Miklavževanje ostaja obred
Obisk sv. Miklavža je poleg božičnih jaslic in veliko-nočne procesije za mnoge Ijudi na podcžclju eden najlep-5ih krSčanskih običajev. Dostojanstveni starec z dolgo belo brado in visoko mitro na glavi, s posrebreno ukriv-ljeno škofovsko palico v roki in obdan z belimi angelci, okrog katerih poskakujejo »rogački« s cingljajočimi zvonci in gromovniškimi peklenskimi vzkliki, to je podo-ba sv. Miklavža, ki se je že kdove kdaj zakoreninila v slovcnski vasi in ki ji tudi leta policijskega preganjanja niso mogla do živega.
Toda če so že otroci na sam Miklavžev večer trepetali pred hrupnimi rogatci, pa so se naslednje jutro toliko bolj razveselili daril, s katerimi jih je obdaril Miklavž, pa čeprav vselej niso bile izpolnjene vse želje, ki so jih napisali na listek. V peharjih na mizi se je vselej nepogre-šljivo znašel pečeni testeninasti »rogaček«, pa suhi orehi, krhlji, jabolka, sladkarije in kako praktično darilce, pač odvisno od tega, kako premožna je bila družina. Marsik-
je je v zadnjih desetletjih Miklavžu močno konkuriral Dedek Mraz, vendar pa ga popolnoma ni nikjer izkoreni-nil. Že pred kakimi petdesetimi leti je narodopisec Mi-klavž Kuret zapisal:
»Zakladnica narodnega izročila, ki jo je s tolikšno ljubeznijo odkrila romantika, se prazni. Lepi narodni običaji iz leta v leto vse bolj izginjajo, kakor bi se stari časi res umikali novemu... Običaji tudi, kot je sv. Mi-klavž, prinašajo posvečenje in poezijo v našo vsakda-njost. Pri njih je včasih sodeloval spomin na pogansko davnino, vselej sta pomagala vzgled in pobuda cerkve, nikoli pa naši predniki pri tem niso zatajili narodne samobitnosti. Iz nje so ta domača obredja, običaje, obli-kovali, ona jim je dajala svojski, naš pečat. Vanje so položili tisto, kar lahko imenujemo narodovo duSo. Ta duša v njih živi, zato so običaji naS najboljši zaklad.«
BRANKO VRHOVEC