70
Dopisi.
V Terbovljah 22. sveč. J. H. — Sicer veseli pust se je pri nas letos žalostno obnašal, imeli smo namreč na pustno nedeljo pet merličev na enkrat v fari, med njimi dva možka, ki sta bila v snegu zmcrznjena najdena. Eden teh nesrečnih je bil kmetišk sin v službi za hlapca; v petek pred pustno nedeljo je vole v Prebold gnal, tam se vina od več napil, in nazaj grede je komaj četert ure od svoje domačije v zametu obležal. Drugi je bil ptuj berač, kteri je blizo pespota, ki čez neko stermo čerjav (ojstro skalovje) pelja, tudi berž ko ne v pijanosti opešal, tam obležal iu zmerznil; bil je mož srednje velikosti, okoli šestdeset let star, imel je na sebi rujavo suknjo domačega dela. Več let že je v naše kraje zahajal; ljudje so ga radi imeli, ker je bil zgovoren in je rad pel, zlasti pesem od ^Križne gore";
vendar pa nihče ne ve, od kod da je bil; eni pravijo, da je iz Kožice, drugi da iz Šmartna pri Litii, eni da od Šentgotarta, in še drugi da iz uranske ali ročiške fare.
Iz Ljubljane. — 11. dan t. m. je vjela kantonska gosposka okolice ljubljanske dva grozovita roparja, ki sta sve okoli Medvod potikala: Prelesnik-a, po domače Cundra, in pa Dane-ta, unega v Ladii, tega pa v Mavčičah. Serčni gospod, ki je prevzel nevarno vodstvo ponočne patrole 10. tega mesca, bi bil kmali lahko rekel: „celo noč smo lovili, pa nič nismo vjeli", ker res še le zjutraj oh štirih mu je obveljalo vjeti Cundra, ki je, na 18 let v težko ječo obsojen, pred kakim poldrugim letom iz Oseka všel in se odsihmal spet po Kranjskem klatil, kradel in ropal. Ko so njega zasačili iu v Medvode peljali, je izdal Dane-ta, kterega so tudi še tisto jutro v Mavčičah vjeli in potem dotični sodnii izročili. Se pa se klati — kakor ljudje pravijo — po Koroškem okoli in hudodelstva doper-naša Cundrov pajdaž, glasoviti Siherl, po domače D i me ž imenovan, ki na veliko let v težko ječo obsojen je tudi iz Oseka všel. Pač bi bilo bolje, ako takih tolovajev, ki so ljudem strah in groza, ne morejo varno zapertih imeti, da bi jih poslali naravnost v kertovo deželo. — Pri tej priliki tudi omenimo, da so pošteni ljudje prav hvaležni sedanji tukajšni kantonski gosposki, da tako marljivo trebi obilo derhal malopridnih ljudi vsake baze iz ljubljanske okolice. Tudi smo slišali, da bode gospod poglavar Pajk toliko potrebno popravo kantonskih cest v svojo posebno skerb vzel in jih z drevjem zasajati začel, v kterem početji ga bojo gotovo soseske pridno podpirale, ker drevesa ob cestah so pozimi ob velikem snegu in zametih dobre kažepoti, pole-tinski čas prijazni spremljevavci popotnih, v jeseni pa s svojim sadjem na hvalo vsakemu, kdor ga vživa. Če vidimo to v toliko drugih deželah in se jim šteje v čast in hvalo, zakaj bi mar pri nas kaj takega ne bilo!
Iz Ljubljane. Te dni je prišel, kakor smo slišali, iz Dunaja na nasvet tukajšnega gimnazrjalnega učiteljstva ukaz zastran slovenskega jezika, v kterem je nek najpo-glavitniše to, da ima nauk slovenske slovnice za rojene Slovence predpisani nauk biti, kterega klas ima vprihodnje pri klasifikacii ravno tako veljaven biti, kakor vsakega drugega nauka. Ker dozdaj slab klas iz slovenščine ni škodoval napredku učencom, je to sicer ena stopinica na bolje; al vidi se, žalibog! tudi iz tega, kako daleč smo še nd ob-veljave ces. ukaza od 8. avgusta 1859, kteri je oklican za vse dežele cesarstva, razun Beneškega, in ki je, kakor so „\ovicea dostojno dokazale, edina pot, da se v šolah izuči domači jezik tako, kakor ga različni stanovi v djan-skem življenji potrebujejo in ga terja slovstveni napredek. — V saboto popoldne so nam pokopali mnogospoštovanega kolarskega mojstra in posestnika, g. Matija Hribar-ja, ki je po dolgi bolezni za pljučno jetiko umeri v 42. letu svoje starosti. V Zerovnici blizo Cerknice rojen je celi čas svojega življenja hrepenel po vedno višji omiki v svojem rokodelstvu in z bistro glavico, nevtrudljivo pridnostjo in redko poštenostjo si pridobil ne le ime pervega krajnskega kolarja, temuč tudi bistroumnega mojstra v mašinarstvu, kar slavno spričuje njegova slamoreznica, za ktero je predlanskim privilegij dobil. Ker nam je gospod V. Kumik, ki je poslednje leto pri njem delal, pesmico podal, da bi jo rajnkemu v spomin natisnili v našem listu, naj ona namesto nas dalje govori o prezgodaj nam umerlem  verlem domoljubu.
V spomin Matiju Hribarju.
Prezgodnja pokriva Te zemlje gomila. Predragi Matija, spoštvani mestnjan, S Teboj je Ljubljana možaka zgubila. Kakoršen je redko v deželi vsejan.
Porabil si verlo vse Svoje darove, Katere Ti dal je dobrotljivi Bog, Si cenil jih višje ko bele gradove. Katerih nobeden ne spali iz rok.
71
Ko mravljica priden,  nevtruden ko bčela Zboljšave in znajdbe m spravljal na dan; Delarnica Tvoja je daleč slovela. Za mojstra izverstnega bil si spoznan.
Se nisi poptujčil tud' v tujih deželah. Ti vedno ostal si iskreni vlastenc; Le blagor za dom Ti kalil je v željah, In djansko pokazal si, da si Slovcnc.
Koljkrat bi bil najdel na tujem si srečo! Al zruer hrepenel si na Krajnsko nazaj j Izpeljal si srečno namembo gorečo: Da, tudi Slovenci premorejo kaj!
Ko so se „Novice"  na svit nam rodile, Oj. s kuJjkim veseljem   si   Ti  jih sprejel! Na Dunaj za Tabo celo so sledile. Ker Ti si nalogo njih dobro umel.
Domača Ti pesem zmir draga je bila, Slovensko najrajse si   vsigdar   kramljal; Kar mati je Tebe premila učila, Se nikdar nikodar Ti nisi sram'val.
Ostrašila Tebe ni kuga azjanska, Kadar si v razstavo monakovsko šel; Dobila Te sopet je srenja ljubljanska; Ves zdrav in nadušen si se povornil.
Veliko si vidil  v bavarski deželi, Kako umetnije. obertnosti cveto Kako so vsi ondi  dovoljni,  veseli. Kako da so srečni, sami ne vedo.
In ko je razstava na Dunaji bila. Že zopet Te tiral v Beo je hlapon, Tam se Ti mars'ktera je misel zbudila, — Da! tudi ta pot Ti ni bila zabton.
Pa malo Ti bilo let sreče je štetih, Pognala je v Tebi bolezni že kal Da  —  vedno še rok za obertnost unetih In zdravega uma  —  pred grobom si stal.
Kjer mati Te mila je nekdaj zibala. Kjer nekdaj preživel si svojo mladost, Te želja je z upanjem zdravja peljala. Al upanje sterla vsem smertna je ost!
Sej jeklo, železo in kamen se spraši, — Tako tud' človeka vsa moč zapusti; Pa kdor ima vero v Boga, se ne vstraši, Prof večnosti gleda ves mirne vesti.
Tako si Ti dušo izročil Gospodu. Previdnosti višji se voljno uda), K pokoju poklican ob svojem si godu. — Kdo bil bi pred letom se tega nadjal!
Naj lahka Ti bode, predragi, gomila!
To Tebi cvetlico na grob zasadim,
Da pozne Ti čase še tudi bo klila
Prijaznosti najine vedni spomin !                   V. Kurnik.