151
Jurček s Holma.
g|§!a Holmu, to je na gosto s smrekami obraščenem S||p in precej strmem, kako uro od naše vasi oddaljenem hribu imajo Mihčevi prijazno leseno hišico. Pred njo se razprostira velik vrt, poln sadnega drevja, na strani pa stoje hlevi, skednji in panji za čebele.
Kamor pogledaš krog hiše v nedeljo ali četrtek, povsod vidiš Mihčevega Jurčka. Ravnokar je še imel opraviti okrog skednja, pa glej, — že je na vrtu in pristavlja lestvo na kpšato jablano, da bi splezal nanjo. Toda tega ne stori. čez par trenutkov se zopet premisli ter hiti k dedu, ki sedi pred čebelnjakom in iz svoje pipice pušeč straži čebele. Tak je Jui'ček sHolma. Nikjer mu ni obstanka; zmirom bi se vrtel in begal okrog. In ali mislite, da se kaj briga za materine opomine? Prav malo ali pa nič. Kolikrat mu pravi: »Jurček, ne bodi tak. Vzemi knjigo v roko, sedi v travo in uči se.« Jurček res "vzame knjigo ter sede v travo, — toda ne uči se ne, temveč preganja in trapi mravljince, ki hite s težkimi tovori obloženi semtertja med bilkami.
Tako je počel Jurček v nedeljo in v četrtek, ko ni bilo šole. Sicer se je pa vsaki dan odpravil že pred sedmo uro od doma ter se drvil kakor brez pameti po peščenem, skalnatem klancu navzdol proti vasi. Mati ga je vselej opominjala: »Jurček, saj se ti nikamor ne mudi; hodi počasi, da ne padeš in se ne pobiješ . . Ali iz šole se vrni kmalu. Ne postajaj po vasi, če nimaš nobenega opravka . . .« Toda nič ni pomagalo. Jurček je drvil v šolo kar na vrat na nos, domov se je pa vračal po polževo. Potikal se je s tovariši po vasi, igral se je z njimi pod kakšnim kozolcem ali na travniku ter se odpravil proti Holmu, kadar se mu je Ijubilo. Doma se je pa potuhnil v kot, kadar ga je dobra, skrbna mati ljubeznivo opominjala, naj se vrne iz aole pred večerom, da se mu ne pripeti v gozdu kakšna nevarnost . . . Ali opomini skozi jedno uho noter, skozi drugo ven, in Jurček je ostal Jurček.
Bilo je silno vročega, poletnega popoldne. Za vasjo, na iirokem travniku so kričali in se igrali dečki, lovili se in begali na  okrog, da jim je tekel pot curkoma z
¦r    —         \
obraza in so bili rudeči v lica, kakor bi jih kdo s krvjo polil. Bfli so žogo ter se tako zaverovali v svojo igro, da niso zapazili, kako se je pomaknilo solnce globoko na večer in kako so izza visocega ljubljanskega vrha čudovito hitro vstajali <5rni, grozeči oblaki, kopičili se drug nad druzega ter naposled zagrnili kakor s temnim plaščem vse nebo . . . Šele sedaj pogleda Jurček kvišku in lahen strah se ga poloti. Predolgo se je zamudil; da bi ga le na poti ne ujela nevihta in noč. Hitro zgrabi za knjige in z urnimi koraki odhiti proti Holmu. Pot se vije zmirom bolj navkreber, gozd je zmirom tem-nejši; solnce se je popolnoma skrilo za gorami.
Kar se prikaže na temnem nebu dolga, zakrivljena svetla črta, kmalu nato pa zagrmi s tako silo, da pade Jurček od straha na kolena. Smreke zašumenad njegovo glavo, vrhovi se globoko pripogibajo. V obraz mu zaČno biti debele, težke deževne kaplje. Jurček se trese od straha, pa tudi od mraza, kajti briti je začel nenavadno hladen, močen veter. Da bi se obvaroval dežja, stopi v gozd pod košato smreko ter sede na tla. Ali takoj zopet vstane. Postalo je čisto tema, četudi še ni bilo tako pozno v noč . . . Brzo domov, da bo prej na varnem, na gorkem, pri materi . . . Toda kje je pot ? Jurček bega semtertja, zadeva se z glavo ob drevje, izpodtika se ob koreninah, praska se ob robidovji, — a poti ni. Izgubil se je v gozdu . . . Za trenotek poklekne na tla in začne jokaje moliti . . . In zopet vstane, teka po gozdu in kliče mater. Nevihta pa je zmirom hujša. Kar se zabliska in zagrmi z grozovito močjo in Jurček se zgrudi na tla. .
* *            *
Vzbudi se doma na postelji. Mati je sedela pri njem in mu popravljala odejo .... Jurček se začuden ozre okrog sebe . . .
Našli so ga šele proti jutru ležečega v nezavesti ne posebno daleč od razklane, od strele vžgane smreke.
Odslej je prišel Jurček vsaki dan o pravem času iz šole domov.                                                  Svečan   .