življenje: in svet Tedenska priloga , Jutra" Štev. 43 V Ljubljani, dne 5 novembra 1927. Leto I. li-i Ibis: Friderik II. in njegovi boji s papeštvom. Poglavje iz srednjeveške politične in kulturne zgodovine. Pred 700 leti dne 29. septembra 1. 1227., je izdal takratni papež Gregor VI. pomenljiv od-.lok: Nad cesarjem rimsko - nemškega cesarstva Friderikom II. se proglaša cerkveno prekletstvo. Papež je cesarju zameril, dla ni hotel izvršiti pogodbe, ki jo je bil sklenil s prejšnjim papežem Honorijem III. glede nove križarske vojne. Papež Honorilj III. je veliko polagal na svojega varovanca Friderika iz vladarske hiše Hohenstaufov; nadejal se je. da bo mladi vladar, kateremu je bil sam položil krono na glavo, zvesti hlapec papeške politike. Toda Ho-morij je dne 18. marca 1227 umrl. Njegov naslednik je postal Gregor IX., osemdesedetni starček zelo odločnega, bojevitega in fanatičnega značaja. Leta je takoj zahteval, da se mu Friderik II. pokori in pojdle s križarji nad neverne mohamedance, ki so imeli v oblasti Sveto deželo. Cesar Friderik II. pa ni hotel papeža kar zlepa ubogati. Tako je nastal pred 700 leti hud konflikt. Ohranjeno je pismo, ki ga je pisal papež cesarju Frideriku II. V njem se mu laska, povzdiguje njegove kreposti in ga hkrati svari pred posledicami, ki čakajo njegovo dušo «ina onem svetu». Da bi ga malce kaznoval, je izdal odlok o prekletstvu. To v tistih časih niso bile mačje solze. Duhovščina v taki deželi ni smela deliti zakramentov in opravljati drugih dušinopastirskih dolžnosti. V tistih časih so imeli papeži še veliko moč, krivoverce so preganjale posvetne in cerkvene oblasti, ljudje so imeli globoko vero iin se resno bali posledic na onem svetu. Papeževa kazen je tedaj vsakega vladarja zadela v živo. Čuditi se moramo, da jo je Friderik II. ravnodušno vtaknil v žep. Bil je to nezaslišan dogodek. Ni še bilo dolgo, kar je ves takratni krščanski svet govoril o hudi kazni, ki jo je bil naložil papež Gregor VII. cesarju Henriku IV. Le-ta je malce porogovilil zoper pa-peško inadoblast. Cerkveni poglavar ga je brž vkrotil in prisilil, dla je moral priti kot spokornik na njegov dvor v Camosso. Tri dni in tri noči je cesar Henrik IV., oblečen v lahno spokorniško obleko, prezebal pred vrati papeževe palače, preden ga ie blagovolil Gregor VII. sprejeti in milostno ošteti. L. 1176. je moral sicer mogočni cesar Friderik l., zvan Barbarossa, poklekniti pred papeža Aleksandra III. in mu priseči zvestobo. Takrat, ko je vladal cesar Friderik II., je bilo papeštvo sicer še močno, vendar pa se je že približeval čas, ko se je jela njegova politična nadvlada in vsemogočnost čedalje bolj krhati. Prav Frideriku II. je bilo dano, da zada politični moči papeštva udarec, ki ga ni več docela prebolelo. Friderik II. je bil sploh človek, ki mu enakega ni bilo v tistem nemirnem času. Imenovali so ga «stupor mundi», čudež sveta. Neki pisatelj ga imenuje (.prvega modernega človeka v zgodovini», pristaši klerikaUzma, t. j. duhovniške oblasti v političnih zadevah, imenujejo Friderika II. prezirljivo «očeta liberalcev». Zoper Friderika II. se je širil v srednjem veku traktat «De tribus lmpiistor;lnis>. ki je imel velik vpliv ma verne krščanske duše. Tu se pogreva izjava Friderika, ki jo je bil omenil že papež Gregor IX. v svoji encikliki iz junija 1. 1239., češ da so svet varali trije sleparji: Jezus, Mojzes in Mohamed. Mnogi zgodovinarji trde, da je bila to samo kleveta, ki so jo najbrže zvarili v papeški politični kuhinji, da bi lažje udarili po cesarju, ki je bil sicer svobodnjaškega duha in ni hotel, da bi papež postopal s posvetnimi vladarji tako kakor s svojimi škofi. Friderik II. je tudi sicer ena najzanimivejših osebnosti sredhjega veka, zato bomo skušali čitatelja seznaniti z njim in z njegovo dobo, zlasti glede na takratne politične boje med klerikalizmom in državo. Mladost in značaj Friderika II. Kot potomec mogočne vladarske rodbine Hohenstaufov, ki ije obvladovala nemške dežele in velik del Italije, se je rodil Friderik dne 26. decembra 1194 v Jefiju (Ancona). Oče mu je umrl prav zgodaj. Kot štiriletni deček je videl tudi materin pogreb. Mati je bila normanskega rodu in je prinesla očetu Henriku VI. za doto Sicilijo. Mladost mu je potekla v samoti, brez tiste ljubezni, ki sicer ogreva človeka vse poznejše življenje. Bival je na dvoru v Palermu, pod gorkim sicilijanskim soln- cem, ki ga je tolikanj vzljubil, da ga ni nikdar posebno mikalo na sever, v domovino nekdanjih germanskih Očetov. Skrbnik mu ije bil papež Inocenc 111., ki je postal po smrti papeštvu naklonjene matere Konstance tudi državni regent v Siciliji. Samo ob sebi se ume, da ga je dal istanu primerno vzgojiti. Kakor sploh v srednjem veku, so bili tudi Friderikovi učitelji in vzgojitelji duhovniki. O sami vzgoji vemo malo, vsi sodobniki pa so se čudili njegovi izredni bistroumnosti in učenosti; noben vladar tistega časa se nI mogel ponašati z enako. Bil je genijalen človek. Štirinajst let je bil star. ko je papež prvič posegel direktno v Friderikovo življenje. Na papeževo željo se je Friderik poročil 1. 1209. z več ko 10 let starejšo Komstanco Aragonsko, vdovo ogrskega kralja Emerika. Le-ta je prišla na palermski dvor kot orodje pape-ške politike, saj se je trdilo, da je Frideriku potrebna izkušena svetovalka. Friderikov značaj pa se je vzlic temu razvijal čisto po svoje. Kot bistroumen mladenič ni mogel biti slep za vse, kar se je godilo okoli njega; le spletka in nasilje je še kaj veljalo. Videl je, kako se vsi prilizujejo papežu in njegovim služabnikom, čeprav za hrbtom ni bil nihče zadovoljen z rimskim gospod-stvom. Tako je postal Friderik nezaupljiv nasproti ljudem; dejali bi, da je imel precej čuta za cinizem. Nekateri sodobniki ga sploh opisujejo kot častihlepnega, oisortnega, vladeželjnega in potuhnjenega človeka; v politiki je ponovno pokazal, da se ne drži danih besed in obljub. Vse, kar imamo zapisanega o njem, pričuje, da je rad vlekel i nasprotnike i prijatelje za nos. Mi pa smemo na podlagi tega, kar vemo o Friderikovi osebnosti, sklepati, da je bil izrazita individualnost (osebnost), inteligenten in učen mož. ki je dodobra spoznal ljudi in se jim je lahko smejal v pest. Bil je ljubitelj lepih stvari, umetniška natura in premočrten duh, ki -so mu presedala takratna prazna modrovanja (sholastika) in je bolj čislal pri-rodne vede in matematiko. Bil je prost mnogih predsodkov, ki so se zagrizli v njegove Isodobnike iin zgodiovinar dr. Prutz dobro pravi o njem, da je prišel pol tisočletja prezgodaj na svet. Take prosvetljene vladarje je imelo 17. in 18. stoletje. Tudi njegova politična stremljenja, ki so se razhajala i s papeško politiko i s pojmovanjem fevdalne dr- žave, so bila najbližja poiznejši dobi prosvetljenega absolutizma. iNemara nam bo marsikatera poteza Friderikovega značaja jasnejša, če uva-žimo, da je zrasel in živel v Siciliji, kjer so se križale razne kulture. Sam je bil nemškega rodu. Imel je v krvi lastnosti severnjakov, ljudi iz vlažnih in meglenih dežela. Ta tip mu je bil najmanj prikupi j iv. V Siciliji so bili še ostanki stare grške in rimske kulture; preko nje so šle kulturne struje iz Italije v Francijo. Zelo močan kulturni val je prihajal tudi z druge obale Sredozemskega morja; od Afrike, kjer je bila arabska kultura v bohotnem razcvetu. Takrat, ko je Evropa ječala v nevolji, vsa vzvalovana od barbarskih narodov, ko so se klatile skozi mesta in vasi vojske, roparske tolpe, kuga in neštete nadloge, ko so fanatični menihi oznanjevali sveto ali križarsko vojno zoper nevernike, —■ v tisti nesigurni in viharni dobi so imeli Arabci lepo kulturo z nižjimi in visokimi šolami, z ekzaktno znanostjo, z modroslovjem, z umetnostjo, zlasti s prekrasnim stavbarstvom. Pri Arabcih so vladale urejene razmere in povprečno življenje je bilo znatno boljše od povprečnega življenja v Evropi. Kljub temu, da je bil Friderik 11. pod slk'rbnim nadzorstvom katoliških škofov, se je vendar shajal že za mlajših let z arabskimi učenjaki. Zdi se, da je njegova simpatija do tega kulturnega sveta rastla čedalje bolj; pozneje bomo videli, da je poprijel tudi nekatere arabske običaje. Kaj čuda, če so ga nasprotniki klevetah, da je bil prikrit mohamedanec. Papež in mladi kralj Friderik. L. 1215., takrat, ko se ije vršil v La-teranu znameniti cerkveni koncil, na katerem je papež Inocenc III. proglasil znova in z vsem povdarkom, da je papež nad cesarji in kralji in cerkvena oblast nad državno, je sprejel Friderik, ki ije prišel že preje iz vročega Paler-ma v Nemčijo, v Aachenu kraljevsko krono. 2e v septembru 1. 1211. ga je bila stranka Staufovcev v Niirnbergu izvolila za vladarja inemško-rimske države, izvolitev, ki jo je bil papež sam pospešil, ker je stavil v Friderika vse' drugačne upe nego jih je le-ta mogel in hotel izpolniti. Friderik II. se je moral po kronanju papežu zahvaliti in obljubiti, da bo zbral in vodil križarsko vojno v Sveto deželo, kakor je bil sklenil lateranski koncil. Obljubiti pa je bil moral še več: sin Henrik, ki ga je imel s Komstanco Aragonsko, je imel postati kralj Sicilije. Papežu bi šla popolna skrbniška pravica nad teim kraljem-otrokom. Friderik II. se je moral odreči vsakršnemu vplivu na svojega sina in priznati popolno ločitev Sicilije in nemškega cesarstva. Te papeške zahteve so 'bile izrazito politične. Križarske vojne (prva je bila razglašena 1. 1095.) so eno največjih gi-balnlj v evropski zgodovini. Imele so na takratno človeštvo velik vpliv in so se blagodejno odražale tudi v kulturnem razvoju. Papeštvu pa ni šlo kajpak za doibre posledice; bolelo je le s podži-ganjem množic utrditi svojo moč. Za časa Friderika II. je križarsko navdušenje že vidno pojemalo in lateranski koncil ga ije hotel znova poživiti. Zato je papež Inocenc III. silil v Friderika, da naj pod vzame tak pohod na neverne Turke, ki so imeli v oblasti Palestino. Ozadje nameravanega pohoda Je tedaj bila večja utrditev papeške politične moči. Še bolj jasna nam bo papeževa politika, če se ustavimo pri na-daljni zahtevi: Friderik II. malj se ne vrne v Sicilijo, ondi bodi kralj njegov sin — otrok, ki bi mu bil papež skrbnik. To je pomenilo izročiti Sicilijo papežu. Friderik II. se je moral oženi*; -žensko, ki mu jo je bil poslal papež, zdaj pa bi bil moral še sina-prvoroienca izročiti papežu! Vrhu tega se je zahtevalo od Friderika, da naj z vso ostrostjo preganja krivoverce v nemških deželah. Friderik je vse obljubil; imel je srečo, da je Inocenc 1. 1216. umrl. Njegov naslednik Honoriij III. je bil prizaneslji-vefši od Inocenca in se je zadovoljil z obljubo, ne da bi pritiskal zaradi izvršitve. Dne 22. novembra 1220. je položil Frideriku II. na glavo cesarsko krono in privolil, da obdrži Sicilijo. Friderik II. se je vrnil ina svoj dvor v Pa-lermu, ves srečen, da ga zopet obseva gorko sicilijansko sOlnce. S papežem Honorijem sta tudi dalije živela v znosnih odnošajih. V pogodbi, ki sta jo sklenila v San Germanu, se je dal Frideriku II. končni rok do avgusta 1227, ko mora izpolniti obljubo glede križarske vojne. Da bi ga bolj navdušil za to- zamisel, je Honorij posredoval, dia se je Friderik II. poročil s 13 letno hčerko naslovnega jeruzalemskega kralja Ivana de Brienne. Friderik II. si je nato res nadtel naslov jeruzalemskega kralja. Prvi papežev poraz. Vse to pa je bilo le uvod v -baje. ki so se imeii začeti. Napočilo je 1. 1227. Papež Holnorij je — kakor smo omenili že uvodoma — tega leta spomladi umrl. Njegov naslednik Gregor IX. ni poznal šale: zažugal je Frideriku z izobčitvijo, če ne izpolni pogodbe. Friderik mu je skušal ustreči: zbral je vojska in romarje in krenil dne 8. septembra na pot čez morje. Tri dni pozneje pa se je cesar vrnil v Otranto, ker je na morju zbolel. Njegov spremljevalec grof Ludt-vik Turinški, soprog sv. Elizabete, je res umrl. Papež Gregor se je zdaj raz-togotil, češ, Friderik ga je hotel le pre-variti; njegova bolezen je bila zgolj izgovor, da se je lahko vrnil. Takrat je ■izdal papež prekletstvo... No, Friderik si je premislil: naslednjega leta ga vidimo na poti proti Vzhodu. Papeževo jezo je obrnil v svoj prid: ne kot papeški miandator, marveč na lastno pest je krenil v Sveto deželo, da se ondi krona kot jeruzalemski kralj. Bila je to nezaslišana trma in papež je poskrbel, da jo je izvedel ves krščanski svet. Da bomo razumeli po-ložalj: Od papeža preklet vladar gre osvajat Sveto deželo z namenom, da andi utrdi ne papeževo, marveč svojo Oblast! Papež je izdal bulo, ki v nji poziva verne kristjane, da temu «pa-ganu in mohamedancu» odklolnijo vsa-kršlno pomoč. Friderik pa je izkoristil dobre zveze, ki jih je imel z arabskim svetom in je sklenil s sultanom Al Kamilom, dokaj prosvetlljenim vladlartjelm, prijateljsko pogodbo, s katero mu le-ta odstopa Jeruzalem, Betlehem in Nazaret in obrežje od Jcppa do Sidana. Tako je Friderik dosegel s svojo prosvetljenostjo več nego vsi papeški križarji. Kljub odporu jeruzalemskega patrijarha so ga ondotini kristjani lepo sprejeli. Sam si je posadil na glavo krono jeruzalemskega kralja. Zdaj mu je bilo malo mar za papeževo jezo itn ob kronanju se ni brala maša in ne vršili cerkveni obredi ... V Italiji so papeževci zbirali zoper jeruzalemskega in sicilijanskega kralja in nemškega cesarja plačano vojsko, ki naj bi strmoglavila njegovo oblast v Palermu. Friderik se je brž vrnil in pa-peževce premagal. V tem času je sklenil zvezo tudi s papežu sovražno knežjo rodbino Frangipanov (Frankopanov). To je papeža spametovalo. L. 1230. sta sklenila Friderik II. in Gregor IX. mir (v San Germano). Papež je preklical proMetstvo in potrdil Friderikovo pogodbo s sultanom Al Kamilom, ki jo je preje smatral za «sramoto in izdajstvo krščainstva.» V resnici je papeštvo s to pogodbo kapituliralo pred Friderikom II. Bil je to dogodek zgodovinskega pomena. Močna država zoper močno papeštvo! Poslej je Friderik zmagoslavno kraljeval v Palermu. Njegov dvor je bil urejen bogato in razkošno. Okoli vladarja so se zbirali večinoma arabski učenjaki, s katerimi je cesar razpravljal o matematičnih, pri rod opisnih im medicinskih vprašanjih, čislal je tudi filozofske disputacije in nad vse cenil umetnike. Friderik II. je. govoril več jezikov, med njimi grščino in latinščino. Gladko mu je tekla težavna arabščina. Na njegovem dvoru, ki so ga okrasili umetniki in ki je bil obdan z vrtovi z razkošno južno floro, so se zbirali številni pesniki. Tu je cvela truba-durska poezija, ki se je zanesla v Francijo in izzvala ondi dalekosež.n kulturni prerod, s katerim stopa na plan francoska kultura. Fridlerik je živel po orientalsko: imel je harem lepih žena, kar so mu na papeškem dvoru hudo zamerili. Toda papež se ga je posih-mal bal in Friderik se je lahko mirno posvetil ureditvi sicilijanskega kraljestva. Nasproti takrat prevladujoči fevdalni državi je hotel postaviti državo, v kateri bi odločevala kraljeva volja. V njegovih državmopravnih reformah, ki se jih in a tem mestu ne moremo dotakniti, se jasno opaža stremljenje po državi, ki jo je bil mnogo pozneje organiziral n. pr. Ludvik XIV. Veliko je polagal na uradiništvo, ki maj bi bilo izvrševalec vladarjeve volje. V teh absolutističnih stremljenjih, ki so se pojavila v dobi nekakega «divide et impera», ko je bilo vse razcepljeno in se ni mogla nobena država dolgo držati, vidimo jasen odraiz Friderikove prosvetljenosti in protiklerikalne politike. Samo absolutistična država z enim vladlarjem, eno voljo, ki se ravna po prosvetljenem umu, bi mogla zlomiti rimsko cerkveno politiko in ugnati papeško moč ma področje verskega in moralnega življenja. Zoper močno centralizirano cerkev je bilo treba postaviti močno državo! Okoli 1. 1232. je izbruhnil Friderikov spor s siinom Henrikom (VIL), ki ga je bil papež za deških let določil za sicilijanskega «ik'ralija» —• papeževca, ki pa je bil pozneje vzgojen v Nemčiji, da ondi inadomestuje očeta, kateremu se ni hotelo ostaviti dežele sinjega neba, citron in palm. Boj med očetom in sinom je šel tako daleč, da je mladi Henrik, sicer v veseljaštvu in lahkoživosti vreden sin svojega očeta, hotdč postati neomejen vladar, prekinil vse vezi s Palermom in jel rovariti zoper očeta v Langobardiji. Friderik je odšel sam v Nemčijo in uredil zadeve tako, da se je moral Henrik udati in prositi odpuščanja. Oče ga je dal zapreti. Umrl je v ječi 1. 1242. Dalekosežni boji med državo in Cerkvijo. V Italiji sami se je pod vplivom propadajoče papeške svetovne moči razmahnila huda politična borba med gvel-fi in ghibellini. Slednji so bili pristaši .^sarstva, prvi pia zagovorniki nacionalnih republik poid papeško vrhovno zaščito. Boji so bili skrajno težki in krvavi. Videlo se je. da Friderikovo «liberalno» seme uspeva, na drugi strani pa se je pojavljal svit novega časa: oblikovala se je sedanja Italija. V «Fri-derikovem stoletju« se je rodil in deloval Dante; napočila je dioba umetniškega in miselnega razmaha. Toda to ne spada več v naš okvir. Friderikova velika zamisel je bila: ustanoviti od Vzhodnega morja do skrajnega konca Sicilije segajoče cesarstvo. To idejo so podpirali ghibellini in v tem znamenju so se vršili vsi boji. S tem pa je zopet trčil ob papeštvo. Le-to ije bilo zainteresirano, da se taki poiztasi v kali za-tro. Znova se je začel boj med papežem in cesarjem ali z drugimi besedami: boj med 'zasnovo svobodlne, močine države in med koncepcijo deljene posvetne moči s papeževo nadvlado. Friderik v tem boju ni izbiral sredstev: Ob neki priliki (1. 1241.) je dal ujeti več sto prelatov, ki so bili na potu k cerkvenemu zboru v Rimu in jih je interniral v južtaoitalijaffiskih trdnjavah. Friderik je deloval tudi kulturno: že 1. 1224. je ustanovil univerzo v Napo-■l.iu; izpopolnil in razširil je medicinsko šolo na univerzi v Salernu. Osnoval je zoološki vrt in spisal bistroumno knjigo o lovu s sokoli. Sam je pisal italijanske verze. Sploh je posvečal veliko skrb šolanju v ekzaktnih vedah in vzgoji k umetnosti, zavedajoč se, da gre v boju s papeštvom tudi za vprašanja kulturnega napredka. Ko je 1. 1241. umrl Friderikov velik nasprotnik Gregor IX. — bil je eden najstarejših papežev, saj je umrl domala 100 let star, — se je Friderik nekoliko pomiril. Dve leti so čakali kardinali z volitvijo novega papeža, Izvoljen je bil ghibellin, Friderikov prijatelj, ki si je nadel ime Inocenc IV. Ko pa je nekoliko ogrel papeški stolec, ni totel miru s Friderikom. Tajno je odi-šel v Lyon, sklical ondi cerkveno zborovanje in na njem obtožil Friderika II. Cesarja je zagovarjal največji pravnik takratnega časa Tadej Sueški. Toda ves zagovor je bil zaman: papež je izrekel nad Friderikom II. novo proklet-stvo. Friderik II. je odgovoril vladeželj-nemu Inocencu s klasično izjavo: «Doslej sem bil naklo, poslej hočem biti kladivo!» Smrt Friderika II. Boj se je poostril; obe stranki sta začeli tudi pismeno propagirati svoje ideje. Friderik ije opozarjal evropske vladarje ina nevarnost, Iki jim preti od prevzetnih papežev, papeževci pa so podtikali cesarju besede, ki so ga slikale kot brezverca. Sklicevali so se na božje reči. obdolževaJi Friderika dejanj, ki jih ni storil in napihnili vse njegove napake, zlasti še njegov harem, čeprav priležništvo ni bilo daleč od pa-peškega dvora in od stanovanj visoke duhovščine. Po raznih deželah so se razšli tako zvani beraški menihi in pri-digovali o brezverskem cesarju. Klerikalna stranka je sprožila v Nemčiji vrsto spletk1, v Italiji so na vso moč razplamteli boji med gvelfi in ghibelli-ni, mesto se je vojskovalo s sosednim mestom. V teh bojih je padel tudi Friderikov nadarjeni sin Bnzio. Sredi bojev med državo in cerkvijo je umrl Friderik II. «nezlomljen in ne-premagan«, dne 13. decembra 1250. L, istar 57 let. Izdihnil je v Fiorentini pri Luceriji. Pokopali so ga v Palermu, kjer še danes stoji njegov spomenik: žara iz rdečega porfinja, ki lo nosijo štirje levi. Ž njim je umrl eden največjih srednjeveških vladarjev, velik svobodomi-slec in znanilec tistega preporoda, ki je oživil humanizem in ki slovi pod imenom renesansa. Čeprav so ga pape- ževi pristaši šteli med zaveznike samega peklenščka in ga je tudi gveli Dante srečal v «Peklu», niso nezanimive besede, ki jih je izapisal o njem pobožni minorit Salimbena Parmski: «Če bi bil dober katoličan in bi 'ljubil Boga in Cerkev, bi bilo le -malo cesarjev, ki bi mu bili enaki.» Sicer pa ga tudi ta pisec imenuje Antikrista, človeka, ki je prišel ina svet. da zatira Kristusov nauk1. Zgodovina pa nas uiči, da so v teku skoraj dvatisoč letnega razvoja krščanstva največ škodovali Kristusovemu nauku o ljubezni oni, ki so zaradi posvetnega blagra širili mržnjo in nestrpnost. Kje je bila za časa,., ko se je papeštvo povzpelo na višek posvetne moči, Kristusova ljubezen, kje njegovo «kraljestvo, ki ni od tega sveta»? Da, 1. 1226. umrli Frančišek Asiški je obnovil skoraj že porabljeni nauk ljubezni in evangeljskih čednosti, toda njegov red so papeži izprva preganjali. Frančišek sam se je moral zagovarjati v Rimu. Antikrist je bil često v senci tiare... Toda Friderikov duh ni umrl, a boj, ki ga je začel nekoč ta prosvetljeni vladar, še danes ni dobOjevan. (Pri se-stavi te poijudne razprave je uporabljal pisec v glavnem sledeče vire: Georg Webers iLetbr- 'unid Hamdbuch der Weltge-scKichte, II. zvezek .— Dr. H. iPrmtz, Sta-•ateingeschicMe des Abenidlandes im fMittel-alter, 1. zvezek. — Geschichte der Hohen-staulfen und ihrer Zeit von Friedrich von Raumer. — 'H. G. Wells: Die Geschichte unserer Welt.) E. Jv.rtin Študija Marcelin Berthelot. Francozi slave letos (največje slav* nosti so se vršile minuli teden v Pa* rizu) stoletnico šlovečega kemika Mar* celina Berthelota. Berthelot je sploh eden najgenijalnejših kemikov, kar jih je dalo človeštvo. Pomagal je polagati nove temelje tej mogočni vedi, ki si brez nje ne moremo misliti tehnične* ga, gospodarskega in tudi ne kulturne* ga razvoja človeštva, saj kemija mimo biologije, geologije in drugih prirodnih znanosti odgovarja na mnoga vpraša* nja, ki se tičejo snovi in njenih relacij in ima torej velik pomen tudi za miselno usmeritev človeštva. Berthelot je utemeljitelj sintetične kemije. Začel je ogromno delo prouča* vanja tako zvanih organskih spojin, ki jih danes poznamo že okrog 150.000. Bavil se je s proučavanjem raznih ma* ščob, glicerina in drugih olj ter po* v sod utiral nova pota, na katerih je dospela kemija že za njegovega življenja, še bolj pa v naših dneh, do mogočnih rezultatov. Tako zvana or'= ganska kemija ima v Berthelotu svo* jega največjega pionirja. Sad njegovih raziskavanj je začudo bogat in se ne more dovolj preceniti niti v debelih knjigah, ki se izdajajo o tem genijalnem duhu. Kemična in* dustrija, poljedelska kemija in mnoge druge panoge bi lahko pele slavospeve Berthelotu, ki je ob istem času kot njegov veliki rojak Pasteur odkriva! mračne priročne skrivnosti in jih obra* čal človeštvu v prid. Marcelin Berthelot se je rodil v Pa* rizu kot sin ondotnega uglednega zdravnika. Imel je idealno dobre rodi* tel je. Mladost mu je potekla v sreči in zadovoljstvu. Vso osebnost tega moža je prevevala globoka človečnost: bil je blag, prizanesljiv in moder; vzlic najvišjim častem, ki so mu bile podeljene, je bil vedno skromen, udan štu-diju in človekoljubnemu delu. Pomagal je, kjer je mogel. Študije je dovrši! na najboljših šolah, postal je vseučili-ški profesor in umrl kot slavljen aka* demikmesmrtnik. O tem duhovnem velikanu, ki je preminul dne 18. marca 1907, pripove= dujejo vse polno ljubeznivih anekdot, ki ga vse slikajo kot izredno prikup--Ijivega moža. Zanimivo je n. pr., kako se je oženil. Ze delj časa so mu oči kaj rade iskale zalo gospodično Bre guet, a se ji ni upal približati. Nekega dne je šel po ulici in videl pred seboj svojo oboževanko. Tedajci je nastal hud vihar, vrgel gospodični z glave ve--lik florentinski klobuk in ga nesel častilcu nasproti. Le*ta ga je urno zgrabil, medtem pa mu je uslužni veter potisnil v naročje samo prestrašeno le: potico. Breguetova je bila dolga leta njegova zvesta soproga. Ljubezen, ki je vladala med Berthelotom in ženo, nas spominja najlepših ljubezenskih zgodb, ki so v dobi modernih zakonov le še od: mevi zašlih časov. Učenjakov zakon je bil srečno nadaljevanje harmonične zveze njegovih roditeliev. Ko ie dne 17. marca 1907 postalo bolni, ostareli ženi slabo in je tiho izdihnila v našlo* njaču, ji je eno uro pozneje sledil v večnost tudi globoko užaloščeni so: prog. Zadela ga je kap. Taka je umrl eden najslavnejših sinov slavne Fran: cije. Zdaj ob jubileju se Francozi niso spominjali samo nesmrtnih zaslug uče: njaka Berthelota, marveč so z gorkimi simpatijami priklicali današnjemu ro du v spomin tudi učenjakovo srečno življenje in smrt ob strani zveste že* ne. In ljudem se je zdelo, da slišijo staro zgodbo o zvestem paru Filome* ni in Bavcisu... Francozi so ju pokopali v skupnem grobu v Pantheonu, počivališču naj* večjih svojih mož. Sedaj se bo zgradil v Parizu velik dom, ki bodi svetovno središče kemije. Posvečen bo spominu Marcelina Berthelota. Tudi Berthelotov primer kaže zna* no dejstvo: Mnoge vede, ki so se po: zneje razbohotile pri drugih narodih, so imele prav pri Francozih na j geni: jatnejše inicijatorje in izumitelje. Dru: gim je bilo lažie hoditi po utrtih po: tih. Tako se danes Nemci ponašajo z najbolj razvito kemijo in kemično industrijo. Redkokomur pa je znano, kolikšen del je doprinesel za razmah te znanosti inicijativen francoski genij. A. K. (Skoplje): Liubezen in ženitev v Makedoniji. Naslovna slika: Motiv iz Makedonije. Snubači prihajajo ... Makedonska vas se trdovratno oklepa starih običajev, kar do ineke mere ktoristi rodbinski nravnosti. Kakor povsod, kjer v toliki meri odločuje tradicija, je tudi v Makedoniji ženitev ali možitev v prvi vrsti zadeva starišev, ki se vedno ravnajo po interesih rodbine in kaj malo vprašujejo, ali je sinu oziroma hčeri ta zveza všeč ali ne. Nikar pa ne mislimo, da imajo taki rodbinski interesi izključno gospodarski značaj, to se pravi, da gre starišem samo za doto ali dedščino. Ne. Makedonec ima veliko pristnega življenske-ga instinkta h skirbno pazi, da ostane njegov rod zdrav in močan. Dober oče tedaj skrbi, da dobi v hišo krepkega, zastavnega zeta ali zdravo, močno si-naho. Dalje skrbni") prevdari. ali je fant priden in delaven, oziroma dekle dobra gospodinja. -Znatnega pomena je nadalje ugled rodbine, iz katere se kdo ženi ali moži. Dekle v splošnem ne prinese v hišo dote v denarju. Navadno ima eno ali dve skrinji domačega platna. eno ali dve domači pernici ter nekaj pa-rov nogavic in rut. Kmečka nevesta mora prinesti v hišo tudii grablje, kuhalnico. petelina in kuro. V oktolici Bitolja in Prilepa kmetje neveste kupujejo; kupnina1 zavisi od premoženjskega stanja rodbine, h kateri se dekle moži. Običajna cena je 2000 do 4000 Din. Fant iin dekle ne poznata tajnih po-menkov, vasovanja in ljubimkanja. Ce občuti za ženitev godni fant, da mu kako dekle ugaja bolj od drugih (da je to ljubezen, tega -ci sploh ne upa priznati), pošlje v dekletovo hišo izkušeno sorodnlco, ki pa bodi že bolj oddaljena, jo glede ženina. Če ta -ženitovanjska vohunka sluti, da bi starisi privolili, pošlje fant pravo snubačico (provode-djiko), ki lahko (nastopa že povsem odkrito. Ta krene najprej k izvoljenki in ji po dolgih ovinkih razodene, kdo jo snubi. Če je dekle zadovoljno, je prva zmaga izbojevana. Zdaj je treba z odkrito besedo pred dekletove stariše. V ta namen pošlje ženin moškega snubača. Navada je, da se nevestini stariši na vse pretege branijo, češ, dekle je mlado in nepripravljeno. Snubač pa je spreten in jezičen strokovnjak, zato jim do dobra pretipa obisti in izve vse, kar ga zanima. -Nato se začne previdno barantanje. Snubač vpraša stariše, ali bi dali dekle iz hiše, če bi se nudiila taka in talka prilika. Ako je odgovor povoljen, se možje lepo po slove in snubač brž sporoči že-nitnemu kandidatu, kako je opravil. Stoprav po teh uvodnih poizvedovanjih ali poizkusni snubitvi se začne prava snubitev, »proševina«. .Zadevo vzatne v roke ženinov oče, ki naprosi hišnega kuma ,da ga spremi. 'Na nevestinem domu vedo že v naprej dan in čas, kdaj pridejo snubci v hišo, zato jih pričakujeta in lepo sprejmeta nevestin oče in starejši brat. Zdaj se kmečki diplomatje odkrito pomenijo o vsem, kar je važno pri takih »kupčijah« in določe dan svatbe, devera itd. Tako je dekle zaročeno (izprošeno). Na nevestinem domu brž pripravijo malo gostijo, pri kateri navadno ne manjka ciganske ali turške godbe. (Leta sestoji iz treh do štirih godcev: eden ■tolče brez vsakršnega takta po bobnu, druga dva pa piskata na piščalke neprenehoma eno in isto melodijo). Po oddaljenih vaseh objavi zaroko vaški bobnar. Zeniti in nevesta se pripravljata. Nekaj dni pred poroko obe rodbini, ki navezujeta sorodstvo, pomagata druga drugi pri raznih hišnih opravkih, da se na ta način 'tudi na zunaj pokaže nova vez. Ob talki priliki lahko ženin govori z nevesto, vendar samo vpričo brata, .sestre ali matere, mikati na samem! Za svatbo preskrbi ženin dva pobratim'.!- in dva devera; izmed slednjih dveh bodi vsaj eden starejši, oženjen mož. Tega določi ženinov oče. Mlajšega devera izbere vedno ženin sam. Vloga starejšega devera je vrlo delikatna. da se ne občuti takoj na prvi pogled, kaj jo je prineslo v hišo, Le-ta izve po dolgih ovinkih, kako kaj mislijo: bi-li dekle 'omožili ali ne in kakšne želje ima- MAKEDONSKA ALBANKA. Njegova naloga je, tla ženinu in nevesti razodene skrivnosti zakonske zveze, zakaj v Makedoniji mi rdečih brošur in mladi ljudje so zaradi nravstvene strogosti, ki vlada v rodbinah, znatno manj posvečeni v tajne spolnega življenja nego n. pr. pri nas. V lažje umevanje teh običajev naj še omenim, dia so kum, starejši in mlajši dever v Makedoniji približno to, kar pri nas priče ali sta-rejšine pri poroki. Samo da se njihovim vlogam pripisuje znatno večji pomen. Okoli Prilepa in Bitolja je vkoreni-njena stara šega, da deveri ženina slovesno obrijejo. Britje traja ves večer pred poročnim dnem in je združeno s fantovskim veseljem. Prihajajo ženino-vi prijatelji iin se poslavljajo od svojega tovariša. Najprej ga obrije mladi dever, nato starejši in za njim kum. Zdaj se ženin umije; požirek te vode mora drugega dne brž po poroki nevesta po-vžiti. Očividno ji ta ne baš prijetna dolžnost kliče v spomin, da bodi v vsem pokorna možu. Ko je britje končano, sezujejo deveri ženinu opanke in nogavice ter zavijejo vse to v culo, ki jo vrže starejši dever ženinu trikrat zaporedoma preko glave, kar pomeni: Moški si bil, moški ostaneš v starem in novem stanu! — Nato se ženin skoplje. Pri nevesti se zbirajo ob istem času vaška dekleta ter jo med petjem in rajanjem češejo in lišpajo. Ta večer gre nevesta poslednjič k studencu zajemat vodo za svoje domače. Tudii ona se mora skopati, nakar jo lepo oblečejo. Med tem odnese nevestin brat ženinu perilo, ki mu ga je pripravila nevesta: košuljo. spodnje hlače, nogavice, rutico itd. Ženin se namreč prej ne obleče za poroko, dokler ne dobi nevestinega darila. On pa ji pošlie čevlje, oziroma1 na kmetih opamke, ki morajo biti kolikor moči lepi. Svatje gredo v cerkev. Napočila je ura, ko je treba v cerkev. Na dvorišču čakajo godci. Dekleta prepevajo starodlavfie poročne pesmi. Tedaijci vzame kum nevesto pod pazduho in ž njo vred z desno nogo trikrat prestopi hišni prag. To pomeni: odšla je srečno od hiše! Pelje jo k bratu. Oba, kum in brat jo vzameta v sredino ter jo vodita na čelu povorke. Za njimi gredo bližnji in daljni sorodniki ter vaška dekleta. Nevestina obleka je na vasi zmerom narodna noša: Izdelana je iz belega platna ter je ob spodnjem robu, okoli rokavov, na ramenih in na prsih obilno okrašena. Samija, ki ji na poročni dan pokriva celo glavo, je iz najtanjše tkanega domačega platna in ima dolge rese. Na vrhu šamije nosijo ponekod še venec iz poljskih in vrtnih cvetlic. Okoli vratu in pasu ima nevesta niz srebrnih ali zlatih novcev, vrhu bele obleke pa še črn žametast ali suknen jelek (telovnik), ki je vezen z zlatimi ali imi-tiranimi biseri. Uhani so iz turških zlatih lir ali pia iz kakega še starejšega zlatega novca; večinoma nosijo zelo velike. Ženin je prav tako oblečen v narodno našo: ima snežnobelo košuljo iz domačega platna z vezenimi rokavi in oprsjem. Ovija ga rdeč, pol metra širok in nekaj metrov dolg pas, ki je omotan preko črnih hlač iz domače volne. Hlače so spodaj ozke, zapete s črnimi gumbi, proti pasu pa široke. Telovnik je črn, obrobljen s svilenim trakom. Pokrivalo je podobno črnogorskim čepicam, le malce širše in višje je. Za pasom nosi ženin svilen ali platnen robec, ki je navadno sestrin dar. Ko vstopijo v cerkev, združita kum in starejši diever mlado dvojico in jo spremljata pred oltar. Preden pa vzame ženin nevesto za roko, ga njen brat poljubi, rekoč: »Dali smo ti najboljše in najlepše iz hiše.« Za poljubom ga udari po desnem in levem licu in de: »Če pozabiš, da smo zdaj ena rodbina, te to čaka.« Nato se znova poljubita in brat izroči nevesto ženinu. Tedaj pride duhoven (pop) in začne se poročni obred (venčanje). Dever in kium prižgeta sveče ter izročita po eno ženinu in nevesti. Na nevestini strani stoji kum ali stari svat, na ženinovi pa starejši ali mlajši dever. Med poročnim obredom posiplja kum mladi par z ovsom in s slaščicami. Oves pomeni: Bodita rodovitna! Slaščice jima voščijo srečo, ki je vsakomur sladka. Ko sta izrekla usodni »da« t^er izpila kozarec vina, se obred zaključi. Zdaj vzamejo ženinovi svatje mlado poročeno ženo v svojo sredino, kum in starejši dever jo peljeta na čelu povorke oni hiši naproti, ki bo posihmal dom njene sreče in nesreče. Na domu svojega moža dobi pod pazduhi po en hlebec belega kruha, v roko pa svečo. Nato se mora postaviti v vogal sobe in stati ondi ves božji dan, ne da bi crknila besedico. Oči so ji udarno povešene in sveča mirno dogoreva. V hiši je hrup, godba in veselje; mlada žena vsega tega ni deležna, zakaj davni običaj, ki se mu mora pokoriti, veleva, da naj tega dne pokaže skromnost in udanost. V sobi je razstavljena vsa nevestina bala, ki jo sorodniki in svatje zvedavo ogledujejo ter si brusijo pri tem jezike. Ko se zvečeri, prinese ženin nevesti stolec in kozarec vina, ki ga skupno popijeta. Na pojedini se svatje pomenkujejo o setvi in žetvi, o vojvodih in junaštvih. Okoli polnoči zapoje kum pesem o neizorani in nezasajeni njivi. To je znak, da naj mlada dvojica odide. Kum krene prvi v spalnico. S seboj no- si polne roke ovsa in slaščic. Nato pripelje mlado ženo. Potrdi ji s svojo avtoriteto, kaj je prav za prav zakon. Zdaj pripelje še ženina in mu pove to, kar je rekel nevesti. Slovesno sname venec z glave. Med tem udarijo godci kakšno prav veselo poskočnico. Pojo na vratih iz polnih grl, a kum sežiga nevestin venec... Kljub visoki morali tega ljudstva se vendar pripeti, da nevesta ni nedolžna. V takem primeru se nevesta vrne materi in zakon po njihovem Običaju ne velja. Vendar je povsod ne vrnejo: včasi potisne nevestina mati ženinu nekoliko zlatnikov in blesk zlata preslepi želje po nedolžnosti. Kaj pa »otmica« nevest? Po oddaljenih hribovskih vaseh še danes ni izumrl običaj primitivnih plemen, da ženin ugrabi nevesto. Navadno se to zgodi tedaj, če je dekle iz boljše hiše, a fant iz revne ter nima upanja, da bi staTiši privolili, če bi jo bil formalno zasnubil. Fant si izvoli dva dobra prijatelja in se ž njima domeni, kako, kje in kdaj bodo dekle ugrabili, kam odpeljali in kje skrili. »Otmioo'« je treba dobro pripraviti; tako je zlasti določiti varno skrivališče. Ne smejo se tudi prezreti slutene posledice tega drznega dejanja, ki prizadeto rodbino globoko užali. Ko pa so vse priprave izvršene, je treba počakati ugoden trenutek, n. pr. ko je dekle samo doma', ali gre zvečer s Ikanglico po vodo, morda k ovcam v planino in podobno. Zarota pa je le tedaj uspešna, če ima ženin zaveznico v kaki spretni in bistroumni ženi, ki je z dekletom dobro znana in tudi pozna domače razmere. Seveda se take nevarne usluge dirago plačujejo. Ko je dekle ugrabljeno, je ta ženska prva, ki razglasi novico. Dekletovi bratje in oče se brž odpravijo na lov za ugrabljenko in njenim »tatom«; vodi jih »zarotnica1«, ki pa jim kaže nasprotno smer. Če jim krivec vendarle pride v roke, gorje njemu in spremljeval- MAKEDONEC GRE NA DELO cem, zakaj maščevanje ne pozna usmiljenja. Navadno pa se spretnemu »aran-žerju« takih otmic posreči, da se z dekletom vred skrije in prebijeta na samem vso noč. Naslednjega dne morajo stariši ugrabljenega dekleta hočeš -nočeš privoliti v zakon, zakaj ljudski glas veleva, da je dekle, ki ga je kak fant samo poljubil, za vedno onečašče-no. Navadno se fant glede tega dobro zavaruje in starišem ne ostaja drugega, nego priznati, da so 'bili poraženi. »Krvna Osveta«. »Otmice« so dvojne: ali je dekle v naprej sporazumno z ugrabljenjem ali Pa je ugrabljeno šiloma. Prevladuje prvo: dekle ie zaradi ljubezni samo med zarotniki zoper ugled in interese svoje domače hiše. Najčešče taki-le romantični vaški škandali potečejo brez težjih posledic, zgodi pa se tudi, da plačata fant in dekle z glavo svojo drzno pustolovščino. Rodbini, med katerima se je izvršila »otrnica«, nikdar ne živita v prijateljstvu. Včasi se zgodi, da taki sovražniki trčijo in se spoprimejo. Če sta bila fant in dekle vsak iz svoje vasi, se razvije med obema vašima prava pravcata bitka. Zakaj vas, ki iz -nje poteka ugrabljena nevesta, vzame rodbinsko sramoto nase in nasprotno selo se zopet ne da že iz »imata« ugnati. Če bi mu prva vas iztrgala dekle, bi bilo to selo za. vedno osramočeno. Tako se zgodi, da dve vasi težko objokujeta posledice kake otmice. Užaljena čast se pere od rodu do rodu. Tudi v primerih, ko fant onečasti dekle, nastopi krvna osveta. Vsi možje, ki se štejejo k1 rodbini onečaščenega dekleta, prisežejo maščevanje, ki ne zahteva nič več nič manj ko oskrunje-valčevo gLavo. Še pred sedemdesetimi leti so bili taki pojavi dokaj pogosti, danes že izumirajo. Krvna osveta je bila nekoč neizprosna. Snoči je ta umoril onega. Davi je padel morilec ali njegov brat. Če ga ne izsledijo takoj, pa mu na vsakem koraku preti nevarnost. Po končani krvni osveti so se navadno odrasli člani te hiše s svojimi pobratimi vred umaknili v gore. Pobratimi — tega ne pozabimo — imajo večjo veljavo nego rodni bratje, zakaj pobratim je brat po Bogu, kar je najvišje. (Značilno je, da se s pobratimi ne sklepajo ženitve; to smatrajo za rodoskrunstvo). Ko so bili ti kraji pod turško oblastjo, so Turki in poturčeni Makedonci dobro vedeli, kje najgloblje in najsil-neje ranijo brezpravno rajo. Turški mogotci so ropali žene in dekleta, oneča-ščali ujetnice in jih vračali v njih hiše, ki so se čutile do skrajnosti užaljene in osramočene. To je v nemali meri podžigalo mržnjo zoper Turke in dajalo svetal sij hajdukom, tem maščevalcem narodne časti. Počasi se je razvil tudi političen odpor. Vsekakor je hajduška osveta pokosila mnogo rusih turških glav. Taki uskoki, potikajoči se po težko dostopnih gorah, so bili dolgo časa edini zaščitniki brezpravnega ljudstva, vsaj v kolikor so strahovali Turke in brzdali njihov pohlep. Iz dobe tega ljudskega viteštva poteka tista: Sve za obraz (čast), a obraz ni za što! Še nekaj iz življenja makedonskega ljudstva. Čitatelj naj nikar ne misli, da so makedonski Srbi zaradi starih, nam čudaških običajev neke vrste divjaki in da je tujec v nevarnosti, če pride v te kraje. Makedonci so vrlo gostoljubni in ne store nikomur nič žalega, pogoj pa je, kajpa, da je tudi tujec ž njimi prijazen. Po zakotnih hribovskih vaseh, kjer zaradi razbojništva ni bilo varno hoditi niti podnevi, karnoli ponoči, saj so bili mnogi vašičani sami tolovaji, se je vendar človek, ki je bil gost kake rodbine, počutil povsem sigurnega. Gosta vsakdo spoštuje in ščiti. Ko vstopiš v makedonsko hišo, te domačini ljubeznivo sprejmejo. 2e na pragu ti ponudijo malce kruha in soli, v sobi pa postrežejo z vinom ali z ra-kijo. Takoj spoznaš, da se čutijo počaščene. Če je tujec povabljen na kakšno domače praznovanje, ga posade na častno mesto. Pri jedi mu streže sama gospodinja. Navada je, da ponudijo gostu po vinu ali žganju slaščice, za od-hodnico pa črno kavo. Vsekakor imajo tudi ti preprosti ljudje čut za nekak »bon-ton« iin od njih bi se lahko mar-sikak »kulturen« človek učil, kako sprejeti gosta v hišo. Sliko ljudskega življenja bi bilo izpopolniti še z opisom makedonske hiše. Omenil sem že (glej »Življenje in svet« št. 42), da so ponekod človeška stanovanja vrlo primitivna. Boljši kmetje imajo enonadstropne hiše; v pritličju je prostor za domačo živino, zgoraj pa je stanovanje s shrambami. Prostornih hlevov in globokih kleti makedonski kmet ne pozna. Ondi, kjer je svet kra- ševit (Ohrid, Struga), so vse hiše kani enite, cesto večnadstropne in z lesenimi balkoni. V boljših hišah imajo tla in postelje v samih preprogah. Omare so vzidane v debele hišne zidove. Ko vstopiš v izbo, se ti vidi, kakor bi bilo vse prazno. Vzdolž po sobi je pogrnjena velika preproga (čilim), v sredi je okrogla miza (sofra), tik stene pa kamin ali imangal (posoda za pepel in žerjavico). Okoli zidov so nizke, z blazinami pokrite klopi. V poslednjem času pa čedalje bolj izginjajo starodavne sofre, preproge in 'klopi z blazinami; njihovo mesto zasedajo našim podobne mize in stolci. nega vriskanja in veselega petja, da nikoli v letu tako. Po cestah in klancih pa škriplje jo vozovi s polnimi brentami in koši, z vozniki in z otroci. Ko dozori grozdje, se pričenja na Ohridskem jezeru tudi ribji lov. Ohridsko jezero je bogato rib, ima zlasti sloveče postrvi in jegulje. Največji ribolov je v Strugi. Črni Drim je takoj izpod mesteca pregrajen čez in čez z na gosto zabitimi ktoli, skozi katere ne smukne ne ena večja riba. Na sredi teh pregraj stojita na kolih dive kolibi. Vsaka pregraja je narejena tako, da prepušča vse ribe v kolibo, ki je prav tako ograjena s tankimi Ikoli. Taklo pridejo V splošnem žive kmetje v lepi medsebojni slogi in radi pomagajo drug drugemu pri poljskem delu. Če je ob žetvenem času temu ali onemu kmetu žito preje dozorelo nego drugim, gredo vsi fantje iin dekleta tiste vasi k njemu v žetev. Ako ne požanjejo prvi dan, zadrži gospodar dekleta na večerji in prenočišču. Posebno svečano razpoloženje vlada med makedonskimi vaščani za časa trgatve. Trgatveni da-n objavi pop za vso občino. V vinogradih je toliko prešer- ribe v past, ki je ne zapuste več. Drugače pa se vrši ribolov kaj primitivno. Ribič ima približno tako-le mrežo kot naši otroci za metulje, samo da je velika in pritrjena na močan kol. Ponoči pobira s to mrežasto lopato ribe iz pasti iin jih meče v pripravljene zaboje. Ko pihajo močni južni vetrovi in so noči deževne, nalove štiri do deset kvintalov postrvi in jegulj. Struga že od pamtiveka živi od ribolova. Ribe prodajajo po vsej zapadni Makedoniji. V manjši meri.velja to tudi za Ohrid. ADAM II. Poljski duhovnik Oraczewski .ie bil poslal pred dnevi vsem varšavskim dnevnikom brošuro, v kateri zagovarja svoj predlog, da se osnuje. »Univerzalna sv. Cerkev« s sedežem v Varšavi. Tudi ta cerkev bi imela papeža, vendar za prvega ne bi bilo treba klicati sv. Duha na pomoč, ker ie že pri- MAKEDONIJA: Na potu v mesto. pravi,jen: predlagatelj sam. Imenoval tri- se Adam II. Zahteve, iki jih ima zmedeni poljski duhoven, niso -baš skromne:: 100- milijonov dolarjev potrebuje za nakup 50.000 hektarjev zemlje v bližini Washingtona, kjer bi se osnovala papeška država pod pokro- viteljstvom Zedinjenih držav ameriških. Za nadaljnjih 25 milijonov dolarjev bi se zgradila nova bazilika sv. Petra, za 30' milijonov dolarjev pa še papeška palača ... (»L' Europe centrale.«) Miroslav Hirtz; Potepuh. ■Hrvatski prirodopisec prof. dr. Miroslav Hirtz, urednik »Prirode«, mesečnika za popularizacijo prirodnih znanosti, je pravkar izdal knjigo: »Novele iz životinjskoga svijeta«. V tej 63 strani velike osmerke obsegajoči, okuismo opremljeni in ilustrirani knjigi je zbranih 12 novelic, ki so vse posvečene živalim, katere je pisec kot znanstvenik in lovec proučeval, kot človek pa vzljubil. Opisuje jih s cresrčno ljubeznijo, kakor jo vzbuja priroda v slehernem človeku, ki spoznava njene skrivnosti. Pisec pa nima samo širokega znanja in polnega srca ljubezni do »naših malih bratov« — kakor je imenoval1 živali asiški svetnik — marveč ga odlikuje še spretno pero, ki tudi drugemu človeku pričara dobršen del užitka, kakor ga ie imel Pisec sam, ko .ie hodil po -gozdovih in poljanah, ali se je kako drugače srečaval z živalmi. Nekatere strani njegovih novel, iz živalskega sveta prekašajo Thornpsonove ali Ewaldove povesti. V Hirtzovi knjigi }e tudi marsikaj novega, sad lastnih opazovanj in proučavanja, zato je ia prirodonisno - leposlovna knjiga tako polna življenja. Zavedajoč se pomena, ki ga ima ljubezen do prirode, zlasti do živalstva za sodobnega človeka, priporočamo omenjeno kniigo dr. Hirtza kar najtopleje naši mladini, lovcem in vsem drugim prijateljem prirode in živalstva posebej-. (Naroča se pri avtorju, Zagrebr Mesnička ulica 39 (stane s poštnino vred 34 Din,). Iz knjige prinašamo s pisateljevim dovoljenjem v prevodu črtico »Skitiniea«. O O O Ne vem, kaj ga je pognalo ina tuje — zločesto ravnanje ali lakota. Njegove zaupljive oči so mi pravile, dla je odšel z doma in se slednjič zatekel v mesto, da najde ondi novo, boljše življenje. Najino znanje je bilo prav kratko, trajalo je le nekaj ur. Srečala sva se bila po naključju nekega poletnega večera pred mojo hiišo v Zagrebu, v Mesnički ulici. Jaz sem bil šel po'ulici navzdol v spodnje mesto, ko nenadoma občutim, da se mi nekaj plete okoli nog in zatika med nje... Obrnem se in opazim pisanega psa, ki je nagrhivši hrbet prestrašeno skočil ob stran, se ustavil in me jel gledati. Zdelo se mi je, kakor bi hotel reči: Nikar se ne boj, saj sem jaz... pes... pes brez doma! Bil sem zatopljen v svoje misli, saj sem prihajal odi znanstvenih študij, pa nisem imel ne časa in ne veselja, da bi se bil natančneje seznanil z njim. Še več: jezno sem se obregnil nad psom in ga nagnal. Brž jo je popihal proč s ceste. Komaj Pa sem storil nekaj korakov naprej, glej, spet je stal isti pes pri meni in z vohom preiskava!, kdo neki sem jaz. Spet sem za-vpil nad njim: »Glej, d,a se mi pobereš!« Tako se je prizor ponavljal vse do Ilice. Naposled sem postal tako srdit, da sem udaril z nogo po pločniku in kriče skočil za njim, da bi se ga končno vendarle odkrižai. To je pomagalo, zakaj pes se je res izgubil nekje med! ljudmi. Ko sem se potem, grede po Iliri, še nekajkrat obrnil, ga nisem nikjer več ugledal. To mi je bilo ljubo, zakaj prav tisti večer se mi je hotelo, da bi bil sam s svojimi mislimi. Včasi pridejo dnevi, ko je človek najbližji samemu sebi in ko ne išče nič drugega ko samoto. Tako sem tedaj hodil tja v en dan po mestu in prišel v Vlaško ulico. Tu sem stopil v vrt majhne gostilne, prepričan, da me ne bo nihče motil. Vrt je 'bil res skorajda prazen. Z Zagrebačke gore je pihala prijetna večerna sapa in sem bil kaj zadovoljen, da sem se nameril na toli prijeten prostor. 'Medtem ko sem večerjal, sem se nehote 0'zrl na tla pri mizi. Ostrmel sem od presenečenja: tik -mene je sedel na zadnjih nogah oni-ie pes, ki sem ga bil na ulici napodil. Sedi vam mirno kakor okamenel in mi s povzdignjeno glavo bulji v oči, kakor da pravi: Spodil si me, a glej, spet sem se vrnil k tebi, ker vem, da si dober človek in da čislaš živali ... Poznam te po vonju, zavohal seim ti sled in prišel — glej, lačen sem, nahrani me! In zdaj pri luči sem stoprav opazil, da je ta pes lep, zelo lep, ves pisan: rjav in z velikimi belimi krpami po životu. Lovski pes je bil, čiste pasme, povešemih ušes, z napol -belo-, napol rjavo glavo. Ne bi bilo treba niti omeniti, da sem bil tisti hip občutil sram. Pes mi je dokazal, da je bil boljši od mene, ki sem ga osorno .spodil. V,žlic temu se je vrnil k meni poln zaupanja, a lahko bi me bil prej na Ulici zavratno ugrize!, ko je vohal okoli mene... Hoteč popraviti krivico, ki sem jo storil temu psu in pomiriti svoj osramočeni jaz, sem ga jel božati in mu praviti najmilejše besede. Pes mi je hvaležno odvračal z radostno bleščečimi očmi in z imahljanjem repa. Ko sem ga tako- še pozorneje promatral, sem Opazil, da je mršav, sestradan, upalega vampa; lahko bi mu preštel rebra. Rad sem si raz--delil z njim ostanek večerje, ko pa sem videl, da mu ni dovolj, sem naročeval jedi toliko časa, da se je nasitil. Uibogi pes je bil tako lačen, da je izprva požiral cele kosti... Na povratku domov me je spremljal pohlevno korak za korakom. Kjerkoli sem Obstal, se je tudi on ustavil in čakal toliko časa, da sem krenil dalje. Ni bežal spredaj kakor drugi psi, ki jih mora človek neprestano opominjati in klicati. Zdelo se je, kakor da bi se bil čutil srečnega, da je morda prvič v svojem življenju našel dobrotnika in pravega gospodarja. Tako sva dotspela do moje hiše v Mesnioki ulici. Tu se je zdaj pripetilo to, kar bi mi bilo ljubše, če ne bi videl in doživel. Treba se je bilo namreč ločiti, zakaj v svoje stanovanje ga pri najboljši volji nisem mogel vzeti. Moral sem biti previden, da se mi ne izmuzne skozi vežne duri, ko sem jih odpiral. Slednjič se mi je posrečilo, da sem ga nekako premotil in zaklenil za sabo prastara, težka vrata. Komaj pa se je ključ obrnil, že je jel pes grebsti in tuliti, da me je presunilo v dno srca. Pritajil sem se za vrati, kar pa je pes sigurno vohaje občutil, pa je jel še močneje grebsti in cviliti, proseč me na svoj pasji način, da ga sprejmem pod streho in vzamem za svojega. Tedaj je za hip utihnil m se skušal preriti skozi večjo luknjo na1 dnu črvivih vrat. Po prstih sem vstopil v stanovanje, in ker bivam v pritličju, nisem hotel prižgati luči, da bi :se tako še bolj skril. Cisto miren sem presedel precej časa v naslonjaču in čakal, da je pes utihnil in prenehal grebsti. Misleč, da se je zdaj že odklatil naprej, sem oprezno stopil k oknu. A glej: pes sedi sredi ceste in zre v moje odprto okno. Zadostovalo je, da sem se pokazal, pa je znova skočil k zidu in jel tuliti, proseč usmiljenja. Pozno v noč sem slonel na oknu in ga pomirjal, dokler nisem po težkem duševnem boju zaprl okna. Nisem človek mehke nature, a še danes me nekaj prime pri srcu, če se spomnim tega doživljaja. Kdo ve, kaj se je 'pozneje zgodilo z mojim hvaležnim psom? Ali je stekel nazaj v domačo vas, ali pa je ostal v .mestu, iščoč novega gospodarja? Morda pa je revček končai s 'konjačevo vrvjo okoli vrata, kakor navadno končujejo psi brez doma in gospodarja? ... Verjemite mi, še danes me je sram, da sem storil dobro delo stoprav tedaj, ko me je pes naučil plemenitosti in mi pokazal, da je on — žival — boljši od mene ... On me je naučil tudi tega: potepuhi niso 'zmerom baš najslabša bitja... Rut Elder Womackova: Naš rešitelj »Barendrecht«, Leteli smo še kratek čas skozi vihar. Haldemann se je trudil, da bi uravnovesil letalo, a mučil se je zaman; skušala sem mu pomagati, toda: žal, brez uspeha. Ko je žaromet posvetil na krila, sem s strahom opazila, da jih pokriva debela plast ledu. V dveh nadaljnih urah sva s Halde-mannom vsaj za silo skušala razbrati kompas. Ker se je letalo neprestano premikalo sem iin tja, se je tudi igla v busoli vrtela. Kje se nahajava, nisva mogla ugotoviti. Naenkrat pa sva videla, da leti »American Girl« nižje. Viši-momer je padel na 9500 čevljev. Postalo nama je jasno, kaj je vzrok' temu. Ledena skorja je tako obremenila letalo, da se je stopnjema spuščalo nižje. Haldemann si ni hotel prikrivati posledic tega dogajanja in je zaklical z močnim in odločnim glasom: »Rut! Obleci takoj rešilno opravo! Vrag vedi, kaj maju čaka! Nič se mi ne sanja, kaj se utegne zgoditi z nama.« Instinktivno sem čutila ,da ima Haldemann prav. Splezala sem v ozadje letala k bencinskim tainkom in sem se natihoma ozrla! proti nebu. Prosila sem Boga, naj nama prizanese s pogubo in naju reši. Bila sem trdno prepričana, da nama bo sreča mila. Baš sem bila opravljena, ko me je Haldemann pozval drugič, naj pridem takoj k njemu. Po glasu sem spoznala, da se položaj ni poslabšal; besede so zvenele dobrodušno. Storila sem vse, V edino uteho pa nama je bilo dejstvo, da sva srečno prebrodila viharno cono. Ne on ne jaz nisva mogla zapo-pasti, klako sva se preborila skozi divje elemente vihre, noči iin groze in kako sva ostala živa. Kmalu sva tudi spoznala, da se letalo zopet dviga. Višino-mer je kazal zopet 9000. Medtem ko se je vihar prej kar poigraval z letalom, so zračne struje naenkrat utihnile. Srce nama je plalo v neizrekljivi hvaležnosti. RUT ELDER IVOMACKOV kakor mi je bilo ukazano iin Haldeman-nu je sijal obraz, ko je izjavil: »Zaenkrat je najhujše minilo.« Bil je res trenutek nepopisne blaženosti. Skozi oblake je posvetil mesec. Srce mi je začelo močno utripati in veselje me je kar opojiilo. A led nama je bil še vedno v največjo skrb. Morala sva zopet ugotoviti, da se je letalo spustilo nižje. Vi-šinomer je kazal 7000 čevljev nad morjem. Nazadovala sva torej za 3500 čevljev! A v vsakdanjem življenju. Pritisk olja pa je postajal čedalje slabejši. Bilo je očitno, da aparat zopet nagaja iin da tiči baš v 'tem nova nevarnost za najini življenji. Tekom par ur je pritisk prišel na katastrofalno nizko točko. To naju je zopet navdajalo s strahom. Maldema™ je pokazal na stroj in je rekel: »Rut, motor ne poje več čisto kot prej, ampak, hvala Bogu, najhujše je le mimo.« Naslednje ure poleta so bile spet žk-lostne. Haldemainnu sem jasnio brala na obrazu, da ga tarejo resne skrbi. Spuščal je glavo vedno nižje in čez nekaj časa je dejal: »Prevzemi zopet krmilo! Pazi, da naravnaš letalo tako, da bo letelo levo od zvezdle, ki sveti tam gori. Če se stvari me poslabšajo, bova morda v osmih urah nad Rtom Finiistere v Španiji.« Sedla sem zopet h krmilu, Haldemann je zadremal. Ko se je nekoliko odpočil, je vprašal, kako je. Poklazala1 sem z rotoo na števec za olje, ki je med tem zopet nazadovali. Zavzel je svoj prostor, meni pa so od trudnosti oči kar zlezle skupaj. Niti čula nisem, kako mi je naroČil, maj grem k črpalki za Popadel me je strah in sem vprašala: »Kaj, še osem ur imava do kopne zemlje? Saj letiva že 32 ur!« — »Tako je in nič drugače,« je odvrnil Haldemann; »podoba je, da bova imela še opraviti z močnimi vetrovi.« olje in naj zopet napolnim posodo, ki se je bila izpraznila. Ob treh me je George stresel, da sem se zbudila. Prosil me je, naj zopet sedem h krmilu, kar sem 'storila. Svoj prosti čas je porabil za kontrolo, ktolika je še najina zaloga bencina. PARNIK »BARENDRECHT«. Brž v rešilno opremo! Kmalu se je jelo >s vi tati. Nebo se je vedno bolj jasnilo. Moja radost se je stopnjevala od trenutka do trenutka. Bila bi najraje vriskala od veselja, da sva najtežje prestala, kar začujem za hrbtom klic: »Rut, inaglo v rešilno opremo!« Števec za olje je v zadnjih urah padel vnovič za polovico. Stroj ni tekel več enakomerno. Oblekla sem se in sem pripravila radio-aparat za rešilni klic. Potem sem sedla h krmilu, kjer me je čakala težka naloga: Haldemann mi je ukazal, maj vodim letalo skozi odprtino v oblakih. Krmilo se mi je upiralo in Haldemann mi je moral priskočiti na pomoč. Z bliskovito brzino sva1 zdrvela skozi luknjo. Letalo pa je pri teim zlezlo tako nizko, da je letelo je-dva 500 čevljev mad morjem. ELDER WOMACKOVA ob rešitvi. Parnik, parnik! Haldemann se je naglo oblekel in pripravil za vse slučaje. Začela sva ugi- bati, kaj maju čaka, ko nepričakovano ugledava pod seboj ladjo. To je bil pač najbolj razburljiv, a tudi najbolj razveseljiv trenutek najinega poleta. Par-nik je bila prva ladja, katero sva srečala od torka dalje. Naravnala sva krmilo proti parniku in sva ga obkrožila. Daljnogled nama je povedal, da imava pod seboj nizozemsko tovorno ladjo »■Barendrecht«. Vzela sem listek in napisala manj vprašanje, kako daleč je še do kopna. Spravila sem ga v škatljioo ter jo vrgla navzdol, a zavitek je padel v vodo. Manipulacijo sem ponovila in topot je zavitek padel baš na sredo klrova. Obkrožili smo vnovič parnik. Z napetostjo sva >s Haldemianmom čakala, ■kaj pride. Kapitan je izredno ostroumno pojmoval situacijo. V par sekundah so mornarji prinesli posodb z belo barvo. S čopičem so narisali na krovu par črt in zapisali pod nje z velikimi črkami: »360 milj zapadino od Terceire na Azorih.« števec za olje je rapidno padal. Hail-demann je usmeril aparat čisto nizko KAPITAN HALDEMANN ob rešitvi. na morje, ustavil motor in zaklical: »Spustila se bova na morje, vlovite naju!« Prerezala sem furnir na trupu letala, da bi mogla oba hitro smukniti na prosto. Stroj se je ustavil iin v lahnem polkrogu je sedla »American Girl« na brazdo goratega vala. Rešena! Kar se je odigralo sedaj, mi ne pojde nikdar iz spomina. Kar sem dloživela v nastopnih tridesetih minutah, mi mogoče popisati. Omejila se bom na suha dejstva. Spustivši se na morje, sva prevlekla bencinov tank s plaščem iz gumija. Menila sva, da se bo letalo na ta način lažje držalo nad vodo, ia bilo je baš nasprotno. Najina iluzija >se je kmalu razbila. Prišel je nov val in naju je zagrmi z vodo, tako, da sva biiliai trenutkoma vsa mokra. Voda je vdrla z elementarno silo skozi okna kabine in skozi luknjo v trup letala. Morala sva niapeti vse sile, da se rešiva. Storila sem nagel sklep. Smuknila sem skozi odprtino v trupu pod krila, kli so ležala nekoliko višje nad vodo. Ugledala sem Haldemanna, ki se je z enakim naporom izvlačeval iz svojega položaja. Skušal je vstati s sedeža in je imel precej dela, da se mu je to posrečilo. Po gibih njegove roke sem spoznala, dia je obvladal položaj. Skobacal se je ma površje. Oprijela sva se zadnjega dlela letala. George je dal znamenje za reševalno akcijo. Zahvalila sem Stvarnika, da sem odnesla zdravo kožo, kajti malo je manjkalo, da naju niso valovi odplavili in požrli. Novi valovi pa so se še vedno zgrinjali čez naju, a k sreči se je letalo okrenilo tako, da so inama pomagali splezati na trup. Tam sva se oprijela generatorja. Imela sva svoboden razgled čez vodo. Šele sedaj sva se zavedla, da je morje silno razburkamo in dla bova imela velike težave z reševanjem lastne kože in letala. Valovi so naju dvigali zdaj v veliko višino, zdaj so naju spuščali / globoko nižavo. Bilo je sirovo vreme. Tiščala sva se z vsemi močmi, da naju morje ne odplavi. Ko naju je val zopet dvignil visoko, sva se ozrla po parniku. S strahom sva ugotovila, da sva že zelo daleč od ladje. Ko sva se spustila na morje, je plul »Barendrecht« jedva sto čevljev od letala. Sed&j pa sva bila1 že četrt milje od njega. Podoba je, kakor da stoji »Barendre-cht« mirno na mestu in da ine stori ničesar za najino rešitev. Vsaj videti ni bilo nič tolažilnega. Ko sva se spustila na morje, so nama s parnika vrgli dva rešilna' pasa. Odnesli so ju valovi. Plavala sva v lede-nomrzli vodi, ki naju je hotela ugonobiti. Borba je bila nepopisno težka. Jela sva že obupavati, k"o začujeva klice. Ozreva se in glej! Bil je rešilni čoln, ki ,&e nama je bližal. Valovi so ga premetavali kakor lupino-. -V čolnu je bilo pet mož. Štirje s-o skušali ,s skrajnim naporom dbseči letalo. Preživljala sem grozne trenutke in vsaka sekunda se -je zdela kakor večnost. Eden izmed mož v -čolnu nama je mahal z roko. Kmalu sva razumela, kaj hoče. Držal je v toklah -kanec motvoza in nama je dajal znamenja, naj se -o-pri-meva vrvi, ki niaimia- jo bo vrgel. Čoln se nama je približal na trideset čevljev. Vrv je padla tik pred nama v vodo. a imela sva križ, preden sva jo vlovila. Haldemann je privezal najprej mene. Jaz sem ga prosila, naj se reši najprej sam, pa ni hotel poslušati. Krmar me je potegnil v čoln, pri čemer sem bila krščena v drugič — top-ot z -morsko vodo. Ko so me potegnili v čoln, sem začela s p-ogledbm iskati HaJ-demanma. Mahal -mi je z roko, -češ, naj se pomirim. Iz čolna so tudi njemu vrgli rešilno vrv in ga potegnili »na suhoi«. »Koliko vas je bilo na krovu?« so vprašali mornarji. »Samo dva,« se je glasil odgovor. Krmar je zavil nazaj -proti »Baren--drechtu«. Mornarji so veslali z resnimi obrazi. Videla sem, da jih skrbi vsaka ped vožnje. Prodirali smo počasi. Spoznala sem, da naše življenje v čolnu ni mnogo varnejše kakor v valovih. Vožnja je bila smrtn-onevarnia-. A mornarji so napenjali mišice in tako s-mo srečno dosegli cilj. Na varnem! Z »Barendrechta« so nam vrgli vrvi, katere smo si privezali -oik-rog pasu. Potegnili so mas drugega za drugim kvišku. Oprijela sem -se vrvastih lestev in sem zlezla navzgor. Haldemann je prišel za meno-j. .. Ko sva bila na parniku, je veljala najina prva misel letalu. Saj nama je bila »American Girl« tako zvesta! Letalo je bilo kake pol milje oddaljeno od parnika. Valovi so ga zanašali enkrat sem, ®^krat -tja. Vprašala sva s Haldeman- n-om kapitana Goosa, če more letalo rešiti. -Odgovoril je, da je morje zelo nemirno i-n da po-jde težko, ker nima njegov parnik dvigal in verig za tako delo. Kmalu so se razlegali s poveljniškega mostu -rezki ukazi. M-o-marji so spravili na površje verige in pripravili dvigala, parnik pa se je jel bližati letalu. Ko j-e privozil do njega, sta skočila dva mornarja na krila. Povezala sta- ga z v-rvmii, toda valovi so neprestano udarjali ob ladjo in videti je bilo, -da stvar ne bo lahka. Kmalu je bilo letalo raztrgano na dvoje. Legla sem v kap-itanovo kajuto k kratkemu počitku. Napor zadnje pol ure me je tako izčrpal, da sem -bila potrebna brezpogojnega odmo-ra, ki mi je del izredno dobro. Naenkrat je vstopil Haldemiainu. Čitala sem mu z -obraza, da je letalo izgubljeno. Valovi so ga razdejali, štrli -in od-nesli. Ke-r je bil motor pri tem potisnjen proti bencinskemu tanku, je prišlo tudi do eksplozije, ki je raznesla -še -ono, -kar je ostalo. »American Gir-l« je začela- goreti. Bencin, razlit po vodi, se je vnel in plamen je o d skočil proti »'Barendrechtu«. Morna-rji so trenutkoma poskakali nazaj na ladjo in »Barendreeht« je v strahu za lastno življenje odbrze-1 . proč. Kmalu je zadnji košček letala izginil v valovih. Kapitan Goos se je -opravičil, da ni mogel rešiti naše ljube ptičke. Storil je itak vse, kar je mogel. Midva s Halde-mann-om pa sva1 počivala na krovu parnika in sva hvalila usodo, da se je tako končalo. Stiskala sva Goosu roko, on pa je venomer govoril, da je storil le svoj-o dolžnost. »American Girl« počiva ma morskem dnu. Nikoli več je ne bo na spregled. Moj sen, da bi pristala v Parizu, se to-pot na žalost ni uresničil. Bogve, ali se mi ib-o moja srčna želja izpolnila kdaj pozneje? r » |S 30.000 občinskih stanovanj na Dunaju. Dunajska mestna občina je prekosila vsa mesta na svetu v reševanju stanovanjskega vpra* šanja. Zdaj, ko se pri nas toliko razpravlja o stanovanjskem pro? blemu, utegnejo čitatelje zani-v mati nekateri podatki o stano? vanjski politiki mesta Dunaja. Pri nas si kaj češto predstavljamo povojni Dunaj kot obubožano, propa? dajoče mesto, ki so se vanj zatekli nešteti emigrantje z vseh koncev biv? šega cesarstva, da tej «veliki glavi« male dežele še bolj otežkočijo obstoj. Dunaj, pred vojno približno 2 milijon? sko mesto, pa je štel 1. 1923. le 167.000 oseb manj, dočim se je naselilo 40.000 /odbin. Današnji Dunaj je zopet bo* gato, šumno velemesto. Kavarne in za? bavišča v notranjem mestu posečajo večinoma tujci, ki jih je bilo samo v avgustu t. 1. okrog 62.000, zato pa je povojni Dunaj zgradil novo, pa krasno in zdravo periferijo, ki se dobro hrani in oblači in udobno stanuje, čije deca je vesela in zdrava. Vorašujete, kako neki se je dala iz tega mesta, čigar položaj po vojni ni bil lehak, izgnati kruta povojna beda? Hvala gre velikopoteznim socialnim ukrepom. Zgradili so se arhitektonsko znameniti in obsežni bloki zares udob» nih ljudskih stanovanjskih hiš. Osnov? no šolstvo se je postavilo na povsem novo, daleko naprednejšo podlago ne? go jo je hotel in mogel ustvariti ne? kdanji cesarsko * klerikalni Luegerjev Dunaj. Mesto je zgradilo številna lepa ljudska kopališča, vsa v delavskih če; trtih, zavetišča za deco in za starce; izboljšalo in povečalo je dosedanje bolnice, uredilo nove parke z otroški? mi kopališči itd. Vse sami ukrepi, ki morajo povzdigniti zdravstveno, kul? turno in socijalno višino velemestne periferije. V vseh vnanjih četrtih, kjer so bila količkaj obsežnejša stavbišča, so zra* sli iz tal novi svetli bloki stanovanj? skih hiš, tako n. pr. Reumannhof s 500 stanovanji, v katerih biva 1600 pre? bivalcev. med njimi 700 otrok, Bebel? hof s 300 stanovanji. Fuchsenfeldhof p 1100 stanovanji itd. Vse te nove blo? ke hiš jf postavilo mesto Dunaj. Zgra? dili so jih najboljši dunajski arhitetki, stavbeniki in kiparji: njih stil očituje veliko novih, izvirnih zamislekov, no? tranja ureditev, ki stremi po kar naj? večji udobnosti, pa je posneta po naj? boljših ameriških vzorcih. Sama obči? na pravi v svojem poročilu o teh zgradbah: «Čeprav dunajska občina ni gradila luksuznih palač, je vendar pri vseh svojih stavbah podpirala umet? nost, zakaj umetnost ni luksus, temveč je neizogibna potreba narodu, ki stre? mi kvišku.» Ti bloki stanovanjskih hiš imajo ob? sežna in svetla dvorišča, ki so polna zelenja. Tu so smotreno urejena igri? šča in bazeni za otroke. V ogromnih najemniških hišah, ki pa prav nič ne spominjajo v mestih toli običajnih, zo? prnih «stanovanjskih kasarn«, je pra? viloma v enem delu nadstropja samo dvoje stanovanj z eno ali dvema so? bama s kuhinjo, vežo in z vsemi pri? tiklinami. Dolgih hodnikov ne pozna? io; vhod v teh dvoje stanovanj je ta? koj s stopnic. V vseh kuhinjah so mo? derni štedilniki na plin — občinski plin je na Dunaju zelo cenen — vsa okna so bodisi na ulico, bodisi na obsežno, zračno dvorišče. Po možnostih, ki so dane modernim arhitektom, so se izlo? čile skoraj vse neprijetnosti starih sta? novanjskih hiš; čeprav so se gradile te hiše iz socialnih vidikov, v duhu du? najske socialno?demokratske večine, se je vendar skušala zasigurati posamezni icdbini kar največja samostojnost v stanovanju, tako da je tu kaj malo pri? silnih stikov s solsednimi najemniki. Okrog blokov so nasadili nove parke, ali izpremenili v parke nekdanja grob? Ija. V parkih ima deca dobro zavaro? vana kopališča, v njih bližini so tudi kolonije «malih vrtov«, kjer velemest? ni ljubitelji prirode goje zelenjavo in negujejo cvetlice. Pralnice so skupne, toda urejene na najmodernejši način z elektriko in pa? ro. V teku 4 do 5 ur lahko dobra go? spodinja perilo opere, posuši in zlika — vse po preizkušenih ameriških me? todah. Tu so tudi lepo urejena kopa? lišča. ki so dostopna vsem blokovim prebivalcem. V bloku načeloma ni go? stilne, zato pa je povsod konzum, po* svetovalnica za matere in otroke, te? lovadsica, javna knjižnica in posebna knjižnica za deco. Ponekod je tucn «Einkijchenhaus», primerno za samce ali za zakonce, ki sta oba čez dan za? poslena. Tu je skupna kuhinja in skup* no osobje, ki pospravi in osnaži vsa stanovanja. Dunaj sc je zaradi tega odločil za prekrasne bloke z mirnimi stanovanji pod enim ključem, brez strašnih hodnikov in skupnih prostorov za več na? jemnikov, z zračnimi dvorišči itd., ker je spoznal, da so eno? ali večdružinske hiše (ki jih je postavilo mesto Dunaj ckrog 3500) predrage in jih delavec ali nižji uradnik ne more najeti. Do konca 1. 1922. je postavila dunaj? ska občina 7259 stanovanj. Takrat je dosegla stanovanjska kriza višek. Zdaj je bilo treba z vso odločnostjo rešiti problem in odvrniti pretečo socialno nevarnost. Občinski očetje so spoznali, da je treba prav izdatnih sredstev. Občina je kupila 6689 ha zemljišč, t. j. skoraj četrtino celotne površine me? sta Dunaja. L. 1923. je bil v dunaj? skem mestnem svetu sprejet stano? vanjski davek (Wohnbausteuer) hkrati z načrtom, da se mora v teku petih let zgraditi 25.000 novih stanovanj. Davek je vzbudil sicer veliko razburjenje, vendar je občina svoj načrt v polni meri izvršila. 25.000 stanovanj jc že pod streho, samo 1. 1925. se jih je zgradilo 11.201. Prihodnje leto jih mo? ra biti po novem sklepu mestne občine 30.000. Glavnica za ta stanovanja se krije z donosom stanovanjskega davka, ta? ko da ni treba všteti v najemnino stro? škov za zgradbo hiše. Najemniki p!a? čujejo kot najemnino zgolj stroške za vzdrževanje hiše in pa stanovanjski davek. Za stanovanja s sobo, kuhinjo in pritiklinami (40 m5 površine) se pla? ca mesečno 7 shilingov 70 grošev, to je okrog 60 dinarjev. Kaj pa potem, ko se bo najemniška zaščita ukinila? Dannenberg, bivši predsednik dunajskega občinskega za? jtopa, pravi v svoji brošuri: «Četudi se najemniška zaščita ne bo mogla trajno držati, bo vendarle dunajska mestna občina kot lastnik več deset tisoč stanovanj odločilno vplivala na stanovanjski trg, kar bo velikega po? mena za višino najemnine na Dunaju, nič manj pa tudi za kulturo stanovanj. Oderuštvo ne bo več cvelo tako kot nekoč.» Dr. E. Stern, po katerem posnema? mo te podatke*, sklepa: «Prepričali smo sc, da je ta veliko? potezna stanovanjska akcija, ki jo vo? di toliko socialni in higijenski duh ko? likor težnja po novi stavbni monumen? talnosti, ustvarila nov dunajski pa? triotizem. Povprečen Dunaj čan vam danes ne kaže s ponosom samo na svoj Schonbrunn, temveč se rad pobaha tu? di s periferijo svojega mesta. Dunaj ni več obubožano mesto, prebivalstvo ne beži več v nasledstvene države; kaj? pada, notranje mesto s svojimi žaba? višči «ječi» pod visokimi občinskimi davki, vendar plačujejo davek na lu? ksus le oni, ki žive v izobilju in pa tujci. Iz teh prispevkov se je dvignila periferija na dostojno višino, iz njih se krijejo otroški za zdravstveni in vzgojni napredek mladega naraščaja.« * V praSki reviji «iPfiltomTi>ost» §t. 39 (IV). Iz ratnog dnevnika. GJENERAL. Na okomku, pozadi bojne linije, okupljen divizijski štab. Svi poraženi, kao ljudi koji su došli rta mesto g de je pre toga udario grom. Šapuču u ne? doumnici. .. Gjeneral tek po koji put hukne: «Propao sam ... Moram nare? diti odstupanje... Sve je izginulo ...» Povremeno puškarenje na raznim dolo? vima širokog fronta protrne ga, razdi? re mu još više dušu. «Opet napadaju? Da li če moji razdrobljeni pukovi iz? držati do kraja? Da li če u toku noči prističi sveža pojačanja?» brine se g je? neral. a propast se nadvila kao črni oblak i prožima mu hladnim užasom Sve njegovo biče. Jedino on nosi odgo? vornost za tok dogadjaja, na koji nema skoro nikakva uticaja. «Naši su na granici svoje živčane snage. Pita se još, da li neprijatelj može učiniti što više?» Ponoč. Gjeneral leži na podu seoske kučice. Unakolo dremaju oficiri iz šta? ba, zgrčeni uz duvar. Kandilo treperi i senke preleču preko žutog izmučenog gjeneralova lica. Kao da mu je jedno oko uvek otvoreno. U daljini puške i mitraljezi spajaju se u pakleni hor. ( Još se neko bije!» Kiša udara u kapke. Pod strejom ko? nji mirno i odmereno grickaju seno. «Blago njima». U VRHOVNOM ŠTABU. Jedna večera. Vladalac je na večeri u vrhovnom štabu. Svi brižni i čutljivi. Nepredvidjena bitka vodi se več dva dana. Kraljuje neizvesnost. Na vrata ulazi ordonans * oficir sa izveštajem u ruci. sigurno vrlo hitnim, inače ne bi smeo prekidati večeru. Vladalac i svi ostali zastaju sa uzdignutim kašikama; ukočenim pogledom prate oficira koji prilazi Vojvodi. Ovaj, s uzdrhtalom rukom, uzme naočari i nespretno ih namešta na nos. Svima zastaje disa; nje. Mučno iščekivanje. «Sa linije... neprijatelj ... počeo delovima... ots* tupati. ..», zagrca Vojvoda, a sve ka-šike sa zveketom popadoše na tanjire. «Ah ... Hvala Bogu!...» Svi odahnw še. Više niko ni je večerao. U PRESTONIC1. «Nov telegram!.. Velika pobeda!..» viču prodavci novina po svima varošU ma u pozadini. Svet se grabi o tele> grame. Obrazuju se grupe oko onih, koji čitaju na glas. Suze radosti. Čita se po nekoliko puta. Kakvi junaci!... Najbolji na svetu! — Ima li šta za moga sina? — obra* ca se jedna ogrbljena starica okup-Ijenoj grupici, u Beogradu. — Ko je vaš sin? — upi t a jedan g o* spodin u cilindru. — Božo. Poručnik u 7. puku. Kako da ga ne znate. Moj jedinac. Gospodin čita telegram, i nad je nje= govo ime u spisku poginulih. Ali se ne usudi da jo j to kaže. Starica ode dalje neprestano hučuči: «Ma bio i ranjen, samo da znam ...» Tu se starica pre* krsti. Jedna povisoka devojka čita glasno imena poginulih oficira. Starica zastas ne da sluša. Pročita i ime njena sina. Stara ode polako u crkvu, uze sveču, upali je, i padne mrtva ispred oltara. Sv. G j. («Nove Evrope» 1922.) Ivan Zoreč: Ptički iz črnega gnezda. Izlet slovenskih želez, uradnikov na Češko in v Nemčijo. II. Dume moje, dume moje, hudo- mi je z vami... Taras Ševčenko. Vlak se hahlja v vlažno, že precej hladno noč, utrujeni izletniki rahlo dremljejo, nekateri kar čujejo in pokajo cigarete; stari prometniki so navajeni noči brez spanja, mladi »krokarji« pogrešajo domačega omizja, cingljanja kozarcev in ljube Minke — in ne morejo zaspati; vsi pestujejo misli, srečujoče se z mislimi žene, otrOk, neveste, prijatelja doma... E, ljubo doma ... Kako ti je mehko in ugodno, ko pritevsaš iz moške druščine ves razigran od dobrega vina, debat -in zabave, pa se pretegneš pod odejo, zmoliš, če te je še kaj prida, večerno molitev kakor te je paučila mati, pretehtaš in zmeriš, kar si slišal in videl in lepo utoneš v pokojni sen... Tu pa... Tisto je že res, da si se v spalnem vozu gosposko razkosati! po širokem ležišču z zadostno odejo, spati pa vendarle ne moreš: vse te tišči, boli... Ta, oni od sitnosti in nespečnosti skom- lja sam vase, se obrega ob se, ob druga. ob vse... Sitnost... Ali ti je vožnja v prvem razredu prehuda, ka-li? Nemara ti je noč v spalnem vozu prezoprna. postelja na prožnih vzmeteh pretrda ...? He, bratec, ali veš, da so v tem vlaku vozovi tudi III. razreda in da se za drago potnino po lesenih klopeh brez blazine in odeje lomijo najini sopotniki v gneči in stiski iz bogve kom? Poj'mo spat — Bog je zlat... Vlak dalje, dalje drdra in se vsemu zdravo hahlja in vročega srca, ki ga boža zaliti strojevodja in ki ga s »črnim diamantom« krepi revmatični kurjač. Moj Kranjec strmoli skozi okno in vrta v temo, pa se ne privrta do nič, še do zvezde ne, tako oblačno je nebo, tako pogreznjena v noč je vsa pokrajina, bičana s stanovitnim dežjem. IPo okenskih šipah polzijo nebeške solze, s stropa kaplja ob dušniku ljuba deževnica, ki bi »saepe cadendb« rada navrtala koleno mojega Kranjca. A moj Kranjec se ji modro umika in kolne ko Molkronožan. »Mi ipa ostanemo kakor smo bili...,« začne v sarkastičnih primerah aludirati na upravo in njen red. »Kaže, da bomo jugoslovensko državno upravo lepo re-prezentirali v tujini...!« Zdi se mi, da tudi osi niso kaj prida namazane,« imu pritegne star prometnik. »V Gradcu so nam jih nekoliko primazavali. a so zmajevali, ker se v naglici ni dalo vse popraviti.« »'Saj ni čudno,« ve drugi. »Varčevati moraš tudi z mažo in oljem ...« »A kar imaš na razpolago, je blago druge in 'tretje vrste...« »Zato pa so 'bile provizije prve vrste!« »Dva morata varčevati zato, da tretji lehko razsipljejo!« »O, da bi jih sam rogati hudič...!« je moj Kranjec bentil in se umikal deževnici. »Saj si Kranjec: kar dežnik razpninad seboj, pa bo!« je dražil Štajerec, da bi jih moj Kranjec, ki ima jezik priraščen na pravem koncu, začel robiti prav po svoje. A moj Kranjec si ni dal podkuriti od nikogar več, presveta jeza sama na upravno zanikrnost ga je že zadosti podpihovala. »Le kaj bodo rekli Čehi in Nemci...?« je godrnjal. »Kaj 'bi rekli?« je pritaknil modri mož. »Da smo zvesti sdbi in svoji narodni šegi...!« »Včasi -smo vedeli za »polnische Wirtschaft«. »Svet se obrača: sever je šel k jugu, zapad k vzhodu.« »Narobe svet...« »Zdaj smo v tujini,« je- moj Kranjec presekal. »Naj tuji zrak ne vjame žal besede o naši domovini...!« »Saj res! Kar ji gre, ji bomo že povedali doma, če ji bomo znali in si ji bomo upali!« >*Ne znali in ne si upali!« »Ker tudi 'to je narodna šega!« »Večno ne bo!« 'je moj Kranjec veroval. »iMi vsi smo sprideni, vsi potrebni duševnega prerojenja. Verujem, da za nami pridejo rodovi, odgojeni v svobodi in v boju za duševni preporod. Ti se bodo otresli narodne šege, ki sramoti in 'boli nas.« »Ampak tudi jih raziskavanj pod naslovom «Carni* ole» v «Archives de zoologie experU mentale, tome 57. 1918, p. 220—222 (Biospeologica Nr. XXXIX). V raz? pravi so na kratko opisane tudi neka* iere naše jame in njihova favna (Po* stojnska, Črna, Podpeška, Križna ja? ma i. dr.) Članek smo prevedli z do* i djenjem avtorjev in uredništva zbor* )dka. Morda se beseda naših prirodo* slovcev in jamarjev ne čisla tako kot sodba inozemskih strokovnjakov in utegne marsikak naš človek po njihovi pohvali bolj vzljubiti zanimivosti slo* ska tla, toda najino očaranje ni bilo majhno, ko sva uzrla resničnost samo! Kras v ožjem pomenu besede je za; res nekoliko siv, barva skal prevladuje v splošni sliki pokrajine, vendar po> krivajo pašniki, tam travnati, ondi porasli z grmovjem, obsežne predele in obdajajo obdelana polja in majhne gozdove. O Notranjski je treba pove? dati, da je prekrasna dežela z bujno vegetacijo, kjer temna zelen neskonč? nih šum obroblja svetlo zelenino sir? nih obdelanih kotlin. Samo na neka? terih mestih štrli goli in sivi obris ka? ke skalne puste. Preobilno deževje po? ve dovolj dobro, zakaj je tako. Vendar pa: kakšen je kontrast v primeri z običajnim prizoriščem najinih raziska? vanj! Nikjer v teh pokrajinah nisva našla kraja s takšno skalno goloto, da bi se dala primerjati z zares puščav? skim površjem velikega števila kraških ozemelj v Španiji in celo v Franciji. živalstva. Deževnost pokrajine in go? sto rastlinstvo vzdržujejo tudi znatno in stalno vlago; povsod nudijo gozdo? vi in pašniki obilo virov za prehrano. Marsikatera vrhzemska krajina bi mo? gla zavidati mrgolenje jamskih živali, ki sva ga mogla češče ugotoviti. Toda prav posebno izredno radost in čisto novo zadoščenje so nama prine? sli obiski pri tu domačih jamskih ži? valih iz rodu velikanov, ki so drugod neznani. Navajena nabiranja drobčka? nih in krhkih stvaric s konico tankega čopliča, sva začudena gledala hrošča Leptoderus, mokrico Titanethes, pajka Stalita in druge prebivalce teh privile? giranih podzemskih prostorov. Pred nama so hodile — velike, obsejne, sil? ne, kakor kake navadne živali v kate? remkoli vrhzemskem prostoru in često celo v znatnem številu. ^ Človeška ribica je dozdevno manj pogosta, vendar pa le na videz. V tež? ČLOVEŠKA RIBICA v slovenskih podzemeljskih jamah. Veličastnost podzemskega sveta je prekosila najino pričakovanje. Res da so brezdno Padirac in jame na Ba? learih divna čuda, vendar jim Postojn? ska jama ne bo prav nič zavidala. Ta jama ni samo gigantska in razčlenjena v svojih razsežnih rovih in visokih domih, v svojih vodotokih in znatnih jezerih, temveč je tudi ena najbolj osiganih; v dolžini nekaj kilometrov se očituje divja fantazija apnenčevih kri? stalnih tvorb. Število jam in njih gostota v tej de? želi ni baš izjemna, toda prav gotovo so izjemne njihove dimenzije, prav ta? ko tudi množica tekočih voda, ki teče? jo v njih in pa velikost jamskih jezer. Podzemski svet ima tu neizmerna površja, ki so primerna za bivališča ži? vali. Nobeno drugo ozemlje ne nudi boljših pogojev za obstanek jamskega ko dostopnih oddelkih so jo videli v velikem številu; prav znatni so sigurno še nepreiskani tolmuni, kjer je na var? nem pred človeško pohlepnostjo. G. Perko nama je povedal, da je videl pri nekem raziskavanju, kako je v jezeru z ilovnatim obrežjem mrgolelo na sto? tine človeških ribic in jamskih rakov Troghcaris. Vendar težko, da bo obi? skovalec, ki ima le malo časa, videl proteja, ker ga ni v lahko dostopnih rovih. Kakor vse vodne jamske živali, ki sva jih proučevala, se tudi protej iz? ogiba deročih voda; ostaja v mirnih rokavih ali v jezerih, v katerih se ste? kajo vode. V času poplav — in te so na Notranjskem silno mogočne -— za? vzamejo stranski vodni rokavi in jeze* ra ogromne prostore. Nizko ležeče ro? ve napolni stoječa voda in človeške ......"jji ribice se podajo na daljna izsledova--nja, na pravcata preseljevanja. Ko \o* de upadejo, zaostanejo številna jezera, v katerih so vodne živali zaprte kakor v ječi do prihodnje poplave. Nekatera teh jezer so lahko dostopna, posebno v Črni jami; v te tolmune prihajajo protejski lovci ribarit; tu polove vse, kar prinese vsakokratna poplava. Sicer pa je to edino uspešen način lova. Ne* kateri majhni tolmuni so v stalni zvezi 7 nedostopnimi rezervami, toda pro* teji prihajajo semkaj le poredko in še to v neznatnem številu. Navzočnost velikih vodnih jamskiK živali, kakor so Troglocaris, Monolist* ra, Asellus, Niphargus in njihovo če; sto znatno število nam pojasni, kako more tako velik in požrešen krkon živeti in uspevati v tem podzemskem svetu. Vse te živali morejo ob istem času uspevati v teh jamah le tedaj, če imajo obširne, medsebojno zvezane vodne kotline. Takšnih pogojev pa ni pri nobeni podzemski kotlini v Fran; ciji in Španiji. (Prestavila SI A. S.) J. Vičcir: Ali ie varna vožnia po moriu? Tako se marsikdo vprašuje po katastrofi laškega parnika »Principessa Mafalda«. Varnostne uredbe na moderni ladji so malo znane, zato priob-čuietno kratko razmotrivanje o tem trenutno aktualnem predmetu. Če je parnik idbvolj zavarovan, je varno vse, k'ar vozi po morju: posadka, popotniki in tovor. Varnostne naprave se tičejo bodisi ladje kot celote, bodisi njenega tovora bodisi v najskrajnejšem primeru življensike varnosti ljudi na ladji. Drugo zavisi od drugega, vendar pa ne vedno. Če je ogrožen tovor, so ogroženi tudi ljudje, todia1 če so v nevarnosti ljudije, ni treba, da bi bil v nevarnosti tudi tovor. Ako n. pr. izbruhne na ladji požar, je treba rešiti ljudi in tovor, če pa izbruhnejo bolezni, ni treba misliti na rešitev ladje in njenega tovora. V prvi vrsti so važne naprave, ki imajo držati ladjo nad vodo. Velike panniške katastrofe so imele to posledico, da je napredovala tehnika pripomočkov, ki varujejo ladjo pred nesrečami. IZnaten napredek zaznamujemo stoprav odi konca minujega stoletja, ko so upeljali na vseh večjih osebnih in tovornih pannikih posebne komore, ki ne prepuščajo vode. Neposreden povod k temu je dala katastrofa nemškega brzopamika Elbe v Kanalu dne ,30. januarja 1895. Ta veliki parnik je v megli trčil z malim angleškim premogovnim parmikom Chratie in se potopil v teku nekaj minut z večino popotnikov in posadke. Od tega časa se posveča večjo pozornost varnostnim ukrepom na ladjah in pot čez morje je 'sigurnejša. Izpočetka je bila delitev ladje v komore dokaj nepopolna. Izboljšala se je stoprav tedaj, ko je doktor Dorr iznašel vrata, s katerimi so komore združene in ki se lahko v slučaju nevarnosti na mah odpro. To se izvrši s posebno posodo, k'i je do dve tretjini napolnjena z vodo, en-o tretjino pa iz zrakom in ki stoji pod pritiskom 30 atmosfer. Spojena je z dvermi komor po ceveh in dvigalih. Njen obseg je tako odmerjen, da se lahko vsa vrata trikrat avtomatično odpro iin zapro. Iz te posode vodi glavna cev k prvi pipi, ki je v zgornji kotlarni, blizu poveljniškega inostička. Če jame prodirati voda v ladijo, se v 30. sekundah s pomočjo dvigala na poveljniškem mostičku zapro vsa pod gladlino se nahajajoča' vrata, ki so opremljena s posebnimi cilindri. Hkrati se oglase svarilni električni zvončki, •nakar morajo vsi ;.:udie, ki so v teh prostorih, nemudoma v zgornje prostore. Posebne naprave omogočijo umik mornarjem, ki me bi mogli v trenutku oditi. Urejeno je tako, da se nekoliko pozneje komore, v katerih ni vode. spet odpro, medtem ko so ogroženi deli zaprti. Diagram na mostiču kaže, katere so zaprte in katere odprte. Ponoči in ob meglenih dneh so vse komore zaprte. Če se zgodi nesreča, poplavi voda zgolj nekatere komore, medtem ko druge, ki so napolnjene z zrakom, drže ladjo nad vodo, čeprav je voda napolnila dobršen del ladjinih spodnjih prostorov. Parnik dobi najpogosteje poklino-, če zadene ob kak oster predmet, ki zare- že vanjo, ali ako zaide na skale oziroma trči z ledeno goro ali pa s kako drugo ladjo. Pomorski zemljevidi imajo natanko označene vse morske skale in grebene, tudi talke, ki le za časa oseke štrle nad morje. Važnejše skale označujejo tudi posebni svetilniki. Dve ladji trčita navadno le ob hudi megli. Kadar pade gosta megla, si pomagajo ladje nia ta način, da na mestih, kjer često krožijo parniki .neprestano piskajo sirene. Na ta način ladja opozarja nase in svari druge ladje. Ledene gore so bile v prejšnjih časih kaj nevarne. Izmed bolj znanih žrtev bo čitateljem še najbolj v spominu katastrofa »Titanica« dne 14. aprila 1912. Ta veleladja se je potopila na svoji prvi poti iz Hamburga v Ameriko, ker je trčila z ledeno goro. Le-te so najopas-nejše ponoči in v megli. Počasi so zaščitili ladje tudii zoper to nevarnost. Na sprednjem krrnu pod gladino so nameščeni posebni aparati, ki dajejo z zvokom znak, da so v bližini ledene gore. Ti mikrofoni posvare ladjo ob pravem času, tako da vozd s skrajno previdnostjo, hkrati pa se pošljejo na vse strani brezžični signali, da je ladja ogrožena. Ta naprava se je obnesla tudi za zaščito pred vraki, čeprav v manjši meri, ker le-ti ne segajo tako globoko pod vodo. Vraki (razbite ladje) so povzročili številne nesreče. Če je imela ponesrečena ladja močno konstrukcijo, iz lesa in tovor (ki je lažji od vode), se njen vrak potopi do svojega težišča in plava cela leta pod morsko gladino. Norveška barka Crown, obilno nagovorjena z lesom, se je dne 26. decembra 1909. potopila sredi Atlantskega oceana. V maju 1. 1910. so jo videli v Sargaso-vem morju, pozneje pa baš na nasprotni strani Oceana. Preplula je 1100 morskih milj. L. 1910. je bila tudi pri Ber-mudih. Drug pannlk, »Fannie E. Woo'l-ston«, je utonil 15. oktobra 1891. na po-brežju Jerseya. V naslednjih treh letih so ga videli nekajkrat: zdaj v Afriki, zdaj v Ameriki, nato pa je izginil. 'Ker je vsaka ladja zavarovalna, imajo pomorske zavarovalnice največ interesa na popolni varnosti oceanske vožnje, zato skušajo odpraviti vsako nevarnost, ki se kdaj pojavi. Največje zavarovalnica je »Lloyd« v Londonu, ki je hkrati ladijska borza. Zedinjene države ameriške imajo parnik »Seneca«, ki na njihovem obrežju lovi vrake. Uničuje jih s primerno urejenim razstre- Ijevalnim aparatom. Vraki in ledene gore se razstreljujejo tudi s topovi ali z minami. Zelo nevarni so plavajoči jambori, ki običajno štrle s spodnjim delom navzgor, ker jih težka »glava« vleče na dno. Okoli takega jambora se položi težak železen krog z mino in spusti v globino, kjer se mina zažge. Druge nevarnosti se lahko pojavijo v ladjah samih. Najopasnejši je požar. Zato imajo velike ladje popolne požarne naprave. V prejšnjih časih so gasili z vodo, ki pa na ladjah ni primerna, zato zdiaj uporabljajo pline. Dobro se je Obnesel tudi CIaytomov aparat, ki na cenen način proizvaja žvepleno kislino in jo piha v ogenj. Na vseh ladjah morajo biti na vidnem mestu razobešena rešilna kolesa in pasovi. Kolesa se vržejo potapljajočim se ljudem, kii jih drže nad vodo. Na njih je majhen prapor, tako da se dobro vidijo, ponoči pa se v vodi avtomatično zažge neka snov, ki je v majhnem aparatu pričvrščena ma kolo. Potapljajoči se človek se prime kroga in se ga drži toliko časa, da mu pride rešilni čoln na pomoč. Poslednji up potapljajočih se so rešilni čolni, ki so zelo skrbno izdelani iz lesa ali iz jeklene pločevine. Znatno število skrinjic, ki ne prepuščajo vode, jih stori nepotopljive. Tem skrinjicam gre nadalje hvala, da so čolni razmeroma dokaj stabilni. Meteorološka opazovanja v mornariške namene so se začela šele po 1. 1850. Od 1. 1870. se izdajajo redne meteorološke -mape. Najnevarnejše bolezni, ki prete pomorščakom in potnikom na morju, so kuga. kolera in rumena mrzlica. Kuga ima tri središča: dve v Aziji in eno v Afriki. Domovina rumene mrzlice je Južna Amerika. Dognano ie, da kugo širijo bolhe, ki žive na miših in podganah: zato se na ladjah miši skrbno uničuj eio. Kakor hitro kdo zboli s sumljivimi znaki, ga brž izolirajo in vsa ladia se temeljito razkuži. Če pa se pojavi na ladji epidemija, se izobesi rumena zastava, ki bodi drugim ladjam svarilo. Posledca teh in drugih naprav je, da je potovanje po morju dokaj sigurno, celo sigurnejše nego vožnja na kopnem .Absolutno izključene pa katastrofe niso. Ali pa so sploh kje izključene? Francoščina za samouke, Metoda jezikovnega pouka na praktični podlagi, 37 Razlaga. 28.) Oziralni zaimki. a.) qui kateri: 1. sklon qui ki, kateri, -a, -o; -i, -e, -a; 2. „ de qul ali dont čigar, katerega, katere; -ih; 3. „ a qui kateremu, -i; -im; ki mu, ki ji, ki jim; 4. „ que katerega, -o; -e, -a; ki ga, ki jo, ki jih. b.) ce qui kar: 1. sklon (ce) qui (to) kar; 2. „ (ce) dont (to) česar; 3. „ (ce) a quoi (to) čemur, na kar; 4. „ (ce) que (to) kar. c.) lequel kateri: Edn. m. Množ. m. 1. lequel kateri, ki 2. duquel katerega, čigar 3. auquel kateremu 4. lequel katerega, ki ga lesquels kateri, ki desquels katerih auxquels katerim lesquels katere Edn. ž. Množ. ž. 1. laquelle katera, ki 2. de laquelle katere, čigar 3. a laquelie kateri 4. laquelle katero lesquelles katere, ki desquel!es katerih auxquelles katerim lesquelles katere Primeri: Mme Tester qui atteindra demain sa 105e annee (6) ki [katera] bo dosegla. M. Le Chevalier qui a declare (9; i2) ki [kateri] je izjavil. A cause du refoulement de seve qu'il [skrajšano iz que il] provoque(18; 57) ki ga [katerega] izzove [povzroči]. Le cours que j' ai juge le plus favorable (27; 25) ki sem ga [katerega sem] smatral za najugodneišega. Le logement dont elle etait locataire et que son proprietaire demolissait (28; 6) stanovanje, kojega najemnica je bila in ki ga je njegov lastnik podiral. Les vilesses auxquelles on peut atteindre (12; ,2) hitrosti katere [fr. katerim] je mosoče doseči. Sur laquelle j'avais ionde (27; 41) na kattri sem bil osnoval. 44. Une fabrique1 de tapisserie2 est detruite3 par le feu4 a Aubusson5. Aubusson, 13 octobre. — Un violent6 incendie7, dont les causes*' ne sont pas encore9 connues10, a detruit1', dans la nuit12 du 11 au 12 octobre, d'impor-tants!S ateliers14 de fabrication15 des ta-ns16 et tapisseries2 a Aubusson. Les peites1'1 materielles18 sont gran-des, tant19 par la destruction20 des me-tiers21 et des nombreux22 tapis et tapisseries en cours*3 d' execution24 que19 par la perte17 d'une partie26 des do-cuments26, de valeur27 inestimable28, que possedait'-9 cette fortf0 ancienne31 manufacture32. (Le Quotidien, 14. 10. 1926.) 1 (fabrik) 2 (tapisri) ž. 8 (s-detru t) detruire (detruir) 4 (fo) 5 (obiis