114
Metljaji na jetrih (Leberegeln).
Od gosp. M. Tur in a, nadučitelja v štajar-skim Ljub ni m smo pod nadpisam:  Vprašanje in prošnja — ni davnej poslednji dopiis prejeli: „V našim kraju je letalno spomlad veliko ovac počepalo, pa tudi veliko goveje živine zbolelo , od ktere se je veliko poklati moglo. Živina dobi na j e t r i h tako imenovane m e t u 1 j e ( Sehmet-terlinge) in mora čez neki čas poginiti ,  ovcam se ta bolezen tudi v možgane zastavi".
„Nekteri kmetje pravijo, de ta bolezen od zavžitiga zeliša pride, ktero nekteri karfulo, drugi pa bič (Binsenkraut) imenujejo, in na mo-čirnih senožetih raste. Ni dolgo, kar je tukajšni teržki mesar kravo zaklal, in ko drob iz nje jemati začne, najde na jetrih veliko šitevilo me-tiiljam podobnih živih živalic migljati/4
„Prosim ponižno,  naj hvaljeno vredništvo to perloženo  zeliše  presodi,  ali  se  od   njegoviga zavživanja  na drobu in v možganih   goveje in ovčje živine take živali zarediti zamorejo aiine? in ako ta bolezen ne izhaja od zavživanja ime-novaniga zeliša, prosim, nam v „Novicah," berž ko  bo mogoče, oznaniti,  kako se ta bolezen imenuje?  od kod izvira? kako se pri živini spozna, in kako bi se ozdraviti zamagla?" Iz serca radi na to vprašanje odgovorimo in povemo, de je poslano zeliše zares bicjte bilo, ki se po latinsko j u n c u s 1 a m p r o c a r p u s, po nemško glanzfruehtige Simse, po slovensko karfula (?)  imenuje.    Vse  bičje  in  ločje  da  sploh slabo klajo, ktera kri pokvari, in od kfeeriga, če ga je  živina obilno ali dolgo časa jedla,  mnoge bolezni izvirajo.   Nar več i strup so pa take zeliša za ovce,  zakaj stare skušnje že učijo,   de se po njih neki červi na jetrih zarede, ki se unetljaji na jetrih (Leberegel)imenujejo, od kterih dostikrat  <3ele   cede počepajo.   Tudi pri  govedih in p resici h  se ti červiči najdejo,   pa ne tako po-gostama, kakor pri ovcah,kterih je na ti bolezni (Egelseuche) že več tavžent počepalo.
Vsa druga bolezen so pa metljaji na možganih, kteri pri ovcah bolezen napravijo, ki jo vertoglavnost (Drehkrankheit) imenujemo "in ktera ne pride od povžitih imenovanih želiš, ampak od sončniga pripeka na glavo, velike vročine, soparčnih hlevov, obilne klaje, v rojstvi prijetiga (jiojerbaniga) nagnjenja k ti bolezni i. t. d. Tudi eerviči, ki se na in v možganih najdejo, so vse druge podobe,
115
Metljaji na jetrih in v bližnih žolčnih žilah so razne velikosti in farbe; nekteri so tako majčkini, de jih po širokosti gre ±2 na en pate, so beli z zelenimi ali rujavimi                              pa so veči,
skorej en palc' dolgi, od žolča zelenkasti ali rujav-kasti. Bolezen, ki .jo naredijo, je dolgočasna, 3 do 6 mescov terpi, dostikrat se tudi čez leto vleče, preden cele jetra zgnijd in živinčeta počepajo. Velikokrat se primeri, de se na jetrih zaklanih goved in prešičev imenovani červi najdejo, brez de bi bile živinčeta kaj bolehovale. Ta pri-merik tedej očitno kaže, de se jeterni metljaji v začetku bolezni ne dajo nategama spoznati in de se ko tat skrivej v živini vgnezdijo.
Perve znamnja te bolezni so: ovce začno hirati; ne jedo in ne prežvekvajo po navadi; bistre m rudeče žilice v očesih zginejo, oči obledijo ali pa kakor pri zlatenci ali rumenici (Gelbsucht) rumenkaste postanejo; gobec je žlezast in rumenkast, blato gre bolj* poredkama od njih; včasih je trebuh na desni strani pod rebri otekel in boleč, zatorej bolna živina svojo glavo večkrat proti ti strani obrača; če leže, slonijo na sprednih nogah, desno zadnjo nogo od sebe molijo; volna je vpa-dena. Rumeniea, vodenica in driska so hude znamnja, ki kažejo, de se živinčetu ne more več pomagati
Poglavitni vzroki metljajev fo: Pomanjkanje žlahtnih in grenjkih trav, ktere so ovcam nar bolj priležne; močirne, nizke paše; mastne vodene trave; bičje in ločje; deževno vreme; slabo posušena, sparjena klaja; mokri soparčni hlevi, nemarna strežba — z eno besedo vse to, kar živini dr ob, zlasti pa jetra in žolč skazi.
Po zlo deževnih letinah in dolgočasnih povodnjih se imenovana bolezen večkrat ko kuga čez cele cede razširi in jih pomori, kakor se je to po veliko deželah posebno v letih 1816 in 1817 zgodilo. Tudi letašnja spomladjo v temle ovcam zlo nevarna bila.
Pomočkov je veliko svetovanih „ malo pa poterjenih. Kmetovavee, ki si prizadeva, imenovane škodljive vzroke odverniti, nar bolj za svojo živino skerbi: ravno tako jo tisti nar bolj opravi, ki koj pri pervim začetku bolezni bolno živino zakolje in meso in drugo drobje razun jeter, ki se morajo proč vreči, k pridu oberne.
Hribi in visoki kraji, kjer dosti grenjkih in žlahtnih želiš raste, ali pa kaka pest ovsa med drugo dobro klajo, zamorejo vtinder dostikrat začeto bolezen odgnati.
Nar bolji zdravila so te le: štupa od pelina, rožmarina, stolčena verbova ali hrastova skorja, janež , encjan (lucjanj , kalmež , kimelj , česen , brinove jagode, saje od peči, stoičen želod ali jezica, divji kostanj, domača sol, grenjka sol. Od imenovanih zdravil se po tri ali štiri skupej zmešajo in živinčetu na dan po dve ali tri žlici dajajo.
Živina, ktero je ta bolezen že očitno napadla, se ne sme nikoli za pleme porabiti, zakaj verže-ne jagneta bojo pred ko ne metljaje dobile.
Po cesarskih postavah gre'kupčija nazaj, če je kupec v dveh mescih zapazil, de imajo kupljene ovce metljaje na jetrih, m če je to napako ob tem času pri sodnji (rihtnf) gosposki oznanil
-----_____«_           Dr. Bleiwets,