„Baron, baron! he, he, he",—'smehljaje Pavi mrmra, „kakor ste mi naročiH, tako sem vas pajdašici naznanil, ujmireč : baron Juri Bor­ nimovič, plemenitaš hrvaški in posestnik Čislaveške grajšine, — ali je prav, ne? saj nič ne škoduje, koristi pa lahko, tako sem si mislil." „Prav, prav—pa res, kaj sem že hotel vprašati, ali niste dobili nobenega glasu, če se kaj dolgo tu muditi misli?" ,/fega ne, pa mislim, da celo poletje, ker je pred včerajšnim svoj glasovir iz Beča dobila. Kaj je še niste, Jurič, proti enajstim na večer čuli, kako vam prekrasno igra in melanholično zraven popeva: kakor se mi zdi, mora biti poljski ali francozki. Nazadnje pa, kakor glasovi potihujejo in tako zadnji glas odmre,^ da človek sam ne ve, kdaj." „Slišal sem. — Celo polletje mislite, oh, še časa dosti!" veselo Bornimovič zakliče. H Ura je ravno enajst kazala, bilo je zvečer, in na enkrat zaslišila melanholične glase od glasovira iz prvega nadstropja, v klerih Bor­ nimovič precej slavnega poljskega skladatelja Chopina spozna, ki od prve do zadnje note le tuguje in žaluje. „Lahko noč, zdaj grem pa v svojo sobo, tam bom bolje čul, ker je ravno njeni sobi nasproti", se Bornimovič od Pavla poslovi in mu še enkrat med vratmi roko trdo stisne. (Konec prihodnjič.) Narodne vraže in navade. (Na Dölenskem nabral L, Podgoriski.) Pravijo, če vrže kdo o velici noči blagoslovljene jajčne lupine v žabjo lužo, vkroti žabe, da se ne oglasi nobena več. To si pa malokdo upa, ker tacemu ne dade odveze pri spovedi. Tudi potre- sajo take lupine po njivah, ker mislijo, da potlej vse kače prebeže ž njih. Ostanjke pa, postavim blagoslovljenega mesa, kosti —• zatičejo za tramove pod streho doma in v zidanicah, da ne treši v hiše, ali pa, da jih devlfejo na ogenj, kedar žuga huda ura. Živini dajo veli­ konočnega kruha, da se potlej bolje redi, in kokošem, da raje neso. — Kdor bos stopi na kačjo kost, njemu se noga obeli, in kdor prime za palico, ali sploh za kaj, do cesarje segnila kača, obeli se mu roka. — Kdor si reže nohtove o petkih, ima trdne zobe. — Ce ob enem ura bije in zadnjo uro zvoni, to je kazno, da bo kmalo mrhč. — Če neso otroka h krstu v dežji, poreden je nek potlej, če ga pa mati doji, preden je krščen, pa zelo lakomen. — Binkoštno nedeljo pastirji ne ž( no nikoli pred šestemi živine na pašo, da je čarovnice ne mol- zejo. — Če vzame kdo mlade tiče iz gnjezda in jih zopet nazaj dene, mravlje jih vjedö; če jih pa potiplje, ali tudi samo dahne va-*ije, ali pa še pod streho pove za-nje, skujala se starec in starka, in kače jih vjedo. —• Kresni večer nastiljajo s praprotjo po sobah; pravijo, da nastiljajo sv. Janezu. Ta večer trgajo katarinčice in vtikujejo jih za streho. Čigar cvetica se najprvo posuši, tisti najprej umre. — Zajcu gledajo jeseni na repovo dlako. Če je debela in trda, znači to hudo zimo. — Kedar ženska žvižga, joče se Mati Božja. — Zeleni trta o sv. Martinu, ni hude zime potlej. — Če gre veliki petek dež, pomenja to nerodovitno leto. — Otroci ne smejo skakati drug čez druzega, sicer bi ne odraščali lepo. — Sv. Rešnjega Tela venci so zoper hudo uro; devljejo jih na ogenj. Tudi kade ž njimi bolno živino. — Kedar gre močerilec navzgor, to je, iz vode, tedaj bo lepo vreme, če se pa pomiče proti dnu, je kazno, da se bo vreme spre­ menilo, da bo grdo. — Kdor speče in poje mačka v tacem kraju, kamor ni še nikoli ne solnce posijalo ne zvon čul se, nevidljiv je.— Ob hudi uri se vozijo čarovnice v oblacih; zato eni streljajo takrat v zrak, da bi popadale doli. — Če je pustne dni vreme deževno, pravijo, da sočivje dobro obrodi tisto leto. — Če je na sv. Marjete dan lepo, potlej je dosti medli. •— Kdor trpinči živali, tega bojo one tožile na sodni dan. — Na vnebohoda dan priženo pastirji živino vselej še pred solnčnim zahodom domu, zato da je čarovnice ne molzejo.— Kdor poje kftčje srce, njega ne piči nobena kača. — Krava zgubi mleko, če stopi na tičje gnjezdo. — Če tepo kravo z obeljeno palico, dobi erdečo mleko. — Na fveUke maše dan je na vsacem sadnem drevesu kača, zato si ta dan ne upajo na drevje, tudi ne tresejo sadja. — Če grmi in treska na sv. Marjete dan, ni potlej ne lešnjekov ne orehov. Jugoslovensko slovstvo. % Ravno sada se tiska moja knjiga pod naslovom : УЗАЈЕМН1 ПРАВОгаС СЛАВЈАНСШ, to je: uzajemna SLOVNICA ah MLUVNICA SLAVJANSKA. Ta slovnica prispodablja i sravniva jezik staro.slavjanski, ruski, horvatskoserbski, češki i poljski; po priložnosti se ozira take na jezik gorotanskoslovenski i bolgarski, na ugerskoslovenski i lužičkoserbski; onda ustanovi ona povsuda takodjer slovničke izraze i slike uzajemne, to je ktere su v istino, v (Tejanji, de facto uže sada obične ali v čelom slavjanstvž ali vsaj v večjem njegovom dSlž. Ona obsega zato v jednom celku šest slovnic. Ta slovnica je verlo važna, osobito v sadajnoj dobo dobro došla . jer v jugoslavjanskih plemenih vlada v obče živa želja po književnoj