Dopisi. Iz celjske okolice. (Javno domoljubje.) — Najlepšo lego blizo Celja ima Bežigrad, od koder se razpiostira očesu čaroben razgled po celjski okolici. Ta krasni gradič je brž ko _.e v tesni dotiki z zgodovino nekdaj mogočnih celjskih gro- fov. Bil je v raznih časih lastnina plemenitih bogatinov, pa tudi prostih državljanov. — Pred 2 letoma ga je kupil neki grof Strabovič (?), in ga je dal primerno olepsati. Prizidati mu je dal stolp ali turn. — Da bi pa tudi tisti, ki lepote gradiča od znotraj videti ne more, vedel, kakega domoljubja, kakega političnega prepričanja da je njegov gospodar, dal je obeaiti na stolp veliko zastavo, ki se vibrajoča od daleč vidi. — Pa kaj misliš, kake barve je od bežigradskega stolpa se vihrajoča zastava? — Ne štajerska, ne avstrijanska, ne cesarska — ne baive ktere koli dežele avstrijanske, — ampak barve veliko - nemške dežele: .rno-rnde.e-žolte. — In ta črnorudeče-žolti grof Strahovič je bil, in je še znabiti zdaj, c. k. častnik nekega avst. konjeniškega polka. — To je avstrijansko domoljubje gnjilega liberalizma. — Čudno se nam mora zdeti, da tega ne opazijo politični organi — c. k. glavar celjaki, ali pa župan Dr. Nekerman, kteri je za svoje zasluge še Ie lani prejel od svitlega cesarja križeč. Pa od njega — od dr. N. namreč — ne moremo tirjati, da bi se s takimi malenkostmi pečal; kajti on mora svoj govor kovati in študirati, da zamore po Don Alfonzu in po Dona Blanki mlatiti. Ta liberalni župan celjski, dr. Nekerman po imenu, se je pridrznil v očitni družbi, ko so celjski gasilci gaaili svojo — žejo s pivoj, Don Alfon8a imenovati „1 . . ." in njegovo ženo nFiakerm ..." Iz Babinec. (N e s r e č e). Človek nikdar ne ve, kder ga neaieča čaka. Tako je bila neka 211etna deklica hudo poškodovana dne 21. avg. pri parnej mlatilnici na Cvenu. Mašina njej je zgrabila desno nogo ter celo zdrobila in pri kučtu odtrgala. Siroto so takoj odpeljali v Ljutomer v bolenišnico, kder je po veliki boleeini črez 2 dni umvla. Pri mlatilnicah se mora dobro paziti, da se ne zgodi kaka nesreča. — Nekaj dni poprej .e je iz Stročjevesi kmet Kreft peljal od mlina. Hoteči stopiti iz voza, pade tako nesrečno, da mu je kolo čeljust zdrobilo. — V noči od 27—28. avg. se je vnel ogenj v Muti, ter je kmetu Rajhu upepelil gospodarska poslopja, ki so bila še le pred 2 letoma pozidana. Iz Savinske doline. (Vraže.) Kolikor jaz naše proato ljudstvo poznam, tako zagotovo trditi smen;, da skoraj polovica je se vedno tako neumna in nespametna, kakor je bila v srednjem veku; ali pa, da bi se še le ravno bila od paganskib vraž k pravej krščanjskej veri spreobrnila. Skoraj vsako nesrečo carovniji pripisuje, n. pr. točo, bolezni, pri ljudeh posebno pa pri živini. V dokaz naj omenim dogodek, ki se je v vesi Pol . . zgodil. — Enemu tamošnjih kmetov je nekaj svinj poginilo, ker pa on in njegovi ljudje trdno na coprnijo verujejo, zato so hotli zvedeti, kdo da njirn je to uzročil, da bi se nad njim zmaševali. Pošljejo tedaj enega svojih k nekem vražarju na Kranj- sko, od kterega se pripoveduje, da vsakega v ogledalu pokaže, bodi si tata ali čarovnika. Tako je tudi omenjenemu pokazal njegovega bližnjega soseda, kateremu potern razdraženec veliko šib in ,,polk" na oknih potrupa in celo oseben boj je nastal. — Drugi je bil okraden in je ravno na ta način svojega soseda tatbine začel dolžiti. Mnogo takih dogodeb se vedno Čuje, katerih mnoge, kakor tudi zgoraj omenjene, c. kr. sodnijam opraviti dajajo. Jaz le praaam ali res c. kr. gospoake nobenega paragrafa za takega sleparja nimajo, ker je že toliko hudega po našib okolicah učinil? Vem za neko babelo, ki tni je sama pravila, da vsako leto po 6 ali 7krat k njemu gre, od nespametnih gospodinj in goapodarjev poslana, da bi njiin, kakor pravijo, pri živini ,,odcopral." Obžalovanja vredni so res taki ljudje; namesto da bi spoznali da vse dobro, kakor tudi hudo, se le po božji volji in dopuščenju godi, pa bližnjega le sumničijo iu sovražijo in si tako greh služijo. Ali je mogoče, da bi taki poredni staiiši imeli boljše otroke? alijih morejo z uspebom svariti ? Takim starišem lahko njih otroci odgovorijo, kakor je rekel sin nekega hrvatskega seljaka. *) ,,Otec! Ali ne znate, kaj pravi hrvatska prialovica: Kakov zvon, takov glas ; kakvo žito, takov klas; kakvo drevo, takov klin; kakov otac, takov sin." Kmeti.. Iz Radgone. (Zastran zavarovanja proti ognju in pomaganja pri požarih.) 0 priliki ognja v Očeslavcib moramo še sledeče spregovoriti. -Malokdaj dobimo kaki javni domači list v roke, v kojem se nebi bralo o požaru v tem ali onem kraju. Mnogokrati je tudi _S1. Gosp." opominjal, naj se skrbi za zavarovanje proti ognju. Ali vse besede so skoro bile — zastonj. Tudi pisatelj teh vratic priporočeval je pri marsikterej priliki: _zažihrajte" se proti ognju! ~Ja, pa še toto nezgrlintano veko štibro kume živi vktip spravimo" bil je mnogokratni sicer dovolj resnični odgovor. In tako je pogosto bob v steno metal; no osebnih znancev je itak dokaj k temu nagovoril. Uatmena beseda, in opet in opet ponovljeno podučevanje v tej reči vsikdar največ koristi. Kaplja izdolbi kamen, ! ako mnogokrat na njega pade, je stavodavna resnica. Oj! koliko ledine, kako airoko in rodovitno polje zavseone, ki po pozivu svojem zdeželami vsaki dan kaj opraviti imajo. — V tem oziru se po nebajstvu in mlačnosti mnogo in mnogo greši. Vsled tega je na prirner tudi med Očeslavskimi pogorelci bil samo eden edini za nekaj malega zavarovan, drugi pa celo ne, ali pa niso o piavem času premije platili, zdaj pa je žalost in nevoljevanje. ;,Pač, pač, lepo bi bilo, či bi kdo llistvo y ten kaj ge spodvliča, per enem ali drttgem bi morti le kakemi k nuci bilo", slišal sem nekoga modro- *) Ku ga je zavoljo neke neporednostl svaril. Pisatelj. vati, mesto da bi sam kaj storil in ne držal sam križema rok. V samih Očeslavcih pri Kapeli in še na drugih straneh slišal sem grenke tožbe zarad sv. Jurjeveke brizgalnice: o pol ednoj je počelo goreti, in kmalu potem pri sv. Juiju zvoniti. Ali kak najhitreje konje vpreči in z brizgalnicoj ouesrečenim 808edom na pomoč biteti kaj takega našim Jurjevčanom ni na um prialo. Z razjokanimi očmi pogledavali so nevoljniki proti sv. Jurju — zapstonj. Brizgalnice ne morejo dočakati in primorani so bili sami ai po njo iti, in tako ste morale debeli 2 uri preteči, kar bi se za 7. U1'e lahko zgodilo. Tako se spolnuje temeljna krščanaka zapoved: nLjubi bližnjega, kakor samega sebe?" Žalostno, prav žalostno in — sramotno. Proti temu pa z veselim srcem spominjam Ivancev in Staveaencev, kateii so puativši silno delo doma še drugi dan iz Šavnice na svojib vozib vodo vozili, dokler se poslednja iskra ni pogasila. Tudi Kravonošce hvalijo, da so pri ognju pridno pomagali. Tako velja. Živili! Ne pa k ognju prileteti 8amo zijat, kakor imajo to posebno naši viničarji navado. Živo še se spominjam, kako se mi je nek viničar dne 26. sept. 1861. kedar je pri gosp. Vaupoti.u v Rihtarovcih gorelo, na mojo opomeno, naj tudi malo pripomaga, odsekal rekoč: ,,Ka mo dela se nesen na tabrbi." Sram ga bodi! Zakaj pa tedaj taki k ognju pribežijo, koji nemarno samo gledajo in necejo pomagati? Vendar ne zato, če bi se pri takej priliki dalo kaj — ,,gor shraniti?" Na koncu še imam eno prošnjo do ,,Slov. Gosp." Nazivljajoči se na neko poatavo, koja je 10. maja 1873. izišla pravijo neki in neki pogorelim Očeslavcem, da brez dovoljenja gosposke ne smejo za nič prositi, in tudi nič prejeti, 5e bi njim kdo kaj svojevoljno dal, kajti drugače bi take reči žandarji odvzeli, v Ljutomer odpeljali iu prodali, in ae le ono kaj se za te stvari iztrži, bo njim okrajni glavar podelil, oni pa še bodo prej kaznovani! Reci nam, je-li res tako postavo imamo ? Pristavek uredništva: Da, iinamo zavolj ne-jJbštenjakov. Župan naj poprosi za dovoljenje pobirati — pa je. Iz konjiške dekanije. Staro, sicer rodno Pohorje, katero je bilo letos hudo obiskovano z 2kratno uimo, strabovito točo, ki mu je menj alj bolj vse pridelke poškodovala, ali celo vzela, imelo je pretečene dni v veliko tolažbo tudi svojo dobro veselo obiskanje. Milostljivi knezoškof obiskovali so namreč slavno dekanijo konjiako, ki svoje duhovnije večjidel ali na visokem Pohorju ali v nja znožji ima, ter so po dotičnib farah zakrament sv. firme delili. To veselo obiskovanje se je povsod v lepem redu in brez nikake nesreče vršilo, kar zavolj tega omenim, ker se je bila brž razglasila novica, da so se milostljivi akof na potu v Tinje zvrnile in poškodovali; kar je gola laž. Od visokega, goratega Tinja, kjer se je 24. avg. 87. firma za.ela, do nizkih, prijetnih Lo_, kjer je bilo 31. avg. visoko obiskovanje v našej dekaniji sklenjeno, bil je vse povsod, kamor so akof prišli — vesel praznik. Duhovniki so hiteli poklonit se svojemu pastirju, pa tudi ljudstvo se je obilno vdeleževalo božje službe, ter se veselilo videti v svoji aredi milostljivega škofa in slišati iz Njih uat tolažilne besede. Vei tedaj potolaženi, razveseljeni in potrjeni od totega dobrega obiskovanja re.emo: Bog nas obvari za naprej vsakega, hudega obiskanja, ter nas osreči še večkrat s takim dobrim in veselim! Iz Celja. (Ogenj. — Letina.) Ve.krat se je že ogenj zatiosil vsled brezskrbnosti marsiktere gospodinje, ki ni gledala, kam je vrgla pepel, v kterem je tlela še žrjaviea ali kaka druga žareča stvar. 28. avg. pa je Kožuhu na Gradišču v Vojniški fari ogenj vpepelil vsa njegova poslopja, ker je goapodinja še žare.oomelo, s kterim je pometala peč, da bi kiuh vsadila, 1 e p o k strehi prislonila! — Pred leta dni zakuri nekemu posestniku pri Celju njegov 51etni sinko v parni, ter mu hlev požge, ker je dečko poskušal z žveplenkami napraviti ogenj tako, kakor ga je lastni oče par dni poprej na paši kuriti učil. Z ognjem se ni igrati! Letina se je po naši okolici po večjem slabo obneala. Naae upanje je zdaj še koruza in krompir, ki pa (vsaj zgodnji) po mnogih krajih gnjije. Po goricab, kjer ni bilo toče, kaže prav lepo — toda vinogradov, ki bi ne bili od toče zadeti, je malo.