Ekonomske zakonitosti regionalne urbanizacije: Med začetki regionalnega planiranja in sodobnostjo Author(s): Marjan TEPINA Source: Urbani Izziv, No. 15, REGIONALNO PLANIRANJE (april 1991 / April 1991), pp. 47- 54 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44179817 Accessed: 02-10-2018 13:28 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 02 Oct 2018 13:28:44 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 15/1991 Marjan TEPINA Ekonomske zákonitosti regionalne urbanizacije Med začetki regionalnega planiranja in sodobnostjo Razvojne strategije, kot so infrastruk- turní sistemi in urbanizacija, rcgija in somestje, mesto in sosedstvo, imajo poleg intcrprctacij, ki si j'h več ali manj narekuje vsak politični sistem, svoje spontane ali, reeimo, "naravne" zákonitosti razvoja. Ker so te kate- gorijë sestavine civilizacije, je pose- ganje vanje hkrati poseganje v njene spontane tokove. Zato je snovanjc in uveljavljanje ustreznih oblik družbe- ne organiziranosti kot nosilcev raz- voja in napredka odgovorna in tvegana stvar, saj lahko tako dušijo kot pospešujejo glavni razvojni lok civilizacije. Oblike družbene organiziranosti, ki jih je uporabljala povojna jugoslo- vanska država, po svojih imenih niso bile drugačne od tistih, ki so se bolj ali manj uveljavile po všem civiliziranem světu, razen takrat, ko se jim je vsil- jeval ideološki vidik socializma. Tudi metode družbenega upravljanja so bi- le bolj ali manj iste: politično pre- pričevanje, oblast, zakonodaja, javna úprava in lokalna samouprava. Seveda pase je zamenjal politični sub- jekt, ki je te metode uporabljal. Družbeno in prostorsko planiranje Le planiranje je bilo novo. V prepri- čanju, da nobena spontanost ne more premagati staro in zgraditi novo, socialistico, šije politični subjekt us- tanovil sistem planiranja, to je najprej gospodarskega, potem pa vsega druž- benega razvoja po vnaprej zamišlje- nem náčrtu. Pri tem seje bolj opíral na izkušnje sovjctske državě kot pa na izvirno teorijo znanstvenega socializ- ma. Jugoslovanski sistem planiranja je v svojem štiridesetletnem razvoju s cer metodološko napredoval, a svo- jega etatističnega značaja se kljub atributom "družbeno" in "samouprav- no" ni znebil, nasprotno,. na vrhuncu • svojega razvoja se je v razmerah splošne demokratizacije znašcl v ena- ki krizi kot politični sistem sam. Nikoli dořečena metodoloģija druž- benega in samoupravnega planiranja prostorskemu ali regionalnemu pla- iranju in urbanizmu ni priznavala samostojnosti, marveč je tudi zanju uporabljala splošno definicijo, nam- reč da sta tudi onadva "samoupravni družbeni in ckonomski odnos". Ta metodoloģija je zanemarila resnico, da imajo prostorski in regionalni raz- voj, urbanizem in načrtovanje naselij svoje objektivno izmerljive ekološke, ekonomske in ťchnološke razvojne konstante, neodvisne od anahroniz- mov ncizmerljivih družbenih, kaj šele političnih odnosov. Sklicevanje na te konstante so politiķi često ocenjevali kot tehnokratizem. V obravnavanju regijc kot zaokrožene in v sebi komplementarne prostorske enote in kot predmeta planiranja so bili strokovnjaki vseskozi precej osa- mljeni. Ker razen v obdobju obstaja okrájev in oblasti regije niso imele svojih upravnih subjektov, so bile prav zato za politiko manj zanimive, ali samo v primerjavi njihove gospo- darske (nc)razvitosti in v politiķi od- pravljanja teh razlik. Toda sama metodoloģija ugotavljanja gospodar- ske in sociálně (ne)razvitosti je bila za razvojno načrtovanje premalo, naj- manj pa takrat, ko prostorsko območje ni imelo svojega upravnega subjekta. Za komplementarnost razvoja je manjkal prostorski vidik razvoja. Temu pa se ni bilo mogoče izogniti CiJ 47 100% recycled paper 100% recikliran papír aus 100% Altpapier This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 02 Oct 2018 13:28:44 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms CŁd]E^C> št. 15/1991 vsaj tam in takrat, ko so ozemlja ene ali več občin imela značaj gravita- cijskega območja ustrezpega epicen- tra urbanizacije. V Sloveniji je tako stanje stvari pre- vladovalo. Kljub ternu prostorsko in regionalno planiranje ni bilo institucionalizirano tako kot družbeno planiranje v ceļoti. Pod vplivom priporočil in zahtev prostorskih planerjev in urbanistov je v zadnjem desetlctju svojega razvoja sicer dobilo svoje mesto v metodo- logiji in dokumentaciji planiranja, a integrācijā v razvojno planiranje to ni bila. "Prostorski deli" družbenih pla- nov so bili prej ko siej bolj faktografija in dokumentācijā, v najboljšerr^ pri- meru priporočila, ki niso nikogar dovolj obvezovala. Še več! Polito- kratsko vplivanje na investicijsko politiko je bilo skoraj vedno močnej- še, kot so bili "prostorski deli" uza- konjenih družbenih planov kot pod- laga za investicijsko odločanje. Toda napredek je bil že v. sami nav- zočnosti prostorske dokumcntacije v družbenih planih. Iz urbanizma v prostorsko planiranje Vpliv metodologije raziskovanja in planiranja na samodejnost urbaniza- cije ni bil kdovekaj velik, saj so bili gospodarski interesi in mónodiscipli- narna prodornost lociranja infrastruk- turę, çnergetike in industrije vedno močnejši kot pa prepričevalnost pros- torskega planiranja in urbanizma. Spremembe v tokovih urbanizacije, spontane ali načrtovane, so imele svo- ja gibala v gospodarskem sistēmu, predvsem v delitvi narodnega dohod- ka, še bolj pa v sami taktiki gospo- darskega razvoja, ki si je podrejala specifične, med njimi ekološke za- hteve regionalnega razvoja in urba- nizacije. Sredi tokov pospešene in razširjene urbanizacije urbanizem ni mogel os- tati "intra muros". Prvi korak k dohajanju urbanizacije so bila razis- kovanja in težnje prostorskega ureja- nja gravilacijskih območij mest, to je območij, v katerih so kot epicentri ur- banizacije spodbujala dnevno in ob- časno dvosmemo migracijo prebi- valstva: od zunaj navznoter mest in iz njihove notranjòsti navzven. Ne da bi se odrekel svojemu poreklu, je urba- nizem razširil svoj interes v ožje gra- vi tacijsko območje mest in v regijo. Ob mestu kot domicilu urbanizma je nastala regija, ob urbanizmu pa multi- dišciplinarno raziskovanje in planira- nje razvoja regij kot sodobnih pro- storskih entitet - regionalno planira- nje. Prvo posveto vanje urbanistov Jugo- slavie je bilo leta 1951 vDubrovniku, drugo v Zagrebu leta 1953 in tretje v Ohridu leta 1954. Na četrtem posve- tovanju leta 1955 v Banji Ilidži pri Sarajevu so ustanovili Zvezo društcv urbanistov Jugoslavije - ZĎUJ. Peto posvetovanje je bilo leta 1956 v Por- torožu. Takrat so sklenili, da novo us- tanovljena zveza pripravi Sesto posve- tovanje in prvi redni kongres ZDUJ in da bodi tema posvetovanja regionalno prostorsko planiranje, Društvo urba- nistov Srbije je ta prvi kongres pri- redilo 30. in 31. maja 1957 v Arandjelovcu. Izbrani in zbrani udeleženci posve- tovanj in kongresa niso spreminjali svojega strokovnega imena, njihov horizont pa se je širil od leta do leta, nekdaj iz arhitekture v urbanizem, zdaj in poślej pa iz urbanizma v pros- torsko urejanje in regionalno plani- ranje in še naprej - v planiranje prostorskega razvoja republik in po- krajin. Vsebina razširjene discipline ni u- strezno napredovala v svoji politeko- nomski komponenti, četudi je prav na posvetovanju prvega kongresa urba- nistov v Arandjelovcu tudi v tem smislu dobro začela svoj razvoj in na- predek. Administrativní socializem, čeprav samoupravni imenovan, je še naprej zadrževal, tudi na področju regionalne urbanizacije, prodornost in vplivanje objektivnih zákonito- sti tako, da se niso mogle razviti in 48 This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 02 Oct 2018 13:28:44 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV št. 15/1991 uveljaviti kot poglavitno, da, odločil- no gibalo razvoja. Pomen razprave na prvcm kongresu urbanistov Jugoslavije je v tem, da se ni omejila na ozka strokovna vpra- šanja regionalnega planiranja, marveč je tožila k temu, da bi tudi na tem področju upoštevala in priznavala ekonomske zákonitosti rfegionalne urbanizacije, in to tako v tcoriji kot v njenih aplikacijah na specifične jugo- slovanske razmere. Metropolizem in politika policentrične urbanizacije Čcprav se je v jugoslovanskem pří- měru politika regionalnega razvoja, kolikor je je bilo, kazala v institu- cionalno usklajeni obliki, sta se v njej vseskozi spopadali dve nasprotujoči si težnji: na eni strani zavzeto prizade- vanje v prid rasti republiških in pok- rajinskih metropol, na drugi strani pa bolj ali manj proklamirana politika policentričncga razvoja in take urba- nizacije. To naj bi bila s tcorijo tla- kovana pot k odpravljanju razlik med razvitimi in nerazvitimi območji, med mestom in vasjo, med mestom in prcdmestjem. Ta nasprotnost je od sa- mega začetka nihala med prepričcval- nostjo politiķe policentrične urbani- zacije in napihovanjem metropol nad njihov ekonomski potencial. V tem so se politiķe regionalne ur- banizacije republik in pokrajin med seboj bolj malo razlikovale, vse pa so se gibale med dvěma skrajnostma: za Srbijo je bilo najbolj značilno napi- hovanje trikratne metropole - državne, republiške in regionalne - , za Sloveni- jo pa vendarle dokaj policentrična ur- banizācijā. Ljubljana je od nekdaj - z eno besedo řečeno - naravno središče Slovenije, a se tudi v času spodbujane in pospešene urbanizacije ni vdajala metropolizmu, ki bi presegel razsež- nosti njene vloge kot središča urba- nega sistema. Prave politiķe urbanizacije na ravni večnacionalne državě ni mogio biti, na ravni republik in pokrajin pa je pod vplivom politokratske samovolje subjektov odločanja nihala med poli- centrično urbanizacijo in metropoliz- mom. Tako stan je je imelo za narodno gospodarstvo težke posledice: zaradi zaletavosti nesmotrnih investicij, pa tudi zaradi napihovanja izbranih mest, posebno glaynega mesta državě, nad njihovo ekonomsko zmogljivost. Nobena arbitraža, najmanj pa tako ali drugačno planiranje, ni mogio niti te- daj nil i pozneje zagotoviti ravnotežja med oběma težnjama, saj so vsako podpirale tu in tam tudi nacionalista čne, vsekakor pa politokratske težnje odločujočih oblastnih struktur. Uspe- šen arbiter bi bile lahko le objektivně ekonomske zákonitosti, ki jih je kma- lu po vojni začel priporočati Boris Kidrič, a so jim blokadę birokratske samovolje Irajno in vztrajno jemale njihovo "naravno" moč. Objektivne ekonomske zákonitosti urbanizacije V takih razmerah je bila rozprava o objeklivnih ckonomskih zakonitostih . regionalne urbanizacije na prvém kongresu ZDUJ preccjšna izjema, zato pa je bila toliko bolj trajno pomembna. Vnaprej so připravili svoje referáte Nikola Dobrovič, Franjo Gašparovič, Branko Pctrovič in Stanko Žuljič. Os- rednja misei uvodnega referātā (Mar- jan -Tepina) je bila, da je třeba - tako kot razvojni teoriji in politiķi na- sploh - tudi regionalni urbanizaciji priznavati objektivne ekonomske zá- konitosti in njihovo kinetično moč spod bujali v tcoriji in politiķi, v meto- dah planiranja in v praksi. Referent si je prizadeval odgovoriti na vprašanje: "Kakšne in katere so metode, ki bi lahko zagotovile ravnotežjc v procesu industrializacje in njo spremljajoče urbanizacije? Ali lahko metode priz- navanja pozitivnega dějstva objektiv- nih ekonomskih zákonitosti povedejo do avtomatskc sinhronizacije oběh procesov in do kod? Kakšne in katere administrativně metode, se provi me- tode subjektivné narave, med katere je třeba šteti tudi planiranje, lahko naj- več prispevajo k vzpostavljanju bolj <£} 49 100% recycled, paper 100% recikliran papir aus 100% Altpapier This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 02 Oct 2018 13:28:44 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms skladnih . odnosov v urbanizaciji in regionalnem razvoju?" "Odgovor na tako postavljeno vprašanje se naslanja na zákonitost, da so večja koncen- trācijā prebivalstva v mestih, se pravi takrat in tam, kjer je kvantiteta naselja prerasla v kvaliteto mesta, da so večji stroški življenja in večja produktiv- nost v mestih v medsebqjni interaktiv- ní odvisnosti in da se mora v pogojih sproščenih gibanj ekonomških záko- nitosti vsaka neskladnost v teh od- nosih pokazati kot spodbuda za večjo produktivnost in gospodarski napre- dek nasploh." Regionalno planiranje kot regija sama sta bili takrat še precej nedorečeni kategoriji. Najbolj zgo- vorno potrjujejo tako ugotovitev definicije in razlage, ki so jih zanju uporabljali referenti Gašparovič, Pe- trovic in Žunjic. Regijo lahko definiramo kot enoto zemēljske površine, ki se razlikuje od večine drugih območij po tem, da ima določene samosvoje značilnosti: regija ima fizično, ekonomsko in sociálno homogenost; regija se de- finira kot homogena družbena skup- nost z lastno prostorsko strukturo; regija je geografska združitev ljudskih prostorskih odnosov: geo- grafske, ekonomske in sociálně ka- rakteristike regije kot dela dolo- čenega administrativnega mozaika vodijo do vsebinsko in funkcionalno logične celóte, ki lahko plansko upravlja s svojim razvojem. "Prostorsko planiranje regij je dejav- nost, ki ima nalogo, da razvojne mož- nosti in težnje, utrjene v planih državne uprave, gospodarskih in dru- gih organizacij, zaobseže, uskladi in veze na določeni prostor, v katerem in na katerem se te razvojne težnje in posegi lahko uresničijo." "Prostorsko planiranje izhaja iz predpostavke, da je třeba s sistemskimi in smotrnimi metodami priti do pravilnega odnosa člověka, družbě in prostora." In tako naprej skozi tak in podoben verba- lizem. (Regionalno prostorno pla- niranje, Društvo urbanistov Srbije, Beograd 1957.) Ekonomske zákonitosti in socialna politika Na drugi strani so težnje k uvajanju objektivnih ekonomških zákonitosti dobile svoje konkrétné oblike v iskan- ju ustreznih odnosov na področju sta- novanjskega in komunalnega gospo- darstva, njihovih lastnih ekonomških zákonitosti. Zaradi pritiska uravnilov- ke sociálně politiķe se stanovanjsko in komunalno gospodarstvo ni uspělo izenačiti z ekonomiko ostalega gospo- darstva, ki v tem pogledu dolgo ni bilo kdovekaj boljše. Temu je bolj ali manj botrbvala tradicija, ki je stanovanjski in komunalni sektor obravnavalo kot prakomunalno ali parastatalno kate- go/ijo, a fudi zato, ker jo je podpírala socialna politika, da bi se izognila so- ciálním vznemirjenjem. Politika objektivnih ekonomških zá- konitosti urbanizacije se začenja - če . jih ie hoče upoštevati - pri stanovanju in'se končuje ali bolje řečeno izteka v urbanizaciji kot nosiłki razmerij med mestom in in ďeželo. Ob tem je upra- vičeno najprej podvomiti, kako naj taista politika sproščanja ekonomških zákonitosti, ki so dolgo kopale na- sprotja med mestom in vasjo, naenkrat odpravljajo te razlike. In vendar je res, da na višji ravni urbanizacije ne njena politika, marveč njena spontanost sa- ma odpravlja ta nasprotja. Toda tako spoznanje je bilo tuje z birokratizmom prepojenemu plánské- mu gospodarstvu, za kateíega je bil prvi zakon samoupravna dogovor- nost, ne pa spontanost tržnega gospo- darstva. V resnici so se nerazvita območja mnogo hitreje in bolje dvi- gala iz zaostalosti pod vplivom neo- viranega gibanja kapitała, ki teži v območja cenejše reprodukcije delov- ne sile, kot pa s pomočjo sociálně politiķe. Seveda je bila takrat taka lo- gika močno heretična, saj je posegla tako v uradno teorijo o nasprotjih raz- redne družbě kot v politiko sociálně uravnilovke, ki je daleč nezaodstno priznavala razlike, ki izvirajo iz raz- ličnih ravni produkti vnosti dela. (Ad hoc: Tekstilno industrijo v Kranju in mesto Kranj kot industrijsko središče 50 This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 02 Oct 2018 13:28:44 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV št. 15/1991 je rüzvil češki kapital, ki ni přišel (ja iz dobrodclnih namenov, marveč za- radi pridobítnejših intcresov, Kosovo paje kljub štiridesetletni gospodarski "pomoči" še vedno nerazvito.) Urbanizacija, ki se sama sebe veseli, in mesto, ki se veseli svoje rasti, sami pa nimata zadostne akumulacije za svoje zadovoljstvo, morata črpati aku- mulacijo ali iz "skupnosti" nad njima ali okrog njiju in z njo vzdrževati svoj urbani standard, v tem pa tudi za prišlckezdežele, katerih izobrazba in produktivnost ne zadoščata za življe- njc v mestu. In na drugi strani: če bi imelo prcbivanje v mestu ekonomsko vrednost in ceno,- bi vanj prihajali le ljudje, ki s svojo prodúktivnostjo lah- ko to ceno plačajo, podeželje pa se ne bi praznilo in si širilo neobdclanega zemljišča takrat, ko mu prihaja naproti kapital s svojimi vlaganji in se njegovi lastni interesi združujejo z interesi ži- vlja nerazvitih območij. Bolj kot na strokovnem posvetovanju, a vzporedno z njim, so lahko taka teoretična in razvojna izhodišča do- bila svojo razlago in potrdilo v okviru odbora za perspektivni družbeni pian Zveznega izvršnega světa, v njegovi komisiji, ki je svoja priporočila po- vedala pod naslovom Urbanizacija in samofínansiranje v komunalncm. ži- vljenju. Komisijo je vodil politik Milentije' Popovic, v njej pa so bili ekonomist Pavle Ivkovíč-Ivandekič, gradbeni inženir Mirko Nenadovič, ekonomist Dušan Štefanovíč in arhi- tekt Marjan Tepina. Za tisfi čas so bila priporočila Popovičeve komisije dokaj smela, za- to pa ocenjena kot preuranjena, a ne kot ekonomsko neprepričljiva in ne- perspektivná. Za tako oceno bi bili uresničljivi šele tedaj, ko bi se pre- nehale tedanje velike sociálně razlike, ne samo med ljudmi, marveč tudi med razvitimi in nerazvitimi republikami. Tudi na tem področju so sociální in- teresi političnega miru zahtevali svo- je, a ne v korist stabilnosti in napredka narodnega gospodarstva. Popovičeva komisija je opirala svoja priporočila in predloge na nekaj te- mcljnih izhodišč ekonomskc logikę: Tudi stanovanjski in komunalni stan- dard je třeba obravnavati kot element nagrajevanja po delu, zato mora biti stanarina funkcija vrednosti stanovan- ja, ne pa povprečnega dohodka sta- novalcev. Prebivanju v mestu je třeba priznati Objektivno ekonomsko vrednost in ce- no, od mestnega prebivalea pa tako produktivnost, da bo zmožen plače- vati točeno. Stanovanjsko hišo ali njih skupino je třeba obravnavati kot samostojen go- spodarski subjekt in objekt, ki naj sam sebe reproducirá. Tako objektivizirana cena prebivanja v mestu bi opravljal selckcijo med potenciálními aspiranti na prebivanje v mestu s tem, da bí njegovo ceno vzdržali le príšleki ustrezne produk- tivnosli ali pripravljenosti zanjo, druge pa bí zadrževala na zemlji, iz- postavljeni praznenju. (ZIS, od bór za perspektivni družbeni pian: Urbani- zacija i samofinanciranje u komunal- nom životu, Beograd, maj 1957.) Rezultāti dela Popovíčeve komisije niso prenehali biti aktualni, saj je v vodilnih političnih strukturah še na- prej prevladovalo nasprotno, pred- vsem socíalnopolitično obravnavanje urbanizacije, ki je - z izjemo Slove- nije - zapostavljalo policentrično ur- banizacijo in gojilo metropolizem, a še to bolj kvantiteto kot pa kvaliteto. V tem je kajpak glavno mesto državě, trojné metropole - državne, republiške in regijške -, ki je nekaj časa gojilo celo vizijo metropole balkanske so- cialistične federacije. Skupščine razpravljajo o pro-storskem razvoju in urbanizací ji Leta 1964 je probleme urbanizacije obravnavala letna skupščina Staine konference mest v Ljubljani. Kljub uvodnemu priporočilu, da naj se razprave ne bi omejile na same 51 100% recycled paper 100% reciktirart papir aus 100% Altpapier This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 02 Oct 2018 13:28:44 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 15/1991 strokovne problcmatike, ampak naj bi obravnavaie tudi družbenoekonom- ska in družbcnopolitična vprašanja ur- banizacije, so se zadrževale pred vsem při vprašanjih urbanističnega planira- nja in mestne uprave. (Problemi ur- banizacije v Jugoslaviji, Stalna kon- ferencija gradova Jugoslavie, Beo- grad, november 1964.) Potem ko so problematiko urbaniza- cije in prostorskega planiranja v letih 1965 in 1966 obravnavaie skupščine Slovenije, Srbije in Hrvatske, je to problematiko leta 1969 obravnavala tudi zvezna skupščina. Gradivo Te- melji politiķe urbanizacije in pro- storske ureditve je razčlenjevalo problematiko pod naslovi: Izgradnja naselij in mest, Proslorska ureditev, Urbanistično in prostorsko planiranje, Zakonodajna dejavnost, Sredstva za gradnjo in Urbanistični organi in us- tanove. Gradivo so připravili: Alek- sandar Djordjevič, Tarik Karavdic, Branko Krstić, Vladimir Mušič, Dimitrije PerišiČ, Zvonko Petrinovic, Rajko Rajić in Marko Šlajmer. (Temelji politiķe urbanizacije in pro- storske ureditve, teze, Dopisna delav- ska univerza v Ljubljani, 1969). Napačno bi bilo misliti, da bi se vloga regionalnega planiranja po sprostitvi ekonomskih zákonitosti urbanizacije zmanjšala ali celo postala nepotřebná. Nasprotno! Regionalno planiranje se v takém stanju st vari vrača v svojo identiteto: kot čuvar komplementar- nosti prostorskega, gospodarskega in družbenega razvoja regionalnih enti- tet in kot korektor vedno možnih negativnih pojavov in posledic stihij- skega delovanja ekonomskih zákoni- tosti. Regionalno planiranje poslej ni več "družbeno" planiranje kot "dogovarjanje" o razpolaganju z naravnimi viri in posegih v zemljo in prostor, marveč postane sistem norm in standardov, po katerih sé to dela. Regionalni načrti postanejo konstanten krilerij za prevcrjanje in- vesticijskih pobud. Razvojni náčrt regije postane v širši prostor odprt náčrt usmerjanja naravne in družbene reprodukcije v viziji njune komple- mentarne prihodnosti. Planiranje v ustavném sistēmu, regija zunaj njega Ústava SFRJ iz leta 1974 ne omenja prostorskega planiranja, pač pa name- nja 87 člen varstvu okolja kot pravici in dolžnosti delavcev in državljanov ter njihovih skupnosti. Takému ustav- nému načelu pa ústava SRS istega leta dodaja v svojem 104. členu, da "druž- benopolitične skupnosti določajo s prostorskimi plani politiko urbaniza- cije, prostorskega planiranja in var- stva okolja." Ustavni sistem SFRJ je prostorsko planiranje v ceļoti přepustil republi- kám in pokrajinam. Le glavno mesto Beograd je ne glede na deklarirano dogovornost in samoupravnost plani- ranja vseskozi uživalo pozornost in podporo zvezne državě. Pozncje so si nekatere metropole drugih republik (Sarajevo, Zagreb) pomagale z veli- kimi mednarodnimi športnimi prire- ditvami in s finančno na vezo mesto- republika-federacija. Po sprejetju zvezne in republiških ustav in po svoji "brionski" diskusiji leta 1975, ki je veljala za najbolj or- todoksno razlagojugoslovanskega si- stema planiranja, je Edvard Kardelj dne 21. jūnija 1977 sprejel delegacijo ZDUJ in ji povedal, "da mora biti pro- storsko planiranje avtonomna dejav- nost, vendar v sklopu družbenega pla- niranja". (Avtoriziran zapis o obisku.) S tem je, čeprav ni hotel, avtoritativno potrdil nezdružljivost družbenega in prostorskega planiranja. Družbeno planiranje je bilo v bistvu administra- tivna metoda, ki je utesnjevala spon- tanost razvoja v dogovore in spora- zume enostransko izbranih subjektov odločanja in v trde, največ petletne roke. Nasprotno pa prostorsko plani- ranje določa, neodvisno od tehno- kratske samovolje, marveč na osnovi znanstvenih spoznanj, tiste trajne de- terminante razvoja, ki jih narckujejo zákonitosti razmerij med naravo in družbo in so kriterij.za odloíanje v enosta vni in razširjeni reprodukciji . Potem ko je splošna kriza osemde- setih let terjala in povzročila velike 52 This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 02 Oct 2018 13:28:44 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 15/1991 spremembe v političnem življcnju Slovenije, je narekovala tudi rcdefi- nicijo tístih sistemskih in razvojnih kategorij, ki so prcd Stirimi desetlclji obetale socialislično příhodnost repu- blikę. Subjekti političnega, družbcnc- ga in gospodarskega razvoja so se znova, a nič bolj pripravljeni kot prej- šnji, znašli prcd dilemo slrateškega pomena: koliko se zaupati spontanosti razvoja civilizacije in koliko to spon- tanost priznavati in jo usmerjati tako, da ne bi zahajala v stihijo in stran od izbranih razvojnih ciljev. Prcd tako dilemo se je znašlo tudi planiranje nasploh in prostorsko planiranje in urbanizem še posebej zlasti potem, koje pluralizem vodilne politične strukture opustil planiranje kot preseženo konstituanto zastarele- ga političnega sistema. S tem je s porodno vodo zavrgel tudi otroka, ni- česar pa ni ponudil kot boljšo opcijo razvojne politiķe. Prej je družbeno planiranje vendarle metodol^ško združevalo Stiri temeljne komponente razvoja, ekonomsko, sociálno, tchno- loško in ekološko - čeprav kot druž- beni ali samoupravni dogovor ni izpolnilo svojih obetov. Že prej, še bolj pa# poslej postane sproščanje tržnega mehanizma kot gí- bala napredka glavno vodilo gospo- darske politiķe, socialna politika přej ko siej goji zakon enakih svoboščin in pravic državljanov, tehnološka pa si spričo vse večje gospodarske integra- cije z Evropo sama utiraí pot. Eko- loģija postane nepogrešljiva kompo- nenta interdisciplinarnosti prostorske- ga planiranja in urbanizma. Za vsako od teh štirih razvojnih kom- ponent bi bilo nekoristno, če bi se zapírala před lastno spontanostjo. Le prostorska komponenta razvoja se ne sme brez družbene kontrole vdajati razvojnim spontanostim, saj lahko vedno prizadenejo največje, a stalno ogroženo bogastvo Slovenije: njene naravne vire in njihovo potencialno komplementarnost. Ker je družbeno planiranje vseskozi podcenjevalo vplivnost prostorske in ekološke komponente razvoja ali jo je obravnavalo ne sistemološko inkon- struktivno, marveč bolj deklarativno in omejevalno, zato pa malo uspešno, lahko še vedno prihaja do nepoprav- ljivih posegov v prostorske sisteme in do grozečih pojavov ekološke krize. Pluralistični politični subjekt je opus- til ne le vsako opcijo razvojne poli- tiķe, marveč planiranje nasploh in prostorsko v njem, a se je - iz povsem politično - špekulativnih razlogov - naklonil regionalizmu. Nova ústava brez razvojne politiķe V razpravah o osnutku nove ústave v letih 1990 in 1991 sta se srečali dve izhodišči za institucionalizacijoregio- nalizma: z ene strani zagovarjajo po- litiķi ustanovitev upravnih enot med republiko in občirib kot protiutež republiškcmu centralizmu, z druge strani pa taisto podpirajo prostorski plancrji in urbanisti z znanim argu- mentom, da je regija osrednja kate- gorija prostorskega planiranja. Toda kljub prepričevalnosti obch pri- poročil je gravitacijsko območje epi- centrov urbanizacije kot prostor regionalne urbanizacije enako po- membna kategorija, toliko bolj, ker se prej ko siej identificira s prejšnjo in se z njo združuje v procesu dvosmerne urbanizacije, v kateri spontāno izgi- njajo razlike med mestom in vasjo. Tisto, kar mora posebno zanimati pro- storsko planiranje in urbanizem, so težnje in predlogi za drugačno uprav- no-tcritorialno delitev republike, ki naj bi bolj ustrezala demokratizmu re- formiranega političnega sistema. V razpravi o lokalni samoupravi v os- nutku nove ústave so najbolj glasni predlogi za povcčanje števila občin in za ustanovitev novega úpravno - po- litičnega telesa med njimi in republi- ko, ki naj bi brzdal njen centralizem. Spričo geoekonomskih značilnosti prostorskega in «ekološkega sistema Slovenije ne sme nobena njena delitev izpustiti z vidika komplementamosti zemlje in prostora kot dela njene cs> 100% recycled paper 100% recikliran papir v aus 100% Altpapier This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 02 Oct 2018 13:28:44 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 15/1991 naçionalne identitete, ki navsezadnje ne presega regije evropskega měřila. Metcxiologija prostorskega planiranja mora povzeti skupno induktivno in děduktivno pot: iz krajevnih skupnos- ti in občin navzgor v prostorski sistem republike in od tod navzdol do nje- govih najmanjših, a ekološko značil- nih delov. Zaradi politične in geoekonomske identitete Slovenije ostane prostor- skemu planiranju ña ravni (kon)fede- racije samo medrepubliško in med- državno sporazumevanje o resnično nedeljivih velikih naravnih in tehno- loških sistemili. Spričo procesa osa- mosvajanja republik, hkrati pa odpi- ranja v široki svet je pričakovati, dá bo prej ko siej přišlo do novih oblik mednarodnega sodelovanja tudi na področju prostorskega planiranja in urbanizma. dr. Maijan Tepina, dipi inž. arh., Ljubljana. 54 This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 02 Oct 2018 13:28:44 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms