Marija Makarovič Narodna noša Slika 2. Po .rateško- opravljeno dekle nese velikonočna jedila k žegnu, RateSe 1971 54 Marija Makarovič V sestavku opredeljujem kategorijo »narodne noše« in podajam glavne značilnosti njenega formalnega razvoja. S prispevkom nameravam pojasniti, da »narodna noša« ne po obliki ne po funkciji ni istovetna s kmečko (tudi ljudsko) nošo, kakršna je bila v navadi na Slovenskt^m v 19. stoletju.' Opredelitev pojava in pojma »narodna noša«, ki je zavzel v zadnjih desetletjih 19. stoletja pa do danes določeno mesto v našem življenju in je nedvomno odsev določenih potreb in ciljev, pojasnjujem v naslednjih poglavjih. 1 Tako kot noša drugih slojev se je tudi noša slovenskega kmeta v raznih časih raz- vijala v okviru oblačilnih stilnih obdobij, pod vplivom najrazličnejših družbeno- gospodarskih gibal in okoliščin, ki so uravnavale oblačenje slovenskega kmeta. V okviru družbenih razločkov posameznih družbenih slojev se je razvijala tudi noša slovenskega kmeta, navzven celo uradno omejevana v svojem razvoju s poli- cijskimi redi, katerih posledica je bilo razločevanje prebivalstva po obleki glede na družbeni položaj. V zunanjem svetu se v tem času vedno bolj širijo svobodo- miselne ideje, ki poudarjajo enakost ljudi, kar se izraža tudi na zunaj v obleki; njen nekdanji značaj, ki je ločeval ljudi med seboj glede na družbeni položaj, se povsem spremeni. To je bil tudi čas, ko se je kmečka noša lahko začela občutneje preoblikovati, ker so bombažni in volneni industrijski izdelki preplavili tržišče in začeli izpodrivati domače platno in sukno. Nova tehnična odkritja 19. stoletja so namreč povzročila velik prevrat v domači in tuji tekstilni industriji. V sredini prejš- njega stoletja začenjajo na naše podeželje v vedno večji meri vdirati domači in tuji tekstilni izdelki, ki povzročijo spremembe v noši. Nekako od sredine 19. stoletja dalje lahko opazujemo vedno močnejše poenotenje oblačenja na slovenskem ozemlju in zbliževanja z istočasno meščansko nošo. Proti koncu 19. stoletja je postajala kmečka noša vedno bolj enotna in izpričuje vedno več značilnih potez meščanske noše, s katero skuša še danes ujeti korak. Kljub temu pa lahko tudi danes še vedno ugotavljamo v načinu oblačenja slovenskega kmeta posebnosti, kakršne ustrezajo njegovemu načinu življenja in s tem pove- zanemu sprejemanju in soustvarjanju sodobnejših oblačilnih potez. To velja tudi za Ziljsko dolino (si. 1) in Rateče na Gorenjskem, kjer se je sicer do danes ohra- nila in določneje izoblikovala za posamezne slovesne priložnosti v okviru kmečke skupnosti noša, ki je povsem očitno nadaljevanje oblačilne tradicije 19. stol. (si. 2). V obdobju kmalu po sredini 19. stoletja se naš kmet tudi že v bidermajersko vpli- vani noši še vedno razločuje od mestnih in trških prebivalcev, v zadnji četrtini preteklega stoletja pa se njihovi noši vedno bolj približuje; tam ima svoje za- metke tako imenovana »narodna noša«. 2 Začetke oblikovanja slovenske narodne noše lahko sledimo nekako v šestdeseta leta 19. stoletja. To je čas, ko se Je z^čeja noša slovenskega kmeta vedno močneje spreminjati in se približevati mestni noši. V duhu romantike, pod~vplTvom zanimanja za kmečki stan (narod), ki so ga pojmo- vali kot jedro slovenskega naroda, so v tedanjih časnikih o teh spremembah ve- ' Sestavek je razširjena tema referata »Narodna noša« s posvetovanja v Piranu, 11. julija 1970. Narodna noša 55 Slika 1. »štehvovci« z »dečvami« na štehvanju, Zahomec v Ziljski dolini, 1951 liko pisali in jih nostalgično obžalovali, številni članki, v katerih avtorji nenehno ugotavljajo, da stara narodova kultura izginja, da se noša opušča in da običaji ginevajo,2 nam to najbolj nazorno potrjujejo. V šestdesetih letih 19. stoletja so zaživele na Slovenskem številne čitalnice. Napredno misleči meščani in tržani so v njih dajali pobude za uveljavitev sloven- skega narodnega gibanja, za rast slovenske narodne zavesti. Doba taborov je v sedemdesetih letih zajela tudi kmečko prebivalstvo. Iz tega časa so slovesna taborska zborovanja v Ljutomeru, Vižmarjah, Kubedu, v Dolini pri Trstu in drugod.^ Ob teh zborovanjih so poročevalci pogosto poudarjali, da so se jih udeležili tudi kmetje v narodnih nošah. Tako pravi člankar v enem izmed poročil o vižmarskem taboru leta 1869: »Tu si videl vzburjenih primorskih Slovencev, kterih je prišlo nekoliko stotin deloma v narodni obleki .. .«^ Nadrobnejša raziskovanja kmečke noše tega časa kažejo, da se je večina slovenskih kmetov (razen konservativnejših, starejših posameznikov, revnejših in onih iz od- ročnejših krajev) že oblačila po sodobnejših merah, v nošo, ki je posnemala mest- no. Starejšo nošo, ki je postajala podlaga narodni noši, so tako rekoč že opustili ali pa so si jo tu in tam oblekli za posamezne slovesne priložnosti v okviru do- mače, vaške skupnosti. Prenekateri so bodisi celo nošo ali posamezne vrednejše 2 Primerjaj: Novice 1852, str. 335. Josip Godina Verdeljski, Opis in Zgodovina Tersta in njegove okolice, Trst 1827, str. 265, 477. ' Za tabore glej: Janez Kramar, Prvi tabor v Istri, Koper 1970, str. 25 do 34. ^ Slovenski tabor na ljubljanskem polju pri Vižmarjih, Slovenski narod, 20 In 22 v. 1869. 56 Marija Makarovič kose, največkrat avbe, sklepance, peče in rute, shranili v skrinje, ki se ponekod še danes kot »družinske svetinje« prenašajo iz roda v rod. Taborske manifestacije so utrjevale slovensko narodno zavest, bile so kar naj- vidnejši izraz odpora proti nemškemu, italijanskemu in deloma madžarskemu nacio- nalističnemu pritisku. In če so se kmetje, ki so se udeležili taborskih zborovanj, oblekli na svojo, največkrat pa na pobudo organizatorjev, v že opuščeno starejšo nošo, so na eni strani z njo navzven izpričevali svojo narodno zavest in pripad- nost, po drugi pa so z oblačenjem še ohranjene lastne ali podedovane noše dajali zborovanju pražnji, slovesnejši poudarek. Istočasno, kot priča gradivo (ohranjene noše), pa so tudi kmetje nošo — včasih precej brez okusa — prilagajali novi nalogi, jo spreminjali. V zadnjih desetletjih 19. stoletja je začela tudi mestna in trška gospoda navzven izpričevati svojo pripadnost slovenskemu narodu s tem, da se je oblačila za razne slovesne politične pa tudi verske priložnosti v narodno nošo. Pomembno mesto v tem oblačenju so imele tudi »narodne dame«, saj so z narodno nošo kar naj- vidneje izpričevale pripadnost in naklonjenost narodu. Takšna noša nedvomno ni več noša, ki bi se nepretrgoma razvijala v okviru iste družbene skupnosti, marveč je to noša, ki jo zavoljo navedenih potreb začenjajo oblačiti ljudje najrazličnejših slojev in življenjskih ravni. Ob tem je seveda po- trebno pojasniti, da oblačenje v narodno nošo nikakor ne sodi med množične po- jave. Prav tako so izvzeti revnejši kmetje, predvsem kajžarji in dninarji, kjer je razumljiva nižja oblačilna omika zavoljo nižje življenjske ravni, ki ni dovoljevala, da bi si privoščili razmeroma drago narodno nošo. Povzemamo: narodne noše torej ni nosil samo kmet, temveč so jo oblačili ljudje najrazličnejših slojev, ki so tako kot kmetje uravnavali svoj način oblačenja po sodobnejših zahtevah in okusu in so si nadevali narodno nošo kot uniformo, kot preobleko za določene priložnosti.^ Tako je, kot spoznavamo, narodna noša konec 19. stoletja postala neke vrste sim- bol za zunanje označevanje narodne pripadnosti in zavesti (si. 3). Podobni članki gornjo trditev zgovorno ilustrirajo. V Slovanskem svetu je zapisal člankar 1893. leta: »Ni treba praviti, kako zaničujejo naši nasprotniki obstoj slovenskih pravic v Trstu in njegovi okolici. A najjasnejši dokaz za njih krivične in neutemeljene laži je uprav okoličanska narodna noša. Da, tržaška okoličanska narodna noša smelo svedoči, da je okolica slovenska in dokler ne izgine ta neprecenljiva priča, dotlej bodemo lahko očitali našim nasprotnikom obrekovanje.«^ Narodna noša, ki se je porodila v času taborskega gibanja kot najbolj primerna uniforma za zunanje manifestiranje slovenske narodnosti, je podobno kot slovenska zastava, ki je označevala slovenstvo v času taborskih gibanj in čitalništva,' eden izmed vidnih, aktivnih pojavov v času rasti slovenske narodne zavesti. Pojav, ki še nadalje vse do danes živi svoje samostojno, čeprav občasno življenje. Nadaljnji razvoj narodne noše spet očitno dokazuje, da se je zavoljo spremenjene funkcije spreminjala tudi narodna noša. Že na prehodu v 20. stoletje se objavljajo 5 Izvajanja o narodni noši, kot jo je opredelil Vilko Novak, glej v delu: Slovenska ljudska kultura, Ljubljana 1960, str. 136. " B. Narodna noša tržaških Slovencev, Slovanski svet, VI, 1893, str. 173. Za opozorilo se zahvaljujem 2ivi Grudnovi iz Trsta. ¦ Kramar, o. c, str. 13. Narodna noša 57 Slika 3. Pevsko društvo -Zastava- ob 25-letnici, Lonjer 1908 V Časnikih članki, v katerih avtorji nadvse prizadevno spodbujajo k obnovi narodne noše in svetujejo, kakšna naj bi ta obnovljena noša bila, s podobnimi nasveti: »Narod je treba vobče pripravljati, posebno pa širše množice, za narodni kroj, za narodnjo nošnjo.«« V marsikaterih prizadevanjih so izražene tudi pansiavistične težnje, vendar vse v duhu tedanjih političnih razmer. Pri večini teh prizadevanj podobno kot tudi še danes največkrat zasledimo prepričanje, da bodo obnovili »pristne narodne noše, predstavnice slovenstva«. »Obleki damo lahko značaj slo- venske, če hočete slovanske narodne noše. V kraju je treba seveda veliko spre- meniti ...«' Z razpadom avstroogrske monarhije je bila ustanovljena Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Slovenski narod je bil uradno priznan. Narodno nošo pa so še nadalje gojili in prav tako oblačili ljudje različnih slojev in ravni, oblačila jo je tudi naj- višja družbena elita (si. 4). V tem času, ko slovenska narodnost ni bila več zatirana, je narodna noša vedno bolj postajala uniforma za razne, največkrat cerkvene slovesnosti (si. 5) in turi- stične prireditve. « Slovenka, 1899, str. 449. » Ibidem, str. 207. 58 Marija Makarovič Po prvi svetovni vojni so se namreč prizadevanja po oblačenju in obnavljanju na- rodne noše razširila skoraj po vsej Sloveniji. Narodna noša, ki je zajemala pred tem le posamezna območja na alpskem ozemlju in v delu Primorskega, posebej v vaseh okoli Trsta, se sedaj razširi tudi na druga območja Slovenije. V Beli krajini skrbijo za njen razvoj prizadevni učitelji, podobno v Prekmurju. To je čas, ko kmečka dekleta po vaseh in žene po mestih priskrbujejo svojo narodno nošo, za katero se v tem času uporablja tudi določnejši izraz »paradna noša« — še danes ga uporabljajo starejši ljudje na deželi — ki jo potem nosijo na vseh »paradah«, kot imenujejo razne verske in politične slovesnosti, kjer so nastopale tudi narodne noše. Tako so na razne shode (si. 6) politične in cerkvene, na vsesokolske izlete, na evha- ristične kongrese, na prireditve z nošami v domačih ali tujih mestih, na odkrivanje spomenikov (si. 7) itd.," hodili v narodnih nošah na eni strani kmetje, katerim so se pridružili tudi v mesta priseljeni nekdanji vaščani, na drugi strani pa v enakem ali celo v večjem število tudi meščani in tržani (si. 10). Med mesti se vrstijo Ljubljana, Kamnik, Kranj, Novo mesto, Metlika, med vasmi in trgi pa Lukovica, Komenda, Breg, Cerklje, Radomlje, Šentrupert, Vinica itd. V dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja ima velik pomen delovanje »Naše skri- nje« (narodno-obrambno in narodno-propagandno društvo), ki je skrbela za obnav- ljanje narodne noše." Nedvomno pa so ta prizadevanja nastajala tudi pod vplivom sosednjega avstrijskega ozemlja, kjer so se v tem času prav tako živahno zavze- mali za obnavljanje kmečke noše. Prizadevanja »Naše skrinje« pa označuje pri večini sodelujočih precejšnje nepoznanje naših kmečkih noš in diletantizem, ki je dosegel in celo presegel vse dopustne meje, kot nam nazorno izpričujejo skice in spremno besedilo, namenjeno obnovljenim nošam (si. 8).»2 Po drugi svetovni vojni, ko nastajajo v mestih in na podeželju raznovrstni plesni in instrumentalni ter vokalni »ansambli«, v času povečanih kulturnih stikov in med- sebojnih izmenjav ter prikazov »narodne« dediščine doma in na tujem, zlasti pa v zadnjem času močnejšega pospeševanja turizma, ko želimo poleg naravnih lepot in drugih dobrin vedno bolj zahtevnemu turistu dajati tudi najrazličnejše zabavno- spektakularne prireditve, nastajajo narodne noše ponovno v najrazličnejših krajih Slovenije, po mestih, trgih in v vaseh. Tako je narodna noša še posebej v zadnjih letih postala conditio sine qua, brez nje ne igra in ne pleše na tujem ali doma nobena folklorna, narodna skupina. Pevski zbori naših izseljencev prav tako nastopajo v svojih narodnih nošah. Pionirji prija- teljskih mest se obiskujejo med seboj oblečeni v narodne noše svojih krajev. Predstavnikom oblasti, domačim in tujim (tako kot nekdaj) in njihovim odposlan- cem poklanjajo cvetje otroci ali odrasli, oblečeni v narodne noše. ženini in neveste, ki sodelujejo že kar na tradicionalni kmečki ohceti v Ljubljani, so prav tako oble- čeni v noše svojih krajev. Kot tudi že pred vojno, so v zadnjih letih spet v navadi »dnevi narodnih noš«, pa predstave običajev z nošami (si. 9) ipd. Nadalje nam gradivo o narodni noši, predvsem pa prijave skupin ali posameznikov za sodelovanje pri ljubljanski kmečki ohceti, pričajo, da število ljudi najrazličnejših " Marija Makarovič, Terenski zapiski iz raznih krajev na Gorenjskem, Dolenjskem in v ljubljanski okolici (1958—1971). " Z veliko spretnostjo so si navdušenci pridobili tudi sodelovanje in podporo pri raznih cerkvenih forumih In drugih organizacijah. >- Noše in dečve in naši športniki. Pripravila in uredila Marija Šarcova, Naša skrinja, 1927. Za opozorilo se zahvaljujem J. Bogataju. Narodna noša 59 Slika 4. Kraljica IMarija Karađorđević v narodni noši Slika 5. Narodne noše za procesijo, Ljubljana, okoli 1930 Slika 6. Orjuna iz Slovenije na poti na kongres v Beograd, 1925 Slika 7. Pred spomenikom Ivana Cankarja, Vrhnika ok. 1910 poklicev in starosti, ki oblačijo narodno nošo in z njo sodelujejo na raznih pri- reditvah, iz leta v leto narašča." Tako je bilo leta 1965 na kmečki ohceti prijavljenih 80, in leta 1971 že okoli 1900 udeležencev. Marija Makarovič, Terenski zapiski, o. c. In podatki v Arhivu kmečke ohceti. GO Marija Makarovič 3 Krajši pregled razvoja slovensl