ANTONA DOLINARJA OPIS LUČINSKE KRAJNIJE IZ LETA 1870 V rokopisnem oddelku NUK v Ljublja ni hranijo pod signaturo 302 slovensko zapuščino I. Vesela (nikakršnih osebnih podatkov ni, po katerih bi bilo mogoče presoditi, za katerega Vesela gre, toda nekatera znamenja dajo slutiti, da bržko ne gre za I. V. —• Vesnina, pesnika in pre vajalca, ki je bil rojen 1840 v Mengšu in za župnika po raznih slovenskih kra jih. Umrl je 1900 v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Kot kaplan je v letih 1868—69 služboval tudi v Poljanah nad Škofjo Lo ko. V omenjeni zapuščini, označeni s VII, je tudi rokopis Antona Dolinarja z naslo vom Kratek opis župnije (lokalije) Lu- činske v zemljepisnem, zgodovinskem, gospodarstvenem ter običajnem oziru. V desnem kotu naslovne strani je označ ba 18/1870. Druga številka prejkone po meni letnico; kaj pomeni prva, ni jasno. Kdo je bil torej Anton Dolinar, ki je v naslovu omenjenega besedila posebej podčrtal besedo gospodarstvenem, kar priča o njegovi posebni pozornosti do te panoge delovanja svojih rojakev. Vse kakor bo to Anton Dolinar, roj. 11. jan. 1847 v Lučinah. Kot mlad, leta 1870 or- diniran duhovnik, se je navduševal za cecilijansko gibanje v ljubljanski škofi ji, nastopal kot govornik na cecilijanskih občnih zborih in objavljal članke o cer kveni glasbi. Služboval je kot duhovni pomočnik na Dobrovi, kot študijski pre- fekt v Alojzevišču v Ljubljani in bil od 1879 do 1910 župnik v Lučinah. Kronika šolskih sester samostana v Repnjah, kjer je prebival od 1. 1918 do 1930, ga omenja kot velikega dobrotnika samo stana, nekateri rojaki, ki se ga še spomi njajo, pa vedo povedati, da je bil vese le narave. Umrl je 5. nov. 1930 v Me kinjah pri Kamniku. Z I. Veselom sta se mogla seznaniti, ko je le-ta prebival v Poljanah, a zaman lahko ugibamo, kako je rokopis, ki ga dajemo na svetlo po sto petnajstih letih njegovega nastanka, prišel v Veselove ro ke; kaj šele, da bi mogli ugotoviti, kaj je njegovega avtorja nagnilo, da ga je pri pravil in kaj mu je preprečilo, da ga ni kje objavil za svojega življenja. Kakor koli že. Opisu se res pozna pa tina preteklosti, toda predvsem za lokal nega zgodovinarja in etnologa ni zgubil svoje vrednosti. 2e naslov pove, da se omejuje na opis lučinske krajnije, danes bi dejali kra jevne skupnosti Lučine. Za strokovnja ka je najpomembnejša tisti del, ki govori o gospodarskem in splošnem življenju njenih prebivalcev; posebno dragocene so opazke o prehajanju od lesenih na zi dana bivališča in njihovo notranjo op remljenost ter snago, ki jo avtor nepre stano poudarja kot pomemben dejavnik zdravja. Kakor Dolinarju v tej zvezi gre za razsvetljevanje in poduk, ima pred očmi napredek tudi pri pisanju, kako skrbeti za živino, sadjarstvo in gozd. Ne mara se bo kdo od bralcev nehote namuz nil, ko bo njegovo tožbo nad tem, kako prezidavajo in predelujejo hiše brez oku sa in prave pameti, saj je anologija z današnjimi časi preživa. Podobno so že takrat obžalovali, da se pravljice izgub ljajo in jih vedo le še stari, mladi pa da jih puščajo vnemar. Danes ni drugače! Vendar se pri pripovedih le poraja vprašanje, ali je bilo vse to, kar omenja ob njih A. Dolinar, takrat res znano v Lučinah, ali ni to nemara prevzel iz be- riva, v želji, da bi bil njegov tovrstni Partenon čim bogatejši. Morske deklice in bergmandeljc npr. delujejo v tem okolju za današnjega bralca nekam tuje. Sta kakšen opuščeni rudnik in daljna 10 147 bližina morja (Trst!) vendarle naredila svoje? Skratka, dovolj problemov za ra ziskovalca slovstvene folklore. Opis je namenoma objavljen v avtentič ni obliki, z vsemi napakami glede na da našnji pravopis. Z vrsto narečnih glaso- slovnih, oblikoslovnih in leksikalnih po sebnosti bo lahko tako tudi pomemben I. Meja. Lokalija (krajnija) »Lučine« pripadala je po starej deželni razredbi k Škofjeloški kresiji, po novi razdelitvi pa je del kresije Kranjske. Po cerkveni raz mejitvi pa je porobni kosec desetnije (de- kanije) Škofjeloške ter se dotika deset nije Verhniške in Idrijske, oklepajo jo župnije: Cernoverška, Šent. Joška, Zirov- ska, Tratarska in Poljanska. Kraj je vse skozi gorat, razna zakotja, rebri, grape, holmi, gorske herbtine in pomoli, jame in raztreseni doli pa ravnice verste se drug za drugim brez vsega reda, kar dela kraj neprijeten, nelep, pust in dolgočasen. Prirodnih krasot nema tedaj pokazati, le tu pa tam je kako lepše, prijazniše me sti«, toda kde je na božjej zemlji kraj. da bi ne imel ne enega prostorčka, ki bi saj nekoliko ugajal očem in sercu. Griči dvigujejo se polagoma iz poljanske ravni in dosežejo na meji naj večo višino, zna menje in spričba da je razdelba ustroje na po prirodnih, zemnih razmerah. Svet tedaj kloni in sicer proti severu in zapa- du. med tem ko ga na južni in juterni plati zastavljajo precej visoki gričevski herbtanci in slemena. Vetrovi so po viših krajih neznano močni, nizi pa so d pred burjo i pred jugom zavarovani. Toda to vse že ni tu prav namestu in spada zaprav drugam. II. Vasi ali sela in stanišča. Ker je svet mnogo razvertan in razdert vasi ob širnih, kakor sploh po hribih, ni iskati. Tu so stanišča sempatje razsejana in raz nesena, le tu pa tam gnezdi več kmetov skupaj, po 2, 3, 4 in že je videti precej vasi, ker imajo kmetiška sela po več, vir za dialektologa in tudi raziskovalca slovenskega knjižnega jezika v drugi po lovici 19. stoletja. Viri: Slovenski biografski leksikon I; Letopis ljubljanske škofije za leto 1932. Kronika samostana šolskih sester v Repnjah. Marija Stanonik večidel še preveč podstrešij (tu so: hiša. po 2, časih še več hlevov, klanica, svinjak pa še kaj bajt ali koč, ki se družijo po- glavnem stanovanju, kaša. sušilnica, po sebna klet, tarnica, kozolcev cela rešta elc). Našteti mi je tedaj posamne tako zvani vasi in krajine, ki se poznamujejo z enim imenom, in pa imena hiš in go spodarjev, ktera so že stara in v jeziko slovnem oziru opomni vredna: a.) Vas Lučine, čepi, sosebno cerkva, ki je posvečena sv. Bidu in pa župnikovo stanovanje, v ozki, tesni dragi ali grapi, ki je od 3 strani z griči zaslonjena, brez vsega razgleda, pa tudi proti jugozahodu zapira razvid malo odmaknjen žirovski verh, tako da se ne vidi drugam kakor sinjega neba omejen kos. Ravno zraven cerkve je razen župnišča le še nekaj raz tresenih kočur, vas sama je nekoliko (za 2 streljaja) oddaljena. Štirje kmetje ima jo tu svoja pohištva: Škerbinca, Zirovec. Volšar (Vovšar) in Benedek, vmes je ne kaj druzih bajt, konec vasd pa kerčma in kovačnica. Nad cerkvijo na naslonjenem griču sedeva kmet z nemalo zanimivim imenom. Selevec se mu pravi (menim da od selo. tedaj colonus); zraven pa je bil zidal brat ranjcega gospodarja dr. Ob lak, pravosodnik, graščinico po angleškem okusu, štirivoglata z kupijo na sredi; toda po njegovi in njegovih smrti raz kopavati ter rušiti se je pričela in ker je po oporoki padla Selevcu v vlast, razko- pal je zidovje, rabljive stvari pobral in poprodal. pa pustil potem zgraditi kočo, kder mu zdaj bivajo gostovi, ki mu po magajo obdelovati dom. pa še nekaj beli- KRATEK OPIS ŽUPNIJE (LOKALIJE) LUČINSKE V ZEMLJEPISNEM. ZGODOVINSKEM. GOSPODARSTVENEM TER OBIČAJNEM OZIRU 148 149 čev za stanovanje plačujejo. Kako pamet- b.) Dolge njive. To je druga vasica no bi bilo, ko bi bil svet po tem, da bi proti jug0-zapadu7 kmetje 3, stari Vol- bilo graščinsko zidovje uporabilo za žup- gar (0ca) in Dermota, Arhar, niže v lo- nikovo stanišče, cerkev se nova sezidala gu gori više na božjem zraku, bliže nebes, mesto da čepi tam doli globoko v mokro- c-> Suhi dol» ravn0 na meji med verh- viti, osojni jami, kamor se le težko pri- niško in loško dekanijo, pot po sredi vasi krade solnčni žarek, še teže pa zgubi je meja, tako da le ena kmetija spada človeško oko. še pod Lučdne. Kmetu pravi se »Kocon«. d.) Goli verh, (hrib tedaj), 2 kmetiji, Jesenko in Terček. e.) Mavernik (tudi žirovski verh v ožem pomenu) 3 kmetje: Lazar, Tonček, Maverničan. f.) Brobovnica samo 4 mlinarji: Bol- ka, Blažek, Košpir in Žagar pa Kos. g.) Prilesje. 3 kmetje: Jurman, Grogo- vec, Kožuh. h.) Zadobje, raztresene kmetije: Kol- kar, Rožanec, Tominec, Bozovičarja 2, Žare, Premetovec. Vasi so zaprav tedaj le 3: Lučine, Dol ge njive in Prilesje, od Suhega (Susega) dola prispada le ena kmetija tu sem, dru go se celi hribi in krajine, ki se vtikajo pod eno splošno ime. Priimkov hočem le nekaj navesti, ker niso vsi pomenivni in mi vsi ravno ne pridejo na um: Oblak, Potočnik, Bozo- vičar, Bradežko, Buh, Jezeršek, Boga taj, Justin etc. Kar se tiče stanovališč samih, mnogo jih je stariših še lesenih in zelo bornih, toda pričeli so ljudje tudi vtem nekoliko napredovati, kajti zidajo to. kar od kraja bi rekel, kdor le zmore zidana stanišča in le redko zgradi še kdo kako bajto ali kočurico iz lesenih hlodov. Le to je ško da, da zidar po navadi vse skazi, ker se ne ravna po nikakoršnem natančnejem pametnem načertu, nego le bolj po svoji glavi, ki pa se ni dosti učila in naučila, pa stavi le po svoji dostikrat smešno kratkoumni misli, brez ukusa, brez ozira na primerno zložno razdelitev shramb in notranjih prostorov. Treba pač, da se ljudstvo, ali zaprav zidarji naši, tudi v tem nekoliko poduče in upametijo. S tem ne rečem, da ni napredka nič v stavbah, ker se danes vendar že na to nekaj gle da, da so okna primerno velika, notranji prostori bolj svitli, da niso okna razve- rižena in razmetana, eno više drugo niže, kako da bi jih bil slučaj napravil v stari, zakajeni steni. Snažnost, čistota, vredba se mnogo še pogreša po naših hribih; hi še so večidel zasmetene, zašarjene, pod vsako klopjo kupi starih škerpetov in razdrapanih cunj, po policah razstave stare vsakoverstne robe, po drogeh ali štangah vse polno obleči in abar, vse vkrižem v največjem neredu. Stanovanja se pozimi ne zrače, le posiloma uide či sta sapa vanje, kadar se vrata iz rok u roke podajajo; težak, zadohel, okužen zrak lega človeku na serce ter mu sapo jemlje, ko stopi v tako hišo. Ljudje vedo nekoliko to sami, dasi so še tako priva jeni takovega smradnega zraka, ker ča sih, boječi se bolezni, z brinovimi vejami prekade bivanja, kar odpravi oni nepri jetni, težki duh, ne izboljša in promeni pa zraka samega. Ni čuda tedaj da ljudje po zimi bolj bolehajo, kakor o druzih letnih časih, da so vsi obledeli in zgube navadno rudečico, znamenje zdravja in dobročutnje, da so vse bolj mehki in ob čutljivi, sosebni tisti ki se vedno krog peči plazijo in parijo, da še celo ponoči na vroči skrili (peči) spe. Vse to pa velja le o nekaterih hišah, kder stanujejo bolj nerodni, nesnažni in zadivjani, nevedni ljudje, po nekterih hišah, sosebno ker ni mnogo mladega zaroda, je vse bolj po- snaženo, pometeno in pospravljeno, če je gospodinja količkaj snažna in pridna, ali pa gospodar na to gleda, da se vse v redu in dobrem stanu, vse čedno in snažno ohrani. Sploh pa se po mojem mnenji vendar sme reči in terditi, da je malo kje po Gorenskem toliko nesnage doma, kakor pri hribovcih naših. Kdo bo zbu dil todi ljubezen do snažnosti, kdo podu čil ljudi če ne duhoven in šola. III. Hribi in doli. Tu mi ostane le ma lo še prideti k temu kar sem že omenil. Naj više herbtine so o meji, ki se druga na drugo naslanjaje in vezaje se vlečejo na razne strani o verhniški in idrijski meji. Imena so: Fertica, pusta njiva, lo- movcev verh, grintovec, goli grič (tudi planina), špik, goli verh, pepelnik, žirov ski verh. Po sredi manji griči, ki pa niso osamljeni izolirani) nego na eni strani vedno slone na drugo hribovje: Kameni - ce, sovmen, vertače, zlati verh, prilešnik, prelaz itd. O dolih je komaj govoriti, tu so le grape in jaruge ali drage, ki se zovejo semtertje doline ali doli, logi. Medve dova dolina, suša, log, sladka dolina, brobovnica, studence. Kar pa je niže doli pred Tratami imenuje =e vse rovan (ravan): grem v rovan, v ravni sem bil itd.) 150 IV. Vode. Voda, potokov večih ni iska ti, ker vse naravnoč bobni, vsako po svo- jej poti v poglavitno jarugo in odtodi v ravan. Poglavitni veči potok je »brobov- nica«, ki pije in požira druge studenčnine vase, pa jih odpelje v (Sovro) Poljanšico. Studencev je v podosojnih (od solnca obernjenih) krajih veliko, sosebno v Zali ali Zirovskem verhu, kder so veči gozdi in bolj mužen ter močviren svet, a na osojni (solnčni) strani so le redki, pre- minoči, ki po leti cesto vsahnejo, pa sto re, da je veliko pomankanje vode in da jo je treba oddaleč z velikim trudom voziti in nositi. Tako vsahne mnogokrati »grapa«, ki izvira više nad cerkvijo pod hribom (kraj kjer na dan pritaka zove se »izvirišče« (zvirše)), vsahne studenec, ki malo niže, dober streljaj nad župniščem izvira in tudi »šterna«, ki je ravno pod cerkvijo. V kakej zvezi da so ti studenci in iztoki, ker posihajo polagoma drug za drugim, kdo zna? Le to naj še omenim tu, da se na gozde premalo pazi, da se lesovi preveč ter brezpametno poseku- .iejo; ker to je večidel vzrok, da se stu denci zgubljajo ter nagleje vsihajo, da je svet podveržen suši, da poleti solnce tako grozno speka zemljo, ter ukončuje setev, ki ne dobiva dosti vlage iz prepe- čenih, suhih tal, da imajo vetrovi toliko moč in pa da prihrume časih s toliko silo viharji, hude ure, plohe, ki oplaku- jejo temena gričem, spirajo boljo perst, pa jo odnašajo v ravni, kder ostaja več ali manj perstenina in gnojnina, ktero revni kmetic zvozi na njive, da bi mu dajale bolji pridelek. Kedaj se bo pač spemetovalo ljudstvo, pa jelo varovati in gojiti gozde, mesto da gleda in terpi gole rebri in stermice, kodar je stal nekoč lep gozd, po iztrebi pa ne more več po gnati germ, ker mu manjka persti in vla ge, ali pa ga živina prijeda in zajeda da ne more kviško? V. Gozdi. Griči so semtertja obraščeni in obogozdeni, lepi bukovi in smrekovi lesovi krijejo bregove, hrast pa le bolj zanikerno ter počasno rase. Sploh od ganja ter vzrašča mlado germovje, hosta ali gošča prav urno in bujno, če le ni preplitev in presuh svet, in če ga goved pa drobnica preveč ne zdeluje in muli. Po navadi gošča ali frata kmalo uide tako visoko, da živad ne more prigrizo- vati verhov in potem rase krepko na prej. Le žalibog! da so nekteri gospo darji tako brezpametni, da dajo za bu taro praproti, ali pa da kako njivo ali laz pognoje s pepelom in pa da ima go ved malo več obhoda in paše, ali pa za kurjavo (butarice) mlad zarod posekati in zemljo ogoliti, ter tako uničiti, kar je v nekterdh letih vzraslo. Treba bi pač bilo ljudem v glavo vtepsti, da je goz dov škoda, da naj jih varujejo pa skerb- no gaje, v lastni prid in korist. Veliko več in lepših gozdov bi lahko bilo po naših hribih, ko bi se pametno ravnalo ž njimi, ko bi se pustili lesovi saj tam, kjer ze mlja druzega dobička ne prinaša, ali je pa celo tako gerd in razvertan svet, da živine varno spušati ni vanj. Naj veči gozd je »zala«, ki pokriva na vzhodni strani žirovski verh; to je goščava, ki je še ni kmalo kdo vse prehodil, ki ji pa tudi nihče ne stori toliko zalega, kakor drugod. Od Zadobja in Prilesja niže pa se raztega hrastov gozd, v obče »boršt« imenovan, ki pa nema stebel, da bi bilo kaj, le mala, pokvečena ter zverižena drevesa, med kterimi se lačno govedo klati in redko praprot tlači, ki z vresjem vred rase po gozdu. Jeli zemlja tako slaba (rudeča perst in glina, zarudela skerlavka in pa redek kremen), ali pa je kdo gozd tako uničil in raztrebil, in kako bi se dal zboljšati, ne vem? Bukovi le sovi so navadno zelo lepi, sama tanka, ravna stebla, pa tudi debeli, bolj razra- ščeni teršči tu hite kviško v bratovskej slogi in vzajemnosti. To velja tudi od jelovine, le da je bolj redka, kakor bu kev, bukovega gozda je več kakor jel kovega. Drevesa raso sosebno tale: bu kev, smereka, hoja, hrast, jesen, moko- vina, breza, javor, mecesen, borovec, berst, topol, jelša, toda slednje verste debla se le posamno dobijo. Kot germ pa roboti: leska, bukev, brina, češminje, beli in černi tern, klin, brodovita, dren, malovničje, robidovje itd. VI. Zverinjad in divjačina. Zverinjadi ni veliko kajti nema dosti skrivališč, tudi je premalo samote, skoro vse prelazi go vedo na paši, in pa gozdi so preveč po- 151 trebljeni ter presekani in razrahljani. Volk se kvečemu v Zali še časih prika že, medveda ni več v vas, kakor svoje dni, ko je še hodil očanec godernač in kosmatin drobnice trest, lesica pride pa še rada v gostje po kako puto in dihur pride jajca lizat in pit, tudi o kuni sem časih čul. Izmed divjačine je nektera leta naj- cev trapinov toliko, da mlademu sadju škodo delajo, ker mlade cepiče in dre vesca oglojejo, da vsahnejo zatem ali pa le slabo berle in hirajo. V omenjeni Zali dobe se serne, tudi jelena so že zasačili po Zirovskem verhu, ki se je pa le zaletel ter zašel v tiste kraje od drugod. Divji petelin se tudi časih naleti: iz med pti čev, love se na jesen memo navadnih drobnih pevcev: jerebi, brinovke, jere bice, kljunači, kosi itd. VII. Lastnost in rodovitnost zemlje. Tla so ali pešnata in grempežna ali pa ilov nata in zategla; kamen ali apnenik, ali pa rudeča skerlavka in mlivec, sempatje tudi kremen, sosebni beli (sirec) pa ploša (černa, višnjeva skerlavka). Pešnata, ap- nena zemlja je dosti rodovitna, da le pre plitva in pretanka ni; kodar je apnenik, gledajo dostikrat skale in robovi iz med njiv in vendar se žito dobro obnaša in dostikrat obilo rodi. Ilnata tla so slabeja, manj rodovitna, v moči malo pridelka da jo, vendar pa marsikterim žitam in sa dežem niso neugodna, sosebno sadjevo drevje rado todi rase in rado rodi. Žito seje se in prideluje vseverstno, setev je le ena, ajda (jejda) se na ozimino ne mo re sejati, (proso le na lanišče in ozime- ga ječmena sternišče.) Nekoliko tu izda zgodno ter suho, ali pa pozno in močvir no leto; to pa velja le za niže kraje, ne pa za više hribe, kjer je časih oves še o mali Gospojnici zelen kakor kušar. Seje se ozimina in jarina (jaro žito), lan ozimi (ozemec) in letni (lan). Turšice se pride luje srednja mera, prav visoka se ne sadi. Pšenica, rež, oves je sosebno više, po odpertih, vetrovnih ter zračnih krajih jedernat, jeklen (oklen) in bogat, ter daje nasad po 1V2 mernika, oves pa po 2 ali pa še više, če se letina dobro obnese. Proso le časih dobro rodi, više ležeči kmetje ga ne sejejo mnogo. Jejda seje se zgodna, ki mnogokrati bolje rodi, kot pozna; vendar določi to le vreme In le tina. Naj spregovorim tu še besedico o gnojenju ter obdelovanju njiv in zemljišč. V tem oziru je hribovcu našemu treba še mnogo poduka. Gnoj se rabi le živin ski (govedni ter drobniški), ki se prikla- da sosebno peščeni zemlji in pa pepel, ki se na ilovnatih tleh dobro obnaša. Njiva bi (večidel) rodila, ko bi se zagno jila, a gnoja vedno kmetu manjka, gno ja, da si ima časih po 12—20 repov v hlevu in pa še 18—30 glav drobnice v staji. Kaj temu vzrok? Celo dolgo leto hodi govedo in drobnica na pašo, kodar redko travo muli ter se borno preživi, pa gnoj po pašnikih pušča. Kar se gnoja v hlevu napravi, to se mnogokrat že v jeseni ali pa prav zgodaj na p6mlad zvozi na njive, da se ondi spira, izhla- puje, naj boljih delov iznebuje, potem pa sama še ne segnojena ter sterhlena stelja podorava pod zemljo. Kako bo raslo potem? Tudi se cesto slabo nastilja. živini slabo, pičlo poklada, od kod bo potem prišel dober gnoj? Iz hleva se gnoj izmeče pa izkida na kak kup, kder se oceja, suši in pere, mesto da bi si oskerbel kmet gnojno jamo, kamor bi spravljal in metal gnoj pa drugo šaro, smeti, obrezke, kar jih živina ne užije, prah itd. Tako se za gnoj skerbi, potem pa toži in moledva. da gnoja manjka, da slabo rase, da bo slaba letina. Poduka je treba kmetu, na predka: pa odkodi mu hoče priti, če se ni gosposka ne zmeni za to, ni duhoven noče ali pa ne ve kmetiču nič povedati ter dejansko, ako ima sam kaj zemlji šča, pokazati, ker kmet je termast in svoj prav žene, ni verjame ne, če se mu pod nos ne pokaže. VII. Živinoreja. Govedo in drobnica se redi, iz med slednje le bolj ovce, koz prav malo, ker so preveč škodljive in na gajive, koristi pa prinašajo le malo in dobička. Ker je paša dobra in sladka so sebno po apneniku in seno po senožetih ne ravno sočno in mehko pa zdravo, pol no gorskih rož in cvetlic, bila bi živina lahko lepa in rejena, pa zarad nerodno sti, brezumnosti in neprevidnosti kme tove ni. Perva napaka ter brezumnost je, 152 preveč živine imeti, pa jo preslabo ker- miti, tako da je vsa sestradana in izcver- ta, da so je same lakotnice in sama kost in nabrana koža. Po leti se govedu memo volov, ki morajo vedno terdo delati in pa kake malo molzne krave, ne klade nič, živina gomara in gara po paši ter se borno ter pičlo preživi, sosebno ka dar vstane suša in se po tenkih, peščenih tleh vsaka bilka skoro usuši, pašniki oru- jave ter popalijo, da je žalostno videti gole bregove in rebri. Po zimi, če ni bila senena letina dobra, cvička se in sko pari, ali pa pričetkom vabi in obilno klade, na pomlad, če dolgo sneg ne odi de, pa živino cveri, pičlo sama slama po- klada, da se zima prevleče in žival na pa šo izžene, kder pa tudi izperva nima vgri- zniti veliko. Drobnica po zimi veje obira: narede se namreč jeseni vejniki iz okro- jenih ter okleščenih brezovih, hrastovih ali pa jesenovih vej in to se po zimi po- klada. Ni čuda tedaj, da pride časih na pomlad živina taka na božji dan, da jo je sam gredelj in da se komaj vlači, ker je lačna in sestradana, da se skoznjo vidi. Kako bo imel kmet pri takem glestanju lepo in rejeno živino? Nekateri seveda so bolj pametni, imajo toliko števila, da ga lahko preživi, pazijo na živino, pa tudi imajo lepo žival. Naj bi se tedaj kmet spametoval pa le toliko glav imel v hlevu, kolikor jih lahko prehrani, naj bi ubogi živini tudi po leti nekoliko po- kladal po previdnosti in potrebi tako, da če več zunaj dobi, manj naj bi jej pokla- dal v staji. Naj bi skerbel za gnoj, zemljo pridno ter umno razdelal pa detelje vsa- koverstne, ktera se zemlji naj bolj pri leze, pa turšičine in druzih stvari na- sejal, da bi to med suho rezal ali pa sa mo pokladal govedi. Skerbeti bi moral nadalje za zdrave, zračne, suhe hleve, moral bi dobro nastiljati, da bi živina bila vedno čedna, ne pa vsa omazana in osrana, ker to ni zdravo kakor za človeka tako tudi za živino ne. Skerbel naj bi tudi da dobi govedo in drobnico dobrega plemena, v čemur bi mu pa morala go sposka malo pomagati ter mu pod pazho poseči. Tako bi se živina spravila na višo stopnjo in živinoreja mnogo več kmetu prinašala koristi in prida. IX. Sadoreja. Sadnega drevja vidiš po hribih mnogo, razen na visocih, vetrovnih krajih, kder bi vihar in piš vse pometal in stresel iz vej, kar bi drev6 nastavilo sada. Niže ali v bolj zavetnih krajih se komaj hiše od daleč vidijo iz sadnega drevja, vse je kakor v gozdu. Sadno drevje večidel rado in pospešno rase, ro di prav rado in obilo in le malokdej je leto tako neugodno, da bi oni, ki ima raznega drevja nasajenega, ne imel saj za dom sadja zadosta. Drevesa resejo od naj boljšega plemena sadu do lesnik in drobnic, s kterimi se veverce goste po lesih in dobravah. Hruške, jabelka, ore hi, češplje, slive (medene in jesenske češplje ali ternovke, češplovci), črešnje. cibare vse to rase v naših hribih. Crešenj je časih toliko, da jih ne obero. Ker lju dem večidel časa ali pa tudi pridnosti manjka, posuše se na drevju pa počepa jo na tla ali jih pa vrane in drugi tiči obero in pospravijo. Hrušk in tudi jabek je časih toliko, da če ni veliko ljudi pri hiši, sosebno otrok ki imajo čas sadje poberati (poberšina), vse v križem leži in gnije ali pa imajo svinje in prasci, tu di govedo če so verti že pokošeni, dobro žir. Jabelka, ki večidel kar je boljih na drevesi ostanejo, spravijo se že pri pri ložnosti, tako tudi češplje in orehi, a drobnice in druge hruške, lesnika to se vnemar pusti, kajti pri nas se ne dela most iž njih, ni se slabeji sadež ne spravi v prid in dobiček. Ko bi kdo kmeta po dučil, da bi delal lešnikov most, kakor se dela po druzih deželah, most, ki bi mu bil v zdravo in prijetno pijačo po leti, ko se trudi in poti pri terdem delu, ker ne prideluje vina ko drugodi, kako hva ležen in spoznaven bi takemu moral biti kmetic! Sadja se nasuši mnogo; a slabo, nagnito, neumedeno ter neuležano, terdo, na pol še le zrelo se časih v sušilnice ali zaprav kadilnice in smodilnice dene, kder se pusti žgati in smoditi, creti in ukončavati, tako da se naposled le neko liko opečeno in prekuhano v shrambo dene, ali pa na pol sežgano, černo kakor ogel sehrani. Komu je to podobno? Tako sadje ni za nič za dom, še slabeje za kupčijo in to je vzrok, da se prekupci sadju našemu izogibajo ali ga pa tako slabo in nizko plačujejo, da kmeta mora 153 preiti veselje s sadorejo se kaj prida pe čati. Ne nese mu nič, za dom pa ga ne rabi toliko, kolikor bi ga lahko nasadil in dobival. Od todi nerodnost in malomar nost pri spravljanju sadja, od todi od- klonjenost od sadoreje. Naj bi kdo kmeta podučil, kako sušilnic narediti z majhni mi primernimi stroški, kako sadje zrelo in uležano lepo posušiti, naj bi se potem kak prekupec domač sadovne kupčije po prijel pa naravnost v Terst perstavljal lepo, pošteno robo kakemu večemu kupcu, ki bi sadje naprej pošiljal v dru ge kraje južne in iztočne, pa bi bilo vse drugače. Kmet bi dobil veselje do sado reje, ker bi mu donašala marsikak be lič, da bi lože odrajtal davek, prekupec pa bi pri taki barantiji lepo denarček spravil v mošnjico, kajti trud bi se mu gotovo obilo poplačal. Tako pa semtertje sadoreja zamira in peša, stara debla obletavajo, novih nihče ali pa le malokdo sadi, tako da le to, kar samo od sebe izrase, pride k višku, kar pa ni ravno malo, ker zemlja je semtertje tako dobro in priležna sadnemu drevju da tako reči samo rase, da se le štremelj po- takne v zemljo. Gozdi sadnega drevja bi se pri nas dali brez veliko truda vzgojiti. Kolik dobiček bi bil to in kolika dobrota za potomstvo. Nekaj jabelčnih imen: sve tlika, mednika, muznika, jeblanka, okro- glika, oselnika, čebularji, funtnika (naj debelejša) itd. Hruške: ceplenice, gospo- dičine, presedalke, smrekarice, krivorep- ke, setvišče (setviške), tepke, razne drob nice (nektere sorte debele in okusne), (salipurgarce) purgarce, repnice, maver- nišce, pseničnice, ovsenice itd. X. Značaj ljudi. Značaj in lastnijstvo ljudi hočem le v nekterih potezah in čer- tah opisati. Da so hribovci zarobljeni, neotesani in neuglajeni, da se ne znajo prav lepo in prispodobno vesti, da so boječi in okorni, pa zraven termasti in svojeglavi, da celo ošabni in imenitni, kdo jim bo to zameril; šol nemajo, med svet le malo pridejo, od kodi čejo imeti oglaje in ukretnosti? Ni čuda tedaj, če se ti sosebno tujcu kmet pred vsem pa ženska in mladež, prišlemu umakne, skri je ali pa herbet oberne, te ne pozdravi ne mestniški ne keršanski. ter se ne zmeni zate ali se te pa še celo boji in meni, bogvekaj. Priljudnost, postrežnost in go stoljubnost, prijaznost in odkrita seznan- ljivost sosebno na samoti ni doma; tu je naiti več boječnosti in nezaupljivosti, umakljivosti in nezmenljivosti ali pa še surovstva in neotesanosti. Terd je hribo vec poljanski, kakor Gorenec sploh, svo- jeumen in nedružen, ogiba se tujca so sebno če ima suknjo na sebi, kar ima svoje vzroke; vse je kmetu enako: škric, oderuh, capin in slepar ali pa berič. Kdo je tega kriv? Zraven teh nelepih ima pa mnogo lepih čednosti in lastnosti; tudi je pri nekterih hišah neka prirojena in udomačena prijaznost in priljudnost pa darežljivost in vsmiljenost doma, ki člo veku tem bolje de, ker vidi da priroda, da nepopačeno serce tu kaže lepe svoje lastnosti in čustva. Sploh se mora reči, da preveč in gerdih napak med ljudmi ni, da manjka le uglaje in zbude, pa bi bilo vse drugače. Komu prispade ta na loga? Šoli in sploh duhovstvu? XI. Pravljice, vraže in navade. Prav ljice se vedno bolj zgubljajo, le stari jih še vedo, mlajši rod jih iz nemar pušča: zadnji čas bi bilo pobrati ter začrtati, kar je še ostalo med ljudstvom. Berači, mavharji ali plašarji, godci in drugi take verste rokovnjači, vdo pravljic na izbiro, toda izmišljujejo se jih kar medpotoma, in kažejo le, kako živo in bogato umišlji- jo naš narod ima. Veče vrednosti so one, ki jih siv starec, kak očanec ali pa stara siva mamica ve povedati, te so stareje, bolj med narodom nekdaj znane, imajo manj tuje tvarine, tujih pojmov v sebi. Pripoveda se ti o glažovnati gori, o zakle tih gradih in gospodičnah, o desetem bra tu, o tolovajih in razbojnikih, o zlodeju in škratu, o mogočnih vitezih in knezih, o vojskah in bojih, o turcih ali pesogla- vih, o živalih, ki so znale govoriti in slu žiti ljudem, o bogatih zakladih, o klatežih in vitoborcih - klatovitez (Abenteurer) itd. Tudi legend vejo veliko o sv. Petru in Krišču, o sv. 3 Kraljih, o sv. Štefanu, Bolantinu, Ciprijanu, Gregoriju itd. Vraž se je ohranilo še sila veliko. Tu se ti ve povedati in se za terdno verjame o škratih, zakladih, vešah, svetnijah, di vjem možu, o modrasu, ki je menda kra- 154 tek, kakor oselnik, rudeč, ima greben pa repetnici, s kterimi opleta in maha okrog sebe, ko se premika, tudi žvižga in ber- lizga, o beli kači, o odpertem nebesu, o slepcu, urokih, o mrtvih, kako hodijo nazaj ter delajo nepokoj onim, s kterimi so bili v življenju v bolj tesni zvezi, na dalje se mnogo pripoveda o spominih in slutnji, o zvezi s zlodejem, in risu ali latah, o strahovih, o tiču lunu, ki je men da velik kakor janec ter ima vrat dolg, da iz mize lahko je, o soju ali lintvernu, o brezdnih, cerkvah in grobiščih. Toda naj se spustim v natančneji popis nekte- rih manj znanih ter bolj nenavadnih stvari: O škratu menijo ljudje, da se dobi v Terstu v morji, kder nekteri barantajo s to robo ter prodajajo ljudem, ki so tako abotni in predrzni kupiti je. V stekleni- čici lepo lindko zaprt se dobi škrat kakor mali tiček ali pa v drugačni grdi spačeni podobi menda, a kdor si ga je ukupil, prodal mu je ob enem svojo dušo in ne mogoče je znebiti se ga potem. Tako si pripovedujejo da je nekdo kupil škrata, a skesav se verze vvodo pa hiti z malo mirnejim sercem domu. A da bi te škrat! Kakor hitro stopi v hišo že se mu oglasi hudobarček za pečjo: »Sem že suh.« Če je pri kacej hiši velika boga- tija, pa se ne ve prav, od kodi toliko premoženja in terdnjakov, šepetajo si ljudje, sosebno stare mamice se namuza- vajo in malo abotni dedeci čenčajo, rekši, škrate imajo. Potem pa začne kak očanec praviti, kako so tu pa tam,, imeli škrate, kako so jim vsega po volji nanesli skup, zato tolika bogatija itd. Pravijo da škra tje le po noči donašajo skup: treba jim le v kako posodo npr. nizke, mernik, lo nec podvreči one stvari, ktere bi rad, pa bo zutraj polna posoda boddsi moke, pre je, denarja, klobčičev, platna, mesa itd. Škratje kradejo drugod, pa po zraku pozno po noči vlačijo skup, časih zaženo grdo krokanje in marsikdo jih je že čul budivši v poznih nočnih urah pod milim nebom. A varuj bog oponašati jih, huda bi se ti znala pripetiti. Star mož je čul krokati škrate po noči: težko! težko! če je težko pravi pa spustite in lej: debel kamen cmokne predenj, toliko da mu ne trešči ravno na butico ter ga zmlinči, kakor kamen moko, škratje pa so šumeli navskaje ter grdo krokotaje naprej. Za nje ve ponavadi le gospodar in gospo dinja, z gospodarjevo smrtjo zgine škrat, ker duša je njegova, za ktero je služil znašaje skup, kar si je lastnik njegov le poželel. Škrat sedi tudi v votlinah na zakladih. Veliko se pripoveda tudi o »bergmandelcu« kteremu semtertje tudi »netek« pravijo. Ta se prikazuje po sebno v jamah rudarjem, rude in pod zemeljski zakladi so v njegovi oblasti, prikaže se po navadi kot majhen moži- ček, star kakor zemlja, z dolgo brado v meniški kulti, pa je večidel ljudem ne prijazen in zelo hudoben. Prikaže se če ima biti kaka nesreča, ali pa če kdo preveč grdo kolne in rantači, ter hudiča kliče na pomoč, časih pa tudi komu pride v sili in zadregi napomoč. Po vsem tem je kazno, da je to napol dobro napol hudobno bitije in ne naravnost hudir, kakor nam je to iz severnogermanskih basnoslovstev mnogo tacih duhov in bi tij znanih. Tu sove in čuki so na sluhu. Ne opo našaj sove ponoči, da ti ne izkoplje oči ali pa da te še kaj hujšega ne doleti. Sova je ponočna tica, noč pa ima po ljud ski prislovici svojo moč. Naj ominim tu tele pravlice: Hlapec nese pozno vže po noči iz malna, kar čuje skozi les grede so vo skovikati. Oponašati jo jame: Tevim (vidim), te snim, ti oči spečkam! Sova jez na plane nadnj, hlapec pa nebodilen, prime krepelec pa zamahne po njej, da bi se bila imela kar razleteti na kosce. To sova je vražji tič, bile ste prec dve in čim večkrat je mahnil, tim več jih je bilo. Naposled ga objame groza, prekriža se pa reče: Bog nas varuj pa sv. Krišč božji! in sov ni bilo več. Iz dalje pa je čul svarilen glas: Noč ima svojo moč. Takisto je pripoveda tudi o vojaku domu gredočemu, ki je sove sabljo sekal, pa jih je bilo vedno več. Da je sova mrtvaška tica, da nič dobrega ne pomeni če veliko skovika okrog hiše, ko imajo bolnika v hiši, to je med ljudstvom znana reč. Zato se pa tudi vsakdo sove nekako boji in ponočno njeno skovikanje zares ni kaj kratkočasno. O svetinjah, ki so menda svitle prikaz ni, kakor velike luči ali pa žareče gruče, 155 meni se, da so svetniki, ki obiskujejo drug druzega po cerkvah jim posvečenih. Tako pravijo prinas, da gre svetinja iz Lučin na Vrh k sv. 3 Kraljem, ali na Pla nino in narobe. O slepcu pravijo da človeka vidi le od pasa kviško, do ledij pa ne. Bog ga je namreč kaznoval, ker je bil prehud in hotel vsacega upičiti, zdej ga pa nemore tako lahko, ker ne vidi spodnjega del života. Če slepec piči, mora človek hi poma umreti, če se pa pozdravi, poverne se strup čez 9 let in potem hajdi z Bogom iz sveta. O strupeni živadi se prigovarja: 9 čmrlov za 1 čebelo, 9 čebel 1 osa, 9 osa 1 sršen, 9 seršenov 1 gad, 9 gadov 1 sle pec, 9 slepcev 1 modras, 9 modrasov smert, više mi ni znano. O ležečimi meni se sploh, da piči z jezikom, s katerim laska ter ga pomalja iz usti, ali pa tudi z repom, kakor piči čebela z želom konec života; zato pa pravijo da gad upiči, dasi zaprav ugrize ali uje. Po hrbti ima gad strupeno žilico, ktero mu marsikdo zna uzeti potem ga pa še celo je, (kar je tudi res, da nekteri gade pekč in jedo). Strup se da zagovoriti, in marsikater slepar ga de zna loviti, pravijo, ker jih zna panati, da ga morajo vbogati in storiti kar hoče. še nekaj posebnih vraž: Če je otroče bolno, nečemrno, če vedno joče in stoče, pravijo, da je znabiti presuneno, to je preverneno ter zasukano nazaj vznak zglavo in na okoli, kar se sosebno lahko prigodi, če pade iz zibeli ali pa pestmi iz rok. Tu je treba otroka narobe zasukati ali odsuniti, pred ni tiho in pokojno. če se otrok o mraku zunaj pestuje, mračen je potem, nepokojen je joče in stoče, tu ga je treba med vestejami pogre ti, da se mračnost prežene. Ravno tako mora človek prišli iz mraka roke pogreti, če hoče otroka pestovati, da ne postane otrok mračan. Tudi vražna kadila imajo za razne bo lezni, kar je sosebno materam in babi cam kaj znano. Na žeravico v cepini de ne se raznoterega kadila, rož, voščenih kapčev, ki se nakapajo v cerkvi od sveč, kos vervi od zvonov, vlaš človeških ali pa živalskih, če se je kdo česa ostrašil, pri- sadne repe zoper prisad in kolomaza, sla- mic, ki pod kapom križem leže ter se o mraku nabero itd. Človek mora se vsto piti nad črepino da se mu pod život kadi ali se pa rjuha okadi in bolnik vanjo za vije, da se dobro ogreje in spoti. Tacih in enacih smešnih ter uvažnih lekov in pripomočkov vedo stare babele na izbiro O povodnih in morskih deklicah pri poveduje se veliko. Te neki nezmenjeno lepo pojo in viže delajo; vse viže, ki se pojo v cerkvi ali drugod dobo se le od njih. Od todi meni tedaj priprosto ljud stvo da pridejo napevi, in o umetnikih skladateljih bležo le malo ve ali pa nič. Deklice te so v sprednji del života žen ske, v zadnji konec pa ribe, sila lepe, vabljive in zapeljive, plavajo ročno sem pa tje po vodi, spletajo in češejo si zlate ali pa zelene vslase, pa poj6 tako lepo in mično, da človeka kar opanajo in oma mijo (Pač Sirene v grški in rimski bas- nosti). Tudi rojenice in divje žene so znana izmišljena osebstva. Une prorokujejo in določijo človeku života način, te se ce sto kot dekle aLi gospodinje udinjajo, ž njimi pride k hiši sreča in blagoslov, bla gostanje in vsega obilnost, ž njimi pa zgine sreča in razpad pa reva pride čez hišo, in vse gre pod zlo. Koliko da se govori o copernicah, to je bolj znana stvar. Marsikdo meni da mu je vse narejeno ali pogodeno, naj že ži vina boleha in kako živinče pride pod zlo, ali krava ob mleko pride itd. Vse to se kakemu capinu ali pa kaki suhi stari baburi na rame opertuje. Čeme bukve, Kolomonov žegen, vsakoverstne kraftne molitvice in »žebvanja« in takove beda rije marsikomu blodijo po glavi. Če je kak slepar dosto navit, dela se kakor da bi kaj več znal ko hruške peči, in kmalu se ga ta ali uni kmetavs boji, pa mu še bolji dar podeli, da se mu zlepa od ogla spravi in pri svinjah ali živini kaj ne ponagaja. Se nekaj druzih praznover: če se 2 veji v gozdu druga ob drugo dergnete, če ogenj poklja ali se surova polena kisajo in pene cvili iz sebe tisi, muce se duše ter dajo tiste žalostne glasove od sebe. Če komu zvoni in šumi po ušesih, slabo ali pa dobro znamenje je to, kakor mu brenči na levo ali pa desno uho. Če se 156 komu kolče, pravi, da ga imajo kje v mi slih. Tu sanje so pomenljive, na spomine in slutnjo se mnogo veruje. Matere se otrok boje kleti, da se ne bi spremenili v žival, s ktero bi mati otroka klela, ali pa da ne pride vragu v oblast (To pač prav). Mnogo se pripoveda tudi, kako je tu pa tam vrag sam prišel po kacega po rednega pastirja itd. Sploh tvarine med ljudstvom dosta, da bi jo kdo pobral, mnogo basnoslovskih ostankov bi se še našlo med narodom našim. 157