SLOVENSKA ZEMLJA Glasilo slovenske kmečko - delavske politike Za konzorcij: izdajatelj in urednik Kreutzer Pavel, Ljubljana, Trnovski pristan 14 Štev. čekovnega računa 16.782. Tisk Delniške tiskarne d. d. (Predstavnik F. Pintar) Izhaja vsak četrtek. Naročnina letno 40 din, polletno 20 din, četrtletno 10 din Za kmete in delavce naročnina letno 32 din, polletno 16 din, četrtletno 8 din. Štev.17 Ljubljana, dne 27. Junija 1940 Leto III. Ljubljana, dne 26. junija 1940. Vojaški polomi demokratičnih meščanskih držav Zapadne Evrope so izzvali očitke na te države, hkrati pa tudi na demokracijo samo, češ da demokratično vladana država niti sama sebe ne more braniti. Očitkov, da so bile te države premalo pripravljene na vojno, seveda ni mogoče ovreči, ker so ti očitki zasluženi. Napačno in za nas Slovence nad vse škodljivo pa je, če pri tem zvračamo kaj krivde na demokracijo samo. Kar so v teh državah zaradi zaslepljenosti, politične kratkovidnosti, lahkovernosti, napačne preračunljivosti ali lenobe in nesposobnosti zakrivili predstavniki ljudstva, je :-’golj osebna krivda teh predstavnikov in krivda politično lenega in narodno premalo zavednega ljudstva, nikakor pa ne krivda demokracije kot političnega sestava. To moramo poudariti navzlic neizpodbitni resnici, da so diktatorske države dandanes na vojno bolje pripravljene in pri vojskovanju uspešnejše, čeprav niso imele na razpolago takih zlatih zakladov kakor nekatere demokratične velesile. Kakor je pri demokratičnih državah polom osebna krivda posameznikov, tako je pri diktatorskih državah sedanji uspeh le osebna zasluga posameznikov, ki so umeli ljudstvo prisiliti, da je izvršilo to, kar so oni hoteli. Sposobnejši predstavniki bolj zavednega in politično delovnega ljudstva v demokratični državi bi želi danes lahko iste ali še večje uspehe kakor diktatorji, ker sam demokratični politični sestav ne bi nikogar oviral pri izvršitvi tega, kar je varnost države zahtevala. Ne smemo pozabiti, da je v zapadnih evropskih državah gospodarilo kapitalistično meščanstvo, ki je združevalo pojm demokracije s pojmom prostega gospodarstva in čim večje osebne svobode. V začetku meščanske demokracije je bilo to tudi čisto v redu, kajti tehnični napredek je zahteval zasebnega kapitalista tedaj, ko je bilo treba graditi bro-dovje, železnice, rudniške naprave, tovarne itd., a države in politične združbe v državi še niso razpolagale in tudi še niso mogle razpolagati s takimi sredstvi, kakor dandanes. Danes je brez posebnega dokazovanja slehernemu politično mislečemu človeku jasno, da se je popolnoma prosto gospodarstvo preživelo in preživel tudi pojm demokratične svobode, ki je v nekaterih demokratičnih državah tolikšna, da te države niti obvezne vojaške dolžnosti ne poznajo. Zavedati se moramo, da je demokracija kot politični sestav nekaj, kar se v bistvu ne spreminja, medtem ko so oblike gospodarstva, načini brambe države, zasebna lastnina, osebna svoboda itd. družbeni pojavi, ki iim določajo obliko dobe in razmere in ki zaradi tega niso edino v tej ali oni oblik v skladu z demokratičnim političnim sestavom. Če je meščanstvo svoj čas pod pojmom demokracije razumelo hkrati tudi prosto kapitalistično gospodarstvo, popolno nedotakljivost zasebne lastnine itd., je bila ta zmota v pojmovanju le svoj čas razumljiva in opravičljiva. Nikakor pa ni več opravičljiva danes, ko morata tako pri nas kakor v drugih državah postati nosilca politične volje in oblasti kmet Kmečko • delavska politika VIII. Splošna delovna dolžnost in obveznost v demokratični kmečko- delavski državi Danes je človeštvo razdeljeno na dva tabora. Prvemu je namen vsega človeškega prizadevanja zbiranje kapitala in z njim združeni brezdelni dohodki, človek in človeško delo pa le sredstvo za dosego tega namena. Ta tabor ima danes v večini držav odločilno besedo in politično veljavo. V drugem taboru pa smo zbrani vsi, ki pravimo: izvir in namen vsega gospodarskega in političnega prizadevanja naj postane človek, njegovo telesno ali umsko delo bodi merilo vrednosti vseh dobrin, kapital in premoženje pa le sredstvo za dosego blaginje in omike skupnosti. V današnji meščanski demokraciji določa vrednost dela in proizvodov denar, to se pravi: cena se izoblikuje vsled proste tekme povpraševanja in ponudbe. V demokratični kmečko-delavski državi mora cene določevati vrednotenje človeškega dela in mora skupnost s primerno organizacijo dela in gospodarstva ter z zakonito določitvijo plač za delo in cen ?a nekatere najvažnejše izdelke in pridelke čim bolj izločiti vpliv povpraševanja in ponudbe, ker je ta vpliv pri sedanjem prostem gospodarstvu večinoma le v škodo delovnega ljudstva. Namen zasebnega in javnega gospodarstva v demokratični kmečko-delavski državi je preskrba človeka vrednega življenja slehernemu, ki opravlja kako za skupnost potrebno in koristno delo. Zato pa mora tako delo postati dolžnost in celo obveznost državljana, kateremu mora pa država priznati in dati tudi pravico do takega dela. Preprosto povedano, kdor je za delo sposoben, ne sme ostati brez dela in kdor dela, ne sme biti lačen in strgan. Uzakonitev delovne dolžnosti in obveznosti je v resnici le nadaljevanje omejitve zasebne lastnine in hkrati prispevek posameznika h koristim skupnosti. Dandanes se lahko delu ogne, kdor ima denar, oziroma premoženje. V demokratični kmečko-delavski državi to ne bo mogoče, ker se bo moral vsak delazmožen državljan ne glede na svoje premoženje baviti s kakim delom, ki mu je skupnost. priznala koristnost. Dokler bo to delo opravljal in zanj prejemal sredstva za preživljanje, pa bo moral seveda tudi ne glede na svoje premoženje plačevati davke in prispevke za svoje socialno zavarovanje Ureditev dela in delovnih odnosov je danes najnujnejša zadeva človeške družbe. Ta zadeva ne trpi več odlašanja in demokratične meščanske države so danes v najhujših stiskah ravno zaradi tega, ker dela in delovnih odnosov v svoji državi niso pravi čas uredile. Danes lahko trdimo, da bo prepadla sleherna država — in naj bo njen politični sestav kakršen koli — če ne bo uredila v svojih mejah dela in delovnih odnosov. Ureditev dela in delovnih odnosov v čoveški družbi danes sploh ne more biti več posebnost tega ali onega političnega sestava, ker je ta zadeva tako splošno nujna, kakor n. pr. vojaška obveznost, ki je lahko enaka v najbolj samodrški kakor v najbolj demokratični državi. Vsak državljan demokratične kmeč-ko-delavske države se bo moral torej ‘preživljati z lastnim delom, moral bo pa tudi del svojega dela žrtvovati skupnosti. Če smo spoznali, da ustvarja za življenje potrebne dobrine delo in ne sam denar, pridemo tudi do edino pravilnega zaključka, da bo demokratična kmečko-delavska država samo z obvezno uvedbo splošne delovne dolžnosti lahko izvršila naloge, katere ji nalagajo potrebe države, družbe in posameznika. Sedanji gospodarski in družbeni red je krivičen, ker škoduje tako posamezniku kakor skupnosti ter "koristi le maloštevilnim. V današnji družbi odloča o usodi delovnega ljudstva in njegovih življenjskih pogojih kapital, to je denar in proizvodna sredstva, s katerimi skoraj brez nadzorstva in omejitev razpolagajo posamezniki, v demokratični kmečko-de-lavski državi pa bo denar ^amo sredstvo za pravičnejšo razdelitev dobrin na podlagi dejanskega in iz dela izvirajočega zaslužka, a vsa proizvodna sredstva morajo služiti delovni skupnosti ter morajo biti podvržena njnemu nadzorstvu in zakonitim omejitvam. Ker torej v demokratični kmečko-delavski državi ne bo ljudi, ki bi državi mogli odrajtovati visoke davke, bo država tudi uzakonila splošno ob- in delavec, in ko so potrebe in zahteve državljanske skupnosti čisto drugačne kakor so bile nekdaj. Demokratična kmečko-delavska država torej ni nič manj demokratična, če ima vezano in načrtno gospodarstvo, omejeno zasebno lastnino, poleg vojaške obveznosti še delovno obveznost in namesto osemurnega morda deseturni delovnik, ker so vse to le stvari, ki jih nujno zahtevajo naša doba in naše razmere, in brez ureditve teh stvari ni mogoče zavarovati koristi skupnosti in ustreči poglavitnim človečnostim in življenjskim potrebam poedinca. Ne smemo torej mešati pojmov, kajti bolj kakor kdajkoli je danes potrebno, da ločimo bistvo, ki je trajno, od vsega drugega, kar je samo časovno pogojeno in spremenljivo. Bistvo demokracije je tudi pri drugačnem družbenem redu ohranjeno s tem, da se vse omejitve in načrti gospodarstva itd. izdelujejo in izvršujejo z odobravanjem in s sodelovanjem ljudstva in za namene, ki služijo res koristim večine ljudstva. To večino imata v demokratični kmečko-delavski državi seveda kmet in delavec in zato demokracija kot politični sestav ne more nikoli prepasti, temveč se more in mora le iz meščanske demokracije povzdigniti na višjo stopnjo kmečko-delavske demokracije — delovnega ljudstva. J. R. vezno delovno dolžnost v korist skupnosti, ki bo trajala določeno dobo in kateri se nihče ne bo mogel izogniti z denarnim odkupom. Splošni in obvezni delovni dolžnosti v koi’ist skupnosti ne bodo obvezani samo starčki, bolniki in otroci. Za gospodarski napredek našega podeželja in ustanovitev potrebnih socialno-kulturnih, zdravstvenih in ostalih družbi potrebnih ustanov bo morala kmečko-delavska država izvesti mnoga in velika javna dela v okviru določenega gospodarskega načrta. Regulirati bo treba naše reke, uravnati hudournike, napraviti mostove, osušiti močvirja, izboljšati zanemarjena zemljišča, spopolniti prometne zveze, zidati bolnišnice, otroške domove, domove za onemogle itd. Za izvršitev vseh teh velikih del bo država pritegnila k delu vse zdrave, delazmožne in polnoletne državljane in državljanke. Razlikovati moramo torej med splošno delovno dolžnostjo, ki bo slehernega za delo sposobnega državljana obvezala, da bo toliko in toliko let opravljal kak za skupnost koristen poklic ter si tako zaslužil svoj vsakdanji kruh in od zaslužka plačeval davke in socialna zavarovanja ter med kratkotrajno delovno obveznostjo državljana v korist države, dežele in občine. Oboje, splošna delovna dolžnost in splošna delovna obveznost v korist skupnosti pa zahtevata predvsem smotrno razdelitev dela po gospodarskem načrtu, ki je danes tudi neizogibna zahteva časa. Ta razdelitev je pri delovni obveznosti bolj enostavna, ker bo delovna obveznost — enako kakor vojaška obveznost — zadevala le mlajše zdrave ljudi, ki morajo biti za vsako preprosto telesno delo sposobni in ker bodo javna dela, ki jih bodo izvajale država, dežela in občine, že v gospodarskem načrtu točno določena. Kakor smo že omenili, pa je splošna delovna dolžnost tesno zvezana z državljanovo pravico do dela. Zato se mora zakonita ureditev delovne dolžnosti ozirati tako na sposobnosti državljana, kakor tudi na poti-ebe skupnosti, za kar je gospodarski načrt neobhodno potreben. Gospodarski načrt mora točno določiti, katere gospodarske panoge so skupnosti v korist in se morajo pospeševati, katere pa je treba omejiti ali sploh izločiti po načelu smotrnega in družbi koristnega gospodarstva. Temu primerno bo morala demokratična kmečko-delavska država tudi uravnati šolstvo, o čemer bomo poročali v enem prihodnjih sestavkov. Gospodarstvo meščanske demokratične države, ki temelji na kapitalu, bo demokratična kmečko-delavska država nadomestila z gospodarstvom, ki bo temeljilo na delu. Zato moramo gospodarstvo spremeniti tako, da bo dajalo vsem ljudem delo in človeka vreden obstoj. Uzakonitev splošne delovne dolžnosti in obveznosti je ena izmed največjih presnov (reform), ki jih mora demo- Kapitulacija Francije To, kar je človek najmanj pričakoval., se je zgodilo. Francija je popolnoma kapitulirala pred nemško vojaško premočjo. Izredne razmere, v katerih se nahajamo, nam narekujejo, da se omejimo samo na uradna poročila. Vojaške napake in nedo-statke francoske oborožene sile obravnava poseben sestavek. Zato hočemo v tem sestavku podati samo zgoščeno poročilo o politično važnejših dogodkih, ki so Francijo prisilili k 13. t. m. je nemška vojska predrla že skoraj do Pariza in zavzeli so mesta Rouen in Reims, znana iz prejšnje svetovne vojne. Nemci so bili od francoske prestolnice Pariza oddaljeni samo še dvajset kilometrov. Čeprav so Francozi prvotno razglasili, da bodo Pariz branili do skrajnih moči, so se slednjič vendar odločili, da bodo Pariz prepustili brez obrambe. Da bodo naši somišljeniki razumeli vso težino položaja, v katerem se je že tedaj nahajal francoski narod, naj jim v glavnem sporočimo poslanico, ki jo je predsednik francoske republike Reynaud poslal pred-sedniku ameriških Združenih držav Rooseveltu že v ponedeljek dne 10. junija 1940. V uvodu se Reynaud zahvaljuje za izdatno pomoč zaveznikom. Nato pa pravi: <Že šest dni in šest noči se naše divizije bojujejo brez vsake ure oddiha proti so\ raž-niku, ki razpolaga z ogromno premočjo v moštvu in materialu. Sovražnik je pred samimi vrati Pariza. Borili se bomo pred Parizom in za Parizom. Zatekli se bomo, če bo potrebno, v katero izmed svojih provinc in če to ne bo pomagalo, se bomo izselili v severno Afriko ali v naše kolonije v Ameriki. Vsa vlada je že zapustila Pariz. Sam se pravkar priprai-ljam, da grem k armadi, da jo vzpodbudim k borbi z vsemi silami, ki je ne bomo opustili. Prosim vas, da vse to poveste narodu Zedinjenih držav. Povejte mu tudi, da smo pripravljeni žrtvovati se v svojem boju za svobodne ljudi. Naslavljam svoj klic v uri, ko je nova velika diktatura (Italija) zadala Franciji udarec — v hrbet* V nadaljnjem svojem govoru prosi predsednik francoske republike še za izdatnejšo pomoč in končuje svoj govor z naslednjimi besedami: «Mir, svoboda in varnost 90 % ljudi na svetu sta ogrožena od ostalih 10 %■ Vsi, ki verujejo v mednarodni red in zakonitost, morajo nekaj storiti, da ne bo prevladala volja Ura je prišla za 90 % svobodnih ljudi, da se združijo proti smrtni nevarnosti, ki nas vse ograža. Zaupam v solidarnost ameriškega naroda v borbi za življenje, v kateri se bore zavezniki, ne samo za svojo varnost, temveč tudi za varnost ameriške demokracije.* V petek dne 13. junija so Nemci že vkorakali v Pariz, ki ga je francoska vlada razglasila za odprto mesto, ki se ne bo branilo. Predsednik francoske vlade Reynaud je imel ta dan govor po radiju, v katerem je poslednjič prosil Roosevelta za pomoč, češ da je Francija izgubila bitko in da jo morejo rešiti samo roji letal, ki naj prilete z druge strani oceana '£(tr V soboto dne 14, junija se je francoska vlada preselila iz Toursa v Bordeaux v južni Franciji, medtem ko so Nemci vedno globlje predirali v osrčje Francije, in tudi že na več mestih zavzeli postojanke v Magino-tovi obrambni črti. Predsednik ameriških Združenih držav Roosevelt je izjavil z ozirom na poslanico predsednika francoske vlade, da bo Amerika nudila zaveznikom čim 'izdatnejši in čim hitrejšo pomoč. V noči od sobote na nedeljo, to je 16. junija, je dosedanja francoska vlada podala predsedniku francoske republike Lebrunu ostavko in novo vlado je sestavil maršal Petain, ki je kratična kmečko-delavska država izvesti, če hoče biti vredna svojega imena, kajti temeljni nosilec vsega narodnega, gospodarskega in političnega življenja more biti edinole in samo delovni človek — ročni in umski, Kreutzer Pavel pritegnil v vlado kot ministra narodne obrambe generala Weyganda in kot mornariškega ministra odmirala Darlana. Novi francoski ministrski predsednik maršal Petain je imel v ponedeljek dne 17. junija govor po radiu, v katerem je francoskemu narodu sporočil naslednje: »Na poziv predsednika republike sem prevzel z današnjim dnem vodstvo francoske vlade in občudovanja vredne francoske armade, ki je, zvesta največjim tradicijam Francije, vodila boj proti sovražniku, nad-močnemu tako v orožju kakor tudi po številu ... S težkim srcem moram povedati, da moramo prenehati z vojevanjem. Ponoči sem poslal nemški vladi poslanico, v kateri sem vprašal, če je mogoče najti časten način med vojaki, da nehamo sovražnosti...* V torek dne 18. junija sta se v Mo-nakovem v Nemčiji sestala nemški kancler Hitler in predsednik italijanske vlade Mussolini, da preučita francosko ponudbo o kapitulaciji, oziroma o premirju. Med tem časom pa se boji med francoskimi in nemškimi četami še vedno nadaljujejo in Nemci zavzemajo trdnjavo za trdnjavo, mesto za mestom in predirajo vedno globlje v osrčje Francije. V četrtek dne 20. junija je francoski ministrski predsednik maršal Petain sporočil po radiu francoskemu narodu naslednje: »Odločil sem se, da prosim za premirje, ker je tako zahteval vojaški položaj. Upali smo, da se bo francoska armada lahko upirala ob Sommi in Aisni. General Weygand je izvedel novo razporeditev čet in njegovo ime samo je obljubljalo zmago. Toda ta obrambna črta , je morala pod silnim sovražnim pritiskom popustiti. Že od 13. junija dalje je bilo jasno, da bo prošnja za premirje neizogibna. Ta udarec je presenetil mnoge Francoze, ki se spominjajo slavnih uspehov prejšnje vojne. Vzroki našega poraza so naslednji: V maju leta 1917. smo imeli še tri in četrt miljona mož pod orožjem, kljub trem letom vojne. Na predvečer zadnje bitke v sedanji vojni smo imeli na razpolago pol milijona vojakov manj. Razen tega je bilo 1918. leta v Franciji mnogo več angleških čet, ne glede na to, da so se na naši strani bojevali Italijani in Američani. Naša slabost, kar zadeva vojni material, je bila sedaj nasproti sovražniku še večja nego pomanjkanje vojakov. Nismo več tako močni, kakor pred dvaindvajsetimi leti in imeli smo premalo prijateljev. Premalo vojakov, premalo orožja, premalo zaveznikov, to so vzroki našega poraza. Ko smo zmagali v zadnji vojni, je prevladal duh veselja nad duhom žrtev med Francozi. Danes pa je nesreča tu. Bil sem z vami v dneh slave in ostal bom z vami kot predsednik vlade tudi v sedanjih temnih dneh. Ostanite trdni! Boj se še nadaljuje, boj za Francijo ter za zemljo njenih sinov.* V četrtek dne 20. junija je francoska vlada ponudila premirje tudi italijanski vladi. Posredovalec med francosko vlado na eni strani ter nemško in italijansko vlado na drugi strani je bil predsednik Španije, general Franko, ki je osebni prijatelj predsednika francoske vlade maršala Petaina. V petek dne 21. junija se je francoska delegacija pod vodstvom generala Huntzinger ja sestala z nemškimi delegati, ki jih je vodil general Kei-tel. Razgovori za premirje so bili v Compiegnu blizu Pariza in v istem vagonu, v katerem so zavezniki 1918. leta izročili Nemčiji pogoje za premirje. Razgovorom je spočetka prisostvoval tudi nemški kancler Hitler. Francoska delegacija je bila v stalni telefonski zvezi s svojo vlado v Bor-deauxu in se z njo posvetovala o posameznih točkah premirja. V soboto dne 22. junija ob šestih popoldne je bilo podpisano premirje. Sklenjeno je bilo, da bodo sovražnosti med obema armadama ustavljene šele šest ur potem, ko bo nemško vrhovno vodstvo prejelo od italijanske vlade sporočilo, da so Francozi tudi z Italijani sklenili premirje. Po poročilih angleške časnikarske agencije so glavni pogoji, ki jih je morala francoska vluda sprejeti, naslednji: Vse francosko vojno brodovje bo ves čas vojne med Anglijo in Nemčijo ter Italijo internirano pod nemško in italijansko kontrolo, del brodovja pa bodo Nemci porabili za zavarovanje francoske kolonijalne posesti. Nemška vojska bo zasedla vso zapadno francosko obalo ob Atlantskem oceanu ter vse francosko zemlje od črte, ki sega od švicarske meje pri Ženevi do Toursa pri Loiri. Pariz ostane do konca vojne v nemških rokah in mora Francija plačati vse stroške zasedbe. Francozi morajo razorožiti vse svoje vojaštvo, a omejeno število vojske smejo obdržati za vzdrževanje reda na zasedenem ozemlju. Francosko orožje prevzame nemška vojska, oziroma bo pod nemško kontrolo. Trgovsko ladjevje ne sme zapustiti francoskih pristanišč in mora Francija vse svoje ladjevje, ki je v tujih pristaniščih, poklicati domov. Francija mora Nemčiji izročiti se vojne ujetnike, a francoski vojni ujetniki ostanejo v Nemčiji do konca vojne. Francija ne sme dobavljati Angliji nobenega vojnega materiala. Francija mora poskrbeti za neoviran blagovni promet med njo in Nemčijo ter Italijo. Premirje velja do komca vojne, a ga Nemčija lahko razveljavi, če bi Francija kršila prevzete obveznosti. V ponedeljek dne 24. junija je francoska delegacija sklenila premirje tudi z italijansko vlado. Pogajanja so bila v bližini Rima in so francosko delegacijo prepeljali iz Francije v Italijo nemški zrakoplovi, ki so jih vodili nemški častniki. Isti dan ob devetih zvečer je nemški radio objavil naslednjo vest: »Danes v ponedeljek dne 24. junija 1940 je bil ob 19.13 nemškega poletnega časa v Rimu podpisan italijansko-franeoski sporazum o premirju. Ob 19.35 je bilo to sporočeno nemški vladi. Spričo tega je v tem trenutku stopil v veljavo tudi nemško-francoski sporazum o premirju. Zato je nemško vrhovno poveljstvo odredilo ustavitev sovražnosti proti franciji. Dne 25. junija ob 1.35 nemškega poletnega časa prenehajo na obeh straneh sovražnosti. Vojna na zapadu s Francijo je s tem končana.* Hitler je naslovil naslednji razglas nemškemu narodu: «Nemški narod! Tvoji vojaki so po komaj šestteden-ski junaški borbi končali na zapadu vojno z junaškim nasprotnikom. Njihova dejanja preidejo v zgodovino kot najslavnejša zmaga vseh časov. V globoki ponižnosti se zahvaljujemo Bogu za ujegov blagoslov. Odrejam, da se v proslavo te zmage razobesijo zastave za dobo desetih dni, sedem dni pa naj zvone vsi zvonovi v Nemčiji.* Francoska vlada je na svoji seji dne 24. junija sklenila, da bo dan 25. junija proslavljen kot dan narodnega žalovanja. Ob desetih dopoldne je bila v katedrali v Bordeauxu masa za žrtve sedanje vojne. Službi božji so prisostvovali vsi člani francoske vlade s predsednikom Francije na čelu. Ob 12. obletnici umora hrvatskih kmečkih buditeljev V znamenju podložništva in tlačanstva, lakote in pomanjkanja najpotrebnejših življenjskih dobrin se že stoletja in stoletja razvija osvobodilni boj južno-slovanskih kmetov in delavcev. Na desettisoče in deset-tisoče svojih najboljših sinov in hčera so že južno-slovanski kmečko-delavski narodi žrtvovali v boju za pravico, svobodo in človeka vredno življenje. S svojo krvjo so ustvarjali velike in močne države, s svojim znojem in žulji so jih vzdrževali in branili, plemenitašem in meščanom so zidali mogočne gradove in ponosne palače in s svojim trdim delom od jutra do mraka so skrbeli za njih udobnost in brezdelno življenje. Njim samim je primanjkovalo in še primanjkuje ovsenega kruha, pod dolgovi se šibe njih slamnate bajte, strgani in bosi delijo usodo hlapca Jerneja. Nepretrgana je zgodovina južnoslovanskih kmečkih in delavskih uporov. V prvem večjem slovenskem kmečkem uporu 1514/15. leta se je' nad 20.000 kmetov združilo v »Slovensko kmetiško zvezo* in zahtevalo vse tiste 'pravice, ki so bile zapisane v starih urbarjih in odpravo vseh novih davkov in bremen. Z mečem in ognjem je Jurij pl. Herberštajn pokončal kmečke upornike in na tisoče in tisoče kmetov je padlo v glavni bitki pri Brežicah. Hrvatsko*-sloven-ski kmečki upor pod vodstvom Matije Gubca in belokranjca Ilije Gregorčiča 1572/73. leta je zahteval še večje žrtve in samo na glavnem bojišču pri Doljni Stubici je padlo nad 5000 kmetov. Voditelja upora Matijo Gubca pa so 15. februarja 1573. leta na Markovem trgu v Zagrebu kronali z železno krono in trgali z žarečimi kleščami z njega meso ter ga naposled razčetverili. Krvavi pokolj nad 20.000 bolgarskih kmetov in njih voditeljev 1925. leta smo opisali v zadnji številki »Slovenske zemlje*. Vse to so postaje križevega pota, ki fa južno-slovanski kmet in delavec odita že stoletja, vse to je nepretrgana veriga Velikih petkov na poti do Vstajenja. To so pa tudi kažipota v boljšo bodočnost kmečko-delav-skega ljudstva, ki nenehoma terja svoje človeške in državljanske pravice in tisti položaj v človeški družbi, ki mu po njegovem številu in trdem delu tudi pripada. Južno-slovanski kmetje in delavci se dobro zavedajo, da brez žrtev ni zmage, zavedajo se besed voditelja hrvatskih kmetov Štefana Radiča: »Narod, nihče ti ne more ničesar dati, niti vzeti, ako si sam ne daš ali vzameš.* Zavedajo se svoje moči, zato se že stoletja bojujejo in nikdar ne obupajo; včasih ta zavest sicer malo popusti, a se zato čez leta tem silneje uveljavlja. S hvaležnostjo in občudovanjem se tudi slovensko kmečko-delavsko ljudstvo spominja vseh teh žrtev svojega in sosednih slovanskih narodov. Zato je prav, da se ob dvanajsti obletnici umora hrvatskih kmečkih buditeljev spomnimo tudi mi nanje. Dne 20. junija 1928. leta so v bel-grajskem parlamentu padli trije najvidnejši zastopniki Hrvatske kmečke stranke. Brez kakršnega koli povoda je nanje streljal pobesneli plačanec Puniša Račič. Pavle Radič in Jurij Basariček sta takoj mrtva obležala na parlamentarnih tleh, a Štefan Radič je na zadoblje-nih ranah umrl dne 8. avgusta 1928. leta. Nobena žrtev za lastni narod ni prevelika in zastonj in tudi ta umor hrvatskih narodnih predstavnikov je hrvatske kmečke množice še bolj utrdil v prepričanju, da je samo v slogi, odločnosti in pogumu moč in zmaga. Še tesneje so se povezali v svoji Hrvatski kmečki stranki ‘in 1935. leta dosegli svoj prvi veliki uspeh pri državnozborskih volitvah, kateremu je 1938. sledila druga in odločilna zmaga, ko so strli verige unitarizma in centralizma ter si pri-bojevali tako ureditev države, kakršno so zahtevali. Hrvatski narod je 20. junija 1928. leta žrtvoval življenje treh svojih najboljših sinov na oltar svobode, pravice in človečnosti, in njim so se pridružile nepregledne vrste žrtev hrvatskega kmečkega ljudstva v vseh letih obstoja Jugoslavije. Zato je tudi zmagal in je vreden svobode, ki jo je dosegel. Posumezniki padajo pod mečem in ognjem, narod je večen in vse večne čase časti spomin na svoje žrtve. Temu spominu se pridružujejo tudi slovenski kmetje in delavci in kličejo: Slava in večen spomin žrtvam 20.junijskega atentata! K. P. Vojni položaj V zadnjem poročilu smo že omenili, da bi utegnil biti nemški predor do Rouena nevarnejši, kakor je priznalo francosko uradno poročilo. Predor je bil res usoden, kajti francoska vojska se ni mogla niti več ustaviti ob Seini in Marni. Nemška vojska je že 14. junija dopoldne vkorakala v Pariz, ki so ga Francozi brez boja zapustili in francoska vojska se je povsod začela umikati pred sovražnikom, ki je njeno strnjeno črto na več krajih prebil. 16. junija je Revnaudova vlada ostopila in nova vlada maršala Petaina je takoj ponudila premirje, katero je bilo z Nemčijo sklenjeno 22. junija, z Italijo pa dne 24. junija, nakar so bile 25. junija, 35 minut po polnoči, sovražnosti med temi državami ustavljene. Zgodovino kapitulacije Franci je objavljamo na drugem mestu. O vojaških vzrokih tega velikega poraza nekdaj najmočnejše evropske velesile pa moremo reči le to, kar zmerom ponavljamo: duh je, ki zmaguje in slaboten duh podleže sili. Vsa čast francoskemu vojaku, ki se je vojskoval enako hrabro kakor poljski. Tista plast francoskega naroda, ki je odločevala o usodi francoske države, pa očitno ni bila dovolj delovna, požrtvovalna in hrabra in brez teh lastnosti v odločilnih trenutkih narodu vsa kulturnost ne hasne nič. Dobro bi bilo, če si to zapomnimo tudi Slovenci, ki se zaradi lenobe, malodušnosti in sebičnosti včasih pre-radi zavervamo v kulturnost, ne da bi pomislili, kdaj je čas kulture in kdaj je čas meča. V zadnjih letih so vojne operacije v Evropi prizadele 21 držav. Od teh je Nemčija brez boja ali v boju zasedla popolnoma ali delno Avstrijo, Češko, Gdansk, Poljsko, Dansko, Norveško, Nizozemsko, Belgijo, Luksemburg in Francijo, torej deset držav. Italija je zasedla Albanijo. Rusija dele Poljske, Finske ter Estonijo, Le-tooisko in Litvo. Madjarska je zasedla del Slovaške in Podkarpatsko Rusijo. Španija je imela državljansko vojno brez teritorialnih sprememb, Anglija je začasno zasedla Islandijo, v katero so pozneje prišle kanadske čete. Edine države, ki se jih vojna v Evropi še ni dotaknila, so: Portugalska, Švedska. Jugoslavija, Romunija, Bolgarija, Švica in Grčija, torej sedem držav proti enaindvajsetim. Vojna dejavnost, ki je povzročila tolikšne spremembe v političnem zemljepisju, pa vsega skupaj ni trajala niti toliko časa, kakor sama državljanska vojna v Španiji. Danes je položaj ta, da je Anglija, ki je povsod iskala zaveznike, da bi se vojskovali zanjo, in ki se je preveč zanašala na uspeh blokade, ostala sama in ima proti sebi vso vojno silo Nemčije in Italije. Ta sila je na kopnem in v zraku velika, pa tudi na Sredozemskem morju upoštevanja vredna. Sovražnici Anglije imata zdaj na razpolago švedsko železo, romunski petrolej in še marsikaj, da vojno lahko nadaljujeta. Anglija se bo morala torej resno vojskovati, kakor se ni v svoji zgodovini d ozda j še nikoli in njena usoda je odvisna od odločitve obeh Amerik. Po končani vojni v Franciji se Nemčija in Italija s vojo silo obrneta lahko kamor hočeta, kajti povsod bosta zadeli tudi — Anglijo. Dogodki 4- Francoski imperij razdeljen v dva dela. Takoj, ko je bilo uradno objavljeno premirje med Francijo in Nemčijo ter Italijo, je imel francoski general De Gaulle v londonskem radiu govor, v katerem je dejal: «Vlada v Bordeauxu je sprejela pogoje za premirje, ki pomenijo kapitulacijo. Vdaja je bila podpisana prej, nego so bila izčrpana vsa sredstva za odpor. Ta sredstva so izročena sovražniku, ki jih bo uporabil proti našim zaveznikom. Uporabil bo [»roti zaveznikom naše orožje, naša etala, naše ladje in naše zlato, la vdaja je suženjstvo.* Nato je bila v francoščini prebrana naslednja izjava: «Vlada Nj. Veličanstva smatra, da pogoji za premirje, ki so bili podpisani in s katerimi so prekršeni sporazumi, ki so bili svečano sklenjeni med zavezniškima vladama, popolnoma podrejajo vlado v Bordeauxu sovražniku ter ji jemljejo vso svobodo in vse pravice francoskih državljanov Z oirom na to izjavlja vlada Nj. Veličanstva, da vlade v Bordeauxu ne more smatrati za vlado neodvisne države. Vlada Nj. Veličanstva jemlje na znanje predlog o ustanovitvi začasnega francoskega narodnega odbora, ki predstavlja neodvisne P’ran-coze, kateri so pripravljeni nadaljevati vojno ob izpolnjevanju mednarodnih obveznosti Francije.» V Londonu je bil torej ustanovljen Francoski narodni odbor, ki se je odločil, da bo nadaljeval vojno z Nemčijo in opravljal vso upravno oblast nad francosko kolonialno posestjo ter imel vrhovno oblast nad vsemi francoskimi oboroženimi silami izven Francije. Kakor poročajo angleški listi, so se tudi predstavniki francoskih kolonij izjavili, da bodo nadaljevali svoj odpor proti Nemčiji in Italiji. Francoska vlada v Bordeauxu je generala De Gaulla degradirala. Francoski narodni odbor v< Londonu razpolaga s precejšnjo oboroženo silo, ker je del francoskega brodovja ušel iz francoskih pristanišč in se za- po svetu tekel v Anglijo, enako tudi velik del francoskega letastva in vojaštva. V zvezi s tem je tudi angleški veleposlanik pri francoski vladi v Bor-deauxu Campbell zapustil Bordeaux in z vsem osebjem poslaništva odpotoval v London. Kakor poročajo, bo tudi bivši ministrski predsednik Rey-naud vstopil v novoustanovljeni Francoski narodni odbor, ki namerava nekje v francoskih kolonijah osnovati legalno francosko vlado, ki bo nadaljevala boj z Nemčijo in Italijo na strani Anglije. + Angleški ministrski predsednik Churchill je po sklenitvi premirja med Francijo ter Nemčijo in Italijo podal naslednjo izjavo: Britanska vlada je sprejela z bolestjo in zaprepaščenjem vest, da je francoska vlada v Bordeauxu pristala na pogoje, ki so jih ji diktirali Nemci. Britanska vlada ne more verjeti, da bi bila katera koli druga francoska vlad, svobodna neodvisna, vlada, ki bi se naslanjala na ljudstvo, mogla sprejeti takšne pogoje. Ti pogoji, če jih bodo sprejeli vsi Francozi, ne bodo dali samo Francije, pač pa tudi vse njeno cesarstvo na milost in nemilost nemško-italijanskim diktatorjem. Ne samo, da bo francoski narod podjarmljen in prisiljen delati proti svojemu zavezniku, ne samo, da bo francoska zemlja s pristankom vlade v Bordeauxu izkoriščana kot sredstvo za napad proti zavezniku, pač pa bodo tudi vsi viri francoskega imperija ter francoska mornarica prešli v sovražne roke, da bi sovražnik dosegel svoje cilje. Britanska vlada je trdno prepričana, da bo, pa naj se zgodi kar koli, mogla nadaljevati vojno brez ozira na to, kako bo potekalo vojskovanje na morju, v zraku ali na kopnem in da se bo vojskovala do konca, ki bo kronan z uspehom. In ko bo Velika Britanija zmagala, bo kljub sedanjemu koraku vlade v Bordeauxu zmagala tudi stvar francoskega naroda. Britanska zmaga je edino upanje za veličino Francije in za svobodo njenega naroda. Smeli ljudje iz ostalih držav, ki so jih Nemci podvrgli, se bore odločno v vrstah zaveznikov za svobodo. Zaradi tega britanska vlada poziva vse Francoze, ki niso pod oblastjo sovražnika, da jo podpro pri izvajanju njene naloge in da na ta način omogočijo zanesljivejši in hitrejši konec te vojne. Britanska vlada poziva vse Francoze, naj bodo zdaj kjer koli, da z vsemi sredstvi podpro prizadevanja za osvoboditev, prizadevanja, ki so ogromna, a ki bodo gotovo privedla do zmage. V imenu francoske vlade mu je odgovoril njen predsednik maršal Pe-tain še isti dan, to je dne 25. junija, ki je med drugim izjavil naslednje: Z žalostjo in bolestjo smo poslušali besede gospoda Winstona Churchilla. Razumemo njegovo bolest in skrb. Toda ne moremo brez protesta mimo njegovih besed o naši državi. Churchill je lahko razsodnik nad svojo državo, ne pa nad našo. Borili smo se junaško in branili smo čast svoje zastave. Naj Churchill ve, da smo prestali hude preizkušnje in da bomo s pogumom prenesli tudi vse nadaljnjem + Romunija postala avtoritativna država. V Romuniji je bila dne 21; t. m. objavljena uredba, ki odreja ustanovitev enotne narodne stranke, s čemer so vse dosedanje stranke razpuščene in bo v vsej državi samo ena stranka, katere predsednik bo romunski kralj sam. Vsak državni uradnik mora biti član te stranke, sicer bo odpuščen iz službe. Šef štaba Stranke naroda, minister Curadianu, je med drugim izjavil o ustanevitvi nove stranke tudi naslednje: «Najvišji zakon, ki nas mora voditi, je rešitev domovine, rešitev po junaških dejanjih. Stranka naroda, katere vodstvo je prevzel sam kralj, je činitelj, ki izvaja popolno složnost pri delu. Vsak mora razumeti, da je nad našimi brezpomembnimi osebnostmi močna domovina in narod, ki morata postati naš najvišji ideal. Totalitarna zamisel, ki predstavlja združene sile, temelji zdaj na strankinem delu. Ta zamisel bo vodila vse moralno in materialno življenje naroda. Bodimo hvaležni kralju, ki je prevzel vodstvo stranke in pojdimo za njim v strnjenih vrstah kot kompaktna masa, trdno odločeni, da delamo in da storimo svojo dolžnost.* + Državni preobrat na Estonskem. Kakor poročamo na drugem mestu, je Rusija zasedla vse tri baltiške državice, Litvo, Estonsko in Letonsko. Na Estonskem je bil 21. junija izvršen državni preobrat in se je delavstvo polastilo vladne palače in je bila sestavljena revolucionarna vlada. Delavstvo so vzpodbujali tudi predstavniki Rusije. Po poročilih švicarskih in švedskih listov je Rusija na svoji zahodni meji zbrala mnogo vojaštva, posebno motoriziranih enot, tankovskih divizij in letal. + Predsednik francoske vlade maršal Petain je imel v torek dne 25. junija govor francoskemu narodu, ki mu je med drugim sporočil tudi vzro ke francoske kapitulacije. Opozoril jih je na lahkomiselnost, kateri so se udajali zavezniki, ker so se zanašali na vse mogoče činitelje, samo ne na orožje. Vojne ni mogoče dobiti z dolarji, temveč z orožjem. Velika ovira francoske obrambe so bili tudi milijoni beguncev, ki so se v popolnem neredu premikali iz kraja v krajj Naša čast je s sklenitvijo premirja rešena, vojna je končana in bilo bi brez pomena, da jo nadaljujemo v kolonijah. Začenja se novi red in vi, ki ste se bojevali, se boste sedaj vrnili domov. Svetujem Vam vsem, da primete za delo, ker moramo obnoviti Francijo. Naš poraz je bil nasledek naše nedelavnosti in moramo sedaj dokazati, da smo sposobni tudi za delo. + Najvažnejše določbe premirja. V torek dne 25. junija je nemška poročevalska agencija objavila besedilo pogodbe o premirju med Nemčijo in Francijo in isti dan je tudi v Rimu bilo objavljeno besedilo pogodbe o premirju med Italijo in Francijo. Glavne določbe teh pogodb so naslednje: Francoska vlada ustavi boj proti nemški državi v Franciji, v vseh fran- coskih kolonijah, protektoratih in mandatnih pokrajinah ter tudi na morju. Vse francoske čete morajo takoj odložiti orožje. Nemške čete bodo imele zasedene pokrajine severne Francije. Francoske oblasti se morajo pokoravati odredbam nemške komande. Nemška vojska bo zasedla tudi francosko obalo, kolikor jo bo potrebovala za svoje vojne operacije. Francoska vojska na kopnem, na morju in v zraku se mora demobilizirati. Za izvedbo teh odredb more nemška vlada zahtevati, da se ji v celoti izroče vsi topovi, tanki, oklop-na vozila in vse strelivo. Francija mora izročiti vse načrte francoskih utrdb v zasedenem ozemlju in ozemlju, ki ga bo Nemčija še zasedla. Sporočiti mora tudi točne podatke o položenih minah na kopnem in v morju. Francoska vojna mornarica bo pod nemško in italijansko kontrolo internirana, vse ladje pa razorožene. Nemška vlada je svečano zagotovila, da nima namena uporabiti francoske mornarice v vojni proti Angliji, kakor tudi to, da nima namena polastiti se francoske mornarice, kadar se bo sklepal dokončni mir. Vse ladje, ki so izven francoskih pristanišč, mora francoska vlada pozvati nazaj. Francoska vlada bo prepovedala, da bi se francoski državljani bojevali proti Nemčiji, preprečila bo pa tudi, da bi francoski vojaki odšli iz države. Francija mora Nemčiji vrniti vse zaplenjene nemške trgovinske ladje, a francoska trgovinska mornarica do nadaljnjega ne sme odpluti iz francoskih pristanišč. Vsa letališča, letala in naprave bodo pod nemškim in italijanskim nadzorstvom. Radijske postaje v nezasedenem delu Francije prenehajo s svojimi oddajami. Francija mora zagotoviti tranzitni promet preko nezasedenega ozemlja med Italijo in Nemčijo. Stroške za vzdrževanje nemških čet na francoskem ozemlju bo nosila Francija. Vse vojne ujetnike mora Francija izročiti Nemčiji. Francoski vojni ujetniki ostanejo v Nemčiji do konca vojne. Sporazum o premirju velja do sklenitve mirovne pogodbe. Če francoska vlada prevzetih obveznosti ne bi izpolnjevala točno, lahko Nemčija odpove ta sporazum. V sporazumu med Italijo in Francijo, so najvažnejše naslednje določbe: Na francoskem ozemlju se demi-litarizira obmejni pas ležeč ob Italiji in sicer v širini 50 km. Enako v Al-žiru, Tunisu. Popolnoma se demilita-rizira vsa francoska Somalija, a Italija sme uporabljati pristanišče v Džibutiju in francoski del železniške proge Džibuti—Addis Abeba. Dokler trajajo sovražnosti med Italijo in Anglijo, mora Francija demilitarizirati utrjena oporišča v Toulonu, Bizerti, Ajjaciu in Oradu. Italija ima pravico zahtevati delno ali popolno izročitev vsega orožja tistih divizij, ki so sodelovale v boju proti Italiji. Ostale točke pa so podobne zgoraj omenjenim določbam v francosko-nemški pogodbi o premirju. Somišljeniki! Storite svojo dolžnost do „Slovenske zemlje“! Ne odlašajte in poravnajte naročnino še danes, ker se vzdržuje naš list samo z naročnino. Somišljenikom, ki ne bodo poravnali naročnine, bomo morali ustaviti pošiljanjeSlovenske zemlje4', ker je ne moremo pošiljati zastonj! — Novim naroČ. nikom, ki žele vse dozdaj izšle številke, sporočamo, da jim 2. in 4. številke ne moremv poslati, ker so nam pošle. Uprava. IZ DOMAČE POLITIKE Obnovitev diplomatskih odnošajev z Rusijo Po poročilu naše agencije Avale je naša država obnovila svoje diplomatske odnošaje z Rusijo, kar je bilo po ugodno poteklih trgovinskih pogajanjih tudi slej ko prej pričakovati. Ruska vlada je že imenovala svojega poslanika v Belgradu, a naša vlada svojega poslanika v Moskvi. Za našega poslanika v Moskvi je imenovan dr. Milan Gavrilovič, ki je v naši diplomatski službi služboval že v raznih evropskih prestolicah, tako v Londonu, Berlinu in Rimu. Po smrti voditelja Zemljoradniške stranke Joče Jovanoviča je bil Gavrilovič izvoljen za predsednika Zeml joradniške stranke. Ruska vlada je imenovala za po- slanika v Belgradu dosedanjega ruskega poslanika na Norveškem Viktorja Andrejevia Plotnikova. Obe državi sta tudi že dali pristanek za imenovane poslanike. Pozdravljamo ta korak naše vlade, ker je bil že skrajni čas, da navežemo normalne diplomatske odnošaje z največjo slovansko državo, ki bo v bližnji bodočnosti morda imela odločilno besedo pri novem urejevanju Evrope. Naša stranka je že od nekdaj zagovarjala čim tesnejšo naslonitev na Rusijo, in nas veseli, da je bil sedaj poleg trgovinske pogodbe storjen tudi ta korak obnovitve diplomatskih odnošajev, katerim naj slede še drugi. = Ministrski predsednik Cvetkovič je v svojem razgovoru, ki ga je imel z dopisnikom nemške poročevalske službe dr. Gruberjem, podal naslednjo izjavo o naših odnošajih z Nemčijo: cPolitika kraljevine Jugoslavije ima jasne in določne cilje. Ti cilji so izraz stalne težnje, da ohrani dobre in prijateljske odnošaje z vsemi svojimi sosedi, da bi se na ta način v balkanski in podunavski Evropi čim bolj okrepilo konstruktivno sodelovanje med narodi jugovzhoda, sodelovanje brez katerega ne more biti blagostanja. To politiko, ki je v skladu s pravim razpoloženjem vseh slojev našega naroda, Jugoslavija že več let dosledno izvaja. Ta politika je že rodila dobre sadove v vseh smereh. Ko je izrbuhnil vojni požar, je vlada, ki ji imam čast predsedovati, tako j v duhu te svoje že tradicionalne politike proglasila najstrožjo nevtralnost ter se odločno trudila, da to politiko nevtralnosti izvede na vseh poljih naše državne in narodne delavnosti. 1 ak-šno jasno in odkrito stališče Jugoslavije je mnogo pomagalo, da s^e v tem delu naše celine ohrani mir in da narodi tega kraja Evrope ostanejo izven vojnega požara. Odnošaji sodelovanja in prijateljstva Jugoslavije z nemškim rajhom so bili vzpostavljeni že mnogo prej, preden je ta močna država postala naša neposredna soseda. 1 i prijateljski odnošaji so v teku časa postajali čedal je globlji in so prišli do posebno globokega izraza na pol ju gospodarskih vezi. Na tem polju nam obojestranske koristi še dalje narekujejo, da razvi-jamo čim tesncjse sodelovanje, ki se je tudi v času vojnih motenj v polnem obsegu ohranilo ter že s tem pd>^ kazalo, da je zdravo in da temelji na naravnih pogojih. Kajti ne samo, da se gospodarstvi naših držav tako skladno izpopolnjujeta, temveč Jugoslavija poleg tega predstavi ja dragoceno vez med veliko industri jsko proizvodnjo nemškega rajha in pol jedelskimi državami Bližnjega vzhoda.» Dne 20. junija pa je imel Cvetkovič govor na glavni seji «Jugorasa», delavski organizaciji Jugoslovanske radikalne zajednice, v katerem je med drugim povedal tudi naslednje: