List 16.
Planinski lovec.
v
(Po Silerjevim »Der Alpenjager«.)
P' asi, pasi mi ovčice,
Ki tak ljube krotke so, Se žive  od travičice,
Kraj potoka skakajo. — »Mati, mati, daj mi iti, Zver po gorah postreliti!«
Nečeš z glasnimi rogovi
Nježnih čedic vabiti? Ljubo se glase zvonovi
K gaja mili pesmici. — »Mati, mati, daj mi iti, Divje gore obhoditi!«
Rožic mladih saj ne žabi
Na zeleni lehici, Zunej vertic te ne vabi,
Divja gora v zrak stermi. — »Pusti rožcam cvet roditi, Mati, mati, daj mi iti!«
In na lov mladenič grede
V gore daljne cerno noč,
Postreliti gorske cede
Zelja tira ga na moč.
Pred njim spusti kakor strela
V beg trepeča se gazela. *)
v
Cez skalovja hrod razperti
Dvigne se na  skale bok, Cez vertinčni rob razderti
Se zažene v grozni skok; Lovec pa za njo v višine S smertnim lokam urno šine.
Tam na gore se hrodovja
Vstavi v strašnim verhu zdej,
Konec plašno zre skalovja, In nemore več naprej.
Spodej strašna globočina,
Zadej smertni lok fantina.
Strelca terdiga ganiti
Zdaj zažene mili jok; — Ah zastonj! ker že streliti
On napenja grozni lok. Kar odpre se pah pečovja, Duh prikaže se skalovja.
Skerbnih rok kot sina mati
Varje on gazelico. »Hočeš stok in smert poslati —
Reče — gor do mene clo? Prostor zemlja vsim odmeri, Kaj preganjaš moje zveri?«
Franc Cegnar,
*) Bravcam, ki zale živinice, ki se gazela imenuje, ne poznajo, povemo, de je ta živinica nekoliko serni podobna, v jutrovi deželi domd, in posebno priludnje in šibke postave s černimi tako prijaznimi in živimi očmi, de pevci že od nekdaj lepo oko »gazelno oko« imenujejo.