30 (IN)VISIBLE SPORT RELIGION Abstract Sport has an important role in a modern society. Its influence is extending to the fields of other social institutions, also religion. With some of its characteristics sport is touching the religious life of human being. Now the question arises, if sport could be un- derstood as a kind of new religion. The aim of the paper is to present some of similarities between sport and religion and to point out some historical connections between the two. Key words: sport, religion, philosophy Jernej Pisk (NE)VIDNA RELIgIj A šPORTA Izvleček V sodobni družbi zavzema šport vedno pomembnejše mesto. S svojim vplivom sega celo na mesta, ki so bila nekoč v izključni domeni drugih družbenih institucij. Prek nekaterih značilnosti in lastnosti se šport dotika tudi področja človekovega življenja, ki je bilo nekdaj v domeni religije. Zato se postavlja vprašanje, ali je po- temtakem mogoče šport razumeti kot novo religijo. Prispevek se osredotoči predvsem na predstavitev ne- katerih zunanjih podobnosti med športom in religijo ter izpostavi nekaj zgodovinskih povezav med prvim in drugo. Ključne besede: šport, religija, filozofija Od razsvetljenstva naprej, še posebno pa v 20. stoletju, se je močno utrdilo prepričanje o sekularizaciji sveta, o nuj- nem upadu religioznosti kot posledici modernega napredka. A, kot ugotavljajo nekateri vodilni sociologi religije (Luck- man, 1998; Berger, 2009), je domneva, da živimo v sekulariziranem svetu, zgrešena. Berger (2009) tako zapiše, da je današnji svet, z redkimi izjemami 1 , tako silovito religiozen, kot je bil zmeraj. V nekate- rih predelih celo bolj kot nekoč. Zato je danes po Bergerjevem prepričanju pra- 1 Berger (2009) navede dve izjemi. To sta (1) Evropa – natančneje zahodno od meje, ki se je imenovala železna zavesa, in (2) mednaro- dna subkultura ljudi z visoko zahodnjaško izo- brazbo, še posebej na področju humanistike in družboslovja. vilneje govoriti o desekularizaciji sveta. Luckmann (1998) ob tem opozori na iz- vorni problem pri obravnavi sekularizaci- je, ki je v poistovetenju cerkve in religije. To pa ima za posledico močno zoženje tega, kar religija je. Zato je potrebno go- voriti o cerkveni religiji in o tisti religiji, ki je zunaj cerkva. Tradicionalna cerkveno vezana religija je sicer res bila izrinjena filozofija športa 31 na rob moderne družbe, potrebno pa se je vprašati, ali ni na mesto tradicionalne cerkvene religije v moderni družbi sto- pilo kaj drugega, kar bi prav tako lahko poimenovali religija. Med kandidate za to mesto lahko uvrsti- mo tudi šport, saj, kot bomo videli, ima vrsto značilnosti in lastnosti, ki jih sicer izvorno najdemo pri religijah. A vrnimo se še za nekaj trenutkov k pojmu religija. »Religija ima svojo podlago v temeljnem antropološkem dejstvu – v transcendira- nju biološke narave človeškega organiz- ma« (Luckmann, 1998, str. 65). Človek ne samo živi, ampak si zastavlja vprašanja o tem življenju, o smislu tega življenja. Re- ligiozni impulz, iskanje smisla, ki presega omejenost empirične izkustvenosti tega sveta, je namreč stalna lastnost člove- štva. Berger (2009) celo zapiše, da bi bila potrebna skorajda mutacija človeške vr- ste, da bi ta impulz ugasnil. Ena bistvenih značilnosti religij je torej ta, da ponujajo sisteme smisla, ki napotujejo na svet onkraj vsakdana. Če to povežemo z eno temeljnih potez moderne družbe, da namreč osebna identiteta postane v temelju zasebna stvar, pridemo do tega, da v odsotnosti 'uradnega' sistema smi- sla lahko posameznik po mili volji izbira iz široke ponudbe 'zadnjih' pomenov. Ker ti modeli niso zavezujoči, morajo med seboj tekmovati na svobodnem trgu. Je med njimi tudi šport? Je šport religija? Nekateri trdijo, da je (Prebish, 1993). Spet drugi pravijo, da ni, saj ne odgovarja na zadnja vprašanja človeka: »Čeprav nam šport lahko ponudi primere verovanja, ritualov, žrtvovanja in transcendence, pa se vse to dogaja v kontekstu, ustvarje- nem zavestno in načrtno s strani ljudi za zadovoljstvo ljudi. Znotraj tega konteksta imajo lahko pomembno vlogo naključje, sreča ali usoda; igralci in navijači lahko uporabljajo magijo 2 , da bi pridobili na- klonjenost svojih bogov. Toda šport per se nam ne more pojasniti, od kod priha- jamo, kam gremo, niti ne, kako naj tukaj živimo; šport obstaja za našo zabavo in zaposlitev, in ne da bi nas vznemirjal z vprašanji o naši usodi. To pa je prav po- sebnost religije.« (Chandler, 1992, str. 59) Vendar si danes ljudje zadnja vprašanja o naši usodi le redko postavljajo. Vse (po- 2 Magija se ustavi v tem svetu (spreminjanje življenja v tem svetu), v religiji pa gre za trans- formacijo življenja v višje oblike, za onstran- sko življenje. Izhajajoč iz tega, šport spada v magijo. trošniški sistem, mediji, država …) deluje tako, da se tega ne bi bilo potrebno spra- ševati. Spraševanje po smislu, čeprav ne nujno zadnjem smislu, smislu smrti, pa še vedno ostaja aktualno, in postavlja vpra- šanje in nalogo pred 'posvetne' religije, kot jih poimenuje Novak (1988). Mednje uvrsti tudi šport. Tudi v slovenskem prostoru ideje o špor- tu kot (sekularizirani) religiji niso neznane. Ob tem velja opozoriti predvsem na Mar- jana Rožanca, ki je nekaj esejev in odlom- kov literarnih del posvetil prav vprašanju športa. Izhajajoč iz globoke samorefleksi- je, Rožanc v športu prepozna še nekaj več. V Pervertiranem katolicizmu tako zapiše: »Naj je še tako površno, je vendarle res: nogomet – to druženje z ljudmi okrog večne Neznanke – to je moja sekularizi- rana vera. Stadion je moja sekularizirana Cerkev. Nogometna publika je moje se- kularizirano versko občestvo. Samo tu še moja duša stopi v konkreten, oprijemljiv svet, samo tu – ob tem najbolj banalnem dogodku – postane moja vera tudi tele- sna.« (Rožanc, 2009, str. 91–92) Zunanja 'liturgična' „ razsežnost sodobne- ga športa Leta 1945 je George Orwell v eseju Špor- tni duh zapisal pogosto citirano misel: »Moderni šport je prežet s sovraštvom, zavistjo, oholostjo, kršenjem pravil in sadističnim užitkom ob gledanju nasilja; skratka šport je vojna minus streljanje.« (Orwell, 1945, str. 62, v Lawrence, 2005) Res je, da se nam ob bežnem pogledu na šport v spomin najprej vtisnejo podobe iz športnega življenja, za katere se zdi, da se ujemajo s tisto razsežnostjo človeka, ki je lastna tudi živalim, namreč fizično, te- lesno tekmovanje, boj za preživetje, po- gosto ne glede na uporabljena sredstva. A daljši postanek ob športu, ki omogoča globlji vpogled v naravo športa, razkrije, da šport ni stvar 'živalskega' v človeku, pač pa tistega, kar človeka dviguje nad naravo, nad svet. Novak (1988) naredi še korak naprej in šport uvrsti med tiste člo- vekove dobrine, ki si jih je vredno želeti zaradi njih samih in ne le kot sredstva za dosego česa drugega. Šport in igra »pri- padata kraljestvu ciljev, medtem ko delo pripada kraljestvu sredstev.« (str. xii) Igra je cilj življenja, ne delo. Prisostvovati v igri, igrati se pomeni, da smo utemeljeni v 'kraljestvu cilja', prisostvovati v delu, de- lati pa pomeni biti v 'kraljestvu sredstev'. Igra je cilj, smoter sam po sebi. Delo je zgolj sredstvo. Tudi zaradi tega Novak (1988) nadalje poudarja, da šport pripada kategoriji religije, četudi »šport ni religi- ja na enak način, kot je to metodizem, prezbiterianizem ali katolicizem. Toda to niso edine vrste religije. Obstajajo tudi sekularne, civilne religije. Združene drža- ve Amerike imajo svete dokumente, ki jo vodijo in navdihujejo. To so ustava, dekla- racija neodvisnosti itd.« (str. 18) Da šport v sodobnem svetu marsikomu predstavlja osebno religijo, ugotavlja tudi Taylor (1978), ko trdi, da »mnogo Ame- ričanov opravlja 'službo božjo' v cerkvi športa. Obredi obstajajo prav za vsako osebno prepričanje, naj bo to nogomet, avtomobilske dirke, golf ali potapljanje.« (str. 58) V ameriškem duhu Novak (1988) svoj premislek o odnosu Američanov do športa posrečeno strne v misel »In sports we (should not) trust!« (str. 183). Dejansko obstaja mnogo podobnosti med športom in religijo že na zunanji, lahko bi rekli kar 'liturgični' ravni. Oba na- mreč predstavljata nekoliko ločen 'svet' znotraj celote sveta. Tako kot v svetu reli- gije tudi v svetu športa obstajajo posebni sveti kraji. Sveti kraj v religiji je lahko cer- kev ali drugi bogoslužni objekti in kraji, v športu pa športni stadion, telovadnica in podobni tekmovalni in vadbeni pro- stori. V teh 'malih svetovih', v posebnih svetih prostorih, veljajo posebna pravila, napisana, pa tudi nenapisana. Ta pravi- la predstavljajo pogoj, da neki prostor sploh lahko opravlja svojo religiozno oz. bogoslužno vlogo. V primeru religij, ki te- meljijo na judovski Postavi, ta temelj pra- vil predstavlja deset božjih zapovedi, v športu pa so pravila posameznega špor- ta tista, ki omogočajo športno dejavnost na športnem terenu. Tudi zato v primeru grobega kršenja pravil pogosto slišimo, da to ni več šport. Ob posebnem svetem prostoru imata tako religija kot tudi šport določen tudi poseben sveti čas. Čeprav religioznosti človeka ni mogoče omejiti na prostor in čas nedeljskega bogoslužja v cerkvi, pa je ta čas vendarle poseben čas, odbran od ostalega navadnega časa 'med tednom'. Podobno ima tudi šport svoj že omenje- ni sveti čas – čas športnega tekmovanja z rednim, vsakotedenskim, letnim ali štiriletnim ciklusom. To so športna tek- movanja za pokal z ligaškim sistemom 32 tekmovanja, svetovna prvenstva, olim- pijske igre ipd. Sveti čas športa je še na prav poseben način svet tudi zato, ker je nekakšen inkubator heroja, zmagoval- ca – je inkubator (pol)boga. To pa velja tudi za sveti prostor. Čeprav naj bi bil po teističnem religioznem prepričanju Bog povsod navzoč, pa obstajajo v religiji po- sebna romarska središča in svetišča. To so kraji, kjer naj bi še na prav poseben način prišlo do razodetja Boga; kjer je Bog še na prav poseben način blizu. In tako je tudi s svetimi kraji športa. Šport je sicer lahko povsod. A obstajajo tudi posebej izbrana mesta (stadioni, poligoni, smučišča, igrišča …). Športniki imajo nanje še posebej živ spomin. Tam so se borili; tam so dosegli zmago ali poraz. Tam so se morda vpisali med 'zvezde'. Tam so doživeli razodetje svojih resničnih zmožnosti, zase in za ves svet. Sveti prostori športa zato v sebi hranijo mnoge spomine, polno raznih zgodb, ki se počasi preoblikujejo v prave mitološke zgodbe velikih junakov po- sameznih tekmovanj, iz česar se napaja tudi prihodnost športa. V ta posebni prostor in čas pa nas, po- sebej v primeru velikih športnih priredi- tev, vpelje vnaprej skrbno načrtovana otvoritvena slovesnost, skupaj s častno prisego sodelujočih, posebej športnikov in sodnikov. Smisel le-te je v notranjem očiščenju ter posvetitvi vseh sodelujočih, da bodo na ta način primerno očiščeni za sodelovanje pri sledečih 'religioznih' obredih. Vmesni čas med otvoritveno in zaključno ceremonijo zapolnjujejo po- sebni sveti trenutki. Tako kot v religiji se tudi v športu v ključnih trenutkih zahteva popolno tišino, zbranost in pozornost, tudi od tistih, ki jih sicer stvar ne zanima, a so prisotni. Sveti čas športa je pomem- ben, ker so v njem še vse možnosti od- prte. Nikdar ne vemo, kaj se bo zgodilo čez minuto. Dokler čas igre ni potekel, je še vse mogoče. To od prisotnih zahteva neprestano pozornost prek posvetitve svojega časa spremljanju dogajanja na igrišču. Religija in šport predstavljata tudi eno najmočnejših skupinskih vezi med vsemi sodelujočimi na različnih ravneh. S tem je povezana tudi njuna izredna moč za oživitev skupnosti. Posebno v sodobnih zahodnih demokratičnih družbah in rela- tivni materialni blaginji, v kateri živimo, ki nas uspava z občutkom samozadostno- sti in katere posledica je, da posameznika bolj kot skrb za skupno dobro skrbi za- dovoljevanje lastnih individualnih potreb po varnosti in ugodju, je pripadnost večji skupini ljudi, ki ima moč v človeku prebu- diti tudi ogenj čustev in volje, zelo redka. Religija in šport človeka potegneta vase, v skupnost podobno razmišljujočih, in ga pri tem ne pustita hladnega. Šport je več kot le neprizadeta zabava. Šport se tiče naših življenj, ne glede na to, ali smo tek- movalci ali 'le' gledalci. Poseben sveti prostor in čas se v obeh primerih smiselno nadgradita z uporabo posebnih zunanjih znamenj. Podobno kot pri religioznem obredu se tudi udele- ženci v športu (tisti na igrišču kot tudi tisti na tribunah) oblačijo v posebna oblačila in nosijo posebne simbole. V teku doga- janja se poje posebne obredne pesmi, vzklika posebna gesla, ki, spodbujena v pravih trenutkih, pripomorejo, da doga- janje doseže vrhunec. To lahko človeka povsem potegne v dogajanje, v globoko doživljanje, vse do popolne predanost, celo do fanatizma. Vsaka religija ima svo- je fundamentaliste, tudi šport. Navijači v športu zato niso samo gledalci, tako kot udeleženec religioznega obreda ni samo gledalec ali poslušalec. Kot v religioznem obredu tudi v športu vsi udeleženci zdru- žijo svoja srca v skupnem dogajanju. Biti samo gledalec je skorajda bogokletno. Biti samo gledalec ali poslušalec pomeni biti tam zaradi takšne ali drugačne zaba- ve, kratkočasnosti. Toda šport in religija zadevata ljudi in njihova življenja precej globlje in trajnejše kot zgolj neka zabava. »Verniki v šport ne gredo na športno tek- movanje zato, da bi se zabavali; zato mor- da hodijo v gledališče, ne pa na športno igrišče« (Novak, 1988, str. 24). Za zabavo obstajajo manj notranje utrujajoči načini. Športa ne gledamo iz istega razloga, kot gledamo druge oddaje na TV – zaradi zabave. Rezultat tekme človeka namreč močno zadeva. Še potem, ko je tekme konec, nas preplavljajo čustva. Še ure ali celo dneve potem se veselimo ali si be- limo glavo z neverjetnimi zapravljenimi priložnostmi. Nogomet, košarka, hokej … niso zabava. So veliko pomembnejši. Zato obstaja očitna razlika med pasivni- mi gledalci TV, ki se zabavajo, in aktivni- mi športnimi navijači. Če bi bil šport zgolj zabava, zakaj bi se ukvarjali z raznimi problemi in prevarami v športu? Zakaj bi se neprijetno počutili ob razkritju raznih dopinških škandalov, ko pa naj bi bila vse le igra za zabavo? Zato tudi športniki niso zgolj igralci, zabavljači. Njihova vloga je veliko pomembnejša. So napol bogovi, idoli. Ljudje se z njimi identificirajo. Njiho- vi uspehi povzročajo prave navale vese- lja in navdušenja, življenje pa se naenkrat zazdi lepo in svetlo. Porazi, na drugi stra- ni, vodijo v žalost in malodušje. Tako religiozni verniki kot privrženci špor- tu v to vlagajo veliko svojega prostega časa, energije in tudi denarja, a je to na- vsezadnje povsem razumno početje, saj tako religija kot tudi šport močno prispe- vata h kakovosti in osmislitvi človekovega življenja. Prav ponujanje smisla je univer- zalni temelj, ki omogoča primerjavo in razumevanje vsake religije (Juhant, 2000). Vsak človek se mora večkrat spopasti z neuspehi. Lahko bi rekli, da so neuspehi sestavni del človekovega vsakodnevne- ga življenja, so pa tudi del religioznega in športnega življenja. Ob tem tako religija kot tudi šport ob soočenju z neuspehom človeku ponujata pomoč; vedno znova dajeta drugo možnost, možnost novega začetka in spodbujata, da človek ne bi nikdar obupal, ne glede na to, da se neu- spehi morda pogosto ponavljajo. »Danes s(m)o sicer igrali slabo in izgubili, a jutri je nov dan in nova tekma – jutri bo bolje. Jutri bo sreča na naši strani.« Prav v tem se kaže še ena, prav posebna skupna značilnost religioznega in špor- tnega življenja: obe se dogajata v ozra- čju brez trdne gotovosti. Zato obe od navzočih zahtevata močno vero, upanje, tudi ljubezen. Niti v športu niti v religiji ni nikdar mogoče doseči popolne, vnaprej preračunane (tehnične) gotovosti o pri- hodnjih dogodkih. Prihodnosti ni mogo- če popolnoma obvladati, ni v naših rokah. Zato šport ni za 'konzervativne finančne svetovalce', ki si želijo gotovosti. V športu se dogaja to, kar Caputo (2006) dobro iz- razi s pojmom absolutne prihodnosti. To je prihodnost, na katero nimamo vpliva; ki se zgodi neodvisno od nas. V tehnizi- ranem svetu, kjer se poskuša potek člo- veškega življenja vnaprej predvideti in iz njega čim bolj izključiti vse negotovosti, šport (kot tudi religija) ponuja možnost izhoda – možnost svobodnega življenja, možnost sveta brez vnaprej določenega poteka dogodkov. Brez vnaprej znanih posledic za določeno dejanje. Zato sta šport in religija za tiste, ki si upa- jo tvegati – za zaljubljence. Svet brez ljubezni je svet togih pogodb in neizpro- snih dolžnosti, svet, v katerem vse vodijo pravniki. To je po Caputu (2006) priho- dnja sedanjost ali relativna prihodnost – filozofija športa 33 prihodnost, ki jo načrtujemo in za katero trdo delamo. Absolutna prihodnost pa je prihodnost, ki nas bo presenetila, ki ni v naših močeh, da bi jo načrtovali. To je področje, kjer se stvari ne ravnajo po na- šem vedenju ali naši volji, tu nimamo av- toritete. Zato pa, če si človek želi varnosti, šport ali religija zanj nista primerna. Prav negotovost in presenečenja pa življenju dajo posebno vrednost, poseben okus in smisel. Takšno življenje ni dolgočasno, ima poseben smisel in ga je vredno žive- ti. Zato bi o športu lahko razmišljali tudi kot o sodobni, postmoderni »religiji brez religije« (Caputo, 2006, str. 2). Temeljna ideja takšne postmoderne religije naj bi namreč ne bila v podrejanju togim pravi- lom, pač pa v 'nori' ljubezni, v predanosti. Brez ljubezni, brez predanosti, brez upa- nja pa ni športa. Vse to kaže na religiozno razsežnost športa. A vse to niso nove ideje. Že za antič- ne Grke so bila športna tekmovanja v svojem bistvu religiozne prireditve, pravzaprav bogoslužja v čast njihovim bogovom. Antične olimpijske igre so tako bile v čast bogu Zevsu. Celo ob po- grebnih slovesnostih so prirejali športna tekmovanja. 3 Z religijo povezana je bila tudi uvedba športa v javne šole. Sredi 19. stoletja sta v Angliji Charles Kingsley (1819–1875) in Thomas Huges (1822– 1896) začela z doktrino 'mišičastega kr- ščanstva'. Šport je tako postal sredstvo za duhovni, moralni in telesni razvoj fantov. Kot ugotavljata Mechikoff in Estes (1998), mišičasto krščanstvo predstavlja enega najpomembnejših dejavnikov za razvoj športa in telesne vadbe v sodobnih iz- obraževalnih sistemih. Oblikovati šport kot religijo pa je bila, ne nazadnje, tudi ena od osnovnih idej pobudnika začetka olimpijskih iger moderne dobe, barona Pierra de Coubertina. Pierre de Couber- tin (1863–1937), sicer krščansko vzgojen, je v svojih razmišljanjih za dosego miru na svetu sodeloval celo s papežem Pijem X. Prepričan je bil, da mednarodne špor- tne igre lahko izboljšajo mir, bratstvo in razumevanje med narodi, obenem pa se je zavedal moči, ki jo v sebi skriva religija. Da bi dosegel postavljene cilje, si je tudi olimpizem zamislil kot religijo. Ideja o religio athletae, 'religiji športnikov', je bila osrednjega pomena za oživitev olimpij- skih iger (Parry, 2007). Coubertin zapiše, da je »glavna značilnost antičnega in no- 3 V 23. knjigi Homerjeve Iliade tako Ahil priredi pogrebna športna tekmovanja v čast Patro- klu, ki je umrl v boju. vodobnega olimpizma v tem, da pred- stavlja religijo«. In naprej: »Zame je šport religija s cerkvami, dogmami in kulti. Še več, z religioznim čustvovanjem.« (Cou- bertin 1931, v Lenk 1979) Kljub temu je potrebno biti pozoren na nekoliko drugačno Coubertinovo razu- mevanje pojma religioznega od sicer običajno sprejetega. Coubertin je reli- gijo razumel širše, njen pomen pa je bil predvsem v utrditvi moralne razsežnosti športa. Olimpijske vrednote so povsem sekularne: svoboda, poštenost, prijatelj- stvo in mir, vendar dodatno podprte z močjo religije. Zato olimpizem omogoča posameznim športnikom, ne glede na njihovo religiozno pripadnost, veroizpo- ved ali ideologijo, da živijo in delujejo v skladu s svojimi religioznimi prepričanji, kot kristjani, muslimani, budisti, judi ali kaj drugega. Olimpizem jim ne more zavzeti tega mesta. Ker Coubertin ni vi- del olimpizma kot religije v formalnem pomenu, pač pa kot moralno in duhov- no gibanje, v prizadevanju za dosego človeške izvrstnosti, je mogoče v olim- pizmu prepoznati nastavke, značilne za sodobne, postmoderne religije, kot smo jih opredelili v uvodu. Ne nazadnje ima tudi olimpijski moto »hitreje, močneje, višje!« religiozne kore- nine. Coubertinu ga je namreč predlagal francoski dominikanski pater Henri Di- don, leta 1891, torej pet let pred prvimi olimpijskimi igrami moderne dobe v Atenah. Literatura „ Berger, L. P. (2009). Desekularizacija sveta: 1. globalni pregled. V: Tretji dan, 49(1/2), 3–14. Caputo, J. D. (2001). 2. On religion. London: Rou- tledge. Chandler, J. M. (1992). Sport is not a religion. 3. V: Hoffman, S. J. (ur.). Sport and religion. (str. 55–62). Champaign: Human Kinetics. Juhant, J. (2000). Antropološki problemi štu- 4. dija religije danes. V: Juhant, J. (ur.). Kaj po- meni religija za človeka: znanstvena podoba religije. Ljubljana: Družina. Lawrence, I. (2005). The emergence of “sport 5. and spirituality” in popular culture. The Sport Journal, 2(8). Pridobljeno 15. 11. 2009 s http:// www.thesportjournal.org/article/emergen- ce-sport-and-spirituality-popular-culture. Lenk, H. (1979). 6. Social philosophy of athletics, Champaign: Stipes Publishing Company. Luckman. T. (1998). 7. Nevidna religija. Ljubljana: Krtina. Mechikoff, R. A., Estes, S. G. (2002). 8. A history and philosophy of sport and physical educa- tion: From ancient civilisations to the modern world, 3rd edition. London: McGraw-Hill. Parry, J. (2007). The religio athletae, Olym- 9. pism and peace. V: Parry, J. (ur.). Sport and Spirituality. An introduction. (str. 201–214). London: Routledge. Prebish, C. S. (ur.). (1993). 10. Religion and sport: the meeting of sacred and profane. Westport: Greenwoos Press. Rožanc, M. (2009). Pervertirani katolicizem. 11. V: Rožanc, M. Maša dvajsetega stoletja. (str. 79–92). Ljubljana: Študentska založba. Taylor, C. A. (1978). Sports spectacular: the 12. social ritual of power. V: Quest 30, 58. Jernej Pisk e-naslov: jernej.pisk@gmail.com