-Dühringu« zapisal, da je »družina najpreprostejša in prva oblika podružabljenja«." Ce sta Marx in Engels spremenila poglede na razvoj družine, to še ne pomeni, da sta spremenila poglede na arhaično družbo. To misel je zapisal že Cunow.'® Engels je v »Izvoru družine, privatne lasnine in države« res 58 Werke, zv. 23, str. 792. Kapital, zv. 1, str. 861 5' Grundrisse, str. 384. ID, zv. 4, str. 61. iO Werke, zv. 13, str. 637. ID, zv. 4, str. 40. 41 Grundrisse, str. 390. ID, zv 4, str. 69. Grundrisse, str. 392. ID, zv. 4, str. 70. 63 Grundrisse, str. 392. ID, zv. 4, str. 40. A. I. Kryvelev, Marks i nekotorye problemy etnografii, Sovetskaja etnografija, 1968, št. 2 (Kryvelev), str. 9. '5 Werke, zv. 13, str. 36. " Werke, zv. 25, str. 401. Kapital, zv. 1, str. 401 '7 Wreke, zv. 20, str. 90. Anti-Dühring, str. 110. '8 H. Cunow, Die Marxsche Geschichts —, Gesselschafts und Staatstheorie. Gründzüge der Marxschen Sociologie, Berlin, 1923, zv 2, str. 86 50 povzel nekatere Morganove zaključke, vendar v osnovi ni spreobrnil svojih pogledov na arhaično družbo. Ne smemo pa prezreti, da sta Marx i>n Engels marsikatero misel, ki jo je zapisal Morgan, zasledila že v starejši literaturi. Tako je Engels prebral Bachofenovo delo »Materinsko pravo«, preden se je seznanil z Morganovim delom, Marx pa delo J. Mil- larja (1852), preden ga je prebral Bachhofen, da ne omenja drugih knjig, ki jih je v začetku petdesetih let preteklega stoletja študiral v zvezi z »ženskim vprašanjem«. Millar je prvi v znanstveni literaturi zagovarjal ideje matriarhata kot posebnega razdobja v razvoju družbe. Iz zapisanega sledi, da Marx in Engels nista ločila posebnega azij- skega produkcijskega načina, ki bi se ločil od arhaičnega, antičnega, fev- dalnega in buržoaznega načina proizvodnje. Torej neke posebne oblike združitve delavca s produkcijskimi sredstvi.'® Ce je Man< razumel azijski produkcijski način kot razredni produkcijski način, bi v njegovih tekstih, posebno v »Kapitalu«, morali najti ustrezno potrditev. V tem delu več- krat omenja različne oblike razredne odvisnosti. Azijskega produkcijske- ga načina v tej zvezi nikoli ne omenja. Navedel bom nekaj primerov: »Kakor hitro pa so bila ljudstva, katerih produkcija se je še gibala v nižjih oblikah suženjskega dela, tlačanstva itd., pritegnjena na svetovni trg, katerega obvladuje kapitalistični način proizvodnje in ki mu posta- ne prevladujoči interes prodaja njihovih produktov v tujino, se barbar- ske grozote suženjstva, tlačanstva itd. izpopolnijo s civilizirano grozoto pretiranega dela«." Ko je razpravljal o presežni vrednosti, je menil, da te ni brez določene produktivnosti dela. Brez preseženega dela ni »ne kapitalistov pa tudi ne lastnikov sužnjev, fevdalnih baronov, skratka, ni razreda veleposestnikov«.'^ Takrat, ko Marx ni imel v mislih le raz- redne načine proizvodnje, je omenjal tudi azijski produkcijski način. Tako je zapisal: »V staroazijskih, antičnih itd. načinih proizvodnje.. .«." Tudi Engels nikjer ne omenja razrednega produkcijskega načina, ki bi se ločil od suženjskega, fevdalnega in kapitalističnega. Posebej je to očitno v »Izvoru družine, privatne lastnine in države«. Končno naj poskusim odgovoriti, zakaj je Marx azijski produkcijski način imenoval arhaični. To je mnogo težje, kakor pokazati na vsebino tega načina proizvodnje, ki ga je Marx obravnaval, nikjer pa ni pojasnil, zakaj ga je tako poimenoval. Očitno je, da je bilo to poimenovanje pogojno. Na to lahko sklepamo iz dveh razlogov. Prvič, ker se je poz- neje temu poimenovanju odrekel, in drugič, ker je v Predgovoru »H kritiiki politične ekonomije«, preden je zapisal načine ptioizvodnje, vstavil besedico »lahko« (»velikih obrisih lahko označimo azijske, antične ...«). To je storil zaradi azijskega produkcijskega načina. Poimenovanje ostalih je bilo razumljivo. Tako jih je imenoval že v »Nemški ideologiji« in tudi v poznejših tekstih. Marx in Engels sta v svojih tekstih večkrat ugotavljala, da je bila pradomovina človeštva azijska celina. Danes me- nijo, da je to afriško ali afriško-azijsko (predazijsko) področje. Od tod naj bi se ljudje razselili po ostalih predelih sveta. Njuni sodobniki pa so se razhajali v mnenju, kdaj naj bi se to zgodilo, oziroma na kateri stopnji razvoja gospodarstva. Ce je Azija pradomovina človeštva, potem kaže najstarejše oblike življenja človeške družbe iskati na azijski celini. Marx in Engels sta jih tu tudi iskala. Našla pa sta gradivo za poznejše razdobje arhaične družbe. Najzgodnejše je ostalo neznano. Tako nista uspela pojasniti razvoja človeške družbe od začetka do nastanka razred- ne družbe. V ta okvir najbrž spada tudi Engelsova ugotovitev v »,^nfi- " M. o. Kosven, Matriarhat, Moskva-Leningrad, 1948 (Kosven, MatriarhaO, str. se—60, 213. Isti, Prehod od matriarhata k patriarhatu, »Rodovove obščestvo«, Moskva, 1951, str. 67—68. Kryvelev, str. 6. 70 Werke, zv. 24, str. 42. Kapital, zv. 2, str. 44. 71 Werke, zv. 23, str. 250. Kapital, zv. 1, str. 265—266. 72 Werke, zv. 23, str. 534. Kapital, zv. 1, str. 575. 73 Werke, zv. 23, str. 93. Kapital, zv. 1, str. 92 7" ID 1951, zv. 2, str. 406—407, 51 Dühringu«, da je Grčija s svojo stanovalsko razčlenitvijo očiten pro- dukt daljše neznane poprejšnje zgodovine." »Šele Morgan,« je zapisal Engels v »Izvoru družine privatne lastnine in države,« je »našel v ro- dovnih zvezah severnoameriških Indijancev ključ, ki nam odpira naj- važnejše, doslej nerešljive uganke najstarejše grške, rimske in nemške zgodovine.Ker je Marx našel gradivo o arhaični družbi najprej v okviru azijskega razvoja, je najbrž tudi to eden od razlogov, da je arhaični način proizvodnje imenoval azijski. Morda ga je imenoval azijski preprosto zato, ker je menil, da je tam bila pradomovina člo- veštva. Ko se je seznanil z Morganovim delom, je po njem prvotni način proizvodnje imenoval arhaični. Ob tem je v osnutkih pisma Veri Zasulič pripomnil, da se ni potrebno bati besede arhaičen.'^ V literaturi zadnjih desetletij večkrat srečamo pojem »splošno su- ženjstvo«. Ta pojem je uporabil Marx v rokopisu »Oblike pred kapi'ta. listično produkcijo«. V preteklosti so o pojmu večkrat razpravljali v zvezi z opredeljevanjem orientalskih despotij kot sužnjelastniških. Ne- kateri zagovorniki azijskega produkcijskega načina so ga ponovno pov- zeli, Smatrajo, da je »splošno suženjstvo« posebni produkcijski odnos, ki naj bi bil značilen za azijski produkcijski način. Pri razlagi pojma so tudi v sodobni literaturi številna razhajanja. Garušnjac meni, da pojma ne smemo razumeti v socialno-ekonomskem smislu.'® VVelskopfova skle- pa, da je Marx pojem uporabil v rokopisu, ki ga ni nameraval obja- viti." Po njenem mu ni treba nameniti posebne pozornosti. Po mnenju Poršnjeva naj bi pojem »splošno suženjstvo« [xwezali z arhaično družbo, ker meni, da predstave o svobodi lahko povežemo le z družbo, kjer so svobodni stali nasproti nesvobodnim. V arhaični družbi tega nasprotja ni: vsi so enako svobodni in istočasno nesvobodni, ker se osebnost ni osamosvojila iz rodu, srenje, plemena.®" Poglejmo Marxov tekst, v katerem omenja «splošno suženjstvo«. Pravi: »Suženjstvo, tla- čanstvo itn., kjer se delavec sam pojavlja med naravnimi pogoji produk- cije za neki tretji individuum ali skupnost (tako npr. ni v splošnem suženjstvu Orienta, samo z evropskega point of viow /gledišča/).«®' Očit- no je, da pojma ni mogoče povezati s sužnjelastniškim produkcijskim odnosom. To možnost je Marx izključil, ker je zapisal, da se v »sploš- nem suženjstvu« delavec sam ne pojavlja med naravnimi pogoji pro- dukcije za neki tretji individuum ali skupnost. To pa hkrati tudi pomeni, da splošno suženjstvo ni razredni produkcijski odnos. Za naše razprav- ljanje je to najbistvenejše. Hkrati nam tudi pove, da »splošno suženjst- vo« lahko povežemo le z azijskim ali arhaičnim načinom proizvodnje. Marx je poudaril, da je v orientalski obliki lastnine izgubljanje enako- pravnosti in lastnine komaj mogoče, »razen zaradi čisto vnanjih vpli- vov, ker posameznik nikoli ne stopi v svobodni odnos do nje, zaradi katerega bi lahko izgubil svojo povezanost (objektivno, ekonomsko z njo). Z njo je tesno zraščen. Tako je tudi zaradi združitve manufakture in agrikulture . . Torej gre za nerazvitost družbenih odnosov. Tu se človek, kakor je zapisal Marx, ni mogel odtrgati »od popkovine, ki ga je vezala na rod ali skupnost, kakor se čebela ne more odtrgati od dru- žine v panju«. 75 Werke, zv. 20, str. 164. Anti-Dühring, str 202. ID 1951, zv, 2, str, 220—221. 77 Werke, zv, 19, str, 386, 78 |u. M, Carušjanc, Ob aziatskom sposobe proizvodstva, Voprosy istorii, 1968, št, 2, str. 89. 79 Kačanovskij, str. 143. 80 B. F. Poršnjev, Periodizaciia, vsemirno •— istoričeskogo procesa ii Gegelja i Marksa, Filosofskie nauki, 1969, št, 2„ str, 61, 81 Grundrisse, str. 395, ID, zv. 4, str 75, 82 Grundrisse, str, 394, ID, zv, 4, str, 73, M Kapital, zv, 1, str. 381 52 v tej zvezi se moram ustaviti pri začetiglavar skupnosti, despotske države.Proizvodnja je še vedno ostala srenjska v okviru arhaične oblike srenje. Naj še dodam, da v na- vedenem tekstu vse, kar je Marx zapisal, ne velja le za male kmete v Indiji, ki »sestavljajo bolj ali manj naravno produkcijsko skupnost.« Ko je Marx obravnaval delovno rento, je upošteval tudi fevdalni pro- dukcijski odnos. Fevdalni produkcijski odnos in odnosi v despotovini se ločijo od suženjskega in plantažnega gospodarstva itd. V despotstvu so odnosi osebne odvisnosti kakor so tudi v fevdalnem razdobju, a različni. Po Marxovi sodbi so bili že člani škotskega klana zavezani davku. Tam pa zaradi »neštetih različnih empiričnih okoliščin, naravnih pogojev itd.« ni nastala despotska oblika države. Ne smemo spregledati, da ima po- glavje v »Kapitalu«, iz katerega je navedeni tekst, naslov »Geneza kapi- talistične zemljiške rente« in ne »fevdalna renta« ali podobno. V zad- njem stavku navedenega teksta je Marx zapisal, da v Aziji ni privatne lastnine zemlje, čeprav »obstoji tako privatna kot skupna posest in uživanje zemlje«. Odnos do produkcijskih sredstev oziroma zemlje kot osnovnega produkcijskega sredstva agrarne proizvodnje pa je merlilo, po katerem lahko sodimo o določenem produkcijskem odnosu. Tako tudi na osnovi tega teksta ni mogoče soditi, da bi Marx ločil poseben (azijski) produkcijski način. Misel, da bi velika dela, naj bodo koristna ali nekoristna povezali s posebnim načinom proizvodnje, ni prepričljiva. Številni poglavarji od plemenskega poglavarja dalje, in ne samo ti, so organizirali različna dela. Med njimi so bila tudi taka, ki so poveličevala osebo, družino, božanstvo, skupnost itd. Gradili so jih v Egiptu, Babilonu, dokolumbov- ski Ameriki, v antiki, v razdobju evropskega fevdalizma itd. Množice, ki so pri tem sodelovale, so bile vedno v določenem produkcijskem odnosu. Ce so bili to člani arhaične srenje, ki so jim njihovo srenjsko zemljo na ta aii oni način dodeljevali v obdelovanje, je bil to arhaični produkcijski odnos. Ce so obdelovali tujo zemljo, ki jim je bila na ta ali oni način dodeljena, je bil to fevdalni produkciijski odnos. Pri uva- janju novega produkcijskega odnosa v pojasnjevanje družbenega razvoja pa moram uporabiti iste kriterije, kot jih na splošno uporabljamo. Ce srenjani arhaičnih srenj opravljajo določena dela ne le za skupne po- trebe, ampak tudi v korist rodovno-plemenske aristokracije, to še ni nov produkcijski odnos. To pomeni le utrjevanje družbenega položaja aristo- kracije, pospešuje akumulacijo njihovega bogastva, ki krepi odvistnostna razmerja med člani lastne skupnosti. Zanimivo je, da nekateri zagovorniki azijskega produkcijskega od- nosa menijo, da je zanj značiina skupna srenjska lastnina zemije. Drugi pa trdijo, da je zanj značilna državna lastnina. Pri tem pa pogosto mislijo na isti zgodovinski razvoj. Do nedavnega je v marksistični lite- »Ryot« — indijski kmet. Jones uporablja ta pojem za take kmete v Indiji in drugih azijskih deželah, ki so plačali rento-davek s produkti suverenu, ki so .?a smatrali za vrhovnega lastnika vse zemlje. (Opomba k ruski izdaji del Marxa in Engeisa. {K. Marks i F. Engel's, Sočineniija, 2. izdaja, zv. 26/3, str. 537, opomba 131). 98 Werke, zv. 26/3, str. 392. 99 Werke, zv. 23, str. 378. Kapital, zv 1, str. 407. 100 Glej: Kapital, zv. 3, str. 372, 812, 977. ID, zv. 4, str. 52. 56 raturi veljalo, da je bila v določenih razdobjih v mnogih deželah, ki jih pristaši azijskega produkcijskega odnosa uvrščajo v to družbeno obliko, državna lastnina zemlje. H'in je za Indijo zapisal, da je v sovjetskem zgodovinopisju prevladalo mnenje, ki se je opiralo na stališča, ki jih zasledimo v nekaterih delih Marxa in Engelsa (sklep je biJ napačen — L. C.), po katerih je bila zemlja v deželah starega Vzhoda na splošno in še posebej v stari Indiji monopolna državna lastnina. Proučevanje gradiva, s katerim razpolagamo, dodaja avtor, ni potrdilo tega mne- nja."" PoJeg drugih tudi D'jakonov meni, da je stališče o vrhovni lastnini carjeve zemlje dežel starega Vzhoda ker doslej nihče ni dokazal, da je bil car vrhovni lastnik vse zemlje v državii.'®' Zapisati dokončno sodbo o lastninskih razmerjih v Aziji, Afriki in drugod v začetku razredne družbe ali v poznejšem razdobju, je najbrž preuranje- no. To tudi ni predmet teoretične razprave. Zdi pa se, da moramo za- vrniti misel o monopolni državni lastnini zemlje, ker državni poglavar ni bil edini lastnik zemlje. Sicer pa je za določanje produkcijskih od- nosov vseeno, kdo je lastnik zemlje, državni poglavar fevdalne države ali posamezni fevdalci. V uvodnem poglavju sem zapisal, da za fevdalno družbo niso najbistvenejša fevdna razmerja, ampak fevdalna. Torej raz- merja med lastnikom zemlje in fevdalno odvisnimi kmeti, ki to zemljo obdelujejo. Zato je tudi v Aziji in drugih deželah, kjer naj bi po sodbi nekaterih bila le država lastnik zemlje, mogoče govoriti o fevdalnih od- nosih, kakor tudi o sužnjelastniških, če so taki produkcijski odnosi ob- stajali. Nazadnje moram še odgovoriti, v katerih deželah sta Marx in Engels dopuščala nastanek despotske oblike države oziroma v katerih deželah je država nastala v razdobju skupne zemljiške lastnine. Iz razpravljanja je razvidno, da je tako bilo v azijskih deželah (ne vseh) in v Rusiji. Najbrž je po Engelsovi sodbi Rusija ostala na tej stopnji razvoja do za- četka dinastije Romanovih.'"'' Omenil sem, da je bil tudi Plehanov pri. staš azijskega produkcijskega načina. V ta okvir je uvrščal tudi Rusijo in se tako navezoval na Engelsova in Marxova mnenja. Vendar Plehanov azijskega produkcijskega načina ni enačil z arhaičnim, ampak ga je po- stavil vzporedno z antičnim. Plehanovu so očitali, da je Rusijo uvrščal med dežele z azijskim produkcijskim načinom zaradi despotizma. Do- dajali so, da je s tem storil teoretično napako, ker ni izhajal iz produk- cijskih odnosov, ampak iz oblike politične oblasti. Zdi se, da to ni po- vsem točno. Plehanov je Rusijo uvrščal med dežele z azijskim produk- cijskim načinom zaradi despotizma in zemljiških odnosov. To lahko skle- pamo iz polemike z Leninom. Plehanov je kot pristaš manjševikov bil proti nacionalizaciji zemlje, ki jo je zagovarjal Lenin v programu ruske socialno-demokratske delavske stranke. Smatral je, da bi se Rusija v tem primeru vrnila na azijski produkcijski način moskovske Rusije. Marx je nastanek despotske oblike države razen pri azijskih ljudstvih in v Rusiji najbrž dopuščal tudi pri Inkih. Zapisal je namreč: »Takega odnosa medsebojne odtujenosti ni med člani prvotne skupnosti, pa naj ima ta družba obliko patriarhalne družine, staroindijske srenje, države Inkov itd."" Morda bi to lahko rekli tudi za Etruščane,'"' a dvomim. 10' ll'in, O feodal'nyh olnošenijah v drevnoj Indii, Očerki ekonomičeskoj i social'noj ¡storü Indii, Moskva 1973, str. 97. 102 I. M. D'jakonov, Obščina na drevnem Vostoke v rabotah sovetskih issledo- vatelej, Vestnik drevnej istori! ÍVDI), 1%3, št. 1. str. 32 103 I. M. D'jakonov, Problemy sobstvennosti. O strukture obščestva Biižnego Vostoka do scredine II. tya. do n. ., VDI, 1967, št. 4, str 13, 22, 32 104 Werke, zv. 20, str. 588, 168. Anti-Dühringt str. 407, 207. 105 Werke, zv. 23, str. 102, Grundrisse, str. 390. Kapital, zv. 1, str. 102, ID, zv. 4, str. 68. 106 Werke, zv. 23, str. 353. Kapital, zv. 1, str. 381. Primerjaj; Werke, zv. 23, str 249. Kapital, zv. 1, str. 265. Glej tudi: Anti-Dühring, str. 177. 57 Lenin ni bil zagovornik posebnega azijskega produkcijskega načina, čeprav nekateri, posebno v zadnjem razdobju, to trdijo. Med njimi Varga,'"' tako meni Ter-Akopjan,'°® Caraudy,'"' Gusakov"" in drugi. Lenin je omenjal azijski produkcijski način ne le takrat, ko je navajal, ampak tudi takrat, ko je povzemal Marxove misli- iz Predgovora »H kritiki politične ekonomije«, kjer je ta način proizvodnje omenjen. Stalin je v ^isu »O dialektičnem in zgodovinskem materializmu« navedel pre- cejšnji del teksta iz omenjenega Predgovora vse do stavka, kjer Marx omenja ta način proizvodnje. Ta de! teksta ne omenja oz. ne navaja, ker ga je zavračal. Iz tega ni mogoče sklepati, da je Lenin bil zagovornik azijskega produkcijskega načina. Lenin ga ne omenja v oceni knjige Bogdanova »Kratki tečaj politične znanosti«, ki jo je napisal leta 1898.'" Tudi Bogdanov ga ne omenja, čeprav obravnava azijski razvoj. Ce bi bil Lenin njegov zagovornik, bi ga po vsej verjetnosti omenjal Lenin ga prav tako ne omenja v že omenjenem predavanju »O državi« in ne v delu »Država in revolucija«. Omenja ga v neki opombi"^ in v »Referatu ob zedinjevalnem kongresu Ruske socialno-demokratske delavske stran- ke« (Pismo peterburškim delavcem). Tu je zapisal: »Kolikor je v mos- kovski Rusiji bila (ali: če je v moskovski Rusiji bila) nacionalizacija zemlje, toliko je azijski produkcijski- način njena ekonomska osnova. Medtem se je v Rusiji kapitalistični način proizvodnje v drugi polovici 19. stoletja že okrepil, a v 20. stoletju postal brezpogojno prevladu- joč«."® Največ, kar lahko sklepamo je, da je Lenin dopuščal obstoj azij- skega produkcijskega načina. To dopuščanje pa je komaj mogoče. Lenin je obstoj azijskega produkcijskega načina v Rusiji, ki ga je Plehanov po vsej verjetnosti povezoval s srenjsko zemljiško lastnino, zavračal. To na. kazujejo že omenjeni spomini Plehanova na prvo srečanje z Leninom"^ in vsebina omenjenega referata. Leninovo vprašanje »kolikor je v mos- kovski Rusija bila« ali »če je bila« nacionalizacija zemlje v polemiki s Plehanovim pomeni zavračanje njegovih konceptov, kar je razvidno tudi iz nadaljnjega teksta. Zdi se, da sem s tem pojasnil .Marxovo in Engelsovo pojmovanje azijskega produkcijskega načina in njuno sodbo o strukturi azijske družbe. Ta priča, da so se avtorji neupravičeno sklicevali na Marxove in Engelsove tekste, ko so v razvoju azijskih ljudstev dokazovali obstoj sužnjelastniške in fevdalne družbene oblike. Engels je tudi v priprav- ljalnih delih za »Anti-Dühring« ugotavljal, da je bilo na Vzhodu le domače suženjstvo, ki ni bilo neposredna osnova za proizvodnjo, tem- več posredno sestavni del družine."' Nekateri avtorji menijo, da je Engels priznaval obstoj sužnjelastniške družbene oblike na Vzhodu. Sklicujejo se na predgovor (1887) k ameriški izdaji knjige »Položaj de- lavskega razreda v Angliji«. Tam je Engels zapisal: »Po Henryu Geor- E, Verga, Očerki po problernam politekonomii kapitalizma, Moskva, 1965, str. 363. 108 N. B. Ter-Akopjan, Razvitie vzgljadov K. Marksa I F. EngeI'sa na aziatskij sposob proizvodstva i zemledelčeskuju obščinu, Narody Azii i Afriki, 1%5, št. 2, str. 75. 109 R. Garodi, Kinesko pitanje, Beograd, 1%7, str. 15. 110 Istorija obščestvennoj mysii, Moskva, 1972, str. 325. 14 V. I. Lenin, Polnoe sobranie sočinenij, Moskva, 5. izdaja (PSS), zv. 4, str. 35—40. 112 V. 1. Lenin, Koncept vPerepiski K. Marksa i F. EngeI'sa, 1844-1883, Moskva, 1959, str. 260—263. 113 PSS, zv. 13, str. 14. Plehanov se je prvega srečanja z Leninom spominjal: »Spominjam se, kako me je leta 1895 neki tovariš želel prepričati, da je bil v Rusiji prav tak fevdalizem kakor na Zahodu. Odgovoril sem, da podobnost v tem primeru ni večja, kakor med ruskim Voltaireom — Sumarokovim in resničnim francoskim Voltaireom, a so moji dokazi komaj prepričali mojega sobesednika« (V. N. Nikiforov, Sovetskie istoriki o problemah Kitaja, Moskva, 1970, str. 51). 115 V^ierke, zv. 20, str. 586. Anti-Dühring, str. 405. Glej tudi str. 207. 58 geju je bil velik i'n splošen vzrok razcepitve ljudstva na bogate iin revne v razlastitvi zemlje. To pa zgodovinsko ni povsem točno. V azijskem in klasičnem srednjem veku je bila prevladujoča oblika razrednega zatiranja suženjstvo, se pravi ne toliko razlastitev zemlje množic, ampak v večji meri razlastitev njihove osebnosti.«"' V tekstu je Engels zapisal le to, da je bilo suženjstvo tudi v Aziji prevladujoča oblika izkoriščanja. Iz česar pa ne sledi, da je bilo tudi prevladujoči produkcijski odnos. Marx in Engels sta v Aziji obstoj suženjstva priznavala. V mislih pa sta imela nerazvito, hišno ali patriarhalno suženjstvo. Marx in Engels evropskega in azijskega razvoja nista zoperstavljala. Ta ugotovitev mnoge, ki ga zoperstavljajo, razorožuje, ker najpogosteje navajajo predvsem Marxove tekste, ki jih napačno razlagajo. Očitno je, da je Marx ločil produkcijske odnose predvsem po odnosu ljudi do produkcijskih sredstev. "lega načela ni mogoče zanemaritì. Sod- ba o različnih poteh razvoja evropskih in azijskih ljudstev se je izobli- kovala v evropski kulturi, ko so sodili predvsem po življenjskih navadah ljudi, običajih, kulturnih pojavih itd. Po posebnostih v običajih, v kultur, itd. ni mogoče soditi o različnih poteh razvoja, kar še posebej velja, če sodimo po obliki in ne po vsebini. Primerjajmo zahodnoevropski in turš- ki razvoj. Ne kaže dvomiti o turškem fevdalizmu. Med zahodnoevrop- skim, turškim in azijskim razvojem so razlike. Pri sistematizaciji ali peri- odizaciji pa iščemo skupne vsebinske značilnosti. Po mnenju mnogih naj bi bil za azijski produkcijski način značilen despotizem. Pojem ni precizen. Najbrž je imel v 19. stoletju drugačen prizvok, kakor ga ima v sodobnem času. Despotizem ne more biti zna- čilen le za določeno razdobje v zgodovinskem razvoju družbe ali pa samo za določene dežele. Srečamo ga v različnih zgodovinskih razdobjih v različnih predelih sveta. Marx in Engels sta ugotavljala, da so imeli pre- hodi iz dorčtzredne v razredno družbo bolj despotsko ali bolj demokra- tično obliko. Despotizma nista povezovala le z razvojem azijskih ljud- stev,"' kakor to pogosto mislijo. Marx in Engels sta v geografskih pogojih življenja ljudi iskala vzroke za zaostajanje azijskih in drugih dežel. Umetnega namakanja pa nista povezovala s posebnim produkcijskim načinom. Tudi nastanek despotske oblike države nista povezovala le z deželami, kjer je bilo umetno nama- kanje. V splošnem so marksistični avtorji zelo različno sodili o vlogi geografskega faktorja. V polpretekli dobi so ga skoraj povsem prezrli. Mnogi pristaši azijskega produkcijskega načina pa mu pripisujejo pre- velik pomen. V razpravah o azijskem produkcijskem načinu je bilo večkrat ome- njeno, da so v aiziji začeli kapitalistične produkcijske odnose raz\'ijati šele po vdoru Evropejcev. Torej bi jih prinesli na azijska tla Evropejci. Najbrž imajo bolj prav tisti, ki dokazujejo nastanek kapitalističnih pro. dukcijskih odnosov v Aziji že pred vdorom Evropejcev. V tej zvezi je bilo večkrat zapisano, da je Azija ali so vsaj najraz- vitejše dežele te celine pred vdorom Evropejcev dosegle stopnjo raz- voja produktivnih sil, ki jih je dosegla Evropa v začetku kapitalističnih produkcijskih odnosov. Toda, dodajajo nekateri avtorji, kapitalistični produkcijski odnosi se ki ub temu niso razvili. Ob tem je potrebno za- pisati, da je za začetek kapitalističnih produkcijskih odnosov potrebna določena stopnja v razvoju produktivnih sil. Te so se v Evropi razvite v okviru fevdalne družbe, kar se kaže tudi v delitvi dela. Toda Marx je poudarili, da sta za začetek kapitalističnih produkcijskih odnosov pot- rebna akumulacija kapitala in svobodna delovna sila. Svobodna v tem smislu, da nima produkcijskih sredstev in je osvobojena fevdalnih pro- dukcijskih in družbenih odnosov. Omenjena pogoja sta bila potrebna povsod, kjer so nastali kapitalistični produkcijski odnosi. Torej tudi v "i Werke, zv. 21, str. 338—339. Glej tudi Kapital, zv. 1, str. 381. 59 Azijr. Ce so tam bile razvite produktivne sile, a se kapitalistični pro- dukciijski odnosi niso razviiM, pomeni, da ni bilo omenjeniiih pogojev za nastanek. Ce bi biilo temu tako, bi najbrž lahko rekiliii, da niii bilo svobod- ne delovne sile. Razumljivo, da je za razvoj kapitalističnih produkcijskih odnosov bila potrebna tudi menjava. V sodobnem svetu se je okrepHa vloga in pomen neevropskih de- žel. S tem pa tudi interes za proučevanje njihovega zgodovinskega raz- voja. Sodobna družbena struktura pa je osnova prihodnjega razvoja. Vsako znanstveno spoznanje se začne pri dejstvih. Zato mora biti tudi periodizacija oprta na zgodovinska dejstva. Okrepljen interes za proučevanje zgodovinskega razvoja azijskih in drugih neevropskih ljudstev bo omogočil, da bomo v prihodnje z večjo gotovostjo sodili o periodizacijii njihovega razvoja. Pri tem se moramo opreti tudi na metodološka izhodišča, ki sta jih razvijala Marx in Engels. dr. Ludvik Carni 60 DRUŽBENA FORMACIJA - BAZA — NADGRADNJA V MARKSI- STIČNI DRUŽBENI TEORIJI v znanem Marxovem Predgovoru h kritiki politične ekonomije — kjer je Marx uporabi-l pojem družbene formacije, srečamo tudi pojma baze in nadgradnje. Znano je, da sta prav ta dva korelativna pojma — ne pa sam pojem družbene formacije — bila v kasnejšem razdobju v središču diskusij o marksistični družbeni teoriji: bodisi kot predmet poudarjanja, utemeljevanja, razlaganja, bodisi napadov, kritike i.n sar- kazma, pa tudi omalovaževanja, odrivanja v ozadje, dajanja v nareko- vaje in oklepaje. Ni mogoče reči, da doslej v marksistični družboslovni teoriji nista bila dajana v zvezo s pojmom družbene formacije.' Kljub temu pa lah- ko trdimo, da so prav nejasnosti in nedorečenost v pojmo%'anju odnosa med pojmom družbene formacije ter pojmoma baze in nadgradnje, bile vzrok za dobršen del neustreznih interpretacij in zagat tudi ob sami temi »baza-nadgradnja-i. Obstajala je in še vedno obstaja težnja, da se poj- n-tov baza-nadgradnja ne obravnava kot korelativen pojmovni par, ki je podrejen pojmu družbene formacije kot osrednjemu pojmu marksistične družbene teorije, temveč da se ju obravnava kot od le-tega neodvisne ali mu celo nadrejene kategorije. To je prišlo do izraza že v razpore- ditvi poglavij v splošnih pregledih ali učbenikih marksistične obče so- ciologije oz. historičnega materializma. Ne glede na uvodna ali sprotna poudarjanja o osrednjosti pojma formacije v marksistični družbeni te- oriji se je obravnavalo družbeno bazo in družbeno nadgradnjo pogosto izven okvira pojma družbene formacije v poglavjih o strukturi družbe, medtem ko se je pojem družbenoekonomske formacije pojavljal šele v poglavjih o družbeno zgodovinskem razvoju ali obravnavanju posa- meznih formacij. Isto tendenco srečamo v značilnih formulacijah, češ da »vključuje pojem družbene formacije tako pojave družbene baze kot nadgradnje« — kot da bi neki pojavi bili »baza« in drugi »nadgrad- nja« sami po sebi ter da bi se kot taki združevali v pojem družbene for- macije. Najizraziteje pa srečamo to tendenco v raznih načinih utemelje, vanja Marxove teze o primarnosti, bazičnosti, ekonomske strukture in sekundarnem značaju političnopravne sfere in oblik družbene zavesti. V novejšem obdobju je pojem družbene formacije zopet jasneje zavzel osrednje in pojmu baze-nadgradnje nadrejeno mesto. Tako bi lahko sklepali po različnih kazalcih aktualnega stanja diskusije o tej temi v drugih socialističnih deželah. Pri nas je žal diskusija o tem v zgod- njih šestdesetih letih zastala, da ne rečemo obtičala in kolikor se je sploh obravnavala, največ v učbenikih obče sociologije, se je v glavnem le ponavljal zgoraj nakazani način obravnavanja, z njegovimi zagatami vred; ali pa se je tematika formacije-baze-nadgradnje sploh izrinjala iz osnov marksistične družbene teorije.' ' Tako na primer V. Keile in M. Koval'zon že leta 1%2: »pojem baze in nad- gradnje je nerazdružno zvezan s pojmom družbene formacije; pojem baze in nad- gradnje izven zveze s pojmom družbene formacije zgubi vsak smisel«. (Istoričeskij materializm, Moskva 1962, str. 62) ^ V novejši jugoslovanski sociološki literaturi največ pozornosti posveča temu problemu M, Popovič (Problemi društ\'ene strukture, Beograd 1%9, str. 201—295). Glej tudi še: Tumačenja .Marxove sheme o društvenoj osnovi i nadgradnji u na- šim udžbenicima sociologije i njeno stvarno značenje, Gledišta (Beograd) 1%2/B Pri njem srečamo večino utemeljitev, ki jih navajamo kasneje; zadnjo tudi izrecno citiramo po njem. Iz starih učbenikov iz 60-ih let velja še vedno posebej opozoriti na Fiamengove »Osnove opče sociologije« in njegovo dokumentirano diskusijo 1еча problema (zlasti str, 154 in dalje), 61 I. Način utemeljevanja »bazičnosti« ekonomske strukture. Ne glede na te premike, pa je način utemeljevanja teze o primar- nosti baze nasproti nadgradnji še vedno pogosto tak, da implicira zgo- raj omenjene možnosti. Taka utemeljevanja — in hkratna interpretiranja — teze o bazi-nadgradnji si običajno postavljajo svojo nalogo v tej ob- liki: Po Marxu je ekonomska struktura (ali: način proizvajanja material- nega življenja; ali: materialna proizvodnja; ali: proizvodni odnosi} re- alna baza družbe; pojavi pravnopolilične sfere in oblike družbene zavesti pa so nadgradnja družbe. Kako in v kakšnem smislu Marx (oz. marksi- zem) utemeljuje to svojo trditev? (2e alternativne formulacije, ki upo- rabljajo različne Marxove pojme in termine, vključujejo različne razlage; vendar nas tokrat tovrstne razlike ne zanimajo.) Taka utemeljevanja bi lahko razvrstili v nekaj skupin. Nekatere med njimi so komplementarne, druge si nasprotujejo ali se celo izključujejo (oz. jib posamezni avtorji skušajo prikazati kot take): la) ekonomska struktura oz. materialna produkcija je baza družbe zato, ker morajo ljudje »najprej piti, jesti, stanovati, torej proizvajati, preden lahko filozofirajo ...» 1b) materialna produkcija je nujni pogoj vsake druge produkcije vse do najbolj poduhovljenih sfer znanosti, umetnosti ali religije, ne le zato, ker morajo tudi znanstveniki ali umetniki jesti, piti in se oblačiti, temveč ker tudi same znanstvene, umetniške, religiozne dejavnosti ne more biti brez materialnih sredstev; 2) delo oz. materialna produkcija kot preoblikovanje narave je tisto, ki je ustvarilo človeka; materialna produkcija je tudi razvojno zgodo- vinsko pred oblikami duhovne produkcije, saj so se le-te izoblikovale ob materialno produkcijski dejavnosti ljudi kot njej podrejen in parci- alen vidik (kot izraz človeške moči ali nemoči ob dani stopnji razvito- sti materialne proizvodnje); 3) delo kot smotrno preoblikovanje narave za človekove potrebe je generično bistvo človeka, zato ima v družbi kot človeški stvarnosti bistven, primaren položaj oz. bi ga kot bistvena človeška značilnost in potreba moralo imeti. 4) delo, položaj v delovnem procesu in delitev dela temeljno obli- kuje človeške interese, sposobnosti, karakterne lastnosti, zato je produk- cijska sfera kot sfera dela primarnega, odločilnega pomena v družbi in družbenem dogajanju, ki je rezultat delovanja, na tak način določenih ljudi!. 5) Marksizem je razširil dialektičnomaterialistično teorijo na družbo in zato dal primaren značaj materialnim pojavom in odnosom v družbi, ne pa idejam, duhovnim in kulturnim pojavom. 6) Materialna proizvodnja in produkcijski odnosi so baza družbe zato, ker so po svojem bistvu materialni odnosi, to je taki, ki se obli- kujejo nujno in neodvisno od volje, hotenj in želja ljudi; medtem ko so odnosi v drugih družbenih sferah ideološki, taki da se oblikujejo na osnovi določenih človeških predstav in hotenj, torej skozi človeško za- vest, čeprav že formirani: obstoje tudi neodvisno od posameznika in nje- gove zavesti. 7) (Nadaljnji) razlog in »oblika primarnega ekonomskega vpliva je v formiranju slojne, družbene strukture, še posebej v oblikovanju njene razredne osnove . . . neenakost v sferi ekonomskih odnosov je odločilen dejavnik za formiranje razredne strukture in drugih neenakosti med sloji-« (M. Popovič)® Ekonomske razlike, ki nastajajo v produkcijski sferi, so osnova delitev ljudi na družbene razrede in sloje tudi v drugih sferah. Vsa omenjena utemeljevanja gotovo imajo svojo racionalnost- Lah- ko jih na različne načine povezujemo med seboj. Četrto utemeljevanje lahko na primer povežem z drugim in tretjim. Lahko pa vodijo tudi k nasprotujočim si interpretacijam, bodisi da take interpretacije že izrecno 3 Problemi društvene strul E. Hahn, Historischer Materialismus und marxsistische Soziologie, Dietz Ber- lin 1968, Str. 64. " »Pojem družbene biti vključuje vse vrste družbenih odnosov, ki so po svojem značaju materialni, to je take, ki se ne oblikujejo nujno skozi zavest ljudi, temveč lahko nastanejo neodvisno od njihove volje in zavesti.« »Ideološki odnosi gredo pri svojem oblikovanju skozi človekovo zavest. Idejni nazori usmerjajo oblikovanje ustreznih odnosov. Praktično ravnanje v politiki, morali itd. je objektivna stran ideoloških odnosov.« (A. K. Uledov, Die Struktur der gesellschaftlichen Bewusstsein, OVW, Berlin 1973, rus. izv. 1968, str. 27, 69). O tem nudi obilno raziskovalno dokumentacijo P. Bourdieu, ko razvija svoj koncept »habitusa« kot osnovnega člena med strukturami in praksami (Esquise d'une théorie de la pratique. Droz, Geneve 1972, zlasti str. 174 in dalje. 66 svoje proizvode, ljudje vstopajo v proizvodne odnose, ne da bi vedeli, da gre pri tem za družbene proizvodne odnose.«^' Razlike med materialnimi, to je nujnimi, od človekove volje neod- visnimi odnosi in procesi ter ideološkimi odnosi in procesi ne gre poj- movati kot razliko med dvema vrstama človekove družbene dejavno- sti na isti ravni. Materialnost produkcijskih odnosov, kot neodvisnih od človekove volje, v tem, da gre za odnose, ki so, če tako rečemo na drugi ravni od odnosov, ki so taki, kakršne ljudje zavestno oblikujejo. Ljudje zavestno, bolj ali manj prisiljeno in bolj ali manj svobodno ob- likujejo določene odnose, npr. delovne pogodbe in s tem ne glede na to, ali to vedo ali ne, hočejo ali ne, reproduciraijo določene produkcij- ske odnose (blagovne proizvodnje, kapitalističnega izkoriščanja itd.).''' AD 7) Naslednje in zadnje opredelitve, ki jo navajamo, v marksistični družbeni teoriji sicer ne srečamo redko; redko pa jo srečamo ob opre- deljevanju pojmov baze in nadgradnje. Lahko bi jo za Goričarjem, ki jo je v drugem kontekstu sicer skopo a zelo jasno formuliral,'® precizi- rali: materialna produkcija, ekonomska struktura je »baza« zato, ker (v tem smislu) oblikuje in poveže različne družbene pojave, odnose in procese v specifično strukturo, imenovano družbena formacija; določeni družbeni odnosi in procesi so nadgradnja določene ekonomske struktu- re zato, ker in v kolikor jih v specifično strukturo povezuje določena ekonomska struktura, kot pogoj svojega nastanka, rep rod u ci ran ja in spreminjanja ter ker in kolikor so se oblikovali pod vplivom le strukture in njenih zahtev. Z drugega vidika bi lahko isto vsebino (za razredne družbe) predstavili takole: ekonomska formacija družbe (produkcijski od- nosi) z vzpostavljanjem razredne delitve oblikuje temeljno družbeno protislovje, za katerega reprodukcijo (ohranjevanje dane razredne de- litve) in spreminjanje (rušenje obstoječih razrednih odnosov) so nujni določeni družbeni procesi, odnosi i,n predstave izven ekonomsko-pro- 13 Lenin, op. cit. str. 137. Ta tema ■— medčloveški oz. medosebni odnosi-zavestni (ideološki) družbeni odnosi-materialno-produkcijski odnosi — gotovo zahteva poglobitev. Očitno pa je, da obstaja zadrega v marksističnem pojmovanju produkcijskih odnosov, zadrega, ki se kaže ob problemu; Ce je lastnina produktivnih sredstev le pravni izraz osnovne- ga produkcijskega odnosa, kaj je ta produkcijski odnos sam. Nič čudnega ,če se ga pogosto najde v odnosih med ljudmi v proizvodnji, v delitvi dela na izvrševaice in načrtovalce, produktivne in neproduktivne delavce, vodilne in izvrševalce, ne da bi uspeli vzpostaviti razliko med tako delitvijo kot sestavino proizvajalnih sil da- nega tipa in stopnje razvoja in delitvijo liudi v »družbenih proizvodnih odnosih«, razliko med družbeno delitvijo dela in tehnično delitvijo dela, ki je sestavni del produktivnih sil. V tročlenski zvezi pravnolastninski odnosi — proizvodni odnosi proizvajalne sile en člen enostavno odpade, ne uspe se ga najti. Dejansko so to vedno proizvodni odnosi, tako da imamo opravka zgolj s kombinacijo pravno-last- ninski odnosi — proizvajalne sile, čeprav je videz tročlenskega obravnavanja ohra- njen s tem, da proizvajalne sile zreduciramo na tehnologijo, stroje m obliko upo- rabljanja energije; odnose med ljudmi v produkciji oz. odnose v izvajanju — na- črtovanju in delitvi dela pa postavimo na mesto proizvodnih odnosov. Proizvodni odnosi se izenačijo, zlijejo bodisi s pravno-lastninskimi odnosi, bodisi s produktiv- nimi silami oziroma z eno njihovih neizogibnih sestavin, z odnosi med ljudmi pri prisvajanju narave, ki so pogoj tega prisvajanja na opredeljeni stopnji razvoja. Bistveno vprašanje; kakšna je razlika v razmerju medosebni odnosi — ideološki družbeni odnosi — materialni družbeni (produkcijski) odnosi med posameznimi družbenimi formacijami? Ali velja zgornje pojmovanje materialnih produkcijskih odnosov le za kapitalistično formaci jo? (O tem Rosdolskv, Zur Entstehungs-gesciiichte des Marxschen Kapital, III, E. V. A. 1968, str. 663 in dalje). 15 Goričar opredeljuje družbeno-ekonomske formacije kot »tipične, relativno trajne sisteme produkcijskih in drugih družbenih odnosov, ki se med zgodovinskim razvojem družbe oblikujejo okrog osnovnega produkcijskega odnosa«. (Temelji obče sociologije, CZ Ljubljana 1972, str 64) 67 dukcijske sfere; !e-te dana protislovna družbena struktura zato naveže nase in ustrezno (pre)oblrkuje. Lahko bi celo rekli: dani razredni boj, katerega osnova je razredna delitev, nastala ex definitione v ekonomski produkcijski sferi, poveže različne družbene procese, jim podeli tako ali drugačno vlogo ter jih s tem ustrezno (pre)oblikuje. Razredni boj kot način obstoja razredov je »baza«, »skelet« in vezivo določene (raz- redne) formacije. (Ce damo tako vlogo razrednemu boju, moramo seve- da ustrezno interpretirati njegov pojem. O tem kasneje.) Podobno piše E. Hahn v že omenjeni odlični študiji Historični marksizem in marksistična sociologija. Na vprašanje, po tem je produk- cija bazična, odgovarja: »Zgodovinski materializem ugotavlja določeno splošno, nujno vzajemno odvisnost različnih področij družbenega živ- ljenja, notranjo sistematično povezanost (Zusammenhang) celote, tota- litete zgodovinskih procesov. Notranja povezanost je dana s tem, da ima eno od teh področij določujočo, dominirajočo in determinirajočo vlogo nasproti drugim.« Način dela •— produkcija in menjava »daje vsebini, značaju im načinu pojavljanja (Beschaffenheit und Gestalt) dru- gih področij družbenega življenja v osnovnih potezah bistvene vse- binske značilnosti. Vsakokratni način produkcije oblikuje (prägt) in do- loča (bestimm) vsebino ustreznih drugih področij in dimenzij družbe- nega življenja«."^ (Hahn, kot je videti že iz citatov, ne diferencira kot Althusser dominantne in determinirajoče vloge v zadnji instanci in obo- je nezdiferencirano in apriorno pripiše ekonomiji.) V odgovoru na vpra- šanje, zakaj ima delo oz. produkcija tako vlogo, tudi sam obtiči v tezi, da je to zato, ker je delo tista dejavnost, ki je večni naravni pogoj člo- veškega življenja (Marx).'' To je seveda nesporno, vprašanje pa je, če je to edini pogoj človeškega življenja biološke vrste homo sapiens, še posebej na višjih stopnjah razvoja, In če je torej možno Marxovo tezo o družbeni bazi utemeljevati na tak način. Pomembno pa je, da Hahn pri tem razlikuje vprašanje, zakaj je produkcija konec koncev vzrok in od- ločilna gibalna sila zgodovine, od vprašanja preko česa se ta odločilna vloga realizira. Pojma baze tako ne reducira na konkretizacijo neke obče filozofske ali antropološke kategorije.'® Opazimo, da je zgornje opredeljevanje baze in nadgradnje kvali- tativno različno od prejšnjih; giblje se v drugačnem okviru. Ne odgo- varja neposredno na vprašanje, zakaj je »materialna produkcija življe- nja« baza družbe, temveč je prvenstveno usmerjeno v odgovor na vpra- šanje po čem, na kakšen način oziroma v kakšnem smislu je ekonom- ska struktura baza — ne družbe na sploh, temveč družbene formacije. Samo tako utemeljevanje-opredeljevanje izraža specifično marksistično družboslovno vsebino pojmov formacija-baza-nadgradnja in jasno izraža naravo teh pojmov; da ne gre za dedukcijo ali konkretizacijo nekih obče filozofskih kategorij, temveč za pojme, ki so »rezultat« in »vodilo« družbeno-zgodovinskih študij, ki so nastali ob proučevanju družbeno- " Hahn, kot je videti že iz citatov, ne diferencira dominantne in determinirajoče vloge v zadnji instanci. E. Hahn, Historischer Materialismus . . . , str 60, 62. Prav tam, str. 62. '8 Tudi M. Popovič je pri nas leta 1962 jasno poudaril, da Marxova shema o bazi in nadgradnji ni shema obče družbene strukture, oz. da baza in nadgradnja nista elementa družbene strukture. Shema o bazi in nadgradnji izraža osnovne zakonito- sti družbene strukture in njenega gibanja, odnos med materialno proizvodnjo in drugimi družbenimi dejavnostmi. Vendar je Popovič v pojmovanju baze in nad- gradnje preozek: predpostavlja namreč že obstoječi sistem oz. družbeno strukturo in vprašuje se le po odnosu med sestavinami; ne vprašuje pa se v tem okviru, ka- ko pride do tega, da družba obstoji kot sistem. Materialna produkcija je baza ne le zato, ker je položaj v proizvodnji primarnega pomena za vsak socialni sistem, tem- več ker se na njeni osnovi tak sistem — vsakokratna specifična povezanost različnih sfer — šele oblikuje. (M. Popovič, Tumačenja Marxove sheme o društvenoj osnovi i nadgradnji u našim udžbenicima sociologije i njeno stvarno značenje. Gledišta 1962/8, str. 11—12.) 68 -zgodovinskega dogajanja, ki temu proučevanju služijo in se skozi nje- ga preverjajo. »Ce hočemo proučevati notranje zveze (Zusammenhang) med du hovno in materialno produkcijo, je v prvi vrsti potrebno to, da materi- alne produkcije ne vzamemo (fassen) kot občo kategorijo, temveč v do- ločeni zgodovinski obliki ... na primer kapitalističnemu načinu ustreza drugačen način duhovne produkcije kot srednjeveškemu. Ce materialne produkcije ne zajamemo v njeni specifični zgodovinski obliki, je nemo- goče, da bi spoznali značilnosti njej ustrezne duhovne produkcije in medsebojnega učinkovanja obeh. Sicer ostanemo pri trivialnostih. Iz do- ločenih oblik materialne produkcije izhaja določena struktura ^Gliede- rung — razčlenjenost) družbe — točka 1 — drugič, določen odnos ljudi do narave. To dvoje določa (bestimmt) politični' sistem in duhovni nazor. Torej tudi način duhovne produkcije ... V tem ko Storch mate- rialne produkcije ne pojmuje (fasst) zgodovinsko — vzame jo kot pro- dukcijo materialnih dobrin nasploh, ne pa kot določeno zgodovinsko razvito in specifično obliko te produkcije, si sam spodmakne osnovo, na kateri bi edino lahko razumel deloma ideološke sestavine vladajočega razreda, deloma svobodno duhovno produkcijo te dane družbene for- macije (Marx).«" (podčrtal M. K.) Razne antropološke koncepcije človeškega bistva, temeljnih človeš- kih potreb, filozofska pojmovanja o primarnosti materije in materialnih procesov itd. so lahko bolj ali manj potrebne in ustrezne za utemelje- vanje teh socioloških (historično-materialističnih) pojmov, lahko so da- jale klasikom marksizma (filozofske) vzpodbude in perspektivo, jim po- magale usmeriti pozornost na materialno ekonomsko dogajanje v družbi in dosledno vztrajati v določeni smeri in okviru družboslovne analize. Toda sami pojmi in njihova vsebina stoje in padejo s tem, koliko so ustrezni kot rezultati anailize družbeno-zgodovinske stvarnosti, koliiko tej analizi služijo in kako se v njej preverja. Od tega je odvisno nijih^ovo me- sto in vloga v družbenih vedah, ne pa od tega, kako jih uspemo »podgra- diti«, utemeljiti z nekimi obče-antropološkimi ali filozofskimi principi oz. koliko jih uspemo deducirati iz njih. S to trditvijo ne zanikamo smi- selnosti in potrebnosti takega utemeljevanja. Rekli smo že, da zgornje opredeljevanje baze in nadgradnje odgovarja bolj na vprašanje kako, ne pa na vprašanje zakaj — zakaj imajo produkcijski odnosi in razredni boj tako moč, da povezujejo druge družbene pojave v specifično ce- loto. Odgovori, ki smo jih navajali (zaradi primarnosti materialnih po- treb itd., itd.), se na tej točki naravnost vsiljujejo. Gotovo imajo—vzeti v celoti — svojo racionalnost ne glede na omejitve in zagate, ki smo jih nakazali- Slednje kaže le na to, da odgovori niso dokončni in izčrp- ni, da je področje raziskovanja še odprto. Gotovo se ni mogoče izog- 19 Theorien über Mehrwert, MEW 26.1., str. 256—257. Odlomek, ki nudi mnoge? rešitve in odpira nove probleme: 1) očitno po Marxu političnega sistema in duhovne produkcije ne določa le ekonomska struktura družbe (razredna ra.TČlenjenost in družbena delitev dela), tem- več tudi »odnos ljudi do narave« •— torej materialna produkcija v celoti (produk- tivne sile in produkcijski odnosi). To podpira razlikovanje med družbeno bitjo kot širšim pojmom, ki vključuje celoto materialne produkcije od družbene baze kot ekonomske strukture (družbeno produkcijskih odnosov). 2) morda bi bilo možno povezati z družbeno bazo »ideološke sestavine« vla- dajočega razreda, medtem ko bi bila »svobodna duhovna produkcija« sicer tudi pogojena z družbeno bitjo, ne pa zgolj in neposredno z razredno ekonomsko struk- turo — ali pa vsaj ne z vladajočim razredom in njegovimi interesi. Po tem tekstu sodeč bi Marx vključeval v formacijo tudi »svobodno duhovno produkcijo«, pro- dukcijo, ki ni vezana na ideologijo vladajočega razreda (temveč na ideologijo anta- gonističnega? naprednega? razreda, oz. ki sploh ni vezana na ideologijo — svo- bodna od vladujoče ideologije ali od razrednih konfliktov sploh? V tem zadnjem smislu bi bila Marxova misel v nasprotju z našim pojmovanjem formacije (ne pa »globalne družbe«, kot bomo videli). 69 niti prizadevanju, da bi družbo iorastlinjenjem počasi spremi.nja v uto-®' Barbara Wolf, Einige Probleme der bemalten Holzdecken In Polen in der ersten Hälfte des 16. Jahrhunderts: AHA, XIII 1967, 243—256. 7' Eva Borsch — Supan, Garten- Landschafts- und Pardiesmotive in Innenraum. Eine ikonograpische Untersuchung, Berlin 1967, 251—260. 80 Hans Sedlmayr, Architectur als Abbildende Kunst: österreichische Akademie der Wissenschaften. Phil.- Hist. Klasse Sitzungsberichte, Bd. 225, Wien 1948, pon.: Epochen und Werke II, Wien & München 1960, 211—234. 81 Büchner, Dekorative Ausmalung; Büchner, Ast-, Laub- und Masswergewòlbe; Otto Demus, Zur steirisch-kärtnerischen Malerei des frühen 16. Jh.: Beiträge zur Kunstgeschichte und Denkmalpflege, W. Prodi gewidmet, Wien 1975 190—203. 86 Podoben proces prostorskih sprememb poteka tudi v profani arhi- tekturi mestnih stavb od prostorov mestne uprave do meščanskih hiš, v samostanskih dvoranah in predvsem v gradovih. V zadnjih se najlepše odraža novo naravno občutje, ki ga je prinesla modna popularizacija lova za časa Maksimiljana I. Poslikave vedno bolj posnemajo naravo, množijo se lovski prizori, tako značilni za slikarstvo donavske šole, in nekdaj abstraktna ornamentika postaja vedno bolj resnična.®' To dejstvo je pomembno tudi za razvoj profanih poslikav po naših gradovih, ki so gotovo služiJi plemiškim družinam tudi za lovsko izhodišče. O tem nas lahko prepričajo celo nekateri detajli naših sakralnih stenskih po- slikav ob prelomu 15. v 16. stoletje, ko se na freskah v cerkvi pojavljajo lovski prizori, ki niso več le odmevi mednarodno uveljavljenih modelov mehkega sloga in njegovih modnih lovskih scen (kot na primer še v Gradišču pri Divači), ampak postajajo samostojni lovski motivi, ki nas spominjajo na konkretnejše zglede (Vine, Celovnik itd.). Strnimo glavna opažanja raziskovalcev o novih učinkih, ki jih v umetnost ob koncu gotike uvajajo porastlinjeni prostori: »... razgibani spleti rebrovja prinašajo nove učinke svetlobe in sence, kar daje novo slikovito občutje ... vnašanje posvetnih elementov .. . vtis rezbarije, močna napetost in izraznost ... razvrednotenje resničnosti .. . vtis ne- skončnosti ...« (Feuchtmüller). Ali pa: »... tabernakelj z omrežjem arhitekture, ki je popolnoma porastlinjena ... nova izbira barv, vijoličasta, rumena in rdeča . .. realni arhitekturni prostor rastlinstvo iluzionistično in reaino razširi, plašč ni več zaprt, ampak je transparenten ...« (Büch- ner). Opis učinkov lahko torej strnemo v misel, da rastlinsko oživljanje in dopolnjevanje poznogotskega arhitekturnega prostora ustvari iz raz- klenjenih stavbnih členov novo občutje umetnostne celote, ki kljub vse- mu realizmu časa zapušča območje zgolj naravnega in je polno novih simbolnih pomenov. Dejstvo je torej, da dekorativno slikarstvo obravna- vanega časa že po logičnem poznavanju zakonitosti umetnostnega raz- voja ni moglo imeti le krasilne funkcije, saj neprestano preseneča s ši- rokim razponom učinkovanja, s svežo izvedbo, kjer le redko opazimo maniiro ali naveličanost, in pa z osupljivo doslednostjo in zvestobo ustvar- janja. Toda predno se lotimo razbiranja simbolnih pomenov te le navi- dez izključno dekorativne motivike, moramo nujno opozoriti še na eno časovno vzporednico, brez poznavanja katere marsikakšne značilnosti rastlinskih poslikav ne bi mogli pravilno razumeti in ovrednotiti. 2e ko smo ugotovili, da se vegetabilizirani prezbiterij dviga nad oltarni prostor kot rastlinski tabernakelj, smo omenili njegovo analogijo z vrstno uto. Ideja gotskega oboka je bila.vedno tvoriti baldahin nad ol- tarjem. Tudi ikonografski program kranjskega prezbiterija jo potrjuje: središče je Kristusova podoba v centralnem svodnem polju, njegova beseda poteka preko evangelistov, ki ga na stropu obdajajo, do apo- stolov, ki so v galeriji naslikani na stenah in jo prenašajo vernikom. Obe- nem kot stebri cerkve tudi nosijo vso hierarhično zgradbo baldahina božje države. V novem prostoru 16. stoletja vizualno in pomensko vsak del celotnega prostora teži proti oboku prezbiterija, kjer pa, kot bomo videli kasneje, Kristusa pogosto lahko zamenja Marija. Sedaj naj opo- zorimo le, da je logični prostor Mariji v vrtni uti. Čeprav začne cerkveni prostor z arhitekturo in slikarstvom posnemati elemente vrtne ute že med leti 1460—1470, pa pride do polnovrednih realizacij novega kon- cepta šele v začetku 16. stoletja. Tedaj se namreč pojavi in razmahne moda vrtnih ut v južnonemškem vsakdanjem življenju. Hotenje je se- veda sprožiilo novo pojmovanje in odnos do narave, ki je pripeljalo do konkretne želje: biti v naravi in se obenem pred njo zavarovati.®® Ute se okoli leta 1500 pojavijo najprej na Bavarskem in se od tod širijo po Egg, Rankenmalerei in Tirol. 83 Etimološki pomen besede »die Laube« je »varstvo iz lubja«: Oettinger, Laube, Garten und Wald. 37 srednji Evropi povsod, kjer je podnebje še ustrezno njihovemu namenu. Poznamo jih v vseh možnih oblikah (Brunnenlaube, Torlaube, Gericht- slaube — na sodniških hišah in pri rotovžih, Friedshoflaube, Hauslaube — z nadaljevanjem proti vrtu oziroma dvorišču, ute kot cerkvena pred- verja, posebej ob romarskih cerkvah itd.) Vsi ti prostori lahko služijo tr- govcem, mestnim uradnikom, menjalcem in drugim pri opravljanju vsa- kodnevnih poslov pa tudi v druge namene. Kmalu začno po konceptu ute poslikavati mestne in meščanske hiše, saj želi imeti meščan podobne ugodnosti, kot jih ima fevdalec s parkom in posestvom ter pogledom nanj. Ko je idejo o naslikani uti prevzelo tudi cerkveno slikarstvo, ki je težilo k porastlinjenju prostora že prej, je z novim konceptom prevzemalo tudi bistveno, vedno bolj z aluzijami na profano obarvano občutje: odprtje proti prostosti in zaprtje v intimnost.®" Günter Bandmann je nekoč zapisal: »Problem vejevja, ki je počasi zamenjalo arhitektonske krasilne oblike z vegetabilnimi, je ikonološki problem prve vrste.«®® Izginjanje meje med dekoracijo, konstrukcijo in upodobitvijo ni kompliciranje, temveč pravo bistvo rastlinske proble- matike.®' Vegetabilizirani im sekularizirani sakralni prostor 16. stoletja ni mogel več predstavljati prestraševaino didaktične konstrukcije ne- beške države, ki je značilna za ikonografski program krasitve srednje- veške cerkve. Toda vsi elementi iracionalnosti in nadnaravnega v narav- nem, o katerih smo govorili, dokazujejo, da ni bilo mogoče pojmovati vegetabiiiziranega sakralnega prostora zgolj kot odsliikavo navadnega gozda, vrta ali ute. Sočasno dogajanje tako na socialni kot na duhovni ravni nas prepriča, da je ob prelomu 15. v 16. stoletje cerkveni prostor odražal podobo nebeškega raja, ki je bila toliko bolj prepričljiva, koli- kor bolj je postajal sakralni prostor vernikom dostopen, domač, pre- hoden in majhen. Obe zadnji ideji najlepše dokumentira in ilustrira verjetje, ki se je ob duhovnih in religioznih krizah konca 15. stoletja ši- rilo med prebivalstvo srednjeevropskih dežel: raj se bo spustil na zemljo; onostranstvo se bo izenačilo s posvetno resnico; z neprestanim žrtvova- njem se narava sama spreminja v raj itd.®' Ce govorimo o konceptu in upodobitvah raja v umetnostnem raz- voju, moramo ločiti zemeljski raj (vrt Eden), iz katerega sta bila po iz- virnem grehu izgnana Adam in Eva, od nebeškega raja, ki leži nekje v nebesih poleg mesta Jeruzalema. Posebej v apokrifnih spisih je nebeški raj natanko popisan. Na ta prostor je mislil Jezus, ko je dejal desnemu razbojniku: »Danes boš z menoj v raju.« (Luka 23, 43). Podobe obeh rajev so v srednjem veku zelo redke, morda tudi zato, ker pojmovanje narave ni bilo na stopnji, ki bi spodbujala njihove umetnostne realiza- cije. Slike zemeljskega raja se največkrat zadovoljijo s postavama Adama in Eve ob drevesu spoznanja, podobo nebeškega raja pa lahko slutimo v nekaterih posameznih rastlinskih dekoracijah. V srednjeveškem poj- movanju in razlagi je bilo življenje vklenjeno med raj na zemlj.i in onim v nebesih. Obe predstavi sta se začeli mešati in večkrat opazimo pri njunih umetnostnih realizacijah netočne, pomešane ali ohlapne for- mulacije. Pri našem raziskovanju časa ob prelomu 15. v 16. stoletje pa moramo razliko točno upoštevati. Zato bomo govoniili samo o nebeškem raju in opozorili le na tiste elemente zemeljskega paradiža, ki segajo preko svoje domene v sfere nebeškega, kar se ne dogaja le v vsakdanji 84 Kako popolnoma se je ideja o vejevju, ki je v umetnosti prisotna že v 15. stoletju, povezala z idejo ute, priča tudi izmenjava in pomešanje pomenov v be- sedah »das Laub« = listnata veja In »die Laube« = uta: Oettinger, ibidem. 85 Günter Bandmann, Ikonologie des Ornaments un der Dekoration: Jahrbuch für Ästhetik und allgemeine Kunstwissenschaft IV, 1958—59, 232—258, 246. 84 Braun, Das Ast und Laubwerk. 87 Büchner, Die spätgotische Wandpfeilerkirche. 88 umetniški praksi, ampak dovolj pogosto celo v ljudskih interpretacijah verskih spisov in teorij. Zemeljski paradiž puščamo ob strani. Skozi ves srednji vek se je ohranjala bolj alii manj natančna predstava o rajski podobi, ki jo stara zaveza celo lokalizira z besedami: »Gospod je po- sadil vrt Eden proti vzhodu.« (Gen 2,8)®® V nebeškem vrtu je zopet vzpostavljen red, ki ga je človek uničil z grehom. V tem vrtu živijo v nekakšni duhovni vtelesitvi izvoljeni v nadčasovni sreči in sožitju. Podoba, ki jo kaže literatura vizionarnega značaja iz 1. in 2. stoletja, ga podrobno opisuje kot deželo lenuhov, kjer tečeta med in mleko, z urejenimi rastlinami, ki bogato rodijo, cvetijo in dišijo.®' V nebeškem raju je prostora le za nekaj simboličnih živali, kot so enorožec, golob, zajec itd.'" Gre torej za dosledni teološki, me- tafizični koncept nebes kot stanja, v katerem živijo svetniki in angeli v kontemplaciji božjega bitja." Ce iščemo vzroke in ikonografske vire za temeljno spremembi) v umetnosti okoli leta 1500, ki jasno odraža re- ligiozna in duhovna dogajanja časa, vidimo, da gre za kompleksno strukturalno spremembo. V srednjeveški umetnosti se simbolika sakral- nega prostora naslanja na prispodobo nebeškega Jeruzalema, ki se ver- niku v cerkvi ponuja kot možnost posmrtnega življenja, katero postavlja v ospredje Nova zaveza. Tako na primer piše Pavel Fiëpljanom: »Naša domovina je v nebesih.« (Flp. 3,20). OdločiJna za novi koncept, kjer na- domesti nebeški Jeruzalem obljuba rajskega vrta, pa je verjetno velika vloga apokrifnih spisov, po kateri je umetnostna in duhovna misel v krizni situaciji konca 15. stoletja posegla." Prav v apokrifih namreč najdemo najlepše literarne predloge za rastlinske poslikave cerkvenih stavb 16. stoletja. V Petrovi apokalipsi na primer beremo: »In gospod mi je pokazal neizmerno veliko pokrajino izven našega sveta, ki se je ko- pala v svetlobi. Zrak je bil presvetljen s sončnimi žarki, na zemlji pa je cvetelo polno rož, ki nikoli ne uvenejo in bilo je polno prijetnih du- hov; bile so to lepo cveteče in neveneče rastline, ki neprestano rodijo blagoslovljene sadeže.«'® Pavlova apokalipsa pa opisuje nebeški raj ta- kole: »... in tam na bregu reke so bila zasajena drevesa, polna sade- žev. Vsako drevo je rodilo sadove dvanajstkrat na leto in ti sadeži so biili razJični ... In videl sem tam palmo, visoko dvanajst laktov in drugo visoko deset; in tisti kraj je bil sedemkrat svetlejši od srebra. Drevesa so bila od korenin do najvišjih vej polna sadežev. Vsako drevo je imelo od korenin do srca desettisoč vej, od teh je imela vsaka po desettisoč grozdov in vsak grozd je imel po desettisoč dateljev. In enako je bilo tudi s trto. Vsaka je imela desettisoč vej in vsaka veja je imela deset- tisoč mladik in vsaka mladika je imela desettisoč grozdov. In bila so tam še druga drevesa, miriade in miriade jih je bilo in na njih sadežev v enakem razmerju. In vprašal sem angela, zakaj obrodi vsako drevo 88 o konceptu zemeljskega raja cf.: Robert Hughes, Heaven and Hell in We- stern Art, London 1968, 29 in Derek Pearsall & Elisabeth Salter, Landscape and Se- asons of the Mediaeval World, London 1973, 56. O pomenu v srednjeveški religiji cf.: Joseph Sauer, Symbolik des Kirchengebäudes und seiner Ausstattung in der AuffassuBg des Mitelalters, Freiburg im Breisgau 19242, 97. o kraju Shiz, v Azer- bejdžanu, kjer naj bi bil lociran zemeljski paradiž cf.: Lars — Ivar Rlngbom, Para- dysus terrestris. Myt, Bild och Verklighet (English summary 435—446): Acta societa- tis scientiarum Fennicae, Nava series C. I. Nr. 1, Helsingforsiae 1958 in kritike: Günter Bandmann, Kunstchronik, 16, 1963, 183—188, 193—1%; Anna Esmeìjer, The Art Bulletin, XLII, 1960, 302—305. 8' Ernst Benz, Die Vision, Erfahrungsformen und Bilderwelt, Stuttgart 1969, 371—375. »o Benz, ibidem, 375—377; Von Bibra, Wandmalerelnen in Oberbayern, 108. »1 Hughes, Heaven and Hell, 30—31. »2 Benz, Die Vision, 356. Petrova apokalipsa, fragment iz Akhima B 11—15, poslovenjeno po nemških In angleških prevodih, The Apocryphal New Testament. Transi, by Montague Rhode James, Oxford 1960. 508, Neuleslamentliche Apokryphen. Übersetzung Edgar Hen- necke, Tübingen 19242. 89 na tisoče sadov? Angel mi je odgovoril: zato, ker daje gospod v svoji radodarnostii darove vrednim v izobilju, zato da bi se tudi tisti, ki so še na zemlji, po lastni volji pokorili in delali vse po volji njegovega svetega imena ..Dva izmed apokrifnih opisov raja sem navedel v celoti za- to, ker ne poznam lepšega primera literature, ki jo je občutje sakralnega prostora 16. stoletja posnemalo s popolno doslednostjo: mnogo svetlo- be, ki so jo dopuščala velika svetla okna, rastlinstvo je naslikano na svetli podlagi, vse rastline so lepe, preobložene s cvetovi in največkrat eksotičnimi sadeži, ki so vedno čudoviti izdelki slikarjeve najbujnejše domišljije. Stebla se razraščajo v veje in te v vejice, vitice in listje, ki obkroža in ovija cvetove in sadeže. Celotna podoba ustvarja zapeljivi vtis božje obljube plačila za pokoro in zgledno življenje. Kakor je pokazal Eliade, so bile prav primitivne mitične izkušnje hotenja priti v raj tiste, ki so vzdrževale idejo o rajskem življenju iz najstarejše zgodovine. To so spremljale različne oblike pokore, od do- brih del do najhujših mučeništev.'® Ideja o nebeškem raju je, kot re- čeno, redkokdaj nastopala v svoji čisti obliki. Pogosto se je mešala in pokrivala z raznimi sorodnimi hotenji in šele v spoju s temi je izobliko- vala svojo dokončno podobo v 16. stoletju. Med najpomembnejšimi ide- jami, ki so širile idejo o raju, moramo omeniti na primer pojmovanje Honoriusa iz Autuna, ki se mu je zdela cerkev raj." Druga zani^mivo pojmovana perpleksija se je zgodila z raznimi drevesi: v zemeljskem raju imamo namreč dve: drevo življenja tn drevo spoznanja. V nebeškem raju imamo le drevo življenja, katerega sadeže jedo izbranci, ki si tako podaljšujejo večno življenje in mladost." Drevo raste iz korenin, ki po- gosto poganjajo iz Kristusovega srca. Tako se poveže prispodoba drevesa življenja v raznih legendah in interpretacijah z lesom križa, ki izvira iz raja." Toda, poznogotska cerkev je obenem priličitev nebeškemu dre- vesu, pod vrhom katerega živijo »vsi narodi« (Ezekjel 31,6). To drevo simbolizira človekovo življenje, zakoreninjeno je v zemlji in s tem na- vezano na posvetno, toda hrepeni v višave, k svetlobi, to je božjem razodetju, oziroma k višji in boljši resnici." Ta se uresničuje v nebeškem raju, ki kot obljuba večno trajajoče sabath s svojo sladkostjo, mirom in enotnostjo nastopa kot »homo amicus*. Ce ostanemo pri konkretnih realizacijah vegetabiiiziranega prostora 16. stoletja, vidimo, da lahko z nekaterimi idejami, ki jih razkrivajo viri, potrdimo in okrepimo tezo o ikonografskih modelih nebeškega raja. Ker se je v evropskem srednjem veku ideja zemeljskega in nebeškega raja često mešala, sta obe podobi tako v vizijah kot v umetnosti skupno Pavlova apokalipsa, poslovenjeno po nemških in angleških prevodih: The Apocryphal New Testament, 537—538, Neulestamentliche Apokryphen. Übersetzung und Hsgb.: Edgar Hennecke & Wilhelm Schneemelcher, I, II, Tübingen 1959, 1964, 549—550. '5 Mircea Ellade, Mythen, Träume und Mysterien (Mythes, Rêves et Mysterès, Paris 1956), 88—107. " »Per paradysum qui hortus deliciarum dicitur, ecclesia accipitur, in qua sunt scriptarum deliciae et quae est vocata ad domum Dei ubi sunt gloria et divitiae. In tali paradyso fons oritur, dum Christus, fons omnium bonorum de caste virgine nascitur . . .« Honorius iz Autuna, Speculum Ecciesiae, Pat. lat 172, col. 833, cit. po: Pearsall & Salter, Landscape and Seasons, 69 Benz, Die Vision. 98 »Arbor cruis est longum vitae in paradiso, id est in Ecclesia. Hujus arboris fructus est Christus in ea pendens« (sic!) Honorius iz Autuna, Expositio in Psalmis Psalm 1 : 3, cit. po Pearsall & Salter, ibidem, 69; cf. tudi Ladner, Vegetation Symbo- lism, 313, op. 44—47. " Möbius, Ikonologie des spätgotischen Gewölbes, 176. 100 »Tune, paradise tuas capient per saecula iusti / Divitias, domini consociante choro, ! quo roseus vernat variis distinctus angellus / Floribus, aeteri, nectaris, almus odor. / Omnibus una domus . . .«. (Teodulf, Carmine LXXV, 65 sq.) Cit. po: Adele FIske, Paradisus Homo Amicus: Speculum, XL, Cambridge — Massa- chusetts, 1965, 436—459, 443. 90 prevzeli slikovne motive in upodobitvene načine, ki jih sledimo prav do islamskih rastlinskih dekoracij, ki ilustrirajo v Koranu obljubljeni vrt večnosti.Drugi simbol višjega reda, ki mu je narava pokorna, ker mora ustrezati neki racionalni formuli izven sebe, so srednjeveški vrto- vi, ki nadaljujejo antično tradicijo. Te ideje se nadaljujejo skozi srednji vek v zasnovah raznih samostanskih in cerkvenih vrtov."" Lepo razlago za dejstvo, da rastlinsko poslikani cerkveni stropovi ali freske ostalih prostorov in arhitekturnih delov navadno ohranjajo precej masivno, čeprav le aplicirano stavbno mrežo, nam nudi neki traktat iz leta 1538, ki svari, da mora človek v srcu pripraviti duhovni vrt, v katerega ne sme predreti pregreha kot žival in ga mora zato zavarovati z ograjo, to je krepostjo.'" Rekli smo že, da so v 16. stoletju rastlinske poslikave pre- cej pogosteje v prezbiteriju kot v ladiji. Morda nam to lahko razloži pojmovanje nebeškega raja, ki ga izpričuje srednjeveško verjetje: »Non pedibus in hunc hortum, sed afectibus introitur.«'"'' Lep primer takega prepričanja je naš Celovnik, kjer je prezbiterij popolnoma prekrit z rastlinsko poslikavo, v freskah ladje pa ne najdemo niti vitice. Lahko nas preseneti dejstvo, da so se skozi ves srednji vek pojav- ljale ideje in celo naročila, da je treba cerkve krasiti s podobami raja. Sicard in Durandus na primer pišeta, da naj bo raj v cerkvi naslikan tako, da bo gledalca spodbujal k veselju do večnega plačila ... cvetje in s sadeži obložena drevesa morajo pomeniti sadove dobrih del."" Teophyl Presbyter je v Schedula diversarum artiuma zapisal, da je treba božjo hišo poslikati s čim večjo lepoto, s podobo raja, kjer cvetje med travo in listjem pomeni duše svetih, kar bo učinkovalo na gledalca tako, da bo s svojimii deli častil boga kot univerzalnega tvorca.'"' Zdi se, da od- sotnosti umetniških realizacij tako jasnih nasvetov v srednjem veku in nenadnega izbruha prispodob rajskega prostora ob koncu 15. stoletja ne moremo razložiti samo z novim pojmovanjem narave, ampak so ver- jetno obstajale še druge zavore, ki so preprečevale uveljavitev rastlin- ske motivike v umetnosti do druge polovice 15. stoletja. Opozoriti mo- ram na zelo razširjeno misel sholastikov, predvsem na primer Huga St. Victoira, Svetega Bruna Kartuzijanca, Svetega Martina in drugih, ki so v srednjem veku razlagali-, da so drevesni listi predmet posvetne niče- vosti: bogastva, fizične lepote, glasbe itd. Senca je varljivo udobje, v katerem se te pregrehe ugodno razvijajo in krepijo. Tako se razvija scientia, ki izključuje pravo modrost — sapientio."" V senci je podoba sama (sola est), brez višjega pomena božje resničnosti. Ko listje dokonč- no odpade, pusti človeka, ki je pod njim iskal zavetje, popolnoma iz- postavljenega svetlobi, ki ji je hotel uteči. Ta svetloba je sončna luč božje pravičnosti. Seveda moramo minljivo listje razlikovati od vedno zelenega listja drevesa življenja, ki nudi varstvo tistim, ki iščejo pod 101 Johanna Fleming, Gärten der Ewigkeit. Einflüsse Christlicher Ikonographie in der Frühislamischen Kunst: Das Münster, 19, 1966 449—464. 102 Hughes, Heaven and Hell, 47 sq., 56. 103 »Geistlichen bomgarden.. Desen garden sullen wir vast ind hart umzuynen, op dat de snoede besteen nyet dair in incamen« Cod. B VI, 2 o, Fol. 139 a-139 b, Donauenschingen, Fürstlich Fürstenbergsche Hofbibliothek, cit. po Borsch — Supan, Garten-, Landschafts- und Paradiesmotive, 238. 104 Sveti Bernard, De Conversione ad clericos. Pat. lat. 182, col. 847, cit. po: Pearsall & Salter, Landscape and Seasons, 71. 105 Sauer, Symbolik des Kirchengebäudes, 233. 106 Predgovor k III. knjigi: Borsch — Supan, Garten-, Landschaft- und Paradies- motive, 190—203. 107 Sapientia kot spoznavanje nadnaravnih, večnih stvari (cognitio intelectualis), dobi že pri svetem Avguštinu primat nad pojmom scientia, ki je spoznavanje na- ravnih, resničnih, sočasnih stvari (cognitio rationalis) In sodi v nasprotju z regnum naturae v regnum gratiae. Tako dobita metafizika in teologija kot znanost večnega premoč nad naravnimi znanostmi ustvarjenega iveta, kar se pričenja rahljati šele v času, ki ga obravnavamo. Cf.: Ernst Cassirer, Some Remarks on the Question of the Originality of the Renaissance: Journal of the History of Ideas, 4, 1943, 49—56. 91 njim tolažbo.Kljub temu, da so se sholastične dogme ob koncu sred- njega veka razklenile in da je popularizacija apokrifnih spisov točno pokazala, da sodi rajsko rastlinstvo v drugo domeno, pa je ostal še v 16. stoletju znan verjetno glavni pomislek, ki ga je pesniško izrazil Edmund Spencer: »Though all their beauties joynd together were; How then can mortal tongue hope to express The image of such endlesse perfectnesse?«'®' Predno se lotimo obravnave drugega pomembnega sklopa ikono- grafskih virov, moramo opozoriti še na nasprotovanja tezi o cerkvenem prostoru začetka 16. stoletja kot prispodobi nebeškega vrta. Glavni pro- tirazlogii so, da je srednjeevropska arhitektura tega časa odražala — kot že prej visoko gotska katedrala — podobo gozda, kaikor so jo razu- meli tudi sodobni italijanski kritiki »maniera tedescha«, na primer Psevdo Rafael leta 1510,"° ali, Francozi.'" Novo naravno občutje konca 15. stoletja, ki je rodilo realizacije rajskih vrtov, je obenem nadaljevalo predvsem v drugi polovici tega stoletja razvito in razširjeno marijansko tematiko. Tako se je novo poj- movanje vegetacije nenavadno enotno ujelo s sočasnim oživljanjem Marijinega kulta. 2e koncept vrta samega je prejkone ženska zadeva in tembolj lahko to trdimo za dve priljubljeni ikonografski temi poznega srednjega veka: Marija v rožni uti in hortus conclusus."' 2e v 4. sto- letju je svetil Hieronim zapisal, da je Marija »pravi vrt radosti,, v kate- rem so posajene vse vrste rož in sadike vseh naslad« in da sodi Marija »inter paradisi amoenitates«."^ Toda množico realizacij Marijinih po- dob je dalo srednjeevropskemu prostoru 15. stoletje. Največkrat naj- demo v tabelnem slikarstvu Madono v uti {Schongauer, Burgkmair itd.). Dürer je naslikal Marijo med številnimi živalmi, torej ne le kot mater božjo, ampak tudi kot vladarko nad občestvom flore in favne. 2e sred- nji vek je razvil predvsem v cvetju natančno marijansko simboliko. Ka- ko se ta ohranja še v 16. stoletju nam priča več primerov. Kako dobiva nove in nove pomene, pa nam lepo kaže napis na Grünewaldovi po- dobi iz leta 1519, ki ima na okviru ohranjen napis: »Maria Mater gra- ciae ... Tu nos ab hoste protege.«"" Izredno pomnožitev scen iz Ma. rijinega življenja poznamo tudi v slovenski umetnosti iz časa okoli leta 1500. Tako imamo podobe Marije zaščitnice s plaščem, ki zmore varo- vati zbrano občestvo verrnikov na freskah pri Svetem Primožu, v Radljah ob Dravi, na Taboru pri Grosupljem itd. Priljubljen je tudi prizor Ane Samotretje, na primer na Vihru, znamenje pri Crngrobu, fasada Pavslar- jeve hiše v Kranju itd. Celim ciklom Marijinega življenja so posvečene freske pri Svetem Primožu, v Marija Gradcu itd. Pojavi se celo zaple- 108 Tako pravi na primer Hugo St. Victoir: »Cave ergo ne et tu dum sub umbra, foiiorum requiem quaeris, incipias pati caliginem. Nec possis in umbra po- situs dare discernere, quia imago quae apparet umbra, sola est, non Veritas. Hane ergo umbram foiiorum suspectam habe, ne decipiaris. Quae sunt folia? Species re- rum visibilium folia sunt . . . virent quidem in modico tempore, sed cito arescunt et cadunt. Sed tarnen dum stant, umbram faciunt, et habent refrigerium suum; sed est obscura umbra et inimica lumini . . . Ideo dixi ut suspectam habeas umbram, qui te sub foliis positum confiteris. Sub foliis es, in umbra es, et sapientiam juxta te vides, (cf. op. 107 zg.) Vide diligenter ne forte non sit sapientia ... sic enim homines vacant ... et lumen vere sapientiae . . . videre non possunt.« Cit. po: D. W. Jr. Robertson, The Doctrine of Charity in Mediaeval Literary Gardens: A Topical Approach through Symbolism and Allgory :Speculum, XXVl, Cambridge- Massachusetts, 1951, 24—49, 26, op. 15, 16. 10' Cit. po Hughes, Heaven and Hell. 30—31. 110 Paul Franki, Gothic Architecture The Pelican History of Art, 1962, 218. Walter Buchowiecki, Die Gotischen Kirchen Österreichs, Wien 1952, 400. 42 Oettinger, Laube, Garten und Wald. "3 Sveti Hjeronim, Epistola, IX, X, De Assumptione Beatae Mariae Virginis: Pat. Lat. 30, col. 132, 144, cit. po: Pearsall & Salter, Landscape and Seasons, 69. 114 Benesch, Die deutsche Malerei. 92 tena marijanska simbolika v podobah Madone v zaprtem vrtu: Krašce, Celje, opatijska cerkev, v Praprečab najdemo enorožca itd. Podobno je tudi v koroški umetnosti, kjer se marijanska motivika uveljavi zlasti v delib slikarja Simona iz Taistna.''' Problem potenciranega Marijinega čaščenja na področju Bavarske in Avstrije, piše Lipp, in temu lahJesede »delo«, ni nič drugega kot prisotnost — v odgovoru — odsotrvosti nje- govega vprašanja, kot manko njegovega vprašanja« (LC-l-24). Kajti daleč od tega, da bi tjil ta odgovor preprosto napačen, gre za odgovor na vpra- šanje, ki ni bilo postavljeno. Belino torej zapolnimo s tem, da postavimo vprašanje: »Kakšna je vrednost sile dela (delovne sile)?« Kot odgovor na to vprašanje dobimo zapolnjeni stavek: »Vrednost sile dela (delovne sile) je enaka vrednosti potrebščin, nujnih za vzdrževanje in reprodukcijo sile dela (delovne sile).« Ali, kot pravi sam Marx v Kapitalu: Potem ko je klasična politična ekonomija naivno vzela iz vsakdanjega življenja kategorijo »cena dela«, se je vprašala po čemu je ta določena, t.j. po vrednosti dela. Toda s tem, ko je izpostavila določenost po vrednosti potrebščin, nujnih za vzdrževanje in reprodukcijo, je »brez svoje vednosti zarránjala ob- močje, v tem ko je vrednost dela nadomestila z vrednostjo delovne sile, ki obstaja le v osebnosti delavca ... Rezultat, do katerega je prišla ana- liza, torej ni bil v tem, da rešimo problem, kot je postavljen na začetku, marveč, da mu popolnoma zamenjamo termine«. Sama klasična politič- na ekonomija ne vidi te zamenjave, ker problematika, iz katere lahko zastavimo vprašanje, na katerega je omenjeni odgovor pravilen, »ni vid- na« iz njenega »horizonta«. Novi »horizont« je odprt z razlikovanjem dela in delovne sile, in odveč je pripomniti, kako izpostavitev tega raz- likovanja poruši celotno zgradbo klasične ekonomije, saj edino od tod lahko razložimo izvir presežka vrednosti ter dalje eksploatacijo delavca, kar se vse prikriva iz izenačitve dela in delovne sile. To vprašanje in odgovor nanj torej Nikakor ni posamičen problem, marveč se v beliinah odgovora klasične ekonomije sekata dve celotni »območji«, »horizonta« klasične in Marxove politične ekonomije. Odkritje »vrednosti dela« ima torej »simptomsko« vlogo, saj z njim klasična ekonomija proizvede od- govor na vprašanje, ki ne more biti več postavljeno v njenem horizontu: pravilen odgovor na to vprašanje kot smo videli, poruši ves njen sistem. Pomagajmo si na tem mestu z Engelsovo primerjavo ugotovitve presežne vrednosti z odkritjem kisika: »Priestley in Scheeel sta pridobila kisik, nista pa vedela, kaj imata v rokah Ostala sta »zapredena« v flogistonske »kategorije«; kakršne sta pač našla«. Lavoisier je nato na podlagi tega »preiskal vso flogistonsko kemijo ... S tem je šele postavil na noge vso kemijo, ki je stala v svoji flogistonski obliki na glavi. Čeprav, kakor je zatrjeval kasneje, ni pridobil kisika hkrati z drugimi in neodvisno od njih, ga je vendar odkril, v nasprotju z obema, ki sta ga samo pridobila, nista pa vedela, kaj sta pridobila.« Prav tako je klasična politična ekonomija »pridobila« vrednost de- lovne sile (ali v Engelsovem primeru presežno vrednost), ni pa vedela, kaj je pridobila, ker je ostala »zapredena v kategorije« lastnega sistema. Kot je Lavoisier tam, kjer so njegovi predhodniki »videli rešitev, ... videl samo problem« (Engels, predgovor k 1. izdaji Kapitala II.), tako je tudi Marx v odgovoru-rešitvi vprašanja »vrednosti dela« videl »samo prob- lem«, tj. mesto, iz katerega se da omajati celoto klasične ekonomije. Tedaj ne moremo preprosto reči, da klasična ekonomija ni videla vred- nosti delovne siie: klasična ekonomija 'jo je samo pridobila, ni pa ve- dela, kaj je pridobila'. V tem pomenu ni videla tega, kar je videla, tj. kar je sama pridobila. Ta novi objekt je neviden klasični ekonomiji, ker ne spada v njen horizont, v vidno polje njene problematike. Med vid- nim in nevidnim je torej nujen odnos. »Nevidno vidnega polja v razvoju neke teorije nasploh ni katerakoli zunanjost in tujost temu vidnemu, de- finiranemu s poljem. Nevidno je definirano z vidnim kot njegovo ne- vidno, njegovo prepovedano-videti« (LG-28-29). Vidnost ali nevidnost zadeva torej odnos polja problematike do v niem proizvedenih objek. tov. V tem odnosu vidnega in nevidnega se odigrava napredovanje zna- nosti: znanost proizvede in s tem vidi določene objekte, ki jih iz svo- jega horizonta hkrati ne vidi; ti objekti imajo zanjo mejno, simptomat- 120 sko vrednost. Pravi korak spoznanja je v tem, da za to, kar smo »prido- bili«, ugotovimo, Kaj smo pridobili«, in s tem destruiramo celote do- tlejšnjega vidnega polja. Edinole od tu lahko tudi razumemo »krog« fi- lozofskega branja: »Filozofsko branje Kapitala je mogoče le kot aplikacija tega, kar je sam ob- jekt naše raziskave, Marxove filozofije. Ta krog pa je epistemološko mogoč le z obstojem Marxove filozofije v delih marksizma. Gre torej za to, da proizvedemo; dobesedno pa to verjetno pomeni: narediti očitno to, kar je latentno, toda to pomeni transfomiramo (da bi dali neki v naprej obstoječi prvotni materiji obliko objekta, primernega določenemu cilju) tisto, kar v določenem smislu že obstoji. Ta proizvodnja v dvojnem pomenu, ki da operaciji proizvajanja nujno obliko kro- ga, je proizvodnja spoznanja« (LX-I-40). »Latentno« je tisto, kar v orisanem pomenu hkrati vidimo in ne vidimo, ne-vidno samega vidnega, njegovo potlačeno. Tako znanost na- preduje preko lastnih belin, tj. s prinašanjem na dan lastnega potlačene- ga: »prvotna materija«, v kateri »latentno« že obstoji to, kar naj se pro- izvede, ni sam realni objekt, marveč neki drugi diskurz, ideološki di- skurz, iz katerega — kot poudarja Althusser — nujno izhaja znanost. Ce bi bila »prvotna materija« realni objekt, tedaj bi spoznavna praksa le iz-vedla na dan to, kar v njem »že obstoji«, tedaj bi bila vzpostavljena kontinuiranost spoznavnega in realnega objekta: bili bi pri branju »Ve- like Knjige Sveta«. Toda — kot je pozorni bralec bržkone sam opazil — tu smo se znašli v protislovju z začetkom našega spisa, kjer smo rekli, da Althu- sserjeva polemika proti spoznanju kot branju »Velike Knjige Sveta« meri na afirmacijo razsrediščenosti objekta spoznanja (»strukture«) glede na imaginarni/ideološki diskurz: na površini Imaginarnega (našega nepo- srednega/»doživetega« odnosa do sveta) se Resnica ne razodeva, mar- več zastira, na dan vdira zgolj v 'robovih', belinah Imaginarnega; kljub temu pa ona »že obstoji« (Althusser) 'v' imaginarnem diskurzu kot njegovo prepovedano-videti, njegovo potlačeno. Ta diskontinuiranost objekta spoznanja in ideološkega/imaginarnega diskurza torej ne more sovpadati z razliko objekta spoznanja in realnega objekta, ker bi to pomenilo, da objekt spoznanja »že obstoji« v realnem objektu — te- meljna poteza Althusserjeve »epistemologije« pa je prav neprekoračljiva meja med »objektom spoznanja«, produktom teorijske prakse, in real- nim objektom, ki obstoji zunaj misli v realnem svetu«: »Ta meja je načelno neprekoračljiva, ker ni meja ničesar, ker ne more biti določena meja, saj ni nobenega homogenega skupnega prostora (duh ali realno) med abstraktnostjo pojma neke stvari in empirično konkretnostjo te stvari, skupnega prostora, ki bi dovolil uporabo pojma meje « JLC-11-173). Imamo torej troje: Ideološki diskurz, ki ga teorijska praksa »prede- la« v objekt spoznanja, in realni objekt, katerega spoznanje postane ob- jekt spoznanja kot rezultat »predelave« ideološkega diskurza, ki ni 'ob- jektivrvo spoznanje', marveč ostane določen s praktičnimi interesi. Alt- husserjeva polemika proti spoznanju kot branju »Velike Knjige Sveta«, afirmacija radikalne diskontinuiranosti, pokriva — v skladu z določe- nim nezavednim, a odločilnim strateškim računom — obe diskontinu- iranosti, diskontinuiranost objekta spoznanja in realnega objekta ter dis- kontinuiranost objekta spoznanja in ideološkega diskurza. Odločilno vprašanje je odnos med realnim objektom in imaginarnim/ideološkim diskurzom; ne moremo ju zenačiti, ker bi to — kot že rečeno — po- menilo, da objekt spoznanja »že obstoji« v realnem objektu kot njegovo potlačeno/ne-vidno. S tem pa pridemo do našega problema: Spoznanje je — kot prinašanje-na-dan »Nezavednega« ideološkega diskurza — kljub diskontinuiranosti objekta spoznanja in ideološkega diskurza — pro-iz-vajanje tega, kar »že obstoji« v ideološkem diskurzu. Odgovor na vprašanje »učinka spoznanja« (tj. kako si lahko s produkcijo objekta spoznanja spoznavno p'risvojimo realni objekt) s tem še ni podan, ker ostane odprto bistveno vprašanje: Na kakšen način lahko objekt spo- znanja (ki pomeni spoznanje realnega objekta) »že obstoji« v imaginar- nem diskurzu kot njegovo potlačeno, če pa je diskurz Imaginarnega 121 ideološki, tj. v temelju določen s praktičnimi interesi, spoznavno irele- vanten? Konkretno, glede na Althusserjevo interpretacijo Engelsovega primera: ne, kako je Lavoisier s »predelavo« ideološkega diskurza Priest- leya in Scheela odkril kisik, marveč, kako sta ga Priestley in Scheele lahko pridobila, ne da bi vedela, kaj sta pridobila. Drugače povedano: kako je imaginarni/ideološki diskurz »prvotna materija« teorijske prakse razmeščen na dvojico objekt spoznanja / realni objekt? Tako še vedno ostane temeljna aporija Althusserjeve »epistemolo- gije«: Z ene strani moramo radikalno zavrniti spoznanje kot prina- šanje -na-dan skritega 'jedra', že pričujočega v 'stvari sami', branja pri odprti knjigi«, kar da vse predpostavlja kontinuiranost, skupni prostor med objektom spoznanja in realnim objektom. Notranje-bistvo stvari ni nič drugega kot »pojem, . . ni realna »notranjost« fenomena, mar- več njegovo spoznanje« (LC-ll-175), torej produkt teorijske prakse, ki »tvori proces, ki se odvija povsem v misli« (LC-l-51). Kako tedaj, kljub neprekoračljivosti one meje, »struktura« — proizvedena šele s teorijsko prakso — obvladuje »celoto ekonomske realnosti, tja do vidnih detajlov empiričnih fenomenov« (LC-ll-159-podčrt. S. 2.). Drugače povedano, zakaj Althusser iz one neprekoračljivosti meje ne naredi očiten sklep o »opustitvi same teme spoznanja« (Foucault), o vselejšnjem »mitskem« značaju spoznanja (Lacan)? Krog ob vprašanju »učinka spoznanja«, tj. vprašanju, »s katerim mehanizmom proizvede proizvodnja objekta spoznanja prisvojitev real- nega objekta, ki obstoji zunaj misli, v realnem svetu« (LC-l-77), ta krog v katerem se znajde Althusser na koncu uvodne razprave v Lire le Capi- tal, res prebije spekularni krog ideološkega vprašanja, ki vnaprej določi (kot svoj zrcalni odsev) z družbenimi interesi določen odgovor nase, toda ne v »krog utemeljenega spoznanja« (LC-l-89), v katerem odgovor ne bi bil vnaprej določen s praktično ideološkimi interesi, marveč tako, da gre za vprašanje, ki je — kakorkoli že to zveni paradoksalno — možno zgolj iz nemožnosti svojega odgovora, tj. ki ga nezmožnost odgovora šele konstituira kot vprašanje. Ko se Althusser tu ustavi »kot pred pragom, ki ga je vendarle treba prekoračiti« (LC-l-89), si s tem že zastira, da bi odgovor na to vprašanje pomenil prekoračitev »načelno neprekoračljive« meje objekt spoznanja — realni objekt. To zastiranje nastopi torej zato, ker bi se brez njega morali odpo- vedati sami temi »spoznanja«, priznali radikalno brezno neutemelje- nosti produkta teorijske prakse, ki mu je edina opora lastna označevalna mreža. Do tega »latentno« pride sam Althusser, ko se mu vprašanje »učinka spoznanja« izkaže za vprašanje »mehanizma, s katerim oblika reda, določene po obstoječem sistemu objekta spoznanja, proizvedejo z igro svojega odnosa do tega sistema obravnavani učinek spoznanja« (LC-l-85), torej na ravni diskurza, kot vprašanje diskurzivnega mehaniz- ma, vprašanje »diferencialne narave znanstvenega diskurza« (LC-l-85), brez reference do »realnega objekta«, za katerega spoznavno prisvojitev gre: spoznanje je specifični »učinek« tekstualnih mehanizmov. »Prakso, ki je kriterij resničnosti«, Althusser dojame kot samo teo- rijsko prakso, tj. vztraja pri radikalni internosti 'kriterija resničnosti' teorije sami teorijski praksi — zato zavrne obe doslejšnji varianti marksi- stične utemeljitve spoznanja v praksi, »diamatsko« (kot navezavo teorije na nji vnanjo prakso, »preverjanje« v praksi po modelu prirodnih zna- nosti) in »praktično-kritičnovc (ki vztraja pri vpetosti same teorije v totalnost družbenega praxisa, od koder je teorija že sama v sebi praktič- na, ideološko-praktična ali emancipatorično-praktična, tj. spoznanje — po že klasični formulaciji mladega Lukacsa — spremeni sam objekt spoznanja, npr. marksizem je 'izraz nastopajočega delavskega razreda, a s samim svojim nastopom konstituira delavski razred kot revolucionarno »zasebnost«); v obeh primerih je po njemu prekoračen prag, je vzpo- stavljena kontinuiranost »objekta spoznanja« in »realnega objekta«. Tukaj bi bilo seveda kaj lahko navaliti z že utečenimi marksistič- nimi protiargumenti, da se prav v tej neprekoračljivosti praga izpričuje 122 Althusserjev teoreticizem (ki ga — kar res ni težko pokazati— ne ukine niti kasnejša samokritika »teoreticistične deviacije«), da Althusserjevo tolmačenje internosti 'kriterija resničnosti' samJ teorijski praksi zadene zgolj 'pozitivne' znanosti, ki so do svojega objekta v 'objektivni distan- ci', ne pa historičnega materializma kot praktično-kritično družbene znanosti: praga ne prekoračimo z naivno-empirično predpostavko vna^ nje točke, od koder naj bi 'primerjali' objekt spoznanja in realni objekt, prvega 'preverjali' na drugem, marveč z neposredno vpetostjo same teo- rijske prakse v družbeno totalnost, ki je njen 'objekt'. Toda vse to bi pomenilo vnanjo-primerjalno kritiko, ne pa resnično 'imanentne' kritike, kritike, ki izstavi samo 'nemišljeno' svojega objekta. Drugače povedano, samega Althusserja je treba brati »simptomatološko«, najti njegove »simptome«, mesta, kjer producira »nesmisle«, ki torej pri- čajo, da smo — na Drugi Sceni — tisto iskano 'že proizvedli, ne da bi vedeli, kaj smo proizvedli'. Rešitev te aporije Althusser 'proizvede, ne da bi vedel, kaj je pro- izvedel', s tem ko na eni strani radikalno zavrne teorijo kot »branje Knjige Sveta«, izpostavljanje bistva iz same realnosti, na drugi strani pa vseeno opredeli teorijsko prakso kot prinašanje-na-dan že danega, tj. kot simpotomatsko branje ideološkega teksta. Proizvede s tem, ko — npr. še v Elementih samokritike — govori (ob Spinozi) o praktično-zgodovin- skem človeškem svetu kot imaginarni realnosti, ki vselej že vključuje doživeti »odnos« ljudi, drugače povedano: ki že vključuje — kot neiz- vedljivi faktor, skozi katerega se šele konstituira — »ideologijo«. Od tod ni več težko uganiti rešitve: vpeljati je treba doiočen razcep v samo tisto, kar Althusserju nastopa kot »zunaj glave obstoječa realnost: Eno je že »imaginarna« realnost, tj. realnost kot del« človeškega kozmosa«, praktično prisvojena realnost, drugo je s samim nastopom »človeškega kozmosa« prebita, nemogoča realnost, katere prag je »neprestopen«: Reel no.' Nad »imaginarno realnostjo, »doživetim« človeškim kozmosom, in ne nad Reelnim, vlada torej »struktura«. Kar pomeni, da je ta imagi- narna realnost že rezultat, — seveda rezultat, ki, in v tem je njegov ideološki značaj, mesto lastne produkcije zastira — rezultat določene prakse, prav tiste prakse, ki jo Althusser izrine iz »kompleksnosti družbe- nih praks«, katere »nadomestnik/tenant-lieu/« v tem polju družbenih praks je teorijska praksa. In katera je ta praksa, že iz samih določitev »objekta spoznanja«, tj. »strukture«, pri Althusserju® tudi ni težko ugo- toviti: Simbolno, tj, označevalna pralcsa."* 2 v tej »neprestopnosti« praga/meje. tj. »nemožnosti Reelnega« (Lacan), gre za samo distanco/odnos, zgubo »neposrednega zlivanja«, ki jo prinese 'simboliza- cija' — gre za zgubo, ki je takorekoč 'pozitivna', ki je prav kot zguba 'dopušča- joča', tj. odpirajoča svet kot vselej že pomenljiv Neprekoračljivost praga ima to- rej 'ontološki', ne 'epistemološki' pomen: prag je neprestopen, a ne zato, ker bi ontran njega bila nedostopna/nespoznatna Stvar sama. Vrhovno Dobro, premočno, oslepljujoče za naše oči, marveč zato. ker bi njegova prekoračitev pomenila zni- čenje vselej že pomenljivega sveta 'pred-ontološki nič'. 3 Tako piše Althusser ob različnih zgodovinskih časih različnih ravni družbene totalnosti (proti historizmu enotnega/sočasnega zgodovinskega trenutka): »prisotno- -sedanje (le present) ene ravni je takorekoč odsotnost druge, in ta soobstoj neke »prisotnosti« in odsotnosti (plural) ni nič drugega kot učinek strukture vsega v njeni artikulirani decentraciji. To kar tako spoznamo kot odsotnost v neki lokali- zirani prisotnosti, je prav ne-lokaiizacija strukture vsega, ali točneje tip učinkovanja, lasten strukture vsega, na njene »ravni« (ki so same strukturirane in na »elemente« teh ravni.« (Lire Le Capital 11-53). Takšna prepletenost odsotnosti in prisotnosti, kjer je v srži vsake prisotnosti odsotnost, kjer sama prisotnost določenega »elementa« tudi ni nič drugega kot 'križišče razlik' do ostalih »odsotnosti«, je možna zgolj v diferencialnem, torej označevalnem 'sistemu' * Teorijska praksa nastopa kot nadomestnik označevalne, saj je edina, na kateri prebijemo polje Imaginarnega k sami Imaginarno obvladajoči »strukturi«. 123 Ce pa je tako, potem ne moremo več »teoretske«, tj. označevalne prakse postaviti na isto raven z ostalimi, kot enega izmed načinov 'pri- svajanja' realnosti, potem je označevalna praksa na določen način pred- hodna ostalim, 'vselej že na delu' v njih s tem, da je objekt ostalih praks (tehnične, politične itd.) vselej že — v tem ko nastopa kot objekt 'človeškega kozmosa' — vnaprej 'prisvojen' z označevalno prakso, tj. 'Simboliziran', zajet v označevalno mrežo, naj gre za še tako 'divji' kamen, ki ga zagrabi 'barbar', da bi ubil žival. Edino zato, ker je realnost vselej že prisvojena s strani označevalne prakse, tj. vključena v simbolno mrežo, v »strukturo«, jo lahko ta »struk- tura« obvladuje »tja do vidnih detajlov empiričnih fenomenov« — ali, kot piše Lacan: «Gotovo da poznamo pomembnost imaginarnih vtisl objektivnega spoznanja, - 126 ker enostavno manjka tisto 'ozadje', od koder Althusser dobesedno šele dobi pomen, edinole od koder je mogoče razložiti 'nesmisel', simpto- me, ki jih proizvede/ Pravo soočenje je: marksovski pojem družbene prakse/označevalna praksa, subjekt družbene prakse/subjekt označevalca itd. Tukaj pa se moramo ustaviti', »kot pred pragom, ki ga je vendarle treba prekoračiti«. LITERATURA: L. Althusser: Pour Marx (Paris 1965) (PM); Lire le Capital 1-11 (Paris 1%7) (LC>; žepna izdaja (LC) (Maspero 1968); Réponse a John Lewis (Paris 1973): Elements d'autocritique (Paris 1975). J. Lacan: Ecrits (Paris 1966) (E). K. Marx: Kapital l-ill, z Engelsovimi predgovori (Dietz, Berlin 1966—1968). J.-A. Miller: Action de la Structu- re, V Cahiers pour l'Analyse 9 (Paris 1968). N. Miščević: Marksizam i post-struktu- ralistička kretanja (Rijeka 1975). ^ Tako kot pravi Lotman, da je enostavnost višja oblika zapletenosti, ker deluje že na »fonu« zapletenosti, tako je tudi Althusserjeva »enostavnost« veliko bolj 'za- pletena', če ца hočemo zvesti na samo to »enostavnost« in spregledamo njeno »po- sredovanost«, moramo nujno izvršiti strahovito 'redukcijo'. 127 Artur Janov . ^ p Putnams Sons, New York, 1970 The Primal Scream ' Psihoterapija, kakršno je vpeljal Janov, doseže svoj vrh, čeprav še ne tudi konec, v prvinskem, izvornem kriku: prakriku. Prvinski krik da je tista prelomna točka, na kateri se zlomi simbolična borba. Iz tega zloma da vodi odprta pot, na kateri bo zmogel pacient stopiti na realna tla. Prakrik da je prevladanje prabolečine, prvinske bolečine, ki jo je pacient nosil v sebi, ne da bi se je zavedal. Ce bi se je zavedal, bi bila to zanj neznosna bolečina. Zato da jo ob trenutku zavedanja, ki pa sam ni pri- pravljen, s strani pacienta, na zavesten način, preseže z nečim prav tako neznosnim: s prvinski m krikom. Postopek, ki privede do prakrika, je dejstvo, kakor je neko dejstvo tudi prakrik sam. Pravzaprav krik, kajti s tem, da ta krik imenujemo pra- krik oziroma prvinski krik, temu kriku že damo določen pomen. Preden preidem k dekonstrukciji pomena, ki ga temu kriku daje Janov, naj torej najprej povzamem njegov opis psihoterapevtičnega postopka. Postopek je pripravljen s tem, da pacient pred osebnim razgovorom pošlje terapevtu pismeno samopredstavitev. Pacient je sprejet v posto, pek, če nima nikakršne organske možganske poškodbe in če ne spada med težke psihotike. Ko prestane obi'čajne zdravniške preglede in psiho- loške teste, dobi pismeni material: listo prepovedi glede cigaret, alko- hola, mamil in tablet proti bolečinam ter vprašalnik o njegovih priča- kovanjih. Hkrati mu je sporočeno, da v času intenzivne tritedenske terapije ne bo smel ničesar delati, delati v ožjem pomenu besede. Ukvar- ja naj se le sam s seboj. Štiriindvajset ur pred začetkom neposredne terapije je pacient poslan v hotelsko sobo in tam izoliran. Do prve ure terapije naslednjega dne sobe ne sme zapustiti, ne sme brati, ne sme poslušati radia ali gledati televizije, ne sme telefonirati. Sme pa pisati. Ce terapevt pričakuje, da bo pacient med terapijo nudil močan odpor, mu prepove tudi spanje. Zaradi tega je pacient prvo uro terapije utrujen in vznemirjen. Tudi ne ve, kaj ga še čaka. Tudi ko je že sprejet, potem ko se ga je nekaj minut pustilo čakati v predsobi, da je napetost v njem še narasla, ko že v zatemnjen' sobi leži na kavču, seveda na hrbtu, se njegov obrambni mehanizem še naprej razkraja: razširiti mora roke in noge. Nato mora začeti pripovedovati o svojih težavah, predvsem pa o svojem otroštvu. Ko v svojem pripovedovanju oziroma izpovedo- vanju pride do najbolj bolečih točk svojega otroštva, mu je ukazano, da naj diha globoko in močno in da naj skuša občutek bolečine izstis- niti iz trebuha. Ce postane dihanje vseeno avtomatično, ga terapevt sili: kliči na pomoč ata mamo' Ko je pacient prignan do tega, da to dejan- sko stori, sledi običajno [wtok solza, hlipanje. Ce se potem, po kakšnih petih minutah, skuša pacient zateči v intelektualistično razpravljanje, se ga spet povrne k bolečim situacijam njegove preteklosti. Ce poskuša govoriti potihem, se mu ukaže, da mora biti glasen. Ce obrača glavo ali se skuša skrčiti, se mu prepove tudi to. Da bolečih občutkov ne bi pogoltnil, mora imeti usta odprta. Vse skupaj se obnavlja, dokler pacient ne zmore več in je poslan nazaj v hotelsko sobo. Drugi dan se vse začne znova. Pacient naj se spomni čim več bolečih doživetij in čim bol| zgodnjih iz svojega otroštva, tj. iz svoje navœanosti do staršev. Naj jih znova podoživi. Dokler ne začne, če mu je bolečino prizadela mati. vpiti: sovražim jo... sovražim te.. Terapevt spodbuja: dajte, dajte, ne zadržujte se! Pacient vpije še bolj, verjetno skoči pokonci, začne ne- obvladano biti okrog sebe in tepetati. Ko je povsem izčrpan, preutrujen, da bi sploh še mogel govoriti, je za ta dan končano. Tretji dan je pa- * Arthur Janov, Der Urschrei, Fischer, 1975 129 cient ves izmučen že na začetku, pogosta že začne z jokom: vsega tega ne morem izdržati, ne bom vzdržal. Terapevt ne popusti. Podoživetja se gostijo in zgoščajo. Predpradoživetja se zbirajo v dejanska prado- živetja in nazadnje v temeljno prvinsko doživetje, pradoživetje temeljne bolečine, ki jo je pacientu v otroštvu prizadel eden izmed staršev: ga pretepal, pustil samega in podobno. Podoživetje prabolečine, ko se se- danje doživljanje izenači z doživljanjem v preteklosti, ki pa takrat naj- večkrat ni moglo na dan, doseže vrh v prakriku, s katerim se pacient prebudi iz nekakšne kome. Prakrik je prvinski, v svoji grozljivosti neza- menljiv. Kri'k celega telesa: trebuh trepeta, prsi se dvignejo in spustijo, noge se skrčijo in popustijo, glava, ki je nihala sem in tja, se umiri v krifku odprtih ust. Kot da se je krik odtrgal od telesa. In vse se umiri. Sprostitev skrajne napetosti. Marsikomu se ob tem spremeni glas: po- stane polnejši, umiirjenejši; medtem ko se mu je ob stopnjevanju po- doživljanja prabolečine govorjenje pootročilo in se mu je glas morda izenačil celo z glasom dojenčka. Po tretjem dnevu ali katerem izmed naslednjih, kajti čas do prakrika ni vselej enak, delata pacient in tera- pevt na vzbujanju preostalih pradoživetij, da bi pacient podoživel vse svoje prvinske bolečine. To se nadaljuje tudi po dokončanju primarne terapije, v okviru grupne terapije, ko se pacient navaja izražati svoja občutja pred drugimi ter poteka zato na kraju med nj-iimi tudi razprava o doživetjih poedincev. Po letu dni tudi grupna terapija ni več po- trebna in opravi pacient svoja zadnja podoživetja prizadetih bolečin iz otroštva, tj. družinskega življenja, doma sam. Popolna ozdravitev je po Janovu dosežena, ko je nevrotik prehodil vzvratno pot rasti svoje nen/oze, sicer pa dan ozdravitve ni nikakršen poseben dan. Irealno življenje nevrotika, ki se je poprej izražalo npr. v vse mere presegajočem kajenju, pitju, v spolni in vsakršni drugi nenasit- nosti, je postalo realno, tj. normalno. Prakrik je za janova izraz bolečine, razprtje potisnjene in zakrite temeljne bolečine, ko je otrok spoznal, ne da bi zmogel to reflektirati, da ga starši nimajo radi zaradi njega samega: da mu ne pustijo biti to, kar je. Tako da je otrok, ki te temeljne bolečine ni mogel ne smel po- kazati, ker se je bal, da bi izgubil še tisto ljubezen staršev, ki in kakršna je bila, postal nekaj istovetnega s to svojo bolečino. Zato da podo- živetje izvirne bolečine tudi nikakor ni boleče, marveč predstavlja anti tezo, olajšanje in užitek, saj je bila dosežena sprostitev občutkov (ču- stev), ki doslej niso bili spoznani in pripoznani. Janov izhaja iz teze, da se človek rodi kot on sam: realen in nor- malen; le traumatično, nenaravno rojstvo je lahko traumatično in s tem vzrok nevroze: tesnobe. Nevrotični proces se začne, če dalj časa dojen- ček ne more priti do zodovoljitve primarnih potreb ali je v zadovolje- vanju prikrajšan. Nezadovoljene potrebe dojenček potlej simbolno na- domesti s simbolističnimi potrebami: najprej npr. z uriniranjem, ko odraste npr. z nimfobijo. Razcep med realnimi, zlasti primarnimi potre- bami in med simbolističnimi potrebami da je izvor nevrotičnega zado- voljevanja ali samozadovoljevanja. Simbolično zadovoljevanje je jedro ne- vroze:bega, seveda irealnega, od neznosne psiho-biološke bolečine ali bolečin. Realne potrebe so vse naravne potrebe, ki jih otrok sam ne more zadovoljiti. Odvisen je torej od staršev, zlasti od matere in ljub- ljen je, če mu starši oskrbijo zadovoljitev njegovih realnih (naravnih, normalnih) potreb; zaradi njega samega, ne pa zaradi svojih potreb- Prabolečina se vtisne v otroka, če se od njega zahteva preveč (da naj bi se kar naprej sam igral) aH če se mu daje premalo (da se ne igra z njim, se ga ne boža itd.), pri čemer pa mora otrok svoja ču5t\'a zavestno zatajevati, češ; ne bom Ijublien, če bom resnično to, kar sem- Zato se ne obnaša tako, kakor bi bilo njemu všeč, marveč tako, kakor želijo starši. Naprezanje otroka, da bi bil ljubljen za vsako ceno. Tako preneha biti integriran in harmoničen človek: postane razcepljena osebnost. Trenutek, v "katerem je otroka preblisnilo spoznanie, potem ko je doživel že vrsto malih zanj bolečih scen, je trenutek velike primarne scene, raz. 130 krite pa takoj potisnjene resnice njegove primarne osamljenosti, tj. pri- marne neljubljenosti. Je trenutek poroditve nevroze, ko se otrok zave, da mora, če naj bi bil upoštevan, zavreči del samega sebe; ni treba, da bi biJ ta trenutek dramatičen že sam na sebi. Dovolj je, če mati reče otroku ko je ne uboga: nisi priden, nimaš me rad. Gre za to, da se je v tem trenutku vsega že dovolj nabralo. Gre za pomen dogodka. Otrok bi v tem trenutku rad zakričal, toda se ne upa. Prakrik v psihoterapevtičnem postopku da je potlej podoživetje in izživetje te potisnjene želje. S čemer da je v temelju zamajan in načet tudi irealni sistem irealnih, simbolističnih, tj. nevrotičnih potreb. Pacientu se je odprla možnost prepoznanja resničnih, realnih potreb, da si bo želel tega, kar realno rabi, ne pa simbolističnih nadomestkov. Da odpravi razcep med željami in potrebami, ki prav zato, ker so bile irealne, niso mogle biti nikdar zadovoljene. Kakšen je tedaj realen, zdrav človek? Normalen človek je tisti, na- vaja Janov, ki ni razdvojen v samem sebi: ki si iz samega sebe ne skuša napravili nekaj drugega, kot realno je. Ce je torej zadovoljen sam s se- boj. Zivi za sedanjost in v sedanjosti. Ce se za nekaj bori, mu je uspeli važnejši od borbe same. Ne rabi dodatnih ovir in vnanji svet, spreminja- nje tega sveta ne služi za izgovor, da bi prekril svoj notranji svet, svojo notranjo razrvanost. Zato ne živi prenapeto, marveč umirjeno: ne reagira niiti premočno niti preslabotno. V vsem je zmeren. Zase ne zahteva pre- velike pozornosti. Drugim daje zmerna priznanja. Je zadovoljen tam, kjer je, in s tem, kar ima. Niti ni v preveliki skrbi zaracH prihodnosti niti ni stalno obremenjen s svojo preteklostjo. Svojo energijo troši za realne cilje, ne pa v borbi za irealno in neuresničljivo. Druge pusti na miru in tudi sam želi, da ga drugi ne motijo. Stvari pušča, kakršne so, ker ve, da vnanje zadeve niso tisto najpomembnejše. Predvsem pa se realni oziro- ma normalni človek ne povezuje za dalj časa z nenormalnim oziroma irealnim. Skratka: vse in vsakomur dopušča biti to, kar je. Zato se ne počuti odtujenega: tistega, kar želi, ne meša s tistim, kar rabi. Ima pravzaprav kar enostavno potrebe, ker hoče to, kar rabi, ne pa kakšnega simbolnega nadomestka. Dela to, kar je treba, ne pa to, kar naj bi moral. Najstvo mu je tuje. Zato se tudi ne sprašuje po smislu življenja. Se ne zateka v filozofijo, ker ima smisel že njegovo realno življenje. Zato nima občutka, da mu nekaj mankja. Ve, da smisel ni nekaj, kar je treba najti, marveč ga je treba le občutiti. »Normalno je enostavno to, kar delajo normalni ljudje — ne pa si nenehno kopati jamo, da bi se iz- vlekli iz nje.« Zdrav realni človek ve, da je živ in da živi, več ne potre- buje. Biti je čutiti. Ne pa čvekati: govoriti zaradi govorjenja, pisati zaradi pisanja itd. Prav zato je treba nenormalnega človeka, nevrotika podvreči nasiiju, ker sicer ne bo prišel do odkritja tega, kar v resnici je. »Primarna terapija je revolucionarna, kajti vključuje razbitje nevrotičnega sistema z nasilnim prevratom.« Pustiti biti pomeni torej biti nepopustljiv. Zadnji stavek je kajpada že moja interpretacija. Interpretacija total- nega razkoraka med faktičnim postopkom in imaginarnim ciljem Janove »nove poti v psihoterapiji«. Razkorak faktično ni navzoč, kajti faktično obstaja seveda le nasilje terapevta nad pacientom. Ta nasilnost, ki je lastna vsaki ideologiji »pustiti-biti«, odkriješ pa jo po tem, da razglaša svojo brezprizivno vednost o tem, kaj je stvar sama., kaj je realno kot tako, je torej ravno zato tako zakamuflirana, ker svoje nasilje javno kaže in ga izvaja, toda v imenu nenasilja. V imenu nasilja, se zdi, nasilje ni mogoče. Zakaj ne? Najti odgovor na to vprašanje bi pomenilo najti hkrati že tudi odgovor, zakaj se ljudje prostovoljno prepustijo »zdravljenju«, izvajanju nasilja nad seboj. Zakaj jim je mučenje užitek. Formalno na vprašanje ni težko odgovoriti: mučiina terapija je očitno še zmeraj manj neznosna, kot je neznosno samomučenje oziroma samomučenje je bilo tako nevzdržno, da je bil prehod na mučenje po drugem povezan z razbremenitvijo in olajšanjem. Predvsem pa je tu ob- ljuba. Obetanje življenja brez razdvojenosti, brez bolečine nenasitnosti 131 in nezadovljenosti, kakršno da je življenje normalnega (realnega) člo- veka: duševno zdravega človeka. Toda al'i ne vnaša ravno takšno obetanje razdvojenost v človeka? Ali ni postal človek nevrotik in s tem pacient (bolnik) ravno zato, ker mu je bila vsiljena podoba normalnega človeka, s katero se ni mogel identificirati? Ni vzrok nevroze in hkrati simptom nevroze ravno teorija o zdravem človeku, o razliki med normalnim in nenormalnim človekom? Ce je pn/inski krik krik prvinskosti, tedaj je tudi prvinska bolečina bolečina prvinskosti, bolečina zaradi prvinskosti, ki je ni. Prakrik ni izraz prabolečine, marveč krik zaradi njenega manka. Neznanski krik se porodi na presečišču samomučenja in mučenja po drugem, ko se bole- čina spominjanja kot spominjanje bolečine ne dopolni in ne dopolni, ko rešitve ni in ni. Mučenec, izmučen do kraja, doživi antiorgazem. Prevesenje skrajne bolečine v slast: uživanje bolečine. Ko zmeraj bolj prepoznava, da ga ni bilo in da ga nikjer ni kot realnega; ko se bolj in bolj bliža neznosni grozi zgolj niča, ki jo lahko parira le rast prav tako neznosne bolečine, mu terapevt z zmeraj bolj zagnano silovitostjo ukazuje: kliči na pomoč ata, mamo! Tako mu vsili prepričanje, da sta za vso njegovo bolečino, za praznino, pred katero se je znašel, kriva starša. Iz primera Cary, ki ga navaja sam lanov: »V trebuhu sem čutil bridko razoračanje in praznino, ker me mami ni nikdar izpolnila s tem, kar sem rabil.« Praznino naj zamaši sovraštvo do staršev. Sovraštvo do primarnega osebnega sovražnika bo torej tisto, kar bo dajalo identiteto ozdravljenemu, takoimenovanemu realnemu (normal- nemu) človeku. Nekoga moraš sovražiti. Sicer nikogar ne moreš imeti rad, predvsem pa ne samega sebe. Gary na koncu terapije: »Zadošča mi vedeti, da se je moje življenje spremenilo na bolje, kajti zdaj je realnejše in bo vsak dan bolj realno, zakaj kolikor bolj občutim zlo in pokvarjenost in sovražnost in zdvomljenost, toliko bolj čutim samega sebe kot dobrega, čistega, ljubečega samega sebe, prijetnega in Ijubezni- polnega.« Potisnjeno jedro teorije »pustiti-biti«, teorije bitnostne lju- bezni, je sovraštvo. Potisnjeno, ker je to sovraštvo predvsem sovraštvo do lastnega manka. Imaginarno mašilo, kakršen je na sovraštvu do dru- gega grajeni erotizern, zato lahko povzroči le podaljšanje in poglobitev nevroze: »Dnevi, kakršni so tile, so žalostni, kajti pred oči mi privajajo veliko laž, ki je bila storjena meni, mojim bratom in mojim sestram in vsemu človeštvu. Tu enostavno ni nič, sploh nič. Veselim se, da posedu- jem sproščenost občutenja niča. Zakaj če bi bil še zelo bolan, bi se borii zato, da bi občutil nek smisel, bi se boril zato, da bi za moje meni darila prinašajoče otroštvo našel priznanje, bi se boril zato, da bi dobil ljube- zen, ki je zame ni nikdar bilo, bi se boril zato. da bi ostal bolan. Nič ni zelo razveseljiv. Nič ni razveseljivo. Tako je za zdaj.« Tako je zapisal Gary zadnji,, sedemnajsti teden terapije, seveda v glavnem pod sugestijo Janova. Nič, o katerem piše, je nič, je praznina: nihče me nima rad, že mami in ati nista ljubila mene, marveč le samega sebe. Janov ga je torej pred prepadom zgolj-niča zadržal tako, da ga je potisnil pred imaginarni nič, nič z določeno masko: nič ni zgolj-nič, marveč nič starševske ljubez- ni; človekova samotnost ni samotnost človeka, mairveč osamljenost po krivdi staršev. Zato Garyevo ob-čutenje niča ni nikakršno prestajanje gro- ze zgolj-niča, temveč le nulta-točka na prehodu iz nevrotične ljubezni k nevrotičnemu sovraštvu staršev: temelju imaginarnega smisla življenja. Janova nova pot v psihiatriji je potemtakem le še ena izmed poti zamenjave enega imaginarnega smisla z drugim, enega imaginarnega življenja z drugim, kar kajpada sovpada z zagotavljanjem, da je to drugo življenje zdaj zares in dokončno realno (normalno) življenje. Ker ločuje le med realnim in simbolnim, pri čemer mu simbolno pomeni toliko kot imaginarno, Janov spregleda, da je oboje, tako t'tsto, kar ima za realno, kakor tisto, kar ima za simbolično nadomestijo reaJnega, nekaj imaginarnega: nekaj, kar v vsakem primeru neznosno grozo zgolj niča prenaša na neko sovisnost bolečine in spomina. Obrat od bolečine spominjanja v spominjanje bolečine in potrjevanje sedanjosti: vsekakor 132 premi'k, uspešen obrat znotraj istega. Povratniikov v mučilnico primarne terapije po vsej verjetnostii res ni, toda takšno uspešnost kaže vsakršna nasilna terapija- Zlasti če jii uspe prepričati, da vse trpljenje izhaja in je potrebno zaradi takšnega ali' drugačnega evi'dentiranega аМ- neevidenti- ranega sovražnika. Vendar imaginarna ozdravitev imaginarne bolezni, s čemer ni rečeno, da to ni faktična bolezen, ki boli, nevrozo reproducira. Razširjena reprodukcija nevroze, ki zmeraj bolj zajema, kolikor niso poklicani že prav po njej, tudi same terapevte, vzpostavlja novo družbe- no hierarhijo: terapevti, superterapevti, terapevt-super, ki se ukvarja z metaterapevtskimi problemi in sprejema v svojo terapijo in svojo šolo kandidate za superterapevte. Eksistenca in konkurenca različnih šol sta seveda predpostavljeni. Tekmovanje v graditvi imaginarnih svetov naj bi bilo dokaz realnosti vsaj enega izmed njih. Temelj vse zadeve je ob tem seveda predpostavka, da tisti, ki nudi odpor, spada med bolnike aii pa med sovražnike, ki pa so v bistvu le zakrknjeni in neozdravljivi bolniki. Kraj metafizičnega sveta kot prostor nevrotičnih družb, ljudi, ki so izgubili vero v stvar samo, pa zato toliko bolj zagnano razglašajo našo stvar, zakaj dokler naša stvar ne bo stvar vseh, je tu nevarnost, je tu negotovost, je tu črv, je kraj nadomeščanja manka stvari same za vsako ceno. Zapravljivemu umeščanju mašil v neodpravljivi manko pride prav zato vsakršen imago. Zato med »pustiti-biti« in med »spremeniti«, med temi danes tako razglašenimi nasprotji, še prave razlike ni. Spremeniti ali pustiti biti: glede na kaj in kaj? Vselej se izpostavi le nek imago, katerega gonilo je v ljubezen odeto sovraštvo ali s sovraštvom prekrita neuslišana ljube- zen. Pristanek na mučenje po drugem zaradi samomučenja ob manku stvari same, da bi mi vtisnil zaupanje vsaj v svojo stvar, ali mučenje drugega zaradi prav istega samomučenja, da bi mi ta drugi., ko bo mojo stvar sprejel za svojo, pregriznil črv suma, oboje je izraz samospodmika- jočega se hotenja po istovetnosti imaginarnega in realnega. Ker je reali- zacija imagiinarnega lahko le imaginarna realizacija, vselej neizogibno sledi razočaranje. Spet je treba zbirati moči za nov zalet. Znova in znova. Nikdar ni prepozno, ker je biio vselej že prekmalu. Ozdravitve ni, ker zdravja kot takega realno nikdar ni bilo in ga nikdar ne bo, kajti obstaja le v korelaciji z boleznijo, obe besedi pa dobivata svoj pomen le iz nepreračunljive verige simbolnih diferenc. Zdravje zato ni nekaj, kar bi mogel definirati takšen ali drugačen zdrav- nik. Zdravnik postavlja diagnoze: ne zdravi zdravega človeka, marveč bolnega glede na bolezen, ki jo je sam določil; iz zaloge bolezni, ki je glede na razvoj zdravstva razumljivo zmeraj bolj razsežna, tako- rekoč že neizčrpna. Z vidika zdravstva zato ni popolnoma zdravega človeka: so le manj ali bolj bolni. Spričevalo o ozdravitvi neke bolezni je najpogosteje implicitna napotnica za drugo, pri černer takoimenovane duševne bolezni neizogibno prednjačijo, saj so najtesneje povezane z dogajanjem v redu simbolnega. Zdravnik in bolnik, pacient in terapevt, sta znotraj istega sveta. Tisti zdravnik, ki hoče biti več od bolničarja, mora, da bi se uveljavil v obstoječi hierarhiji, zato iznajti neko svojo bolezen, neko svojo tehniko zdravljenja ali vsaj nov operativni način. Odkrivanje stvari same je nam- reč možno le še kot iznajditeljstvo. Krpanje tam, kjer teče kri, zatorej nikakor ni jemati kot nečesa pejorativnega, kaj šele nepotrebnega. Vsaka nova pot ie koristna. Ce je neka pot končana in se potovanje začenja, ker se nadaljuje, je neizogibno utiranje novih poti. Pravzato je vsako obetanje, da je po njih mogoče priti do nekega cilja — kakor da bi se neka na novo utrta pot mogla končati na črti že postavljenega cilja — zapeljevanje. Ekonomija zapeljevanja bo vsekakor imela nek rezultat: ponovno rojstvo pa to ne bo. Čeprav je dete srednjega spola, je še zmeraj osnovna razlika med moškim in ženskim spolom. Le med njima se lahko spočne srednji spol. Nadomeščati osnovno razliko z razliko med terapevtom in pacientom 133 pomeni zato izenačevati takoimenovanega zdravega (normalnega, na- ravnega) človeka z nečim srednjim, z detetom, ki ga je treba ščititi. Nanj paziti,... Ce komu kaj manjka, potem terapevtu pravgotovo ma- njka starševske ljubezni, ljubezni do lastnih otrok. Morda nič manj kot njegovim pacientom ljubezni do njihovih staršev, ker je že njim manjka- la ljubezen, ki si jo je želel otrok. Ta vase koncentrirani krog se lahko dekoncentrira samo z razgrnit- vijo razlike med potrebo in želijo, željo in zahtevo. Človeška ljubezen ni niti predaja, pustiti-biti niti osvojitev in spremenitev drugega, še manj kombinacija enega in drugega, kajti vse to bi pomenilo skrajno imagi- narno: spolni odnos prav kot odnos. Vzpostavitev principielne, ne pa razgrnitev spolne razlike. Toda splona razlika ženske in moškega zdru- žuje, kar bi bilo nemogoče, če bi obstajala principialna razlika med mo- ško in žensko ljubeznijo, med tistim, ki osvaja, in med tistim, ki se da- ruje itd Razlika je v spolu, ne v ljubezni. Kolikor se ljubezen kaže (le kaže: da izpostavim razmik ob sicer- šnji navezavi na Lacana) v želji biti ljubljen, omogoča človeško ljubezen med moškim in žensko, ne med dvema spoloma, prav ta želja, ki je realno ni niti v moškem niti v ženski, niti v realnem moškem niti v realni ženski. Ljubezen namreč ni nič realnega: realni (naravni, normalni) človek je brez ljubezni. Tine Hribar 134 iimii •IKIlKI ZBOR SODELAVCEV Problemov-Razprav, ki je bil 25. maja, je raz- pravljal o izpolnitvi programa za letnik 1975 in o delu uredništva v preteklem letu ter je sprejel načrt za letnik 1976. Na zboru so izvolili tele predstavnike sodelavcev Razprav v svet revije Problemi: Tineta Hribarja, Voja Likarja, Rastka Močnika in Slavoja Žižka. Za uredništvo Razprav pa je zbor predlagal: Mladena Dolarja, Voja Likarja, Jureta Mikuža, Rastka Močnika, Rada Riho, Braca Rotarja, Sla- voja Žižka in Matjaža Potrča. Popravek Pri številki 8/9 Problemov-Literature 1975 je prišlo do nekaterih nepo- trebnih napak, od katerih najhujše popravljamo: 1. Avtor notice o 17. mednarodnem festivalu jazza v Ljubljani na strani 70 ni Igor Dekleva, ampak Igor Antič. 2. Avtor pesmi na straneh 87-89 je Gojko Djogo in ne Djoko, kot je bilo pomotoma objavljeno. Bralcem in avtorjema se opravičujemo. Uredništvo v letniku 1976 bodo Problemi-Razprave prinesli tele stalne in občasne rubrike: — Problematika branja »kritične teorije« — Prispevki h kritiki meščanske ideologije na področjih likovne umet- nosti, arhitekture in urbanizma — Elementi za branje Ivana Cankarja — Prispevki h konceptualizaciji zgodovine umetnosti in literature — Umetnost, družba/tekst — Kritika: Lacan; Derrida; Balibar; Creimas — Obdelovanje pojmov: iz besedja materialističnih teorij označevalne prakse —• Prevodi iz književne klasike — Prevodi iz teorije: Bataille, Derrida, Freud, Laplanche in Leclaire itn.