ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 . 2 343 šanj in problemov, in ob kratki primerjavi raznolikih odgovorov razkriti, da celo ne­ kateri — na videz povsem samoumevni pojmi in periodizacijski mejniki — spodbu­ jajo k premisleku in dodatnim pojasnilom. Je celota doba, ki se začne leta 1789 in traja do prve svetovne vojne? Se 19. stoletje začne šele leta 1815 in konča s koncem prve svetovne vojne leta 1918? Je t. i. druga »industrijska revolucija« po letu 1850 res tako samo po sebi razumljiv pojem kot prva, angleška okoli leta 1780, ali pa je ob procesih, kot so tisti v drugi polovici 19. stoletja, bolj upravičeno govoriti o nagli in­ dustrializaciji? V kakšni meri je sploh mogoče uporabljati pojem: industrijska revo­ lucija, kadar imamo pred očmi evropsko celino, zlasti njene počasneje se spreminja­ joče dele, med katere končno ne spadajo le regije v evropskem obrobju, temveč tudi Francija? Itd., itd. Smisel tovrstnega spraševanja in vzporejanja različnih stališč in pogledov se­ veda ni le v informiranju bralca, ki naj bi razkrilo, da si zgodovinarji marsikdaj celo ob nekaterih temeljnih, na videz povsem neproblematičnih stvareh niso enotni, tem­ več predvsem v problematiziranju preshematiziranih gledanj in razlag, ki so bolj kot v zgodovinskih stvarnosti utemeljene v teoretskih in ideoloških interpretacijah zgo­ dovine in zgodovinskega razvoja. Učitelju in raziskovalcu, ki se želi o obdobju pro­ blemsko poučiti, bo Oldenbourgova zgodovina v pomembno oporo in pomoč, saj mu bo omogočila vpogled v (pretekla in sodobna) zgodovinopisna razhajanja in razprave in ga spodbujala k bolj razločujočemu videnju preteklih pojavov in procesov. Vsak zvezek Oldenbourgove zgodovine ima — kot rečeno — v tretjem delu še krajše opozorilo na poglavitne vire in strnjen pregled zgodovinopisne literature o pro­ blematiki in obdobju, ki ga zvezek obravnava. Zgodovinska zbirka založbe Olden­ bourg pomeni torej pridobitev za vsako strokovno knjižnico. Peter Vodopivec Dragutin Pavličevič, Hrvatske kućne zadruge, I. (do 1881). Zagreb : Sve­ učilišna naklada Liber, Zavod za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta u Zagrebu, 1989. 368 strani. O hišni ali družinski zadrugi premorejo Hrvatje sicer obsežno strokovno litera­ turo, od povsem folkloristične, prek antropološke, etnološke in sociološke do kulturo­ loških in pravnozgodovinskih del, zlasti zadnje čase pa se tej patriarhalni ustanovi ljudskega življenja vse bolj posveča tudi zgodovinopisje. Potem ko je izšel leta 1988 pri Školski knjigi in Stvarnosti izbor iz nemščine prevedenih tekstov Ogn j eslava Utje- šenoviča Ostrožinskega, je nedavno zagledalo luč sveta, čeprav še z letnico 1989, kom­ pleksno in razmeroma obsežno delo Dragutina Pavličevića. Po avtorjevih številnih krajših razpravah na obravnavano temo je pred nami knjiga, ki na novo in strnjeno vrednoti dosedanje vedenje o tej problematiki, odpira obenem nova, doslej premalo osvetljena vprašanja in zavrača nekatere stare ponavljajoče se zmote. Analitično-zgodovinski osrednji del Pavličevičeve knjige je časovno omejen na nekaj več kot tri desetletja od 1848 do 1881, ozemeljsko pa na ožjo Hrvaško s Slavo­ nijo (Bansko ali Civilno Hrvaško) pred upravno-politično združitvijo z Vojno krajino. S tako teritorialno omejitvijo in le občasnim posegom na širši prostor avtor tudi ute­ meljuje naslov Hrvatske kućne zadruge. Ker v svetovni literaturi nastopajo zadruge največkrat z atributom »srbske« ali »južnoslovanske«, skoraj nikoli pa pod hrvaškim imenom, se skoraj ni moč izogniti tudi misli, da gre Pavličeviću za upravičeno reafir- macijo zapostavljenega hrvaškega teritorialnega in nacionalnega imena. Nenazadnje je poimenovanje »hrvatska zadruga« prvič uporabil že hrvaški pravni zgodovinar Ivo Krbek, prav ožja Hrvaška pa je imela razmeroma najpopolnejše zadružno pravo in_ si je med vsemi južnoslovanskimi deželami najbolj prizadevala ohraniti stari zadružni način kmečkega gospodarjenja. Pavličevičeve raziskave so dobrodošle še zategadelj, ker je zgodovinopisje zadružnemu življenju Civilne Hrvaške posvečalo precej manj pozornosti kot zadrugam na sosednjih ozemljih, zlasti v Vojni krajini. Atributi, ki so jih zadrugam dajali različni pisci v zadnjih dveh stoletjih, so med seboj zelo različni. Ob srbski, južnoslovanski in krajiški zadrugi naletimo ob drugih teritorialnih poimenovanjih zlasti na naziva »družinska« (obiteljska, porodična) in »hišna« (kućna). Slednji je po avtorjevem mnenju širši od atributa družinska, mogoče pa ga je tudi historično dokumentirati, saj ga najdemo v prvem zakonu Vojne krajine iz leta 1807 ter v večini zakonskih aktov hrvaškega sabora obravnavanega obdobja. V uvodu podaja avtor najprej kritičen pregled obsežne domače in tuje literature na obravnavano temo, v prvem in drugem poglavju teče beseda o izvoru, klasifikaciji, velikosti, notranji ureditvi in mestu hrvaške zadruge v širšem evropskem in svetov­ nem kontekstu, nakar sledijo tri poglavja dognanj avtorjevega lastnega raziskoval­ nega dela. V zadnjem, šestem poglavju so objavljene priloge, predvsem najrazličnejši 344 ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 2 sodobni dokumenti, zapisi, ankete in zanimivosti s smiselnim zaključkom iz narodove kulturne zakladnice — ljudsko pesmijo, pregovori in reki v zvezi z zadružnim nači­ nom življenja in gospodarjenja. Delo odlikuje še bogato slikovno gradivo, skupno 51 fotografij, faksimilov, risb in zemljevidov. Bistva hišne zadruge in njene notranje ureditve ni bilo nikoli prav lahko defini­ rati in opisati, saj so se zadruge močno razlikovale glede na številne faktorje, od po­ vsem geografskih do političnih. Pregled vseh pomembnejših znanstvenih in zakono­ dajnih definicij pripelje do naslednje ugotovitve: »Hišna zadruga je stara patriarhalna ustanova, v kateri živi več družin in nekaj generacij ljudi v enakopravni skupnosti življenja in dela ter ob avtarkični proizvodnji in porabi na skupnem imetju. Vodi jo demokratično izvoljeni starešina, upravlja pa skupščina vseh odraslih polnopravnih članov.« Zanimanje za ta pojav se je moglo povečati šele v začetku 19. stoletja, ko so po­ litične in druge spremembe odprle vrata v dotlej malo znani slovanski svet, v turški, imperij in naprej na Vzhod. Veliko so se s tem ukvarjali zlasti slovanski znanstveniki, pri čemer se nekateri niso mogli upreti, drugi pa so celo zavestno pretirano idealizirali zadrugo kot zgolj slovansko ustanovo, nasprotno germanskemu individualizmu in ra­ zumevanju življenja in prava. Medtem ko so bile teorije o obstoju prastarih zadrug med Zahodnimi in Vzhodnimi Slovani razmeroma zgodaj ovržene, pa je bilo mogoče še dolgo braniti hišno zadrugo kot splošen pojav med Južnimi Slovani, razen pri Slo­ vencih. Nenazadnje se je tovrstna življenjska skupnost na tem prostoru ohranila še v 20. stoletje, prav od tod pa so prve vesti o njej tudi odšle v svet. Posebej so se temu pojavu posvečali Kopitar, Vrhovec in Karadzic, ki je celo zagovarjal tezo o zadrugi kot povsem srbski ustanovi. Teorije o zadrugi kot slovanski oziroma južnoslovanski posebnosti je znanost slednjič ovrgla s poglobljenim študijem življenja evropskih in neevropskih ljudstev, zlasti tistih izven dosega velikih trgovskih in kulturnih poti. Dokazala je, da so skup­ ne oblike življenja obstajale pri domala vseh plemenih in ljudstvih na nižji stopnji razvoja, nato pa izginjale in se znova obnavljale vzporedno z napredovanjem oziroma nazadovanjem proizvajalnih, varnostnih in komunikacijskih odnosov. Odločilni dejav­ nik njihovega nastanka in ohranitve torej ni etnične, temveč bolj geopolitične narave. Temu v prid govori tudi obstoj zadruge med Albanci, Turki in drugimi neslovenskimi ljudstvi na Balkanu, zato je pravilneje govoriti o balkanski in ne o južnoslovanski zadrugi. . Glede na to, da spada zadružno življenje v tradicijsko, nepisano kulturo običajev in da o njem domala ni neposrednih dokumentov, je bilo vselej težko odgovoriti na vprašanje o starosti zadrug. Danes je presežena tako teorija o zadrugi kot fevdalni oziroma vojnokrajiški organizaciji kot tudi razlaga njenega nastanka pod bizantin­ skim ali turškim vplivom. Povsem nemogoče bi bilo namreč razložiti prisotnost za­ druge v Vojni krajini in Civilni Hrvaški, ki nista bili nikoli del bizantinske oziroma turške države. Prav nasprotno je bilo med Hrvati še v drugi polovici 19. stoletja živo prepričanje o izredni starosti zadrug, kar je prvi znanstveno utemeljil že omenjeni Utješenovič Ostrožinski. Najnovejša arheološka raziskovanja v Sovjetski zvezi so dala slednjič prav tistim (Rački), ki so zagovarjali zadrugo kot ustanovo, ki so jo Južni Slovani prinesli s seboj še iz pradomovine. Na osnovi primerjave dognanj vseh dosedanjih avtorjev, ki so razpravljali o kla­ sifikaciji in tipizaciji hišne zadruge, podaja Pavličević lastne poglede na ta problem, obenem pa pušča odprte tudi možnosti nadaljnjih delitev. Glede na gospodarski kri­ terij deli zadruge na cele, podvojene in mešane, glede na socialni vidik na kmečko- krajiške, plemiške in mestne, po kriteriju lastništva pa na lastniške in nelastniške. V nadaljevanju povzema ugotovitve domačih in tujih avtorjev, da hišne zadruge niso bile po številu nikoli prevelike (povprečje 20—30 ljudi), da so se ob slehernem pove­ čanem naravnem prirastku delile, in da tudi niso bile edina oblika življenjske skup­ nosti, temveč so vselej in povsod koeksistirale z enodružinskimi gospodarstvi. Zadruga je po Pavličeviču živ organizem, ki se je prilagajal času in prostoru, torej gospodar­ skim in geopolitičnim pogojem. Gre za zelo odmeven pojav doma in v svetu, kar je v knjigi dokumentirano z odmevi zadružnega življenja v hrvaški književnosti in še posebej z doslej najobsežnejšim strnjenim pregledom odnosa socialistov do vprašanja hišnih zadrug. Osrednji analitično-historični del Pavličevićeve knjige sestavljajo tri poglavja, časovno usklajena s tremi zaključnimi etapami hrvaške politične zgodovine. Avtor skuša na podlagi objavljenih in neobjavljenih virov osvetliti zadnjo fazo obstoja hiš­ nih zadrug, njihovo izginjanje, pospešene delitve, zakonske regulacije in nadvse po­ membno vprašanje hrvaške družbe od ukinitve fevdalnih odnosov 1848 do vključno leta 1881. V prvem obdobju, v času neoabsolutizma skušajo to vprašanje reševati ne­ posredno z Dunaja, neupoštevaje domače hrvaške specifičnosti. V naslednjih osmih le­ tih t. i. prednagodbenega obdobja 1860—1868 se središče odločanja deloma prenese v Zagreb in na občasno delujoči hrvaški sabor, v tretjem nagodbenem obdobju do 1881 ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 . 2 345 pa liberalne sile na relaciji Zagreb—Budimpešta povzročijo dokončno rešitev zadruž­ nega vprašanja v smeri likvidacije te stoletne ustanove. Ko so v prvem, neoabsolutističnem obdobju poskušali hrvaški organi z banom Je- lačičem zakonsko regulirati fevdalnih bremen osvobojene zadruge in jih kolikor je le mogoče dolgo ohraniti pri življenju, so prišli s tem v neposredno nasprotje s splošnim državljanskim zakonikom dunajske vlade iz leta 1852. To je narekovalo pospešeno pri­ pravo načrtov zadružnih zakonov, ki so nato v kratkem parlamentarnem obdobju leta 1861 postali pogost predmet razprave hrvaškega sabora. Glede na to, da je bil hrvaški sabor kmalu zatem razpuščen, je ostal njegov dobro pripravljeni in dokumentirani po­ skus ureditve zadrug iz leta 1861 brez slehernega rezultata. V času kratkotrajne ob­ nove sabora 1865/66 je ostala glavna ovira zakonske regulacije zadrug ista kot prej: deliti zadruge glede na rodove (loze) ali glave? V bistvu je šlo za temeljno vprašanje ohranitve oziroma razdelitve zadrug, in šele leta 1870 je bil sprejet prvi zakon o za­ drugah za Hrvaško in Slavonijo. Ker je izzval pravo razsulo zadrug, je veljal za po­ gubnega, saj je povzročal samo tajne delitve in številne sodne spore. Kar pet zakon­ skih aktov v desetletju 1870 do 1880 kaže na splošno zmedo, ki je ob agrarni krizi samo še dodatno škodila kmečkemu prebivalstvu in bila nenazadnje eden od vzrokov za nemire in narodno gibanje leta 1883. Delitev oziroma razbitje zadrug, vpeta med neskladje državljanskega zakonika in zadružnega prava, je tako vse od ukinitve fev­ dalnih odnosov ubirala svoja pota in živela v svojevrstnem divjem zakonu z držav­ nimi, davčnimi in godnimi organi. Kako je potekal proces tajnih delitev zadrug v praksi, je za zdaj še premalo raz­ iskano vprašanje. Statistična služba je obstajala na Hrvaškem šele od sedemdesetih let, popolnejše podatke pa imamo šele iz leta 1880, zato Pavličevič ni mogel podati širše analize procesa. Primerjava zbranih uradnih podatkov iz leta 1880 in nekaterih starejših pomanjkljivih anket kaže, da proces razpada zadrug ni bil tako hiter, kot so govorili in pisali sodobniki. Zadruge so znatno hitreje razpadale v Civilni Hrvaški kot v Vojni krajini, na samem zahodnem in vzhodnem obrobju, v reški in sremski župa­ niji pa jih okoli leta 1880 sploh ni bilo več. Med prilogami v zadnjem, šestem poglavju se zdi še posebej vredno pozornosti v hrvaščini pisano poročilo upravitelja posesti A. Kuzmiča zagrebškemu škofu S. Seli- ščeviću iz leta 1699. V njem namreč Kuzmič izrecno omenja izraz »zadruga« pri Hrva­ tih, vlahih (Hrvati in Srbi) in Bunjevcih v okolici Topuskega, s čimer je mogoče ovre­ či tezo, da nazivi zadruga, zadružniki ali zadružni pred 19. stoletjem niso bili znani ne na Hrvaškem ne v Slavoniji in ne v Vojni krajini. Vse do nedavnega je namreč veljalo prepričanje, da je ta termin prvi zapisal in opisal Vuk S. Karadzic v svojem Rječniku (1818) in da je šele prek srbske zakonodaje prišel tudi v hrvaške dežele. Pavličevičevo izčrpno delo lahko štejemo za temeljno delo s področja raziskova­ nja življenja hrvaškega podeželja, glede na dosedanji (začasni) naslov pa si lahko obetamo nadaljevanja in pritegnitve novih, zlasti katastrskih in davčnih virov, ki bi proces izginotja zadrug osvetlili še v drugačni luči. Boris Goleč Mahničev simpozij v Rimu. Celje : Mohorjeva družba, 1990. 439 strani. (Simpo­ ziji v Rimu ; 7) Septembra leta 1989 je Slovenska teološka akademija v Rimu organizirala sim­ pozij, katerega cilj je bil čim širše sodobnemu človeku predstaviti lik škofa Antona Mahniča (1850—1920); da bi se spoznanja Mahničevega srečanja »za večno« vtisnila v naše znanje, pa so organizatorica simpozija, Mohorjeva družba iz Celja in Krščan­ ska sadašnjost iz Zagreba izdale tudi zbornik. Kot je v uvodni besedi poudaril Ma- ksimiljan Jezernik, je bil namen simpozija objeti vse Mahničevo delovanje na Slo­ venskem in na Hrvaškem, predvsem pa so avtorji segli po virih, ki so bili marsikdaj piscem nepoznani ali nedostopni. Drago Klemenčič je predstavil Mahničevo življenje in delo (»Kratek pregled Mahničevega življenja in dela«). V njegovem duhovniškem delovanju (posvečen leta 1874) lahko ločimo dve obdobji: goriško, ki je bilo razpeto med vzgojno in izobraže­ valno delo v semenišču, pisanje in urednikovanje, pa tudi posege v politično življe­ nje, ter krško obdobje, kjer je bil kot škof ustoličen leta 1897. Leta 1881 je postal doktor teologije z dogmatsko tezo o peklu (»De inferno«). Bil je urednik revije Fo­ lium Periodicum, leta 1887 je kot posebno knjigo objavil »Dvanajst večerov«, leta 1888 pa je začel izdajati list, ki »naj služi razodeti resnici«, »Rimski katolik«. Po­ membno je omeniti tudi dva dogodka, ki sta sklenila in kronala Mahničevo delo med Slovenci: 1. slovenski katoliški shod v Ljubljani (1892) in ustanovitev Leonove druž­ be (1895). Na Krku je 1902 ustanovil Staroslovansko akademijo, posvečal se je tisku in sklical dve sinodi. Med 1. svetovno vojno je organiziral pomoč prizadetim, po ita-