Tu smo! Vaši smo!
Ne proglas,
ki ga piše službena roka,
in ne plakat:
glas
trka od vrat do vrat
za leto otroka!
Vsi starši!
Vsi moški!
Vse ženske!
Vsi vi odrasli (tako imenovani)!
Čujte! Odprite! Glejte in smejte
se z nami:
to leto je naše in (nekaj malega) vaše!
Zato se naj smeh hihita v očeh,
zato ne krevsajmo zmeraj po tieh,
marveč kdor zna, naj sonce zajaše,
pa pojdimo kriiemsvet
vsa srca odpret
Z govorico besed: TU smo! Mi:
dve milijardi otrok,
dve milijardi ust, lačnih ko sitih,
štiri milijarde oči, kresnic čudovitin,
štiri milijarde rok,
a beseda ena sama: Mama!
a želja ena sama: Biti!
Beseda buta iz teme skrivališč
in terja prostor sredi sveta
za zapuščene in nezaželene,
za komaj rojene, za njihov vrišč,
ki iivljenje zmagoslavno sesa,
za srečo otroških lic,
za ščebetanje ptic
v zibelke v roinatih jutrih,
za varnost doma, vonj svežih plenic,
za nožice, ki stopicajo v jutro,
za srečo po poti iivih, za neko človečnost,
bližajo ko svet in neulovljivo ko večnost...
V tem svetu predmetov
avionov, avtov, aparatov,
vlečnic, voz, vlačilcev, vlakov
in drugih takih klobukov, klafet in kapi,
med vsem človeštvom stvari,
kjer smo mi!
Mi,
ki hočemo biti,
ki hočemo rasti
počasi, veselo
kot trave, kot hrasti
in ne za boj in za marše,
za pametno delo,
starati Ijube starše!
Zato je to leto naše.
In zato je stvar taka:,
Mnogo lahko počaka
na lepše čase, nu polne paše,
na jutri, a naša sta danes in zdaj!
Vsi starši!
Vsi moški!
Vse ženske!
Vse vlade,
odprite srca nastežaj,
naj v med nam sekirica pade
zlepa ali pa zgrda,
da bomo lahko rožnogledi
s sosedi, prihodnji vsevedi
in jutrišnji svet
ne bo kakšna zmrda!
Zapik. Pa še črta!
A za črto, za ravnikom, čez daljave nesoglasij, mrinje in zablod vstajajo otroci, glava poleg glave, in gredo na pot
v svoje leto, v neki jutri, ki svetlika se.pred njimi, pribliiuje in odmika.
TONE PAVČEK