Spomini. (Spisal Janko Barle) Hitro. hitro mine čas! . . . Orožen. Da, presreena mlada leta tudi vas več ni . . . Hitro, le prehitro ste minola. Zaman tožim in zdihujem, želeč, da pii-dete še kdaj nazaj. Vem, dobro vem. ta žclja se mi nikdar nc bode izpolnila. — ,,Hitro, hitro mine čas!" — a vas, prc-krasna mlada leta, vas ne bode nikdar več nazaj. Zaraan vse niojo hrepcnenje! Jedino tolažilo nii je še spomin na vas. Ko tako premišljujem in se spominjam preteklih dni, zopet so vidim v družbi samih veselih, cvetočih obiazkov, zopet pojem v duhu one milo otročje pesence, zopet igram 6110 igre, katere smo igrali nekdaj. Obude sc mi v srci vsa ona lica. sponiinjam so onih dobrib. osob, oj koliko jih vže krije črna zemlja . . . In v očesi se mi zasveti svetla solza, solza spomina. — Naša vas ni bila ravno najmanjša na Slovenskem. Od mimega, čestitljivega žnpnikovega stanii. od vaške učilnice, od nekoliko veejih trgcvskih hiš, porodale so sc druge hišiee v dolgej ulici. Hiša mojega očeta je stala malo na strani, a ue daleč od vrta žuborel je potoček . . . Lepo sva živela s sestrico v očetovej hiši. Nič uama ni manjkalo, Ijubili so nas vsi iu lepo so nama potekali dnevi. Po zimi sva bila malo ne vedno v sobi, pustili naju niso venkaj, da bi se ne prehladila, čeravno bi se bila rada malo po-igrala s snegom, saj je bil tako lepo bel, kakor najlcpša bela pšenična moka. In drugi otroei, kako so skakali po sriegu! Pa tudi potok je zamrznil . . . In vendcr se nama ni tožilo po belem snogii in po gladkem ledn. Imela sva doma staroga očeta. Vcsel možiček je bil najin stari očo. Pomislite si visokoga, še vedno ko-renjaškega možižka s snežnobelimi lasrai in s suhim, nabranim lic-em. A kako blag je bil njegov pogled! In dober je bil, dober. Večkrat me je vzel na koleni in me ujekal, a jaz sem mu, smehljaje se, gledal v staro nagubano lice. A kar jo sestrico in mene najbolj veselilo, bile so prelepe pripovedke, katere je nama pripovedoval najin dcd pri gorkej peči. Iu pozabila sva na kepanje in drsanje, ko sva poslušala dobrega deda. In mnogo je znal povedati, pa kaj ne bi, saj je mnogokaj doživel ua svetu. Spoiuinjal se je tudi še svojega starega očeta. nMoj stari oče ali ded," pripovedoval je nama večkrat. — ,,dočakal je visoko starost. Sest in devetdeset let jih je vže imel, ko je umrl. Pa klavec jc bil — klavee moj stari oče. Ko je bil še mlad in je krave pasel, dogodilo se je nekoč, da so krave povzdignile glave in se niso hotele dalje pasti. Pastirji so se sicer čudili, vender pravega uzroka niso mogli pogoditi. Naposled se je jeden izmej njih vlegel na zemljo in čul je dobro nekako groinen.je v daljavi. Kasneje so še le zvedeli, da je ravno tedaj slavni general Lavdon premagal Turka pri Belera gradu, kjer je tekla ,,mdeča kri, da b' guala mlinske kamne tri". Dobro se še spoininjam pesence, katero je moj ded znal 0 tem boji. —¦¦< 116 >¦«— Glasila se je ovako: ,,Stari Turein s sivo glavo, Da se more čez hoditi, Vrgli so orožje proe. Dela drngiin Tsein parado, čez to vodo Dunavo. Turško žcnc so »ipile, Drži ¦? vocV s-vitel mee. Čea sla eela jc armada, Ker po krvi so iiodilc, Lavdon, general čestiti, Bliža s" Tnrkom Beligiarta, Niso znale, kam se djat'. Hotel lnesto pridobiti, Tnrkom volik strah stoji. Lavdona mo/je vesoli, Lepo mesto Beligrad. Tnrki so se tega zbali, Muzieirat' so začeli, Dal mostove narediti, Hitro so se proe pobrali, K' so dobili Bcligrad." Tako je meni iu niojej sestrici pripovedoval najin dcd. Midva sva ga molče poslušala in mu gledala v blage oči. Zima je minola. Kako je bilo lepo zunaj v tej prekrasnej cvetočej naravi. Pa tudi midva sva bila zdaj malo doma, uavaduo sva bila v vasi ali pa na zelenej grivi (trati) pred vasjo z drugimi otroei. Ta griva je bila naše zbirališče, tii srao se igrali, tu smo rajali. Kolarieev Franek, riajvoeji iu uajmočnejši v uašcj četi je bil naš vodnik in zapovednik. Njegova beseda je imela mej nami veliko veljavo. To sva jaz in moja sestrica, dobro vedela in mu večkrat od doma kake maleu-kosti prinesla. Zato je pa tudi naju, če je bilo tueba, branil in zagovarjal. Po letu smo delali sodčeke iz zelenih buu. To je bilo kaj labko in zabavno delo. Gori na buči smo izrezali vratca in očistili bučo, izraetali smo namreč iz buče koščice (peške) ali čreva, kakor smo je imenovali, izrezali spredaj luknjico, vtaknili vanjo bezgovo cevčico in sodček jo bil gotov, pa hajd z njim k potoku po vode. Vender natn je bue zmanjkalo, ker je hotel vsak svoj sodček imeti. Eezali smo jo zato po njivab in nič vprašali, čegave so. Dobro se še spominjam, da nas je ncko popoludne pri tej budobiji zatekel Strnišetov strijc, ali kakor smo ga mi porugljivo zvali: ,,tentegremtete". Ni mi znano, kako je Strnišetov strijc dobil ta pridevek. Strnišetov strije je bil kožar. Hodil je vedno v velikih škornjib. Lepo je bilo videti malega, plečastega raožička s pipico v zobeh, kako je ponosno stopal v tistih ogromnih škornjih. Tisto popoludne tedaj zasačil nas je Strnišetev strijc, ko smo buee na nje-govej njivi rezali. Zaropotal je z onimi ogromnimi škornji in potekel nekoliko za nami, kolikor mu je starost dopuščala, zapretil nam je z roko in dejal: ,,Cakajte, čakajte, poredaeži mali, dobili bodete svoje plačilo. In vi dva sta tudi tukaj," — obrnil se je k nama, — ,,razposajenca; le poeakajta, takoj vaju zatožim pri dedn!" — In otišel je proti našej hiši. A rai smo za njim kricali: ,,tentegreratete, tente-gremtete!" Bala sva se. pa vender, ko sva prišla s sestrico domov. Slaba vest je naju težila in zmuzala sva se počasi v sobo. V sobi sta sedola, prijazno mej seboj kramljaje, najin ded in Strnišetov strijc. In nasmijala sta šo nama starca. — ,,Tu sem k meni pridita, razposajenca, jaz vama pokažem,'1 rekel je ded, in midva sva se v strahu približala. Ded je naju pogladil z ono suho, nagrbančeno roko po glavi, p gledal z onimi tako blagimi očmi in dcjal: „0 saj sta dobra, nagajivca!" — To je bila kazen za najino razposajenost ... ¦ -^ * . Kako je bilo veselo, kako živo v našej, drugače mirnej vasici. Posebno smo pa mi otroci kričali in se ruvali okoln tujih ljudij se začrnelimi obrazi, ki so v našo vasico nekoliko opic pripeljali. Veseli smo gledali te nrne in mične živalice. Iz te vesele in čudeče se družbe poklieala je sestrico in raene naša stara dekla. — nHitro pojdita domov, ded je umrl!" dejala je kratko. Malo nerada sva šla, težko nama je bilo zapustiti vesclo družbo. In prišla sva doniov; položili so deda na mitvaški oder. Toseene sveče so mu razsvetljevale ono bledo nagubančeno lice, katero je bilo šc zdaj tako milo, tako dobro. Okolo velih ustnie se je zibal sladak, zadovoljcn nasmeh. Vender onih blagih, lepih oči ni bilo več. ngasnile so na veke . . . Gledal sem deda dolgo iu eakal, da se prebudi. Saj nisem vcrjel da je umrl, da nie ne bode nikdar vee ujčkal, nikdar vcč pripovedoval onih lepih pri-povedek . . . Takrat nisem čntil, kaj mi je bil dobri starček. Zdaj šc le, ko sc mi obude oni davni spoiuini, zdaj zopet v dubu gledam njegovo plemenito lice, zdaj še le znara, kaj mi je bil mili moj ded. — In pri srci mi je tako hudo, tako težko . . . . Ni te več, blagi starček! .... Tndi mladih, prekrasnih otročjih let ni več, hitro so minola .... Jedini sponiin, ta prekrasna evetioa, jedina tolažba v dnevih nesreče in žalosti, ostal nii jc še in pa nada, dasesteboj, dobri starček, zopot vidim gori nad zvczdanii. Tain bodem zopet gledal tvoje plemenito lice, poslušal tvoje mične pripovedke, tam gori nam bode cvetela veeno vesela mladost!