Slovstvena zgodovina v slovenski ljudski šoli. (Piše Gradimir.) (Dalje.) A. M. Slomšek. (Glej 5. berilno vajo: ,,Zlate resnice".) V istini, ljubi otroci, zlata vredne so resnice, katere nam je tu napisal Anton Martin Slomšek, ia vem, da kakor o Simonu Jenku, tako bi tudi radi kaj izvedeli o Antonu Martinu Slomšeku. Povedal vatn bodem tedaj nekaj o tem preblagem rodoljubu. Anton Martin Slomšek seje rodil na Slomu blizu Ponikve na Štajerskera v dan 26. novembra 1800. 1.*) Od vasice Slom izvaja se njegov priimek nSlo_šek". Ker je otrok Slomšek kazal bistro glavico in so mu bili stariši premožni kmetje, poslali so ga v bližnje štajersko mesto Celje v šolo. Tu se je deček prav dobro učil. Ko izvrši latinske šole (gimnazijo), gre v bogoslovje, ker njegova želja je bila, da bi bil duhovnik. Posvečen *) Važnejši kraji naj se kolikor mogoče pokažejo otrokom na zemljevidul Pis. v mašnika služil je kot kaplan v dveh vaseh blizu Celja. A dolgo ni kaplanoval; 29 let starega pokličejo za duhovnega voditel)a in špirituvala (t. j. duhovnega nadzornika) v semenišče (bogoslovje) v Celovec na Koroškem. Pa njega so čakale še častnejše službe! Malo let pozneje postane župnik in dekan Vuzeniške župnine in ob enem šolski nadzornik v onem okraji, in ko poteče zopet nekaj let, imenovan je bil korarjem v stolni cerkvi v Št. Andreji na Koroškem ter škofijski šolski višji nadzornik. — Konečno doleti ga 1846. 1. čast, da postane opat v Celji (opata imenujemo samostanskega poglavarja, ki ima zelo tako čast kakor škof) — in še istega leta škof lavantinski. Umrl je za nas veliko prezgodaj 1862. 1. — (V katerem letu svoje dobe je tedaj umrl?) Škof Anton Martin Slomšek bil je blag človek, ves pregret od ljubezni do milega mu naroda slovenskega in posebno do tebe, slovenska mladina. čez vse drag mu je bil materin slovenski jezik, ki ga je želel, kolikor le več mogoče, ugladiti in razširiti. Uže kot bogoslovec v semeuišči je učil svoje sobrate slovenščine. A kot duhovni pomočnik je pridno speval lepe slovenske pesence, ki so bile priproste in v duhu našega naroda in zavoljo tega — kakor vsi Slomšekovi spisi — silao po godu Slovencem. Slomšek je bil tedaj pesnik slovenski; a ker je spisal tudi mnogo povestic in več prav koristnih slovenskih knjig, imenujemo ga tudi marljivega pisatelja slovenskega. V našem berilu boderao čitali še mnogo njegovih pesnic in povestic. Uže kot duhovni voditelj v Celovškem semenišči izdal je mnogo koristnih knjig za otroke. Kot župnik Vuzeniške župnine in ob jednem šolski nadzornik, spiše in izda knjigo: nBlaže in Nežica", ki je neizrečeno dopadala in jo lehko imenujemo Bzlato knjigo" učencena in učiteljein. Čem više se je pa pokojni Slomšek dvigal od časti do časti, tem neutrudniše je delal v blagor slovenski mladini in v blagor naroda. L. 1846. prične izdavati nDrobtinicea. Bila je to knjiga, polna lepih povesti, pesnic in drugih koristnih spisov, od katere je vsako leto en zvezek izhajal na svetlo. Slomšek je tudi spisal BMali katekizem", ki se še dandanes rabi v naših šolah, in je oskrbel tudi nekaj drugih šolskih knjig, katerih je bilo tedaj silno potreba. Povsod, kjer je le mogel, pomagal je rajni škof Slomšek tudi z denarjem, ako je bilo to v korist našemu narodu. Tako je n. pr. lepo svoto denavja položil domovini na altar, ko se je 1. 1851. ustanovila Bdružba sv. Mohora". Na tak način, ljubi moji otroci, deloval je Slomšek v prospeh svojega naroda! Do zdaj ni ga še bilo mej Slovenci moža, ki bi bil za slovensko mladino bolj skrbel od Slomšeka ter jo v vsem in dobrem vodil; iraenujemo ga torej po pravici prvega slovenskega detovodca. Hranite mu zato, ljubi moji, blag in pobožen spoinin! A Slomšek nam bodi tudi v drugem obziru v vzgled! V vzgled nain bodi blagi, pobožni, ponižni gospod posebno zaradi velikega domoljubja! V tistih časih, ko je Slomšek živel, naš jezik ni še bil tako razvit, kakor je dandanes; še celo zaničevali so ga nasprotniki. Slomšeka pa to ni motilo; njega tudi ni prevzela visoka škofovska 6ast; on se ni sramoval svojega ubožnega naroda in zaničevanega mu slovenskega jezika; delal je neumorno za-nj kakor mlad duhovnik in pozneje kakor škof! Pri spominu preblazega domoljubnega vladike Slomšeka obljubimo, ljubi otroci, da bomo vedno tudi mi spoštovali, ljubili in po svojih močeh se trudili za naš narod in jezik. S tem, da se potrudimo, kolikor toliko posnemati blagega vladiko, slavili bodemo najprimerueje njegov spomin! Opomnja. Kakor pri zgodovinskih črticah sploh, tako je tudi pri teh podobah iz domačega našega slovstva silno koristno, ako more učitelj učencem pokazati d o b r o sliko onega pisatelja, ki ga obravnava. Dobre Slomšekove slike niso redke; zato jih bode učitelj lebko z uspchoui rabil v šolil Krištof Šmid. (Glej 6. berilno vajo: nV slogi je moč".) Krištof Šmid, čegar mično povestico smo tu čitali, ni bil rodom Slovenec, nego Nemec. Rojen je bil 1768. 1. na Nemškem ter je pisal prelepe povesti v neunškern jeziku za mladino. Bil je kanonik na Nemškem ter je umrl v visoki starosti 1854. 1. — Ker je tako primerno in lepo znal pisati za mladino, kakor do zdaj malokdo, preložili so njegove povesti skoro v vse jezike, ki se govore v Evropi. Tudi v naš slovenski jezik se je preložilo uže mnogo Krištof Šmid-ovih spisov, ki so vredni, da jih marljivo prebiramo in si njih dobre nauke osrčiino. Opomnja. Menim, da ni potrebno, da bi se pisatelji, ki niso bili Slovenci, daljše opisovali, da-si jih omenjati kaže, ker so podpisani v naših berilih. Sicer je daljši popis potreben tudi le pri onih slovenskih pisateljih, ki so istinito mnogo zaslužni za naš narod; manj zaslužnim v ljudski šoli ne moremo odmerjati premnogega prostora. Vsacega podpisanega pisatelja bodemo le enkrat opisovali; če je ta spisal več berilnih vaj, znal bode umni učitelj pri teh vajah o enem in istem pisatelji primerno ponavljati. Pri 8. berilni vaji (nPrva skrb") torej ne bodemo zopet govorili o A. M. Slomšeku, nego gremo k bližnji berilni vaji, kjer je podpisan: F. Cimperman. (Glej 9. berilno vajo: nMladinia.) FranceCimperman seje rodil v Ljubljani 3. septembra 1852. 1., kjer je tudi hodil najprej v I. mestno ljudsko šolo, potem pa v gimnazijo. Bil je za pesništvo zelo nadarjen in uže kot dijak na gimnaziji je po različnih časopisih priobčeval pesnice, vse hvale vredne. Bil je blag, dober in pobožen mladenič, neizraerno ljubeč svoje drage, kakor tudi domovino svojo. Od njega je narod po pravici še mnogo pričakoval; toda: nčlovek obrača, Bog pa obrne". V osmi latinski šoli Cimperman hudo oboli in urare na žalost svojih dragih in naroda v dan 30. maja 1873. 1. Moral je tedaj še - le v 21. letu svoje dobe v grob! Njegov brat Josip Cimpermau (tudi slovenski pesnik in pisatelj) je 1. 1874. njegove pesni zbral ter v posebni knjigi dal na svetlo. Fr. Cimperman pa naj bode učeči se mladini v vzpodbudni vzgledl (Dalje prih.)