JANEZ ŠMITEK 
FUŽINSKO TOVORNIŠTVO (Mitnica v Bači 1536) 
1. Fužine pod Jelovico 
Misel vzbudi misel, beseda da besedo, knjiga pa - ni nujno, da bi izzvala novo 
knjigo - vsaka knjiga nam vzbuja nove misli, ideje in asociacije. Tako se ob knjigi 
prof. Ferda Gestrina »Mitninske knjige 16. in 17. stol. na Slovenskem« (SAZU 1972) 
porajajo misli o gorenjskem fužinskem tovorništvu, ki jih lahko povezujemo z 
znanjem, pridobljenim iz drugih zgodovinskih virov; pri tem se omejimo na pomen 
mitnice v Bači za gorenjsko železarstvo v 16. stoletju. 
V 14. in 15. stoletju so se pod Jelovico razvile fužine, ki so imele skupno 
materialno osnovo v sicer redkih nahajališčih železne rude bobovca in v bogatih 
gozdovih Jelovice za pridobivanje oglja, za pogon mehov in kladiv pa vodno moč 
rečic in potokov. To so bile fužine v Bohinju (Stara Fužina bolj vezana na Pokljuko), 
v Lipniški dolini (Kropa, Kamna Gorica, Kolnica) in v Selški dolini (Železniki). 
Bohinjske in lipniške fužine so stale na ozemlju ortenburškega (radovljiškega), 
železnikarski fužini pa freisinškega (loškega) zemljiškega gospostva, zato nam za 
proučevanje dobro služijo pripadajoči urbarji. Najstarejše je dokumentiran nasta 
nek fužin v Železnikih z akti od leta 1348 naprej, podrobnejše podatke sledimo v 
loških urbarjih za 16. stoletje od 1568 do 1573 in od 1581 do 1588. Lipniške fužine 
so omenjene v dveh radovljiških urbarjih - leta 1498 in 1579, posebej zanje je leta 
1550 potrdil nadvojvoda Ferdinand rudarski red, še pred njim so uporabljali določbe 
ortenburškega rudarskega reda (1381). Bohinjske fužine v radovljiškem urbarju leta 
1498 še niso zajete, čeprav je Stara Fužina takrat že obratovala, fužina v Bistrici 
je pričela delati okoli leta 1540, na Pozabljenem leta 1562. 
Sredina 16. stoletja je prinesla velik razcvet železarstva na Kranjskem, kar je 
dalo pobudo in nakazalo potrebo urejanja družbenih odnosov med fužinami in 
zemljiško gosposko; ustanovljeno je bilo višje rudarsko sodstvo. Tozadevne doku 
mente, ohranjene v vicedomskem arhivu, je izčrpno obdelal že Alfons Mullner v 
knjigi »Geschichte des Eisens...« (Dunaj 1909). 
Fužine pod Jelovico so imele nekaj skupnih značilnosti: obratovale so na načelu 
skupnega lastništva kot fužinske skupnosti, v proizvodnji so bile usmerjene pretežno 
v žebljarstvo, tudi po tipih plavžev se niso medsebojno bistveno razlikovale (peči 
na volka), čeprav za Železnike omenja seznam iz leta 1581, da imajo dva boljša 
plavža. Svoje izdelke - žeblje - so usmerjale po utečenih tovorniških potih največ 
na jadranska tržišča: skozi Ljubljano, Vrhniko, Logatec in Postojno proti Trstu in 
Reki, ali čez loške hribe proti Trstu, Gorici in Vidmu. Na poti čez hribe sta bili 
glavni mitnici na deželni meji med Kranjsko in Goriško v Bači in na Colu. 
Napredek železarske proizvodnje stoletja lahko spremljamo in ocenjujemo po 
teži volka - teži dnevne proizvodnje plavža in fužine. Tehnični zgodovinarji so 
ocenili težo volka iz kroparske Slovenske peči v 14. stoletju na 4 cente (224 kg), 
23 
24 
proti koncu 18. stoletja navajajo poročila težo okoli 16 c, torej bi ob enakomernem 
naraščanju proizvodnje znašala teža volka v 16. stoletju okoli 10 c (560 kg). V spisku 
gorenjskih plavžev iz leta 1581 je ocenjena letna proizvodnja ene fužine na 1000 c, 
to bi pomenilo 100 volkov ali 30 % izkoristka teoretične zmogljivosti. Iz 10 c težkega 
volka je dobil fužinar okoli 6,5 c žebljev (kalo 35%), ali dobre 4 barigle. Barigla 
žebljev je imela standardno težo 1,5 c (84 kg), dve barigli sta bili en tovor. 
V letu 1536, ki ga zajema mitninska knjiga v Bači, je v Bohinju obratovala 
samo Stara Fužina; štiri leta pozneje sta ustanovila Anton Kuhi in Gregor Kokec 
fužino v Bistrici. Leta 1554 sta sodelovala pri preboju tovorniške poti skozi sotesko 
v Štengah fužinarja Franc Kuhi iz Stare Fužine in Štefan Kral iz Bistrice, še vedno 
pa je ostala kot glavna tovorniška pot iz Bohinja tista čez Baško sedlo, ki jo je 
literarno opisal Janez Mencinger v »Moji hoji na Triglav«. Sicer pa se začnejo 
obsežnejši podatki o sestavi in poslovanju bohinjskih fužin šele s pripravami za 
volitve višjega rudarskega sodnika, opisanimi v vicedomskem arhivu. 
Za štiri lipniške fužine (dve v Kropi, po ena v Kamni Gorici in Kolnici) do 
sredine 16. stoletja še ni bilo mogoče zaslediti imen fužinarjev, posamezni podatki 
se prično šele po letu 1550, po izdaji Ferdinandovega rudarskega reda za Kropo, 
Kamno Gorico in Kolnico. Drugi radovljiški urbar (1579) sicer navaja imena 
podložnikov v teh fužinskih naseljih, ne pa poimenski sestav fužinskih skupnosti. 
Iz loških urbarjev po letu 1568 je že razviden imenski sestav skupnosti Zgornje 
in Spodnje fužine v Železnikih, vsaka je združevala (1568) po 8 do 12 fužinarjev. 
Deleži so bili najprej tedenski in poltedenski, pozneje so se delili na fužinske dneve 
tako, da je trajala fužinska vrsta 8 tednov ali dva meseca. Nekatera znana 
fužinarska imena iz urbarjev in iz železarske zgodovine se pojavljajo že v mitninski 
knjigi v Bači leta 1536. 
2. Mitnica v Bači 1536 
Prevod mitninske knjige za Bačo iz leta 1536 je objavil prof. Ferdo Gestrin 
(SAZU 1972) in v vznožnih opombah navedel tudi izvor posameznih tovornikov. V 
knjigi je pisar Tomaž Leveč vpisoval po mesecih in dnevih imena tovornikov, vrsto 
tovora, število tovorov ali glav živine in znesek mitnine. Smer tovorjenja moremo 
sklepati samo iz vrste blaga. Pri analizi podatkov nas zanimajo predvsem žeblji, 
koliko je možno iz njih dopolniti naše znanje o takratnih razmerah v bližnjih 
fužinah, ki so usmerjale svoje izdelke na to tovorniško pot. Po približni oceni so 
dajale sredi 16. stoletja te fužine skupaj letno okoli 9.000c železa, iz tega 5.000c 
žebljev, najmanj 4.000 c v izvoz. Leta 1536 je skozi mitnico v Bači šlo 600 tovorov 
(1800 c) žebljev, torej skoraj polovica proizvedene količine. Naslednje leto (1537) 
so v mitnici na Reki registrirali 865 tovorov žebljev in 570 tovorov železa, ki pa je 
bilo kranjskega, koroškega in štajerskega izvora. 
Po količini in vrednosti blaga je bila mitnica v Bači izvozno pozitivna, dosti 
več blaga je šlo iz dežele kot v deželo. V izvoz so šli žeblji, podkve in narbe, platno 
in vezenine, žito, govedo in konji, drobnica (ovce, koze, kozlički) in lesena roba 
(putrihi), nazaj so tovorili vino, olje in južno sadje. Preseneča ugotovitev, da ni šel 
skozi Bačo tistega leta niti en tovor soli. Dve leti poprej (1534) je deželni knez 
ustanovil solne komore - monopolna skladišča v Trstu, Maranu, Gradiški in na 
Reki, kjer so morali kranjski tovorniki kupovati sol po določeni ceni; 1. nov. 1536 
so bile solne komore sicer ukinjene, trgovina s soljo je bila sproščena, a še vedno 
je potekala le po glavni trgovski poti iz Trsta in Reke. 
25 
Tovorniki (po Valvasorju) 
Po količini prometa oz. dohodku od mitnine vidimo, da je bila mitnica v Bači 
ena od manjših, saj ni dosegla niti 80gld letnega dohodka, od tega 45gld (56%) 
pri žebljih, 6,25 gld (8%) pri vinu in 4,6 gld (6%) pri konjih, torej več kot polovico 
vsega dohodka pri žebljih. To pa je dokaz, da je bilo fužinarjem veliko za to 
tovorniško pot. Mitnina je znašala pri žebljih 4 kr. 2 pf. za tovor, pri vinu 1 kr. 1 pf. 
in za konja 2kr. 2pf. 
Žebelj kot najenostavnejši vezni element ima dva dela - glavo in steblo. Skozi 
tisočletja je le malo spreminjal svojo obliko, zaradi raznovrstnih možnosti uporabe 
je sicer dobil različne izvedbe, ki so jih večinoma kmalu zajeli s tipizacijo in 
standardizacijo. Pri fužinskem tovomištvu je prevladoval sredozemski sortiment, 
označen kot canalli, temi, cesseni, kvaderni, mantovani, settanta in še z drugimi 
italijanskimi imeni. Značilen podatek je bilo število kosov, kar jih je šlo v eno 
bariglo, pri omenjenem sortimentu od 15 tisoč do 2 tisoč kosov. Barigla žebljev je 
bila težka poldrugi cent (84 kg), dve barigli sta bili en tovor, zanj je bila določena 
enotna mitnina. 
Iz dnevnih vpisov v mitninski knjigi lahko ugotovimo, kako so se tovorniki 
združevali v karavane za skupno potovanje, za medsebojno pomoč in zavarovanje 
pred napadi. Tako je šlo skozi Bačo 28. marca 17 tovornikov s 86 tovori žebljev, 
nazaj pa čez štiri dni 20 tovornikov s 84 tovori vina. V jeseni (6. sept.) so štirje 
tovorniki imeli 35 tovorov žebljev. 
Po številu tovorov v posameznih mesecih ne moremo sklepati na sezonsko ali 
kampanjsko proizvodnjo fužin. Fužinarji so kupovali rudo in oglje od rudarjev in 
26 
oglarjev na zalogo, plavci so talili železo fužinarjem po zaporedju fužinskih deležev, 
z večjimi ali manjšimi prekinitvami ob popravilih in naravnih nezgodah (požari, 
povodnji), cajnarji so volke sproti prekovali v čajne, žebljarji v vigenjcih, v Kropi 
podnevi, v Železnikih ponoči, so ob žvenketanju kladiv dan za dnem, noč za nočjo 
služili z napornim delom borne krajcarje. Kmečki tovorniki so urejali svoja 
potovanja z domačimi opravili, fužinarji so počakali, da se je nabrala zadostna 
zaloga izdelkov. 
Leta 1536 je bil povprečni promet žebljev skozi Bačo 50 tovorov mesečno, 
vendar nastopajo tri konice - v januarju, maju, novembru, ko je kar trikratna 
povprečna količina. Zdi se, da jih tudi sneg ni dosti oviral, najmanjši promet je bil 
v poletnih mesecih. Iste konice nastopajo tudi pri povratnih tovorih vina. 
Kot ocvirek na suhih žgancih se prilega 23. dodatni člen radovljiškega urbarja 
(1579), ki rešuje pritožbo fužinarjev, da jim ne bi bilo treba plačevati »taferngelt« 
- zlati goldinar, ker dajejo vino na rovaš tako kot hrano rudarjem, oglarjem in 
»dergleichen Personen, so das Perckh und Hamer...«. Prošnji je bilo ugodeno. 
3. Fužinski tovorniki 
Fužinarji so pošiljali izdelke na tržišče z osebnim tovorjenjem, preko meščanske 
trgovine (založništvo), s kmečkim tovorništvom in z drobno trgovino na sejmih, 
nekaj malega s krošnjarstvom. Podobno so tudi sami žebljarji s prihrankom na 
železu »privancane« žeblje zamenjavali za hrano. Pri obravnavanju fužinskega 
tovorništva nas zanima predvsem neposredno trgovanje fužinarjev, ko so sami 
spremljali in vodili karavane po tovorniških potih s svojimi konji ali z najetimi 
kmečkimi tovorniki, ki jim je bilo tovorjenje in drobno trgovanje dodatni, postranski 
ali celo glavni vir zaslužka. Če so fužinarji poslovali s trgovci in založniki, so jim 
bili dolžni dostavljati žeblje po pogodbi na dogovorjeno mesto, v Kranj ali v 
Ljubljano. 
Iz Bohinja je z imenom v mitninski knjigi registriran samo en tovornik (Michll 
aus der Wahein) z dvema tovoroma žebljev. Mogoče so za Staro Fužino tovorih tudi 
kmečki tovorniki iz Sorice, npr. Mihi Semen; z imenom Mihi nastopajo drugi 
tovorniki z živino in ni mogoče ugotoviti njihovega izvora. 
Iz Krope je pretovoril v tem letu Peter Pahole (Pacholle) skozi Bačo 68 tovorov 
žebljev, in sicer v februarju, maju, septembru in novembru; vsakikrat se je vračal 
čez štiri dni s tovori vina. Priimka Pahole ne dobimo v radovljiških urbarjih ne 40 
let prej ne 40 let pozneje. Zdi se, da je bil nekak tovorniški podjetnik, saj je zbral 
za vsako potovanje po 18 konj in nekaj gonjačev. Skupna teža tovorov (204 c) nekako 
odgovarja dobri tretjini proizvodnje ene fužine, torej je tovoril za več fužinarjev 
skupaj. Ob povratku v začetku marca mu je pomagal tovoriti vino Marko iz 
Podbrezij (Markov sin Urban je imel leta 1579 hubo v Zg. Podbrezjah). Po trajanju 
potovanja lahko sklepamo, da je prišel tovornik v štirih dnevih od Bače do Gorice 
ali do Vidma in nazaj. 
Za druge lipniške fužine lahko iščemo tovornike med znanimi priimki iz bližnjih 
vasi. Jakob in Urban Krt iz Besnice imata vpisanih 26 tovorov žebljev, Gregor 
Medved 18 tovorov. Medvedi so bili takrat v Kolnici, Otočah, Ljubnem, v Hrašah 
in v Železnikih. Samo enkrat se pojavi v mitninski knjigi z dvema tovoroma žebljev 
Jurij (Kuplenik?) iz Mošenj. Iz Radovljice sta bila trgovca z železnino Luka Močnik 
(3 tovori) in Boštjan Kuplenik (21 tovorov). Šele v naslednjih dveh stoletjih so se 
27 
Peter Žmitek. Roparski napad na tovornika pri Sveti Soboti 
nekateri fužinski sinovi iz Krope in Kamne Gorice posvetili trgovanju z železnino: 
(npr. Toman, Bodlaj, Grošelj, Globočnik, Pesjak). 
Za Železnike je značilno, da so fužinarji sami spremljali svoje tovore; sicer je 
med mitninsko knjigo Bače (1536) in loškim urbarjem (1568) doba 22 let, vendar 
lahko služita za medsebojno primerjavo podatkov. Kot tovorniki nastopajo fužinarji 
Junauer, Gompa, Brecelj, Rotenman, Šuster, Semen in Tavčar. Najmočneji je bil 
Felicijan Gompa, ki je imel pri Zg. in Sp. fužini 4 in pol deležev in je pretovoril 
skozi Bačo 44 tovorov (132 c). Jernej Junauer je imel pri Sp. fužini samo pol tedna, 
pa je pretovoril 47 tovorov (141 c), torej tudi drugim. Andrej Brecelj je imel dva 
tedna Sp. fužine, Jurij in Peter Brecelj imata vpisanih 56 tovorov. Blaž Semen je 
bil fužinar s poldrugim deležem Sp. fužine, Pankrac Semen je bil leta 1569 rudarski 
sodnik v Železnikih, Martin in Miha Semen sta pretovorila 7 tovorov. Peter Tavčar 
je imel fužinski delež pri Sp. fužini, v Bači ima vpisane samo tri tovore. Anže Šuster 
je iz enega fužinskega deleža iztovoril 7 tovorov žebljev, pri Zg. fužini so imeli 
delež tudi Matija Šuster in sestre. 
Nekatera znana fužinarska imena se pojavijo v tovorništvu šele pozneje: Marko 
Plavc je imel leta 1573 en delež v Zgornjih Železnikih, Janez Peter Plavc je leta 
1687 zaprosil za oprostitev mitnine do Trsta za 600 tovorov z utemeljitvijo, da 
njegov rod dela v železarstvu že dvesto let. Boštjan in Lenart Boncelj iz Dolenje 
vasi sta tovorila skozi Bačo 7 tovorov, kot fužinarji nastopijo Bonclji šele v 19. 
stoletju (1844). 
28 
Razen registriranih fužinarjev so bili verjetno iz Železnikov še tovorniki z 
naslednjimi količinami: Krištof Goršan ( Goltzain) 12, Tone Roje (Roitz) 7, N. Ratz 
13, Klemen Knez 5 tovorov. Katerim fužinam so tovorili žeblje kmečki tovorniki 
iz Selške in Poljanske doline, lahko samo ugibamo, mogoče so hodili po tovore tudi 
v Lipniško dolino. Najbolj sta bila zaposlena Jurij in Merth Frelih iz Sorice (42), 
Jurij Fajfar (6), Simon Magušar (4), Kristan (3) in Andrej Šmid (2) tovora. Iskanje 
izvora kmečkih tovornikov nas vodi v Dolenjo vas (Primož Srakar), Ledine (Jorgel 
in Siman), Delnice (Marjan), Javorje (Buh) in Stirpnik (Kočevar). 
Jakob Hainricher je imel deleže pri fužinah^v Hotavljah in Hobovšah; leta 1536 
je tovoril dva tovora žebljev skozi Bačo, naslednje leto pa 45 tovorov na Reko. Leta 
1544 je plačal v Ljubljani naklado za 80 centov žebljev, torej je že posloval kot 
trgovec. 
4. Mitnica na Reki 1537 
Pogled na fužinsko tovorništvo, ki ga nudi mitninska knjiga za Bačo v letu 
1536, nam dopolnjuje štiridesetninska knjiga na Reki za naslednje leto. Tam je bila 
mitnina določena kot 1/40 (2,5 %) vrednosti blaga. Tega leta je bilo na Reki vpisanih 
875 tovorov žebljev in 585 tovorov železa, skupaj 1460 tovorov ali nekako dvainpol-
kratna količina prometa skozi Bačo. Glavna razlika med obema je v poreklu 
tovornikov: skozi Bačo so tovorili samo kmečki tovorniki in fužinarji izpod Jelovice, 
na Reko največ laški in kranjski trgovci z železnino, vmes tudi nekaj imen, ki smo 
jih srečali že v Bači: Blaž Rotenman (91 tovorov žebljev), Jakob Hainricher (45), 
Boštjan Kuplenik (41), Lamprecht Khursner (33), Luka Močnik (27) in Peter Brecelj 
(8 tovorov). 
Redno so se udeleževali na Reki sejmov o sv. Juriju, sv. Marjeti in sv. Mihaelu; 
ker so v knjigi vpisani skupaj, so verjetno tudi skupaj potovali. Njihov delež (245 
tovorov) predstavlja dobro tretjino prometa žebljev skozi Reko. Iz Železnikov sta 
tovorila fužinarja Peter Brecelj in Blaž Rotenman, radovljiška trgovca Khursner in 
Kuplenik pač za Upniške fužine, Jakob Hainricher za fužine v Hotavljah in 
Hobovšah, iz Ljubljane trgovca Luka Močnik in Tomaž Vari. 
5. Ukinitev in obnova mitnice v Bači 
Glede tovorniških poti so se ljubljanski meščani zavzemali za to, da bi šlo čim 
več blaga skozi mesto. Tako so dosegli, da je deželna vlada kmalu po letu 1536 
prepovedala tovorjenje po stranskih potih. Že leta 1539 so zaprosili fužinarji Krope, 
Kamne Gorice, Kolnic in Bohinja dunajsko dvorno komoro, da ostane za njihovo 
železo odprta tovorniška pot skozi Bačo (Mul. 257). 
V zadevo so posegli tudi Tržičani, za katere sta se zavzela njihova zemljiška 
gospoda Jakob Lamberg z Gutenberga in Gašper Paradajzer z Neuhausa. Paradaj-
zerji so bili namreč lastniki fužine v Mostah, Lovrenc Paradajzer je plačal leta 1498 
v radovljiški urbar 10 funtov činža. Obsežno korespondenco povzemamo po 
Mullnerju (str. 488...): 
29. 10. 1544: Jakob Lamberg pl. Stein, graščak na Kamnu in lastnik Gutenberga, in Gašper 
Paradajzer, tržiški graščak, pišeta cesarju: »Ker je pot za železo skozi Trbiž, Bačo in Črni vrh 
zaprta, moramo vse železo tovoriti skozi Ljubljano pri isti mitnini in nakladah. Koroško železo 
predelujemo v žeblje in druge izdelke. Cesta skozi Ljubljano je najmanj za štiri dni daljša, 
29 
stroški so večji...« (Pri tem daje Mullner zmotno pojasnilo, da je Črni vrh prelaz med Bohinjem 
in Goriško, v resnici gre za Črni vrh nad Idrijo - op. a.). 
25. 12. 1544: Vicedom Wilhelm pl. Praunsberg daje svojo izjavo k zgornjemu pismu, da je 
pot skozi Ljubljano še bolj odročna za Radovljico, Bohinj in Kropo, ki tudi želijo obnovo poti 
skozi Bačo in čez Črni vrh, da pa je čez hribe večja možnost tihotapstva; vendar naj se jim 
dovoli tovoriti manjše količine - dva, tri do štiri tovore. 
1545: Lamberg in Paradajzer zavračata očitke, da čez visoke hribe ni nobenih stranskih 
poti za tihotapljenje, da jim pa lahko tudi predpišejo vodno mitnino kot pri Ljubljani, da 
tehtnica na mitnici ni potrebna, ker plačujejo mitnino od tovora... 
8. 7. 1545: Spodnjeavstrijska komora odgovarja, da nima moči za izdajo dovoljenja brez 
cesarjevega povelja. Lamberg in Paradajzer sta se obrnila ponovno na cesarja. 
21. 10. 1545: Od cesarja odklonilen odgovor - ostaja pri vicedomovi odločitvi. 
Akcijo so spet povzeli Kroparji, ki pa so bili v sporu z radovljiškim graščakom 
Volbenkom Dietrichsteinom. Zaradi kršenja starih pravic so se pritožili in zaprosili 
komoro za nov rudarski red. V 7. točki prošnje se pritožujejo, da so že njihovi 
predniki od obstoja fužin tovorih železo in žeblje, hrano in pijačo skozi Bačo, da 
pa jim je že štiri leta ta pot prepovedana, da morajo sedaj čez Črni vrh, kar pa je 
za dva dni dalj. 
Že naslednje leto (okt. 1548) je bila tovorniška pot čez Bačo spet odprta. Leta 
1550 vsebuje Ferdinandov rudarski red za Kropo, Kamno Gorico in Kolnico 15. 
člen: »Po poizvedbah in poročilih se do nadaljnjega dovoljuje pot na Bačo, da bodo 
fužinarji in drugi mogli voziti in nositi svoje železo, žeblje, vino in drugo blago tja 
in nazaj, v Gorico, Videm in v druge običajne kraje, toda tako, da bodo plačali vse 
naklade, mitnine in carine, kakor na ljubljanski cesti, ki so se je do sedaj posluževali; 
izdano je povelje, da posebni komisar odpre to pot.« (Gašperšič: Kronika 1960). 
Iz teh podatkov je razvidno, da so fužine izpod Jelovice tovorile svoje izdelke 
največ čez Bačo proti Gorici, Devinu in Vidmu ali čez Col proti Trstu in Reki. Ta 
druga smer se odcepi pri Zalem Logu in poteka najprej tako, kot je vodila v 
osvobodilni vojni »partizanska magistrala« med Gorenjsko in Primorsko: skozi 
Farji Potok in Davčo, čez Slugov prelaz mimo Blegoša, skozi Novake in Cerkno do 
Želina, nato pa skozi Idrijo na Črni vrh in Col, kjer je bila mitnica. Od Cola se 
spusti pot v Vipavsko dolino, čez Kras proti Sežani in Trstu ali proti Reki. 
Omenjeni tovorniški poti na Bačo in Col sta ostali v uporabi do sredine 19. 
stoletja, ko so odprli južno železnico od Ljubljane do Trsta (1857) in gorenjsko 
železnico Ljubljana - Trbiž (1870). To pa so bila tudi zadnja desetletja železarstva 
pod Jelovico. 
Iz časov fužinskega tovorništva so ostale v Kropi v ljudskem izročilu grozne 
zgodbe o roparskih napadih na tovornike, hudomušna povest o enem od zadnjih 
tovornikov, Putovem Blažetu (Blaž Ažman, 1815-1900), ki je na mitnici pojedel vse 
rozine in pomaranče, da mu ni bilo treba plačati mitnine, na tovorniški poti nad 
Kropo je ostal prelaz Barigla, navček pri Kapelici (postavljen 1752) pa še vedno 
pozvanja Kroparjem ob odhodu na zadnjo rajžo. 
Viri 
F. Gestrin: Mitninske knjige 16. in 17. stoletja na Slovenskem, SAZU Ljubljana, 1972. 
I. Mohorič: Gorenjsko železarstvo, 1. del, Ljubljana 1969. 
J. Gašperšič: Vigenjc, Ljubljana 1956. 
J. Gašperšič: Ferdinandejski rudarski red za fužine pod Jelovico, Kronika 8/3, 1960. 
A. Mullner: Geschichte des Eisens in Krain, Gorz und Istrien von Urzeit bis zum Anfange 
des XIX. Jahrhunderts, Wien 1909. 
Radovljiška urbarja 1498 in 1579. 
30 
DAS EISENHUTTEN-FRACHTWESEN (DAS MAUTHAUS IN BACA 1536) 
Zusammenfassung 
Ara Ende des Mittelalters und am Beginn der Neuzeit erweiterte sich mit dem Aufschwung 
der Eisenindustrie der Handel mit Eisen und Eisenerzeugnissen. Die steirischen, karntnerischen 
imd krainischen Eisenhiitten frachteten ihre Erzeugnisse iiberwiegend auf mediterrane Markte, 
durch das Kanal- und das Sočatal nach Venetien, durch Ljubljana nach Triest und Rijeka; um 
die Kosten der Maut, Ladungen und die allgemeinen Transportkosten zu verringem, suchten 
sie sich auch kiirzere Wege iiber das Bergland von Škofja Loka. Die Eisenhiitten um die Jelovica 
- aus Bohinj, aus dem Lipnica- und dem Selcatal - transportierten schon seit dem Beginn ihres 
Bestehens die Nagel zum Adriatischen Meer durch das Mauthaus in Bača und jenes auf dem 
Col. Fiir das Mauthaus in Bača ist das Mautbuch aus dem Jahr 1536 erhalten geblieben; die 
tfbersetzung und Deutung hat Dr. Ferdo Gestrin veroffentlicht (SAZU 1974). Unser Artikel 
faBt die Angaben iiber die Nagelfrachten zusammen, analvsiert die Bedeutung dieses Frachtwe-
ges in Hiriblick auf den Umfang der Eisenhiittenproduktion und forscht nach der Herkunft der 
Saumer. Bald nach dem Jahr 1536 verbot die Landesregierung das Befordern von Frachten 
iiber das Bergland von Loka und schloB das Mauthaus in Bača. Fiir die Erneuerung dieses 
Frachtweges erhoben sich aufier den vorenvahnten Eisenhiitten auch die Triester Schmiede. 
Ausziige aus Archivquellen fiihrt A. Miillner im Buch »Geschichte des Eisens« an. Das Mauthaus 
wurde im Jahr 1548 abermals eroffnet und mit Ferdinands Bergbauordnung fiir Kropa, Kamna 
Gorica und Kolnica im Jahr 1550 bestatigt. 
31