85
Znanstvene stvari.
Društvo slovenskih pisateljev.
Pod naslovom „Casu primeren predlog" v „Zori" naš nevtrudljivi gosp. Davorin Trstenjak priobčuje sledeči prevdarka vredni nasvet:
„Naše literarne moči so tako razkosane, kakor dežele, v kterih naš rod prebiva. Nikjer pravega središča, tudi nismo še doslej imeli nobenega pravega literarnega organa, v kterem bi se zedinjevale vse dušne moči. „Zora" bi rada bila takošen organ, ne vemo, je li bode našla potrebnega zaupanja. Njen program je obširen, zato lahko v njej razglasujejo pisatelji vsake znanstvene stroke svoje spise. A to ni še zadosti. Treba
i*e bližnjega spoznanja, izmen idej, točnega načrta, po :terem mislimo delati na različnem znanstvenem polji, in to se dd doseči samo po združevanji. Ne samo v materijalnih zadevah,  nego tudi v dušnih je asocijacija
t sedanjem veku mogočen faktor. Ni davno Jše, kar se je v Gradci ustanovilo „društvo pisateljev"; Cehi imajo že več let takošno društvo, ki mu je ime „Svatibor". Ono ne povspesuje samo literarne delavnosti, nego tudi materijalno podpira ubožnejše pisatelje. Dunajska „Con-cordia" šteje med svojimi udi najodličniše može, državnike in velike trgovce, umetnike in spisovatelje.
Dvadeset let sem, kar je duhu človeškemu odprta svobodneja pot, in literarnih proizvodov nima več cenzura v okovih, smo mi Slovenci glede literarne delavnosti malo storili. Dasiravno smo mali rod, ali božja previdnost nam je dala obilo duševnih moči. Jeli so Atenjani dosti več duš šteli, nego Slovenci, in glejte, kaj so storili!
Jaz toraj predlagam, da se meseca avgusta ali septembra vsi slovenski pisatelji*) zbero v prijazne pogovore , kako bi se dalo društvo slovenskih pisateljev ustanoviti, in kako pomagalni fond oživotvoriti.
Poznam obilo prijateljev slovenskega slovstva, ki sicer sami niso pisatelji, ali radi bodo društvo podpirali materijalno.   Ti bi bili pomagalni soudi.
Kdor je za oživotvorenje takošnega društva, naj svoj pristop pismeno do 30. maja niže podpisanemu naznani, in zraven* še sedem provizoričnih odbornikov imenuje. Ti bi si izvolili začasnega starosto, in izdelali pravila za prvi občni zbor, ki bi naj bil v mesecih avgusta ali septembra. Tudi naj se v pismu ime mesta pristavi, v kterem naj se prvi občni zbor snide. Pozneje bi za dušno vzbujanje in vzbujanje narodne zavesti sploh dobro bilo, da bi se občni zbor vsako leto v kterem drugem mestu slovenskih dežel zbiral. Tako delajo nemška društva filologov, naravoslovcev itd., in videli smo z lastnimi očmi, koliko vpliva imajo takošna shajanja učenjakov, ne samo na mesto, nego tudi na vso deželo. Pri teh zborih bi se brali najbolji spisi, ki bi pozneje se v organu društva objavljali. Bilo bi to shajanje tudi rekreakcija za vsakega pisatelja samega, in povabljenemu občinstvu bi se pripravil dušni vžitek v svojih posledicah nepopisljiv. Narod po svojih dušnih voditeljih zastopan, bi še obveljal bolje, nego po političnih „ taborih", literarne moči bi se spoznavale, delo lože razdeljevalo, in v kratkem bi mlada nježna cepika dorastla v močno plodonosno drevo.
Naj se ta moja tukaj sprožena misel, ki izvira iz najboljega skoz in skoz nesebičnega namena, vsestranski prevdari. Ker učenjakov uprava je: „republika", ni se bati avtokracije, absolutizma, manje pa še bi koristila našemu početju dušna aristokracija. Prosim toraj vse slovenske pisatelje, naj mi do gori odločene dobe naznanijo svoja mnenja; upam, ker je moja ideja praktična, da ne bodem nove bridke izkušnje v življenji doživel, ktera bi me sicer ne bi odvračevala do smrti posvečevati svojih dušnih moči slovenskemu slovstvu, vendar bi me utegnila s pravičnimi dvombami napolniti zaradi bolje naše prihodnosti".
Na Ponikli (Ponigl, Sudbahnstation) 25. februarija 1872. leta.
86
*) Tudi domači umetniki slikarji, podobarji, godbeni skladatelji naj bi stopili v to kolo.                                        Pis.