Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 %
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
54170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177
PODUREDNIŠTVO 54135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 41646
Letna naročnina, Italija	Lir 32.000
Letna inozemstvo	Lir	50.000
Letna inozemstvo, USA dol.	35
Poštno čekovni tačun:	štev.	11234499
m	L
	m
4
""k
Leto XXXIX. - Štev. 3 (1932)
Gorica - četrtek, 15. januarja 1987 - Trst
Posamezna številka Lir 700
Ne daimo se usnžniiti radiu in televiziji! Škofovsko posvečenje dr. Perka v Rimu
Govori se, da smo ljudje zahodne kulture, med katere spadamo tudi mi, postali nepismeni in ne-bralni ljudje, kvečjemu še gledalci in poslušalci elektronskih apara-ratov, ki so postavljeni na nekakšen družinski oltar, »bogkov kot« (z malo začetnico!), kjer se vsak večer zbira družina, kakor se je nekdaj pred »Bogkovim kotom« k molitvi.
To samo po sebi ne bi bilo nič slabega, saj so tudi ti aparati delo razuma in ustvarjalnosti človeka, kateremu je Bog že v raju naročil, naj nadaljuje njegovo stvariteljsko delo s tem, da si podvrže zemljo, torej tudi skrivnostne zakonitosti TV in radijskih valov.
Žalostno je le to, da so skoraj povsod ti aparati postali tirani našega življenja, ki narekujejo človeku, kdaj naj bo doma, kdaj naj bo večerja, kdaj so dovoljeni obiski, itd. — vse je odvisno od tega, kaj je na sporedu. Vse prepogosto človek nima dovolj moči, da bi jih utišal in s tem našel čas za mnogo koristnejše in duha po-globljajoče opravilo: za branje, pogovor, kulturno udejstvovanje....
Človek postane s tem polagoma avtomat, ki vse sprejema, kar vidi in sliši. To pa človeka duhovno poplitvi, ker mu praktično odvzame pripravljenost do lastnega razmišljanja in ustvarjanja lastnega mnenja in prepričanja.
Nam kristjanom ne preostane drugega, kakor da se temu vplivu in pritisku radia In televizije preudarno in kritično ustavljamo. Pri tem ne gre za kako oporečništvo, ampak za nas same. Ne smemo dopustiti, da bi na nas ta sredstva tako mogočno vplivala, da bi prenehali razmišljati in presojati stvari, ki zadevajo naše življenje v luči evangelija. Za naš svetovni nazor je merodajen evangelij, tj. božje sporočilo človeku. Za nas je nesprejemljiv dialektični materializem, ki ne pozna nadnaravnega sveta, ker mi kristjani v luči razodetja vemo, da je Bog na začetku vsega in da je človek, ki je ustvarjen po božji podobi in sličnosti, določen za neizmerno višje cilje kakor je samo to, da s svojim delom poskrbi za dobro družbe, v kateri živi in potem premine.
Če hočemo torej ohraniti in poglobiti svoje krščansko gledanje na človeka in dogajanje v svetu, nam je v danih razmerah od sredstev družbenega obveščanja na voljo samo katoliški tisk. In tega imamo, hvala Bogu, še kar lepo število.
Na prvem mestu je gotovo naš tednik, ki pozorno zasleduje in spremlja dogajanje doma in po svetu ter svojim bralcem nudi krščanski pogled na ta dogajanja. Obenem pa jim nudi tudi razglabljanje o verskih resnicah, kar je nujno potrebno v sedanjem času in v okoliščinah, v katerih živimo.
Kdor ne skrbi za lastno izpopolnjevanje v svojem krščanstvu, ne bo mogel kljubovati »trajnemu bombardiranju naših spoznalnih zmožnosti« (izraz Pavla VI.) s strani nekrščansko obarvanih sporočil sredstev družbenega obveščanja.
V mesecu katoliškega tiska bi ob vsem gornjem razmišljanju morali narediti sklep: poskrbeli bomo, da bo vsaka naša družina imela doma na voljo sebi primerno in potrebno versko in katoliško publikacijo!
Pet let id suni natikife Conlhn
Letos 11. januarja je minilo pet let, odkar nas je zapustil goriški nadškof msgr. Peter Cocolin. V ta namen je bila na sporedu osrednja škofijska spominska proslava, ki so jo priredili v avditoriju »Fogar« v Gorici. Slovenski verniki pa se bodo pokojnega nadškofa spomnili to nedeljo 18. januarja s posebno mašo pri kapucinih.
Program nedeljske prireditve je bil dokaj pester. Skoda, da je zasnežena in ledena Gorica nekoliko zadržala še možne udeležence, vseeno pa se je zbralo lepo število ljudi. Nadškof p. Bommarco je v začetku poudaril pomen srečanja, nakar je dal besedo dvema predavateljema-laiko-ma, ki sta podala spomine na nadškofa Cocolina in podčrtala njegov pastirski lik. To sta bila dr. Mafaldo Cecchet in novinar Celso Macor (škoda, da niso vključili tudi predstavnika slovenske narodne skupnosti, ki bi prav tako lahko dostojno pričal o nadškofovem delovanju). Oba predavatelja sta sicer zelo tehtno in vsak s svoje strani orisala nadškofovo delovanje, posebej njegovo vlogo in zavzetost za delo v tako delikatni škofiji, kot je goriška. Posebej Celso Macor je poudaril odprtost nadškofa Cocolina za vse vernike — furlanske, italijanske, slovenske. Obenem pa sta oba predavatelja tudi osvetlila njegov pastirski lik in delo v pokoncilski Cerkvi.
Tudi nadškof Bommarco se je nato pridružil tem mislim in izrazil potrebo po vedno večji odprtosti, medsebojnem spoštovanju in upoštevanju vseh skupnosti in kultur. Obenem je sedanji nadškof še omenil svoje prvo srečanje s pok. msgr. Cocolinom v Assisiju ob škofijskem romanju.
Nato so v atriju ob glavnem vhodu v semenišče nadškofu Petru Cocolinu odkrili spominsko ploščo. Ob tem je spregovoril tudi goriški župan Scarano, ki je v svojih besedah spomnil na plodne stike z nadškofom in podobno vlogo v vodenju skupnosti z več kulturami oz. jeziki, kot je prav goriška.
Sledila je slovesna maša v cerkvi sv. Karla, ki jo je daroval nadškof v konce-lebraciji z drugimi duhovniki, generalnim in škofovim vikarjem. Tudi tu je v pridigi podčrtal nekatere pastoralne značilnosti v
tfBfll
Nemajhno skrb za vsakega novo imenovanega škofa predstavlja njegovo posvečenje. Prof. dr. Franc Perko, imenovan 19. decembra 1986 za beograjskega nadškofa, bi si želel biti posvečen ali v Ljubljani, tj. v Cerkvi, iz katere izhaja, ali v Beogradu, kamor je namenjen za katoliškega nadpastirja. Za čas bi si najraje izbral drugo polovico februarja, vsekakor po sklepu prvega študijskega semestra na ljubljanski Teološki fakulteti, kjer je do zadnjega predaval nauk o Cerkvi in ekumensko bogoslovje.
PAPEŽEVO VABILO
Toda na predbožični dan mu je apostolski nuncij iz Beograda telefonsko sporočil, da ga želi sv. oče osebno posvetiti v škofa na praznik sv. Treh kraljev v baziliki sv. Petra v Rimu skupaj z drugimi, v zadnjem času imenovanimi škofi iz raznih delov sveta. Čas za primerno pripravo je bil zelo tesen, zlasti če pomislimo na vse vmesne prazniške dneve.
V tej stiski je novemu nadškofu velikodušno ponudil roko v pomoč msgr. M. Jezernik, rektor papeškega slovenskega zavoda v Rimu, ki se je zavzel, da mu pripravi predhodne sestanke na vatikanskem državnem tajništvu in drugih papeških kongregacijah ter da nudi gostoljubno streho v Rimu njemu in njegovim spremljevalcem.
Teh, ki so izrazili željo, da bi bili prisotni pri njegovem posvečenju, ni bilo malo. Omeniti velja njegovo sestro in brata z družino, ljubljanskega nadškofa A. Šuštarja in dosedanjega beograjskega nadškofa A. Turka, kolege z ljubljanske Teološke fakultete, zlasti sedanjega dekana prof. dr. Rafka Valenčiča, redovne sestre iz Male Loke pri Domžalah, katerim je bil dr. Perko hišni duhovnik, rojake iz rojstne vasi Krke, ljudi iz župnij, kjer je služboval kot kaplan, in še druge prijatelje. Iz Beograda sta prišla župnik Hočevar in škofijski kancler frančiškan p. Leopold. V najkrajšem času se je nabralo ljudi za dva avtobusa. Iz Gorice je bil navzoč dr. Oskar Simčič.
V BAZILIKI SV. PETRA
Začetek slovesnosti pri Sv. Petru na praznik Razglašenja Gospodovega je bil določen za 9.30. Slovenska druščina je prispela tja kmalu po 8. uri. Bazilika se je polagoma polnila tja do 9. ure. Polna je
mmiMmii
:. -'v. : ;:
*> .-7
i- ;
bila tribuna, rezervirana za diplomatski zbor. V njem je bilo opaziti jugoslovanskega veleposlanika pri Apostolskem sedežu Štefana Cigoja s soprogo. Na drugi tribuni, rezervirani za ugledne goste in ožje sorodnike ter prijatelje novih škofov, je bil prisoten predsednik italijanskega senata A. Fanfani.
Vsak udeleženec pri slovesnosti je dobil brošuro z liturgičnim besedilom v latinščini in v italijanskem prevodu. Na prvi strani pa je bila »vizitka« škofov ordinan-dov, ki jih je bilo deset in sicer trije iz Italije, po eden iz Tailandije, Liberije, ZDA, Tanzanije, Malezije. Dr. Perko je bil drugi v vrsti in tako označen: »Prevzvišeni Franc Perko, profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani in član mednarodne teološke komisije: beograjski nadškof (Jugoslavija).«
Bogoslužje se je odvijalo z običajnim dostojanstvom in s pozorno zbranostjo. Božja beseda se nam je nudila v prvem berilu v angleškem jeziku, v drugem berilu je božjo besedo posredovala mlajša gospa iz Gvatemale v španskem jeziku, evangelij pa se je bral v latinščini.
V homiliji je sv. oče nagovarjal nove škofe, in z njimi nas vse, v italijanskem jeziku. Vabil nas je, naj bomo luč in naj z veseljem ter upanjem oznanjamo in izpričujemo krščansko blagovest.
Nad škofe ordinande, ki so ležali na
Papežeu govor diplomatskemu zboru
delovanju msgr. Cocolina. Pri maši je bilo tudi slovensko berilo.
S tem je goriška Cerkev častno proslavila lik nadškofa Petra Cocolina, ki se ga ob petletnici smrti spominjamo. Se vedno so njegove smernice kar se da aktualne. Zlasti slovensko škofijsko občestvo to razume in ceni široko gledanje pokojnega nadškofa in odnos do naše stvarnosti. Želeti je, da bi ta duh še vedno ostal in se nadalje razvijal v okviru naše nadškofije!
■ Sest članov italijanske radikalne stranke, med njimi dva evropska in en italijanski poslanec, so v Varšavi v starem delu mesta pred stolnico sv. Janeza uprizorili demonstracijo zoper bližnji obisk generala Jaruzelskega v Rimu. Po zvočniku so v poljskem jeziku obsodili omenjeni obisk in obtožili sedanje oblasti, da ne spoštujejo človekovih pravic in sindikalnega pluralizma. Ko so demonstrirali pol ure, jih je aretirala policija ter so bili takoj nato po nalogu notranjega ministra izgnani iz države.
V soboto 10. januarja je papež sprejel zastopnike 117 držav, ki imajo svoje poslanike pri Apostolskem sedežu. Prišli so mu, kot je običaj, izrazit čestitke za novo leto. V imenu diplomatskega zbora ga je pozdravil dekan tega zbora veleposlanik države Slonokoščena obala. V govoru je omenil nekatere stvari, ki povzročajo nemir v svetu: grožnja jedrskega orožja, oboroževalna tekma, mamila, zadolževanje Tretjega sveta, rasizem v Južni Afriki.
Papež Janez Pavel II- je imel nato dolg govor v francoščini. Glavni predmet njegovega razpravljanja je bil mir na svetu. Resničnega miru ne morejo zagotoviti voditelji držav s svojimi ukrepi; potrebno je najprej prenoviti vest človeka. Današnji mir je krhek, lažen in umišljen, kajti ogrožajo ga razni interesi, razredni boj, terorizem, gverila in razkazovanje moči s smrtonosnim orožjem, lažna propaganda, poskusi vmešavanja od zunaj.
Vse te grožnje se dajo premagati z molitvijo, zato je tudi prišlo do lanskega molitvenega srečanja v Assisiju. In kako naj molitev za mir pomaga k utrditvi miru? se je vprašal papež. Preprosto: mir je božji dar, ki ga je človek deležen po Sv. Duhu, ki v njem prebiva. Kdor moli, ponižno priznava Boga in se mu podredi. Obenem pa vidi v vsakem človeškem bitju božjo stvar. Pri tem je akcija za mir nujno povezana z osnovnimi človekovimi pra-
vicami, ki jih je treba spoštovati. Katoliška Cerkev kot tudi druge vere, ki so bile navzoče v Assisiju, ne nudijo »političnih« receptov, pač pa nenehno pozivajo k spoštovanju človekovih pravic. In vi vsi, je dejal, kot jaz, dobro veste, kako se te pravice teptajo.
Papež je nadalje v zvezi z delom za mir omenil solidarnost, ki naj je bodo deležni najbolj revni narodi. Odnosi med razvitim Severom in nerazvitim Jugom so važnejši od odnosov med Zahodom in Vzhodom. Pri tem je opozoril na zadolženost revnih držav. Spomnil se je drame beguncev in lačnih ter posebej omenil Sudan in Etiopijo, obenem pa opozoril, naj se pomaga državam, ki so se pravkar rešile diktature (Filipini, Haiti) in je njih demokracija še slabotna. Zaključil je z mislijo: »Kjer je odsotna ljubezen, mir ostaja krhek, delen in stalno ogrožen.«
■ V nedeljo 11. januarja je letos Cerkev praznovala spomin Jezusovega krsta v Jordanu. Je to vedno prva nedelja po prazniku Razglašenja Gospodovega. Sv. oče je hotel dati temu prazniku poseben poudarek s tem, da je krstil 50 otrok, 30 dečkov in 20 deklic. 40 jih je bilo iz Italije, ostali pa iz Poljske, Švice, Portugalske, Vel. Britanije, ZDA, Brazilije, Kolumbije, Argentine in Nigerije. Odkar je papež, je Janez Pavel II. krstil že 211 otrok.
tleh, smo klicali v litanijah varstvo svetnikov. Ob klicanju sv. Cirila in Metoda mi je misel uhajala za dobrih 1100 let nazaj: prav tu v Rimu je tedaj (869) papež Hadrijan II. posvetil Metoda za nadškofa v Sirmiju in danes ravno papež posvečuje Metodovega naslednika, kajti Sremska Mitroviča, nekdanji Sirmium, pripada ozemljsko beograjski nadškofiji.
Osrednji izraz škofovskega posvečenja je polaganje rok na glavo kandidata. Za sv. očetom so se zvrstili v veliki tišini vsi prisotni kardinali (bilo jih je več kot dvajset) in škofje. Kaj vse sta doživljala slovenska nadškofa Šuštar in Turk, ko sta polagala roke na glavo novega slovenskega škofa?
Spontan in prisrčen aplavz se je dvignil v baziliki, ko je papež nove škofe umestil in pozdravil. Ravno tako so se dvigali aplavzi, ko so novi škofje po obhajilu ob zvokih zahvalne pesmi, ki jo je množica prepevala v koralu izmenoma s »Sikstin-sko kapelo«, šli po ladji in prvič delili škofovski blagoslov.
Slovesnost se je sklenila ob 12. uri. Še preden se je sv. oče vrnil v svoje stanovanje in se prikazal na oknu za običajno angelovo češčenje, se je kar v kapeli »Pie-ti« v baziliki sv. Petra na kratko srečal in rokoval z ožjim spremstvom in sorodniki novih škofov.
Ko smo odhajali iz bazilike, se je trg sv. Petra dobesedno kopal ne v zimskem, marveč v skoraj pomladanskem soncu. Slovenske narodne noše, ki so že pri darovanjski procesiji v baziliki doživljale simpatično pozornost prisotnih, so na trgu bile neprestana tarča vsakovrstnih fotografskih aparatov.
NADALJEVANJE SLAVJA V SLOVENIKU
Slovenski praznik v Rimu se je nadaljeval popoldne v Sloveniku. Marijine sestre, ki vodijo zavodsko gospodinjstvo, so pripravile novemu nadškofu, njegovim sorodnikom in ožjemu spremstvu okusno kosilo.
Novi nadškof se je želel srečati s slovenskimi romarji in rimskimi rojaki v zavodski kapeli popoldne ob 16. uri. Peli smo litanije Matere božje in slovensko zahvalno pesem ter prejeli blagoslov z Najsvetejšim. V veliki dvorani pa je bilo sklepno prijateljsko srečanje. Glasile so se slovenske pesmi in pozdravne besede ob dobri kapljici. Pri vseh nastopih prijateljev iz domovine so pa zvenele žalost zaradi skorajšnjega odhoda iz Slovenije, in hvaležnost za vse, kar je novi nadškof naredil, ter veselje nad častjo in zaupanjem, ki ga je deležen.
Vsem nastopajočim in vsem prisotnim se je nadškof Perko prisrčno zahvalil. Preprosto je zaupal, kako se je te službe branil. Navedel je vsemogoče pomisleke, ki so se mu zdeli utemeljeni, da bi ga pustili »pri miru«. Med drugim je omenil tudi svoje zdravstveno stanje, ki ni najboljše. Znano je, da je novi nadškof pred kakimi desetimi leti daroval bratu ledvico. Vsekakor je zadnjo besedo prepustil sv. očetu. Vemo, kako se je sv. oče odločil.
VSO SREČO V BEOGRADU!
Prof. Perko odhaja v Beograd, ki ga precej dobro pozna. Že kot novomašnik je bil pri vojakih v tem mestu. Vojaško sodišče mu je takrat za pet let podaljšalo bivanje v Beogradu — v zaporu. (Dejansko je odsedel tri leta, ker je bil nato pomiloščen.) Zakaj? S hudomušnim nasmehom odgovarja: »Ker sem pravil politične vice.« A to so le spomini na mladost, ki so v daljavi lepi, tudi če so bili v resnici grdi.
Prof. Perko, prepričan ekumenski delavec, si je v zadnjih dveh desetletjih znal splesti nešteto bratskih vezi s pravoslavnimi brati zlasti na ravni beograjske pravoslavne Teološke fakultete. Prepričani smo, ne samo da bo našel tam stare prijatelje, marveč si pridobil s svojo duhovno širino in dobroto še novih. Spremlja naj ga z božjim blagoslovom tudi naša prisrčna bližina! - Udeleženec
Aleš Ušeničnik -
V slovenskem kulturnem prostoru je Aleš Ušeničnik znano ime, saj je kot filozof in mislec v svojih dolgih letih življenja sooblikoval dva rodova slovenske katoliške inteligence, posebej še duhovnike kot profesor na ljubljanskem bogoslovju in na bogoslovni fakulteti. Njegovo javno udejstvovanje se razpenja od leta 1895, ko se je vrnil iz Rima kot doktor filozofije in bogoslovnih ved, pa do smrti leta 1952 (rodil se je pa leta 1868). To dolgo življenje je Aleš Ušeničnik napolnil s spisi, razpravami, članki, knjigami in tudi pesmimi, saj je tudi pesnikoval. Prof. Jožko Pirc je naštel 1.251 njegovih knjig, člankov, spisov, raztresenih po raznih slovenskih časopisih ali izdanih v samostojnih publikacijah.
O tem možu je v ponedeljek 5. januarja predaval v Gorici v Katoliškem domu prof. Jožko Pirc. Po rodu je Idrijčan, mašnik je postal 1972, doktor teologije 1982; študiral in promoviral je na univerzi Urba-niana v Rimu ter bil gojenec Slovenika. Dve leti po doktoratu je postal profesor na univerzi, na kateri je doktoriral. Biva v Sloveniku in je njegov podravnatelj.
Božične počitnice je preživel doma v Idriji. Pa smo ga povabili, naj se mimogrede ustavi v Gorici ter predava o Uše-ničniku. Vedeli smo, da je najboljši poznavalec Aleša Ušeničnika, ker je o njem napisal doktorsko tezo, ki jo je razširjeno in izpopolnjeno izdal v Ljubljani lansko leto. V svojih pričakovanjih nismo ostali razočarani. S toplo, jasno in strokovno dognano besedo je osvetlil osebnost in delo Aleša Ušeničnika kot bi ne mogel nihče drug. Predavanje je razdelil v tri dele: Življenje in delo A. Ušeničnika, njegov čas, bistvena vsebina njegovih misli.
V živahni in tekoči predavateljevi besedi je pred nami rastla podoba tega slovenskega modreca, njegovo življenje, ki ni bilo lahko, saj se je rodil kot nezakonski otrok, nato izgubil očeta in še mlademu je umrla tudi mati. Tako ni nič čudnega, če je bil v življenju bolj molčeč in vase zamišljen mož, a tudi mož molitve in globoke otroške vere.
Bil je pa izredno nadarjen, zato ga je škof Missia poslal študirat v Rim na Gre-goriano, bival pa je v zavodu Germani-cum, kjer so živeli študentje iz takratne Nemčije in Avstrije, vodili pa jezuiti, ki ga vodijo še danes. Na Gregoriani in v Germaniku se je oblikoval Aleš Ušeničnik in bil prav blizu papežu Leonu XIII., ki mu je s svojimi okrožnicami ostal celo življenje vzor in učitelj.
Drugi vzornik je bil Ušeničniku Anton Mahnič iz Gorice. S svojim načelnim bojem v slovenskem kulturnem prostoru je močno vplival na mladega Ušeničnika, ki je začel sodelovati pri Mahničevem Rimskem katoliku, kasneje pa je nadaljeval Mahničevo delo v Katoliškem obzorniku ter Času. Predavatelj je pa poudaril, da je Ušeničnik omehčal Mahničevo udarnost in bil dostopen tudi za mnenja sogovornikov.
Kot urednik revij Katoliški obzornik in Čas ter kot sotrudnik drugih časopisov in revij je Aleš Ušeničnik zasledoval celotno kulturno, versko in politično življenje svojega časa na Slovenskem in tudi v širšem evropskem prostoru. Ni bilo pomenljivejšega kulturnega ali verskega gibanja, da bi Ušeničnik o njem ne pisal in ga komentiral. Posebno v slovenskem svetu je sledil vsemu, kar se je tu dogajalo, dolgih 50 let. Bavil se je s filozofskimi vprašanji in postal tvorec slovenskega filozofskega izrazoslovja. Pri srcu mu je bilo socialno vprašanje in je o tem poleg številnih člankov napisal debelo knjigo Sociologija. Kot
General Jaruzelski, ki je 13. dec. 1981 prevzel z vojaškim udarom oblast na Poljskem in kasneje zatrl svobodni delavski sindikat Solidarnost, je v ponedeljek 12. januarja prišel v Rim na tridnevni obisk. Spremljali so ga zunanji, finančni in trgovinski minister ter 22-letna hči Monika. Po petih letih je to bilo zanj prvo potovanje v zahodni svet.
Srečanj ni manjkalo. Jaruzelski se je sestal s predsednikom države Cossigo (raz-govarjala sta se predvsem o zgodovini Poljske), s Craxijem, Andreottijem, s papežem ter s poslovnimi krogi. Poljska je v tujini zelo zadolžena in nujno potrebuje finančne podpore.
Ni pa manjkalo tudi protestnih akcij zoper sedanji režim na Poljskem, ki ga pooseblja Jaruzelski. člani Proletarske demokracije so nasproti palači Chigi (sedež ministrskega predsednika Craxija) organizirali sedenje, voditelj radikalov Pannella je vrgel na sprednjo šipo Jaruzelskijevega vozila šop letakov, na katerih se poveli-
filozof in mislec
sociolog in filozof se je držal smernic Leona XIII.
Toda zelo se je zanimal tudi za leposlovje. Zato so izpod njegovega peresa izšle številne ocene naših pesnikov in pisateljev, pa tudi drugih narodov, zlasti Nemcev in Francozov.
O vsem tem in še o drugem smo slišali v poldrugo uro trajajočem predavanju, ki se je pa zdelo kratko. Ker je moral predavatelj še isti večer v Rim, ni ostalo časa za debato. Vendar je bilo predavanje dovolj izčrpno, da ni potrebovalo poglobitve.
V letošnji sezoni smo slišali predavanja o nadškofu Sedeju, potem o Ukmarju sedaj o Ušeničniku. Odkrivamo svojo polpreteklost, le škoda, da se mladi za našo polpreteklost premalo zanimajo. In vendar ne moreš razumeti sedanjosti, če ne poznaš preteklosti.	(r+r)
Preden odpotuje Plečnikova razstava v Barcelono in druga mesta po svetu, so se Ljubljančani množično zazrli v svojega rojaka, velemojstra Plečnika. Čeprav živijo sredi njegovih monumentalnih stvaritev, jim je ta razstava nudila možnost občudovati načrte in dela, izvršena po raznih mestih Slovenije, v Beogradu, na Dunaju in v Pragi.
Kakšno spoštovanje pravzame človeka, ko se zagleda v elegantne, fine geometrične oblike, elipse in črte, iz katerih sije aristokracija duše, usmerjene v nadtvamo idejo. Res je nerazumljivo, da ga je naša družba tako dolgo ignorirala, za kar je seveda kriv naš profanizirani in zrahljani narobe-svet.
Slišali smo, da je njegovo notranje bogastvo zorelo in se oblikovalo ob raznih umetnostnih zgodovinskih tokovih; iz teh se je mojster izkristaliziral v čisto svojstveno razsežnost: v po božji volji elitnega slovenskega arhitekta. Svojim učencem je izjavil: »Slovenci moramo začeti pri temeljih, če hočemo postati res konstruktiven člen v družbi z drugimi narodi. Zato vidim rešitev v študiju antike. Samo tako nam bo mogoče vrniti tribut za kulturo, ki smo jo prejeli od Romanov in Germanov.« Bratu Andreju je pisal: »Največjih reči sploh niso učenjaki naredili, marveč ljudje, brihtni in vročega srca... Tudi Zacherlevo hišo je naredila moja otročnost — a duh, ki je v njej — ne bi iztekel iz učenjaka...«
S finim posluhom za skrivnostne globine duha je našel ustrezno oblikovno govorico za vse vrste gradbenih snovi. Čisti umetnik Plečnik je strnil pomenljiv slavospev: »O, kako krasen je kamen v rokah stvaritelja — natančna in krasna je teža in skladnost njegovega dela! Kamen je zvest in kako sprejema misel in senco!« (Iz koncepta Plečnikovega pisma)
»O večnih resnicah lahko govorita le nesmrtna linija in glasba,« mu je nekoč pisala Aliča Masaryk. Kot gojenec Wagner-jeve sakralne arhitekture se je tega zavedal, kar kaže slovesna odmaknjenost, ki opredeljuje sleherno potankost njegove umetnosti. Vodi ga pri tem navdih o služnostnem pomenu objekta v razodevanju svetega. Bratu Andreju piše: »Da povem, mene ne interesira danes lepa cerkev v Pragi: mene interesira povedati, da gre za pastoralo.« V podstavku oltarja v Stranjah pa je dal vklesati stavek: »Pribežališče si nam, Gospod, iz roda v rod«.
čuje Solidarnost, prišlo je do pohoda s plamenicami, iz megafonov je bilo slišati gesla kot: »Jaruzelski, ali veš, da socializem pomeni svobodo?« In: »Jaruzelski, Craxi, Wojtyla — vatikanska povezava.«
Čeprav nerad, je moral poljski diktator sprejeti tudi zastopstvo glavnih italijanskih delavskih sindikatov (Cgil, Uil, Cisl). V njihovem imenu mu je zahteve po svobodi združevanja na Poljskem in spoštovanju človekovih pravic izrekel član Solidarnosti Poljak Jerzy Milewski, ki ta sindikat zastopa v tujini.
V pogovoru med Craxijem in Jaruzel-skim je prvi zelo poudaril človekovo dostojanstvo in njegove pravice, ki jih je treba spoštovati vedno in povsod. Glede miru je dejal, da je Italija za mir, ki jamči osnovne vrednote posameznika in ki je primerno zaščiten.
Jaruzelski pa je s svoje strani poudaril potrebo, da se vztraja na sedanji ozemeljski razmejitvi evropskih držav, hvalil je nastop Gorbačova v Reykjaviku, pohvalil
(Od našega domovinskega dopisnika)
Na praznik Brezmadežne, 8. decembra, je ljubljanska televizija na prvem programu, v najelitnejšem času (ob osmih zvečer), posredovala pogovor s članom predsedstva Centralnega komiteja ZKJ iz Slovenije, Francem Šetincem.
Govorilo se je o skupni seji predsedstev SFRJ in CK ZKJ, ki je bila posvečena varnostno političnim razmeram v Jugoslaviji. Kar na začetku je spraševalec pomolil Šetincu pod nos vprašanje, ob katerem je televizijskim gledalcem vzelo sapo. Takole nekako je rekel: V Jugoslaviji so se v zadnjem času razvile protikomunistične sile. (No lepa reč! Ljudstvo pa je še do včeraj mislilo, da v Jugoslaviji ni protikomunistov!). In nato je Šetinca vprašal, kakšno je bilo ob tem mnenje obeh najvišjih jugoslovanskih predsedstev.
Še in še bi lahko govorili o mnogostra-nosti Plečnikove osebnosti, ki jo je izrisal v svoji umetnosti. Ob pogledu na slikovite arhitektonske stvaritve Masarykove rezidence na praškem gradu: stopnišča, kolo-nade, vrtove, vodnjake, obeliske, prevzemajo človeka globoka čustva plemenite poezije. O predsednikovi sobi je 90-letna Aliča zapisala, da je »ena izmed najlepših, ki so bile kdaj ustvarjene...« In Plečnik: »Ko sem videl svoje sobane na Češkem, me je čisto prevzelo: ta belina, enostavnost in vendar plemenitost forme, kar vzkliknil sem: To je čisto moderno!«
Poglobljeno dojemanje religiozne zamisli je, kot malokdo, prelil in včlenil v vsako svoje delo. Primerjajmo samo cerkev na Vejni pri Trstu s katero koli kapelico Plečnikovih Žal v Ljubljani, da ne govorim o monumentalnosti njenega celotnega kompleksa! Bila bi res nepopravljiva kulturna sramota in vseslovenski narodni greh, ko bi se ne poskrbelo, da se čim bolj ohrani ta čudoviti biser Plečnikove neponovljive genialne umetnosti.
Ob zaključku pa še to. Pri čudovitih barvah knjige o »Lepoti slovenske zem-lje« ter istovrstne* »Lepote slovenskih cer-kva« mi kar ne gre v glavo nerazumljiva skopost črno-bele tehnike sedaj tako slovečega umetnika Plečnika v njegovi monografiji. Na strani 48 je slika, kjer naj bi bil »rajski vrt«, a je videti en sam črn madež, iz katerega se svetlika drobna belina neke kupole.
In še nekaj. Na razstavišču so bile v veži na prodaj razglednice s posameznimi detajli Plečnikovih del — na zadnji strani pa brez vsakega napisa o predstavljenem detajlu. Res škoda!
Plečnikovo razstavo, ki je bila na Gospodarskem razstavišču odprta od 20. novembra 1986 do 4. januarja letos, si je ogledalo 83.216 obiskovalcev. Polovica je bila skupinskih ogledov in polovica individualnih.
Pri razstavi je sodelovalo 40 vodičev, študentov arhitekture in umetnostne zgodovine, ki so pred odprtjem opravili posebne tečaje. Največ obiskovalcev (3.866) je prišlo na Gospodarsko razstavišče 18. decembra.
Iz Ljubljane bo razstava potovala v Barcelono, Karlsruhe, Madrid, Miinchen, Dunaj, v letu 1988 pa jo bodo predstavili še v Italiji, Švici, Ameriki in drugod.
je vlogo poljskega papeža v obrambi miru ter pokazal na notranje težave poljske družbe. Seveda, če kdo misli na Zahodu, da bo zaradi tega poljski režim spremenil svoje ravnanje do sodržavljanov, se bridko moti: gospodar Poljske ni Jaruzelski, ampak Moskva in dalje: Zahod prodaja, Vzhod kupuje, a ostaja tak, kot je.
■ Podpredsednik italijanske vlade Forla-ni (DC) je med obiskom v Izraelu na poti med Beršcbo in Mrtvim morjem skupaj z veleposlanikom ZDA v Tel Avivu in zastopnikom izraelske vlade zasadil prve borovce, ki naj bi tvorili bodoči gozd v spomin umorjenega Leona Klinghofferja, severnoameriškega Juda, ki so ga arabski teroristi ubili na ugrabljeni ladji »Achille Lauro« oktobra 1985. Navzoč je bil tudi posl. Mario Usellini iz Milana, ki je dal pobudo za zasaditev tega gozda. Spominjal naj bi ne le na Klinghofferja, ampak na vse žrtve sovraštva.
“ aolraj JogosM]e
Šetinc je menil, da se v zadnjem času zares pojavljajo vse mogoče skupine in gibanja (za ta pa so ljudje res že slišali), ki da hočejo postati nekakšna alternativa partiji. To da bi pa lahko že bil nekakšen zametek večstrankarskega sistema, kar pa si jugoslovanska partija prizadeva preprečiti. (Prav tako že znano).
Potem je bila beseda o tem ali je partija šibka in kdo je lahko sovražnik partije. Šetinc: »Sami sebi smo največji sovražnik!« Bo sledila čistka? Šetinc meni, da kakšne represalije ne bi bile na mestu, da pa bo gotovo šlo za idejno čistko. Zveza komunistov je šibka in mora zato nujno povečati svojo sposobnost.
»ZDAJ NE MOREMO VEČ ČAKATI, KAJTI ČASA IMAMO MALO«
Zanesljivo najbolj dramatična in večkrat izrečena je bila Šetinčeva misel, da se nam mudi (partiji, seveda). Le kam se zdaj naenkrat jugoslovanski partiji tako mudi! Časa je imela napretek že dolga desetletja, pa ljudstvo vendar ni opazilo, da bi se »idejni avantgardi« kdajkoli kam mudilo. Pravzaprav vemo, kako in kaj in tudi vemo, zakaj se na lepem mudi.
Da se venomer znova pojavljajo novi in novi nezadovoljneži, ki kritizirajo zdaj to zdaj spet nekaj tretjega. Temu pa je sle-sledila Šetinčeva definicija antikomunizma: Skupna značilnost vseh nezadovoljnežev je protikomunizem! In: Kdor kritizira, ni na liniji Zveze komunistov! (Tudi to je že zelo obrabljena »uspavanka«).
Strpen pa je bil Šetinc do intelektualcev. Čeravno mu je spraševalec skoraj v usta postavil enačaj med intelektualci in opozicijo, se ni dal zavesti in je menil, da je tudi mnogo intelektualcev na »liniji partije« in so pošteni intelektualci. Vsi ostali pa s poštenostjo, po analogiji, nimajo ničesar skupnega.
Sogovornika se skoraj nista ■ mogla ogniti srbskemu »Memorandumu«. Čeprav ga v Sloveniji in še marsikje drugje sploh nihče ne pozna, saj še nikjer ni bil objavljen, pa je Šetinc vendarle napadel posamezne točke »Memoranduma«, ki je njemu očitno le nekoliko bolj poznan: Da ni res, pravi, kar trdijo v Srbiji, da bi naj bila Srbija vseskozi izžemana s strani Slovenije in Hrvatske, in obsodil je stališče »Memoranduma«, da sta tudi Tito in Kardelj vodila politiko izkoriščanja Srbov. »Memorandum« je, po Šetinčevem mnenju, poskus razbiti Jugoslavijo. (Tudi nič novega), in da ga je sram kot Slovenca, ker se menda tudi Slovenci čudno obnašajo do drugih narodov in da so tudi v Sloveniji že zametki nekakšnih »memorandumov«. Koliko člankov je bilo v Sloveniji objavljenih v zadnjem času, ki da so polni nezaupanja do drugih narodov. Imenoval pa teh člankov Šetinc ni.
In da kakšne neumnosti se širijo v zvezi z »vstajo« naših narodov: da nekateri širijo laži, da je bila vstaja prevara. »Mi med NOB nismo imeli le revolucije in izdajalce! Imeli smo tudi "čakajoče”, to je tiste, ki so želeli, da se tehtnica vojaško političnih razmer nagne na to ali nasprotno stran: šele nato bi se vključili — na zmagujočo stran, seveda.« Tako je Šetinc slovenskemu poslušalstvu prvič povedal o »čakajočih« med zadnjo vojno. Do zdaj o takih nikoli nihče ni govoril.
ALTERNATIVNA GIBANJA IMAJO MESTO LE V OKVIRU SOCIALISTIČNE ZVEZE
Alternativnih gibanj Šetinc, tako je rekel, nikamor ne uvršča. Ker da je treba najprej vedeti, kakšna so ta gibanja, če govorimo o civilnem služenju vojaščine zaradi »ugovora vesti«, je Šetinc v glavnem za uvedbo te možnosti in je bolj napadel nesmiselne razlage te pobude v tisku drugih republik, ki pobude slovenske mladine, v glavnem, ne le ni razumel, marveč ji je pridal celo vrsto protidržav-nih namer. Tudi ekologe podpira. Vsaj načelno. Mirovna gibanja pa meni, da pri nas niso potrebna, ker da Jugoslavija že kot država vodi mirovno politiko in zato tu ni potrebna kakšna alternativa. Pa to je tudi že znano in staro šetinčevo stališče. Govoril je še o Kosovu in menil, da se tam vendarle reči urejajo. Torej vprašanja Kosova praktično ni načel.
Je pa zato prav velikokrat načel misel, da se mora partija notranje utrditi, ker da časa nima več dosti.
Od zunaj nam, če se je zanesti na Šetinca, trenutno ne grozi nič nevarnejšega, saj kakršnih koli zunanjih sovražnikov niti omenjal ni. Protikomunizem imamo zdaj kar lepo doma!
Ugotovitev je nova! Kaj utegne tej ugotovitvi slediti (doma), bodo pokazali naslednji tedni in meseci.
Posredoval V. Slemensky
Jaruzelski v Rimu
Zaključek Plečnikove razstave v Ljubljani
Pinu iz Braih
Iz te države v Osrednji Afriki se je za praznike oglasil misijonar Avgust Horvat, doma iz Prekmurja, član salezijanske družbe. Uvodoma se zahvaljuje za pošiljanje našega lista, ki kar v redu in še precej hitro, gotovo hitreje kot pisma, prihaja. Vesel je novic, ki jih po Katoliškem glasu prejema. Nato nadaljuje:
O Burundiju se zadnje čase veliko piše po svetu. Tudi ljubljanska »Družina« je o tem že večkrat pisala (pa tudi mi, op. ur.). Napetost med državo in Cerkvijo je res postala neznosna. Z izgonom misijonarjev se nadaljuje in govori se, da bomo letos morali oditi še vsi preostali. Oblasti smo namreč v oviro za izvajanje njene plemenske separatistične politike.
V državi sta namreč dve plemeni: Tutsi (14%) in Hutu (85%). En odstotek sestavljajo Pigmejci. Tutsi, visoke postave, držijo oblast v rokah, čeprav so v veliki manjšini, obenem pa se bojijo, da jih bodo Hutu črnci spodnesli, zlasti ker jih je že dosti šolanih in zavzemajo razne položaje v družbi.
Ker so prav iz malih semenišč prihajali osveščeni Hutu na univerze, ki še niso neposredno pod nadzorstvom države, so oblasti nacionalizirale ta semenišča ter jih spremenila v navadne srednje šole. Cerkev pa je bila vedno tista, ki si je prizavedala za mir in sožitje med obema plemenoma, kar pa sedanjim oblastnikom ne hodi prav. Vsi odloki zadnjega časa proti Cerkvi izvirajo iz tega strahu, da Hutu pridejo na oblast.
Cerkvi je zabranjena vsa dejavnost med tednom. Maše so lahko po cerkvah po peti uri popoldne, ko se uradno konča delo. Ob šesti uri pa se že zmrači in spet nihče ne sme hoditi okrog.
Za božične praznike smo imeli maše dopoldne kot navadno, popoldne pa smo šli na podružnice, tam spovedovali in zaključlii Z mašo. Spovedovanja je bilo res veliko, saj ljudje to napetost med Cerkvijo in državo še kako občutijo in še bolj radi prihajajo k maši in zakramentom. Zanimivo pa je, da je verouk po šolah še vedno obvezen. Tako smo zadnje ure verouka porabili za spoved in spovedovali kar v razredih.
Božič je bil tu res enkraten praznik. Treba je to videti n doživeti! A prek radia niti besede o njem, vladna partija pa je prav ta dan imela cel kup sestankov in zasedanj.
Cerkev nasprotuje določanju spola v epruvetah
Neapeljski nadškof kardinal Corrado Urši je v pridigi izjavil, da je vnaprejšnje določanje spola novorojenčkom v nasprotju z naravnimi in božjimi zakoni in stvariteljskim redom. S samovoljnim človekovim poseganjem v človekove naravne zakonitosti pred rojstvom niso krateni samo človekovo dostojanstvo in njegove temeljne pravice, ampak je tako postavljena pod vprašaj usoda vsega človeštva. Človek bi utegnil biti podrejen zakonom koristnosti.
Njegove besede potrjujejo tudi papeževe na poti s Sejšelov v Rim: »Ljudi ne smemo proizvajati, ampak morajo biti rojeni.«
Prošnja sovjetski vladi
Ameriška škofovska konferenca je pozvala sovjetsko oblast, naj ob 600-letnici pokristjanjenja Litve dovoli Cerkvi spet uporabljati za bogoslužje stolnico sv. Kazimira v Vilni in cerkev Kraljice miru v Klaipedi. Škofje poudarjajo, da je njihova prošnja v skladu z deklaracijo OZN o človekovih pravicah, sklepno listino iz Helsinkov in tudi vsebinami drugih mednarodnih pogodb o človekovih pravicah.
Severnoameriški škofje tudi prosijo sovjetske oblasti, naj odobrijo objavo novega prevoda Sv. pisma v litovski jezik. Podpirajo tudi zahteve litovskih sobratov v škofovski službi in vsega litovskega vernega ljudstva po verski svobodi.
■ Zdi se, da počasi vlada v Franciji dobiva položaj v roke. To naj bi dokazovala množična manifestacija delavcev, obrtnikov, trgovcev, uslužbencev v podjetjih in gospodinj, ki so v ponedeljek 12. januarja ob mrazu —14 stopinj v Parizu protestirali zoper stavke v prometu in dovajanju električne energije. Bilo jih je kakih 40.000. Manifestanti so vzklikali proti socialističnemu predsedniku Mitterandu (ki je sprejel stavkujoče) ter proti voditelju komunističnega delavskega sindikata Krasuckiju, ki so ga pošiljali v Moskvo. Skrajni desničarji pa so poleg omenjene manifestacije (ki je imela blagoslov vlade), organizirali še svojo, ki pa je imela tudi protivladni značaj, češ da Chiracova vlada ni znala biti že v začetku stavkovnega gibanja dovolj odločna.
1 MilitvGM sreeaaie ntadi i Ltudm
(Razgovor z dr. Lojzetom Škerlom je vodil župnik Albin Germek).
Ob začetku novega leta bi radi naredili kratek obračun o izvršenem delu v preteklem letu. Kaj smo dosegli? Na katere težave smo naleteli pri svojem delu? Kaj nas čaka v novem letu? Ta vprašanja se nanašajo predvsem na delo, ki ga opravljamo duhovniki kot dušni pastirji. Kaj nam torej g. doktor lahko poveste?
Obračuna o opravljenem ali o zamujenem dušnopastirskem delu ni lahko delati. Tu ne gre samo za človeško delo, ampak za posredovanje božje milosti in ljubezni, ki je vedno skrit zaklad. Ne bom se hvalil, a lahko rečem, da smo duhovniki naredili, kar nam je bilo mogoče. Upravičenih želja je bilo veliko. Vsem nismo mogli ugoditi. Dobro vemo, da so naše moči omejene. Zato smo bili zelo veseli, ker smo iz Slovenije dobili dve novi moči: g. Antona žužka iz mariborske škofije za Katinaro, ker se je g. Miklavec umaknil v Boršt, in p. frančiškana Rafaela Slejka za Prosek, ker je moral p. Božidar v Žabnice. Naj omenim še salezijanca dr. Jožeta Srako v Marijanišču, kjer vodi obnovitvena dela in je s svojimi sobrati prevzel skrb za Trebče. Zal pa je msgr. Jože Prešeren prosil g. škofa, naj ga razreši službe pri Novem sv. Antonu. To skrb bo sprejel g. Marij Gerdol. Za vse, kar je bilo narejeno, bodimo hvaležni Bogu in dobrim ljudem.
Kaj vas je posebno razveselilo v preteklem letu?
Zdi se mi, da se tudi naši ljudje vedno bolj zavedajo, čeprav tega takoj ne pokažejo, da je vera le nekaj važnega, da je vrednota, brez katere je naše življenje slabo usmerjeno. Morda bo kdo rekel, da je tako gledanje le preveč optimistično. Morda drži. A kdo naj bo optimist, poln upanja za bodočnost, če ne prav duhovnik? Ni lahko, a božja volja naj se izpolni, ne naša. Ker nas Bog ima rad, ne bo dopustil, da bi se zgubili, če sami tega nočemo. Ali bo zastonj kri naših mučencev, ki so v tako velikem številu darovali svoje življenje za poštenost, za Boga in za Cei-kev? To so vodilne misli, ki spremljajo moje delo, da ne omagajo vztrajnost, potrpežljivost, pogum in dobra volja.
Večkrat se vprašujem, kako je z molitvijo pri naših ljudeh. Ali se naši ljudje zavedajo, kakšno važnost ima za naš obstoj in našo rast bogoslužje v slovenskem jeziku? Zakaj se bolj ne zavzemajo za obisk sv. maše in za dejavno sodelovanje pri njej? To je velika vrednota.
Še nekaj. Vi skrbite za šolski verouk, se pravi, da morate skrbeti za katehete in katehistinje. Ali ste naleteli na težave ob novih predpisih glede šolskega verouka?
Zadovoljen sem, da se je vsaj za začetek vse lepo uredilo, brez posebnih težav. Pri nas so pred leti po šolah poučevali verouk samo duhovniki; kasneje so nam priskočile na pomoč redovnice. Sedaj jih imamo po šolah osem, ki so dobro podkovane. Včasih je bilo slišati negodovanje na njihov račun, a brez utemeljenih razlogov. Nekateri so se bali, da bo zavoljo redovnic v šoli preveč pobožnosti. V kratkem bodo morali priti na pomoč tudi laiki. Novejši predpisi pa v tem primeru zahtevajo precejšnjo pripravo. Problem je s kateheti in katehistinjami, ki niso italijanski državljani, a do sedaj so pristojne oblasti dale vedno svoj pristanek.
S tem, kar ste povedali, ste nekako nakazali delovni program za letošnje leto. Kaj bi še posebej priporočili?
Smo v mesecu katoliškega tiska. Kot duhovnik in stalen sodelavec pri našem tisku prosim vse: berite naše publikacije, širite jih in jih tudi materialno podpirajte! Omenil bi tukaj predvsem knjige Goriške Mohorjeve družbe.
Naš g. škof je začel drugo pastoralno vizitacijo po škofiji. Do sedaj so prišle na vrsto župnije, v katerih ni slovenske službe božje. Letos pa bodo prišle na vrsto nekatere. Gospod škof vedno poudarja, in k temu naj služi sedanja vizitacija, da je treba poskrbeti za katehezo ali za versko izobraževanje odraslih. Verouk iz mladih let ne zadostuje več. Kristjani morajo poglobiti svoje versko znanje. To je žgoč problem.
Škofova vizitacija bi se morala zaključiti leta 1988. Za postni čas 1989 je predviden v naši škofiji misijon v mestu in na deželi. Za italijanske vernike je organizacija misijona že v teku. V Trst bo za misijon prišla kar armada redovnikov in redovnic, ki se bodo posvetili izvedbi misijona. Vse lepo, a Slovenci? Kako naj mi organiziramo misijon in s kakšnimi močmi? Molimo! To je v tem trenutku edino, kar morem reči.
V novem letu priporočam večjo zavzetost in odgovornost za naše zadeve. Mi-
slim tu predvsem na cerkvene zadeve. Kako je z župnijskimi pastoralnimi sveti? Ali ni potrebno večje medsebojno sodelovanje? večja solidarnost? Če hočemo kaj imeti, moramo delati skupno. Preprosto rečeno: pokazati moramo, kaj smo, kaj znamo in kaj hočemo. To zahteva trud, učenje in žrtve. Po tem nas bodo drugi spoznali in cenili.
V božični številki »Mladike« smo brali o odkritju narkomanov in razpečevalcev mamil med našo mladino, kar je hudo zadelo našo skupnost. Brali smo v isti številki o naši šoli, ki ji grozi počasna in boleča agonija. Kaj pravite k temu?
V podrobnosti se tu ne morem spuščati. Govorimo o globalni zaščiti, a nikomur ne pride na misel, da bi govoril o zaščiti naših družin, dobrih krščanskih družin. Če se te razkrajajo in jih ne bo več, kaj nam vse drugo koristi in pomaga!
Ponosmi smo na našo šolo, predvsem tisti, ki takih šol nismo mogli obiskovati. Naši dijaki naj se pridno učijo. Če bodo kaj znali, se bodo v svetu lahko uveljavili. Pohajkovanje po ulicah iz enega ali drugega razloga našim šolarjem ne prinaša koristi. Verjetno ima od tega kdo korist. A kdo in čemu?
Monsignor, marsikaj ste povedali. Ko bi se vsi tega zavedali! A kakšno je vaše voščilo za novo leto?
Bog z vami! Kratko voščilo, ki pa pove vse. Drugo pa naj bo molitev, ki smo jo izrekli pri maši v petek 2. januarja: »Nebeški Oče, utrdi svoje ljudstvo v neomajni veri, reši nas zemeljskih nadlog in nas pripelji v neminljivo srečo.«
V soboto 17. januarja, na praznik sv. Antona puščavnika, farnega zavetnika bo v BORŠTU:
— ob 10. uri peta sv. maša,
— ob 16. uri slovesne večernice.
»Odgovorni smo za bodočnost človeštva, živeti moramo po evangeliju, delajmo za mir na svetu; ko boste prišli domov, je vaša naloga, da nadaljujete začrtano pot, ki smo si jo zastavili v teh dneh skupnega življenja«; to so bile besede in obenem voščila za leto 1987, ki jih je izrekel zadnji dan romanja brat Roger, član tai-zejske verske skupnosti.
Letos smo mladi iz vse Evrope šli v London, kjer je od 28. decembra do 2. januarja potekalo molitveno srečanje sprave in miru. Slovenska mladina (okoli 1.500) je začela to srečanje z mašo pri frančiškanih ob Tromostovju v Ljubljani. Maša v nedeljo 28. dec. zvečer ob 21. uri je bila številno obiskana. Vodil jo je nadškof Alojzij Šuštar.
čez noč so iz Brnika vozila posebna letala v London. Ko smo dospeli v glavno mesto Vel. Britanije, smo se začudili vremenu. O snegu ne duha ne sluha, v naših srcih se je prebujala pomlad, marsikateri od nas se je spraševal, v čem bo bistvo tega novoletnega srečanja; med nami je vladalo veliko zanimanje.
V ponedeljek smo po dolgem čakanju na vozovnice za podzemsko železnico in na kartončke za hrano končno dobili tudi prenočišča po družinah, šolah, zavodih ali domovih. Ponedeljek je bil tudi edini dan za oglede muzejev, galerij, trgovin (National Gallery, British Museum). Zvečer smo se zbrali v katedrali sv. Pavla, kjer je bil določen kraj za skupne molitve Slovencev, Hrvatov, Nemcev in Angležev. Katedrala, kljub svoji razsežnosti, ni mogla sprejeti 25.000 mladih ljudi, zato so se druge skupine (Francozi, Italijani, Španci) zbirale k opoldanski in večerni molitvi še v vvestminsterski katedrali in opatiji.
Opoldanske in večerne molitve v treh katedralah so bile višek novoletnega srečanja. Ob začetku skupnih molitev smo peli himne (Magnificat, Ubi caritas, Aleluja), taizejske pesmi, ki so nas vodile k zbranosti. Po osebni molitvi in zahvali za
Stoletnica prihoda sester notredamk na Dolenjsko
29. septembra lani je poteklo sto let odkar so prišle prve notredamske sestre v Šmihel pri Novem mestu. Takoj so se z veliko zavzetostjo lotile dela. Ustanovile so prvo dekliško osnovno šolo na Dolenjskem.
Že v prvih dneh se je v prva dva razreda vpisalo 90 otrok. Ob nedeljah pa so prihajala mlajša in starejša dekleta, ki bi se rade kaj naučile.
Sestre so potem ustanovile prvo gluhonemnico v slovenskem jeziku. Pouk za gluhoneme deklice se je prišel že 15. novembra 1886. V začetku jih je bilo sedem, potem pa je njihovo število naraslo na 30. Leta 1912 pa je ta šola v Šmihelu prenehala, ker je bila takrat v Ljubljani ustanovljena državna šola za gluhonemo mladino. Vendar so nekatera gluhonema dekleta še naprej ostala v zavodu, kjer so se zaposlila v kuhinji, na vrtu in pri šivanju.
Leta 1907 so sestre ustanovile prvo meščansko šolo v novomeškem okraju, leta 1909 trgovski tečaj in naslednje leto prvo gospodinjsko šolo na Dolenjskem. Kasneje so ustanovile tudi otroški vrtec, ki je leta 1935 dobil pravico javnosti.
Do leta 1936, ko so sestre praznovale 50-letni jubilej bivanja in delovanja v Šmihelu, je ta hiša vzgojila nad 70 redovnic in veliko število izobraženih katoliških gospodinj.
Sestre so veliko storile tudi za revne in potrebne. V njihovem samostanu je bilo nasičenih brez števila lačnih in veliko revežev obdarjenih. Leta 1938 so bivše učenke in gojenke želele ustanoviti sirotišnico za dolenjske sirote, pa je potem vojna prekrižala te plemenite načrte.
Sestre so veliko storile tudi za šmihel-sko župnijo in farno cerkev. Vodile so cerkveni pevski zbor in skrbele za ljudsko petje. Krasile so farno cerkev. Sodelovale so pri vseh cerkvenih slovesnostih. Vodile so razne nastope, cerkvene in prosvetne. Iz šmihelskega samostana je izšla prva pobuda in navdušenje za ljudski oder. Koliko pa so sestre premolile in se tiho žrtvovale, to ve samo Bog.
Sestre pa so šle tudi skozi trpljenje in preizkušnje. Že na začetku so okusile revščino in stisko. Dobile so sicer v Šmihelu redovno hišo, veliko, lepo, z zračnimi in svetlimi sobami — a vso prazno. V kuhinji je stal štedilnik brez opreme in brez vsake kuhinjske posode, brez polena za kurjavo, brez pohištva v spalnicah in
Naši škofje pri papežu
Škofje Treh Benečij bodo prihodnji teden šli v Vatikan na uradni obisk »ad limina«, kot se tak obisk naziva. Gre za obvezno petletno poročilo o stanju v škofiji, ki ga vsak škof mora poslati. Poleg poročila mora vsak škof še osebno v Vatikan in poročati raznim rimskim kongregacijam. Sledi osebni razgovor s papežem in skupna avdienca navzočih škofov.
Odprta žičnica na Sv. Višarje
V nedeljo 11. januarja so uradno odprli obnovljeno žičnico na Sv. Višarje. žičnica je povsem nova in bo na uro lahko prevažala večje število ljudi kot prej. Sedaj bo služila smučarjem, poleti pa znova tudi romarjem. Zato bomo prihodnje poletje znova lahko romali na to vedno priljubljeno Marijino božjo pot. Naj bi k poživitvi svetovišarske božje poti pomagalo tudi Marijansko leto, ki ga bomo letos obhajali.
preživeli dan so se v katedrali zaslišale globoke besede br. Rogerja, ki nas je vsak večer spomnil na pomen romanja in miru v svetu, na naše družine in o pomenu sprave. Ob češčenju križa, petju, tihi molitvi, smo dan za dnem odhajali iz katedrale polni zaupanja v jutri.
Zjutraj oz. popoldne smo imeli po raznih skupinah branje Taizejskih pisem, obiskali smo ostarele ljudi in seveda imeli veliko priložnosti za spoznanje mladih iz cele Evrope. Torkovo in sredino popoldne je bilo namenjeno srečanju vseh Slovencev z namenom, da bi preučili, kako nadaljevati molitev doma.
Silvestrov večer smo preživeli v molitvi po skupinah, potem pa v zabavi, skupnem veselju in petju. Naslednji dan je bila maša, nato pa kosilo po družinah, kjer smo spali.
Na žalost je tudi šest dni bivanja v Londonu prišlo h koncu, a priče smo bili veliki svetovni pobudi za mir. Ko smo se z letalom bližali Brniku, sem se s skupino zamejskih mladincev, skavtov iz Tržaške in Goriške, pogovarjal, kako bi bilo lepo, če bi nas bilo v Londonu vsaj še nekaj več. Od romanja smo namreč veliko odnesli in naša naloga je sedaj, tu nadaljevati, kar smo si v Londonu začrtali.
Ko smo srečno pristali na slovenskih tleh, sem od enega fantov slišal znane Gregorčičeve verze: »Tu rod je moj, tu moj je kraj...«
Matjaž Terčič
učilnicah. Sestre pa niso prinesle s seboj ničesar drugega kot svoje Bogu darovano življenje, dobro voljo in majhne kovčke z najpotrebnejšim perilom. Prve dni, tedne in mesece so morale tako rekoč živeti samo od dobrote sosedov, ki so kmalu spoznali, da za samstanskimi zidovi vlada vse drugo kot udobnost in razkošje.
Skozi posebne preizkušnje so šle sestre po drugi svetovni vojni. 25. marca 1946 so bile prepovedane vse njihove šole. Potem so sestre privatno poučevale jezike, glasbo, klavir in ročna dela. Pomagale so ljudem v njihovih stiskah. Sledil je zakon o podržavljenju. V decembru — do božiča — so sestre preselili na Strugo. Tu so pogumno prijele za delo, vsaka na svojem mestu. Bile so nastavljene kot delavke na državni ekonomiji, druge so se posvečale hišnim opravilom kot kuharice, perice, šivilje, likarice, vrtnarice, dalje v zakristijah, pri pranju cerkvenega perila, pri peki hostij, izdelovanju cerkvenih pa-ramentov, vodile so otroške in ljudske pevske zbore, vodile duhovna srečanja in duhovne vaje ter še mnogo drugega.
V zadnjih letih so začele graditi nov samostan v Novem mestu, v Muzejski ulici pod Kapitljem. Prve sestre so šle tja v avgustu 1985, zadnje pa za veliko noč lani. V nedeljo 28. septembra je nadškof Alojzij Šuštar blagoslovil njihovo novo kapelo.
Slovenci po svetu
25-letnica Društva Slovencev v Parizu
V Slovenskem domu v Parizu je 8. novembra 1986 Društvo Slovencev praznovalo svoj srebrni jubilej. Vsaka obletnica postavi jubilanta, naj bo to oseba ali ustanova, na razpotje preteklosti, sedanjosti^ in prihodnosti. 25-letnica delovanja slovenskega društva izven domovine pa je gotovo še poseben dogodek v izredno izpostavljenem življenju Slovencev na tujem. Delo je tam še veliko teže, okoliščine pa vse prej kot ugodne.
Na akademiji, ki je spremljala praznovanje 25-letnice, se je zbralo izredno veliko ljudi, razveseljivo pa je bilo tudi dejstvo, da je na proslavi sami sodelovalo lepo število otrok in odraslih. Kulturni program je obsegal plesne in glasbene točke najmlajših in mladine, recital Naša dediščina z odlomki del Kranjca, Cankarja, Župančiča, Prešerna, Balantiča in Gradnika ter nastop mešanega zbora Naš dom (Rož, Podjuna, Zila, Lipa, Eno samo tiho rožo, Oj, hišica očetova). V kulturni spored so bili vpleteni tudi govori sedanjega predsednika društva prof. Cirila Valanta, g. Naceta Čretnika, ki že od začetka spremlja društveno delo, chatillonskega župana Schvostecka (v francoščini) in govor profesorja na Institut Catholique v Parizu, Guya Lafona, ki je velik prijatelj Slovencev in tudi sam dobro obvlada naš jezik. Praznovanje se je nadaljevalo z družabnim srečanjem ob zvokih ansambla Pariški slavčki.
Ob 25-lctnici je društvo izdalo tudi spominsko brošuro s pregledom delovanja in priložnostnimi zapisi. - K. V.
Uspeh slovenskega astronoma v Franciji
V petek, 5. decembra 1986, je na inštitutu za astrofiziko v Parizu z najvišjo oceno doktoriral Slovenec iz Argentine astronom Janez Zorec, ki že več let živi in dela v Parizu.
Po končani osnovni in višji šoli in slovenskih osnovnih in srednješolskih tečajih je dr. Zorec obiskoval Fakulteto za fiziko, matematiko in astronomijo (La Plata -Buenos Aires). Po štiriletni zaposlitvi na Inštitutu za astronomijo in fiziko vesolja (1972-76) se je preselil v Pariz, kjer je najprej delal v Laboratoire d’Astrophysique theorique du College de France, nato pa na Institut d’Astrophysique de Pariš (v sklopu Centre National de Recherche Scientifique), kjer dela še danes.
S svojim znanstvenim delom si je pridobil velik ugled v mednarodnih znanstvenih krogih in se je kot eden izmed redkih slovenskih astronomov udeležil že vseh najvažnejših kongresov o astrofiziki od ZDA do Grčije in Južne Amerike.
Kljub zaposlenosti najde vedno čas za kulturno delovanje v slovenski skupnosti v Parizu, kjer je znan predvsem kot odličen pevec in recitator.
Dr. Zorcu iskreno čestitamo za uspeh tudi mi, Slovenci v zamejstvu, in si želimo, da bi ga čimprej lahko poslušali na kakem predavanju. - K. V.
Do sedaj neobjavljeno pismo
Vinko Levstik, hotelir v Gorici, je uredništvu Primorskega dnevnika dne 16. dec. 1986 poslal pismo, ki ga pa omenjeni časopis do 12. jan. 1987 ni še objavil. Zaradi tega nas je avtor pisma prosil, da bi ga objavili v Katoliškem glasu. Ker ima v demokratični dražbi vsak človek pravico, da pove svoje mnenje in da brani svojo čast, objavljamo pismo, tako, kakor je bilo poslano uredništvu Primorskega dnevnika.
Spoštovani g. urednik!
Ob svojem povratku iz Amerike konec novembra so me znanci obvestili, da je Vaš list dne 21. novembra 1.1. (tj. 1986) objavil pismo pod naslovom »Karst-bro-thers o Kočevskem Rogu tokrat z vso resnostjo«. Raven »resnosti« pisanja na moj račun je terjala od mene odgovor, da ga Vaš list v pojasnilo piscem in bralcem objavi v skladu z zakonom o tisku.
Sam sem bil, še ne dvajsetletnik, eden med 12.000 domobranci, ki jih je po končani vojni angleška vojska iz Vetrinja na Koroškem predala partizanski vojski. Ko so ostali moji soborci, zagrenjeni in predani v usodo opazili, da se pripravljam na beg, so me prosili, da jih ne pozabim... Nisem jih zatajil in v skopem nekrologu vsako leto skromno počastim spomin nanje. Obžalujem, da vidi skupina »brothers-ov« v tem nekrologu, objavljenem v Katoliškem glasu (ki niti ni v prodaji v Sloveniji), ne vem kakšne strahove, uperjene proti »matični Sloveniji, socializmu in naprednim silam«; sklepam, da ima taista skupina mladostno bujno domišljijo ali pa premalo zaupanja v napredne sile! Če skupino pri njenem delu zanimajo ostro napisani članki na račun režima itd., naj namesto Katoliškega glasa bolj pazljivo prebira revije, ki izhajajo v Sloveniji: Mladina, Tribuna, Katedra, Nova revija, Revija 2000, Teleks...
Skupina »brothers-ov« očividno opira svoje zgodovinsko znanje o »zloglasnem domobranskem delovanju« na knjigi »Po sledovih črne roke« Jožeta Vidica. Naj pripomnim, da bi bil proti njenemu avtorju Že zdavnaj sprožen sodni postopek, ko bi v Sloveniji veljala podobna sodna pravila, kot jih poznamo drugje po svetu. Sicer pa je avtor črpal svojo dokumentacijo iz zgodovinskega arhiva CK ZKS, v neoporečnost katerega so bržkone podvomili tudi odgovorni, ki so pred nekaj teti del'tega arhiva uničilifglej »Nova revija«, 1986, št. 48/49, str. 122, cit. št. 38).
Prav tragikomično izzveni moj oglas kot »grob izziv vsem, ki so se uprli fašizmu...«, saj sem bil vse do poraza fašizma zaprt v taborišču blizu Perugie na prisilnem delu, sestradan in bolan; še pred tem sem bil leta 1942 štiri mesece v celici za talce v Ljubljani, že odbran za ustrelitev, za tem pa nekaj tednov v taborišču v Gonarsu.
Zgodovinska resnica je ena, njenih obrazov pa toliko, kolikor ljudi, ki jo je doživljalo. Strinjam se, da jo je treba pojasniti: noben zrel narod, noben zrel človek je ne more zatajiti, a pretvarjanje resnice z neresnico je nedopustno in žaljivo. Glede svojega oglasa vztrajam, da je ni besede, ki bi kogarkoli izzivala ali žalila.
Sicer pa skupini »Karst-brothers« želim, da bi pri svojem nadaljnjem delu čim uspešneje, dokumentirano, ne prevzetno, konstruktivno uporabila svoje umske zmožnosti v korist predvsem slovenskim zamejcem.
Vsakomur na razpolago za kakršnokoli pojasnilo se zahvaljujem uredništvu za objavo.
Opomba ured.: Nekateri menijo, da so bili borci zoper fašizem in nacizem samo tisti, ki so odšli v gozdove in stopili v vrste OF. Toda dejstvo je, da je odpor zoper nacifašizem med nami Slovenci imel različne oblike in različna obdobja.
Skupine, ki so se povezale v Osvobodilno fronto, niso imele nobene postavne poverilnice, da vse ljudstvo silijo v oborožen odpor zoper nacifašizem. Bili so samozvanci, ki so se sami oklicali za »oblast«. To se pravi, da so že od vsega začetka bili diktatorji. Svojo diktaturo so izpričevali tudi tako, da so npr. v Opatjem selu po 8. septembru 1943 likvidirali kot prvo izdajalko 15-letno Vilmo, nato pa še njene starše. Edvard Kocbek in mnogi z njim skušajo take stvari opravičevati, toda umori nedolžnih ostanejo zločini, četudi jih je storila zmagovita revolucija. Zato počasi z očitki o izdajalstvu in izdajalcih. Zgodovina ni še izrekla zadnje sodbe.
»KATOLIŠKI GLAS« V VSAKO SLOVENSKO DRUŽINO!
Seja odbora ZSKP
Osrednja točka dnevnega reda prve letošnje redne mesečne seje Zveze slovenske katoliške prosvete (ZSKP), ki je bila v Katoliškem domu v Gorici v ponedeljek 12. januarja, je bila 50-letnica smrti Lojzeta Bratuža, ki bo letos 16. februarja. Zveza predlaga, v sodelovanju z drugimi organizacijami, vrsto pobud, ki se bodo začele v nedeljo 15. febr. v Podgori, kjer bo najprej v popoldanskih urah sv. maša, nato pa kulturni program pred spominsko ploščo na trgu Lojze Bratuž. Pri tem bodo sodelovale tudi podgorske organizacije in krajevna rajonska konzulta.
Ob tej priložnosti bosta ZSKP in ZCPZ izdali posebno publikacijo s ponatisom knjižice »Cisti žrtvi svetal spomin«, ki jo je leta 1937 napisal prof. Rado Bednarik in še z drugimi prispevki. V načrtu je tudi izdaja zbirke glasbenega opusa Lojzeta Bratuža.
Odbor Zveze je zelo pozitivno ocenil koncert vokalne instrumentalne glasbe Jef-tejeva prisega, ki je bil v decembru v stolnici in premiero dramske skupine PD »Štandrež« Nušičevega »Narodnega poslanca« v nedeljo 11. januarja letos. Izdelal je tudi okvirni program delovanja za januar in februar.
Štandrež
mladinskega, dekliškega in cerkvenega mešanega zbora. Vsi trije so pod vodstvom Anke Cernic oz. Hermana Sreberniča odpeli nekaj božičnih pesmi. Na koncu je bila tradicionalna novoletna tombola, med katero so nas presenetili sv. Trije kralji, ki so visoki izkupiček denarja namenili nakupu novega klavirja. - Matjaž Terčič
V cerkvi pri kapucinih v GORICI v nedeljo 18. januarja ob 19.30
SPOMINSKA MAŠA ob peti obletnici smrti nadškofa Petra Cocolina
Vabljeni naši verniki ter cerkveni pevci.
se nadaljuje z nedeljsko mislijo. Učenci OŠ »Bazoviški junaki« iz Rojana so obiskali Hranilnico in posojilnico na Opčinah in zabeležili del svojih bogatih vtisov.
Pastirček z veseljem podpira tudi vse mladinske pevske pobude v zamejstvu. Tokrat je v sliki in besedi Nadje Fabris-Špacapan (ob Mali Cecilijanki v Gorici) poudarjena misel o pomenu lepega petja. Uglasbena pesem Uganka, na besedilo N. Grafenauerja, je delo I. Bolčine. Zora Saksida zopet postavlja nova vprašanja za knjižno nagrado. Lepe nagrade seveda tudi tokrat čakajo pridne ugankarje. Številni otroški prispevki (risbe, spisi, pesmice) v rubriki Pastirčkova pošta pa so tako zanimivi, izvirni in raznoliki, da je najbolje kar vse po vrsti prebrati in mlade umetnike pohvaliti. - Mm.
Šport:
Hvala vam, bratje Slovenci l
»Nedeljski dnevnik«, tiskajo ga v 240.000 izvodih, je 11. januarja objavil dve pismi bralcev. Eden se pritožuje, zakaj se je toliko pisarilo o Božiču in zakaj Slovenija ni ostala pri starem, ko se o Božiču ni pisalo. »Spadam v skupino Slovencev (21 odst.), ki Božiča ne praznujejo...«
V isti številki se je pa oglasil Veljko Guberna, advokat v Beogradu, ki v dolgem pismu čestita Slovencem, tov. Smoletu in nadškofu Šuštarju, da sta voščila za Božič in Novo leto. Potem doda: »Vse to sodi v splet "novega vetra" iz bratske Slovenije (zadosti je spomniti na korake slovenske mladine v zvezi s številnimi zelo pomembnimi vprašanji, ne glede na to, kako in na kakšen način jih je kdo razlagal), in to me je še bolj vzpodbudilo, da vsem skupaj sporočam tele besede: Hvala vam, bratje Slovenci!«
Po Božiču katoličanov so obhajali svoj Božič pravoslavni dne 7. januarja. Za čudo, beograjski dnevnik »Politika« je objavil božično poslanico srbskega patriarha Germana, čeprav isti advokat v svojem pismu meni, da v Srbiji ne bodo slišali sporočila od svojega vrhovnega poglavarja. Pa so ga brali! V ljudski republiki Hrvatski pa se nihče v javnosti ni spomnil Božiča, škofje, ker niso smeli, nosilci državne oblasti pa, ker so še vedno zakrknjeni dogmatiki, kot priča pisanje zagrebškega »Vjesnika«, ki še našega boja za globalno zaščito ne razume.
Zato tem bolj veljajo besede iz Beograda: »Hvala vam, bratje Slovenci!«
Oproščena zvonjenje in župnik
Župnik v mestu Giussano v Lombardiji, ki vsak torek ob 14. uri zvoni za mrtve, ker se tisto uro začenjajo splavi v bolnišnici njegove župnije, je prišel pred sodnika. Ta je zaslišal deset prič, ki so vse izjavile, da jih tisto zvonjenje prav nič ne moti, saj se tega sploh niso zavedale, dokler niso časopisi začeli kampanjo zoper omenjeno zvonjenje. Sodnik je njih pričevanje vzel na znanje in oprostil župnika vsake krivde, ker da njegovo početje ni kaznivo.
Župnik bo še naprej zvonil, kakor bo zvonil tudi zvonček vesti tistih, ki so sokrivi namerne smrti še nerojenih otrok.
OBVESTILA
Pevski zbor Rupa-Peč priredi v petek 16. januarja ob 20.30 v pevski sobi v Rupi kulturni večer pod naslovom »Z nahrbtnikom po Nepalu in Indiji«. Predaval bo in predvajal diapozitive prof. Brane Pavlin.
Predstavitev pesniške zbirke Jurija Palj-ka in Davorina Devetaka »Soba 150« bo v Kult. domu v Gorici 16. jan. ob 20.30. Vabi Slov. mlad. rekr. kult. klub.
Sv. Jakob v Trstu. V župnijski cerkvi bo v nedeljo 18. januarja ob 18. uri koncert božičnih pesmi. Pojeta italijanski in slovenski cerkveni zbor.
V Društvu slov. Izobražencev v Trstu, ul. Donizetti 3, bo 19. jan. ob 20.30 Marko Tavčar predstavil knjigo Tomaža Simčiča o dr. Jakobu Ukmarju, ki je izšla v letošnji zbirki knjig Goriške Mohorjeve družbe.
Društvo naravoslovcev in tehnikov »Tone Penko« priredi v petek 23. jan. ob 20. uri v Gregorčičevi dvorani, ul. S. Fran-cesco 20, Trst okroglo mizo na temo »Sedanje stanje žarčenja v naših krajih po černobilski katastrofi«.
LIGA C2
Olympia-Kmečka banka krepko pri vrhu
V Gradišču je 01ympia-Kmečka banka premagala Torriano s 3:1, v setih 15:5, 15 : 4, 6 : 15, 15 : 10.
V prvih dveh setih so imeli olympijci jasno premoč v vseh elementih igre. Nasprotnik je bil v vidnih težavah v sprejemanju, njegov napad je bil neučinkovit ali pa ustavljen ob našem bloku, ki je bil kar 60-odstotno pozitiven. Naši so od tretjine prvega seta začeli igrati sproščeno, gradili so akcije in jih uspešno zaključevali. Najlepše je bilo dejstvo, da so se spodbujali med seboj in so bile dobre akcije posameznika pozdravljene od soigralcev; ta vidna povezanost pa je za ekipo zelo važen dejavnik in more močno vplivati na njeno moralo.
Nato je prišel že skoraj običajen tretji set, ki je, deloma tudi zaradi podcenjevanja nasprotnika, prinesel popoln preobrat. 01ympijci so docela popustili. Delali so napako za napako: sprejemanje je bilo slabo; premnogokrat so tolkli ven ali v mrežo; blok je padel na 30 odstotkov; zgrešili so 6 servisov. Tudi v četrtem setu v začetku ni kazalo dobro: igra je bila sicer izenačena, toda precej zmedena na obeh straneh vse do stanja 8:8. Tedaj pa so se naši igralci le zbrali in pokazali, kaj zmorejo: ključni tolkači so začeli bombardirati nasprotno igrišče in vrsta učinkovitih blokov tako posamezno (Lucijan!) kot v dvojicah je končno spravila na kolena nasprotne igralce.
S to tekmo je končan prvi del prvenstva. 01ympia-Kmečka banka je na drugem mestu. V soboto se bo začel povratni del s tekmo zunaj proti moštvu Vivil v Villi Vicentini (ki je bila v Gorici premagana s 3 : 2). - n
MOŠKA D LIGA
Crisci - Soča Sobema 3 : 1 (10 : 15, 15 : 13, 15 : 7, 15 : 2)
Soča: Černič, Marušič, Kovic, Cotič, Fer-folja, Bagon, Soban, Pahor, Tommasi.
Soča je doživela nov, težak poraz. Prvi set so naši osvojili kljub slabi igri s precejšnjo lahkoto; v dragem so si dvakrat priborili izdatno prednost, toda obakrat so se pustili prehiteti. V preostalih dveh setih smo videli rasti nasprotnika, naše pa, kako nezadržno popuščajo. - P. T.
Ženska odbojka
Ta teden se je začelo prvenstvo kategorije Prva Divizija. 01ympia je igrala proti ekipi ŠZ Sovodnje in zmagala s 3:0 (15:11, 15:10, 15:5).
M? Trstu
Spored od 18. do 24. januarja 1987
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Pregled slov. tiska v Italiji. 10.15 Mladinski oder: »Je-je-jecljav-ček«. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Nediški zvon. 15.30 Športne novice.
Ponedeljek: 8.10 Pričevanja o TIGR-u.
10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Poljudno čtivo; Mihael Verne. 13.20 Zborovska glasba. 14.10 Otroški kotiček: Pravljični vrtiljak. 16.00 Osebno. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Pianist Daniel Rivera.
18.00	Kmetijski tednik.
Torek: 8.10 Nediški zvon. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Beležka; prehrana in zdravje. 14.10 Povejmo v živo. 15.00 Mladi mladim. 16.00 V znamenju Rdečega križa. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 S. Beckett: »čakajoč na Godo-ta«. Drugi del.
Sreda: 8.10 V objemu gora. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Rastline: strupi ali zdravila? Notranja stiska... 13.20 Revija ZCPZ v Kult. domu v Trstu. 14.10 Gospodarska problematika. 15.00 Križem-kraž! 16.00 Od Milj do Devina. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba.
Četrtek: 8.10 Od Milj do Devina. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Naš jezik; film, kultura, realnost. 14.10 Otrok in šola. 16.00 Na goriškem valu. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Ženski zbor iz Larise v Grčiji. 18.00 Iz snežniških gozdov na balkanski jug.
Petek: 8.10 Na goriškem valu. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Spoznavajmo svoj mali, nevidni svet; ščedensko narečje. 13.20 Zborovska glasba. 14.10 Naš jezik. 14.20 Ne prezrimo! 15.00 V svetu filma. 16.00 Osebno. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Akademija GM. 18.00 Kulturni dogodki.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 10.10 Simfonični orkester RTV Ljubljana. 11.30 Bio-vrt. Ta rozajanski glas (Glas iz Rezije).
14.10 Otroški kotiček: »Kaj je v vreči?« 14.30 Drugi program. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Akademija GM. 18.00 A. Petje »Ivan Cankar: včeraj, danes in jutri!«
PROSVETNO DRUŠTVO ŠTANDREŽ
Dramski odsek ponovi komedijo v v treh delih Branislava Nušiča
NARODNI POSLANEC
Režija Emil Aberšek Nedelja 18. januarja ob 17. url
v Župnijskem domu v Štandrežu
Mladinsko prvenstvo »Under 16«
Nadaljuje se mladinsko prvenstvo. Mladinci olympijci so igrali šest tekem in so tri dobili in tri izgubili.
DAROVI Za Katoliški glas: Štefka Ambrožič, Gorica 20.000; Rudi Mlakar 18.000; Dušan Berce 18.000; V. L., Gorica 20.000; N. N. 20.000; Irena Beltram 10.000; druž. Cerkvenik, Videm 500.000; Albina Čopič, Gorica 100.000; V. B., Gorica 56.000; Magda Pahor 50.000; Rakušček 18.000 lir.
Ob obletnici smrti naše drage mame Ivanke: Marija, Janez in Saša za novo telovadnico v Gorici 50.000 in za Našo pot
20.000 lir.
Julčl Brelih, Gorica: za Katoliški glas
40.000 in za Katoliški dom 30.000 lir.
Za novo telovadnico v Gorici: ženska ekipa ŠZ 01ympia namesto cvetja na grob očeta Darija Maraža 60.000; N. N., Štever-jan 100.000; druž. Cerkvenik, Videm 100.000 lir.
DAROVI
Za cerkev sv. Andreja v Štandrežu (Gorica): Olga Laščak, Francija 50.000 lir.
Za Našo pot: V. B., Gorica 50.000 lir. Pavlica Drašček, Gorica: za Katoliški glas 10.000 in za Pastirčka 8.000 lir.
V. B., Gorica: za katoliški tisk 1.000.000 in za novo telovadnico 500.000 lir.
V počastitev spomina Antonije Pečenko: družini Slokar-Černic za lačne po svetu 100.000 lir.
kjs Za popravilo sedeža zbora Fantje izpod Grmade in dekliškega zbora Devin msgr. Ivan Kretič, Devin 200.000 lir.
Vsem podpornikom našega lista Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 500 lir, k temu dodati 18 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
libreria cattolica katoliška knjigarna
Piazza della Vittoria • Travnik, 25 GORIZIA • GORICA (ITALY)
Tel. (0481) 84407
— knjige (revije in specifične knjige po naročilu)
— šolske, pisarniške, tehniške in domače potrebščine
— vse vrste papirja in lepenke
— nabožni predmeti in sveče
— sezonski artikli za okras in darilo
— plošče in muzikasete
— igrače
— pisarniško pohištvo
— fotokopije
Pozabljeni duhovnik. Leta 1853 se je v Štandrežu rodil Matevž Lutman, ki je umrl kot župnik v Lipalji vasi (S. Leopoldo) v Kanalski dolini leta 1893. Tam je tudi pokopan.
Po maturi je šel za oficirja avstrijske armade. Toda pustil je to službo in postal duhovnik. Umrl je še mlad, ker je padel v prepad, ko se je ponoči vračal od bolnika, katerega je šel previdet. Ker njegovo ime ni nikjer zabeleženo, naj ostane njegov spomin zapisan vsaj tukaj.
V Katoliškem domu v Gorici bo v nedeljo 25. januarja ob 16. url
PRIREDITEV ZA KATOLIŠKI TISK
Nastopi dramski odsek PD Štandrež z Nu-šičevo komedijo
NARODNI POSLANEC
Pred igro in v odmorih SREČOLOV v korist našega tiska.
Nedelja za katoliški tisk bo letos 1. febr.
Božični prazniki v Števerjanu
Višek božičnega praznovanja je bila polnočnica, ki jo je neposredno prenašal radio Trst A. Cerkveni mešani zbor je ob tej priložnosti izvajal koncert božičnih pesmi. Pred polnočnico je časnikar Ivo Jevnikar, v neposrednem prenosu, inter-vjuval domačine o navadah in običajih ter o zgodovini Števerjana.
Na Silvestrovo so starejši člani SKPD »F. B. Sedej« organizirali v Župnijskem domu večerjo. Prav je, da nadaljujejo tradicijo, da se Novo leto pričaka v domači vasi; vesela družabnost, ki je vladala med njimi, je bila zasluženo priznanje za prireditelje.
V nedeljo 4. januarja je cerkveni mešani zbor s svojimi originalnimi božičnimi pesmi imel po slovenski maši v Žab-nicah samostojen koncert. Čeprav je bila udeležba tamkajšnjih Slovencev povprečna, je zbor navdušil vernike. Petje je vodil Tomaž Tozon, orglal pa je Herman Sre-bernič.
V Števerjanu smo imeli isti dan mladinsko mašo, pri kateri so peli otroci mladinskega zbora pod vodstvom Anke Černič.
V torek na praznik sv. Treh kraljev je bila v Sedejevem domu božičnica. Za to priložnost je ga. Ada Gabrovec s skupino otrok pripravila božično igrico, ki je lepo uspela. Večerni program je bil zapolnjen z recitalom božične pesmi in z nastopom
Nova premiera dramskega odseka PD »Štandrež«
Kar navadili smo se, da nas dramski odsek PD Štandrež na začetku leta razveseli z novo gledališko igro, ki je seveda redno komedija, saj ta zvrst štandreškim igralcem in igralkam očitno najbolj leži.
Letos so pod vodstvom režiserja Emila Aberška naštudirali komedijo znanega srbskega pisca Branislava Nušiča »Narodni poslanec« in jo prvič izvedli v nedeljo 11. januarja na odru krajevnega Župnijskega doma. Igro so podali zelo temperamentno, pri čemer je treba poudariti, da se vedno bolj izbrisuje razlika med vodilnimi igralci in ostalimi. Res uigrana skupina, ki jo je užitek gledati!
Težko je poročevalcu strokovno oceniti podajanje nastopajočih, ker so vsi svojo vlogo doživeto podali in tako prispevali k uspešnosti dela, vendar je treba nekatere, ki so bili nosilci igre, še posebej omeniti. Le kdo bi ne užival ob vlogi Jevrema, ki jo je Božo Tabaj podal kot nesojeni narodni poslanec, ali Majda Paulin kot njegova žena Pavla, ali Marko Brajnik kot poslanski kandidat Ivkovič za opozicijo? Ali kdo ne bi občudoval Marjana Breščaka v vlogi Spreta, ali Damjana Paulina v vlogi Sekuliča ali Vladimira Bastjančiča v vlogi Joviče, ki so posegli v organizacijo voliv-nega boja vsak s svojimi domislicami? Ali kdo se ne bi zabaval ob Jordanu Mučiču in Danijeli Puja, ki sta izvrstno podala zakonski par, kateri se vedno bori za prvo oz. zadnjo besedo? Ljubko je vlogo odigrala Valentina Pavio kot Danica in umirjeno vlogo matere njenega zaročenca (kandidata opozicije Ivkoviča) Silvana Žnidarčič kot Marina. Ostale vloge so bile dodeljene Mariu Mučiču, Marjanu Zavadlavu, Mitji Breščaku in Marku Tabaju. Sceno je izdelal Lucijan Pavio, Tiziana Zavadlav pa je bila šepetalka.
Kljub slabemu vremenu in težko prevoznim cestam je bila dvorana lepo zasedena. Ko vsem nastopajočim z režiserjem vred od srca čestitamo, jim obenem želimo, da bi tudi v nadaljnjih nastopih doživeli s strani občinstva hvaležno priznanje, ki ga gotovo zaslužijo. - ak
Pastirček št. 4
četrta številka Pastirčka je izšla v znamenju mladih sodelavcev, saj so prav otroci oblikovali dobro polovico njegove vsebine. Ljuba Smotlak je v imenu uredniškega odbora napisala Novoletni klic. Danila Komjanc je za 1. in 2. razred nazorno razložila, kako nastane sladkor ter predstavila nove Marcelinove dogodivščine. V rubriki »Srečanje« Marjan Markežič zabeleži misli, želje in navdušeno delo najmlajših pri športnem združenju 01ympia.
Članek Lučke Susič Tomi na obisku slikovito pove, kako je Sara z mlekom opila dva čudna obiskovalca nekega planeta. Julče Gorjan opiše svojo prvo lekcijo na smučeh. Pridi, snegec je naslov letos še bolj upravičene pesmi Ljubke Šorli. Albert Tul (5. r. OŠ Mačkolje) je opisal zanimivo pobudo: razstavo ženskih ročnih del svoje vasi. M. č. predstavlja poučno legendo o čevljarju Martinu. Katehetska stran