skem, Ajdna, Kučar, Rodik, Tinje, Korinjski 
hrib in Jurišna vas. Žal pa je pri nas večidel 
ostalo le pri preliminarnih poročilih. Množica 
gradiva, ki jo hranijo naši muzeji iz teh utrdb, 
pa je večji del še neovrednotena. Zato bodo 
morala naša raziskovanja v bodočnosti težiti 
predvsem k zaključku večjih izkopanih kom-
pleksov, k njihovi predstavitvi in interpretaci-
ji. Le ob upoštevanju že pridobljenih rezulta-
tov bo mogoče smotrneje zastaviti nadaljnja 
dela in priti hitreje do odločilnih ugotovitev. 
Grenak priokus ima dejstvo, da so bila do 
sedaj v Sloveniji sistematično predstavljena 
(če izvzamemo kataloško obdelani Rifnik in 
manjši del raziskav na Vranju) le izkopavanja, 
ki jih je pri nas opravila nemška ekipa pod 
vodstvom T. Ulberta (Vranje, Hrušica). Pri 
izkopavanjih pridobljeno gradivo bo potrebno 
čim prej celovito ali pa vsaj v kataloški obliki 
objaviti, kajti prav to gradivo lahko v veliki 
meri prispeva k razrešitvi problematike staro-
selcev in preseljujočih se ljudstev, kar od nas 
pričakuje poleg domače tudi tuja strokovna 
javnost. Že bežna primerjava med objavljenim 
gradivom z Rifnika in Invillina nam pokaže 
mnogo večjo pestrost in bogastvo najdb prve-
ga, če že odmislimo izjemno srečno naključje, 
da je bilo na Rifniku odkrito naselbini pripa-
dajoče bogato grobišče. 
Po tem ekskurzu se znova vrnimo h knjigi, 
ki je pred nami. Gre za izredno kvalitetno, 
kritično znanstveno delo, ki bo nedvomno 
postalo priročnik in zgled pri pisanju marsika-
tere sorodne monografije. Nam pa bo drago-
cena pomoč pri razumevanju zapletene pro-
blematike iz časa preseljevanja ljudstev. 
Slavko CIGLENEČKI 
Tito Miotti: Castelli del Friuli 7, I sette 
castra di Paolo Diacono. Udine 1988. 
Danes je pred nami zadnji tj. sedmi zvezek 
Miottijeve serije »Castelli del Friuli«. S 671 
stranmi je ta zvezek najobsežnejši. S podna-
slovom »I sette castra di Paolo Diacono« pisec 
nakazuje svoje hotenje, da bi bil tudi najpo-
membnejši. 
Po formalni plati je tudi ta zvezek enak 
prejšnjim. V mislih imam format, kakovost 
tiska in vezave, obsežnost in kakovost foto-
grafske in druge, tj. grafične dokumentacije. 
V besedilu je 534 slikovnih prilog. Med njimi 
je 36 zemljepisnih kart, 493 posnetkov premič-
nih in nepremičnih objektov in 5 barvnih 
tabel s heraldičnimi simboli. 
Besedilo je razdeljeno v naslednja poglavja: 
Raziskave zgodovinskih in 
arheoloških virov 
C. G. Mor, Heraldika v Furlaniji pred razši-
ritvijo fevdalizma, 11-42. 
T. Miotti, Utrdbe v Furlaniji od začetkov do 
poznega srednjega veka, 43-130. 
M. T. Barbina, O ženskem vprašanju iz 
furlanskih dokumentov v času kastelov, 131— 
158. 
A. N. Ciceri, Gradovi in graščaki v nevian-
skem času, 159-186. 
V. Tomadin, Kastel Colloredo di Monte Al-
bano, Arheološka pričevanja, 187-218. 
P. C. Guida, Keramika na kaštelirjih, 221-
259. 
F. M. Sealti, Keramika v rimskih utrdbah v 
Furlaniji, 261-294. 
V. Tomadin, Srednjeveška keramika iz ar-
heoloških izkopavanj v Furlaniji in Julijski 
Krajini, 295-324. 
T. Miotti, Sedem kastrumov Pavla Diakona, 
325-374. 
V. Šribar, Langobardisches limes? 375-383. 
C. C. Desinan, Osservazioni di toponomasti-
ca, 385-398. 
C. Gervasi, Regionalna geologija, 399^101. 
S. Visentin, Geografske koordinate, 403-
407. 
S. Vesentin, T. Miotti, Kartografija in topo-
grafska dokumentacija, 409-491. 
T. Miotti, Kastrum Humin, kastrum Ragog-
na, kastrum Ibligine, kastrum Osoppo, ka-
strum Krimin, 493-522. 
T Miotti, Utrdbe in učelande (lov na ptiče), 
521-522. 
G. M. Ferrario, Splošni analitski pregled 
cele knjige, 537-671. 
Že pregled naslovov prispevkov nam priča 
o resnem namenu spopasti se s problemom 
popolnega prikaza vsega tistega v zgodovini 
Furlanije, kar bi lahko opredeljevali kot utr-
jeno bivališče. Dokumentacija in ustrezni ko-
mentar nista samo stavbni, ampak tudi histo-
rični in arheološki prikaz utrjenih objektov. 
Posebno vrednost ima lingvistična analiza, ki 
je povezana s srednjeveškim etničnim stanjem 
na severovzhodu Furlanije. Tito Miotti je še 
posebno pozornost posvetil langobardskemu 
limesu. S svojo ekipo, v kateri sodelujejo 
topografi specialisti, je dokumentiral vse 
objekte v neposrednem zaledju utrjenega si-
stema, o katerem govori P. Diakon. Pri tem 
načinu raziskav znanstveno ni sprejemljiva 
teza, kakršno zastopa Miotti. Zanesljivo je, da 
vse ostaline, ki jih citira Miotti, ne sodijo v 
langobardski čas. Nekatere izmed teh zidov so 
verjetno uporabljali tudi v langobardskem ča-
su, toda še vedno ne vemo, ali gre za limes ali 
kake druge objekte. Zelo verjetno je, da osta-
line, ki jih navaja Miotti, sodijo v različna, 
tudi nearheološka obdobja. Odgovor na ta 
vprašanja lahko dajo samo arheološka izkopa-
vanja. Te opravlja ekipa pod vodstvom prof. 
G. C. Menisa, ki je v letih 1987 in 1988