Prevladanje metafizike in sprostitev vprašanja biti
DEAN KOMEL
"Osnutki k zgodovini biti kot metafiziki" (objavljeni v "Nietzsche II.", Pfullingen, 1961; nastali v letih 1940-1946) spadajo v širši kontekst Heideggrovih spisov, katerih jedro tvori premislek oziroma prevladanje metafizike. Filozofe, ki so navezovali na Heideggra, je nedvomno prav ta tema najbolj privlačevala, čeprav ne moremo hkrati reči, da je bila tudi najbolje razumljena; kolikor je v ospredje stopalo vprašanje : kdo in kaj je še metafizično? ne pa: kaj je metafizika? ta tema v principu sploh ni bila razumljena: šlo je za odmislek, ne pa premislek metafizike.
Sledeč intenciji Heideggrove misli, je prevladanje metafizike sprostitev vprašanja biti. Čeprav je vprašanje biti ključno za samo možnost metafizike (onto-tco-logije), pa metafizika znotraj sebe vprašanja biti ni zmožna sprožiti, lahko ga le zastavi, in sicer kot vprašanje po bivajočem kot bivajočem, se pravi, po bivajočnosti bivajočega, ki naj bi predstavljala bit kot tako. Metafizika se nikoli ne more spraševati nazaj v svoj izvor in pogoj, ker je njeno bistvo ravno ne-spreminjanje tega svojega izvora in pogoja, pozabi-tev (pri čemer ni treba reči 'pozabitev biti', ker je v besedi 'pozabitev' že koren glagola 'biti'). Metafizika je tista in taka zgodovina biti, v kateri se bit evropskemu človeku (poj-movanem - njegovemu metafizičnemu bistvu ustrezno - kot animal rational, zoon logon chon ) daje tako, da sc odteguje, da "je" nična. Vzlic temu pa bit "je" in tudi bivajoče "je" le, kolikor "je" bit. Tako je človek iz samega načina, kako sc mu bit usodno, t.p. zgodovinsko daje, izigran v vprašanje biti; zato Heidegger bistvo človeka opredeli kot tubit. Človek se vedno že nahaja v razklenjenosti biti (tu) ter "je" kot ta razkljenost (tu); in prav iz nahaja v videzovanju bili je v bistvenem smislu pozabljujoč in zmotljiv.
Z ontološko cksplikacijo človeka kot tubiti v "Biti in času", 1927, po mojem mnenju najpomembnejšem filozofskem tekstu v 20. stoletju, je opravljen prvi korak k vprašanju biti in stran od metafizike, katero v bistvu določa ncmisljivost biti kot take in človekovega razmerja do nje. Tako je Heiddegcr v drugem, nerealiziranem delu "Biti in časa" načrtoval "fenomenološko dcslrukcijo zgodovine ontologije po vodilu problematike temporalitete", vso nadaljno Heideggrovo miselno pot bi lahko označili kot nenehno poglabljanje tega prvotnega zasnutka razgradnje metafizike iz izgradnje vprašanja biti.
Metafizika ne more nikoli misliti bit-in-čas, ampak vedno le bivanje-in-čas. Misliti bit-in-čas bi za metafiziko pomenilo padec z ontološke ravni na ontično, nepogojeno in nespremenljivo bi morala misliti kot pogojeno in spremenljivo - bivajoče bi bilo v svoji bivajočnosti nedoločjivo.
Heidegger pa vidi: čas je razkrivajoč za bit; čas opredeljuje tako Aristotelova ousia kot Nictzschejevo "večno vračanje enakega", torej celotno zgodovino biti kot metafiziko. Obenem pa ostaja bistvo časa v metafiziki nemišljeno, kolikor le-ta (lahko) eksplicira
čas samo na osnovi 'scdaja', tistega 'večnega' v 'časnem'. Heidegger domisli časovnost iz končne prihodnosti tubili, ki je kraj razklcanja biti. Končnost tubiti je ontološko tubiti -"tubit časi svojo bit kot čas ("Prolegomena zur Geschichte des Zcitbcgriffs") - ter tako izvorno za vsakršno ontologijo; odtod "oznaka 'fundamentalna ontologija' v "Biti in času". Problematika končnosti tubiti ne spada v antropologijo, ampak v 'metafiziko tubiti' : "Metafizika tubiti ni samo metafizika o tubiti, ampak metafizika, ki se nujno dogaja kot tubit" ("Kant und das Problem der Metaphysik", 1929).
Iz tega je razvidno , da Heidegger ne more zaobiti tematizacije niča oziroma bili-in-niča. V spisu "Kaj je metafizika" pokaže, da nič, čeprav ga "ni" (kot bivajočega), niči in tako "je". S tem, da sc tesnobno drži v niču, tubit transcendira vse bivajoče in se prevzame kot 'tu' od biti. V razhajanju z vso metafiziko (onto-teo-logijo) in hkrati z oziram na njo Heidegger pravi: "Bit in nič spadata skupaj, vendar ne, ker sc - gledano iz Heglovega pojma mišljenja - ujemala v svoji nedoločnosti in neposrednosti, temveč ker je bit sama v bistvu končna in se razodeva samo v transcendenci tubiti, ki sc drži ven v nič" (Was ist Metaphysik?"). S tem se odpre obzorje 'ontološke diference'.
Končnost tubiti je, kolikor je tubit 'tu' od biti, končnost biti same. Končnost biti same je treba misliti bitnozgodovinsko, od biti-in-časa jc treba k času-in-biti- zgodovini dajanja biti, ki je, kot ugotovi Heidegger prek razmisleka Nictzschcjcvc metafizike volje do moči, v temelju nihilistična. Nihilistična tu pomeni: samo pozabo pozabljajoča. Končnost biti nihilizma nc zanima.
Z Nictzschcjcm se metafizika dovrši, tako da sc lahko pozabitev pozabe doccla uveljavi kot tehnika. Šele uvid v bistvo tehnike : 'Ge-stcll' da misliti naprej v 'Ereignis' -zgodo biti v sprostitvi vprašanja biti, sc pravi v 'Lichtung des Seins'.
"Osnutki k zgodovini biti kot metafiziki" nudijo vpogled v bistvene poteze dogajanja biti, ki jc metafizika: nemišljenost 'alclhcia' že pri Grkih, prednost biti kot kajstva ter s tem prednost bivajočega pred bitjo, novoveško izkustvo biti kot predstavljcnosti in v zadnji instanci kot volje do moči; posebej zanimiv je v tem oziru razmislek pojma 'eksistcnce' prek 'cnčrgcia', 'actualilas' in 'Wirklichkcit'. Heidegger opozori na specifično rabo pojma 'eksistcnce' pri Schellingu, Kicrkegaardu, Jaspersu in tudi pojasni, v kakšnem smislu gaje sam uporabil v 'Biti in času'.
Sprostitev vprašanja bili pomeni ponoviti možnost filozofije v njenem izvoru. Filozofija se od znanosti razlikuje v tem, da nima že vnaprej danega predmeta in da je to, kar misli, "neposredno" miselno, medtem ko so znanosti le v "posrednem" miselnem odnosu do predmeta; mišljenje zato v znanosti kot mišljenje sploh nc nastopa, ampak le v funkciji. "Predmet" filozofije ravno ni noben predmet, temveč to, kar je v pred-metanju že tu, da se sploh kaj pred-meče. Filozofiji gre za tisto a priori, prdtcron, vnaprejšnje, filozofiji gre za prostost.
Sprostitev vprašanja biti je sprostitev prostosti. Prostost šele da, da jc človek svoboden, da kot svoboden srečuje drugo bivajoče in da je v njegovem prebivanju mera.
Beseda 'prostost' jc tudi po svoji etimologiji primerna, da izrazi to, kar filozofijo zadeva: 'prosto' jc sestavljenka iz predpone 'pro' in glagola 'stati', njen prvotni pomen jc "osvobojeno", "tisto, kar stoji naprej", "kar nima ničesar na sebi", "nevezano".
Heidegger v spisu "Koncc filozofije in naloga mišljenja", 1966, pravi: "Vse filozofsko mišljenje, ki izrecno ali ne, sledi pozivu 'k stvari sami', jc na svoji poli, s svojo metodo, že v tistem prostem jasnine (Lichtung)." V istem spisu Heidegger pojasnjuje 'Lichtung' z Gocthcjcvim izrazom 'Urphiinomcn'. 'Prostost' zajema tako 'Ur-' kot 'Freie' in 'Lichtung'.