otrokom prijatelj, učitelj in voditelj.
(Priloga Vrtou.) Štev. 10.           Ijubljana, dnč 1. oktobra 1896.         III. teSaJ.
Ranjenec.
faj bi tisto ^ovoril, poleti je Ie prijetno, 6e je prav tako zelo vroče. da vse zeva. Koliko je pa to vredno, <5e človek ni vedno v strahu, da ga bo zgra-bila ostra burja ter ga poaadila s svojo mrzlo roko tje kam za cesto. Samo z otroci je križ po letu. Zjutraj se težko vstane. po dnevi so vedno na glavi, zvečer bi se pa nairaje hladili na vrtu. In počitnice, te delajo še le preglavico. Šolske knjige, nu, saj veste, kako je. Kdo se bo učil med počitnicami!
Tudi Ličanova Zorka je uživala krasne ure po-čitka na svojem domu. Kdo ji bo torcj zameril, ie je zjutraj malo bolj »potegnila« ter čakala v mehki po-steljici, da jo je solnce pozdravilo pod odejo. Njena se-strica Rezika se je vsled tega ž njo včasih ponorčevala, češ: »Zorka in pa njena posteljica sta veliki prijateljici.« Mama so o taki priliki radi opravičili Zorko. Nii, saj je bila pa tudi najmanjša med vsemi otroci ter je ho-dila komaj prvo leto v šolo. Slednjič je bilo Zorki te norčije pa vendar preveč. Sklenila je torej, da bo bolj zgodaj vstajala. Vendar ni bilo tako lahko spolniti
10
146
sklepa. Ko se je zjutraj storil dan, je Zorka res pri-vzdijmila drobno glavico ter pogledala proti oknu z na pol odprtimi oemi, vstala pa le ni.
Nekega gorkeffa dne so pri Ličanovih kosili de-teljo. Bilo .]e silno vroče. Kosci so kar zevali vročine ter pridno hodili gasit si žejo pod košato Hpo, kjer je stal vr6 z vodo. Bolj prijetno je sicer v bladu delati. ie pa je tolika njiva detelje, kakor je bila Ličanova, se mora pa tudi v najhujši vročini kositi, da se spravi v lepem vremenu vse pod streho. Vrenie o košnji kaj rado nagaja. Le majhen oblaček naj se prikaže na nebu, kmalu zadne votlo grmeti, dež se ulije in ustavi se delo. In koliko težav je potem se sušilom.
Ker so bili kosci ta dan posebno pridni, nesla jim je Rozika dopoludne veliko steklenico vina in bele pogače za dojužnik. Mala Zorka je tudi morala iti na njivo, ker bi ji bito sicer preve6 doig čas doma. Seetrici prideta ravno k delavcem, kar silno otožno zacvili ptiček tam. kjer je kosil hlapec. Rozika in Zorka stečeta gledat, kaj se je zgodilo. Lepo pikasta prepeliea se je zvijala po detelji. Revica se je bila pred kosci skrila v gosti cle-telji. Pa ostra kosa jo je vendar našla in ji ranila drobno nožico. Zorki se je uboga živalica v srce smilila. Glasno se je za&la jokati. Najrajše bi bila okregala hlapca, pa premagala se je, ker je vedela. da se je prigodilo vse po nesreči. Sestrici toraj ujameta ranjeno živalico ter sku-šata ustaviti rdečo kri, ki je tekla iz nožice ter močila pisani krili. Milo ju je pogledovala ubo^a prepelica.
»Kaj hočeva storiti ž njo?« sla se popraševali sestri.
»Izpustiva jo«, misli Zorka.
»Ne, ie jo sedaj izpustiva, )i bo odtekla kri in bo poginila«, pravi Rozika.
Ko se tako posvctujcta in prcvdarjata, kaj bi sto-rili, pridejo mimo Zorkina uiiteljica, gospodičina Ana, z Furlanijevo Pepino in Romano.
Zorka takoj stcče k svoji blagi učiteljici poprašat, kaj naj bi storila z ubogo ptičico.
Gospodičina Ana je nasvetovala, naj vzamejo pre-pelico domov in, kadar ozdravi, jo bodo zopet izpustili. V veselem eprevodu so nesli sedaj ranjenca domov. Kdor je kaj nasvetoval, vse so poskusili, da bi lc bol-
147
nik zopet okreval. Furlanijeva Pepina je prinesla arnike, da bi močili rano. Romana je iskala platnenih obvez, vsi so pa želeli, da bi bila prepelica kmalu zdrava.
Dva tedna so hodili naši »zdravniki« dan na dan obiskovat in lečit »ranjenca«. Počaai je prepelicapopol-noma okrevala. Veselo je tekala po zeleni kletki ter pridno zobala rumeno proso. Nekega lepega jutra pa se prepelica oglasi ter veselo zapoje : »pet pedi.« S tem je bil poplačan ves trud in vse skrbi.
Komaj se je prikazalo zjutraj solnce, že se je raz-legalo po Ličanovi hiši: »pet pedi, pet pedi.« Zorka je sedaj začela zsodaj vstajati, da je poslušala prepeličino petje. Njena dobra mama so se veselili, ko so videli, kako lahko vstaja njih hčerka, otlkar je novi gost v. hiši. Toda — nu, saj veste. kako je z otroci — Zorka se je temu petju kmalu tako privadila, da je rajše zjutraj v grorki posteljici »pud kožo gledala« kakor pa poslušala vedno isti »pet pedi«.
Nekeca dne pa si misli Zorkina sestrica. Rozika: »Le Čakaj, Zorka, bodeš že začela zopet zgodaj vstajati.« Ko je zv«fier Zorka že spala, vzaine Rozika kletko, v kateri je bila prcpelica. ter jo postavi prav blizo Zor-kina postelje. Komaj se je drugo jutro danilo, že zapoje prepelica svoj navadni: »pet pedi.« Rozika pa hitro pristavi: »Zorka pa še spi!« Plaho pogleda sodaj Zorka izpod odeje, kaj je to, da danes njena ptičica poje:
»Pet pedi, pet pedi; Zorlca, glej, pa še spi!<
Urno vstane ter ieče pravit mami, kako se norčuje ž njo njena ptica.
Od tistega dne je bila Zorka vsa drugačna. Vselej je bila na nogah, ko se je zdanilo. Lepo je molila v fiast angeljčku varihu ter se začela učiti. Rozika pa je pravila Furlanijevi Romani, da prepelica sedaj vedno poje :
»Pet pedi. pet pedi; Zorka se pa uču*
Li<5anova najmlajša hderka še vedno rada prav zgodaj vstaja. Pobožno moli jutranjo molitev ter se pripravlja za šolo. Prepelica pa se zmiraj stanuje v zeleni kletki, kjer se ji prav dobro godi.                             Fr. ~ek.
%                             10«