Mladen Dolar
STRUKTURA
FAŠISTIČNEGA GOSPOSTVA
Rado Riha
FILOZOFIJA V ZNANOSTI
Zbornik
GOSPOSTVO, VZGOJA,
ANALIZA
Slavoj Žižek
FILOZOFIJA SKOZI
PSIHOANALIZO
Sigmund Freud
DVE ANALIZI
Zbornik
HITCHCOCK
Rado Riha, Slavoj Žižek
PROBLEMI TEORIJE
FETIŠIZMA
Jacques Lacan
SEMINAR XX - ŠE
Mladen Dolar, Slavoj Žižek
HEGEL IN OBJEKT
Emesto Laciau, Chantal Mouffe
HEGEMONIJA IN
SOCIALISTIČNA STRATEGIJA
Zdenko Vrdlovec
LEPOTA PREVARE
G. W. F. Hegel
ABSOLUTNA RELIGIJA
Jacques Lacan
SEMINAR VII -
ETIKA PSIHOANALIZE
Jelica Šumić-Riha
REALNO V PERFORMATIVU
Zbornik
ŽELJA IN KRIVDA
Jacques Lacan
HAMLET
SPISI
Jacques Lacan
SPISI
LJUBLJANA 1994
RAZPRAVE 4/1993
PROBLEMI 8/1993
Zbirka ANALECTA
Ureja uredniški odbor.
Glavni urednik Miran Božovič.
Odgovorni urednik Alenka Zupančič.
Funkcijo sveta revije opravlja Izvršni odbor izdajatelja.
Izdajatelj Društvo za teoretsko psihoanalizo, Vošnjakova 8, 61000
Ljubljana.
Oblikovanje VSSD.
Priprava za tisk Neje Valič.
Tisk Cicero.
Naklada 1050 izvodov.
Letna naročnina 5250 SIT.
Žiro račun 50104-678-83669, z oznako "za Probleme".
Cena te številke 2000 SIT.
Revijo denarno podpira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
Po sklepu Ministrstva št. 415-394/92 MB z dne 8.maja 1992 šteje revija
med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov.
Izdajo Lacanovih Spisovs posebno finančno dotacijo podprla Študentska
organizacije Univerze v Ljubljani.
Naslov izvirnika: Jacques Lacan, Écrits. Copyright: Éditions du Seuil, Paris
1966.
Slovenski izbor je odobril Jacques-Alain Miller.
Prevedli: Tomaž Erzar (IV, V), Suzana Koncut (VI), Stojan Pelko (I, VIII,
IX), Matjaž Potrč (III), Marjan Šimenc (VII), Meta Štular (II), Blaž
Vodopivec (X).
Izbor tekstov: Miran Božovič in Slavoj Žižek.
KAZALO:
I.	Seminar o "Ukradenem pismu"....................................................7
II.	Zrcalni stadij kot oblikovalec funkcije jaza................................37
III.	Logični čas in vnaprejšnje zatrjevanje gotovosti........................45
IV.	Funkcija in polje govora in govorice v psihoanalizi...................61
V.	Instanca črke v nezavednem ali um po Freudu.........................141
VI.	Vodenje zdravljenja in principi njegove moči..........................177
Vn. Pomen falosa.............................................................................233
VIII.	Kant s Sadom...........................................................................243
IX.	Subverzija subjekta in dialektika želje v
freudovskem nezavednem........................................................271
X.	Znanost in resnica.....................................................................305
III
SEMINAR O "UKRADENEM PISMU"
Und wenn es uns glückt,
Und wenn es sich schickt.
So sind es Gedanken.
Naše raziskovanje nas je privedlo do točke, na kateri je mogoče prepoznati,
da se avtomatizem ponavljanja (Wiederholungszwang) uveljavi skozi tisto,
kar smo imenovali insistenca označevalne verige. Sam ta pojem smo izpe-
ljali kot korelativen eks-sistenci (to je: ekscentričnemu kraju), kamor
moramo umestiti subjekt nezavednega, če naj se zares lotimo Freudovega
odkritja. Kot je znano, lahko prav skozi izkustvo, ki ga je vzpostavila psi-
hoanaliza, pojmimo, preko katerih krivulj imaginarnega se vse tja do naj-
bolj intimne razsežnosti izraža ujetje človeškega organizma v simbolno.
Naj bo poduk pričujočega seminarja predvsem v opozorilu, da te
imaginarne posledice še zdaleč ne predstavljajo bistva našega izkustva,
temveč razkrivajo le njegovo nekonsistentnost, če jih ne spravimo v raz-
merje v simbolno verigo, ki jih veže in usmerja.
Seveda vemo za pomembnost imaginarnih vtiskov (Prägung) v teh
parcializacijah simbolne alternative, ki označevalni verigi dajejo njen
videz. Trdimo pa, da je prav specifičen zakon te verige tisti, ki ureja psiho-
analitične učinke, določujoče za subjekt, najsi gre za izključitev
(Verwerfung), potlačitev (Verdrängung) ali celo samo zanikanje
(Verneinung) - z ustreznim poudarkom, da ti učinki tako zvesto sledijo
premeščanju (Enstellung) označevalca, da imaginarni dejavniki vsej svoji
inertnosti navkljub v vsem tem tvorijo zgolj sence in odbleske.
Pa vendar bi bil ta poudarek zaman, če bi v naših očeh služil zgolj
abstrahiranju obče forme tistih fenomenov, katerih partikularnost v našem
izkustvu ostaja za vas bistvena in katerih izvorno sestavo je mogoče le
umetno razbiti.
Prav zato vam nameravamo resnico, ki izhaja iz nekega momenta
freudovske misli, ki jo proučujemo - da je namreč simbolni red konstitu-
7
SEMINAR O "UKRADENEM PISMU"
tiven za subjekt-, danes ilustrirati tako, da vam v neki zgodbi razkrijemo
odločilno določilo, ki ga subjekt prejme od potovanja nekega označevalca.
Naj vas opozorimo, da prav ta resnica omogoča sam obstoj fikcije.
Zaradi tega je za njeno osvetlitev pripovedka enako primerna kot sleherna
druga zgodba - ob hkratnem tveganju, da ob tem preizkusimo še njeno
lastno koherentnost. Ob tem zadržku pa je njena prednost v tem, da sim-
bolno nujnost ponazori tako zelo jasno, da se nam lahko celo zazdi, dajo
ureja arbitrarno.
Zato smo brez obotavljanja naš primer poiskali v zgodbi, v kateri se
obenem pojavlja tudi dialektika igre par-nepar, ki smo jo nedavno tega
enkrat že izkoristili. Brez dvoma ni naključje, da ponuja ta zgodba primer-
no nadaljevanje raziskovalnega kurza, ki si je z njo nekoč že pomagal.
Seveda veste, da gre za povest, ki jo je Baudelaire prevedel pod
naslovom La lettre volée. Od samega začetka je v njej mogoče neko dramo
razločiti od naracije, ki jo tvori, in od pogojev te naracije.
Sicer pa kaj kmalu uvidimo vso nujnost teh sestavin, kot tudi to, da se
nikakor niso mogle izmuzniti tistemu, ki jih je sestavil.
Naracija dejansko podvaja dramo z nekim komentarjem, brez katerega
sploh ne bi bila možna uprizoritev (mise-en-scène). Lahko celo rečemo, da
dogajanja iz dvorane, strogo vzeto, sploh ne bi videli - pri čemer bi bil dia-
log izrazno in zaradi samih potreb drame izpraznjen slehernega pomena, ki
bi ga lahko imel za občinstvo; drugače povedano, ničesar od drame ne bi
bilo mogoče ne slikovno ne zvočno posneti brez somračne razsvetljave, če
ji lahko tako rečemo, s katero naracija v slehernem prizoru osvetli gledišče,
ki ga ob njegovem preigravanju ima eden od akterjev.
Taki sceni sta dve in prvo moramo kar takoj poimenovati prvotna scena
(la scène primitive), kar nikakor ni znamenje nepazljivosti, saj lahko drugo
razumemo kot njeno ponovitev - in to prav v pomenu, ki je danes na
dnevnem redu.
Rečeno nam je torej, da se prvotna scena odvija v kraljevskem budoar-
ju, zaradi česar upravičeno domnevamo, da je oseba najvišjega ranga,
imenovana tudi oseba na visokem položaju, ki je v trenutku prejema pisma
tam sama, kar sama Kraljica. Ta vtis še potrjuje zadrega, v katero jo spravi
vstop druge osebe na visokem položaju, o kateri nam je pričujoča pripoved
že dala vedeti, da bi njegova morebitna vednost o omenjenem pismu
ogrozila nič manj kot denimo čast in varnost. Se zadnji dvomi, da gre res
8
SEMINAR O "UKRADENEM PISMU"
za Kralja, pa se bliskovito razblinejo v prizoru, ki ga zasnuje vstop ministra
D... V tem trenutku Kraljici ne preostane drugega, kot da zaigra na Kralje-
vo nepozornost in pusti pismo na mizi, "obrnjeno, z naslovom navzdol".
To pa se seveda ne izmakne risjemu očesu ministra, ki ne spregleda le
Kraljičine zbeganosti, temveč obenem že tudi zavoha njeno skrivnost. Od
tod dalje teče vse kot v urnem mehanizmu. Po tem, ko po svojem običaju
na hitro preleti tekoče zadeve, potegne minister iz žepa pismo, na videz
podobno onemu, ki ga ima na vidiku. Pretvarja se, da ga bere, nato pa ga
odloži poleg prvega. Še nekaj besed v zabavo kraljevske družbe, nato pa se
brez obotavljanja polasti zagatnega pisma in jo pobriše, ne da bi Kraljica -
ki ves čas spremlja njegovo zvijačo - lahko kakorkoli intervenirala, saj bi s
tem pritegnila pozornost kraljevskega soproga, ki je z ramo ob rami ob
njej.
Vse skupaj bi se torej za hipotetičnega gledalca operacije, v kateri ni
nihče niti trenil, lahko odvilo povsem neopazno, pa vendar je njen quotient
ta, da je minister izmaknil Kraljici njeno pismo in - kar je še veliko
važnejši izid od prvega - da Kraljica ve, da ga ima sedaj on, seveda ne po
naključju.
Še nek preostanek je, ki ga ne more zanemariti noben analitik, izurjen,
da pazi na vse pomenljivo, ne da bi vselej zares vedel, kaj s tem tudi
početi: tisto pismo namreč, ki ga je v zameno pustil minister in ki ga
Kraljičina roka lahko zdaj zmečka v kepo (rouler en boule: "pobesneli").
Drugi prizor: v ministrovem uradu. Iz pripovedovanja policijskega
prefekta Dupina (katerega genialnost pri reševanju ugank nam Poe tokrat
predstavi že drugič) zvemo, da policija "že osemnajst mesecev brska po
poslopju in okolici - vsakokrat, ko ji ministrova nočna odsotnost, ta pa je
zanj nekaj vsakdanjega, to dovoljuje. Vse zaman - četudi je na osnovi
položaja edino smiselno sklepanje, da hrani minister pismo pri sebi.
Dupin se najavi pri ministru. Ta ga sprejme z igrano nonšalanco, med
pogovorom pa hlini romantično dolgočasje. Dupin se temu hlinjenju ne
pusti zapeljati, temveč z očmi, skrbno zavarovanimi z zelenimi naočniki,
šviga po premisah. Ko njegov pogled zadene ob močno obrabljen list, na
videz založen v enem od predalčkov neuglednega kartonskega nosilca za
vizitke, prav v oči bijoče visečega na obodu kamina, tedaj Dupin že ve, da
ima opraviti s tistim, kar išče. Njegovo prepričanje celo še potrdijo po-
9
SEMINAR O "UKRADENEM PISMU"
drobnosti, za katere se zdi, da sicer nasprotujejo njegovemu opisu ukrade-
nega pisma - z izjemo formata, ki povsem ustreza.
Preostane mu le še, da se umakne in spotoma "pozabi" na mizi svojo
tobačnico, da bi se lahko naslednji dan vrnil ponjo - tokrat oborožen s
ponaredkom, ki posnema sedanji videz pisma. V pravem trenutku izzvan
incident na ulici pritegne ministra k oknu, Dupin pa to izrabi in se sam
polasti pisma, ki ga nadomesti z njegovim dozdevkom. Le še videz
običajnega slovesa mora ohraniti pred ministrom.
Tudi tu se vse zgodi, če že ne neslišno, pa vsaj brez velikega pompa.
Kvocient operacije je naslednji: minister nima več pisma, le da sam ne ve
ničesar o tem; še zdaleč ne posumi, da bi ga Dupin lahko odnesel. Sicer pa
tudi tisto, kar mu je ostalo v rokah, še zdaleč ni nepomenljivo za nadalje-
vanje. Še se bomo vrnili k temu, kar je vodilo Dupina, da je pustil
sporočilo v svojem ponarejenem pismu. Karkoli že to je, minister bo, ko ga
bo hotel uporabiti, v pismu lahko prebral besede, v katerih bo lahko pre-
poznal Dupinovo roko:
...Un dessein si funeste
S'il n'est digne d'Atrée, est digne de Thyeste.
za katere nam Dupin namigne, da prihajajo iz Crébillonovega Дггеја.
Je mar sploh treba poudarjati, da sta si ti dve dogajanji podobni? Da,
kajti podobnost, na katero merimo, ni posledica preproste zbirke potez,
izbranih zgolj zato, da bi izbrisale njuno razliko. Prav tako tudi ne zadošča
obdržati te poteze podobnosti na račun drugih, da bi tako prišli do neke
poljubne resnice. Kar hočemo poudariti, je intersubjektivnost, ki obe
dogajanji motivira, in so trije termini, s katerimi ju strukturira.
Prednost le-teh je treba presojati glede na njihovo ustrezanje trem logi-
čnim časom, skozi katere se odločitev prehiteva, kot tudi trem krajem, ki
jih le-ta pripiše subjektom, med katerimi izbira.
Ta odločitev je sklenjena v trenutku nekega pogleda.' Kajti manevri, ki
sledijo in skozi katere se ta kradoma vleče, temu pogledu ničesar več ne
dodajajo - kakor tudi njegova priložnostna odgoditev v drugem prizoru z
ničimer ne ruši enotnosti tega trenutka.
Nujno referenco v zvezi s tern gre iskati v našem spisu o "Logičnem času in
vnavprejšnjem zatijevanju gotovosti". Glej tretje poglavje te knjige.
10
SEMINAR O "UKRADENEM PISMU"
Ta pogled predpostavlja dva druga, ki ju sam zaobseže v nekem vidiku
vrzeli, nastale v njuni varljivi komplementarnosti, da bi tako anticipiral
krajo, ki jo to razkritje ponuja. Trije časi torej, ki uravnavajo tri poglede, ki
pa jih spet nosijo trije subjekti - vsakič utelešeni v drugih osebah.
Prvi je pogled, ki ne vidi ničesar: to je kralj, in to je policija.
Drugi je pogled, ki vidi, da prvi ne vidi ničesar, in se obenem vara
glede skritosti tistega, kar sam skriva: Kraljica in potem minister.
Tretji pa na osnovi prvih dveh vidi, da ponujata tisto, kar bi moralo
ostati skrito, razkritju onega, ki se ga hoče polastiti: to je minister in
končno Dupin.
Da bi v vsej njegovi enotnosti zmogli pojmiti tako opisan intersub-
jektivni kompleks, mu rade volje poiščemo pokroviteljstvo v tisti tehniki,
ki jo legendarno pripisujejo noju (autruche), kadar se hoče obvarovati pred
nevarnostjo; ta tehnika navsezadnje zasluži, dajo označimo za politično, le
da je tokrat razporejena med tri partnerje, od katerih je drugi prepričan, da
se je odel z nevidnostjo že zgolj zato, ker ima prvi glavo zarito v pesek,
četudi s tem tretjemu omogoči, da mu mirno oskubi rit: zadostuje že, da
njeno pregovorno oznako obogatimo z eno samo črko, pa bomo iz nje
naredili la politique de l'autruiche^ in ji tako za vselej določili njen novi
pomen.
Ko smo tako enkrat podali intersubjektivni modul ponavljajočega se
dogajanja, nam preostane le še, da v njem prepoznamo avtomatizem
ponavljanja v pomenu, ki nas zanima v Freudovem besedilu.
Pluralnost subjektov seveda ne more biti več očitek za vse tiste, ki so se
že zdavnaj navadili na perspektive, povzete v naši formuli: nezavedno, to je
diskurz Drugega. Prav tako ne bomo posebej opozarjali na pomen pojma
vmešavanja subjektov /l'immixtion des sujets/, ki smo ga nedavno vpeljali
ob ponovni analizi sanj o Irmini injekciji.
Kar nas danes zanima, je način izmenjavanja subjektov skozi
premeščanje v toku intersubjektivnega ponavljanja.
Videli bomo, daje njihovo premeščanje določeno s krajem, ki ga bo v
njihovem triu zasedal čisti označevalec, kakršno je ukradeno pismo. Prav
tod se nahaja tisto, kar se bo za nas potrdilo kot avtomatizem ponavljanja.
^ /Lacanov nelogizeni autrui = "bližnji, drugi"./
13
SEMINAR O "UKRADENEM PISMU"
Prcdno se odpravimo v to smer, pa vendarle ne bo odveč še eno
vprašanje: ali morda domet pripovedke kot tudi interes, ki ji ga posvečamo
- kolikor ta dva namreč sovpadata -, vendarle ne ležita kod drugod?
Mar imamo dejstvo, da nam je zgodba pripovedovana v obliki poli-
cijske enigme, lahko zgolj za navadno racionalizacijo, kakor temu pravi
naša okorna govorica?
V resnici lahko v to dejstvo upravičeno podvomimo, saj je namreč vse
listo, kar običajno motivira tovrstno enigmo v zvezi z zločinom ali pre-
stopkom, v pričujočem primeru skrbno izločeno iz sleherne peripetije: to
velja tako za njeno naravo in gibala kot za njene instrumente in izpeljavo
ter ne nazadnje tudi za postopek, ki običajno razkrije storilca, in način,
kako ga premagati.
Od samega začetka dalje ni namreč prevara nič manj očitna od splet-
karjenj krivca in njegovih učinkov na žrtev. Ko je enkrat predstavljen, se
ves problem dejansko omejuje na iskanje s ciljem nadomestitve samega
objekta prevare - in zdi se povsem namerno, daje njegova rešitev dosežena
v trenutku predstavitve. Mar nas kaj takega lahko drži v negotovosti? Najsi
konvenciji nekega žanra pripišemo še takšne zmožnosti vzbujanja
specifičnega interesa pri bralcu, vendarle ne smemo pozabiti, daje ta, drugi
po vrsti izšli "Dupin", kljub vsemu še vedno prototip. Kolikor ga za
žanrskega dela zgolj njegov neposredni predhodnik, je le nekolikanj
prezgodaj, da bi avtor lahko zaigral že na karto konvencije.
Nič manj ekscesno tudi ne bi bilo vse skupaj zreducirati na basen, ka-
tere morala naj bi bila približno taka: če želite eno tistih pisanj, katerih
skrivnost je pogosto nujna za zakonski par, odtegniti nezaželenim pogle-
dom, tedaj zadostuje že, če pustite, da se tovrstna sporočilca valjajo po
mizi, in v najboljšem primeru pomenljivo stran obrnete navzdol. Takšnih
potegavščin bi sami ne svetovali nikomur, saj nas je močno strah, da bi bili
v vaših pričakovanjih zagotovo močno razočarani.
Mar tedaj v celi zgodbi res ni nobene druge enigme razen neke
nesposobnosti kot temelja neuspeha s strani Prefekta? Ali pa vendarle tudi
na strani Dupina obstaja neko določeno neskladje, ki ga sicer le stežka
priznamo, med nedvomno prodornimi opazkami - četudi ne vselej povsem
primernimi v njihovi splošnosti -, s katerimi nas vpeljuje v svojo metodo,
ter med načinom, s katerim v resnici intervenira?
12
SEMINAR O "UKRADENEM PISMU"
Če ta Vtis metanja peska v oči priženemo še nekoliko dlje, tedaj se
moramo kaj hitro vprašati, ali nam morda vse tja od uvodnega prizora, ki
ga zgolj kakovost njegovih protagonistov rešuje vodvila, pa do posmeha, ki
se v zaključku nasmiha ministru, ni bilo v največje veselje prav dejstvo, da
so vsi po vrsti izigrani.
Toliko bolj se zato nagibamo k ugotovitvi, da smo skupaj s tistimi, ki
nas berejo, tod znova naleteli na tisto definicijo, ki smo jo nekako mimo-
grede pripisali modernemu junaku, "ki ga odlikujejo smešni podvigi v
zagatnem položaju".'
Toda mar nas same ne prevzame postavnost amaterskega detektiva,
prototipa nekakšnega novega bahača, še vedno nedovzetnega za dolgo-
časnost sodobnega supermanal
Domislek - ki pa nam zadošča, da v tej pripovedi prav nasprotno
poudarimo neko tako popolno verjetnost, da bi lahko celo rekli, da resnica
v njej razkriva svojo fikcijsko uravnavo.
Prav to je namreč smer, v katero nas vodijo vzroki te verjetnosti. Ob
soočenju z njenimi postopki dejansko naletimo na neko novo dramo, za
katero trdimo, daje komplementarna prvi: če je bila le-ta tisto, kar imenu-
jemo drama brez besed, tedaj je ves interes druge zasnovan prav na svoj-
stvih diskurza.^
Če je namreč dejansko očitno, da sta nam dva prizora realne drame
povedana skozi dva različna dialoga, tedaj šele s pomočjo pojmov, ki smo
jih uveljavili v toku našega poučevanja, lahko zares spoznamo, da ni tako
zgolj zaradi čara ekspozicije, temveč da sami dialogi - z uporabo zoper-
stavitve, izpeljane iz kreposti govora - privzamejo napetost, ki porodi
drugo dramo; dramo, ki jo naš besednjak od prve loči tako, da jo pripiše
simbolnemu redu.
Prvi dialog - med policijskim Prefektom in Dupinom - se odvija kot
dialog gluhega s tistim, ki sliši. Se pravi, da predstavlja resnično kom-
pleksnost tistega, kar je običajno, s kar najbolj zmedenimi izidi, simplifi-
cirano v pojmu komunikacije.
' /Glej četrto poglavje te knjige./
^ Popolno razumevanje nadaljevanja seveda zahteva ponovno branje tega izjemno
razširjenega (tako v francoščini kot v angleščini) in ne nazadnje tudi kratkega besedila,
kakršno je Ukradeno pismo.
13
SEMINAR O "UKRADENEM PISMU"
Iz tega primera je dovolj jasno razvidno, kako lahko komunikacija daje
vtis, ob katerem se teorija prepogosto ustavi - da namreč v svojem prenosu
prenese zgolj en sam pomen: še tako pomenljiv komentar, v katerega ga
vnese tisti, ki sliši, je zlahka izničen s samim dejstvom, da ga oni, ki ne
sliši, ni dojel.
Če je torej ohranjen zgolj pomen povzetka dialoga, tedaj se zdi, da je
njegova verjetnost odvisna od zagotovila pravilnosti. Prav tu pa je dialog
plodnejši, kot se sprva zdi, če le razkrijemo njegov postopek: zato se bomo
zdaj omejili na pripoved našega prvega prizora.
Kajti dvojni oziroma celo trojni subjektivni filter, prek katerega nas le-
ta doseže, še zdaleč ni posledica naključne ureditve: naracija Dupinovega
prijatelja in družabnika (ki ga bomo odslej imenovali generalni narator
zgodbe) o pripovedovanju, s katerim Prefekt seznani Dupina s poročilom,
ki mu gaje zaupala Kraljica.
Če skrajnost, v katero je potisnjena izvirna naratorka, dejansko izklju-
čuje sleherno možnost njenega vpliva na dogodke, bi bilo vseeno napak
sklepati, da ji Prefekt ni voljan posoditi svojega glasu zgolj zaradi pomanj-
kanja domišljije, ki jo je sicer, če lahko tako rečemo, že patentiral.
Dejstvo, daje sporočilo na ta način večkratno prenašano, nas prepričuje
o nečem, kar še zdaleč ni samoumevno: da namreč pripada prav razsežnosti
govorice.
Tukaj prisotni poznajo naše opazke v tej zvezi, še posebej tiste, ki smo
jih poskusili ponazoriti s protiprimerom domnevne govorice čebel:
lingvist-"* lahko v njej vidi zgolj preprosto signalizacijo položaja objekta;
drugače rečeno, zgolj imaginarno funkcijo, nekoliko bolj diferencirano od
drugih.
Naj poudarimo, da tovrstna oblika komunikacije tudi pri človeku ni
odsotna, četudi je zanj naravno-dani objekt v procesu nenehnega izgine-
vanja zaradi cepitve, ki ji je le-ta z rabo simbola podvržen.
Nekaj podobnega lahko v resnici zaznamo v skupnosti, ki se med
dvema osebama vzpostavi zaradi njunega skupnega prezira istega pred-
meta: vendar s to razliko, da je skupno srečanje mogoče le prek
posamičnega objekta, definiranega s potezami bitja, ki ga tako eden kot
drugi zavračata.
Cf. Emile Benveniste, "Communication animale et langage humain". Diogene, št. 1, ter
četrto poglavje te knjige.
14
SEMINAR O "UKRADENEM PISMU"
Toda takšna komunikacija ni prenosljiva v simbolni obliki. Vzdržujejo
zgolj razmerje s tovrstnim objektom. Na ta način sicer lahko združi nedolo-
čeno število subjektov v en in isti "ideal", a komunikacija med dvema
subjektoma tako vzpostavljene množice ne bo zaradi tega nič manj ire-
duktibilno posredovana z nekim neizrekljivim odnosom.
Ta digresija ni zgolj načelno opozorilo, naslovljeno na vse tiste, ki nam
očitajo, da zanemarjamo neverbalno komunikacijo: s tem ko določa domet
tistega, kar ponavlja diskurz, obenem že tudi snuje vprašanje o tem, kaj
ponavlja simptom.
Tako odvisni govor prečisti razsežnost govorice, generalni narator pa
mu s tem, ko ga podvoji, "hipotetično" pravzaprav ničesar ne dodaja. Zato
paje v drugem dialogu njegova uradna dolžnost bistveno drugačna.
Le-ta se bo namreč prvemu zoperstavil na način tistih dveh polov, ki
smo ju že razločili v govorici in ki se zoperstavljata kot beseda /le mot!
nasproti govoru Ha parole!.
To pa pomeni, da iz polja pravilnosti prehajamo v register resnice.
Upamo, da se nam ni treba več vračati k dejstvu, da se ta register umešča
povsem drugam, namreč natanko v samo utemeljitev intersubjektivnosti.
Umešča se tja, kjer subjekt ne more zajeti nič drugega kot prav samo subjek-
tivnost, ki Drugega konstituira kot absolutnega. Da bi tu naznanili njegov
kraj, nam zadošča že omemba tistega dialoga, ki mu rade volje pripišemo
oznako židovske šale že zaradi tiste odpovedi, skozi katero vznikne odnos
označevalca do govora, in ki kulminira v nekem rotenju. "Zakaj mi lažeš,"
vzklika z zadnjimi vzdihljaji, "res, zakaj mi lažeš, ko praviš, da pojdeš v
Krakov, da bi si mislil, da si namenjen v Lemberg, ko pa greš v resnici v
Krakov?"
Podobno vprašanje bi se nam vsiljevalo ob pravcatem valu aporij, eristi-
čnih ugank, paradoksov, celo šal, ki so nam predstavljene kot svojevrsten
uvod v Dupinovo metodo - če bi jim specifične kreposti posredovanja ne
dodajalo dejstvo, da pridejo do nas prek zaupljivosti dozdevnega učenca. V
tem je nezgrešljiva privlačnost zapuščine: prav zvestoba priče je tista
kapuca, ki nas uspava in zaslepi za sleherno kritiko pričevanja.
Po drugi strani pa - kaj je bolj prepričljivo od giba, s katerim nam
položijo obrnjene karte na mizo? Celo tako prepričljivo je to, da nas za hip
prepriča, da je čarovnik - tako kot je obljubil - razložil postopek svojega
15
SEMINAR O "UKRADENEM PISMU"
trika, četudi gaje v resnici le obnovil v še čistejši obliki: prav v tem hipu
lahko izmerimo prevlado označevalca v subjektu.
Natanko tako postopa Dupin, ko pričenja z zgodbo o malem čudežniku,
ki je nesel vse svoje tovariše v igri par-nepar s pomočjo trika identifikacije
z nasprotnikom, za katerega pa smo kljub temu dokazali, da ne more
doseči ustrezne ravni mentalne utemeljitve - namreč pojma intersubjekti-
vne menjave -, ne da bi se v istem trenutku že tudi ne spotaknil na povrat-
nem kamnu.
S podobnim bahaštvom so nam navržena še nič manj kot imena La
Rochefoucaulda, La Bruyèrja, Machiavellija in Campanelle, vsa po vrsti
zato, da bi se opozorilo na njihovo nepomembnost v primerjavi z otroškim
podvigom.
Sledi jim še Chamfort, katerega formula "il y a à parier que toute idée
publique, toute convention reçue est une sottise, car elle a convenu au plus
grand nombre"^ bo brez dvoma zadovoljila vse tiste, ki so prepričani, da so
ušli njenemu zakonu - torej ravno največje število! Da pa Dupin kot golju-
fijo Francozov označi uporabo besede analiza za algebro, to res ne more
prizadeti našega ponosa, saj mora za nameček ravno osvoboditev tega
izraza za druge namene vzpodbuditi psihoanalitika, da posreduje in si izbo-
ri svoje pravice. In nato se spravi k filološkim opazkam, ki zagotovo na-
vdajajo z zadovoljstvom ljubitelje latinščine: ko opominja, ne da bi blago-
volil reči kako dodatno besedo, da "ambitus ne pomeni ambicije, religio ne
religije in homines honesti ne poštenih mož", le kdo med vami se ni z
zadovoljstvom spomnil ... o čem govorijo te besede poznavalcu Cicera in
Lukrecija. Poe se brez dvoma dobro zabava...
Pa vendar se poraja dvom: kaj pa, če je namen te parade erudicije v
tem, da nam da slišati ključne besede naše drame?^ Nas čarovnik s
tokratno ponovitvijo trika pred nami ne vara več z obljubo razodetja
skrivnosti, temveč zares pripelje svojo stavo do točke, na kateri nam vse
/v francoščini že v Poejevem besedilu. "Stavite lahko, da je sleherna javna zamisel,
sleherna sprejeta konvencija zgolj neumnost, saj ustreza največjemu številu"./
Sprva sem v zvezi s temi besedami poudaril nek pomen, po katerem naj bi vsakdo
komentiral pričujočo zgodbo, če bi sama struktura, ki je sicer temu posvečena, ne
zadoščala. Tej vse preveč nedovršeni opombi se odrekam, saj mi je ob ponovnem
branju za potrebe tega ponatisa neka oseba zatrdila, da bo času tistih, ki me prodajajo
(tudi še tega 9. decembra 1968), sledil čas, ko me bodo tudi brali. Tedaj bo vse jasneje.
To pa že sodi zunaj te strani.
16
SEMINAR O "UKRADENEM PISMU"
razodene, ne da bi sami karkoli videli? Prav v tem bi bil vrhunec, do
katerega lahko seže iluzionist: da nas z enim od bitij svoje fikcije zares
prevara.
In mar nam prav tovrstni učinki ne dovoljujejo, da brez sleherne zlobe o
številnih imaginarnih junakih govorimo kot o resničnih likih?
Nekaj podobnega se zgodi tudi tedaj, kadar smo pripravljeni prisluhniti
načinu, na katerega nam Martin Heidegger v besedi aletheia razkrije igro
resnice - mar tedaj ne odkrijemo znova tiste skrivnosti, h kateri je resnica
vselej zapeljala svoje ljubimce in skozi katero so le-ti dojeli, da se jim prav
skozi skrivanje najbolj zares ponuja?
Četudi nas torej Dupinove izjave ne izzovejo tako očitno, da bi jim
zaupali, se moramo vendarle poskusiti ubraniti pred nasprotno skušnjavo.
Izsledimo torej njegove stopinje tam, kjer nas ta odvrača od sledi.^ Za
začetek v tisti kritiki, s katero pojasnjuje Prefektov neuspeh. Slutimo jih že
v skrivnih zbadanjih, ki jih med prvim pogovorom Prefekt preprosto spre-
gleda, saj v njih vidi zgolj povod za krohot. Zanj namreč tisto, na kar
namiguje Dupin - daje nek problem v resnici videti zapleten zgolj zato, ker
je preveč preprost, celo preveč očiten -, ne bo nikoli preseglo ravni povoda
za krohotaško razmigovanje reber.
Vse skupaj je narejeno tako, da nam narekuje pojem neumnosti lika. Ta
je dovolj prepričljivo artikulirana z dejstvom, da se ne on ne njegovi paj-
daši ne morejo domisliti niti enega načina skritja predmeta, ki bi presegal
izmišljije navadnega sleparja - ki bi torej presegal tisto dobro znano serijo
nenavadnih skrivalnic, katerih veriga nam je ponujena: od skrivnih preda-
lov pisalne mize do njene odmaknjene plošče, od razparanih sedežnih
prevlek do izvotlenih nog stola, od hrbtnih strani ogledal do debeline ve-
zave knjig.
Nato sledi še posmeh nad Prefektovim napačnim sklepanjem o tem, da
minister kot pesnik pač ni daleč proč od norosti; napaka, nam pravijo, ki pa
! Dépistons donc sa foulée là où elle nous dépiste.!
Z veseljem bi g. Benvenistu ponovno zastavili vprašanje o antinomičnem pomenu
določenih besed, izvirnih ali ne, po tistem magistralnem popravku, ki ga je opravil v
zvezi z napačno smeijo, v katero se je Freud odpravil na fdološkem terenu (cf. La
Psychanalyse, vol. 1, str. 5-16). Zdi se nam namreč, da to vprašanje ostaja odprto vse
dotlej, dokler vanj z vso strogostjo ne vključimo instance označevalca. Bloch in Von
Wartburg datirata prvo pojavitev pomena besede dépister, kakor smo jo drugič
uporabili v na.šem stavku, v leto 1875.
17
SEMINAR O "UKRADENEM PISMU"
je zgolj - kar seveda še zdaleč ni zanemarljivo - v napačni razporeditvi
srednjega člena, saj še zdaleč ne izhaja iz dejstva, da so vsi norci pesniki.
Prav zares. Pa vendar nas pustijo tavati v mraku glede pesnikove supe-
riornosti v veščinah prikrivanja, saj se izkaže, da je ta zapovrh še matema-
tik, naše zasledovanje pa je nenadoma okrnjeno, ko nas zapeljejo v
goščavo šibkih argumentov v zvezi s sklepanjem matematikov. Kolikor
nam je znano, niso le-ti nikoli izkazovali tolikšne navezanosti na svoje
formule, da bi jih enačili kar s samim sklepajočim umom. Priznajmo si vsaj
to, da nam je v nasprotju s Poejevim izkustvom kar nekajkrat prišlo na
misel - in to pred našim prijateljem Riguetom, čigar tukajšnja prisotnost naj
vam bo porok, da naši posegi v kombinatoriko ne vodijo v narobno smer -,
da se spustimo v takšne tvegane (blasfemične, bi rekel Poe) poskuse,
kakršen je recimo dvom v to, da " + px morda ni absolutno enako q ",
ne da bi bili pri tem - in s tem demantiramo Poeja - izpostavljeni
nepričakovanim brutalnostim.
Kaj pa, če je ves ta duh potrošen zgolj zato, da bi našega lastnega duha
odvrnili od tistega, kar je konec koncev že prej omenjeno - da je namreč
policija iskala vsepovsod: v zvezi s poljem, znotraj katerega je policija
upravičeno domnevala, da se v njem nahaja pismo, moramo ta "povsod"
razumeti v pomenu svojevrstne, nedvomno teoretske, izčфanosti prostora;
obenem pa je vsa pikantnost zgodbe prav v tem, da ga razumemo povsem
dobesedno lau pied de la lettre!. "Razdelitev", ki je bila vodilo cele opera-
cije, nam je predstavljena do te mere natančno, da ni dovoljevala - kot nam
povedo -, da bi se iskanju izognila niti "petnajstina vrstice". Mar nimamo
tedaj pravice vprašati, kako je mogoče, da ni bilo pismo najdeno nikjer,
oziroma pripomniti, da nam vse tisto, kar smo slišali o daljnosežni zasnovi
prikrivanja, preprosto ne more pojasniti, kako se je pismo lahko izmuznilo
iskanju, ko pa ga je prečesano področje vendar vsebovalo - o čemer nam
nenazadnje dovolj zgovorno priča tudi Dupinovo odkritje?
Je mar tedaj med vsemi predmeti prav pismo obdarjeno s svojstvom
nikjeršnosti InullibiétéI, če naj uporabimo izraz, ki ga besednjak, znan po
imenu Roget, povzema iz semiološke utopije škofa Wilkinsa?®
Tiste iste utopije, ki ji je Jorge Luis Borges - v delih, ki se tako lepo skladajo z nitjo
naše snovi - pripisal pomen, ki so ga nato drugi zreducirali na njene lastne razsežnosti.
Cf. Le.4 Temps modernes, '¡итујиИј 1955, str 2135-36, in oktober 1955, str. 574-75.
18
SEMINAR O "UKRADENEM PISMU"
Očitno je (a little too'^ self evident), da ima pismo z mestom razmerja,
ki jih nobena francoska beseda ne zmore poimenovati tako kot angleški
pridevnik: odd. "Bizarre", kakor ga Baudelaire praviloma prevaja, je le
njegov približek. Povejmo, da gre za značilna /singuliers! razmerja, kolikor
so istovetna tistim, ki jih z mestom vzpostavlja označevalec.
Jasno vam je seveda, da ni naš namen iz njih delati "subtilna" razmerja,
da ne mislimo črke/pisma mešati z duhom, četudi kdaj pa kdaj do nas pride
po pnevmatski pošti, ter da rade volje priznamo, da prva ubija, kjer drugi
oživlja - kolikor označevalec, zdaj se vam morda že po malem svita, mate-
rializira instanco smrti. Toda če smo najprej vztrajali na materialnosti
označevalca, tedaj je ta materialnost značilna na več načinov, od katerih je
prvi tisti, da ne prenese razkosanja. Razcefrajte pismo na drobne koščke, še
vedno bo ostalo to, kar je - in to v pomenu, ki se bistveno razlikuje od
prikritega vitalizma, ki ga zmore s svojim pojmom celote pojmiti Gestalt-
theorie. ' '
Govorica izreka svojo sodbo tistemu, ki jo zna slišati: z uporabo člena,
rabljenega kot partitivni členek. Prav tod se duh - če naj bo duh živi pomen
- pojavlja, nič manj značilno, bolj naklonjen kvantifikaciji od same črke.
Pričnimo kar s samim pomenom, ki naše izrekanje:ta diskurz, poln
pomena - kakor v nekem dejanju prepoznamo namen ali kakor obžalujemo,
da ni več ljubezni; kakor se v nas nabira sovraštvo in kakor izražamo
vdanost; in kakor se še tolikšna mera samovšečnosti zlahka pobota s tem,
da bo vselej beder na pretek in da bodo vselej ravsanja med možmi.
V zvezi s črko /pour la lettre/ - najsibo v pomenu tipografskega zna-
menja, posledice ali tistega, kar človeka naredi za načitanega - pa bomo
rekli, da je izrečeno treba razumeti dobesedno /à la lettre/, da vas pri
Podčrtal sam avtor.
" To je tako zelo res, da fdozofi v svojih zbledelih primerih, s katerimi razpravljajo o
enem in mnoštvu, ne bodo nikoli na isti način uporabili navadnega prepolovljenega
belega lista papiija in prekinjenega kroga oziroma razbite vaze - da prerezanega črva
niti ne omenjamo!
/V slovenskem prevodu se specifična raba členka, na katero meri Lacan, izgubi, zato
pričujoči odlomek navajamo v izvirniku: "A commencer par la signification elle-même
qui souffre qu'on dise: ce discours plein de signification, de même qu'on reconnaît de
l'intention dans un acte, qu'on deplore qu'il n'y ait plus d'amour, qu'on accumule de la
haine et qu'on dépensé du dévouement, et que tant d'infatuation se raccommode de ce
qu'il y aura toujours de la cuisse à revendre et du rififi chez les hommes"./
19
SEMINAR O "UKRADENEM PISMU"
poštnem okencu čaka eno pismo lune lettre/ ali pa da ste načitani Ides
lettres/ - nikoli pa ne boste slišali, da nikjer ni pisma Ide la lettrel,
kakorkoli vas le-to že zaveda, četudi gre le za zapoznelo pošto.
Kajti označevalec je enota v svoji enkratnosti, po svoji simbolni naravi
ni nič drugega kot zgolj neka odsotnost. Prav zaradi tega o ukradenem
pismu ne moremo - tako kot o drugih predmetih - reči, da bi nekje moral
biti ali ne biti, temveč ravno v nasprotju z njimi bo in ne bo tam, kjer je,
kamorkoli že gre.
Zares, oglejmo si nekoliko pobliže, kaj se dogaja policajem. Prihranjen
nam ni niti eden od postopkov, s katerimi češejo prostor, ki je podvržen
njihovi preiskavi: od razdelitve prostora na takšne volumne, da se jim ne
more izmakniti nobena drobnarija, do prebadanja tapecirnih oblog in -
zaradi morebitnih neuspehov pri zvočnem preiskušanju trdnih delov -
mikroskopskega preverjanja morebitnih okruškov svedra na robovih vrtin,
vse tja do najdrobnejše zevi najneznatnejše vdolbine. Mar v trenutku, ko se
njihova mreža že tako zoži, da se namesto listanja knjig lotijo preštevanja
njihovih listov, nismo prav blizu temu, da sam prostor zalista v obliki
pisem?
Toda pojem realnega, s katerim operirajo iskalci, je do te mere
nepremičen, da sploh ne opazijo, da ga samo njihovo iskanje sprevrača v
svoj predmet. In natanko v tej potezi bi ta predmet morda lahko razlikovali
od vseh drugih.
Zahtevati kaj takega od njih bi bilo seveda preveč, vendar ne morda
zaradi ozkosti njihovi pogledov - prej gre za našo ozkost! Kajti njihova ne-
umnost ni individualne sorte, tudi skupinske ne; njen izvor je subjektiven.
To je realistična neumnost, ki ne neha zatrjevati, daje ni take zadeve, ki bi
jo človeška roka lahko za vedno skrila v drobovje sveta, ne da bi jo druga
roka ponovno ne mogla spet doseči, ter da tisto, kar je skrito, pravzaprav
vedno le manjka na svojem mestu - kakor je na bibliotečnem listku pona-
vadi označen izvod, ki je založen nekje v knjižnici. Četudi je slednji v res-
nici le na sosednji polici ali kvečjemu v naslednjem oddelku, je tam skrit,
najsi je še tako očiten. Zaradi tega lahko dobesedno là la lettrel rečemo, da
manjka na svojem mestu, le za tisto, kar ga lahko spremeni - se pravi za
simbolno. Realno je namreč - navkljub vsemu prevračanju, ki mu ga
pripisujemo - vselej in vedno na svojem mestu; nosi ga prilepljenega na
svoj podplat, ne da bi karkoli vedelo o tem, kako se ga znebiti.
20
SEMINAR O "UKRADENEM PISMU"
Če naj se vrnemo k našim policajem: kako naj bi v resnici dosegli
pismo, če pa so ga vzeli prav na mestu, na katerem je bilo skrito? Kaj
drugega so vrteli med svojimi prsti kot prav tisto, kar ni ustrezalo
oznakam, ki so ga o njem imeli? A letter, a litter, pismo in smeti. V Joyce-
ovem krožniku'^ so se poigravali s homofonijo teh dveh angleških besed.
Svojevrsten izvržek, s katerim rokujejo policaji, jim svoje druge narave ne
more razkriti, ko paje vendar strgan na pol. Drugačen žig na pečatu druge
barve in znamenje drugačne pisave v naslovu so tudi najtrdnejša skrival-
nica. Če pa se ustavijo pri hrbtni strani pisma, na katero so tedaj, kot vemo,
vpisovali naslov naslovnika, tedaj je to prav zato, ker zanje pismo nima
druge strani razen hrblne.
Kaj pa bi zares sploh lahko razbrali z njegovega naličja? - Morda
njegovo sporočilo /message/, kakor je v naše nedeljsko kibernetično veselje
pogosto slišati? ... Mar nam še vedno ni prišlo na misel, daje to sporočilo
že doseglo svojega naslovnika in da je pri njej tudi ostalo - v obliki tistega
nepomembnega koščka papirja, ki pa ga zdaj ne predstavlja nič manj
uspešno od izvornega listka?
Če bi namreč lahko zatrdili, da je pismo dopolnilo svojo usodo s tem,
ko je izpolnilo svojo funkcijo, tedaj bi bil obred vračanja pisem veliko
manj pogosta oblika zaključnega gašenja slavnostnih ognjev ljubezni.
Označevalec ni funkcionalen. Podobno tudi mobilizacija visoke družbe,
katere razposajenosti tod sledimo, ne bi imela smisla, če bi se pismo
zadovoljilo s tem, da ima zgolj eno samo funkcijo. Če hočemo obdržati
skrivnost, prav gotovo ni najpametnejši način, da o njej obvestimo vod
kifeljcev.
Priznamo lahko celo, da ima pismo za Kraljico nek čisto drugačen, če
ne celo bolj nujen pomen od tistega, ki se ponuja ministrovi pameti. Redo-
sled dogodkov ne bi bil občutno spremenjen, tudi če bi bilo le-to povsem
nerazumljivo nepoučenemu bralcu.
Vsem pismo namreč vendarle ni nerazumljivo, o čemer nas ob
vsesplošnem posmehu dovolj emfatično pouči Prefekt: "razkritje
pričujočega dokumenta pred tretjo, neimenovano osebo" (katere ime bode
v oči približno tako kot prašičji rep med zobmi očeta Ubuja) "bi postavilo
Cf. Our examinalion round his factificaHon for incaminalion of work in progress,
Shakespeare and Company, 12, rue de l'Odèon. Pariz, 1929.
21
SEMINAR O "UKRADENEM PISMU"
pod vprašaj čast osebe najvišjega slovesa", celo "sama varnost vzvišene
osebe bi bila ogrožena s tem".
V tem primeru ni zgolj pomen, temveč že samo besedilo sporočila tisto,
ki bi ga bilo nevarno spraviti v promet - toliko bolj, kolikor bi se zdelo
neškodljivo, saj bi se s tem celo povečalo tveganje, da ga kateri od posest-
nikov nevede indiskretno uporabi.
Zagate policije se torej z ničimer ne da rešiti, tudi z izboljšanjem "njene
kulture" ničesar ne spremenimo. Scripta marient: zaman bi jo poučevali s
pregovorno lekcijo iz humanizma luksuzne izdaje, ki se končuje z verba
manent. Ko bi le nebesa dopuščala, da bi zapisi res ostajali, kakor je sicer
navada, pri besedah: saj neizbrisen dolg slednjih vsaj oplaja naša dejanja s
svojimi transferji.
Zapisi raznašajo v veter bele sledi nekega norega bremena. In če bi ne
bilo teh letečih listov /feuilles volantes/, tedaj bi ne bilo tudi ukradenih
pisem /lettres volées/.
Toda kaj je z njimi? Če naj obstaja nekaj takega kot ukradeno pismo,
tedaj se moramo vprašati, komu pismo sploh pripada. Pravkar smo
poudarili nenavadnost vrnitve pisma tistemu, ki je še pred kratkim dal krila
svoji goreči vdanosti. Ponavadi imamo za nedostojne tovrstne predčasne
objave, kakršna je recimo tista, s katero je Chevalier d'Eon nekaj svojih
dopisovalcev spravil v vsega usmiljenja vreden položaj.
Mar to pomeni, da pismo, do katerega si pošiljatelj pridrži določene
pravice, ne pripada v celoti tistemu, ki je nanj naslovljeno? Ali pa morda
slednji sploh nikoli ni bil pravi naslovnik?
Pa si oglejmo: kar nam bo pojasnilo zadevo, jo sprva nekoliko zamrači
- zgodba nas namreč pušča v skoraj popolni nevednosti glede pošiljatelja,
pa tudi vsebine pisma. Rečeno nam je le, da je minister nemudoma
prepoznal rokopis kraljičinega naslova, le mimogrede paje ob ministrovem
kamufliranju pisma omenjen še originalni žig, ki pripada Vojvodi S.... V
zvezi z njegovo vsebino zvemo le, da je nevarno, če bi prišlo v roke
določenega tretjega, ter da ministru njegova posest dovoljuje, "da na
skrajno nevaren način v politične namene uporabi" moč, ki mu jo pismo
zagotavlja nad zainteresirano stranjo. Vse to pa nam vendarle ničesar ne
pove o sporočilu, ki ga ta prenaša.
22
SEMINAR O "UKRADENEM PISMU"
Najsi gre za ljubezensko ali zarotniško pismo, za ovaduško ali za pismo
z navodili, za pismo poziva ali pismo obupa - le enoje gotovo: Kraljica ne
sme dopustiti, da bi zanj zvedel njen gospod in gospodar.
Ti izrazi, daleč od slehernega podtona razvpitosti, kakršen jih spremlja
v meščanski komediji, privzamejo specifičen pomen, ki zariše njenega
vladarja, na katerega jo veže zaprisežena zvestoba, celo podvojena s tem,
da jo vloga soproge ne odvezuje naloge podložnika, temveč kvečjemu
povzdiguje v varuha tistega, kar v skladu z zakonom kraljevanje uteleša od
oblasti: onega namreč, kar se imenuje legitimnost.
Od tod dalje je pismo, ne oziraje se na Kraljičine namene z njim, simbol
nekega pakta, in četudi naslovnik tega pakta ne privzema nase, jo sam
obstoj pisma umešča v neko simbolno verigo, tujo tisti, ki jo vzpostavlja
njena zvestoba. Najboljši dokaz nekompatibilnosti teh dveh verig je samo
dejstvo, da je edini način uveljavitve te posesti Kraljičino sklicevanje na
pravico do zasebnosti, privilegij le-te paje utemeljen natanko na časti, ki jo
ta posest krši.
Kot utelešenje figure milosti vladanja namreč ne more sodelovati niti v
zasebnih pogovorih, ne da bi to ne zadevalo oblasti, v razmerju do vladarja
pa si ne more privoščiti skrivnosti, ne da bi stopila v ilegalo.
Odgovornost avtorja pisma je tako odslej šele na drugem mestu, za
tisto, ki ga drži: žalitev visočanstva je tod namreč podvojena z veleizdajo.
Rekli smo "ki ga drži" in ne "ki ga ima". Postaja namreč vse bolj jasno,
da naslovnikova posest pisma ni nič manj dvomljiva od posesti slehernega,
ki bi mu le-to utegnilo priti v roke, saj se v zvezi z obstojem pisma prav
ničesar ne da več ponovno urediti, ne da bi se morala o njem izreči oseba,
katere pravice to pismo ogroža.
Vse to pa seveda še zdaleč ne pomeni, da bo zaradi neubranljivosti
skrivnosti pisma izrekanje le-te kakorkoli častno dejanje. Tisti honesti
homines, pošteni ljudje, se ne bodo pustili kar tako speljati. Več kot zgolj
ena religio je in prav kmalu nas te posvečene vezi še ne bodo nehale vleči
sem ter tja. Glede ambitus pa tole: kot vidimo, zastranitve Ue détour! ne
navdihuje vselej ambicija. Če se namreč sami lotevamo ene, tedaj je nismo
ukradli (čas je, da to povemo), saj smo si - če naj res povemo čisto vse -
Baudelairjev naslov izposodili zato, da poudarimo ne morda konvenciona-
len značaj označevalca (kot napačno trdijo), temveč njegovo prednost pred
označencem. Vendar pa vsej Baudelairjevi vnemi navkljub ostaja dejstvo.
23
SEMINAR O "UKRADENEM PISMU"
da je Poeja izdal s tem, ko je z "la lettre volée" prevedel njegov naslov, ki
se glasi: the purloined letter. Beseda iz naslova je do te mere redka, da laže
določimo njeno etimologijo kot pa rabo.
Oxfordski slovar nain pove, da je to purloin anglo-francoska beseda,
zgrajena iz predpone pur-, ki jo najdemo v purpose, nakana, purchase,
nakup, purport, namen, ter iz starofrancoske besede: loing, loigner, longé.
V prvem členu bomo prepoznali latinski pro, ki se razlikuje od ante,
kolikor predpostavlja neko nadaljevanje, pred katerim nastopa in za
katerega po možnosti jamči ali pa celo kar sam predstavlja to jamstvo
(medtem ko gre ante pred tistim, čemur se zoperstavlja). Drugi člen pa je
stara francoska beseda loigner: glagol krajevnega določila au loing
(oziroma še vedno longé) ne pomeni au loin /"daleč proč"/, temveč au long
de /"vzdolž, ob"/; gre torej za postaviti ob stran ¡mettre de côté! ali, če si
pomagamo z znanim izrazom, ki igra na dva pomena: dati na stran ¡mettre
à gauche¡.
Tako je našo zastranitev potrdil kar sam predmet, ki nas je vanjo zape-
ljal: kajti zanima nas natanko zastranjeno pismo /la lettre detournée¡\ tisto,
katerega pot je bila prolongirana (dobesedno taka je angleška beseda); ali,
če naj si pomagamo s poštnim besednjakom, la lettre en souffrance /fig.
"nedvignjeno pismo"; dob. "trpeče pismo"/.
Tako imamo zdaj pred sabo, simple and odd, kakor nam je bilo napo-
vedano že od prve strani dalje, na najpreprostejši izraz reducirano enkrat-
nost tega pisma, ki je - kot pove že sam naslov - resnični subjekt povesti;
če naj utrpi neko zastranitev, tedaj mora imeti pot, ki je njegova lastna.
Skozi to potezo se potrjuje kot posledica označevalca. Naučili smo se
namreč pojmiti, da se označevalec vzdržuje z nekim premeščanjem, ki ga
lahko primerjamo s svetlobnimi reklamami ali pa z rotacijskim spominom
strojev-ki-mislijo-kot-človek^'' - in sicer zaradi izmeničnega funkcioni-
ranja, ki tvori njegovo načelo in ki zahteva, da zapušča svoje mesto, da bi
se nanj nato krožno vrnil.
Natanko to se dogaja z avtomatizmom ponavljanja. Freud nas v besedi-
lu, ki ga komentiramo, uči, da subjekt sledi niti simbolnega. Toda to, kar se
zdaj razkriva tu pred nami, je še bolj presunljivo: ne le subjekt, tudi subjek-
^^ Cf. naš uvod ("Introduction", v Écrit.':), str. 59.
24
SEMINAR O "UKRADENEM PISMU"
ti, zvezani v svoji intersubjektivnosti, se postavijo v vrsto - drugače pove-
dano, spet smo pri naših nojih, ki veliko bolj pohlevno od ovčk modelirajo
celo svoje lastno bitje po zgledu tistega momenta označevalne verige, ki jih
preči.
Če je v čem pomen tistega, kar je Freud odkril in kar je z vedno večjo
ostrino znova in znova odkrival, tedaj je v naslednjem: premeščanje ozna-
čevalca določa subjekte v njihovih dejanjih, v njihovi usodi, v zavrnitvah
in zaslepitvah, v uspehu in neuspehu, navzlic njihovim prirojenim nadarje-
nostim in družbenim pridobitvam, ne oziraje se na značaj in ne na spol; vse
tisto, kar imamo za domnevno psihološko dano, pa bo z vso svojo navlako,
hote ali nehote, sledilo označevalcu.
Tako smo dejansko spet na križpotju, na katerem smo pustili našo dra-
mo in njen obod ob vprašanju o tem, kako se v njej izmenjujejo subjekti.
Naš apolog naj bi pokazal, da je prav pismo s svojo zastranitvijo tisto, ki
režira njihove vstope in njihove vloge. Če je pismo trpeče len souffrance!,
tedaj bodo prav oni tisti, ki bodo trpeli. S tem, ko preidejo v njegovo senco,
postanejo njegov odblesk. S tem, ko jim pri-pade posest pisma
(občudovanja vredna dvoumnost govorice!), sami padejo pod posest
njegovega pomena.
Natanko to nam junak tod pripovedovane drame razkrije ob vnovični
ponovitvi tiste situacije, ki jo je prvič njegova drznost znala speljati v
triumf. Če ji tokrat podleže, tedaj je to ravno zato, ker je prešel na drugo
mesto tiste triade, v kateri je bil sprva na tretjem mestu in obenem še tat -
slednje pač zgolj zaradi svojstva predmeta tatvine.
Če gre namreč v resnici slejkoprej za to, da se pismo ubrani nezaželenih
pogledov, mu mar tedaj preostane kaj drugega, kot da tudi on uporabi
postopek, ki gaje že sam izigral: prepustiti ga odkritju? Upravičeno lahko
podvomimo v to, da ve, kaj hoče, ko ga kaj kmalu vidimo priklenjenega v
dualnem razmerju, v katerem zlahka razberemo vse poteze mimetičnega
slepila oziroma živali, ki se pretvarja, da je mrtva; skratka, ujetega v
tipično imaginarno situacijo - da vidi, da ga ne vidijo, ter tako spregleda
dejansko situacijo, v kateri je viden, da ne vidi. In česa ne vidi? Natanko
tiste simbolne situacije, ki jo je sam znal tako dobro videti in v kateri je
zdaj viden, kako se vidi, da ga ni videti.
25
SEMINAR O "UKRADENEM PISMU"
Minister deluje kot človek, ki ve, da je policijska raziskava njegova
obramba, saj nam je rečeno, da s svojo odsotnostjo celo pušča odprt prostor
zanjo. Vendar pa obenem spregleda, da je onstran te raziskave brez prave
obrambe.
Gre za natanko isto autruicherie^^, katere mojster je sam bil, če naj
nam bo dovoljeno našo pošast še razmnožiti. Vendarle pa zdaj sam ni
prevaran zgolj zaradi morebitne neumnosti.
Če naj namreč odigra delež tistega, ki skriva, tedaj mora privzeti vlogo
Kraljice, vključno z atributi ženske in sence, ki so tako zelo primerni za
najrazličnejše skrivalnice.
Saj ne da bi hoteli častitljivo dvojico Jin in Jang zvesti na izvorno na-
sprotje svetlobe in teme. Natančno rokovanje z njo namreč vsebuje tako
zaslepitev od svetlobnega bleska kot tudi zrcaljenje, s katerim se senca bori
za svoj plen.
S tem, ko sta tod znak in bitje čudovito razdružena, nam dasta vedeti,
kateri od njiju prevlada, kadar se zoperstavita drug proti drugemu. Mož, ki
je dovolj moža, da vse do prezira kljubuje strašanskemu srdu ženske, je z
grožnjo metamorfoze podvržen prekletstvu znaka, ki si ga je od nje pri-
lastil.
Kajti ta znak je prav znak ženske, kolikor ona v njem uveljavi svoje
bitje, ga utemelji zunaj zakona, ki pa jo izvorno vseeno zaobseže v
položaju označevalca, celo fetiša. Če naj si zasluži oblast tega znaka, tedaj
mora ostati negibna v njegovi senci in si za povrh, kot Kraljica, v njej
poiskati še simulacijo gospostva nedejavnosti, ki jo zmore predreti edinole
ministrovo "risje oko".
Ko je ta znak enkrat ukraden, se v njegovi posesti zdaj znajde moški:
zlonosna posest, kolikor jo je mogoče prenesti le s častjo, ki jo ta izziva;
prekleta posest, saj tistega, ki jo prenaša, poziva h kazni ali k zločinu, oba
pa krhata njegovo podvrženost Zakonu.
V tem znaku mora biti nek čisto poseben noli me tangere, saj njegova
posest, podobno sokratovskemu skatu, ohromi moža do te mere, da pade na
raven povsem očitne nedejavnosti.
Če namreč pripomnimo - tako kot to stori pripovedovalec že kar v
prvem dialogu -, da bi z uporabo pisma izginila vsa njegova oblast, tedaj
/že omenjena igra z "nojem" in "bližnjikom" se zdaj obogati še s tricherie, "goljufija".
Od tod Lacanova "pošast", autruicherieJ
26
SEMINAR O "UKRADENEM PISMU"
moramo opaziti, da ta pripomba strogo vzeto meri natanko na uporabo s
ciljem oblasti - ter daje obenem prav tovrstna raba za ministra neizogibna.
Če naj bo res nesposoben znebiti se ga, tedaj minister preprosto ne sme
vedeti, kaj drugega naj bi s pismom počel. Tovrstna uporaba ga dejansko
postavlja v tako popolno odvisnost od pisma, da sčasoma tega samega
sploh ne zadeva več.
Reči hočemo tole: če bi naj uporaba zares zadevala pismo, tedaj bi
minister - za kaj takega bi ga vendarle pooblaščala njegova služba gospo-
darju Kralju - lahko Kraljici postregel s spoštljivimi opozorili, četudi bi se
moral vnaprej zavarovati pred morebitnimi povratnimi učinki; lahko bi
ustrezno ukrepal proti avtorju pisma (katerega izključenost iz igre dovolj
zgovorno priča o tem, da pri vsem skupaj sploh ne gre za krivdo in greh,
temveč za znamenje protislovja in škandala, ki ga pismo vzpostavlja, in to
v pomenu, za katerega evangelij pravi, da mora priti ne oziraje se na nesre-
čo prinašalca); navsezadnje pa bi pismo lahko pokril s tem, da bi ga vklju-
čil v dosje "tretje osebe", dovolj poučene, da ga bo znala v pravem trenutku
izvleči v škodo Kraljice oziroma v sramoto ministra.
Ni nam znano, zakaj se minister ne odloči za eno teh rešitev, in to
neznanje nam povsem ustreza, saj nas zares zanima edinole učinek te ne-
rabe; dovolj je že, če vemo, da način pridobitve pisma ni ovira za niti eno
od rešitev.
Če je raba pisma, ne oziraje se na vsebino, za ministra neizogibna, tedaj
je jasno, daje lahko zloraba s ciljem oblasti zgolj potencialna - saj se lahko
udejanji le skozi hkratno izginotje. V tem primeru pismo kot sredstvo
oblasti obstaja zgolj skozi skrajna določila čistega označevalca: bodisi s
prolongiranjem njegove zastranitve, s čimer prispe pismo do upravičenca
prek dodatne dostave, se pravi z vnovično izdajo, katere razsežnosti je
zaradi teže pisma le težko predvideti; bodisi z uničenjem pisma, kar je
pravzaprav edini zanesljivi - in zato s strani Dupina že od samega začetka
priporočeni - način, kako se znebiti tistega, čemur je po naravi usojeno, da
pomeni izničenje onega, kar pomeni.
Vpliv, ki ga minister potegne iz položaja, se torej ne drži pisma, temveč
- pa najsi on to ve ali ne - prav samega lika, ki ga le-to v njem vzpostavi.
Tudi Prefektove besede nam ga predstavijo kot človeka, ki si vse upa, who
dares all things. Sledi dovolj pomenljiv komentar: those unbecoming as
well as those becoming a man, kar pomeni: "kar je nevredno kot tudi tisto.
27
SEMINAR O "UKRADENEM PISMU"
kar je vredno moža". Baudelairju se ob prevodu izmakne prav sama ost, saj
prevede: ce qui est indigne d'un homme aussi bien que ce que est digne de
lui /"kar je nevredno moža kot tudi tisto, kar gaje vredno"/. V svoji izvorni
obliki velja namreč ocena veliko bolj za tisto, kar zadeva žensko.
Skozi to se nam razkrije imaginaren doseg tega lika; se pravi narcističen
odnos, v katerega je zapleten minister - tokrat brez dvoma nevede! Tudi
naznako tega najdemo v angleškem besedilu že kar na drugi strani, v tisti
prav slastni pripovedovalčevi opazki: "Vpliv", je rečeno, "ki si ga je
pridobil minister, bi tako počival na vedenju, ki ga ima ropar o vedenju, ki
ga ima žrtev o ropanju", ali dobesedno: the robber's knowledge of the
loser's knowledge of the robber. Pomembnost teh izrazov avtor še podčrta s
tem, da jih dobesedno položi v usta Dupinu še enkrat, neposredno po opisu
prizora tatvine pisma. Žal moramo tudi tu ugotoviti, da je Baudelairjeva
govorica nedosledna, saj naredi, da eden sprašuje, drugi pa pritrjuje: Le
voleur sait-il?... /"Ali ropar ve?..."/, nato pa le voleur sait... /"ropar ve..."/,
Kaj? que la personne volée connaît son voleur /"da oropani pozna svojega
roparja"/.
Za roparja namreč ni pomembno le to, da omenjena oseba ve, kdo jo je
oropal, temveč tudi, da ve, s kakšnim roparjem ima v resnici opraviti - da
ga ima za zmožnega vsega - kar je treba razumeti tako: da mu pripisuje
položaj, ki ga realno nihče ni sposoben prenašati, saj je imaginaren: je
položaj absolutnega gospodarja.
V resnici gre za položaj absolutne šibkosti, vendar ne v zvezi z osebo,
od katere bi pričakovali, da tako misli. Dejstvo, da si Kraljica drzne pokli-
cati policijo, ni edini dokaz. Pravzaprav se zgolj prilagodi svoji preinestitvi
za eno stopnico znotraj ureditve izhodiščne triade; zaslepi se natanko s tisto
zaslepitvijo, ki jo zasedba tega mesta zahteva: No more sagacious agent
could, 1 suppose, ironizira Dupin, be desired or even imagined. Res ne: če
je že storila ta korak, tedaj z njim ni toliko prignana do obupa, driven to
despair, kot nam pravijo, kolikor je privzela nase breme neke nepo-
trpežljivosti, ki jo je treba pripisati zrcalnemu slepilu.
Minister se mora v resnici pošteno potruditi, če se hoče obvladati v
nedejavnosti, ki je ta hip njegova usoda. To je opazka Prefekta, čigar
besede se praviloma pozlatijo: res je sicer, da bogastvo njegovih besed teče
samo za Dupina in ne neha teči vse do vsote petdeset tisoč frankov, kolikor
ga bo zadeva po tedanjih zlatih standardih stala, četudi bo pri vsem skupaj
28
SEMINAR O "UKRADENEM PISMU"
vendarle imel nekaj dobička. Minister torej v tej stagnaciji norosti le ni
popolnoma nor - in zato se mora obnašati po pravilih nevroze. Kakor tisti
človek, ki seje umaknil na samotni otok, da bi pozabil (Kaj? Pozabil je...) -
tako bo tudi minister zaradi nerabe pisma nanj preprosto pozabil. O tem
nam priča stanovitnost njegovega obnašanja. Toda pismo, natanko tako kot
nevrotikovo nezavedno, ga ne pozabi. Tako malo ga pozablja, da ga vse
bolj in bolj transformira v podobo tiste, ki mu ga je presenetljivo ponudila
in po katere zgledu ga bo zdaj sam odstopil podobnemu presenečenju.
Poteze te transformacije so opazne, dovolj značilna oblika njihove
očitne svojevoljnosti pa nam dovoljuje, da jih upravičeno primerjamo z
vrnitvijo potlačenega.
Tako najprej zvemo, da je minister pismo obrnil - in to seveda ne tako
prenagljeno, kot je to storila Kraljica, temveč na precej bolj prizadeven
način, približno tako, kot obrnemo obleko. Glede na tedanji način prepogi-
banja in pečatenja pisem je to dejansko moral storiti, če je hotel priti do
nedotaknjenega prostora za vpis novega naslova.'^
Ta naslov postane njegov lastni naslov. Najsi bo v njegovih ali drugih
rokah, pojavil se bo s prefinjeno žensko pisavo, na pečat, ki prehaja od
rdeče barve strasti k črni barvi njenih zrcal, pa bo vtisnil svoj lastni žig. Ta
nenavadnost pisma, označenega z žigom njegovega naslovnika, je še toliko
bolj osupljiva v svoji invenciji, kolikor je Dupin - četudi je v besedilu
natančno artikulirana - sploh ne omenja v svoji razpravi, ki jo posveti
identifikaciji pisma.
Najsi je ta izpustitev namerna ali nehotena, brez dvoma pomeni prese-
nečenje znotraj urejenosti dela, katerega minuciozna strogost je več kot
očitna. Toda v obeh primerih je dovolj pomenljivo že samo to, daje pismo,
ki ga minister konec koncev naslavlja sam nase, pismo ženske: kot bi to
bila faza, ki jo mora preiti vsled naravne privlačnosti označevalca.
Zdelo se nam je nujno občinstvu demonstrirati tovrsten postopek na primeru pisma iz
tistega časa. Izbrali smo pismo, s katerim M. de Chateaubriand išče tajnika. Zabavalo
nas je odkritje, da je M. de Chateaubriand zaključil prvo verzijo nedavno ponovno
izvedenih spominov prav tistega novembra 1841, ko seje ukradeno pismo pojavilo v
Chamber's Journal. Mar vnetost za oblast, ki jo opisuje, in čast, ki jo ta vnema v njem
zbuja (daru tedaj še niso izumili), ne uvrščata M. de Chateaubrianda v kategorijo, v
katero bo nekoliko pozneje vstopil tudi minister - med genialne može z načeli ali brez
njih?
29
SEMINAR O "UKRADENEM PISMU"
Od tod tudi aura ravnodušnosti, ki sega vse tja do videzov mehkužnosti:
razkazovanje dolgočasja, ki v izjavah meji že na neokus; vzdušje, ki ga
avtor filozofije pohištva'^ zna ustvariti s skrajno neotipnimi opazkami,
kakršna je recimo tista o glasbilu na mizi - vsa ta znamenja so koncertirana
tako, da lik, ki so ga vse izjave dotlej obdajale s skrajno možatimi pote-
zami, ob svoji pojavitvi širi kar najbolj značilen odor difemina.
Dupin seveda ne pozabi poudariti, da je vse to skupaj le zvijača, ko
omenja, da se za to nepristnostjo skriva budnost roparice, pripravljene na
skok. Prav v tem je učinek nezavednega, in to natanko v tistem pomenu,
zaradi katerega vas učimo, da nezavedno pomeni, da je človek naseljen z
označevalcem ¡que l'homme soit habité par le signifiantl. Bi mar lahko
našli lepšo podobo tega od tiste, ki jo skuje sam Poe, da bi nam pojasnil
Dupinov podvig? Pomaga si namreč s tistimi krajevnimi imeni, ki jih zem-
ljepisna karta, da bi ne ostala nema, vtisne prek risbe in ki lahko postanejo
zastavek neke ugankarske igre, "Kdo najde, kar je partner izbral?". Poe
takoj dodaja, da bo neukega začetnika najlažje zmesti s tistim imenom, ki
se z velikimi črkami razprostira po polju karte in ponavadi, ne da bi se
pogled ob njem sploh ustavil, poimenuje cele dežele...
Tako se tudi ukradeno pismo, kot kakšno ogromno žensko telo, raz-
prostira po ministrovem kabinetu, ko vanj vstopi Dupin. Toda tudi on prav
tako že pričakuje, da ga bo našel, zato mu ni treba drugega kot - z očmi
izza zelenih naočnikov - sleči to veliko telo.
Ne da bi mu bilo treba drugega kot tu in tam malo vleči na ušesa pred
vrati profesorja Freuda, se bo zato Dupin odpravil natanko tja, kjer leži in
počiva tisto, kar mora telo skriti; v tisto prelepo središče, ki ga pogled za
hip oplazi; v tisti kraj, ki ga zapeljivci imenujejo grad Saint-Ange v svoji
nedolžni iluziji, po kateri naj bi jim zavzetje gradu zagotovilo nadzor nad
celim mestom. Pazite! Med podbojema kamina, tam je predmet, na dosegu
roke, ki jo mora ropar le še stegniti. Vprašanje o tem, ali ga doseže sur le
manteau /"na polici"/, kakor to prevaja Baudelaire, ali pod polico kamina,
kakor stoji v izvirnem besedilu, pa lahko brez škode prepustimo sklepanju
kuhinje.'^
' ' Poe je v resnici avtor spisa s tem naslovom.
In celo kuharice.
30
SEMINAR O "UKRADENEM PISMU"
Če se simbolno učinkovanje tod ustavi, mar tedaj to obenem že tudi
pomeni, da je izginil simbolni dolg? Celo če kaj takega pomislimo, nas o
nasprotnem prepričata dve epizodi, ki jih smemo imeti toliko manj za
postranski, kolikor se sprva z delom na videz ne ujemata.
Najprej je to zgodba o Dupinovem plačilu, ki še zdaleč ni le sklepna
igrica, saj se od samega začetka naznanja z dovolj neskromnim
vprašanjem, ki ga Dupin zastavi prefektu v zvezi z višino obljubljene
odškodnine. Slednji navkljub zadržanosti o natančni vsoti niti ne pomišlja
o tem, da bi prikrival njeno ogromnost, temveč se pozneje celo sklicuje na
njeno povišanje.
Dejstvo, da nam je bil pred tem Dupin predstavljen kot ubožec, ki išče
uteho v etru, je torej namenjeno predvsem temu, da vzpodbudi naš pre-
mislek o kupčiji, ki jo je z dostavo pisma opravil in katere urno izvršitev
zagotovi check-book, ki jo potegne iz predala. Še zdaleč ni nepomembno,
da je tisti hint, s katerim jo brez ovinkov vpelje, ravno neka histoire attribuée
au personnage aussi célèbre qu'excentrique /"zgodba, pripisana liku, ki je
enako slaven kot ekscentričen"/, kakor nam pove Baudelaire, namreč
angleškemu zdravniku po imenu Abernethy: gre za zgodbo o skopuškem
bogatašu, ki računa na brezplačen nasvet, dobi pa odgovor, ki mu namesto
zdravila svetuje - nasvet!
Mar nismo tedaj dejansko upravičeno zaskrbljeni, da gre v Dupinovem
primeru morda res za njegov lastni izstop iz simbolnega krogotoka pisma -
mi, ki se imamo za emisarje vseh pisem, ki pri nas vsaj nekaj časa 1ф1јо v
transferju? In mar sami ne nevtraliziramo ravno tiste odgovornosti, ki jo
transfer vsebuje, s tem, ko jo ovrednotimo z najbolj uničujočim
označevalcem vseh pomenov, z denarjem?
Toda to še ni vse. Če je namreč Dupinov namen izvleči se iz zadeve,
tedaj dobiček, ki ga tako živahno povleče iz svojega podviga, naredi še
veliko bolj paradoksen, prav šokanten, tisti njegov napad, recimo mu kar
zahrbtni naskok, s katerim se nepričakovano loti ministra, katerega oša-
bnost je ob uspešno izpeljanem Dupinovem triku že tako in tako v zadostni
meri splahnela.
Navedli smo že okrutne verze, za katere Dupin zatrjuje, da si ni mogel
kaj, da bi jih v svojem ponarejenem pismu ne namenil tistemu trenutku, v
katerem bo minister, izzvan z neizbežnimi izzivi Kraljice, hotel le-to
31
SEMINAR O "UKRADENEM PISMU"
pogubiti in se s tem sam pognal v pogubo: facilis descendus Averni^'^ pravi
temu. Dodaja še, da bo minister zagotovo prepoznal njegovo pisavo, s
čimer je odstranjena še zadnja ovira na poti do neusmiljene sramote lika, ki
ni brez zaslug; zadnja ovira na poti do neslavnega triumfa. Zamera, ki se
vleče še od neljubega dogodka na Dunaju (na Kongresu?), pa zapovrh
dodaja še nekaj hudobije.
Pozabavajmo se nekoliko pobliže s tem izbruhom strasti, še posebej s
trenutkom, v katerem vznikne iz nekega zaporedja dejanj, katerih uspeh se
je rojeval prav iz hladnokrvnosti.
Le-ta namreč sledi trenutku, v katerem je bilo dovršeno zaključno
dejanje identifikacije pisma. Lahko bi rekli, da Dupin že ima pismo,
kolikor se gaje polastil, ni pa še v stanju, da bi se ga znebil.
Je torej povsem polnopraven udeleženec intersubjektivne triade in kot
tak v središčnem položaju, ki sta ga pred njim zasedala Kraljica in Mini-
ster. Se bo v njem izkazal za superiornega in nam s tem obenem razkril
namene avtorja?
Četudi je že uspel vrniti pismo na njegovo pravo pot, mora še vedno
zagotoviti, da bo le-to prispelo na svoj naslov. Ta naslov je na kraju, ki ga
je prej zasedal Kralj, saj se šele tam lahko znova povrne v red Zakona.
Videli smo, da ga nista bila sposobna prebrati niti Kralj niti policija, ki
je slednjega zamenjala na njegovem mestu - saj ta kraj povzroča slepoto.
Rex et auger. zdi se, da legendarna arhaičnost teh besed odzvanja zato,
da bi v njej začutili nezadostnost, kadar jih uporabimo za človeka. In
zgodovinske figure nas k temu že nekaj časa prav nič ne vzpodbujajo. Za
človeka preprosto ni naravno, da sam nosi breme najvišjega izmed vseh
označevalcev. Kraj, ki ga zasede s tem, ko si ga naprti, lahko kaj hitro
postane simbol kar največje neumnosti.
Povejmo, da Kralja tod ustoliči dvoumnost, značilna za sveto; neum-
nost, ki se drži prav Subjekta.
Prav to daje pomen likom, ki se bodo zvrstili na njegovem mestu. Saj
ne, da bi bila policija ustavno nepismena - konec koncev poznamo vlogo
Vergilov verz se %\as\: facilis descendus Averno.
Spomnimo se duhovitega distiha, pripisanega še pred njegovim padcem zadnjemu od
tistih, ki seje še mogel pridružiti Kandidovemu zmenku v Benetkah:
H n'est plus aujourd'hui que cinq rois sur la terre.
Les quatre rois des cartes et le roi d'Angleterre.
32
SEMINAR O "UKRADENEM PISMU"
posajenih sulic na campus ob rojstvu Države. Toda policija, ki tu vrši svoje
naloge, je skozinskoz zaznamovana z liberalnimi formami; se pravi s tis-
timi, kijih prav malo briga za zakrivanje svojih indiskretnih nagnjenj. Zato
često ne izbirajo besed, kadar govorijo o pravicah, ki so jim pridržane:
"Sutor ne ultra crepidam, ukvarjajte se s svojimi lumpi. Šli bomo celo tako
daleč, da vam bomo v ta namen dali znanstvena pomagala. To vam bo
pomagalo, da ne boste razmišljali o resnicah, ki naj raje ostanejo v
senci.
Vemo, da lahko olajšanje, ki se porodi iz tako preudarnih načel, v
zgodovini traja največ eno dopoldne, saj vsesplošni pohod usode - kot
nadaljevanje resnične težnje po kraljestvu svobode - spet vzbuja zanimanje
za tiste, ki ga s svojimi zločini motijo, kar seže celo tako daleč, da so za to
priložnost pripravljeni skovati dokaze za zločine. Opazimo lahko celo, da
ta praksa - ki je bila vselej tako dobro sprejeta, da so jo izvrševali le v
korist največjega števila - dobi svojo avtentičnost z javnim priznanjem
tistih, ki bi jim prav zlahka ugovarjali: poslednja manifestacija prevlade
označevalca nad subjektom.
Nič manj tudi ni res, daje bil policijski dosje vselej predmet določenega
zadržka, čeprav ni povsem jasno, zakaj ta ponavadi ne prehaja kroga
zgodovinarjev.
Natanko temu minljivemu kreditu bo Dupinova nameravana izročitev
pisma policijskemu Prefektu reducirala domet. Kaj navsezadnje sploh
ostane od označevalca, če je po odvzetem sporočilu za Kraljico zdaj
pohabljen še v samem besedilu od trenutka, ko zapusti Ministrove roke?
Preostane mu natanko to, da odgovori na vprašanje o tem, kaj ostane od
označevalca, ko nima več pomena. Taisto vprašanje pa je že zastavil tisti,
ki ga Dupin zdaj znova najde na kraju, zaznamovanem s slepoto.
Dejansko je prav to vprašanje, ki je tja privedlo Ministra, ali je res
takšen kockar, kakor nam zatrjujejo, in o čemer njegovo dejanje navsezad-
nje dovolj zgovorno priča. Kajti strast kockarja je prav v zastavitvi
tovrstnega vprašanja označevalcu, ki ga oblikuje automaton naključja.
Ta izjava je bila povsem jasno izrečena iz ust plemenitega lorda med njegovim
govorom v zgornjem domu, v katerem ima sedež zaradi svojega dostojanstva.
33
SEMINAR O "UKRADENEM PISMU"
"Kdo si ti, lik kocke, ki jo vržem v tvojem srečanju (tychep-^ z mojo
srečo? Nihče, če ne prav prisotnost smrti, ki iz človeškega življenja naredi
odlog od enega do drugega jutra v imenu pomenov, katerih znamenje je
tvoja kosa. To je tisoč in eno noč počela Šeherezada in to že osemnajst
mesecev počnem sam, pri čemer izkušam vpliv tega znamenja za ceno
vrtoglavega niza sleparskih udarcev v igri par-nepar."
Tako se Dupin, na kraju, na katerem je, pred tovrstnim izpraševanjem
ne more ubraniti srda, ki je očitno ženske narave. Vzvišena podoba, v
kateri sta se invencija pesnika in strogost matematika družili s hladno-
krvnostjo dandyja in eleganco goljufa, postane nenadoma za isto osebo, ki
nas je z njim sploh seznanila, pravi monstrum horrendum, take so njegove
besede, "genialen mož biez načel".
Tu se izdaja izvor te groze in tistemu, ki jo izkuša, se sploh ni treba (na
dovolj nepričakovan način) razglašati za "zaščitnika dame", da bi nam ga
razkril: dobro vemo, da dame prezirajo preizpraševanje načel, saj njihov
čar mnogo dolguje prav skrivnosti označevalca.
Prav zato bo Dupin navsezadnje pred nami obrnil meduzin obraz tistega
označevalca, ki ga razen Kraljice nihče ni mogel brati drugače kot s hrbtne
strani. Obče mesto citata ustreza tako zaradi oraklja, ki ga s svojo spako
nosi ta obraz, kot tudi zaradi dejstva, da je pobrano iz tragedije:
... Un destin si funeste,
S'il n'est digne d'Atrée, est digne de Thyeste.
Tak je odgovor označevalca onstran vseh pomenov:
"Misliš, da deluješ, kadar te vzgibam po volji vezi, s katerimi pletem
tvoje želje. Te se lahko križajo v sile in množijo v predmete, ki te vodijo v
razkosanje tvojega razklanega otroštva. Naj bo: taka bo tvoja gostija vse tja
do vrnitve kamnitega gosta, kar bom zate, če si me že klical."
Če naj se vrnemo k zmernejšemu tonu, tedaj povejmo s šalo, s katero
smo (skupaj z nekaterimi izmed vas, ki ste mi sledili na lanskoletni Kon-
gres v Zürich) izrazili svoje spoštovanje do lokalnega gesla: odgovor
označevalca tistemu, ki ga izprašuje, se glasi: "Požri svoj Dasein!".
^^ Znana je temeljna opozicija, ki jo Aristotel postavi med dvema tukaj omenjenima
terminoma v pojmovni analizi, ki jo naključju posveča v svoji Fiziki. Njeno
upoštevanje bi razjasnilo številne diskusije.
34
SEMINAR O "UKRADENEM PISMU"
Je mar torej to tisto, kar čaka mitiistra ob usodnem zmenku? Dupin nam
zatrjuje prav to, vendar smo se doslej že naučili, da njegovim diverzijam ne
zaupamo preveč.
Širokoustnež je tod nedvomno zreduciran na stanje neumne slepote, v
kateri je človek soočen s črkami na zidu, ki narekujejo njegovo usodo. In
če ga pozovejo na srečanje z njimi - kakšen bi bil lahko učinek Kraljičinih
izzivanj na človeka, kakršen je on? Ljubezen ali sovraštvo. Prva je slepa in
zaradi nje bi položil orožje. Drugo je lucidno, a bi vzbudilo sumničenja.
Toda če je res kockar, kot nam pravijo, tedaj bo še zadnjič pogledal svoje
karte, predno jih bo položi! na mizo - in ko bo iz njih razbral svojo igro, se
bo dvignil od mize še ravno pravi čas, da se izogne sramoti.
Je to vse? Mar smemo upati, da smo razvozlali Dupinovo resnično
strategijo onstran vseh tistih imaginarnih trikov, s katerimi nas je moral
slepiti? Brez dvoma, kajti če je "sleherno točko, ki zahteva refleksijo",
kakor na začetku izjavi Dupin, "najlaže preizkusiti v temi", tedaj lahko zdaj
njeno rešitev preberemo pri belem dnevu. Vseboval jo je in celo ponujal v
izpeljavo sam naslov naše povesti - in to povsem v skladu s formulo inter-
subjektivne komunikacije, ki vam jo že dolgo ponujamo: pravimo vam, da
pošiljatelj prejme od prejemnika svoje lastno sporočilo v sprevrnjeni obliki.
Prav to hoče povedati tudi "ukradeno pismo", tisto "en souffrance": pismo
vselej prispe na svoj cilj.
(Guitrancourt, San Casciano, od srede maja do srede avgusta 1956.)
35
III
ZRCALNI STADIJ KOT
OBLIKOVALEC FUNKCIJE JAZA,
KAKRŠNA SE NAM RAZODEVA V PSIHOANALITIČNI
IZKUŠNJI
GOVOR NA 16. MEDNARODNEM KONGRESU PSIHOANALIZE,
ZÜRICH, 17. JULIJA 1949.
Zamisel zrcalnega stadija, ki sem jo vpeljal na našem zadnjem kongresu
pred trinajstimi leti, se je od tedaj bolj ali manj uveljavila v praksi fran-
coskega kroga. Mislim, da je nanjo kljub temu vredno znova opozoriti,
zlasti še danes, predvsem zato, ker osvetljuje oblikovanje jaza, kot ga
izkušamo v psihoanalitični praksi. To je izkušnja, zaradi katere se zoper-
stavljamo vsakršni filozofiji, ki izhaja neposredno iz Cogita.
Nekateri med vami se morda še spominjajo, da seje ta zamisel porodila
na osnovi poteze človeškega vedenja, osvetljenega z nekim dejstvom iz
primerjalne psihologije: otrok, ki ga v neki določeni starosti v instrumen-
talni inteligenci za kratek čas prekaša celo šimpanz, lahko vendarle že
prepozna svojo lastno podobo v zrcalu. Na to prepoznanje kaže razsvetlje-
valna mimika Aha-Erlebnis, v kateri Köhler vidi izraz situacijske aper-
cepcije, tj. bistveni stadij akta inteligence.
Za razliko od opice se ta akt pri otroku še zdaleč ne izčrpa z ugotovit-
vijo, da je podoba ničeva in da jo lahko obvladuje. Pri otroku se namreč
nadaljuje v niz kretenj, v katerih otrok skoz igro izkuša povezavo med
domnevnimi gibi podobe in odsevom okolja ter med tem virtualnim
kompleksom in realnostjo, ki jo le-ta podvaja - otrokovo lastno telo, osebe
in stvari, ki ga obdajajo.
Kot je znano že po Baldwinu, lahko ta pojav zasledimo pri otrocih od
šestega meseca starosti dalje - zaradi njegove pogostnosti sem se često
zamislil ob pretresljivem prizoru dojenčka pred zrcalom. Otrok še ne zna
37
ZRCALNI STADIJ
hoditi niti se držati poiconci; kljub temu pa - oprt na drugega človeka ali na
kakšno umetelno oporo (v Franciji temu rečemo un trotte-bébé) -
zmagoslavno premaga omejitve te opore in otrpne nagnjen nekoliko naprej,
kot da bi hotel fiksirati neki trenutek podobe, ki jo vidi v zrcalu.
V mojih očeh ta aktivnost ohranja pomen, ki sem ji ga pripisal, vse do
osemnajstega meseca starosti. Ta pomen razkriva neki libidinalni dinami-
zem, ki je doslej ostajal problematičen, pa tudi neko ontološko strukturo
človeškega sveta, ki se ujema z mojimi razmišljanji o paranoičnem
spoznanju.
Zadostuje, da zrcalni stadij razumemo kot identifikacijo v polnem
pomenu, ki ga temu izrazu daje analiza: nanaša se namreč na preobrazbo,
ki se dogodi pri subjektu, ko privzame neko podobo - podobo, katere
predestinacijo k temu faznemu učinku dovolj jasno kaže raba starega izraza
imago v analitični teoriji.
Videti je, da dejstvo, da otrok radostno privzame svojo spekularno
podobo, ko je še v stadiju infans, ko še nima razvitih gibalnih spretnosti
niti se ne zna sam hraniti, v tipični situaciji kaže simbolno matriko, v kateri
je Jaz pahnjen v neko prvobitno obliko, še preden se objektivira v
dialektiki identifikacije z drugim in še preden mu jezik v univerzalnem
podeli funkcijo subjekta.
To obliko bi morali imenovati idealni Jaz, če bi jo želeli vključiti v naš
običajni seznam, namreč v smislu, da bo predstavljala tudi vir sekundarnih
identifikacij; pod ta izraz bi sam umestil funkcije libidinalne normalizacije.
Toda kar je pomembno, je, da ta oblika usmeri dejavnost jaza - še pred
njegovo družbeno določenostjo - v fiktivni smeri, ki bo za samega
individua vedno ostala nezvedljiva, ali bolje, ki se bo nastajanju subjekta
približevala le asimptotično, ne glede na uspeh dialektičnih sintez, s
pomočjo katerih mora le-ta, kot Jaz, razrešiti svojo neskladnost z lastno
realnostjo.
Dejstvo je, da je celotna oblika telesa, s katero subjekt v odsevu antici-
pira dozorevanje svoje moči, le-temu dana le kol Gestah, se pravi v neki
zunanjosti, v kateri je ta oblika vsekakor bolj konstitutivna kot konsti-
tuirana, v neki zunanjosti, v kateri se mu kaže predvsem kot izstopajoča
postava, v katero je ujeta, in v sprevrnjeni simetriji, kar je v nasprotju z
živahnostjo gibov, za katere subjekt čuti, da ga animirajo. Tako ta Gestalt -
katere teža je utemeljena v sami danosti človeškega rodu, čeprav je njen
38
ZRCALNI STADIJ
način gibanja komajda spoznaven - s tema dvema aspektoma svoje
pojavitve hkrati siinbolizira mentalno stalnost Jaza in nakazuje njegovo
neizogibno odtujitev; dodaten pomen pa ji dajejo tudi povezave, ki
združujejo Jaz s postavo, v katero človek projicira sam sebe, s prikaznimi,
ki mu vladajo, in navsezadnje z avtomatom, v katerem si prizadeva v neki
dvoumni zvezi dovršiti svet, ki gaje sam ustvaril.
Za imagines, katerih zastrta obličja imamo čast videti v obrisih v našem
vsakodnevnem izkustvu in v poltemi simbolne učinkovitosti, bi zrcalna
podoba vsekakor morala biti prag vidnega sveta, če naj verjamemo, da je
zrcalo urejeno tako, da predstavlja v halucinacijah in v sanjah podobo
lastnega telesa, bodisi da gre za njegove individualne poteze, se pravi za
njegove hibe oziroma njegove dejanske projekcije; ali pa če opazujemo
vlogo zrcalnega aparata v pojavih dvojnika, kjer se manifestirajo psihične
realnosti, ki so že po svoji naravi heterogene.
Gestah lahko formativno učinkuje na organizem. To je potrjeno z
nekim biološkim eksperimentom, ki je sam po sebi tako tuj ideji psihične
vzročnosti, da svojih ugotovitev ne more formulirati na ta način. Vendar pa
nam ta eksperiment razodeva, da je nujni pogoj za razvoj gonade pri
golobici pogled na drugega člana iste vrste ne glede na njegov spol; ta
pogoj je tako samozadosten, da lahko željeni učinek dosežemo že tako, da
individua preprosto postavimo pred zrcalo. Podobno velja za leteče
kobilice; generacijski prehod iz samotarske v čredno obliko je moč doseči
tako, da individum v nekem določenem stadiju izpostavimo izključno
vizualnemu delovanju podobne podobe - s pogojem, da so gibi, ki ji dajejo
videz življenja, dovolj podobni načinu gibanja, ki je značilen za vrsto.
Takšna dejstva so vpisana v red homeomorfne identifikacije, ki bi jo lahko
zaobjelo vprašanje o hkratnem formativnem in erogenem pomenu lepote.
Četudi dejstva mimikrije razumemo kot primere heteromorfne identi-
fikacije, niso zato nič manj poučna, kolikor zadevajo problem pomena
prostora za živi organizem - psihološki koncepti so vsekakor bolj primerni
za razjasnjevanje teh problemov kot smešni poskusi, da bi jih skrčili na
domnevno vrhovni zakon prilagajanja. Spomnimo se samo, kako je Roger
Caillois (tedaj še zelo mlad in ravno po prelomu s sociološko šolo, v kateri
se je izšolal) osvčdil to temo, ko je morfološko mimikrijo z izrazom
"legendarna psihastenija" uvrstil v nekakšno obsesijo s prostorom v
njenem derealizirajočem učinku.
39
ZRCALNI STADIJ
Sam sem v družbeni dialeictiki, ki človeškemu spoznanju podeljuje
paranoično strukturo, našel razlog, zakaj ima človeško spoznanje z ozirom
na polje sil želje večjo avtonomijo kot živalsko, kot tudi razlog, ki
determinira človeško spoznanje v tistem drobcu realnosti, zaradi katerega
so nadrealisti zmerom ostali nezadovoljeni. Ta razmišljanja so me napeljala
k temu, da sem v prostorskem zajetju, ki se še pred družbeno dialektiko
manifestira v zrcalnem stadiju, prepoznal učinek neke organske nezadost-
nosti pri človeku v njegovi naravni realnosti - kolikor lahko besedi 'narava'
sploh damo kak pomen.
Funkcija zrcalnega stadija se nam odslej kaže kot poseben primer
funkcije imaga, ki je v tem, da vzpostavi povezavo med organizmom in
njegovo realnostjo - ali, kot pravijo, med Innenwelt in Umwelt.
Toda pri človeku je ta povezava z naravo spremenjena zaradi določene
razpoke v osrčju organizma, tj. zaradi nekega prvobitnega nesklada, ki se
kaže v znakih nelagodnosti in gibalne nekoordiniranosti v mesecih
neposredno po rojstvu. Tako objektivni pojem anatomske nepopolnosti
piramidalnega sistema kot tudi prisotnost ostankov določenih telesnih
sokov iz materinega telesa potrjujeta, da je to, kar trdim, dejstvo resnične
specifične prezgodnosti rojstva pri človeku.
Mimogrede velja pripomniti, da to dejstvo kot tako priznavajo celo
embriologi, in sicer z izrazom fetalizacija, s katerim označujejo proces, ki
determinira prevlado tako imenovanega višjega aparata nevrakse, in še
posebno možganske skorje; slednjo imamo vsled psiho-kirurških posegov
za intra-organsko zrcalo.
Ta razvoj je doživet kot nekakšna časovna dialektika, ki odločilno
projicira oblikovanje individua v zgodovino. Zrcalni stadij je drama, katere
notranji vzgib vodi od nezadostnosti k anticipaciji - drama, ki subjektu, ki
se je ujel v past prostorske identifikacije, snuje celo vrsto fantazem, ki se
raztezajo od razkosane podobe telesa do neke določne oblike njegove
celovitosti, ki jo bom poimenoval ortopedična oblika; in, končno, do
privzetja oklepa neke odtujujoče identitete, ki bo s svojo trdno strukturo
zaznamovala subjektov celotni mentalni razvoj. Pretrganje zaprtega kroga
Innenwelt in Umwelt tako porodi neizčrpno kvadraturo verifikacij jaza.
To razkosano telo - izraz sem vpeljal tudi v naš sistem teoretskih refe-
renc - se v sanjah ponavadi prikaže takrat, ko napredovanje analize naleti
na določeno stopnjo agresivne dezintegracije individua. Tedaj se pojavi v
40
ZRCALNI STADIJ
obliki od telesa ločenih udov ali pa v obliki tistih organov, prikazanih v
eksoskopiji, ki dobivajo krila in se oborožujejo za intestinalna preganjanja,
ki jih je v slikarstvu ovekovečil vizionar Hieronymus Bosch, v njihovem
vzponu v petnajstem stoletju do imaginarnega zenita modernega človeka.
Ta oblika je najbolj neposredno dostopna na organski ravni, in sicer v
linijah 'fragilizacije', ki definirajo fantazmatsko anatomijo, kot se le-ta
manifestira v shizoidnih in spazmičnih simptomih histerije.
Ustrezno temu se oblikovanje jaza v sanjah simbolizira z utrdbo ali celo
s stadionom - njegova notranja arena in ograja, obdana z gruščem in
močvirjem, razdeli jaz na dve nasproti ležeči bojni polji, kamor zabrede
subjekt v iskanju vzvišenega, oddaljenega notranjega gradu, katerega
oblika (včasih postavljena v isti scenarij) simbolizira ono na naravnost
presenetljiv način. Tudi na mentalni ravni najdemo realizirane strukture
utrdb, katerih metafora se ponudi sama od sebe, kot da bi izvirala iz samih
simptomov subjekta, ko skušamo označiti mehanizme obsesionalne
nevroze: inverzije, izolacije, podvojitve, ukinitve in premestitve.
Toda če bi morali graditi samo na teh subjektivnih danostih - ki jih le
stežka dojamemo zunaj okvirov analitične izkušnje, ki je omejena na
postopek z govorico -, bi bilo našim teoretskim poskusom še vedno moč
očitati, da se sami projicirajo v nemisljivo nekega absolutnega subjekta.
Prav zaradi tega sem v navedeni hipotezi, ki temelji na združevanju
objektivnih podatkov, iskal vodilno mrežo za metodo simbolne redukcije.
Ta hipoteza namreč vpelje v obrambne mehanizme jaza genetični red -
v skladu z željo, ki jo je Anna Freud izrazila v prvem delu svoje velike
knjige - in v nasprotju s pogosto izraženim predsodkom umesti histerično
potlačitev in njene vrnitve na bolj arhaično raven kot obsesivno inverzijo in
njene osamitvene procese; slednje pa umesti celo pred simptome para-
noične odtujitve, ki izvira iz obrata od zrcalnega jaza k družbenemu jazu.
Trenutek, v katerem se zrcalni stadij dovrši, vpelje - preko identifikacije
s podobo dvojnika in drame prvobitnega ljubosumja (kar je lepo pokazala
šola Charlotte Bühler v fenomenu otroškega tranzitivizma) - dialektiko, ki
bo odslej jaz povezovala z družbeno razdelanimi situacijami.
Prav ta trenutek odločilno zasuče celotno človeško vednost v smer
posredovanosti z željo drugega, objekte te vednosti konstituira v abstraktni
ekvivalenci skozi tekmovanje z drugim, hkrati pa naredi iz Jaza tisti aparat,
ki mu je vsak izbruh nagonov nevaren, četudi bi sovpadel z naravnim
41
ZRCALNI STADIJ
dozorevanjem - sama normalizacija tega dozorevanja je pri človeku odslej
odvisna od kulturnega posredovanja, ki ga v primeru spolnega objekta
uteleša Ojdipov kompleks.
Izraz primarni narcizem, s katerim analitični nauk označuje libidinalno
investicijo, značilno za ta trenutek, v luči te koncepcije pri svojih iznaj-
diteljih razodeva poglobljen čut za latentne pomene. Osvetli pa nam tudi
dinamično nasprotje med tem libidom in seksualnim libidom, ki so ga prvi
analitiki poskušali definirati, ko so se sklicevali na destruktivne gone,
pravzaprav na gone smrti, da bi razložili očitno povezavo med narcističnim
libidom in odtujevalno funkcijo Jaza, agresivnostjo, ki se sprošča ob
kakršnemkoli odnosu z drugim, četudi ima ta odnos obliko najbolj
samaritanske pomoči.
Pravzaprav so ti iznajditelji naleteli na tisto eksistencialno negativnost,
katere realnost tako vneto razglaša sodobna filozofija biti in niča.
Zal pa ta filozofija doseže negativnost le v mejah neke samozadostnosti
zavesti, ki sprevidom, ki konstituirajo jaz, kot eno izmed svojih premis
priključi iluzijo avtonomije, na katero se zanaša. To je igra domišljije, ki
gradi izključno na izposojanju pri psihoanalitičnem izkustvu, svojo najvišjo
točko pa doseže v poskusu, da bi ponudila nekakšno eksistencialno
psihoanalizo.
Ob koncu zgodovinskega obdobja družbe, ki ne priznava nobene funk-
cije razen utilitarne, in v tesnobi, ki jo občuti individuum, soočen s
'koncentracijsko' obliko družbene vezi, ki vznikne kot krona tega utili-
tarnega prizadevanja, moramo eksistencializem soditi po upravičilih, ki jih
daje za subjektivne zagate, ki so dejansko rezultat tega prizadevanja:
svoboda, ki je najbolj avtentična prav za zidovi ječe; zahteva po angažira-
nju, v kateri se izraža nemoč čiste zavesti, da bi obvladala kakršnokoli si-
tuacijo; voyeuristično-sadistična idealizacija spolnega razmerja; osebnost,
ki se lahko realizira le v samomoru; zavest o drugem, ki jo lahko zadovolji
le heglovski umor.
Tem izjavam nasprotuje vse naše izkustvo, kolikor nas odvrača od tega,
da bi jaz dojeli kot osredotočen na sistem zaznava-zavest, ali kot orga-
niziran v skladu z "načelom realnosti" - načelom, v katerem se izraža
znanstveni predsodek, ki je najbolj sovražen dialektiki spoznanja. Naše
izkustvo kaže, da bi morali izhajati iz funkcije sprevida, ki karakterizira jaz
v vseh njegovih strukturah, kar je tako močno poudarila Anna Freud. Če
42
ZRCALNI STADIJ
namreč Verneinung predstavlja očitno obliko te funkcije, pa bodo njeni
učinki ostali v največji meri prikriti, dokler jih ne bo osvetlila kakšna luč,
ki odseva na polju fatalnosti, kjer se manifestira ono.
Tako lahko razumemo to inercijo, ki je značilna za tvorbe jaza in v
kateri lahko najdemo najširšo definicijo nevroze - tako kot nam ujetje
subjekta v situacijo daje najbolj splošen obrazec norosti; ne le norosti, ki
leži za zidovi zavetišč, ampak tudi norosti, ki s svojim hrupom in besne-
njem oglušuje svet.
Trpljenje zaradi nevroze in psihoze je za nas šola strasti duše, tako kot
nam vzvod psihoanalitične tehtnice - kadar računamo težo njene grožnje
celotni skupnosti - kaže na odmiranje strasti v družbi.
Na tem stičišču narave in kulture, ki ga moderna antropologija tako
vztrajno preučuje, nam zgolj psihoanaliza omogoči prepoznati vozel
imaginarne sužnosti, ki ga mora ljubezen vedno znova razvezati ali pa
presekati.
Mi sami, ki razgaljamo agresivnost, ki leži v osnovi filantropove, idea-
listove, pedagogove in celo reformatorjeve dejavnosti, se pri takšni nalogi
ne moremo zanašati na altruistični čut.
V zatočišču, ki ga vzdržujemo od subjekta do subjekta, lahko psiho-
analiza spremlja pacienta vse do ekstatične meje "Ti si to", kjer se mu
razkrije šifra njegove minljive usode - ni pa v naši moči, da bi ga, zgolj kot
praktiki, privedli do tiste točke, kjer se začenja resnično potovanje.
(i :
43
III
LOGIČNI ČAS IN VNAPREJŠNJE ZATRJEVANJE
GOTOVOSTI
NOVI SOFIZEM
Marca 1945 nas je, hkrati s še nekaterimi prijatelji, Christian Zervos
zaprosil za prispevek k številki svoje revije Les Cahiers d'Art, ki jo je tedaj
pričel znova izdajati in katere namen je bil, da z izvrstnostjo vsebine zapolni
vrzel številk na svojem ovitku: 1940-1944, vrzel, ki je za mnoge pomenljiva.
Pridružili smo se s tem člankom, dobro vedé, da ga zato kaj kmalu ne bo
več mogoče najti.
Naj ta članek zazveni s pravim zvenom med poprej in pozneje, kamor ga tu
vmeščamo' , četudi bo nemara pokazal, da pozneje še čaka na sprejem, da bi
lahko to, kar je bilo prej, zadobilo ustrezno mesto.
Logični problem.
Upravnik zapora pokliče tri izbrane jetnike in jim naznani:
"Zaradi razlogov, ki vam jih ne smem razkriti, moram, gospodje, enega
med vami osvoboditi. Da bi se odločilo, katerega, bom, če vam je tako
prav, izročil vašo usodo v roke preizkušnji, ki vam jo bom naložil.
Troje vas je. Tu pa je pet okroglih ploščic, ki se razlikujejo le po barvi:
tri so bele, dve pa sta črni. Vsakomur izmed vas bom med obe rameni, torej
zunaj neposrednega dosežaja njegovega pogleda, pritrdil eno teh ploščic,
ne da bi mu dal vedeti, katero sem izbral. Prav tako ne pride v poštev
nikakršna posredna možnost, da bi s pomočjo vida ugotovili barvo
ploščice, saj tod ni nobenega ogledala.
' /Opombo je Lacan napisal ob izidu Écrits leta 1966 in v njej meri na mesto članka v
Écrits./
45
LOGIČNI ČAS
Ob vsem tem vam bo na voljo sleherna možnost, da si ogledate oba
tovariša ter ploščici, ki ju vsakdo od njiju nosi, seveda pa vam ne bo
dovoljeno, da bi drug drugemu sporočili rezultat ogleda. Sicer pa vam bo
to branila vaša lastna korist. Zakaj prvi, ki bo lahko prišel do sklepa o svoji
lastni barvi, bo užil ugodnosti ukrepa osvoboditve, ki nam je na voljo.
Toda ta sklep mora temeljiti na logičnih in ne le zgolj na verjetnostnih
nagibih. Zato se dogovorimo, da bo, brž ko bo kdo med vami zmogel
formulirati ta sklep, stopil skozi ta vrata, tako da bom lahko njegov
odgovor na samem presodil."
Ko so ta predlog sprejeli, vsakega izmed naših treh subjektov okitijo z
belo ploščico, ne da bi bili uporabljeni črni, ki sta bili, če naj spomnimo, na
razpolago samo dve.
Kako lahko subjekti rešijo problem?
Popolna rešitev.
Ko so se trije subjekti določen čas drug drugega motrili, hkrati naredijo
nekaj korakov, ki jih vštric popeljejo skozi vrata. Vsak posebej da podoben
odgovor, ki se glasi:
"Sem bel, in to vem takole. Ker sta bila moja tovariša bela, sem mislil,
da bi, če bi bil sam črn, vsak od njiju iz tega lahko sklepal tole: 'Če bi bil
tudi jaz sam črn, bi drugi moral takoj vedeti, daje bel, in bi zato takoj odšel
ven; torej jaz nisem črn.' In oba bi hkrati odšla, prepričana, da sta bela.
Toda storila nista nič, to pa zato, ker sem bil jaz prav tako bel kot onadva.
Po tem preudarku sem stopil skozi vrata, da bi sporočil svoj sklep."
Tako so vsi trije hkrati odšli ven, prepričani o istih razlogih sklepanja.
Sofistična vrednost te rešitve.
Mar lahko do te rešitve, ki se kaže kot najpopolnejša od vseh, kar jih
lahko obsega problem, pridemo z izkustvom? Vsakomur prepuščamo, da
na lastno pobudo poskrbi za odgovor.
Seveda tod ne svetujemo, da bi preizkus opravili v živo, pa čeprav
imamo že nekaj časa občutek, da so vse številnejši tisti, ki jih protislovni
napredek naše dobe kar sam postavlja v podoben položaj. Skrbi nas
46
LOGIČNI ČAS
namreč, da se dejstvo ne bi preveč odmaicnilo od teorije in da ne bi bilo
poskrbljeno le za zmagovalca. Ob tem pa se ne štejemo za enega tistih
filozofov, ki so se pravkar pojavili, in ki jim prisila štirih zidov ne pomeni
nič drugega kot le še eno ugodnost več na poti h končnemu smotru
človeške svobode. Jamčim pa, da izkustvo - če se bomo z njim ukvarjali v
nedolžnih pogojih pripovedi - ne bo razočaralo teh, ki se še znajo prepustiti
presenečenju. Morda bo imelo kakšno znanstveno vrednost za psihologa,
vsaj če naj zaupamo temu, kar smo, tako se nam vsaj zdi, iz njega izluščili,
ko smo ga aplicirali na različne izbrane skupine za to primerno usposo-
bljenih intelektualcev. Ti subjekti namreč realnost svojega bližnjega še
kako radi spregledajo.
Sami bi se radi oprli izključno na logično vrednost predstavljene
rešitve. Zdelo se nam je, da ta rešitev predstavlja izvrsten sofizem v
klasičnem smislu besede, - namreč pomemben zgled, kako lahko razrešimo
oblike logične funkcije v zgodovinskem trenutku, ko se problem teh oblik
zastavi filozofskem preiskovanju. Gotovo se vam bo zdelo, da so temačne
podobe, ki odevajo pripoved, naključne. In vendar ni odveč, da nosi naš
sofizem pečat časa v prav takih podobah, če te vsaj nekoliko ustrezajo naši
sodobnosti. Zato ohranjamo ogrodje sofizma prav táko, kot nam ga je
nekega večera ponudil v premislek iskrivi gostitelj.
Zdajle pa se prepustimo pokroviteljstvu tistega, ki se včasih odeva v
filozofa, čeprav bi ga morali pogosteje iskati med humoristovimi dvoum-
nimi govoričenji, in ki nanj vselej naletimo v skrivnostnosti tega, kar počne
politik: to je naš dobri, od sveta odvrnjeni logik.
Pretres sofizma.
Sleherni sofizem se nam najprej pokaže kot logična zmota in tako ni
razloga, da bi mu ne oporekli. Recimo A realnemu subjektu, tistemu ki
sklepa o sebi, B in C pa tistima, ki na podlagi njunega obnašanja A izpelje
svojo dedukcijo. Če bi nam rekli, da je prepričanje B-ja utemeljeno na C-
jevem pričakovanju, se mora gotovost B-jevega prepričanja logično
razbliniti z odpravo tega pričakovanja. Recipročno je tako s C-jem v
odnosu do B-ja. Oba ostanega neodločena. V primeru, ko bi bil A črn, torej
47
LOGIČNI ČAS
ni nikaicršne nujnosti, da bi odšla. Od tod sledi, da A ne more deducirati, da
je bel.
Vendar moramo najprej ugovarjati, da je B-ju in C-ju njuno celotno
razmišljanje napačno pripisano. Kajti edini povod za tako razmišljanje -
naš primer pa ni tak - bi bil, ko bi videla, da je A črn. Najprej moramo
ugotoviti, ali jima nismo, potem ko smo predpostavili položaj, njegov
logični razplet po krivici podtaknili. In vendar ni tako. Po tej hipotezi lahko
- ker ni nihče odšel prvi - vsakdo od obeh misli, da je bel. Jasno je, da bi
bilo dovolj že, če bi oklevala le za hip, in vsakdo od njiju bi bil brez dvoma
prepričan, da je bel. Kajti logično je izključeno, da bi okleval tisti, ki bi
videl dva črna. Na tej prvi stopnji dedukcije paje oklevanje izključeno tudi
realno, kajti nihče ne stoji pred enim črnim in enim belim. Iz tega razloga
lahko sklepamo, da si nihče ne zastavi vprašanja, ali naj izstopi.
Še tehtnejši pa je ugovor na drugi stopnji A-jeve dedukcije. Če je A ob
predpostavki, da bi se, če bi bil sam črn, ostala dva nemudoma razpoznala
za bela, po pravici sklepal, da je bel, pa se mora v trenutku, ko je ta sklep
izoblikoval, k njemu zopet vrniti, kajti prav v trenutku, ko se na osnovi
sklepa premakne, opazi, da sta se tudi druga dva začela omahujoče
premikati.
Preden bomo odgovorili na ta dva ugovora, definirajmo logične mejni-
ke problema. A zaznamuje vsakega od subjektov, kolikor je ta subjekt sam
na rešetu in se odloča, da bo o sebi sklepal ali pa ne. B in C sta druga dva
subjekta, kolikor sta predmet A-jevega presojanja. Toda če jima - kot bomo
pokazali - A lahko pravilno pripiše razmislek, ki je dejansko napačen, pri
tem upošteva le njuno realno obnašanje.
Če A - ko vidi B-ja in C-ja, kako sta se pričela hkrati z njim omahujoče
premikati - zopet posumi, ali nemara ostala dva vidita, daje črn, zadostuje,
da si znova zastavi vprašanje in se zaustavi, da bi ga razrešil. In res vidi,
kako se zaustavita tudi ostala dva. Ker je namreč vsak izmed njiju realno v
istem položaju kot on sam - oziroma ker je vsak izmed subjektov kot realen
subjekt A, tak torej, ki se odloča, da bi o sebi sklepal ali ne -, zadane vsak
od ostalih dveh ob istem trenutku na isti dvom. A bo povsem upravičeno
vnovič sklepal, da je bel, kakršnokoli misel naj že pripisuje B-ju ali C-ju.
Zopet namreč domneva, da bi - če bi bil sam črn - B in C morala nadalje-
vati. Če ugotovi, da oklevata, pa domneva, da bi morala (glede na pred-
hodni argument, ki je tu dejansko potrjen in ki bi ostala dva spravil v
48
LOGIČNI ČAS
dvom, mar nista tudi sama črna) vsaj oditi pred njim (saj pridobi, če je črn,
celo njuno oklevanje razsežnost zagotovila, da sta bela). Prav zato, ker ne
storita ničesar - saj dejansko vidita, daje bel -, pa prevzame pobudo sam in
tako vsi skupaj odidejo ter razglasijo, da so beli.
Lahko pa nam ugovarjajo, da z odpravo prejšnjih ovir še nismo ovrgli
logičnega ugovora, ki se bo pri vnovičnem gibanju znova pojavil in bo pri
vsakem od subjektov obnovil isti dvom ter povzročil isti zastanek.
To je res, vendar pa smo potrebovali dovršeno logično izvajanje. Vzrok
je v tem, da mora A iz skupnega zastanka to pot izvesti nedvoumen sklep.
To pa zato, ker se B in C, če bi bil A črn, nikakor ne hi smela zaustaviti.
Izključeno je namreč, da bi lahko v tem položaju oklevala vdrugo pri tem,
ko bi sklepala, da sta bela. In res: da bi drug drugemu dokazala, da gotovo
niti eden niti drugi nista črna, zadošča že eno samo oklevanje. Če sta se
torej B in C zaustavila, ne more biti A nič drugega kot bel. To pa pomeni,
da so vsi trije subjekti sedaj potrjeni v gotovosti, ki - tako kot ne dopušča
ugovorov - tudi ne dopušča vnovičnega dvoma.
Ob pretresu te preizkušnje ohranja torej sofizem vso strogost logičnega
procesa - seveda ob pogoju, da vanj vključimo vrednost dveh odložitvenih
prekinitev. Ta preizkušnja preveri sofizem prav v dejanju, za katero vsak
od subjektov razodene, da gaje privedlo k lastnemu sklepu.
Vrednost v procesu odloženih gibov.
Je mar upravičeno, da priključimo vrednosti sofizma dva odložena
giba, ki sta se tako pojavila? O tem se bomo odločili po oceni njune vloge
za izid logičnega procesa.
Res je, da jima ta vloga pripade šele po sklepu logičnega procesa, kajti
dejanje, ki ga odlagata, razkriva prav ta sklep. Tako torej ne moremo
ugovarjati, da prinašata v rešitev logičnega procesa temu procesu samemu
zunanji element.
Njuna vloga, ki je temeljna v praksi logičnega procesa, ni vloga izku-
stva preizkusa hipoteze, ampak prav vloga dejstva, ki je odločilno pri
logični dvoumnosti.
Dejansko bi se, na prvi pogled, osnovni elementi problema razstavili
takole:
49
LOGIČNI ČAS
1)	logično SO možne tri kombinacije prilastkov, ki obeležajo subjekte:
dva črna, en bel, - en črn, dva bela, - trije beli. Prva kombinacija je
izključena s tem, da vsak subjekt vidi ostala dva, med obema ostalima pa
ostane neznanka, ki jo razreši:
2)	element izkustva odloženih gibov, ki bi bil enakovreden signalu, s
katerim bi si subjekti - kot to določajo pogoji preizkušnje - komunicirali to,
kar jim je prepovedano namerno izmenjavati: védenje o prilastkih, ki jih
vidijo eden pri drugem.
Vendar pa jih ne moremo tako razstaviti, saj bi to pomenilo prostorsko
pojmovanje logičnega procesa, se pravi pojmovanje, ki se pojavi vselej, ko
se zdi logični proces zmoten - zmota pa že sama ugovarja rešljivosti
problema.
Prav zato, ker naš sofizem takega pojmovanja ne prenese, predstavlja
aporijo za oblike klasične logike, katerih "večni" čar odseva njih lastno in
nič manjšo hibo- : da namreč navajajo le tisto, kar lahko vidimo že na prvi
mah.
Prav nasprotno pa dejstva, ki so tu sporna, vstopijo v igro kot
označevalci, zaradi česar prevlada časovna in ne prostorska struktura
logičnega procesa. Odloženi gibi ne razkrivajo tega, kar subjekti vidijo,
ampak to, kar so spoznali za pozitivno pri tem, česar ne vidijo: aspekt črnih
To je prav tako hiba duhov, ki jih je oblikovala ta tradicija - in temu naj bo priča
naslednji listič, ki smo ga po nekem večeru, na katerem je razprava o našem plodnem
sofizmu vzbudila med izbranimi glavami skupine prijateljev že kar zmedeno paniko,
dobili od bistroumneža. ki pri vsem ni brez smisla za pustolovščine na drugih
področjih. Kljub prvim besedam se temu lističu poznajo sledovi marljivega dela.
"Moj dragi Lacan! Na naglo teh nekaj vrstic, da bi vaš razmislek usmeril k novi težavi.
Po pravici povedano me včeraj sprejeto sklepanje ne prepriča, kajti nobenega od teh
možnih stanj: belo. belo, belo - belo, belo, črno - belo, črno, črno, ni mogoče (kljub
temu, da se tako zdi) zvesti na drugo: odloča le zadnje stanje.
"Posledica: ko A sam zase predpostavlja, da je črn, ne moreta izstopiti niti B niti C, saj
ne moreta deducirati, ali sta črna ali bela: če je en črn, drugi izstopi, če pa je bel, pa
drugi (saj prvi ne izstopi) prav tako izstopi (in obratno). Če A zase predpostavlja, da je
bel, zopet ne morejo izstopiti. Tako pa A tudi tukaj iz obnašanja drugih ne more
sklepati o barvi svoje ploščice."
Ker je naš nasprotovalec primer predobro videl, je ostal slep za to, da subjektovega
presojanja ne določa odhod, ampak čakanje ostalih dveh. Ko nas je tako, dejansko
prenagljeno, zavrnil, je dopustil, da mu je ušlo tisto, kar nameravamo tukaj dokazati:
funkcijo naglice v logiki.
50
LOGIČNI ČAS
ploščic. Odloženi gibi imajo pomen zaradi časa zastanka subjektov in ne
zaradi svoje usmerjenosti. Njihova odločilna vrednost ni v dvojni izbiri
med dvema negibnima' kombinacijama, ki sta postavljeni ena poleg druge
in ki bi bili ob svojo celovitost z izključitvijo tretje iz vidnega polja, ampak
v gibanju z logičnim procesom uvedenega preizkusa, v katerem je subjekt
preoblikoval tri možne kombinacije v tri čase možnosti.
Prav zato sta za preizkus dveh razdobij, ki ju uvaja druga in edino ve-
ljavna razlaga, nujni dve prekinitvi, medtem ko naj bi pri edini izbiri, ki jo
nalaga prva zmotna razlaga, zadoščal le en sam signal.
Odloženi gibi še zdaleč niso izkustvena danost, ki je zunanja logičnemu
procesu. Zanj so tako nujni, da lahko le izkustvo v tem procesu zgreši
sočasnost, ki jo implicirajo odloženi gibi, nastali v popolnem logičnem
subjektu, v procesu preizkusa pa njihovi funkciji spodleti.
Odloženi gibi so dejansko le stopnje degradacije, katerih nujnost kaže
na naraščajočo pomembnost instanc časa, ki so vnešene v logični proces
zato, da bi se vključili v njegov sklep.
Kot vidimo, se z odloženimi gibi vzpostavljena logična določitev časov
zastanka - logik bo pri tem ugovarjal, subjekt pa dvomil - vsakokrat izkaže
za subjektivni potek časovne instance ali, če se bolje izrazimo, kot umik
subjekta v formalni zahtevek.
Časovne instance, ki tvorijo proces sofizma, omogočijo, da v njem
prepoznamo pravo pravcato logično gibanje. Ta proces pa terja, da
preizkusimo kvaliteto njegovih časov.
Premena načinov časa v gibanju sofizma: hip pogleda, čas za razumevanje
in trenutek sklepa.
V sofizmu lahko izluščimo tri trenutke razvidnosti, katerih logične
vrednosti bodo različne ter bodo naraščale. Če podamo njihovo časovno
zaporedje, jih s tem še vedno obravnavamo prostorsko, v skladu s forma-
lizmom, ki teži k temu, da bi zvedel govor na razvrstitev znakov. Če
pokažemo, da nastopa instanca časa v vsakem od teh trenutkov na različen
način, ohranimo njihovo hierarhijo, razkrijemo pa tonalno diskontinuira-
' "Nezvedljivima" je nasprotovalčev izraz v zgoraj navedeni opombi.
51
LOGIČNI ČAS
nost, ki je bistvena za njihovo vrednosti. Če pa dojamemo v premenah
načinov časa prav tisto funkcijo, s pomočjo katere se vsak teh trenutkov
pretvori v drugega in na koncu preostane le tisti, ki jih vse povzame, s tem
obnovimo njihovo realno zaporedje ter resnično razumemo njihovo genezo
v logičnem gibanju. To bomo skušali storiti s kar se le da natančno
formulacijo trenutkov razvidnosti.
1° Za tistega. Ici je nasproti dvema črnima, se ve, da je bel.
Tu je temelj gibanja logična izključitev. To, da nastopi pred gibanjem -
predpostavimo lahko, da so jo subjekti s podatki o problemu, ki prepove-
dujejo kombinacijo treh črnih, že sprejeli - ni odvisno od dramatične
naključnosti, ki uvodoma osami njihovo izjavo. Če slednjo izrazimo v
obliki dva črna : : en bel, vidimo hipno vrednost njene gotovosti. Čas
njenega prebliska pa bi bil, če lahko tako rečemo, enak ničli.
Njena formulacija pa se spremeni že na začetku: - zaradi subjektivacije,
ki se, četudi brezosebna, pojavlja v obliki "se vé, da...", - ter zaradi zveze
stavkov, ki ni toliko zveza kot še nedoločen kalup formalne hipoteze,
recimo tisto obliko posledice, ki jo lingvisti opišejo s terminoma protaza in
apodoza: "Za tega, ki je..., le tedaj se vé, daje..."
Določena časovna instanca poglobi presledek, tako da se osnovni ele-
ment protaze, "nasproti dvema črnima", lahko spremeni v osnovni element
apodoze, "je bel": treba je hipa pogleda. V logično ekvivalenco dveh
terminov: "Dva črna : en bel", uvaja ta sprememba načina časa obliko, ki se
v drugem trenutku izkristalizira v avtentično hipotezo, saj meri na pravo
neznanko problema, namreč na prilastek, za kateri ne vé niti sam subjekt.
V tem prehodu zadene subjekt ob naslednjo logično kombinacijo; ob tem,
ko lahko le sam privzame prilastek črnosti, bo takole formuliral naslednjo
razvidnost:
2° Če bi bil sam črn, bi se dva bela, ki ju vidim, nemudoma prepoznala
za bela.
Smo pred intuicijo, s katero subjekt objektivira nekaj več od stvarnih
podatkov, ki mu jih nudita dva bela. Objektivira določen čas, čas za
razumevanje, ki ga opredeli (v pomenu osmislitve in razmejitve) njegov
smoter, obenem cilj in meja, v položaju, ko vsak od dveh belih vidi enega
belega in enega črnega. Tako najde subjekt v negibnosti svojega bližnjega
ključ za rešitev lastnega problema. Gotovost tega trenutka predpostavlja
trajanje časa za razmislek, ki ga mora vsak od dveh belih ugotoviti pri
52
LOGIČNI ČAS
drugem, subjekt pa ga izrazi z besedami, ki jih polaga, kot da bi bile
napisane na transparentu, v njuna usta: "Če bi bil jaz črn, bi oni izstopil, ne
da bi le za hip okleval. Če ostaja, da bi razmislil, je to zato, ker sem bel."
Kako pa naj izmerimo mejo času, katerega smisel smo tako objektivi-
rali? Čas za razumevanje lahko zvedemo na hip pogleda, vendar pa lahko
ta pogled v svojem hipu vključi ves za razumevanje potreben čas. Tako se
z njegovo mejo zamaje objektivnost tega časa. Edino, kar preostane od tega
časa, je njegov smisel skupaj z obliko subjektov, ki jih določa le njihova
vzajemnost, in ki jo ta čas zasnuje, katerih delovanje pa je zaradi medse-
bojne pogojenosti odloženo na čas, ki se odtegne prav ob povratku
intuicije, ki jo je objektiviral. S to spremembo načina časa se v drugem
obdobju logičnega gibanja odpre pot, ki vodi k naslednji razvidnosti:
3° Z vso naglico se podvizam potrditi, da sem bel, da me tista, ki ju
imam za bela, ne bi prehitela pri tem, da bi se prepoznala za to, kar sta.
To je tista trditev o sebi, s katero subjekt - ko se odloči za določeno
sodbo - zaključi logično gibanje. Sama vrnitev gibanja razumevanja, pod
katerim je nihala časovna instanca, ki ga objektivno vzdržuje, se pri
subjektu nadaljuje v razmislek, v katerem ta instanca znova vznikne prav v
tem gibanju - in sicer na subjektivni način časa zaostanka glede na ostala
dva - ter se logično predstavi kot neodložljivost trenutka sklepa.
Natančneje rečeno, njena razvidnost se razkrije v subjektivnem somraku,
kot naraščajoča razsvetlitev roba na meji zatemnitve, ki jo ob razmisleku
doživi objektivnost časa za razumevanje.
Dejansko se subjektu ne zdi, da se čas, v katerem bi dva bela razumela
položaj, ki ju postavi pred enega belega in enega črnega, logično razlikuje
od časa, ki ga je sam potreboval, da bi položaj razumel, saj le-ta ni nič
drugega kot njegova lastna hipoteza. Če paje ta hipoteza pravilna, dva bela
dejansko vidita enega črnega in jima zato ni treba predpostaviti, da je tretji
črn. V tem primeru pa iz navedenega sledi, da ga dva bela prehitevata za
čas časovnega presledka, ki njemu v škodo vsebuje čas, ko je moral
oblikovati hipotezo. To je torej trenutek za sklep, da je bel. In res, če
dopusti, da ga njegova podobnika ob tem sklepanju prehitita, ne bo več
mogel prepoznati, da ni črn. Ko je minil čas za razumevanje trenutka
sklepa, nastopi trenutek, ko moramo čas za razumevanje skleniti. Sicer bi
bil ta čas ob svoj smisel. Čas torej ne priganja zaradi kakšnega drama-
tičnega naključja, zaradi resnosti stave ali zaradi kosanja v igri. Tako svojo
53
LOGIČNI ČAS
sodbo kot tudi svoj odhod subjekt strmoglavo pospeši v etimološkem
smislu glagola, z glavo naprej, zaradi neodložljivosti logičnega gibanja.
Tako uvaja premeno, v kateri se časovna napetost sprevrže v usmerjenost k
dejanju, ki drugim naznanja, daje subjekt sklenil. Vendar pa se ustavimo
na tisti točki, ko subjekt s svojo trditvijo dospe do resnice, ki bo prestala
preizkušnjo dvoma, in ki jo lahko preveri le če že prej z gotovostjo prispe
do nje. Časovna napetost doseže v njej najvišjo točko, saj - kot že vemo -
bo preizkušnjo njene logične nujnosti odmerjal potek njenega popuščanja.
Kakšna je logična vrednost te sklepne trditve? Prav to bomo skušali sedaj
ovrednotiti v logičnem gibanju, v katerem se slednja preverja.
Časovna napetost v subjektivni trditvi ter njena ob dokazovanju sofizma
izražena vrednost.
Zdi se nam, da logična vrednost tretjega trenutka gotovosti, izražena v
trditvi, s katero zaključi subjekt svoje logično gibanje, zasluži, da se vanjo
poglobimo. Dejansko razkriva obliko, ki je lastna določeni trdilni logiki.
Dokazati moramo, na katere posebne odnose se ta oblika nanaša.
Po tem, ko sta jo stopnjevala stavčna odnosa prvih dveh trenutkov,
apodoza in hipoteza, se tod izražena zveza naveže na povod za sklep, "da
ne bi bilo" (zamude, ki povzroči zmoto), kjer se zdi, da pride na površje
ontološka oblika tesnobe, ki jo na nenavaden način odseva enakovreden
slovnični izraz, "zavoljo bojazni da" (zamuda ne bi povzročila zmote)... //
Nedvomno je ta oblika v odnosu z logično posebnostjo subjekta trditve.
Zato jo bomo označili za subjektivno trditev, kajti logični subjekt ni pri njej
nič drugega kot osebna oblika spoznavnega subjekta, tistega, ki ga lahko
izrazi zgolj "jaz". Z drugimi besedami, nosilec sodbe, ki sklene sofizem, je
lahko le subjekt, kije s sodbo oblikoval trditev o sebi. V nasprotju z odnosi
brezosebnega subjekta in nedoločenega vzajemnega subjekta prvih dveh
trenutkov, ki sta po svojem bistvu tranzitivni - saj jih prevzame osebni
subjekt logičnega gibanja v vsakem od teh trenutkov -, nosilcu sodbe, ki
sklene sofizem, te sodbe ne more brez zadržkov pripisati kak drug subjekt.
Primerjava s prvima dvema subjektoma dobro izrazi logično vrednost
subjekta trditve. Prvi, ki je izražen v "se" iz "se vé, da... ", poda le splošno
obliko noetičnega subjekta: ta subjekt bi prav tako lahko bil bog, miza ali
54
LOGIČNI ČAS
skleda. Drugi, ki je izražen v "dva bela", ki "se drug drugega" morata
prepoznati, uvede obliko drugega kot takega, se pravi kot čiste vzajem-
nosti, kajti eden se prepozna le v drugem ter odkrije sebi lasten prilastek le
v enakovrednosti njunega lastnega časa. "Jaz", subjekt sklepne trditve, se
od drugega, od vzajemnega subjekta, loči s presledkom logičnega časa. To
gibanje logične geneze "jaza" je ob pretakanju njemu lastnega logičnega
časa dokaj vzporedno z njegovim psihološkim rojstvom. Spomnimo se:
psihološki "jaz" se izmota iz nedoločene zrcalne prehodnosti s pomočjo
prebujenega nagnjenja, kakršno je ljubosumnost, medtem ko se "jaz", o
katerem tu govorimo, določi s subjektivacijo tekmovanja z drugim, v
funkciji logičnega časa. Zdi se nam, da kot tak (dosti bolj kot oblika, ki ji
pravijo eksistencialna) podaja bistveno logično obliko psihološkega
"jaza".'^
V dejstvu, da opazovalec (na primer upravnika zapora, ki igro
nadzoruje) ob hkratnem odhodu treh subjektov ne more za vsakogar
ugotovil, ali je glede na prilastek, ki ga prenaša, pravilno sklepal, se
najbolje izrazi pretežno subjektivna (v naši terminologijo "trdilna")
vrednost sklepa sofizma. Dejansko je subjekt dojel trenutek sklepa, da je
bel, zaradi subjektivne gotovosti časa zamude, ki ga priganja k izhodu.
Toda tudi če tega trenutka ni dojel, zaradi objektivne razvidnosti odhoda
drugih dveh ne bo ravnal drugače in bo izstopil z istim korakom kot
onadva, vendar prepričan, da je črn. Opazovalec lahko predvidi le, da bo -
če obstaja subjekt, ki se mora na opazovalčevo vprašanje proglasiti za
črnega zato, ker se je z vso naglico podvizal za drugima dvema - ta subjekt
edini, ki se bo izrazil s takimi besedami.
Trdilna sodba se tod končno izrazi v dejanju. Moderna misel je
pokazala, da je vsaka sodba v bistvu dejanje, v našem primeru pa
dramatično naključje to dejanje le izolira v gesti odhoda subjektov. Lahko
bi si zamislili, da se dejanje sklepa izrazi še na kak drugačen način. Dejanje
sklepa v subjektivni trditvi, ki jo prikaže sofizem, je nekaj posebnega, ker
je zaradi časovne napetosti, s katero je subjektivno obremenjeno, pred-
hodno svoji gotovosti. Prav zaradi te predhodnosti pa se gotovost dejanja
Tako je "jaz", v logiki tretja oblika subjekta izjavljanja, še "prva oseba", vendar tudi
edina in zadnja. Kajti druga slovnična oseba izhaja iz neke drugačne funkcije govorice.
Tretja slovnična oseba je gola domneva: je demonstrativ, ki ga prav tako kot v območju
izjave lahko uporabimo pri vsem, kar se od njega razlikuje.
55
LOGIČNI ČAS
sklepa preveri v logični prenagljenosti, ki ji sledi razbremenitev te
napetosti, zato da bi sklep končno temeljil le na scela objektivnih časovnih
instancah ter da bi se trditev kar najbolj desubjektivirala. Kot to dokazuje
sledeče.
Najprej se je vnovič pojavil objektivni čas začetne intuicije gibanja, kot
da bi bil vdihnjen med začetnim trenutkom ter naglico svojega konca, in
zazdelo se je, da se je razpočil kot mehurček. Pod pritiskom dvoma, ki
odlušči subjektivno gotovost trenutka sklepa, pa se objektivni čas tu zgosti
kot jedro v presledku prvega odloženega giba. Subjektu pokaže njegovo
mejo v času za razumevanje, ko je pri drugih dveh minil hip pogleda in ko
je napočil trenutek sklepa.
Če je od Descartesa dalje dvom vključen v vrednost sodbe, pa je zago-
tovo treba pripomniti, da je za obliko trditve, ki jo tu preučujemo, tej
vrednosti manj do dvoma, ki jo suspendira, kot do vnaprejšnje gotovosti, ki
jo vpelje.
Da bomo razumeli vlogo tega dvoma glede na subjekt trditve, po-
glejmo, kakšno objektivno veljavo ima prva odložitev za opazovalca, pri
katerem smo že vzbudili zanimanje za skupno gibanje subjektov. Dvom
ima prav tole veljavo: da vsakdo - če doslej ni bilo mogoče soditi, v kakšno
smer je sklepal - izraža določeno negotovost glede svojega sklepa, da pa bi
se s tem sklepom zagotovo sprijaznil, če bi bil pravilen, če bi se izkazal za
napačnega, pa bi ga morda popravil.
Zares, če bi katerikoli izmed njih subjektivno lahko šel naprej, pa se
zaustavi, je to zato, ker se je zalotil, da dvomi o tem, ali je dobro dojel
trenutek sklepa, daje bel. Ker pa gaje subjektivno že izkusil, si ga bo takoj
prisvojil. Če je nasprotno pustil druga dva, da sta ga prehitela in tako v
njem utrdila sklep, da je črn, pa prav zato, ker trenutka sklepa ni dojel
subjektivno (in res bi lahko nova pobuda ostalih dveh logično potrdila
njegovo prepričanje, da je drugačen od njiju), ne more dvomiti v to, da ga
je dobro dojel. Če pa se zaustavi, je to zato, ker svoj lastni sklep tako zelo
podredi temu, kar izraža sklep ostalih dveh, da ga odloži takoj ko se zazdi,
da sta onadva odložila svoj, da torej v to, daje bel, dvomi vse do takrat, ko
mu ostala dva pokažeta pot ali pa jo zopet najde sam. Glede na to pa bo
tokrat sklepal, daje črn ali pa daje bel: morda zmotno ali pa tudi pravilno -
ta točka je dostopna le njemu samemu.
56
LOGIČNI ČAS
Vendar pa se logični sestop nadaljuje v drugi čas odložitve. Če je vsak-
do od subjektov dojel subjektivno gotovost trenutka sklepa, lahko vanjo
zopet podvomi. Ta pa je zdaj oprta na že izvršeno objektivacijo časa za
razumevanje-, zato bo zdvomljenje vanjo trajalo le hip pogleda. Že golo
dejstvo, da je oklevanje pri drugih dveh drugotno, subjektu namreč
zadošča, da svoje oklevanje - brž ko ga dojame - odpravi, saj mu pri priči
pokaže, da zagotovo ni črn.
Tu je subjektivni čas trenutka sklepa končno objektiviran. Dokaz tega
je, da se subjektu sklep zdaj vendarle vsili, četudi ga katerikoli od ostalih
dveh subjektov še ni dojel. Subjekt pa, ki bi sklenil prvo prekinitev z
zamudo za drugima dvema in bi zato bil prepričan, da je črn, bi bil zaradi
zdajšnje in druge prekinitve vsekakor prisiljen, da svojo sodbo obrne.
Rekli bomo, da se tako trditev gotovosti sofizma kar najbolj desubjek-
tivizira na koncu logične združitve dveh odloženih gibov v dejanju, kjer se
dovršita. To izraža dejstvo, da naš opazovalec - če ju je pri vseh treh
subjektih istočasno ugotovil - ne more za nobenega izmed njih podvomiti,
da se bo na zastavljeno vprašanje proglasil za belega.
Za konec pripomnimo še tole. Če lahko vsak subjekt na zastavljeno
vprašanje izrazi gotovost, ki jo je končno preveril, s subjektivno trditvijo, ki
jo je tej gotovosti dal ob sklepu sofizma z besedami: "Z vso naglico sem se
podvizal skleniti, da sem bel, saj bi me sicer ostala dva morda prehitela
glede tegá, da bi se vzajemno prepoznala kot bela (in bi me pahnila v
zmoto prav s tem, kar je bilo meni v prid, če bi jima le pustil čas)", lahko ta
isti subjekt izrazi to isto gotovost tudi s kar najbolj desubjektiviziranim
preizkusom v logičnem gibanju, in sicer s temi besedami: "Če sta druga
dva dvakrat oklevala pri tem, da bi izstopila, moraš pač vedeti, da si bel. "
Brž ko je opravil logično gibanje sofizma, lahko sklep v prvi obliki poda
kot resničen, vendar pa ga kot tak dojame le osebno. V svoji drugi obliki
pa ta sklep terja, da prevzamejo logični sestop, ki preverja sofizem, vsi
subjekti, da pa ga lahko kdorkoli med njimi uporabi za kogarkoli drugega.
Pri tem ni izključeno, da bi le en sam samcat subjekt prišel do sklepa, ne da
bi opravil logično gibanje sofizma, in ob tem ko bi zgolj sledil preizkusu,
kolikor ga izpričujeta druga dva subjekta.
57
LOGIČNI ČAS
Resnica sofizma kot počasovljen napotek od sebe k drugemu:
prehitevajoča subjektivna trditev kot temeljna oblika skupinske logike.
Resnico potemtakem preverja le njena domneva v trditvi, ki jo vzpo-
stavlja. Tako se razkrije, daje odvisna od težnje, usmerjene k sebi. Če se
ne bi zvedel na časovno napetost, ki določa trenutek sklepa, bi bil ta pojem
logični paradoks.
V tej obliki se resnica izraža kot zmoti predhodna; prihaja si vse bliže v
dejanju, ki zasnuje njeno lastno gotovost. Zmota pa - kot da bi se nasprotno
potrdila v svoji negibnosti - se le slabotno vzravnana dviga ob tem, ko sledi
zavojevalni pobudi resnice.
Kakšni zvrsti odnosa pa ustreza takšna logična oblika? Obliki objekti-
vacije, ki jo v svojem gibanju zasnuje, namreč napotku nekega "jaza" na
skupno merilo vzajemnega subjekta, ali pa: na druge kot take, kar pomeni:
kolikor so eden za druge drugi. To skupno merilo je prispeval čas za
razumevanje, ki se izkaže za bistveno funkcijo logičnega odnosa sovis-
nosti. Ta napotek "jaza" na druge kot take moramo počasoviti ob vsakem
kritičnem trenutku, da bi lahko dialektično omejili trenutek sklepa časa
razumevanja na trajanje hipa pogleda.
Dovolj je že, da se v logičnem členu drugih pojavi najmanjše neskladje,
pa se razkrije, v kolikšni meri je resnica vseh odvisna od vsakogaršnje
strogosti, in celo, da lahko resnica, če jo dosežejo le eni, porodi ali vsaj
potrdi zmoto pri drugih. Dodajmo še, da - če je v tem teku za resnico vsak
sam, če ni vseh, ki bi zadeli pravilno - se resnice vsakega vendarle dotakne
le preko drugih.
Brez dvoma teh oblik ni težko uporabiti v praksi pri mizi bridga ali na
diplomatskem zasedanju, pa tudi pri ravnanju s "kompleksom" v psiho-
analitični praksi.
Sami pa bi hoteli nakazati njihov prispevek k logičnemu pojmu
skupine.
Tres faciunt collegium, trdi pravilo. Skupina je v obliki sofizma že v
popolnosti zastopana, saj jo v nasprotju s splošnostjo, ki jo določimo kot
razred, ki abstraktno vsebuje nedoločeno število individuov, določimo kot
grupo, ki jo oblikujejo vzajemni odnosi določenega števila individuov.
58
LOGIČNI ČAS
Zadošča, da prikaz sofizma razvijemo povratno, pa vidimo, da lahko
sofizem logično uporabimo za neomejeno število subjektov^ - s pogojem,
da lahko prilastek "negativen" nastopa le pri številu, ki je enako številu
subjektov manj eden^.
Časovno objektivacijo pa je težje dojeti, če skupina narašča in se tako
zdi, da je v oviro skupinski logiki, s katero bi lahko dopolnili klasično
logiko.
Vendar pa bomo pokazali, kakšen odgovor naj bi ta logika prispevala
glede neustreznosti, ki jo čutimo pri trditvi, kakršna je, na primer, "Jaz sem
človek", pa naj gre za katerokoli obliko klasične logike in naj jo navežemo
na sklep kakršnekoli premise že hočemo. ("Človek je razumna žival"... itd.)
Gotovo je ta trditev dosti bližje svoji resnični vrednosti, če jo predsta-
vimo ob zaključku tod prikazane oblike prehitevajoče subjektivne trditve,
namreč takole:
1° En človek vé, kaj ni človek;
Tu je primer za štiri subjekte, štiri bele ploščice, tri črne ploščice.
A misli, da bi, če bi bil sam črn, katerikoli od B, C, D lahko mislil o ostalih dveh, da bi
ta dva, če bi bil on sam črn, nemudoma vedela, da sta bela. Katerikoli od B, C, D bi
moral torej hitro skleniti, da je sam bel, do tega pa ne pride. Ko A upošteva, da imajo,
če ga vidijo črnega, B, C, D pred njim prednost, ker jim ni bilo treba izpeljati
predpostavke, se z vso naglico podviza skleniti, daje bel.
Toda, mar ne izstopijo vsi ob istem času kot on? A v dvomu zastane, tako kot vsi ostali.
Kaj naj pomeni, če se vsi zaustavijo? Lahko da se zaustavijo, ker dvomijo tako kot A,
in A se lahko brez skrbi zopet vključi v tekmo. Lahko pa pomeni, da je A črn in da je
katerikoli od B, C, D pričel dvomiti, če odhod drugih dveh ne pomeni, daje sam črn, ob
tem pa je pričel tudi misliti, da, če se zaustavijo, to ni toliko zato, ker bi bil sam bel,
kajti en ali drugi lahko še za hip dvomi, če ni črn Lahko tudi predpostavlja, da bi
morala, če je sam čm, obadva oditi pred njim, in bi moral oditi v tem praznem
pričakovanju sam, prepričan, da je to, kar je, namreč bel. Le zakaj B, C, D tega ne
store? Tedaj bom to storil sam, pravi A. Tako pa odidejo vsi.
Drugi zastanek. Denimo, da sem črn, si reče A. Tedaj mora biti kdorkoli od B, C, D
pozoren na to, da če ni bil črn, drugima dvema ne bi smel pripisati vnovičnega
oklevanja; torej je bel. B, C, D morajo tako oditi pred njim. Zaradi tega A odide, vsi
ostali pa z njim.
Tretji zastanek. Če bi bil zares črn, si reče A, bi morali vsi vedeti, da so beli. Če je tako,
se zaustavijo...
In v treh odložitvenih prekinitvah je gotovost preverjena.
Cf. pogoj tega enega manj pri prilastku s psihoanalitično funkcijo Enega-več pri
subjektu psihoanalize, str. 480 tega zbornika {Écrits, Seuil, Paris 1966; opomba
napisana leta 1966.)
59
LOGIČNI ČAS
2° Ljudje se med seboj prepoznavajo po tem, da so ljudje;
3° Zase trdim, da sem človek, iz strahu, da ine ljudje ne bi prepričali, da
nisem človek.
To gibanje poda logično obliko vsakršne "človeške" asimilacije, in sicer
prav kolikor se ta oblika postavlja kot asimilacija barbarstva, ki pa vendarle
ohranja bistveno opredelitev "jaza"..?
^ Naj se bralec, ki se bo v tej zbirki (Spisi) napotil dalje, vrne k temu napotku na skupin-
skost, ki je smoter in cilj tega članka, da bi vanjo umestil, kar je Freud proizvedel pod
imenom psihologije množice (Massen-Psychologie und Ich-Analyse, 1920): množica ni
nič drugega kot subjekt individualnega. (Opomba napisana leta 1966.)
60
III
FUNKCIJA IN POLJE GOVORA IN GOVORICE V
PSIHOANALIZI
POROČILO NA KONGRESU V RIMU,
NA L'ISTITUTO DELLA PSICOLOGIA DELLA UNIVERSITÀ DI ROMA,
26. IN 27. SEPTEMBRA 1953.
PREDGOVOR
Predvsem ne smemo pozabiti, da v naravi ni ločitve na embriologijo,
fiziologijo, psihologijo, sociologijo, kliniko in da obstaja ena sama
disciplina - nevrobiologija, za katero nam naše opazovanje narekuje,
da ji pritaknemo pridevek človeka (citat, ki si gaje leta 1952 izbral za
izvesek neki psihoanalitični inštitut).
Prav bo, da govor, ki ga objavljamo tule, uvedemo z okoliščinami, v
katerih je nastal, saj se mu še poznajo' .
Avtorju so predložili omenjeno temo, ki naj bi jo vzel za izhodišče
običajnega teoretskega poročila na letnem srečanju, ki si je v organizaciji
društva, ki je ta čas predstavljalo psihoanalizo v Franciji, pod imenom
"Kongres psihoanalitikov francoskega jezika" v osemnajstih letih pridobilo
ugledno tradicijo. Zadnji dve leti so ga razširili na psihoanalitike z roman-
skega jezikovnega področja (in z nekaj jezikovne tolerance vključili še
Nizozemsko). Ta kongres naj bi se odvijal v Rimu meseca septembra 1953.
Medtem so resna razhajanja v francoski skupini privedla do odcepitve.
Razhajanja so se pokazala ob ustanovitvi nekakšnega "psihoanalitičnega
' /z izrazom govor prevajamo termin parole, z izrazoma Beseda oziroma beseda pa
verbe, ki v francoščini stoji za grški logos z začetka Janezovega evangelija, in mot kot
enoto besednega reda./
61
RIMSKI GOVOR
inštituta". Tedaj srno imeli priložnost slišati, kako je skupina, ki se ji je
posrečilo prodreti s svojimi statuti in programom, razglasila, da v Rimu ne
bo pustila govoriti človeku, ki je z nekaterimi drugimi skušal uvesti
drugačno koncepcijo. V ta namen je uporabila vsa sredstva, ki so ji bila na
voljo.
Vendar pa tisti, ki so potlej ustanovili novo Francosko društvo za psi-
hoanalizo, niso menili, da bi morali večino študentov, privrženih nji-
hovemu nauku, prikrajšati za napovedani dogodek, in tudi ne, da bi se
morali ogibati slavnega kraja, na katerem naj bi predvidoma bila.
S simpatijami in odprtega srca jih je podprla italijanska skupina, zato v
večno mesto niso prišli kot vsiljivi gostje.
Čeprav se je avtor tega poročila nemara čutil šibkega ob nalogi, da
spregovori o govoru, ga je navdajal občutek, da mu je v pomoč nekakšen
tihi pristanek, zapisan v kraj sam.
Spominjal seje, daje kraju po imenu Möns Vaticanus, precej predenje
dobil ugled najvišje stolice na svetu, Aulus Gellius v svojih Atiških nočeh
dal etimologijo vagire, kar označuje prav jecljanje govora.
Če torej njegov govor ni mogel biti kaj več od vekanja, potem je tu vsaj
dobil pokroviteljstvo za to, da v svoji disciplini obnovi temelje, ki ji jih
daje govorica.
Toda ta obnova je od zgodovine prejemala preveč smisla, da bi avtor ne
pretrgal s tradicionalnim stilom, ki postavlja "poročilo" med kompilacijo in
sintezo, in mu ne dal ironičnega stila ponovnega pretresanja temeljev te
discipline.
Ker so ga poslušali tisti študentje, ki od nas pričakujejo govor, je imel v
mislih predvsem njih, ko je podnetil svoje poročilo; pa tudi zato, da bi se
vpričo njih odpovedal pravilom, ki se jih držijo med seboj preroki, kadar s
preiskovanjem pobrobnosti posnemajo strogost in mešajo pravilo in
gotovost.
V navzkrižju, ki jih je pripeljalo do sedanjega stanja, so izkazali tako
pretirano nerazumevanje za svoj status avtonomnih subjektov, da se je bilo
treba nemudoma postaviti po robu tistemu večnemu tonu, ki je omogočil ta
eksces.
Kajti skozi lokalne okoliščine, ki so povzročile to navzkrižje, je prodrla
na dan neka pokvarjenost, ki jih je daleč presegala. Že samo to, da so
skušali urediti šolanje psihoanalitika na tako avtoriraten način, je dovolj, da
62
RIMSKI GOVOR
si zastavimo vprašanje, ali utečene metode tega šolanja konec koncev ne
vodijo v paradoks, namreč k nekakšni vedno znova obnovljeni minorizaci-
ji-
Kar se da trdno organizirane oblike iniciacije, v katerih je Freud videl
garancijo za prenašanje svojega nauka, je gotovo mogoče opravičiti s
položajem, kjer je neka disciplina lahko preživela sâmo sebe samo, če seje
obdržala na ravni integralne izkušnje.
Toda mar niso te oblike privedle do nekega poraznega formalizma, ki
duši iniciativo tako, da kaznuje tveganje, in prevladujoče mnenje
učenjakov postavlja za vodilo nekakšni krotki previdnosti, kjer avtentičnost
raziskovanja čedalje bolj pojema, preden naposled usahne?
Izredna zapletenost pojmov, ki so v igri v našem delu, povzroča, da je
tu vsak, ki izpostvi svojo sodbo, bolj kakor kjerkoli drugje v skrajni nevar-
nosti, da bo odkril svoje dejanske sposobnosti.
To pa bi moralo imeti za posledico, da naj bo naša prva, če ne edina
naloga, da svoje teze razrešimo tako, da razjasnimo principe.
Stroga selekcija, ki se je v resnici velja držati, bi ne smela biti pre-
puščena nedoločnemu odlaganju s strani dlakocepskega naknadnega
sprejemanja, ampak plodnosti dejanske produkcije in dialektični
preizkušnji protislovnih trditev.
To seveda ne pomeni, da razhajanjem pripisujemo kako posebno vred-
nost. Narobe, na mednarodnem kongresu v Londonu, kamor smo prišli kot
prosilci, ker nismo zadostili predpisanim formam, smo lahko z nemajhnim
presenečenjem slišali, kako neka nam zelo naklonjena osebnost obžaluje,
da svoje odcepitve ne moremo opravičiti s kakšnim doktrinalnim sporom.
Ali to pomeni, da ima združenje, ki hoče biti mednarodno, še kak drug cilj
poleg tega, da ohranja načelo skupnosti našega izkustva?
Nedvomno je javna skrivnost, da temu že dolgo ni več tako. Zato ni
bilo nobene spotike, ko je nedojemljivemu gospodu Zilboorgu, ki je
potisnil naš primer vstran in vztrajal pri tem, da je moč katerokoli od-
cepitev sprejeti samo v zvezi z znanstveno debato, prodorni gospod Wälder
odvrnil, da bi se ob konfrontaciji načel, s katerimi vsak od nas po svoji
presoji utemeljuje svoje izkustvo, naši zidovi brž sesuli v babilonski
zmešnjavi.
Kar se tiče nas, menimo, da če uvajamo izboljšave, potem nikakor ne
zato, ker bi mislili, da nam gre za to kaka zasluga.
63
RIMSKI GOVOR
V disciplini, ki ima znanstveno veljavo samo po zaslugi teoretskih poj-
mov, ki jih je preko napredovanja svojega izkustva skoval Freud, a so bili
doslej bolj malo podvrženi pretresu in zato ohranjajo dvoumnost preproste
govorice ter s pridom izkoriščajo ta odzvanjanja, ne da bi se mogli povsem
ogniti nevarnosti nesporazumov, bi se nam zdelo prenagljeno prelomiti z
njihovo tradicionalno terminologijo.
Zdi pa se nam, da bodo ti izrazi samo jasnejši, če bomo vzpostavili nji-
hovo enakovrednost z današnjim jezikom antropologije in celo z
nedavnimi filozofskimi problemi, pri katerih mora psihoanaliza pogosto
samo priti po svojo lastnino.
Vsekakor se nam zdi nujno, da v pojmih, ki v vsakdanji rabi le pešajo,
sprostimo smisel, ki si ga ti pojmi lahko povrnejo tako z vrnitvijo k lastni
zgodovini kot z refleksijo o svojih subjektivnih temeljih.
Prav v tem je namreč funkcija nekoga, ki poučuje; od nje so odvisne
vse druge, in vanjo se najbolje vpisuje cena izkustva.
Pustite jo vnemar, in zakril se bo smisel nekega dejanja, ki prejema
svoje učinke zgolj od smisla, medtem ko bodo tehnična pravila, skrčena na
recepte, izkustvu odvzela sleherno spoznavno razsežnost in celo sleherni
kriterij realnosti.
Zakaj nihče ni manj zahteven od psihoanalitika, kadar gre za to, kar da
status nekemu dejanju, ki bi ga utegnil on sam imeti skoraj za magičnega,
saj ne ve, kam bi ga umestil v koncepciji svojega polja, za katerega mu še
na misel ne pride, da bi ga uskladil s svojo prakso.
Izvesek, ki smo ga prevzeli, da bi z njim okrasili tale predgovor, je
dovolj ljubek zgled za to.
Mar ni enak tisti koncepciji analitičnega šolanja, ki je podobna avto-
šoli, ki bi ne bila zadovoljna le s tem, da sme izdajati vozniška dovoljenja,
temveč bi si umišljala, da bi morala nadzirati tudi izdelavo avtomobilov?
Ta primerjava velja, kolikor pač velja, še zmerom pa odtehta tiste, ki jih
najdete na naših kar najbolj resnih zletih in ki spričo tega, da se porajajo v
naših govorih bebcem, ne premorejo niti sočnosti internih čenč, pa vendar
se zdi, da jim prav njihova pompozna jalovost daje uporabno vrednost.
Začne se z znano primerjavo kandidata, ki se pusti prezgodaj zapeljati v
prakso, s kirurgom, ki operira brez razkužila, in nadaljuje s tisto, v kateri se
pretaka solze nad temi nesrečnimi študenti, ki so zaradi konflikta med
njihovimi učitelji razklani kakor otroci ločenih staršev.
64
RIMSKI GOVOR
Zdi se nam, da se tale zadnja najbrž navdihuje ob spoštovanju, ki gre
tistim, ki so v resnici pretrpeli tisto, kar bomo, če nekoliko ublažimo
poanto, imenovali pritisk k poučevanju, ki jih je postavil na trda tla, toda
ko se iz ust učiteljev zasliši tremolo, se lahko vprašamo tudi, ali se meje
otročarije niso meni nič tebi nič odmaknile prav do bebavosti.
Resnice, ki jih prekrivajo ti klišeji, pa bi vendarle zaslužile, da jih
preiščemo z več resnosti.
Bi psihoanaliza, metoda, ki pelje k resnici in demistificira subjektivne
kamuflaže, izpričala pretirano ambicioznost, če bi svoja načela uporabila
na lastni korporaciji: torej na tem, kako si psihoanalitiki zamišljajo svojo
vlogo nasproti bolniku, svoje mesto v družbi idej, svoje odnose s sebi
enakimi in poslanstvo svojega nauka?
Nemara bo tale prikaz, ki spet na stežaj odpira nekaj oken Freudovi
misli, pri nekaterih pregnal tesnobo, ki jo sproža simbolno dejanje, kadar se
izgubi v lastni nepredirnosti.
Kakorkoli že, če omenjamo okoliščine, v katerih je nastal tale govor, s
tem ne nameravamo opravičevati njegovih vse preveč očitnih pomanjklji-
vosti z naglico, ki ga je spremljala, saj mu ta naglica daje njegov smisel
skupaj z njegovo obliko.
Pa saj smo v nekem sofizmu, ki nam je bil za zgled intersubjektivnega
časa,^ tudi pokazali funkcijo naglice v logičnem prehitevanju, kjer najde
resnica svoj nepresegljivi pogoj.
Nič ni ustvarjeno, kar se ne bi pojavilo iz nuje, in ničesar ni v nuji, kar
bi ne porodilo svojega preseženja v govoru.
Prav tako ni ničesar, kar tu ne bi postalo naključno, ko pride trenutek za
človeka, ko bo lahko v enem in istem vzroku identificiral stran, ki jo je
izbral, in nered, katerega obtožuje, da bi tako doumel njuno koherenco v
realnem in s svojo gotovostjo anticipira! dejanje, ki ju bo spravilo v
ravnotežje.
/Glej tretje poglavje te knjige /
65
RIMSKI GOVOR
UVOD
To bomo opredelili, dokler smo še v aheliju naše snovi, zakaj ko
pridemo do perihelija, bo vročina taka, da utegnemo pozabiti nanjo.
(Lichtenberg).
"Flesh composed of suns. How can such be?" exclaim the simple ones.
(R. Browning, Parleying with certain people).
Takšen strah se polasti človeka, ko odkrije figuro svoje moči, da se od-
vrne od nje prav v dejanju, ki je njegovo, ko namreč to dejanje moč pokaže
golo. Tako je s psihoanalizo. Freudovo vsekakor prometejsko odkritje je
bilo takšno dejanje, to nam izpričuje njegovo delo, nič manj pa ni navzoče
v kateremkoli izkustvu, ki ga skromno vodi kateri od delavcev, vzgojenih v
njegovi šoli.
V minulih letih smo lahko spremljali to odvračanje zanimanja za funk-
cijo govora in polje govorice. To odvračanje povzroča "spremembe v cilju
in tehniki", ki so priznane v gibanju in katerih odnos do upadanja terapevt-
ske učinkovitosti je vendarle dvoumen. Kajti to, da v v teorijo in tehniko
pritegnemo odpor objekta, mora biti sámo podvrženo dialektiki analize, ki
lahko v tem prepozna zgolj nek subjektov alibi.
Poskusimo občrtati topiko tega premika; če pretehtamo literaturo, ki
nosi ime naše znanstvene dejavnosti, se današnja vprašanja psihoanalize
jasno razporedijo na tri poglavja:
A)	Funkcija imaginarnega, kakor bi rekli mi, ali povedano naravnost,
funkcija fantazem v tehniki analitičnega izkustva in konstituciji objekta na
različnih stopnjah psihičnega razvoja. Spodbuda je prišla tu s strani psiho-
analize otrok in pa z ugodnega terena, ki ga je poskusom in skušnjavam
raziskovalcev odprl pristop k predverbalnim strukturacijam. Prav tu pa
njegov vrhunec sedaj terja neko vrnitev, saj se postavlja vprašanje, kakšno
simbolno sankcijo je treba dati fantazmam v njihovi interpretaciji.
B)	Pojem objektnih relacij libida, ki prenavlja idejo napredka pri zdra-
vljenju in tako potihem spreminja način njegovega vodenja. Nova perspek-
tiva tu izhaja iz razširitve metode na psihoze in iz trenutnega zasuka
tehnike k dejstvom, ki izhajajo iz drugačnih načel. Tu se psihoanaliza
izteka v nekakšno eksistencialno fenomenologijo in celo v aktivizem.
66
RIMSKI GOVOR
navdahnjen z usmiljenjem. Tudi tuje opaziti jasno reakcijo v prid vrnitvi k
stožeru tehnike - simbolizaciji.
C) Pomembnost kontratransferja in, v zvezi s tem, psihoanalitičnega
šolanja. Tukaj so poudarek narekovale zadrege ob koncu zdravljenja, ki so
se jim pridružile zadrege konca didaktične psihoanalize, ki se konča s tem,
da kandidata pošljejo na praktično delo. Tudi tu je opaziti isto nihanje: po
eni strani - in ne brez hrabrosti - omenjajo obstoj analitika kot element, ki
ga ne gre zanemarjati v učinkih analize in ki naj bo pri njenem vodenju ob
koncu celo v ospredju; po drugi strani pa enako energično razglašajo, da se
je moč dokopati do rešitev samo s čedalje odločnejšim poglabljanjem
nezavednega vzvoda.
Če pustimo ob strani dejavnost pionirjev, imajo ti trije problemi neko
skupno točko, ki jo v skladu z vitalnostjo izkustva, ki jim daje oporo,
izražajo na treh različnih mejah. Gre za skušnjavo psihoanalitika, da bi
opustil temelj govora, in to ravno na področjih, kjer bi njena uporaba, če
naj se dotakne meje neizgovorljivega, bolj kot kjerkoli terjala njen preiz-
kus: materinska pedagogija, samaritanska pomoč in dialektično gospostvo.
Nevarnost je toliko večja, če analitik za nameček svoj jezik tu opusti v prid
že vzpostavljenih jezikov, za katere ne ve dobro, kakšno nadomestilo lahko
ponudijo neznanju.
Prav res bi radi zvedeli kaj več o učinkih simbolizacije pri otroku; kajti
tudi matere, ki delujejo v psihoanalizi, celo tiste, ki dajejo našim najvišjim
organom videz matriarhata, niso na varnem pred to zmenjšavo jezikov, s
katero je Ferenczi označil zakon odnosa otrok-odrasli.'
Ideje, kijih imajo naši modreci o izpolnjeni objektni relaciji, so koncep-
tualno precej negotove, če pa si jih ogledamo pobliže, pogleda skoznje
povprečnost, ki ne dela časti poklicu.
Nobenega dvoma ni, da bi teh učinkov, v katerih se psihoanalitik
pridružuje tisti vrsti sodobnega junaka, ki jo ponazarjajo pomilovanja
vredna dejanja v brezizhodnem položaju, ne mogli popraviti z vrnitvijo k
študiju funkcij govora, kjer bi moral biti psihoanalitik več kot mojster.
Toda zdi se, da je to osrednje področje našega dela po Freudu ostalo v
prelogu. Oglejmo si, kako seje celo on varoval izletov predaleč na njegovo
obrobje: potem kp je v analizi odraslih odkril otroške stadije libida, je
Ferenczi, "Confusion of tongues between the adult and the child". Int. Jour, of Psycho.,
1949, XXX, IV, str. 225-230.
67
RIMSKI GOVOR
posegal v analizo malega Hansa samo preko njegovih staršev. V para-
noičnem deliriju je dešifriral neko célo ploskev govorice nezavednega,
vendar je za to uporabil le ključni tekst, ki ga je v lavi svoje duhovne
katastrofe za seboj zapustil Schreber. Narobe pa je v zvezi z dialektiko tega
dela kakor tudi njegovim tradicionalnim pomenom privzel položaj gospo-
stva v vsej njegovi širini.
Ali to pomeni, da ostaja mesto učitelja prazno ne toliko zato, ker Freuda
ni več, kot zato, ker se smisel njegovega dela čedalje bolj zabrisuje? Ali ni
dovolj, da bi se o tem prepričali, če preprosto ugotovimo, kaj se dogaja na
tem mestu?
Na to mesto se je naselila neka tehnika, čemerna, celo obotavljiva v
svoji nepredirnosti; zdi se, da jo vsako kritično prezračenje spravlja ob
pamet. Prav res, spreminja se že v formalizem, prignan do ceremoniala,
tako da se lahko vprašamo, ali je ne zadeva tista primerjava s prisilno
nevrozo, s katero je Freud tako prepričljivo opredelil rabo, če ne tudi
genezo, religioznih obredov.
Analogija se še poglobi, če pregledamo literaturo, ki jo ta dejavnost
proizvaja in se z njo hrani: pogosto imamo vtis, da gre za čuden zaprt krog,
v katerem nepoznavanje izvora izrazov sproža problem, kako jih uskladiti,
in kjer napor, da bi ta problem rešili, to nepoznavanje še poglablja.
Da bi se povzpeli k vzrokom tega nazadovanja analitičnega diskurza,
smo upravičeni, da psihoanalitično metodo uporabimo na skupnosti, ki mu
daje oporo.
Govoriti o izgubi smisla analitičnega dejanja je pravzaprav ravno tako
resnično in ravno tako zastonj, kakor razlagati simptom z njegovim smis-
lom, dokler ta smisel ni prepoznan. Vemo namreč, če ni prepoznanja,
občutimo analitikovo dejavnje na ravni, na katero se postavlja, zgolj kot
agresivno, in če v družbi ni "odporov", v katerih je analitična skupina našla
svojo pomiritev, potem so meje njene tolerance do lastne dejavnosti, ki jo
zdaj "priznavajo", če že ne sprejemajo, odvisne samo še od odstotka, s
katerim je mogoče izineriti njeno navzočnost na družbeni lestvici.
Ti principi zadoščajo za porazdelitev simbolnih, imaginarnih in realnih
pogojev, ki bodo določili obrambe, ki jih lahko prepoznamo v doktrini:
izolacijo, izničenje, zanikanje in v splošnem, nepoznavanje oziroma
spregled.
68
RIMSKI GOVOR
Če tedaj merimo pomen, ki ga ima ameriška skupina za analitično
gibanje v celoti, po njeni masi, bomo lahko po njeni teži ocenili pogoje, ki
jim je treba tam zadostiti.
V simbolnem redu predvsem ne moremo zanemariti pomena faktorja c,
ki smo ga na psihiatričnem kongresu leta 1950 opredelili kot konstanto,
značilno za dano kulturno sredino; v tem primeru je ta faktor pogoj
nezgodovinskosti, v kateri vsakdo soglasno prepozna osrednjo potezo
"komunikacije" v ZDA in ki je po našem povsem nasprotna analitičnemu
izkustvu. K temu sodi tudi zelo avtohtona oblika duha, ki v Ameriki pod
imenom behaviorizem obvladuje pojem psihologije do te mere, da ni
čudno, da je odslej tudi v psihoanalizi povsem prekrila freudovsko inspi-
racijo.
Kar se tiče drugih dveh redov, prepuščamo zainteresiranim skrb za to,
da ocenijo, koliko dolgujejo mehanizmi, ki se razodevajo v življenju
psihoanalitičnih družb, po eni strani relacijam nastopaštva znotraj grupe, in
po drugi učinkom, ki jih kot svobodno podjetje sprejemajo od celotnega
družbenega telesa, kakor tudi, kolikšno zaupanje velja izkazati nekemu
pojmu, ki ga poudarja eden izmed njihovih najbolj lucidnih predstavnikov,
pojmu konvergence, ki se razpenja med tujstvom skupine, v kateri ima
glavno besedo emigrant, in odmaknjenostjo, kamor skupino potiska funkci-
ja, ki ji jo narekujejo zgoraj omenjeni pogoji kulture.
Vsekakor pa se zdi neovrgljivo to, da se je koncepcija psihoanalize v
Ameriki zasukala k prilagoditvi individua na družbeno okolje, raziskovanju
vedenjskih vzorcev in objektivaciji vseh vrst, ki ju implicira pojem human
relations. V izrazu human engineering, ki je nastal tam, se namreč dejan-
sko kaže neka privilegirana pozicija izključevanja človeka kot predmeta.
Torej lahko prav odmaknjenosti, ki je za zagovarjanje takšne pozicije
nujna, pripišemo zamračitev najbolj živih pojmov psihoanalitičnega
izkustva, nezavednega in seksualnosti; zdi se, da se ju kmalu ne bo smelo
niti omenjati.
Odveč bi bilo, če bi se opredeljevali do formalizma in branjevskega
duha, o katerima pričajo uradni dokumenti same skupine, in ju poskušali
razgaliti. Farizej in kramar nas zanimata samo po tistem, kar jima je
skupno, in to je vir težav, ki jih imata eden kakor drugi z govorom, še zlasti
kadar gre za talking shop, posel z govorjenjem.
69
RIMSKI GOVOR
Kajti če lahko nekomunikabilnost motivov podpira avtoriteto, pa ne gre
v korak z mojstrstvom, vsaj tistim ne, ki ga terja poučevanje. In tega so se
tudi zavedali, saj je bilo nekoč treba zaradi forme vsaj enkrat predavati in
tako utrditi svoje prvenstvo.
Zategadelj je privrženost tradicionalni tehniki, ki jo vedno znova zago-
tavlja ta isti krog, potem ko smo enkrat zbrali rezultate preizkušenj,
opravljenih na zgoraj naštetih mejnih področjih, zelo dvoumna. Izmerili jo
bomo, če pri oznaki te tehnike izraz klasična zamenjamo z ortodoksna. Če
nimaš ničesar povedati o nauku, se okleneš spodobnosti.
Mi pa trdimo, da tehnike ni moč razumeti, in torej tudi ne prav upora-
bljati, če ne poznamo pojmov, na katere se opira. Naša naloga bo, da
pokažemo, kako ti pojmi dobijo ves svoj smisel samo v usmeritvi na
območje govorice in v podreditvi funkciji govora.
Tu naj opozorimo, da branje Freuda nikomur, ki hoče rokovati s
katerimkoli freudovskim pojmom, tudi če gre za take, ki so homonimni z
utečenimi pojmi, ne more biti odveč. To nam dokazuje nezgoda s teorijo
instinktov, ki nam jo tale čas prinaša v spomin, nezgoda, ko je Freuda v tej
zvezi popravil neki avtor, ki ni imel kaj prida odprtih oči za tisto njeno
plat, o kateri je Freud izrecno dejal, daje mitična. Kako naj bi jih tudi imel,
ko pa se je teorije lotil preko dela Marie Bonapartove, ki ga, kot enakovre-
dnega fredovskemu tekstu, navaja brez prestanka, ne da bi kakorkoli
opozoril bralca, zanašajoč se nemara - ne brez razloga - na to, da ima le-ta
dovolj posluha, daju ne bo mešal. Toda s tem ni nič manj dokazal, da ne
ve za pravo raven drugotnega teksta. Avtor zato prehaja od redukcij k
dedukcijam, od indukcij k hipotezam in zaključi s strogo tavtologijo svojih
napačnih premis: da je namreč instinkte, za katere gre, moč reducirati na
refleksni lok. Kakor od skladovnice krožnikov, ki se v klasičnem prizoru
po kapljah sesuje, tako da ostaneta po zmešnjavi v artistovih rokah samo
dva neenaka kosa, tako iz kompleksne konstrukcije, ki se je razpenjala od
odkritja migracij libida v erogene cone do metapsihološkega prehoda
posplošenega načela ugodja v nagon smrti, nastane binom s pasivnim
erotičnim nagonom, modeliranim po dejavnosti pesniku ljubih žensk, ki
iščejo uši, na eni strani, in destruktivnim nagonom, ki je kratko malo
poistoveten z motoričnostjo, na drugi. Zaradi namerne ali nenamerne
umetnosti, kako nepopustljivo prignali do kraja nasledke nekega nespo-
razuma, ta rezultat zasluži, da zelo spoštljivo opozorimo nanj.
70
RIMSKI GOVOR
I. PRAZNI GOVOR IN POLNI GOVOR
V REALIZACIJI SUBJEKTA V PSIHOANALIZI
Donne en ma bouche parole vraie et estable et fay de moy langue
caulte, (Límemele consolacion, XLV^ Chapitre: qu'on ne doit pas
chascun croire et du legier trebuchement de paroles).
Zmeraj samo vzrok. (Geslo "kavzalne" misli.
Naj se ima psihoanaliza za sredstvo zdravljenja, formiranja ali preisko-
vanja, na voljo ima en sam medij: pacientov govor. Očitnost tega dejstva
ne daje pravice, da ga zanemarjamo. Vsak govor pa kliče odgovor.
Pokazali bomo, da ni govora brez odgovora, tudi če ji stoji nasproti
zgolj molk, če le ima poslušalca. Pokazali bomo, da je v tem stržen njene
funkcije v analizi.
Toda če psihoanalitiku ni znano, da je funkcija govora takšna, ga bo
njen klic samo še bolj gotovo dosegel, in če je praznina tisto, kar se bo
najprej oglasilo, jo bo izkusil v sebi in iskal bo neko realnost onstran
govora, ki naj zamaši to praznino.
Tako bo torej analiziral vedênje subjekta in tam našel tisto, česar ta ne
govori. Da pa bi za to dobil priznanje, mora subjekt o tem vendarle
spregovoriti. Tako si analitik znova povrne govor, toda taje zdaj sumljiv,
ker je spričo zaznanega odmeva njegovega niča odgovoril le njegovemu
neuspešnemu molku.
Toda kaj je bil tedaj, onstran praznine njegovega izrekanja, ta poziv
subjekta? V bistvu klic po resnici, skozi katerega bodo zatrepetali klici
skromnejših potreb. Najprej in v prvi vrsti pa je to klic praznine, v
dvoumni vrzeli zapeljevanja, v katerem se subjekt loteva drugega s sred-
stvi, kamor vnaša svojo samovšečnost in v katera bo zapregel spomenik
svojega narcizma.
"Je že tu, introspekcija!" vzklikne poštenjak, ki ve marsikaj o njenih
nevarnostih. Priznava pa, da nedvomno ni zadnji, ki je okusil njene čare, če
je že porabi! njene prednosti. Škoda, da se ne utegne muditi dlje, sicer bi
slišali še marsikatero lepo in globoko, če bi ga dobili na kavč.
/Cause toujours: vedno vzrok' ali 'vedno govori'./
71
RIMSKI GOVOR
Čudno je, da analitik, ki se sreča s takšno osebo, ko komaj dobro začne,
še zmeraj govori o introspekciji v psihoanalizi. Kajti brž ko je stava
sklenjena, se vse te lepe reči, za katere smo mislili, da jih imamo v rezervi,
odtegnejo. Če se jim že zapišeš, se bo njihovo število izkazalo za majhno,
toda dovolj nepričakovano za našega možaka se bodo pojavile druge, ki se
mu bodo najprej zdele neumne in ga bodo za lep čas utišale. Običajna
usoda.-^
Nato spozna razloček med prividom monologa, čigar prilagodljive san-
jarije so podžigale njegovo baharijo, in prisilnim delom v tem diskurzu
brez izpusta, ki sta ga psiholog - ne brez humorja - in terapevt - ne brez
premetenosti - okrasila z imenom "prosta asociacija".
Kajti res gre za delo, in sicer takšno, da je bilo moč trditi, da terja ure-
jenje in da so mogli v tem urjenju videti formacijsko vrednost tega dela. A
če ga jemljemo tako, ali lahko formira kaj drugega kot kvalificiranega
delavca?
Kako je tedaj s tem delom? V upanju, da bomo tako bolje osvetlili
njegov cilj in njegovo koristnost, raziščimo njegove pogoje in rezultat.
Med drugim je bilo doslej ugotovljeno, da je izraz durcharbeiten, ki
mu v angleščini ustreza working-through, še kako umesten; pri nas je
spravil prevajalce v obup, čeprav jim je bila na voljo izčrpovalna vaja, ki jo
je za zmeraj vtisnil v naš jezik zamah nekega mojstra stila: "Stokrat v obrti
spet začnite..."^. In kako delo napreduje tu?
Teorija opozarja na triado: frustracija, agresivnost, regresija. Ta razlaga
je na videz tako razumljiva, da bi nam utegnila celo prihraniti razumevanje.
Intuicija je urna, toda do razvidnih stvari moramo biti toliko bolj sum-
ničavi, kolikor bolj na široko jih sprejemajo. Če jo je analiza zalotila v
njeni slabosti, pa bo prav, da seji ne oddolži z zatekanjem k afektivnosti.
Ta beseda-tabu dialektične nesposobnosti bo skupaj z glagolom intelektu-
alizirati, čigar pejorativna raba iz te nesposobnosti dela zaslugo, ostala v
zgodovini jezika pečat naše otopelosti do subjekta.^
Vprašajmo se raje, od kod prihaja ta frustracija? Zato ker je analitik
tiho? Odgovor na prazni govor, tudi če je naklonjen in predvsem če je tak,
s svojimi učinki pogosto kaže, da mnogo bolj frustrira kot pa molk. Ali ne
^ Odstavek napisan na novo ( 1966).
^ Gre za Boileaujev napotek iz L'Art poétique.
^ Prvikrat smo zapisali: v psiholoških rečeh (1966).
72
RIMSKI GOVOR
gre prej za frustracijo, ki je inherentna samemu subjektovemu diskurzu?
Ali se ni subjekt s tem vključil v čedalje večjo razlastitev lastne biti, o
kateri naposled ugotovi - spričo iskrenih podob, ki pa o njej ne dajejo nič
bolj urejene ideje, popravkov, ki se jim nikoli ne posreči sprostiti njenega
bistva, opor in obramb, ki ne morejo ustaviti tresenja njenega kipa, narcis-
tičnih objemov, ki zajemajo sapo, da bi jo oživili - da jo je vselej ustvarjal
samo v imaginarnem in da ta stvaritev spravlja v njem sleherno gotovost v
dvom. Zakaj v tem delu, ki ga vlaga, da bi jo rekonstruiral za nekoga
drugega, zopet naleti na temeljno odtujitev, zaradi katere jo sploh rekon-
struira kot neko drugo in ki jo je že od nekdaj namenila temu, da mu jo bo
odvzel nekdo drug.^
Ta ego, čigar moč definirajo danes naši teoretiki s sposobnostjo
prenašanja frustracij, je frustracija v svojem bistvu.^ Frustracija, ki ni
frustracija kake subjektove želje, temveč objekta, v katerem je odtujena
njegova želja, in kolikor bolj postaja ta objekt izdelan, toliko globlja je za
subjekt odtujenost njegovega uživanja. Frustracija na drugi stopnji torej -
in sicer takšna, da tudi če bi subjekt privzel v svoj diskurz njeno formo, in
če bi privzel vanj celó pasivizirajočo podobo, v kateri se subjekt v zrcalni
paradi naredi za objekt - se s tem ne bi mogel zadovoljiti, zakaj tudi če bi
se v tej podobi najbolj približal podobnosti s seboj, bi v njej zmeraj prepo-
znaval le uživanje drugega. Zategadelj adekvatnega odgovora na ta diskurz
ni, kajti za subjekt bo kakor prezrt vsak govor, ki bo prezrl njegov pravi
obraz.
Agresivnost, ki jo subjekt tu izkuša, nima nobene zveze z živalsko
agresivnostjo frustrirane želje. Ta referenca, s katero se ponavadi zadovo-
ljijo, le zakriva neko drugo, ki je za vsakogar in za vse manj prijetna:
Odstavek napisan na novo (1966).
To je križ nekega tako praktičnega kot teoretskega odklona. Identificirati ego s subjek-
tovo disciplino pomeni namreč pomešati imaginarno osamitev z obvladanjem
instinktov. S tem pa se izpostavljamo napačnim odločitvam pri vodenju zdravljenja:
npr. kadar hočemo okrepiti ego v prenekateri nevrozi, katerih vzrok je njegova
premočna struktura, kar seveda ne pelje nikamor. Mar nismo brali izpod peresa našega
prijatelja Michaela Balinta, da bi na subjekt, ki trpi za ejaculatio praecox, okrepitev
ega morala ugodno vplivati, ker bi mu omogočila podaljšano zadrževanje njegove
želje? Toda kako je vendar to mogoče, če pa subjekt dolguje kratki stik svojega dejanja,
o katerem psihoanalitična klinika jasno pravi, da je povezan z narcistično identifikacijo
s partnerjem, ravno dejstvu, daje njegova želja odvisna od imaginarne funkcije ega.
73
RIMSKI GOVOR
agresivnost hlapca, ki na frustracijo lastnega dela odgovarja z željo po
smrti.
Zdaj si lahko predstavljamo, kako bi ta agresivnost odgovarila na
kakršnokoli intervencijo, ki bi razgalila imaginarne namere diskurza in
tako demontirala objekt, ki si gaje subjekt izdelal za njihovo zadovoljitev.
To je tisto, čemur pravzaprav pravimo analiza odporov; njeno spolzko
pobočje je sedaj dobro vidno. Napoveduje pa se že pri našem naivnežu, ki
pri svojih subjektih nikdar ni videl drugega kot manifestacijo agresivnega
pomena njihovih fantazem.'^
Ta isti mož, ki si ne pomišlja zagovarjati "kavzalistične" analize, ki naj
bi subjekt v njegovi sedanjosti transformirala z učenimi razlagami njegove
preteklosti, pa dovolj jasno, celo v načinu, kako govori, kaže tesnobo, ki bi
si jo rad prihranil, ker je namreč prisiljen misliti, da je svoboda njegovega
pacienta odvisna od svobode njegove intervencije. Tudi če utegne biti
pripomoček, na katerega se obeša, v tem ali onem trenutku blagodejen za
subjekta, ne seže dlje od vsake spodbudne potegavščine, zato se ob njem ne
bomo več ustavljali.
Oglejmo si raje ta hic et nunc, kamor bi morali po mnenju nekaterih
zapreti analitski manever. Pravzaprav je lahko povsem koristen, če le
analitik imaginarne intence, ki jo odkrije v njem, ne loči od simbolne
relacije, v kateri se izraža. V njem ne sme razbrati ničesar, kar bi zadevalo
subjektov jaz (moi) in česar bi ta ne mogel prevzeti nase v obliki "jaza"
(je), torej v prvi osebi.
"Tole sem bil samo zato, da postanem, kar morem biti": če to ni poanta
slehernega koraka, s katerim subjekt prevzame nase svoje privide, kje naj
tu še zapopademo kak napredek?
Analitik potemtakem ne more brez nevarnosti slediti subjektu v intim-
nost njegovih dejanj, niti v intimnost njegovega ravnotežja, razen če ju ne
reintegrira v njegov narcistični diskurz kot nema dela; to so zelo dobro
zapazili celo praktiki brez mnogo izkušenj.
Tu se ni bati subjektove negativne reakcije, temveč prej tega, da se bo,
v obnovljenem stanju svoje odtujenosti, spet ujel v neko objektivacijo
svojega ravnotežja, svoje drže, ki ne bo nič manj imaginarna kot prej.
v istem delu, ki sem ga hvalil ob koncu uvoda (1966). V nadaljevanju se vidi, daje
agresivnost samo stranski učinek analitične frustracije, kolikor ga je mogoče okrepiti z
neko vrsto intervencije: kot tak ni razlog para frustracija-regresija.
74
RIMSKI GOVOR
Ravno narobe pa mora biti umetnost analitika v tem, da subjektovo
gotovost postavlja v oklepaj vse dotlej, dokler se njeni poslednji prividi ne
iztrošijo. Njihova razrešitev se mora seveda oblikovati v zloge v diskurzu.
Naj bo ta diskurz videti še tako prazen, je tako samo, če ga gledamo s
strani, ki jo obrača k nam: s tiste, ki opravičuje Mallarméjev stavek, ko ta
primerja običajno rabo govorice z menjavo kovanca, čigar prednja in
hrbtna stran kažeta samo še izbrisano figuro in ki gre iz rok v roke "v
tišini". Ta metafora nas učinkovito opozarja, da govor, tudi če je še tako
izrabljen, ohranja vrednost kot tessera}^
Tudi če ničesar ne komunicira, diskurz predstavlja obstoj komunikacije;
četudi zanikuje nekaj samorazvidnega, uveljavlja dejstvo, da govor konsti-
tuira resnico; tudi če mu je namenjeno, da laže, špekulira z verodostojnost-
jo.
Psihoanalitik tudi ve bolje kot kdorkoli, da gre za to, da ugotovimo,
kateremu "delu" tega diskurza je zaupan pomenljivi izraz; v najboljšem
primeru dela analitik tako, da vzame pripoved o kakem vsakdanjem
dogodku za parabolo, ki se obrača na nekoga, ki ima ušesa za poslušanje,
da dolgo prozopopejo vzame za direktni medklic, ali nasprotno, da preprost
lapsus vzame za kar se da zapleteno izjavo, vdih molka pa kar za vse tisto
lirično izvajanje, ki ga vdih nadomešča.
Subjektovemu diskurzu daje torej smisel uspela punktuacija. Zategadelj
ima prekinitev analitične seanse, ki je za današnjo tehniko zgolj
kronometrični konec in je kot taka indiferentna do zgodbe diskurza, v njem
vlogo zlogovanja, ki je povsem enakovredna intervenciji, s katero po-
spešimo sklepne trenutke. To pa narekuje, da ta izraz osvobodimo
njegovega rutinskega okvira in ga uporabimo za vse mogoče uporabne cilje
tehnike.
Tako utegne nastati regresija, ki ni drugo kot aktualizacija fantaz-
matskih relacij v diskurzu, ki jih ego ponovno vzpostavlja na vsakem
koraku razstavljanja njegove strukture. Kajti ta regresija navsezadnje ni
realna; celo v govorici se razodeva zgolj z menjavami glasu, obrati,
"trébuchements si légiers", da tudi v skrajnem primeru ne morejo preseči
izumetničenega otročjega govorjenja pri odraslem. Če bi ji prisojali
Latinski prevod grškega symbolon.
75
RIMSKI GOVOR
realnost kake aktualne relacije z objektom, bi pomenilo, da subjekt
projiciramo v neko odtujujočo iluzijo, ki odseva le psihoanalitikov alibi.
Psihoanalitik torej nikdar ne bo bolj zašel s poti, kakor če se bo skušal
ravnati po domnevnem stiku z realnostjo subjekta, ki naj bi jo izkusil. Ta
pocukrani kolač intuicionistične in celo fenomenološke psihologije se je v
današnji rabi zelo simptomatično razširil, kar pomeni, da so se učinki
govora v sedanjem družbenem kontekstu razredčili. Toda njegova obse-
sionalna vrednost postane očitna, brž ko ga povzdignejo v neko relacijo, ki
prav s svojimi pravili izključuje sleherni realni stik.
Mladi analitiki, ki bi si ga zaradi nedoumljivih darov, ki jih implicira ta
pripomoček, vendarle pustili vsiliti, se mu bodo najbolje postavili po robu
tako, da si bodo ogledali, kakšen uspeh imajo prav tiste kontrole, ki so jim
sami podvrženi. Brž ko izhajamo z vidika stika z realnim, postane
vprašljiva že sama možnost teh kontrol. Prav narobe, reči moramo, da v
njih kontrolor izkazuje neki drugotni pogled, zaradi katerega je izkustvo
zanj vsaj tako poučno kakor za nadziranega. To pa še toliko bolj, kolikor
manj kaže nadzirani v njej tistih darov, o katerih nekateri menijo, da je o
njih moč povedati toliko manj, kolikor večjo zmedo delajo sami okoli
svojih tehničnih skrivnosti.
Ta uganka ima vzrok v tem, da igra nadzirani v njej vlogo filtra in celo
odsevnika subjektovega diskurza, tako da ima kontrolor na voljo neko
izdelano stereografijo, ki že vsebuje tri ali štiri registre, kjer lahko prebere
partituro, ki jo konstituira ta diskurz.
Če bi kontrolor lahko nadzorovanega postavil v subjektivni položaj, ki
bi bil drugačen od tistega, ki ga implicira zlovešči izraz kontrola (katerega
zamenjava - toda samo angleška - s supervision je boljša), bi bilo največ,
kar bi nadziranemu dala ta vaja, to, da bi se naučil, kako naj se sam drži v
položaju drugotne subjektivnosti, v katerem se kontrolor po zaslugi
situacije nahaja že od vsega začetka.
Tako bi se dokopal do avtentične poti, ki pelje k temu, kar klasika samo
zelo približno izraža s formulo razpršena ali kar bežna pozornost analitika.
Kajti predvsem je treba vedeti, na kaj meri ta pozornost: nedvomno - in to
si prizadevamo pokazati z vsem svojim delom - to ni kak objekt onstran
subjektovega govora, čeprav si nekateri prizadevajo, da tega ne bi nikoli
izgubili izpred oči. Če bi morala iti analiza po tej poti, bi se nedvomno
76
RIMSKI GOVOR
zatekla k drugim sredstvom, ali pa bi bila ta metoda edina, ki bi si za svoj
smoter prepovedovala uporabiti sredstva, ki peljejo k njemu.
Edini objekt, ki je v analitikovem dosegu, je imaginarna relacija, ki ga
povezuje s subjektom kot jazom (moi), in ker je ne more odpraviti, se je
lahko poslužuje, da bi uravnal posluh svojih ušes, v skladu z rabo, za
katero fiziologija v soglasju z evangelijem kaže, da je povsem običajna:
...poslušajo, pa ne slišijo..., z drugimi besedami, da bi odkrili, ččmu je
treba prisluhniti. Nima jih namreč več, niti tretjega ušesa niti četrtega, s
katerimi bi lahko tako rekoč neposredno, z nezavednim, prisluškoval
nezavednemu. O tem, kaj naj si mislimo o tej namišljeni komunikaciji,
bomo še govorili.
Funkcije govora v analizi smo se lotili po najbolj nehvaležnem ovinku,
preko praznega govora, kjer se zdi, da subjekt zaman govori o nekom,
kateremu je sicer lahko podoben tako, da ju ni moč ločiti, a se subjektu
vendar ne bo nikoli mogel pridružiti, da bi prevzel nase njegovo željo.
Pokazali smo na vir naraščajočega razvrednotenja, ki je zadel govor v
teoriji in tehniki psihoanalize, in stopnjema smo morali vzdigovati - tako
težko je bilo mlinsko kolo, zvrnjeno čeznjo - nekaj, kar lahko gibanju
analize služi edino za krmilo: namreč individualne psihofiziološke
dejavnike, ki so v resnici izključeni iz njene dialektike. Kdor analizi
postavlja za cilj, naj spremeni njihovo značilno inertnost, ta je obsojen na
zgolj fiktivno gibanje; zdi se, da seje z njim zadovoljila ena izmed usme-
ritev v tehniki.
Če prenesemo zdaj svoj pogled na drugi konec psihoanalitičnega iz-
kustva — v njegovo zgodovino, kazuistiko, k njegovemu procesu
zdravljenja — bomo videli, da analizi hic et nunc stoji nasproti vrednost
anamneze kot pokazatelj in gonilna sila terapevtskega napredka, nasproti
obsesionalni intrasubjektivnosti histerična intersubjektivnost, nasproti
analizi odporov simbolna interpretacija. Tu se začenja realizacija polnega
govora.
Oglejmo si, kakšno relacijo konstituira.
Spomnimo se, da je Anna O., ena izmed Breuerjevih pacientk, krstila
metodo, ki sta jo nedavno vpeljala Breuer in Freud, z imenom "talking
cure". Ne pozabimo, daju je prav izkustvo, ki sta ga vpeljala ob tej his-
77
RIMSKI GOVOR
teričarki, privedlo do odkritja tako imenovanega travmatskega patogenega
dogodka.
In če sta ta dogodek prepoznala kot vzrok simptoma, potem je bilo
temu tako zato, ker je ubesedenje prvega (v bolničinih "stories") privedlo
do odstranitve drugega. Izraz ovedenje, sposojen od psihološke teorije, s
katero so nemudoma razložili pojav, tu ohranja sloves, ki pa terja previd-
nost, s katero velja po našem praviloma sprejeti razlage, ki nastopajo kot
samoumevne. Psihološki predsodki tistega časa so preprečevali, da bi videli
v verbalizaciji kot taki še kaj drugega kot njen flatus vocis. Vseeno paje v
hipnotičnem stanju verbalizacija ločena od ovedenja in že to bi zadosto-
valo, da se ta koncepcija očisti od njegovih učinkov.
Toda kako bi tu ne navedli za zgled junakov behavioristične Auflie-
bung, ki pravijo, da jim ni treba vedeti, ali se je subjekt česarkoli spomnil?
Samo povedal je dogodek. Mi bomo rekli, da ga je verbaliziral, oziroma -
če razvijemo ta izraz, katerega resonance zbujajo v francoščini drugačno
podobo Pandore'^ od tiste s skrinjico, kamor bi ga bilo morda treba zapreti
- da ga je ubesedil ali natančneje: spravil v epos, v katerem tale trenutek
poroča o izvirih svoje osebnosti. Ta dela v govorici, ki njegovim sodob-
nikom omogoča poslušati njegov diskurz, še več, ki predpostavlja prisot-
nost njihovega diskurza. Zato lahko recitacija epo.<!a zaobsega nekdanji
diskurz v njegovem arhaičnem, celo tujem jeziku, ali pa poteka v sedanjem
času z vso igralsko živahnostjo, toda le na način posrednega diskurza,
izoliranega med narekovaje v niti pripovedi, in če se odigrava, potem se
godi na prizorišču, ki implicira navzočnost ne le zbora, ampak tudi gledal-
cev.
Spominjanje v hipnozi je nedvomno reprodukcija preteklega, predvsem
pa je govorjena reprezentacija in kot takšna implicira vsakovrstne prisot-
nosti. V razmerju do budnega spominjanja o tistem, čemur v analizi začuda
pravimo "material", je to, kar je drama, ki pred zbranimi meščani ponazarja
izvirne mite mestne državice, v razmerju do zgodovine, ki je brez dvoma
napravljena iz materialov, v katerih pa se nacije našega časa uče razbirati
simbole neke odvijajoče se usode. V heideggrovski govorici bi lahko rekli,
da eno kakor drugo konstituirata subjekt kot gewesend, se pravi, kot biva-
joč tako, kot je s tem tudi bil. Toda v notranji enotnosti te temporalizacije
' ^ /Pandore je izraz v argotu za policaja. Verbaliser namreč pomeni tudi izreči sodbo na
licu mesta./
78
RIMSKI GOVOR
bivajoči (étant) zaznamuje konvergenco bivših (ayant été). Se pravi, če bi
izhajala iz kateregakoli od teh bivših momentov (ayant été) druga bivajoča
(étant supposées) srečanja, bi iz njih izšel neki drugi bivajoči, ki bi naredil
povsem drugačnega bivšega.
Dvoumnost histeričnega odkrivanja preteklosti ne tiči toliko v nihanju
njegove vsebine med imaginarnim in realnim, saj je tako v enem kot
drugem. Tudi ne gre za to, da bi bilo lažnivo. Dvoumnost je v tem, ker nam
kaže rojstvo resnice v govoru in ker s tem trčimo ob realnost nečesa, kar ni
niti resnično niti napačno. V tem je vsaj najtežji del problema.
Zakaj v aktualni realnosti priča o resnici tega odkrivanja preteklosti
sedanji govor in ta tudi utemeljuje resnico v imenu te realnosti. Edino
govor torej v tej realnosti priča o tistem koščku v silah preteklosti, ki je bil
odrinjen na vsakem križišču, kjer je dogodek izbiral.
Zategadelj pogoj kontinuiranosti v anamnezi, po katerem Freud meri
integralnost ozdravljenja, nima nič skupnega z bergsonovskim mitom o
obnavljanju trajanja, po katerem bi bila pristnost slehernega trenutka
uničena, če ne bi bilo mogoče povzeti modulacije vseh prejšnjih trenutkov.
Freudu namreč ne gre niti za biološki spomin niti za njegovo intuicioni-
stično mistifikacijo niti za paramnezo simptoma, temveč za obnavljanje v
spominu (rememoriranje), tj. za zgodovino, pri čemer postavlja tehtnico, na
kateri spričo ugibanj o preteklosti kolebajo obeti prihodnosti, nikamor
drugam kot na nož datumskih gotovosti. Bodimo kategorični: v psihoanali-
tični anamnezi ne gre za realnost, temveč za resnico, zakaj polni govor ima
ta učinek, da preureja naključnosti preteklega in jim daje smisel bodočih
nujnosti, kakor jih konstituira tisto malo svobode, s katero jih subjekt
spravlja v prisotnost.
Meandri, po katerih je šla Freudova raziskava, ko je prikazal primer
"volčjega človeka", potrjujejo naše izjave in jim dajejo njihov pravi pomen.
Freud zahteva popolno objektiviranje dokaza, ko gre za datiranje prvo-
tnega prizora, zato pa brez obotavljanja predpostavlja vse resubjektivi-
zacije dogodka, ki se mu zdijo nujne za razlago njegovih učinkov ob vsaki
prelomnici, ko se subjekt restrukturira, se pravi, da gre za ravno toliko
restrukturacij dogodka, ki potekajo, kot pravi: nachträglich, naknadno.'^ Z
G. W. XII, str. 71, Cinq psychanalyses, P.U.F., str. 356, izraz ni preveden najboljše.
/Slov. prevod v Freud, S.: Mali Hans. Volčji človek, SH, ŠKUC-FF, Ljubljana 1989, str.
220./
79
RIMSKI GOVOR
drznostjo, ki meji že na brezbrižnost, celo trdi, da je prav, če v analizi
procesov izpuščamo časovne intervale, v katerih ostaja dogodek v subjektu
latenten.Se pravi, da anulira čas za razumevanje v prid trenutkom
sklepa, ki pospešijo subjektovo razmišljanje v smeri pomena, ki naj ga ima
izvirni dogodek.
Povejmo, da sta čas za razumevanje in trenutek sklepa funkciji, ki smo
ju definirali v nekem čisto logičnem teoremu'^ in sta našim učencem
domači, saj se je pokazalo, da sta zelo pripravni za dialektično analizo, s
katero uvajamo učence v proces kake analize.
Ravno to, da subjekt prevzame nase svojo zgodovino, kolikor jo konsti-
tuira govor, namenjen drugemu, tvori osnovo nove metode, ki jo Freud
poimenuje psihoanaliza že leta 1895, ne pa 1904, kot je nekoč učila neka
avtoriteta, za katero se je - potem ko je odvrgla plašč previdnega molka -
nemudoma pokazalo, da od Freuda ne pozna drugega kot naslove njegovih
knjig.'ö
V tej analizi smisla Freudove metode ne zanikujemo, kakor tudi on sam
ne, psiho-fiziološke diskontinuiranosti, ki jo razodevajo stanja, v katerih
nastaja histerični simptom, in tudi ne trdimo, da bi le-tega ne mogli
obravnavati z metodami - hipnozo ali tudi narkozo - ki reproducirajo
diskontinuiranost teh stanj. Kratko in malo spodbijamo, in to ravno tako
izrecno, kakor se jim je od določenega trenutka odpovedal on, da se je na
ta stanja moč kakorkoli opirati, bodisi da bi razložili simptom, bodisi da bi
ga ozdravili.
Kajti če izvirnost metode sestoji iz sredstev, ki se jih odreka, potem
sredstva, ki sijih pridržuje, zadoščajo za konstitucijo območja, ki s svojimi
mejami definira relativnost njenih operacij.
Njena sredstva so sredstva govora, kolikor ta podeljuje funkcijam indi-
vidua neki smisel; njeno območje je območje konkretnega diskurza kot
G. W. XII, str. 72, št. 1, zadnje vrstice. V opombi je poudarjen pojem Nachträglichkeit.
Cinq psychanalyses, str. 356, št. 1.
Prim op. 1.
V nekem članku, ki je dostopen tudi najmanj zahtevnemu francoskemu bralcu, saj je
bil objavljen v Revue neurologique, katerih zbirko običajno najdete v priročnih
bolnišničnih knjižnicah. Bedastoča, ki smo jo tu razkrinkali, ponazarja poleg drugih, na
kakšen način je omenjena avtoriteta kos svojemu leadership.
80
RIMSKI GOVOR
polja transindividualne realnosti subjekta; njene operacije pripadajo
zgodovini, kolikor ta konstituira vznik resnice v realnem.
Prvič, takrat ko se subjekt vključi v analizo, sprejme položaj, ki je sam
po sebi bolj konstitutiven od vseh nalog, od katerih se pusti bolj ali manj
varati; to je položaj v pogovoru (interlocution) in nič se nam ne zdi narobe,
če ta pripomba pušča poslušalca brez besed (interloqué). Kajti to bo za nas
priložnost, da podčrtamo, da nagovor subjekta v pogovoru vsebuje nekoga,
kije nagovorjen," z drugimi besedami - govorec'^ se tu konstituira kot
intersubjektivnost.
Drugič, šele na podlagi tega pogovora, kolikor pogovor zaobsega
odgovor pogovarjalca, lahko doumemo pomen tega, kar zahteva Freud kot
obnovo kontinuiranosti v subjektovih motivacijah. Operativni preizkus
tega cilja nam v resnici kaže, da mu je zadoščeno šele v intersubjektivni
kontinuiranosti diskurza, v kateri se konstituira subjektova zgodovina.
Subjekt sicer utegne prerokovati o svoji zgodovini pod vplivom katere
izmed teh drog, ki uspavajo zavest in ki jih dandanes imenujejo "serumi
resnice", z imenom, pri katerem skozi neizogibni contresens prodira
ironija, značilna za govorico. Toda tudi če mu njegov posneti diskurz
znova predvajamo, ali če zve zanj iz ust svojega zdravnika, ta spričo tega,
da doseže subjekt v tej odtujeni obliki, ne more imeti istih učinkov kot
psihoanalitični pogovor.
Freudovsko odkritje nezavednega v njegovem resničnem bistvu lahko
pojasnimo tudi s postavitvijo nekega tretjega člena, ki bi ga preprosto
formulirali takole:
Nezavedno je tisti del konkretnega diskurza, kolikor je ta transindividu-
alen, s katerim subjekt ne razpolaga, ko želi obnoviti kontinuiranost
svojega zavestnega diskurza.
Tako izgine paradoks, pred katerega nas postavlja pojem nezavednega,
če ga spravljamo v zvezo s kàko individualno realnostjo. Če bi ga re-
Tudi če govorimo "nekomu za odrom". Naslavlja se na tega (velikega) Drugega,
katerega teorijo smo odtlej še bolj utrdili in ki narekuje nekakšno épochè pri ponovnem
rokovanju z izrazom, na katerega smo se takrat še naslanjali: tj. intersubjektivnost
(1966).
Ta izraza si sposojamo od na žalost pokojnega Edouarda Pichona, ki je pokazal tako v
napotkih, s katerimi je pripomogel naši disciplini ugledati luč sveta, kot v tistih, po
katerih se je ravnal v teminah ljudi, preroški dar, ki si ga lahko razložimo samo z
njegovo izurjenostjo v semantiki.
RIMSKI GOVOR
ducirali na nezavedno težnjo, bi paradoks rešili samo tako, da bi se ognili
izkustvu, ki jasno kaže, daje nezavedno udeleženo pri idejnih funkcijah in
celo pri mišljenju. Pri tem Freud odločno vztraja, saj nezavedno misel - ker
se pri njej ne more ogniti konjunkciji nasprotujočih si terminov - posprem-
Ija s temle nagovorom: sit venia verbo. Freudu sledimo tudi v tem, ko
zvračamo krivdo pravzaprav na besedo (verbe), toda na tisto besedo,
realizirano v diskurzu, ki teče kot podlasica od ust do ust in daje dejanju
subjekta, ki sprejema njeno sporočilo, smisel, ki to dejanje naredi za
dejanje njegove zgodovine in mu dodeli njegovo resnico.
Ugovor o protislovju in terminis, s katerim nastopa zoper nezavedno
misel v svoji logiki ne prav dobro utemeljena psihologija, odslej odpade,
kakor odpade ločevanje področja psihoanalize, kolikor ta razodeva realnost
diskurza v njegovi avtonomiji; psihoanalitikov eppur si mouve! je po
svojem dometu enak Galilejevemu, saj ne zadeva dejanske izkušnje,
temveč experimentum mentis.
Nezavedno je tisto poglavje moje zgodovine, ki ga zaznamuje belina ali
zaseda laž: cenzurirano poglavje. Toda do resnice se je moč znova dokopa-
ti; najpogosteje je že napisana kod drugod. Se pravi:
-	v spomenikih: in to je moje telo, torej histerično jedro nevroze, v katerem
histerični simptom kaže strukturo govorice in se dešifrira kot inskripcija, ki
jo lahko - potem ko smo jo razbrali - brez resnejše škode uničimo;
-	tudi v arhivskih dokumentih: in to so spomini iz mojega otroštva, nič bolj
predimi od dokumentov, kadar ne poznam njihovega porekla;
-	v razvoju semantike: in to ustreza zakladu in rabam besednjaka, ki je
značilen zame, kakor tudi mojemu življenjskemu stilu in značaju;
-	tudi v tradicijah in celo legendah, ki v heroizirani obliki prenašajo mojo
zgodovino;
-	naposled v sledovih, ki se neogibno ohranijo v izkrivljenjih, nastalih
zavoljo vstavitve ponarejenega poglavja med poglavja, ki ga obkrožajo, in
katerih smisel bo spet obnovila moja eksegeza.
Študent, ki bo prišel na misel - res je, tako redko misel, da bi si je
kazalo lotiti v mojem poučevanju in jo razširiti - da je za razumevanje
Freuda primerneje brati Freuda kakor Fenichela, se bo mogel prepričati, ko
se bo tega lotil, da je to, kar smo ravnokar povedali, v vsej svoji vnemi
tako malo izvirno, da ni v njem ene same metafore, ki bi se v Freudovem
delu ne ponavljala s pogostostjo motiva, ki kaže svoje lastno ogrodje.
82
RIMSKI GOVOR
Zato bo v slehernem trenutku svojega dela laže občutil, kako te
metafore podobno kot negacija, ki jo njena podvojitev odpravi, izgubljajo
svojo metaforično razsežnost, in opazil bo, da je tako zato, ker deluje na
področju, kije lastno metafori; taje zgolj sinonim simbolne premestitve, ki
jo simptom spravlja v igro.
In ko bo tehtal razliko v konsistentnosti in tehnični učinkovitosti med
opiranjem na domnevne organske stadije individualnega razvoja in
raziskavo posameznih dogodkov v zgodovini nekega subjekta, bo laže
sodil o imaginarni premestitvi, ki motivira Fenichelovo delo. To je ravno
tista razlika, ki ločuje avtentično zgodovinsko raziskavo od domnevnih
zakonov zgodovine, o katerih lahko rečemo, da vsaka doba najde svojega
filozofa, ki jih razširja v skladu z vrednostmi, ki.v dobi prevladujejo.
S tem ne trdimo, da različni pomeni, ki jih je odkril obči tek zgodovine
na poti, ki gre od Bossueta (Jacques-Bénigne) do Toynbeeja (Arnold) in ki
jo zakoličujeta stavbi Augusta Comtea in Karla Marxa, nimajo ničesar, kar
bi nam zapustili. Vsakdo kajpada ve, da niso za usmeritev raziskave o
nedavni preteklosti nič bolj uporabni kot za količkaj upravičeno napovedo-
vanje bodočih dogodkov. Sicer so pa dovolj skromni, da svojo zanesljivost
prestavljajo na pojutrišnjem, sramežljivi pa tudi ne tako pretirano, da bi
sprejemali retuše, s katerimi bi lahko napovedali, kar seje zgodilo včeraj.
Če je torej njihov pomen za napredek znanosti dovolj neznaten, pa so
zanimivi zaradi nečesa drugega; precej namreč veljajo v vlogi idealov. Ta
vloga nam nalaga, da ločimo med tem, čemur bi lahko rekli primarna in
sekundarna funkcija historizacije.
Trditi namreč, da se psihoanaliza in zgodovina kot znanosti ukvarjata s
posameznim, ne pomeni, da so dejstva, s katerimi imata opravka, zgolj
naključna, če ne kar nepristna, in da se njihova zadnja vrednost omejuje na
goli aspekt travme.
Dogodki se spočenjajo v primarni historizaciji, drugače rečeno: zgodo-
vina se že spočetka dogaja na prizorišču, kjer bo odigrana, potem ko bo
zapisana, tako na dnu srca kakor sredi semnja.
Neki upor v saint-antoinskem predmestju doživljajo v neki dobi njegovi
udeleženci kot zm,ago ali poraz parlamenta ali dvora; v neki drugi kot
zmago ali poraz proletariata ali buržoazije. In čeprav je zmeraj "ljudstvo",
če uporabimo Retzov izraz, tisto, ki plačuje, to nikakor ni isti zgodovinski
dogodek - hočem reči, da upora v ljudeh nista zapustila spomina iste vrste.
83
RIMSKI GOVOR
Se pravi, da se s tem, ico izgine realnost parlamenta in dvora, prvi
dogodek povrne k svoji travmatski vrednosti, ki je dovzetna za postopno in
avtentično pozabo, če seveda kdo nalašč ne obudi njegovega spomina.
Spomin na drugega pa bo ostal zelo zakoreninjen celo pod cenzuro -
podobno kot je amnezija potlačenja ena od najbolj živih oblik spomina -
dokler se bodo našli ljudje, ki bodo svoj upor podredili skupni borbi za
politični nastop proletariata, ljudje torej, za katere bodo imele ključne
besede zgodovinskega materializma kak pomen.
Preveč bi bilo sedaj trditi, da bomo te opombe prenesli na polje psiho-
analize - ko pa so že tu, in da je to, kar nastane po njihovi zaslugi, tj.
razmejitev med tehniko dešifriranja nezavednega in teorijo instinktov ali
kar nagonov, nekaj samoumevnega.
To, kar subjekt učimo prepoznati kot njegovo lastno nezavedno, je
njegova zgodovina, se pravi, da mu pomagamo dopolniti zdajšnjo histori-
zacijo dejstev, ki so v njegovem življenju že opredelila določeno število
zgodovinskih "prelomnic". Toda to vlogo so imela že kot zgodovinska
dejstva, kolikor so bila prepoznana v določenem pomenu ali cenzurirana po
določenem redu.
Sleherna fiksacija na neki domnevni stadij instinktov je tako predvsem
zgodovinska stigma: plat sramu, ki jo pozabiš ali anuliraš, ali plat slave, ki
te obvezuje. Toda pozabljeno se oglaša v dejanjih in anuliranje se zoper-
stavlja temu, kar je povedano drugje, podobno kot obveza v simbolu
ohranja prav tisti privid, v katerega je ujet subjekt.
Na kratko povedano: instinktivni stadiji so že takrat, ko so doživljeni,
organizirani v subjektivnost. Jasno povedano: otrokova subjektivnost, ki
registrira ukrepe pri vzgajanju njegovih mišic zapornic kot zmage in
poraze, tako da uživa v imaginarni seksualizaciji svojih odtočnih odprtin,
napada z izmetavanjem svojih ekskrementov, zapeljuje z njihovim
zadrževanjem in simbolizira z izpuščanjem, ta subjektivnost se v temelju ne
razlikuje od subjektivnosti psihoanalitika, ki si prizadeva ponovno vzpo-
staviti oblike ljubezni, ki jo imenuje predgenitalna, z namenom, da bi jo
razumel.
Drugače rečeno: analni stadij ni nič manj čisto zgodovinski takrat, ko je
doživljen, kot takrat, ko ga ponovno premišljamo, in tudi ne kaj manj trdno
utemeljen v intersubjektivnosti. Če pa ga, nasprotno, homologizirate kot
etapo domnevnega zorenja instinktov, bodo tudi najpametnejši zašli s poti
84
RIMSKI GOVOR
in bodo v njem videli celó reprodukcijo - v ontogenezi - nekega stadija
živalskega phylum, ki ga moramo poiskati pri glistah in celo meduzah; ta
spekulacija, ki je izpod peresa kakega Balinta še ostroumna, zavaja druge v
najbolj nestanovitne sanjarije, celo v norost, da iščejo v protistu imaginarno
shemo prodiranja v telo; strah pred njim naj bi namreč uravnaval žensko
seksualnost. Zakaj bi potemtakem ne iskali podobe jaza (moi) v raku brez
klešč, pod pretvezo, da enemu kakor drugemu po vsakem goljenju zrase
nov oklop?
Nekdo z imenom Jaworski je med leti 1910-1920 postavil kar se da lep
sistem, v katerem je "plan biologije" segal prav do meja kulture in ki je
prav redu lupinarjev našel zgodovinsko vzporednico - če me spomin ne
vara - nekje v poznem srednjem veku, češ da jima je skupen razmah
oklepov, pri čemer ni niti ene živalske oblike pustil samevati brez človeške
vzporednice, izvzel ni niti mehkužcev niti stenic.
Analogija ni metafora; pribežališče, ki so si ga poiskali v njej filozofi
narave, terja genij kakega Goetheja, a celo njegov zgled ne vliva poguma.
Nič ni duhu naše discipline bolj odvratno; Freud je odprl pravo pot k
razlagi sanj in z njo k pojmu analitičnega simbolizma samo tako, da se je
izrecno oddaljil od nje. Trdimo, da je pojem analitičnega simbolizma
docela nasproten analoški misli, katere dvomljiva tradicija povzroča, dajo
imajo nekateri - celo med nami - še zmerom za naš sestavni del.
Zato moramo izkoristiti razkrivajoči pomen, ki ga imajo pretiravanja po
svoji smešni plati, zakaj da bi nam odprla oči za absurdnost neke teorije,
nas seznanjajo z nevarnostmi, ki so daleč od teorije.
Ta mitologija zorenja instinktov, zgrajena iz drobcev, pobranih po
Freudovem delu, v resnici spočenja duhovna vprašanja, katerih para,
zgoščena v oblake idealov, namaka za povračilo s svojimi valovi izvirni
mit. Najboljša peresa pretakajo črnilo za postavljanje enačb, ki naj bi
zadostile zahtevam skrivnostne genital love (obstajajo pojmi, katerih
nenavadnost se bolje prilega oklepaju z nekim izposojenim izrazom in ki
svoj poskus parafirajo s priznanjem non liquet). Ne zdi pa se, da bi kogar-
koli pretresla težava, ki sledi iz tega, v tem vidijo prej povod za spodbudo
vsem šaljivim kljukcem psihoanalitične normalizacije, da se povlečejo za
lase iz močvirja, v upanju, da bodo dosegli nebo polne realizacije genital-
nega objekta oziroma objekta kot takega.
85
RIMSKI GOVOR
Če smo mi, psihoanalitiki, v položaju, ko lahko res poznamo moč
govora, zato še nimamo razloga, da bi jo uveljavljali v smislu nerešljivega,
niti da bi "vezali težka in neznosna bremena ter jih nalàgali ljudem na
rame"'^, kot se glasi Kristusovo prekletstvo nad farizeji v besedilu svetega
Mateja.
Tako utegne revščina izrazov, v katere skušamo zajeti neki subjektivni
problem, razočarati koga zahtevnejših, če jih bo količkaj primerjal s tistimi,
ki so strukturirali nekdanje spore o naravi in milosti tja do njihove
zameštranosti.^" Tako ga utegne pustiti v strahu za kvaliteto psiholoških in
socioloških učinkov, ki sijih moremo obetati od njihove rabe. In zaželel si
bo, naj boljše ovrednotenje funkcij lagosa razprši misterije naših fan-
tastičnih harizem.
Če se zadržimo ob tradiciji, ki je jasnejša, bomo nemara razumeli
slavno La Rochefoucauldovo maksimo, v kateri nam pravi, da "obstajajo
ljudje", ki bi se nikdar ne bili zaljubili, ko bi kdaj ne bili slišali za ljubezen"
- ne v romantičnem pomenu neke zgolj imaginarne "realizacije" ljubezni,
ki bi si bridko očitala, temveč kot avtentično priznanje, koliko ljubezen
dolguje simbolu in koliko ljubezni nosi s seboj govor.
Sicer pa vam ni treba nič drugega, kakor da vzamete v roke Freudovo
delo, in že sprevidite, kakšno drugotno in hipotetično mesto je odmerjal
teoriji instinktov. Niti za trenutek, vztraja Freud, bi v njegovih očeh ne
mogla vzdržati nasproti enemu samemu posameznemu dejstvu neke
zgodovine in genitalni narcizem, o katerem spregovori takrat, ko povzame
primer volčjega človeka, nam dovolj jasno kaže, kako zaničljivo sodi o
redu, ki ga sestavljajo stadiji libida. Še več, konflikt z instinkti omenja tu le
zato, da bi se v naslednjem trenutku odmaknil od njega in da bi v simbolni
izolaciji stavka "nisem kastriran", v kateri se zatrjuje subjekt, prepoznal
prisilno obliko, kjer je ostala prikovana njegova heteroseksualna izbira,
nasproti učinku homoseksualizirajoče ujetosti, ki gaje pretrpel jaz, zveden
na imaginarno matrico prvotne scene. Takšen je v resnici subjektivni
konflikt, v katerem ne gre za drugo kot za peripetije subjektivnosti, tako
Prim. Mt 23,4.
Ta omemba aporije krščanstva je naznanjala neko drugo, bolj točno, ki seje pojavila v
janzenističnem vrhuncu krščanstva: tj. Pascala, čigar še nedotaknjena stava nas je
prisilila začeti vse od začetka, da bi se dokopali do tistega, kar je v njej za analitika
neprecenljivo - tedaj (junija 1966) še v rezervi.
86
RIMSKI GOVOR
zelo, da "jaz" (je) dobiva in izgublja proti "jazu" (moi) v skladu z religioz-
nim veroukom ali indoktrinirajočo Außlärung - konflikt, čigar učinke je
dal Freud realizirati subjektu s svojim posredovanjem, preden jih je razložil
še nam v dialektiki Oidipovega kompleksa.
Ob analizi takšnega primera dobro vidimo, da realizacija popolne
ljubezni ni sad narave, temveč milosti, se pravi intersubjektivnega soglasja,
ki svojo harmonijo nalaga raztrgani naravi, ki mu daje oporo.
Toda kaj je torej s tem subjektom, ki nam z njim ves čas polnite ušesa?
vzklikne navsezadnje nepotrpežljivi poslušalec. Ali ni ena od
samoumevnih resnic ta, daje vse, kar individuum izkusi, subjektivno?
- Usta naivna, katerih hvalo bom pel na svoje poslednje dni, odprite se
in me poslušajte. A oči nikar ne zapirajte. Subjekt sega precej čez tisto, kar
individuum "subjektivno" izkusi, natančno do tja kot resnica, ki jo more
doseči in ki nemara pride iz teh ust, ki ste jih ravnokar že zaprli. Tako je,
resnica njegove zgodovine ni vsa v njegovi vlogici in vendar je označeno
njeno mesto - z bolečimi sunki, ki jih sprejema, ker pozna samo njene
replike, in celo s stranmi, katerih nered mu ne prinaša olajšanja.
To, da je subjektovo nezavedno diskurz drugega, se vidi celo jasneje
kot povsod drugod v študijah, ki jih je Freud posvetil temu, kar imenuje
telepatija, kolikor se razodeva v kontekstu analitičnega izkustva. To je
ujemanje subjektovih izjav z dejstvi, o katerih mu nič ne more biti znano,
ki pa se zmeraj gibljejo v povezavah nekega drugega izkustva, v katerem je
psihoanalitik sogovornik - tudi ujemanje, ki najpogosteje sestoji iz kake
čisto verbalne ali celo homonimne konvergence, ali take, pri kateri gre - če
vključuje kako dejanje - za acting out kakega analitikovega pacienta ali
kakega otroka v analizi, ki ga ima analizand. Primeri resonance v komuni-
cirajočih mrežah diskurza - šele njihova izčrpna študija bi pojasnila
analogna dejstva, znana iz vsakdanjega življenja.
Vseprisotnost človeškega diskurza bo morda nekoč kot z jasnega zaob-
segla vsekomunikacija njegovega teksta. To ne pomeni, da bo zato njegov
diskurz kaj bolj ubran. Je pa to polje, ki ga naše izkustvo polarizira v neki
relaciji, ki je dvojna samo na videz, saj je vsako postavljanje njene struk-
ture zgolj v dualnih terminih ravno tako neadekvatno v teoriji, kakor je
škodljivo za njeno prakso.
87
RIMSKI GOVOR
II. SIMBOL IN GOVORICA KOT STRUKTURA IN MEJA
PSIHOANALITIČNEGA POLJA
Triv apxr|v o n Kai ХаХш -ujiiv (Evangelij po svetem Janezu, Vil,
25.)21
Rešujte križanke. (Nasvet mlademu psihoanalitiku.)
Če povzamemo nit našega izvajanja, povejmo še enkrat, da je redukcija
zgodovine posameznega subjekta tista, s katero se analiza dotika relacijskih
Gestalten, ki jih ekstrapolira v urejen razvoj; toda niti genetična niti
diferencialna psihologija, ki utegneta dobiti od tod káko pojasnilo, ne
sodita na njeno področje, saj terjata take pogoje opazovanja in izkustva, ki
imajo s pogoji analize zgolj homonimne odnose.
Pojdimo še naprej: to, kar se razlikuje od občega izkustva (ki se pokriva
s čutnim izkustvom samo za nekoga, ki si služi kruh z idejami) kot psi-
hologija v surovem sanju, - ko so vsakdanje skrbi začasno potisnjene vstran
- kot začudenje, porojeno ob tem, da so kljub neskladju, ki presega ne-
skladje grotesk pri Leonardu ali Goyi, bitja vendarle urejena po parih, ali
kot presenečenje, ki ga značilna debelost kože postavlja nasproti božanju
dlani, ki jo strast odkrivanja še vedno žene naprej, ne da bi jo želja že
otopila - vse to, lahko rečemo, je odpravljeno v nekem izkustvu, ki se upira
tem muhavostim in ni naklonjeno tem misterijem.
Psihoanaliza se po navadi izteče, ne da bi nam kdove koliko povedala o
tem, kolikšna je občutljivost našega pacienta za udarce in barve, kako trdno
zagrabi kakšno reč ali katere so šibke točke njegovega telesa, koliko si
more zapomniti ali izmisliti, ali celo kako pisan je njegov okus.
Ta paradoks je samo navidezen in ga ne gre pripisovati nikakršni osebni
zanikrnosti, in če ga že lahko pojasnimo z negativnimi pogoji našega iz-
kustva, nas samo še bolj priganja, da le-tega nekoliko bolj izprašamo o
tem, kar ima pozitivnega.
Zakaj tega paradoksa ne rešujejo napori nekaterih, ki, podobno kot tisti
filozofi, katerim se roga Platon, ker imajo tak apetit po realnem, da se
Tedaj so ga vprašali: 'Kdo pa sploh si?' Jezus jim je rekel: 'To, kar vam govorim od
začetka.'"
RIMSKI GOVOR
oklepajo dreves, gredo in vzamejo vsako epizodo, kjer se pokaže ta izmika-
joča se realnost, za doživeto reakcijo, na katere so tako mahnjeni. Kajti to
so ravno tisti, ki si dajejo za cilj nekaj, kar je onstran jezika in reagirajo na
"prepoved dotika", zapisano kot naše pravilo, z neke vrste obsedenostjo.
Nobenega dvoma ni, da postane po tej poti zadnji cilj transferne reakcije
medsebojno ovohavanje. Nič ne pretiravam: marsikateri mladi psihoanali-
tik bi se utegnil dandanes pri delu v času svoje kandidature, ko bi mu po
dveh ali treh letih jalove psihoanalize uspelo takole zavohati svojega
subjekta, razveseliti pričakovanega nastopa objektne relacije, in za to dobiti
dignus est intrare naših glasov, ki jamčijo za njegove sposobnosti.
Če naj psihoanaliza postane znanost - zakaj to še ni - in če naj njena
tehnika ne degenerira - in to se je nemara že zgodilo - potem se moramo
znova prebiti do pomena njenega izkustva.
Za to ne moremo storiti nič boljšega, kakor da se vrnemo k Freu-
dovemu delu. Ni dovolj, da se razglasiš za tehnika in si s tem vzameš
pravico, da nekega Freuda II, ki ga ne razumeš, zato zavrneš v imenu
nekega Freuda II, ki ga menda razutneš; tako tudi nepoznavanje Freuda I ni
opravičilo, da imaš pet velikih psihoanaliz^^ za slabo izbran in slabo
prikazan niz primerov in se čudiš, da jo je zrno resnice, ki je v njih, še tako
srečno odneslo.^^
Lotite se znova Freudovega dela v Traumdeutung in spomnite se, da
imajo sanje strukturo stavka oziroma - če se držimo črke - rebusa, se pravi
pisanja, katerega prvotno ideografijo naj bi predstavljale otrokove sanje in
ki pri odraslem hkrati reproducira fonetično in simbolno rabo označevalnih
elementov, ki jih najdemo tako v hieroglifih nekdanjega Egipta kot v
pismenkah, ki so še zmeraj v rabi na Kitajskem.
Toda s tem smo razvozlali šele instrument. Šele z verzijo besedila pa se
začne pomembni del, za katerega Freud pravi, da nam je dan v delu sanj, se
pravi, v njihovi retoriki. Izpust in pleonazem, hiperbata ali silepsa, regre-
sija, repeticija, apozicija, to so sintaktična premeščanja, metafora,
katahreza, antonomazija, alegorija, metonimija in sinekdoha pa semantične
^^ Odlomek iz analize nekega hi.steričnega primera (Dora), 1900; Analiza fobije pri
petletnem dečku (mali Hans), 1909; Iz zgodovine neke otroške nevroze (Volčji človek),
1918; Zapisi ob nekem primeru prisilne nevroze (Podganar), 1907; P.sihoanalidčni
zapisi ob nekem avtobiografsko opisanem primeru paranoje (Schreber), 1911.
^^ Ta izjava prihaja iz ust enega od psihoanalitikov, najbolj zavzetih v tej razpravi (1966).
89
RIMSKI GOVOR
Zgostitve, za katere nas Freud uči, da moramo v njih razbrati ostentativne
ali demonstrativne namere, namreč prikrivanje ali prepričevanje, zavrnitev
ali zapeljevanje, s katerimi subjekt modulira svoj diskurz v sanjah.
Freud je resda postavil pravilo, da je treba v sanjah zmeraj iskati izraz
neke želje. Toda razumimo ga prav. Če je Freud za razlago sanj, za katere
se je zdelo, da nasprotujejo njegovi tezi, sprejel prav željo subjekta (ki ga
je skušal prepričati), da bi mu ugovarjal^^, kako naj bi ne sprejel iste
razlage zase, ko pa se je, da bi sploh prišel do nje, njen zakon vrnil k njemu
od drugega?
Skratka, nikjer se ne kaže bolj jasno, da človekova želja nima svojega
pomena v želji drugega zato, ker bi imel drugi ključ do želenega objekta,
temveč zato, ker je njegov prvi objekt ta, da bi ga drugi prepoznal.
Sploh pa, komu izmed nas ni znano iz izkustva, da je, brž ko analiza
krene po poti transferja, in šele to nam pove, da gre res za analizo, mogoče
vsake sanje, glede na njihov odnos do analitičnega diskurza, razlagati kot
provokacijo, zamaskirano priznanje ali odvračanje pozornosti in da bolj ko
analiza napreduje, bolj jim ostaja samo še funkcija elementov dialoga, ki se
realizira prek njih?
Kar se tiče psihopatologije vsakdanjega življenja, torej še enega po-
dročja, ki mu je Freud posvetil neko delo, je jasno, da je vsako spodletelo
dejanje uspeli diskurz, oziroma dovolj ljubko zasukani diskurz, in da je v
lapsusu cenzura tista, ki se suče okrog govora, in to ravno za četrtino
kroga, toliko, kot je treba, da bi, kdor zna poslušati, našel v njem odrešitev
zase.
Toda pojdimo naravnost tja, kjer se knjiga dotakne problema naključja
in praznoverja, ki ga le-to poraja, predvsem pa k dejstvom, v katerih bi
rada pokazala subjektivno učinkovitost asociacij ob številih, ki so
prepuščene nemotivirani izbiri oziroma naključju. Nikjer drugje se domi-
nantne strukture psihoanalitičnega polja ne pokažejo tako lepo kot v
takšnem uspehu. In ko se mimogrede sklicuje na mehanizme intelekta, ki
jih še nihče ne pozna, se s tem na tem mestu samo obupano opravičuje za
popolno zaupanje, ki ga izkazuje simbolom in ki se kar trese, ko pa je
napolnjeno do vrha in čez.
Prim. Gegenwunschträume, v Traumdemung, G. W. II, str 156-157 in str. 163-164.
90
RIMSKI GOVOR
Kajti Če Freud za to, da sprejeme neki simptom v psihoanalitično psi-
hopatologijo, naj bo nevrotičen ali ne, zahteva minimum naddoločenosti, ki
ga konstituira dvojni smisel, ta je simbol pokojnega konflikta, onstran
njegove funkcije v nič manj simbolnem sedanjem konfliktu - in če nas je v
tekstu prostih asociacij naučil zasledovati vzpenjajočo se razvejanost
simbolnega potomstva, da bi tam v točkah, v katerih se križajo verbalne
forme, prepoznali vozle njegove strukture, potem je že popolnoma jasno,
da se simptom, ves, kar ga je, razrešuje v analizi govorice, ker je sam
strukturiran kot govorica, ker je govorica, katere govor velja odrešiti.
Kdor se ni poglobil v naravo govorice, temu bo izkušnja z asociacijami
ob številih lahko pri priči pokazala tisto bistveno, kar velja tu zapopasti,
namreč kombinatorno moč, ki poganja njihove dvoumnosti, in tako bo
spoznal pravo področje nezavednega.
Prav res, če se izkaže, da imajo števila, dobljena z zarezo v nizu številk
izbranega števila, na podlagi svoje zveze z vsemi aritmetičnimi operaci-
jami, oziroma iz ponovljene delitve prvotnega števila z enim od prafaktor-
jev, če se torej izkaže, da so dobljena števila pred vsemi drugimi dejavniki
simbolizacije v subjektovi zgodovini, je to zato, ker so bila latentno
navzoča že v izbiri, iz katere so izšla - in če potlej zavračamo kot prazno-
verno misel, da so prav ta števila tista, ki so opredelila subjektovo usodo,
pa je vendar treba priznati, da je vse, kar analiza odkriva subjektu kot
njegovo nezavedno, v eksistenčnem redu njihovih kombinacij, se pravi, v
konkretni govorici, ki jo predstavljajo.^^
Videli bomo, da so filologi in etnologi odkrili marsikaj o kombinatorni
zanesljivosti, ki se kaže v popolnoma nezavednih sistemih, s katerimi se
ukvarjajo, tako da to, za kar se zavzemamo tule, ni zanje nič presenetlji-
vega.
Če pa bi se še kdo upiral naši tezi, bi še enkrat poklicali na pomoč
pričevanje tistega, kije odkril nezavedno in kije zato še kako upravičen do
tega, da mu verjamemo, da je nezavednemu odredil njegovo mesto: ne bo
nas razočaral.
^^ Da bi ocenili rezultate teh postopkov, je potrebno dodobra prodreti v opombe, ki jih
daje Emile Borei v svoji knjigi Le Hasard in ki smo jih odtlej širili, o trivialnosri teh
"znamenitih" rezultatov, do katerih pridete po tej poti, če začnete s poljubnim številom
(1966).
91
RIMSKI GOVOR
Naj se je namreč naše zanimanje še tako odvrnilo od Šale in nezaved-
nega - in upravičeno - to vendarle ostaja najbolj nespodbitno delo (ker je
najprozornejše), v katerem sledimo učinku nezavednega vse do njegovih
najbolj pretanjenih meja; in obraz, ki nam ga kaže, je prav obraz duha v
dvoumju, ki mu ga podeljuje govorica; v govorici je hrbtna stran njegove
kraljevske moči "bodica", s katero se ves njegov red v hipu izniči - dà,
bodica, v kateri njegova ustvarjalna dejavnost razkrije svojo popolno
brezsmotrnost, v kateri se njegovo obvladovanje realnega izrazi v izzivu
ne-smisla in v kateri humor s svojo zlobno milino svobodomisleca sim-
bolizira neko resnico, ki ne pove svoje zadnje besede.
In po teh čudovito zavezujočih ovinkih vrstic te knjige je treba slediti
sprehodu, s katerim nas Freud popelje v ta izbrani vrt najbridkejše ljubezni.
Tu je vse substanca, vse je biser. Duh, ki živi kot izgnanec v stvaritvi,
ki jo nevidno podpira, ve, da je v njegovi moči, da jo uniči, kadar le hoče.
V tem skritem kraljestvu ni ene ohole niti izdajalske oblike, ne gizdalinske
ali dobrodušne - nobene ni, tudi tiste najmanj čislane ne, ki bi je Freud ne
znal ožariti s skrivnostnim bleskom. Spomnimo se zgodbe o tej razvpiti
figuri Erosa, ženitnem mešetarju, ki je kot Eros sin revščine in bolečine: ko
hodi po moravskih getih in s svojo obzirno pomočjo spodbuja pohlep
robateža, se mu nenadoma posmehne z repliko, ki razsvetli s svojim
nesmislom: "Kdor tako daje resnici prosto pot," komentira Freud, "ta je v
resnici srečen, daje odvrgel krinko."
Pravzaprav je resnica tista, kije v njegovih ustih odvrgla krinko, toda le
zato, da bi si duh nadel drugo, še bolj lažnivo; sofistika, ki ni drugo kot
zvijača, logika, ki ni drugo kot prevara, celo komika, ki je tu samo zato, da
zaslepi. Duh je vselej drugje. "Duhovitost namreč terja prav takšno subjek-
tivno pogojenost...: duhovito je samo to, kar sprejmem kot takšno", nada-
ljuje Freud, in on ve, o čem govori.
Zares, nikjer drugje ni individuova namera jasneje presežena s subjek-
tovim domislekom - nikjer ni moč bolj občutiti distinkcije, ki jo delamo
med njima - zakaj ne le, daje potrebno, da mi je v mojem domisleku nekaj
tuje, če naj mi ugaja, temveč je potrebno, da tako tudi ostane, če naj
zadene. Temu je tako zaradi nujnosti, ki jo je Freudu tako dobro opazil, da
vselej že predpostavimo tretjega poslušalca in pa dejstva, da domislek ne
izgubi svoje moči, če ga prenesemo v indirektni stil. Skratka, šala meri na
92
RIMSKI GOVOR
kraj Drugega z amboceptorjem, ki mu daje luč umetnija govora, ki izgore-
va v skrajni živahnosti.
En sam razlog je za padec duha: sploščenost, plahkost resnice, ki se jo
razloži.
To pa se neposredno dotika našega problema. Dandanašnje zanemar-
janje raziskav o jeziku simbolov, ki je na dlani vsakomur, ki je samo vrgel
pogled na povzetke naših publikacij pred 1920 in po njih, ustreza v naši
disciplini nekakšni spremembi objekta, katere tendenca, da se prilega
najnižji ravni komunikacije, da bi se uskladila z novimi cilji, ki stoje pred
tehniko, nosi nemara odgovornost za precej klavrno bilanco, ki jo najbolj
lucidni sestavljajo iz njenih rezultatov.^^
Kako naj bi govor - prav res - izčrpal smisel govora ali če rečemo s
pozitivističnim oxfordskim logicizmom - smisel smisla - če ne v dejanju, ki
jo spočenja. Tako se tudi goethejevski preobrat njene navzočnosti na
začetku: "Na začetku je bilo dejanje" sam preobrne: "bo že res, da je bila
na začetku Beseda {verbe), in mi živimo v njeni stvaritvi, dejanje našega
duha pa je tisto, ki nadaljuje to stvaritev in jo vedno znova obnavlja. K
temu dejanju se lahko povrnemo samo tako, da mu pustimo, da nas potiska
zmerom dlje.
Tudi sami se bomo tega lotili le z zavestjo, daje to njegova pot...
Za nikogar se ne domneva, da ne pozna zakona, ta formula, prepisana v
šali iz kazenskega zakonika, vendarle izraža resnico, na kateri temelji naše
izkustvo in ki ga potrjuje. Prav vsak človek ga pozna, zares, zakaj zakon
človeka je zakon govorice, odkar so prve besede prepoznanja prehitele
prve darove in je bilo treba ostudnih Danajcev, ki prihajajo in bežijo po
morju, da so se ljudje naučili bati lažnih besed in votlih darov. Odslej bodo
za miroljubne Argonavte, ki združujejo z vozli simbolične trgovine otočke
skupnosti, ti darovi, njihovo dejanje in njihovi objekti, njihovo
povzdignenje v znamenja in celo njihova izdelava tako pomešani z govo-
rom, da jih označujemo kar z njegovim imenom.^^
S čim se začenjata govorica in zakon, s temi darovi ali z gesli, ki daro-
vom pritaknejo svoj zdravilni nesmisel? Zakaj ti darovi so že simboli po
tem, da simbol pomeni sporazum in da so darovi najprej označevalci
^^ Cf. C. I. Oberndorf, "Unsatisfactory results of psychoanalytic therapy". Psychoanalytic
Quaterly, 19, str. 393-407.
^^ Cf. med drugimi: Do Kamo Maurica Leenhardta, pogl. IX in X.
93
RIMSKI GOVOR
sporazuma, katerega konstituirajo kot označenec: to se dobro vidi po tem,
da objekti simbolne menjave, vaze, narejene za to, da v njih nič ni, ščiti, ki
so pretežki, da bi jih kdo nosil, snopi, ki se bodo posušili, kopja zapičena v
zemljo, niso namenjeni temu, da se jih uporablja, če že niso kar odveč, ker
jih je toliko.
Ali ta nevtralizaeija označevalca izčrpa naravo govorice v celoti? Če bi
gledali tako, bi našli njen zametek na primer pri morskih galebih, kadar se
šopirijo pri parjenju, v materializirani obliki pa bi govorico našli v ribi, ki
si jo podajajo iz kljuna v kljun in v kateri bi etologi - če naj res tako kot oni
ribo razumemo kot sredstvo za združevanje skupine, ki bi bilo nekako
enakovredno prazniku - povsem upravičeno prepoznali simbol.
Tu vidite, da se pri iskanju izvirov simbolnega vedênja ne ustavljamo
ob mejah človeka. Gotovo pa ne bomo šli po poti obdelave znaka, po poti,
ki se je je za številnimi drugimi lotil tudi Jules H. Massermann^^ in pri
kateri se bomo za hip ustavili, ne le zaradi spretnega tona, s katerim si
začrtuje svojo smer, temveč zaradi tega, kako so jo sprejeli redaktorji
našega uradnega glasila, ki v skladu s tradicijo posredovalnic dela nikdar
ne pustijo vnemar ničesar, kar bi moglo dati naši stroki "dobra priporočila".
Pomislite torej: človek, ki je eks-pe-ri-men-tal-no reproduciral nevrozo
pri psu, privezanem za mizo, in kako domiselno: z zvonjenjem je naznanjal
krožnik z mesom, krožnik jabolk pa je prišel ob nepravem času, ostalo si
lahko mislite. On že ne, vsaj tako nam sam zagotavlja, on se že ne bo pustil
ujeti "obširnim prežvekovanjem", tako se namreč izraža, ki so jih filozofi
posvetili problemu govorice. On vas bo zagrabil za jezik.
Predstavljajte si, da dosežemo od rakuna - s premišljenim privajanjem
njegovih refleksov - da stopi proti svoji jedilni shrambi, ko mu pokažejo
list, na katerem je napisan njegov menu. Ne povedo nam, ali so omenjene
tudi cene, zelo prepričljivo pa dodajajo, da se bo - če ga bo postrežba
količkaj razočarala - vrnil in raztrgal preveč obetavni list, kakor bi storila
jezna ljubimka s pismi svojega nezvestega (sic).
To je eden izmed lokov, pod katerimi je avtor speljal cesto, ki gre od
signala k simbolu. Krožna pot poteka v obe smeri in smer nazaj nam ne
pokaže nič manj tehtnih umetnin.
Jules H. Massermann, "Language, behaviour and dynamic psychiatry". Int. Journal of
Psycan., 1944, 1 in 2, str. 1-8.
94
RIMSKI GOVOR
Kajti če pridružite projekciji močne svetlobe nekomu v oči še cingljanje
zvonca in nato rokovanju z zvoncem še povelje: skrčite (po angleško
contract), vam bo uspelo, da bo subjekt, ko bo povelje sam izgovarjal, si ga
mrmral in si ga kmalu samo še zamišljal, dosegel skrčenje svoje zenice, se
pravi reakcijo tako imenovanega avtonomnega sistema, ki je po navadi
nedostopen za učinke volje. Tako je - če naj verjamemo našemu avtorju -
Hudgins "ustvaril pri skupini subjektov kar se da individualizirano konfi-
guracijo pretanjenih in visceralnih reakcij ideičnega simbola (idea-simbol)
"contract", torej odgovor, ki bi ga bilo moč zvesti na podlagi njihovih
posameznih izkušenj na neki navidez oddaljeni vir, ki pa je dejansko v
bistvu fiziološki: v tem primeru preprosto zaščita mrežnice pred premočno
svetlobo". In avtor sklepa: "Nobene potrebe ni, da bi še nadalje utemelje-
vali pomen takšnih izkušenj za psihosomatske in lingvistično razisko-
vanje."
Nas pa bi le mikalo izvedeti, ali tako vzgojeni subjekti reagirajo tudi na
izgovarjanje iste besede, artikulirane v tehle zvezah: marriage contract,
bridge contract, breach of contract, ki bi jo celo postopoma reducirali
samo na njen prvi zlog: contract, contrac, contra, contr... Nasprotni dokaz,
ki ga terja stroga metoda, se tokrat ponuja sam od sebe, ko si ta zlog mrmra
med zobmi francoski bralec, ki ga ni doletelo nobeno drugo pogojevanje
kot močna svetloba, s katero je Jules H. Massermann osvetlil problem. Le-
temu bi potem zastavili vprašanje, ali bi se inu še vedno zdelo, da učinkov,
tako opaženih pri pogojevanih subjektih, ni treba nadalje utemeljevati.
Kajti bodisi da jih ne bi bilo več, kar bi kazalo, da niso niti kondicionalno
odvisni od semantema, bodisi bi obstajali še naprej, kar bi zastavljalo
vprašanje o mejah le-tega.
Z drugimi besedami, v samem besednem instrumentu bi pokazali dis-
tinkcijo označevalca in označenca, ki ju s toliko veselja meša avtor v izrazu
idea-symbol. In ne da bi nam bilo treba raziskovati reakcije kondicionira-
nih subjektov na povelje don't contract ali celo na celotno spregatev
glagola to contract, bi lahko avtorju predočili, da je to, kar definira
katerikoli element nekega jezika kot del govorice, to, da je kot tak
razločljiv v domnevni celoti, konstituirani iz homolognih elementov za vse
uporabnike tega jezika.
Iz tega sledi, da so posamezni učinki tega elementa govorice povezani z
obstojem te celote, še pred njegovo možno povezavo s kakršnokoli
95
RIMSKI GOVOR
posamezno subjektovo izkušnjo. Kdor obravnava to slednjo povezavo
povsem brez zveze s prvo, kratko malo zanika v tem elementu funkcijo,
lastno govorici.
Opozarjamo na principe, ki bi našemu avtorju nemara prihranili, da ne
bi z naivnostjo brez primere odkril tekstualno korespondenco slovničnih
kategorij njegovega otroštva v relacijah realnosti.
Ta monument naivnosti, ki je sicer v teh zadevah precej vsakdanji, bi ne
zaslužil toliko pozornosti, če ne bi šlo za psihoanalitika, ali bolje, za
nekoga, ki psihoanalizi kot po naključju pritika vse, kar nastaja v neki
usmeritvi psihoanalize, ki nosi ime teorija ega ali tehnika analize obramb
in ki kakor se da nasprotuje freudovskemu izkustvu, razodevajoč tako a
contrario, kako je neka zdrava koncepcija govorice sovisna z ohranitvijo
tega izkustva. Zakaj Freudovo odkrije je odkritje polja incidenc, vpadov v
človekovo naravo s strani njegovih relacij s simbolnim redom, in polja,
kjer lahko zasledujemo njihov smisel prav do najbolj radikalnih instanc
simbolizacije v biti. Kdor to spregleda, obsoja odkritje na pozabo, izkustvo
pa na propad.
Mi pa postavljamo trditev, ki je ne gre jemati mimo resnobe naše
današnje teme, da bi se nam zdela navzočnost omenjenega rakuna v fotelju,
kamor naj bi - če naj verjamemo našemu avtorju - Freudova plašnost
potisnila analitika, ko mu je odredila mesto za kavčem, prijetnejša od
navzočnosti znanstvenika, ki govori takšne o govorici in govoru.
Zakaj rakun je po zaslugi Jacquesa Préverta vsaj vstopil za vekomaj v
pesniški zverinjak ("une pierre, deux maisons, trois ruines, quatre
fossoyeurs, un jardin, des fleurs, un raton-laveur") in se kot tak po svojem
bistvu udeležuje eminentne funkcije simbola, toda bitje po naši podobi, ki
takole razklada svoje sistematično nepoznanje te funkcije, se je za zmeraj
izključilo iz vsega, kar bi ta utegnila priklicati v eksistenco. Zategadelj bi
se nam zdelo, da vprašanje o tem, kakšno mesto gre podobnim rekom v
naravni klasifikaciji, zgolj razkriva neki preživeli humanizem, ko ne bi bil
njegov diskurz - križajoč se s tematiko govora, za katero skrbimo mi, -
pravzaprav preveč ploden, tako da poraja celo jalove pošasti. Naj torej
povemo, ker se že hvali s tem, da kljubuje očitku antropomorfizma, da bi
uporabili prav slednji izraz, ko bi hoteli reči, da dela iz svojega bitja merilo
vseh reči.
96
RIMSKI GOVOR
Vrnimo se !<. našemu simbolnemu objektu, ki je sam po sebi v svoji
tematiki zelo trden, tudi če je izgubil težo svoje rabe, kajti njegov smisel, ki
ga ni mogoče stehtati, bo zapustil premeščanja z nekaj teže. Sta torej tu
zakon in govorica? Morda še ne.
Kajti tudi če bi se med galebi prikazal kak upravitelj kolonije, ki bi pred
zevajočimi žreli drugih galebov pogoltnil simbolično ribo in tako vpeljal
tisto izkoriščanje galeba po galebu - fantazija, v katero smo se njega dni
radi zapredali - bi to še ne bilo dovolj, da bi med njimi nastala ta čudovita
zgodovina, podoba naše, katere krilata epopeja nas je držala kot prikovane
na otoku pingvinov. Potrebno bi bilo še nekaj, da bi ustvarili
"pogalebljeno" vesolje.
To "nekaj" dopolni simbol tako, da iz njega naredi govorico. Da bi sim-
bolni objekt, osvobojen svoje rabe, postal beseda osvobojena svojega hic et
nunc, je potreben razloček, ki ni v zvočni lastnosti njegove materije,
temveč v njegovem izginjajočem bitju, v katerem simbol najde stalnost
pojma.
Z besedo, ki je že sama prisotnost, narejena iz odsotnosti, tudi sama
odsotnost pride do tega, da se poimenuje v nekem izvirnem trenutku, čigar
neprestano obnavljanje je Freudov genij zapopadel v otroški igri. In iz tega
moduliranega para prisotnosti in odsotnosti - ki bi tudi zadostoval za
vzpostavitev peščene sledi polne in pretrgane črte mantičnih kitajskih koua
- se poraja vesolje smisla nekega jezika, v katerega se bo uvrstilo vesolje
stvari.
S tem, kar se utelesi zgolj tako, da je sled nekega niča in čigar opora se
poslej ne more spreminjati, pojem spočenja stvar in rešuje trajanje minlji-
vega.
Kajti ne povemo še dovolj, če rečemo, da je pojem stvar sama, kar
lahko dokaže otrok šoli navkljub. Svet besed je tisti, ki ustvarja svet stvari,
sprva pomešanih v hic et nunc vsega nastajajočega, tako da daje svojo
konkretno bit njihovemu bistvu, in svoje povsod prisotno mesto temu, kar
je od vselej: ktêma es aeí.
Človek torej govori, a le zato, ker ga je simbol napravil za človeka. Če
je res, da izobilje darov sprejme tujca, ki se dal prepoznati, pa se življenje
naravnih skupin, ki tvorijo skupnost, podreja pravilom zakonskih zvez, ki
odrejajo smer, v kateri poteka izmenjava žensk, in vzajemnim dajatvam, ki
jih določajo zveze: kakor pravi pregovor Sironga, sorodnik po zakonu je
97
RIMSKI GOVOR
slonovo Stegno. Zakonske zveze vodi nek prednostni red, čigar zakon, ki
implicira sorodstvena imena, je v svojih oblikah - kakor govorica - za
skupino imperativen, v svoji strukturi pa nezaveden. V tej strukturi, katere
harmonija ali zagate urejajo omejeno ali splošno menjavo, ki jo v njej
odkriva etnolog, teoretik presenečen najde celotno logiko kombinacij: tako
se izkaže, da so zakoni števila, se pravi zakoni najbolj prečiščenega
simbola, imanentni izvornemu simbolizmu. Navsezadnje jih je mogoče
razbrati po bogastvu oblik, v katerih se razvijajo tako imenovane elemen-
tarne strukture sorodstva. To pa nas napeljuje na misel, da je samo naše
nezavedanje njihove stalnosti tisto, ki nam dovoljuje verjeti v svobodno
izbiro v tako imenovanih kompleksnih strukturah zakonskih zvez, pod
katerih zakonom živimo. In če statistika že daje slutiti, da ta svoboda ne
poteka naključno, je to zato, ker jo v njenih učinkih usmerja neka subjek-
tivna logika.
Ravno zato pri naši stvari pravimo, da Oidipov kompleks - kolikor ugo-
tavljamo, da s svojim pomenom vselej prekriva celotno polje našega
izkustva - označuje meje, ki jih naša disciplina odreja subjektivnosti: se
pravi tisto, kar subjekt more vedeti o svoji nezavedni udeležbi pri
kompleksnih strukturah zakonskih zvez, kolikor v svoji posamični
eksistenci preverja simbolne učinke tangentnega gibanja k incestu, ki se
pojavlja, odkar je nastala univerzalna skupnost.
Prvotni Zakon je torej tisti, ki s tem, ko ureja zakonske zveze, postavlja
kraljestvo kulture nad kraljestvo narave, ki je prepuščene zakonu parjenja.
Prepoved incesta je samo njeno subjektivno središče, ki se dandanes vse
bolj razgalja, kolikor sta subjektu prepovedana objekta le še mati in sestra,
čeprav s tem še ni odprt dostop do ostalih onstran prepovedi.
Ta zakon je torej mogoče prepoznati kot identičen z nekim redom
govorice. Zakaj ni je moči, ki bi mogla brez sorodstvenih poimenovanj
vzpostaviti red prednosti in tabujev, ki pletejo in vežejo skozi generacije
mrežo potomstev. In prav krvna zmešnjava je tista, ki jo Biblija - kakor
tudi druge tradicionalne postave - obsoja kot ponižanje Besede in brezup
grešnika.
Znano nam je pravzaprav, kakšno opustošenje, ki gre prav do razce-
pljenosti subjektove osebnosti, lahko povzroči nepravo poreklo, če se
prisila okolja uporablja za to, da se laž podpira. Nič manjše težave ne
nastanejo pri človeku, ki se je poročil z materjo žene, s katero je imel sina.
98
RIMSKI GOVOR
in ima ta sin za brata otroka, ki je brat njegove matere. Če pa ga pozneje -
in tega primera si nisem izmislil - posvoji sočutni mož hčerke kakega
prejšnjega očetovega zakona, bo postal vnovič polbrat svoje nove matere,
in lahko si predstavljamo zapletena čustva, s katerimi bo sprejel rojstvo
otroka, ki bo v tej ponovljeni situaciji obenem njegov brat in nečak.
Podobne učinke lahko zapusti tudi preprost razmik med generacijama,
ki nastane zaradi zapoznelega otroka, rojenega v drugem zakonu, in čigar
mlada mati je istih let kot starejši brat; znano je, daje bilo tako s Freudom.
Ta ista funkcija simbolne identifikacije, zaradi katere divjak verjame,
da ponovno uteleša prednika z istim imenom in ki celo pri današnjem
človeku določa izmenjujoče se vračanje začetnic, uvaja torej pri subjektih,
ki so jih zadele te diskordance starševske relacije, neko razcepljenost
Oidipa, v kateri je treba videti stalni vir njegovih patogenih učinkov. Celo
če funkcijo očeta predstavlja ena sama oseba, vendarle zbira v sebi imagi-
narne in realne relacije, ki so vselej bolj ali manj neadekvatne simbolni
relaciji, ki jo konec koncev konstituira.
V imenu očeta moramo prepoznati oporo simbolne funkcije, ki od
začetka zgodovine identificira njegovo osebo s figuro zakona. Ta kon-
cepcija nam omogoča, da v analizi nekega primera jasno razločujemo
nezavedne učinke te funkcije od narcističnih relacij, oziroma od realnih
relacij, ki jih ima subjekt s podobo in delovanjem osebe, ki jo uteleša; iz
tega izhaja neki način razumevanja, ki bo vplival prav na vodenje posegov.
Praksa je nam in učencem, ki smo jih spodbudili k tej metodi, potrdila
njegovo plodnost. Pogosto pa smo imeli pri kontrolah in demonstriranih
primerih priložnost, da smo podčrtali škodljive zmešnjave, ki so nastale
zaradi njenega nepoznavanja.
Po zaslugi Besede je gibanje velikega dolga večno, dolga, čigar
ekonomijo je Rabelais v slavni metafori razširil prav do zvezd. In ne bo nas
presenetilo, da nam poglavje, v katerem nam z makaronsko inverzijo
sorodstvenih imen predstavlja anticipacijo etnografskih odkritij, kaže
substantifično preroški dar za misterij človeškega, ki ga skušamo pojasniti
tule.
Neprekišljivi dolg, poistoveten s svetim hau ali s povsod navzočo
mano, je jamstvo, da bo pot, na katero morajo ženske in dobrine, pripeljala
brez napake po krožni poti druge ženske in druge dobrine, nosilke
99
RIMSKI GOVOR
identične enitete: simbola nič, pravi Lévi-Strauss, ki je moč Govora skrčil
na obliko algebraičnega znaka.
Zares, simboli zaobsegajo človekovo življenje s popolno mrežo, saj
povezujejo - še preden pride na svet - tiste, ki ga bodo zaplodili "po krvi in
mesu", ob njegovem rojstvu prinašajo z darovi zvezd, če že ne z darovi
rojenic, načrt usode, dajejo besede, ki ga bodo napravile za vernika ali
odpadnika, postavo dejanj, ki mu bodo sledila prav do tja, kjer ga še ni in
prav onstran njegove smrti, tako da njegov konec prek njih najde svoj
smisel v poslednji sodbi, v kateri da Beseda njegovi biti odvezo ali pa ga
obsodi - edino subjektivne realizacije biti-za-smrt ne dosežejo.
Služnost in veličina, kjer bi se živo bitje izničilo, ko bi želja ne ohranila
njegovega deleža v interferencah in utripanju, ki jih vanj zbirajo in usmer-
jajo cikli govorice, ko se vmešajo zmešnjave jezikov in si več redov
nasprotuje v raztrganju univerzalnega dela.
Toda če naj bo sama ta želja v človeku zadovoljena, potem terja zase
priznanje - bodisi s pristankom govora ali s prestižnim bojem - v simbolu
ali v imaginarnem.
Zastavek psihoanalize je vznik v subjektu tistega malo realnosti, kar
spričo simbolnih konfliktov in imaginarnih liksacij podpira v njem ta želja
kot sredstvo njihovega soglasja, in naša pot je intersubjektivno izkustvo, v
katerem se ta želja pusti prepoznati.
Potemtakem je jasno, da gre za vprašanje razmerij v subjektu med
govorom in govorico.
V teh razmerjih se na našem področju kažejo trije paradoksi.
Naj bo narava norosti kakršna si že bodi, moramo v njej prepoznati po
eni strani negativno svobodo nekega govora, ki se ni hotel prepoznati, torej
nekaj, kar imenujemo ovira za transfer, in po drugi strani svojevrstno
tvorbo nekega blodenja, ki - naj bo fabulativno, natančno ali kozmološko,
interpretativno, zahtevajoče ali idealistično - objektivira subjekta v neko
govorico brez dialektike.^^
Odsotnost govora se v norosti kaže po stereotipih nekega diskurza, v
katerem je subjekt - lahko rečemo - bolj govorjen kakor pa govori: v tem
prepoznavamo okrepenele oblike simbolov nezavednega, ki imajo svoje
Lichtenbergov aforizeiii: "Norec, ki si umišlja, da je knez, se loči od kneza, ki je to v
resnici, samo po tem, daje oni negativni knez, medtem ko je ta negativni norec. Če ju
gledamo brez njunih znakov, sta si podobna."
100
RIMSKI GOVOR
mesto v naravni zgodovini teh simbolov, poleg maziljenih oblik, v katerih
nastopajo miti v naših knjižnih zbirkah. Bilo pa bi narobe, če bi rekli, da jih
subjekt prevzema nase: odpor do tega, da bi jih prepoznali, ni nič manjši
kot v nevrozah, ko pri poskusu zdravljenja subjekt napeljemo k temu.
Mimogrede opozorimo na to, da bi veljalo v družbenem prostoru zako-
ličiti mesta, ki jih je kultura odmerila tem subjektom, posebej glede na
njihovo občutljivost za družbene usluge, ki pripadajo govorici, saj ni
neverjetno, da se bo v tem pokazal kateri izmed dejavnikov, ki te subjekte
pripisuje učinkom razdora, nastalega zaradi simbolnih diskordanc,
značilnih za kompleksne strukture civilizacije.
Drugi primer je privilegirano polje psihoanalitičnega odkritja: se pravi
simptomi, inhibicija in tesnoba v ekonomiji, ki konstituira različne
nevroze.
Govor je tu pregnan iz konkretnega diskurza, ki ureja zavest, vendar
najde svojo oporo bodisi v naravnih funkcijah subjekta, če le kakšen or-
ganski trn količkaj odpre tisto zevanje, odprtost njegovega individualnega
bitja za njegovo bistvo, ki bolezen spremeni v uvajanje živega bitja v
eksistenco subjekta,^^ - bodisi v podobah, ki na meji Umwelt in Innenwelt
organizirajo njuno relacijsko strukturacijo.
Simpton je tu označevalec nekega označenca, potlačenega iz subjektove
zavesti. Simbol, napisan na pesku mesa in na pajčolanu Maje, se udeležuje
govorice po semantični dvoumnosti, katero smo že poudarili v njegovi
konstituciji.
Toda to je govor v polnem razmahu, saj v skrivnost svoje šifre
vključuje diskurz drugega.
Ko je Freud dešifriral ta govor, je ponovno našel prvotni jezik sim-
bolov,^' ki še živi v 1ф1јепји civiliziranega človeka {Das Unbehagen in
der Kultur).
Hieroglifi histerije, grbi fobije, labirinti Zwangsneurose, - čari nemoči,
uganke inhibicije, orakli tesnobe - govoreča orožja značaja,^^ pečati
^^ Da bi dobili neposredno subjektivno potrditev te Hegelove opazke, zadostuje, da ste pri
nedavni epidemiji videli slepega zajca sredi ceste, kako vzdiguje proti zahajajočemu
soncu praznino svojega vida, spremenjenega v pogled: človeški je prav do tragike.
Vrstice xupra in infra, kažejo, kaj mislimo s tem izrazom.
^^ Reichova napaka, h kateri se še povrnemo, je bila v tem, da je imel grbe za ščite
(besedna igra: armoiries', armure).
101
RIMSKI GOVOR
samokaznovanja, preobleke perverzije - takšni so hermetizmi, ki jih
razrešuje naša eksegeza, dvoumnosti, kijih razpršuje naš nagovor, umetni-
je, ki jih naša dialektika razvezuje, ko osvobaja ujeti smisel in gre od
razkritja palimpsesta k besedi, ki nam je dana o misteriju, in k odpuščanju,
ki ga daje govor.
Tretji paradoks relacije govorice in govora je paradoks subjekta, ki
izgublja svoj smisel v objektivacijah diskurza. Naj se zdi njegova definicija
še tako metafizična, ne moremo spregledati, da stoji v ospredju našega
izkustva. Kajti tu gre za najglobljo odtujenost subjekta znanstvene civili-
zacije in prav z njo se srečamo najprej, ko začne subjekt govoriti o sebi: in
da bi jo razrešili v celoti, bi morali analizo pripeljati do meja modrosti.
Če naj damo za to vzorno formulacijo, bi ne mogli najti primernejšega
terena od rabe vsakdanjega govora, z opombo, da se je "ce suis-je" (to sem
jaz) Villonove dobe sprevrgel v "c'est moi" (to sem jaz) sodobnega
človeka.
Jaz sodobnega človeka je dobil svojo obliko - kot smo naznačili na dru-
gem mestu - v dialektični zadregi lepe duše, ki v neredu, katerega napada v
svetu, ne prepozna razloga svojega bitja .
Za rešitev te zadrege, v kateri blodi njegov diskurz, pa se subjektu
vendarle ponuja nek izhod. Komunikacija se lahko zanj na veljaven način
vzpostavi v skupnem delu znanosti in rabah, ki jih znanost narekuje v
univerzalni civilizaciji; ta komunikacija bo znotraj neznanske objektivi-
zacije, ki jo konstituira ta znanost, učinkovita in pomagala mu bo, da bo
pozabil svojo subjektivnost. S svojim vsakdanjim trudom bo učinkovito
sodeloval pri skupnem delu in svoje brezdelje bo opremil z vsemi
prijetnostmi razkošne kulture, ki seže od kriminalke do zgodovinskih
memoarov, od vzgojnih posvetovanj do ortopedije skupinskih relacij in mu
daje možnost, da pozabi na svojo eksistenco in na svojo smrt in da obenem
v nepravi komunikaciji spregleda specifičen smisel svojega življenja.
Ko bi subjekt ne naletel v regresiji, ki seže pogosto prav do zrcalnega
stadija, na mejo stadija, v katerem njegov jaz (moi) vsebuje njegova
imaginarna junaštva, bi ne bilo mogoče odmeriti nobenih meja lahkover-
nosti, ki seji mora prepustiti v tej situaciji. In to je tisto, kar povzroča, da
se je treba bati naše odgovornosti, ko mu z mitičnimi manipulacijami
našega nauka prinašamo dodatno priložnost, da se odtuji, na primer v
trojnosti, razstavljeni na jaz, nadjaz in ono.
102
RIMSKI GOVOR
Tukaj se govoru zoperstavlja nekakšen zid govorice, in previdnostni
ukrepi zoper verbalizem, ki so ena od tem v diskurzu "normalnega"
človeka naše kulture, ga delajo samo še bolj debelega.
Ne bi bilo odveč, ko bi to debelino izmerili s statistično izmerjeno vsoto
kilogramov potiskanega papirja, kilometrov diskografskih raz in ur odda-
janja po radiu, ki jih omenjena kultura proizvede na glavo prebivalca v
conah A, B in C svojega prostora. To bi bil lep predmet raziskav za naše
kulturne organizme in tu bi videli, da se vprašanje govorice ne izčrpa v
celoti v tem prostoru zavojev, kjer njena raba odseva v individuu.
We are the hollow men
We are the stujfed men
Leaning together
Headpiece filled with straw. Alas!
in tako naprej.
Podobnost te situacije z odtujenostjo norosti, kolikor je zgoraj podana
oblika pristna, da je namreč subjekt v njej bolj govorjen kakor pa govori,
očitno podčrtuje zahteva po nekem pravem govoru, ki jo predpostavlja
psihoanaliza. Če bi bilo treba to konsekvenco, ki žene paradokse, ki so
konstitutivni za to, kar tule trdimo, do skrajnih meja, obrniti proti zdravi
pameti psihoanalitične perspektive, bi temu ugovoru rade volje prisodili
vso njegovo težo, vendar bi si mislili, da nas to le potrjuje: in sicer zaradi
dialektičnega obrata, za katerega nam ne manjka veljavnih botrov, začenši
s heglovsko obsodbo "filozofije lobanje", ali če se samo ustavimo ob
Pascalovem opozorilu, ki od začetka zgodovinske epohe "jaza" (moi)
odmeva v tehle besedah: "ljudje so tako nujno nori, da bi bil nor na pose-
ben način tisti, ki ne bi bil nor."
Vendar pa to ne pomeni, da naša kultura poteka v teminah, zunaj ust-
varjalne subjektivnosti. Narobe, le-ta se nenehno bori za to, da bi obnovila
nikoli ugaslo moč simbolov v človeški izmenjavi, kijih prinaša na plan.
Če bi vzeli v poštev le tiste maloštevilne subjekte, ki podpirajo to stva-
ritev, bi pomenilo, da popuščamo romantični perspektivi, ker zoper-
stavljamo nekaj, kar ni enakovredno. Dejstvo je, da ta subjektivnost, naj se
pojavi kjer si že bodi, v matematiki, politiki, religiji, celo publicistiki, še
naprej navdihuje človeško gibanje v celoti. In ko bi zavzeli neko stališče, ki
103
RIMSKI GOVOR
nedvomno ni nič manj iluzorno, bi podčrtali tole nasprotno potezo: da
njegov simbolni značaj ni bil nikdar bolj očiten. Ironija revolucij je, da
spočenjajo oblast, ki je toliko bolj absolutna v svojetn izvrševanju, kolikor
bolj je, ne - kakor pravijo - anonimna, temveč reducirana na besede, ki jo
označujejo. Po drugi strani mnoč cerkva bolj kot kdajkoli počiva v
govorici, ki sojo znale ohraniti: vsekakor je to moment, ki gaje Freud v
članku, v katerem nam opisuje to, kar bomo imenovali kolektivna subjek-
tivnost cerkve in vojske, pustil ob strani.
Psihoanaliza je odigrala neko vlogo v usmeritvi sodobne subjektivnosti
in ne bo je mogla obdržati, ne da bi jo uvrstila v gibanje, ki v znanosti
pojasnjuje to vlogo.
Tu gre za vprašanje temelja, ki naj naši disciplini zagotovi mesto v
znanosti: vprašanje formalizacije, ki paje v resnici zelo slabo zastavljeno.
Zakaj zdi se, da poskušatno najti pot, kako se s polstoletnim
zaostankom za gibanjem znanosti, potem ko nas je prestreglo nekakšno
čudaštvo medicinskega duha, proti kateremu se je morala psihoanaliza
konstituirati, priključiti temu gibanju, podobno kot medicinska veda sama.
V abstraktni objektivaciji našega izkustva po fiktivnih ali celo simuli-
ranih načelih eksperimentalne metode tiči po našem mnenju učinek
predsodkov, ki jih je treba najprej pomesti z našega polja, če ga želimo
obdelovati v skladu z njegovo pristno strukturo.
Presenetljivo je, da se mi, ki imamo opravka s simbolno funkcijo, od-
vračamo od tega, da bi jo poglabljali, tako da celo prezremo, da je ona
tista, ki nas postavlja v stržen gibanja, ki vzpostavlja nov red znanosti, v
tem ko ponovno pretresa antropologijo.
Ta novi red ne pomeni nič drugega kot vrnitev k pojmu prave znanosti,
ki ima svoje zahteve zapisane v tradiciji, izhajajoči iz Teaiteta. Ta pojem
je, kakor vemo, nazadoval v pozitivističnem prevratu, ki postavlja znanosti
o človeku v sam vrh stavbe eksperimentalnih znanosti, a jih jim v resnici
podreja. Ta pojem izhaja iz napačnega gledanja na zgodovino znanosti, ki
temelji na prestižni vlogi specializiranega razvoja izkustva.
Dandanes pa nas konjekturne znanosti, ki se znova vračajo k pojmu
znanosti vseh časov, zavezujejo, da revidiramo klasifikacijo znanosti,
kakršno smo dobili iz 19. stoletja, v smislu, ki ga najbolj lucidni jasno
nakazujejo.
104
RIMSKI GOVOR
Če naj se tega ovemo, je treba samo slediti konkretnemu razvoju disci-
plin.
Lingvistika nam lahko tu služi kot vodnik, saj je to njena vloga, ki jo
ima na čelu sodobne antropologije; do nje ne moremo ostati ravnodušni.
Oblika matematizacije, v kakršno se vpisuje odkritje fonema kot funkci-
je nasprotnih parov, oblikovanih iz najmanjših diskriminativnih elementov,
ki jih je moč zapopasti v semantiki, nas pelje prav k temeljem, kjer je
Freudov zadnji nauk, v vokalični konotaciji prisotnosti in odsotnosti,
nakazal subjektivne vire simbolne funkcije.
Redukcija vsakega jezika na maloštevilno skupino teh fonemskih
nasprotij, ki daje obrise enako rigorozni formalizaciji njenih najvišjih
morfemov, nam daje na voljo strikten dostop k našemu polju.
Naša naloga je, da se po tem zgledujemo in najdemo v njem naše inci-
dence, kakor to na vzporedni liniji že počne etnografija, ki dešifrira mite
glede na sinhronijo mitemov.
Ali ni čutiti, daje Lévi-Strauss na primer s svojo sugestijo o implikaciji
struktur govorice in tistega dela družbenih zakonov, ki urejajo zakonske in
sorodstvene vezi, že osvojil tisto ozemlje, kamor Freud postavlja
nezavedno?''
Nove klasifikacije znanosti, v kateri bodo znanosti o človeku ponovno
zavzele svoje mesto kot znanosti o subjektivnosti, odslej ni mogoče
nasaditi na drugo os kot neko občo teorijo simbola. Nakažimo njen princip,
ki pa še terja obdelavo.
Simbolna funkcija se v subjektu kaže kot dvojno gibanje: človek iz
svoje dejavnosti naredi objekt, vendar zato, da bi le-tej v želenem času
povrnil njeno utemeljujoče mesto. V tej dvoumnosti, ki je na delu sleherni
hip, tiči ves napredek neke funkcije, v kateri se izmenjujeta dejavnost in
spoznanje.'"^
Prvi zgled si sposojamo iz šolskih klopi, drugega prav iz jedra naše
dobe.
- iz matematike: prvi korak, človek v dveh glavnih številih objektivira
dva zbira, ki ju je preštel; drugi korak, s tema številoma opravi dejanje
" Claude Lévi-Strauss, "Language and the analysis of social laws", American
anthropoloffist, vol. 53, št. 2., april-junij 1951, str. 155-163.
Ti zadnji štirje odstavki so bili napisani na novo (1966).
105
RIMSKI GOVOR
seštevanja (prim, na primer zgled, ki ga navaja Kant v uvodu k transcen-
dentalni estetiki, četrti paragraf druge izdaje Kritike čistega uma)\
- iz zgodovine; prvi korak, človek, ki dela v proizvodnji naše družbe, se
šteje za proletarca; drugi korak, v imenu te pripadnosti se udeleži splošne
stavke.
Če oba zgleda prihajata k nam z dveh v konkretnem kar se da naspro-
tnih področij - iz čedalje bolj sproščene igre matematičnega zakona in iz
neizprosnega boja kapitalističnega izkoriščanja - je to zato, ker njuni
učinki, ki navidez prihajajo od daleč, konstituirajo našo subsistenco in ker
se prav v njej križajo v dvojnem prevratu: najbolj subjektivna znanost, ki je
skovala neko novo realnost, in mrak družbene delitve, ki se oborožuje z
dejavnim simbolom.
Ni videti, da bi bilo tu še sprejemljivo nasprotje, ki so ga začrtali med
eksaktnimi znanostmi in tistimi, za katere ni razloga, da bi jim oporekali
naziv konjekturne: kajti to nasprotje nima osnove.^^
Zakaj eksaktnost je ločena od resnice in konjektura ne izključuje stro-
gosti. In če ima eksperimentalna znanost svojo eksaktnost od matematike,
njeno razmerje do narave ni zato nič manj problematično.
Če nas naša vez z naravo pravzaprav navaja, da se pesniško sprašujemo,
ali ne odkrivamo v naši znanosti njenega lastnega gibanja, v
... cette voix
Qui se connaît quand elle sonne
N'être plus la voix de personne
Tant que des ondes et des bois,
paje jasno, daje naša fizika samo izdelek duha, čigar instrument je
matematični simbol.
Eksperimentalna znanost namreč ni definirana toliko po kvantiteti, na
katero je dejansko aplicirana, kakor po meri, ki jo uvaja v realno.
To se vidi v razmerju do merjenja časa, brez katerega bi eksperimental-
na znanost ne bila možna. Huyghensova ura, ki je edina dala eksperimen-
talni znanosti njeno natančnost, je samo sredstvo realizacije Galilejeve
^^ Ta zadnja dva odstavka sta bila napisana na novo ( 1966).
106
RIMSKI GOVOR
hipoteze o enaki težnosti teles, tj. hipoteze o enakem pospešku, ki daje svoj
zakon, ker je pač enak, vsakemu padcu .
Zabavno paje omeniti, daje bila naprava izgotovljena, še predenje bilo
mogoče hipotezo preveriti z opazovanjem, in da je bilo zaradi ure opazo-
vanje odveč, čeprav je ura obenem ponujala opazovanju instrument
njegove preciznosti.'^
Toda matematika more simbolizirati neko drugo vrsto časa, namreč
intersubjektivni čas, ki strukturira človeško dejanje, in katerega formule
nam začenja dajati teorija iger, imenovana tudi strategija, ki bi ji bilo bolje
reči stokastika.
Avtor teh vrstic je skušal v logiki nekega sofizma pokazati na gibalne
sile časa, po katerem človeško dejanje - kolikor se usklajuje z dejanjem
drugega - v zlogovanju svojih obotavljanj najde prihod svoje gotovosti in
da v odločitvi, s katero se zaključi, dejanju drugega (katerega odslej
vključuje) skupaj s sankcijo njegove preteklosti njegov prihodnji smisel.
Tam je pokazano, da je gotovost, ki jo subjekt anticipira v času za
razumevanje, tista, ki s tem, ko z naglico priganja trenutek sklepa, izsili pri
drugem odločitev, ki iz subjektovega lastnega gibanja naredi zmoto ali
resnico.
Ta zgled nam kaže, kako lahko matematična formalizacija, ki je inspi-
rirala Boolovo logiko in celo teorijo množic, vnese v znanost o človeškem
dejanju to strukturo intersubjektivnega časa, ki jo potrebujejo psiho-
analitične hipoteze, da bi si zagotovile strogost.
Če po drugi strani zgodovina historiografske tehnike kaže, da je njen
napredek definiran z idealom identifikacije zgodovinarjeve subjektivnosti s
konstitutivno subjektivnostjo primarne historizacije, v kateri se dogodek
očlovečuje, pa je jasno, da ima psihoanaliza tu zelo natančen domet:
namreč v spoznanju, ki realizira ta ideal, in v učinkovitosti, kjer najde svoj
raison. Zgled zgodovine bo kot privid tudi razpršil to zatekanje k doživeti
reakciji, ki se polašča tehnike in naše teorije, kajti fundamentalna zgodo-
vinskost dogodka, ki se je držimo, zadostuje, da si je mogoče zamisliti
možnost subjektivne reprodukcije preteklega v sedanjosti.
o Galilejevi hipotezi in Huyghensovi uri prim.: "An experiment in measurement"
Alexandra Koyréja, Proceedings of American philosophical Society, vol. 97, april 1953.
Naša zadnja dva odstavka sta bila napisana na novo (1966).
107
RIMSKI GOVOR
Še več, s pomočjo tega zgleda lahko zapopademo, kako lahko psiho-
analitična regresija implicira to progresivno dimenzijo subjektove zgodo-
vine, za katero Freud poudarja, da manjka jungovskemu konceptu
nevrotične regresije, in tako razumemo, kako izkustvo samo obnavlja to
napredovanje, s tem ko poskrbi za njegovo zamenjavo.
Sklicevanje na lingvistiko nas bo slednjič privedlo k metodi, ki nam s
svojim razločevanjem med sinhronimi in diahronimi strukturami v govorici
omogoča, da lahko bolje razumemo različno vrednost, ki jo zavzema naša
govorica v interpretaciji odporov in transferja, ali da ločimo med učinki,
značilnimi za potlačitev, in strukturo individualnega mita v obsesionalni
nevrozi.
Znan je seznam disciplin, ki jih je Freud določil med tiste, ki naj bi
spadale med dopolnilne znanosti na idealni fakulteti za psihoanalizo. Na
njem so poleg psihiatrije in seksologije "zgodovina civilizacije, mitologija,
psihologija religij, literarna zgodovina in literarna kritika".
Vse te snovi v celoti, ki določajo cursus pouka tehnike, se normalno
vpisujejo v epistemološki trikotnik, ki smo ga opisali in ki bi metodološko
začrtal univerzitetni pouk njegove teorije in tehnike.
Sami bi k temu z veseljem dodali še: retoriko, dialektiko, v tehničnem
pomenu, kakršnega ima ta izraz v Aristotelovih Topikah, slovnico in -
najvišje, kar premore estetika govorice - poetiko, ki bi obsegala še nepo-
jasnjeno tehniko šale.
In če bi te rubrike zbujale nekaterim resonance po nekoliko zastarelem,
bi si jih ne pomišljali podpreti s trditvijo, da gre tu za vrnitev k našim
virom.
Psihoanaliza je bila namreč v svojem prvem razvoju, povezanem z od-
kritjem in študijem simbolov, udeležena pri strukturi tega, kar so v sred-
njem veku imenovali artes liberales. Tudi ona se je, kakor one, brez prave
formalizacije organizirala ob svežnju še posebej perečih problemov, pri
čemer je bil sleherni od njih izpostavljen po kakšnem srečnem razmerju
človeka do njegove lastne mere; spričo te posebnosti je imela nek čar in
neko človečnost, ki bi po našem mnenju lahko nadomestila nekam zabavni
videz njihove predstavitve. Ne podcenjujmo tega videza v prvih povojih
psihoanalize, saj v resnici ne izraža nič manj kot ponovno oživitev
človeškega smisla v suhih časih scientizma.
108
RIMSKI GOVOR
Teh začetkov res ne gre podcenjevati, kajti psihoanaliza ni dvignila
svoje ravni tako, da bi se odpravila po zmotnih potez teorizacije, ki bi
nasprotovala njeni dialektični strukturi.
Svoji teoriji in tehniki bo dala znanstvene temelje samo tako, da bo
adekvatno formalizirala bistvene razsežnosti svojega izkustva: ob
zgodovinski teoriji simbola sta to intersubjektivna logika in časovnost
subjekta.
III. RESONANCE INTERPRETACIJE
IN ČAS SUBJEKTA
V PSIHOANALITIČNI TEHNIKI
Entre l'homme et l'amour.
Il y a la femme.
Entre l'homme et la femme.
Il y a un monde.
Entre l'homme et le monde.
Il y a un mur
(Antoine Tudal, in Paris en l'an 2000)
Nam Sibyllam quidem Cumis ego ipse oculis meis vidi in ampula
pendere, et cum illi pueri dicerent: Xiß\)XXa n eeXeii; respondebat illa:
artoBavEiv BeXco. (Satyricon, XLVIII.)'^
Če privedemo psihoanalitično izkustvo h govoru in govorici kot k
njegovima temeljema, to neposredno zadeva njegovo tehniko. Kolikor se
psihoanaliza ne umešča v neizgovorljivo, pa vendar drsi tja, in sicer vselej
v eni smeri, namreč tej, ki interpretacijo vleče proč od njenega principa.
Odslej lahko utemeljeno sumimo, da je ta odklon v praksi postavil nove
cilje, ki se jim je sedaj odprla tudi teorija.
/Slov. prevod v Petronius Arbiter, Satirikon, prev. P. Simoniti, Ljubljana 1973: "Sam
sem videl na svoje oči tudi Sibilo v Kumah: v steklenici je visela, in ko so jo paglavci
po grško spraševali: 'Sibila, kaj hočeš?'jim je odgovarjala: 'Umrla bi rada.'"/
109
RIMSKI GOVOR
Če si ogledamo probleme simbolne interpretacije pobliže - potem velja,
da so ti naš mali analitični svet najprej preplašili, potlej pa postali zanj že
nadležni. Uspehi, ki jih je tu dosegel Freud, analitike danes presenečajo
zaradi neprisiljene indoktrinacije, iz katere se zdi, da izhajajo; njeno
razkazovanje, ki ga je opaziti v Dorinem primeru, pri podganarju in pri
volčjem človeku, za nas ni neoporečno. Še več, naši pam.etnj ako viči si ne
pomišljajo dvomiti o tem, ali je bila to res dobra tehnika.
Ta upad navdušenja pri psihoanalitičnem gibanju je v resnici plod
jezikovne zmešnjave, o kateri je bila najbolj reprezentativna osebnost
njegove sedanje hierarhije v neki domači izjavi nedolgo od tega povsem
jasna.
Dovolj značilno je, da se ta zmešnjava še povečuje zaradi pretenzije, po
kateri se vsakdo čuti poklicanega, da v našem izkustvu odkrije pogoje
popolne objektivacije, in sicer z vnemo, za katero se zdi, da toliko bolj
spremlja te teoretske poskuse, kolikor bolj se izkazuje, da so de-realni.
Gotovo je, da so principi analize odporov, kakor dobro so že bili zasno-
vani, dajali v praksi priložnost za čedalje večje nepoznavanje subjekta, ker
niso bili dojeti v njihovi relaciji z intersubjektivnostjo govora.
Če spremljamo zapis prvih sedmih seans, ki jih imamo ohranjene v
celoti v podganarjevem primeru, ni videti preveč verjetno, da Freud ne bi
prepoznal odporov, tam, kjer so res bili; torej prav tam, kjer nas naši
moderni tehniki poučujejo, da jih je zgrešil, saj jim njegovo besedilo
vendar omogoča, da pokažejo nanje; tako namreč freudovski teksti znova
razodevajo svojo izčrpno obravnavo predmeta, ki nas spravlja v začudenje,
kajti nobena razlaga doslej ni izčrpala njihovih virov.
Reči hočem, da Freud ni zgolj popuščal skušnjavi, kolikor je spodbujal
svoj subjekt, naj gre čez svoje prve odpore, temveč je popolnoma doumel,
kako zapeljiva je ta igra v imaginarnem. Če se hočemo o tem prepričati, je
dovolj, da vzamemo v roke opis, ki nam ga daje o pacientovem izrazu, ko
je ta pripovedoval bolečo zgodbo o predstavi mučenja, ki predstavlja temo
njegove obsesije, torej predstavi podgane, potisnjene v anus mučenega:
"Na njegovem obrazu", nam pravi, "je odsevala groza užitka, ki se ga ni
zavedal." Freud ni prezrl aktualnega učinka ponovitve te zgodbe in tudi ne
identifikacije psihoanalitika s "krutim stotnikom", ki je na silo potisnila to
zgodbo v subjektov spomin, niti razsežnosti teoretskih pojasnil, katerih
garancijo je terjal subjekt, daje lahko nadaljeval svoj diskurz.
110
RIMSKI GOVOR
Freud tu še zdaleč ne interpretira odpora, temveč nas preseneti tako, da
popušča zahtevi subjekta in gre celo tako daleč, da se zdi, kakor da se
pridružuje njegovi igri.
Toda skrajno približna pojasnila, s katerimi gaje nagradil in ki se nam
zde že poljudna, so za nas dovolj poučna: tu ne gre toliko za nauk niti za
indoktrinacijo, temveč za simbolni dar govora, ki v kontekstu imaginarne
participacije, ki vključuje Freuda kot analitika, obsega skriven sporazum,
katerega razsežnost se je razkrila kasneje v simbolni ekvivalenci, ki jo v
svojem mišljenju vzpostavlja subjekt med podganami in forinti, s katerimi
plačuje analitika.
Vidimo torej, da Freud še malo ni spregledal odpora, temveč ga je
uporabil kot primeren dispozitiv za to, da je razgibal resonance govora;
kolikor je bilo mogoče, se je približal prvi definiciji, ki jo je dal o odporu
in ki mu je služila za to, da subjekt vplete v njegovo sporočilo. Ravno tako
hitro pa seje umaknil, brž ko je videl, da se odpor - če naj še manipulira z
njim - obrača tako, da bi obdržal dialog na tisti ravni pogovora, na kateri bi
subjekt odslej lahko nadaljeval svoje zapeljevanje in sočasno izmikanje.
Naučimo se tega, da analiza sestoji iz igranja po mnogoterih
razsežnostih partiture, ki jo konstituira govor v registrih govorice: od tega
je odvisna naddoločenost, ki je smiselna samo v tem redu.
In tako bomo odkrili tudi vir Freudovega uspeha. Za to, da bi analiti-
kovo sporočilo ustrezalo globinskemu subjektovemu spraševanju, je
namreč potrebno, da ga subjekt razume kot odgovor, ki je lasten njemu;
privilegij, ki so ga imeli Freudovi pacienti, da so lahko sprejemali svoje
"veselo oznanilo" prav iz ust tistega, ki gaje prvi začel oznanjati, je pri njih
očitno zadoščal tej zahtevi.
Mimogrede, naj opomnimo, da se je v podganarjevem primeru subjekt
že srečal z njim, saj je prelistal tedaj šele komaj izšlo Psihopatologijo
vsakdanjega življenja.
To ne pomeni, daje ta knjiga sedaj kaj bolj poznana celo med analitiki,
toda vulgarizacija freudovskih pojmov v vsakdanji zavesti, njihov vstop v
to, kar imenujemo zid govorice, bi ohromila učinek našega govora, ko bi
mu dali stil trditev, ki jih je Freud govoril podganarju.
Vendar tu ne gre za to, da bi ga posnemali. Zato da bi znova našli
učinek njegovega govora, se ne zatekamo k Freudovim izrazom, temveč k
principom, ki mu vladajo.
111
RIMSKI GOVOR
Ti principi niso nič drugega kot dialektika samozavedanja, kot se je
realizirala od Sokrata do Hegla, začenši z ironično predpostavko, daje vse,
kar je umno, tudi dejansko, ki nato preskoči v znanstveno sodbo, da je
dejansko tudi umno. Freudovo odkritje pa je bilo, da je pokazal, da ta
verificirajoči proces prispe k subjektu samo tako, da ga razsredišči od
samozavedanja, na osi, kamor ga je pritrdila heglovska rekonstrukcija
fenomenologije duha: to pa pomeni, daje sleherni poskus "ovedenja", ki se
onstran svoje psihološke pojavnosti ne vpisuje v konjunkturo posameznega
momenta, v katerem edinem je utelešeno obče in brez katerega se
posamezno razprši v splošnost, zato le Se bolj ničen.
Te opombe označujejo meje, znotraj katerih ni mogoče, da bi naša
tehnika spregledala strukturirajoče momente heglovske fenomenologije:
predvsem dialektiko gospodarja in hlapca oziroma dialektiko lepe duše in
zakona srca in nasploh vse, kar nam omogoča razumeti, kako se konsti-
tucija objekta podreja realizaciji subjekta.
In če je v zahtevi po temeljni identiteti posameznega in občega, s katero
se lahko izmeri Heglova genialnost, še kaj preroškega, potetti je prav
psihoanaliza tista, kiji prinaša njeno paradigmo, saj nudi strukturo, v kateri
se ta identiteta realizira kot identiteta, ki brezprizivno razloči subjekt.
Povejmo le, daje to za nas nekaj, kar ugovarja vsakršnemu sklicevanju
na totalnost individua, kajti subjekt uvaja razcep v individuum, kakor tudi
v skupnost, ki je njegov ekvivalent. Psihoanaliza je ravno tisto, kar enega
in drugega napotuje k njunima vlogama privida.
Zdelo bi se, da tega ni več mogoče pozabiti, ko bi ravno psihoanaliza ne
učila, da to vendarle je pozabljivo; in nekako je tako - sicer pa je taka
vrnitev bolj zakonita, kakor kdo misli - da nam sami psihoanalitiki dajejo
potrditev za to, kolikor je ta pozaba navzoča prav v njihovih "novih
tendencah".
Kajti če je po drugi strani Hegel natančno nekaj, kar smo potrebovali,
da prejme naša tako imenovana nevtralnost nek pomen, ki ni zgolj
odrevenelost, to ne pomeni, da se nimamo ničesar naučiti od elastičnosti
Sokratove majevtike oziroma od fascinantnega tehničnega postopka, s
katerim nam jo predstavlja Platon - navsezadnje lahko v Sokratu in njegovi
želji izkusimo nedotaknjeno uganko psihoanalitika, medtem ko lahko naš
odnos do resnice umestimo v razmerje do platonske skopije: in to na način,
ki spoštuje razdaljo med reminiscenco, ob kateri se je Platon nagibal k
112
RIMSKI GOVOR
temu, da jo je imel za nujno predpostavko vsakega nastopa ideje, in
izčrpnostjo biti, ki se konsumira v Kierkegaardovi ponovitvi.'®
Med Sokratovim in našim sogovornikom pa obstaja tudi zgodovinska
razlika, ki jo je vredno omeniti. Ko se Sokrat opira na obrtniški um, ki ga
lahko iztisne tudi iz hlapčevega diskurza, dela to zato, da bi dal pravim
gospodarjem dostop do nujnosti nekega reda, ki bo upravičil njihovo moč
in ključne besede mesta naredil za resnične. Mi pa imamo opravka s hlapci,
ki mislijo, da so gospodarji, in svoje hlapčevstvo in vezi njegove do-
umnosti opirajo na govorico občega poslanstva. Tako bi lahko z nekaj
humorja rekli, da je naš cilj to, da v njih spet vzpostavimo suvereno
svobodo, o kateri priča Humpty Dumpty, ko opozarja Alico, da je konec
koncev gospodar označevalca, če že ni gospodar označenca, v katerem je
njegovo bitje dobilo svojo obliko.
Zmerom znova se torej vračamo k svoji dvojni referenci: govoru in
govorici. Da bi osvobodili subjektov govor, uvajamo subjekt v govorico
njegove želje, se pravi v prvo govorico, v kateri nam - onstran tega, kar
nam pravi o sebi - že govori nevede, in to predvsem v simbolih simptoma.
V	simbolizmu, ki ga analiza spravlja na dan, gre prav za neko govorico.
Ta govorica, ki ustreza ludičnemu hotenju, ki ga najdemo v nekem
Lichtenbergovem aforizmu, ima obči značaj jezika, ki gaje moč razumeti v
vseh drugih jezikih, obenem paje absolutno lasten posamičnemu subjektu,
ker je to govorica, ki zapopade željo prav v točki, v kateri se le ta
očlovečuje, vtem ko se daje prepoznati.
Pravim prva govorica, s čimer pa nočem reči primitivna govorica, ker
jo je Freud (primerjamo ga lahko s Champollionom, ker je zaslužen za
njeno popolno odkritje) v celoti dešifriral v sanjah naših sodobnikov.
Njeno bistveno območje je avtoritativno določil tudi eden izmed pionirjev,
ki so se med prvimi pridružili temu delu in eden redkih, ki so dodali nekaj
novega; v mislih imam Ernesta Jonesa, zadnjega preživelega od tistih, ki so
dobili sedem učiteljevih prstanov, in ki s svojo navzočnostjo na častnih
mestih v mednarodni organizaciji priča, da niso prihranjena le nosilcem
relikvij.
V	svojem temeljnem članku o simbolizmu'^ ima dr. Jones nekje okoli
strani 15 opombo, da se vsi simboli - čeprav jih je z ozirom na pomen, v
Te namige smo razvili, ko je napočil čas (1966). Štiije odstavki napisani na novo.
113
RIMSKI GOVOR
katerem jih jemlje analiza, na tisoče - nanašajo na lastno telo, na sorod-
stvena razmerja, rojstvo, življenje in smrt.
Ta resnica, ki je tu spoznana za dejstvo, nam omogoča razumeti, da
simbol, čeprav je, psihoanalitično govorjeno, potlačen v nezavednem, ne
nosi v sebi nobenih znakov regresije ali celo nezrelosti. Če naj vnese svoje
učinke v subjekt, je torej dovolj, da se oglasi, kajti ti učinki nastajajo, ne da
bi subjekt vedel zanje, kakor to spoznavamo v naši dnevni praksi, ko
marsikatero reakcijo normalnih ali tudi nevrotičnih subjektov razlagamo
kot njihov odgovor na simbolni pomen nekega dejanja, relacije ali objekta.
Nobenega dvoma ni torej, da bi analitik ne mogel igrati na moč sim-
bola, kolikor bi ga premišljeno evociral v semantičnih resonancah svojih
trditev.
Taka bi bila pot vrnitve k uporabi simbolnih učinkov v obnovljeni
tehniki interpretacije.
Tu bi se lahko naslonili na tisto, kar poučuje hinduistična tradicija o
dhvani,^'^ vtem ko razločuje lastnost govora, da je v njem mogoče slišati
tudi to, česar ne govori. To moč ilustrira z neko zgodbico, katere naivnost -
zdi se, daje v teh primerih običajna - kaže dovolj humorja, da nas navede k
razkritju resnice, ki jo skriva.
Neka mladenka, pravi zgodba, čaka svojega ljubimca na bregu reke, kar
zagleda brahmana, ki se je napotil tjakaj. Stopi mu nasproti in kar se da
ljubeznivo zakliče: "Kakšno srečo imamo danes! Psa, ki vas je plašil z
laježem z brega, ni več, ker ga je ravnokar požrl lev, ki se potika po
okolici..."
Levova odsotnot utegne imeti torej ravno toliko učinka, kot bi ga imel
njegov skok, če bi bil lev navzoč, kajti lev skoči samo enkrat, pravi
pregovor, ki gaje Freud zelo cenil.
Primarni značaj simbolov te pravzaprav zbližuje s tistimi števili, iz
katerih so sestavljena vsa druga, in če so torej v osnovi vseh semantemov
jezika, tedaj bomo lahko z diskretno raziskavo njihovih interferenc ob
pomoči neke metafore, katere simbolna premestitev bo nevtralizirala
^^ "O teoriji simbolizma". British Journal of Psychology, IX. 2. Ponovno objavljeno v
Papers on Psychoanalysis, Prim. Écrits, str. 641-1X1.
^^ Gre za nauke Abhinavagupte iz 10. stoletja. Prim, delo dr. Kanti Chandra Pandeya:
"Indian esthetics", Chowkamba Sanskrit Series, Studies, vol. II. Benares, 1950.
114
RIMSKI GOVOR
drugotne pomene terminov, ki jih združuje, povrnili govoru vso njegovo
evokativno vrednost.
Ta tehnika bi za učenje in poučevanje zahtevala neko globoko asimi-
lacijo virov nekega jezika, predvsem tistih, ki so realizirani konkretno v
njegovih poetičnih besedilih. Znano je, da je Freud delal tako z nemško
literaturo, po zaslugi prevoda, ki mu ni para, pa tudi s Shakespearovim
gledališčem. Vse njegovo delo priča o tem, pa tudi o tem, da se je brez
prestanka zatekal k literaturi, nič manj v svoji tehniki kot pri svojem
odkrivanju. Pri tem ne pozabimo na njegovo poznanje klasičnih del,
njegovo sprotno seznanjenost s folkloro in prizadevno soudeležbo pri
osvajanjih sodobnega humanizma na etnografskem področju.
Upravičeno lahko zahtevamo od tehnika v analizi, naj ne zametuje tistih
poskusov, ki hočejo spremljati Freuda na tej poti.
Boriti pa se bomo morali proti nekemu drugemu toku. Izmerimo ga
lahko po čedalje manjši pozornosti, ki se namenja wordingu - kot nekakšni
novotariji: angleška morfologija daje tu dovolj pretanjeno oporo nekemu še
zelo težko določljivemu pojmu, ki ga rabvno zato ni lahko uporabljati.
To, kar ta pojem prekriva, pa vendarle ni prav nič ohrabrujoče, če se na
primer ozremo na nekega avtorja^' • ki se čudi, kako zelo različen uspeh je
dobil pri interpretaciji enega in istega odpora z uporabo - kakor podčrtuje,
"brez vnaprejšnjega zavestnega premisleka" - termina need for love
namesto termina demand for love, ki ga je uporabljal spočetka, ne da bi
videl v njem kaj globljega (kakor precizira sam). Če naj anekdota potrdi
sklicevanje interpretacije na ego psychology, ki stoji v naslovu članka,
potem se zdi, da se sklicuje na ego psychology analitika, kolikor se ta lahko
sprijazni s tako skromno rabo angleščine, da zaradi nje svojo prakso
prižene do meje gobezdanja.^2
Need in demand imata namreč za subjekt diametralno nasproten pomen;
misliti, da je moč njuno rabo mešati le za kratek hip, pomeni radikalno
spregledati napovedno moč {intimation) govora.
Kajti v svoji simbolizirajoči funkciji gre ta tako daleč, da subjekt, na
katerega se obrača z vezjo, ki jo vzpostavi s tistim, ki jo oddaja: tj. s tem da
uvede učinek označevalca, nič več in nič manj kot transformira.
Ernst Kris, "Ego psychology and interpretation". Psychoanalytic Quaterly, XX. št. I,
jan. 1951, str. 15-29, prim, navedeno mesto na str 27-28.
^^ Odstavek napisan na novo (1966).
115
RIMSKI GOVOR
Zategadelj se moramo vnovič vrniti k strukturi komunikacije v govorici
in dokončno razpršiti nesporazum v zvezi z govorico-znakom, ki je na tem
področju vir zmešnjav v diskurzu kakor tudi prevar govora.
Če si komunikacijo govorice zamišljamo v resnici kot signal, s katerim
pošiljalec obvešča sprejemnika o kaki stvari z uporabo določenega koda, ni
nobenega razloga, da ne bi ravno toliko in še več verodostojnosti namenili
vsakemu drugemu znaku, kadar "neka stvar", ki gre zanjo, pripada
individuumu: popolnoma upravičeno je celo, da damo prednost slehernemu
načinu izražanja, kije blizu naravnemu znaku.
Tako se je zgodilo, da je pri nas tehnika govora prišla ob ugled, in
zamišljajo si nas, kako iščemo kretnjo, grimaso, držo, mimiko, gib,
drhtenje, kaj govorim, zastoj običajnega gibanja, zakaj prekanjene kakor
smo, nas nič ne more več ustaviti, da ne bi spustili naših lovskih psov na te
sledi.
Nezadostnost pojma govorica-znak nameravam pokazati prav z izka-
zom, ki jo najbolje ilustrira v živalskem carstvu in za katerega se zdi, da če
bi ne bil pred kratkim predmet avtentičnega odkritja, potem bi si ga bilo
treba v ta namen izmisliti.
Dandanes je obče priznano, da prinaša čebela, ko se vrne z nabiranja v
panj, svojim tovarišicam obvestilo o bližnji ali bolj oddaljeni paši z dvema
vrstama plesa. Drugi je kar se da značilen, kajti ploskev, po kateri opisuje
krivuljo v osmici, ki ji je nadela ime wagging dance, in pogostnost figur, ki
jih izvrši čebela v danem času, natančno označujeta določeno smer v
razmerju do nagnjenosti sonca (po zaslugi svoje občutljivosti za polar-
izirano svetlobo lahko po njej čebele določijo svoj položaj sleherni
trenutek) po eni strani, in po drugi strani, razdaljo do več kilometrov, kjer
je paša. Druge čebele se odzovejo temu sporočilu tako, da nemudoma
odletijo proti tako naznačenemu kraju.
Kakih ducat let skrbnega opazovanja je zadostovalo Karlu von Frischu,
da je dekodiral ta način sporočanja, kajti res gre za kod oziroma za sistem
signalizacije, pri katerem nam samo njegov generični značaj prepoveduje,
da ga ne okvalificiramo kot konvencionalnega.
Paje to govorica? Rekli bi lahko, da se od nje razločuje ravno po fiksni
korelaciji svojih znakov z realnostjo, ki jo označujejo. Kajti v govorici
dobivajo znaki svojo vrednost po svoji medsebojni relaciji v leksikalni
delitvi semantemov, kakor tudi v pozicionalni, celo pregibni rabi mor-
116
RIMSKI GOVOR
femov, v nasprotju s fiksnostjo kodiranja, ki nastopa tu. Raznolikost
človeških jezikov dobiva v tej osvetlitvi vso svojo vrednost.
Še več, če sporočilo tu opisanega načina določa dejanje sociusa, pa ga
le-ta nikdar ne prenaša naprej. To pa pomeni, da sporočilo ostaja fiksirano
v svoji funkciji posrednika dejanja, od katerega ga noben subjekt ne
razločuje kot simbol same komunikacije."*'
Oblika, v kateri se izraža govorica, sama po sebi izraža subjektivnost.
Govorica pravi: "Šel boš tule in ko zagledaš tole, jo boš ubral tjale."
Drugače povedano, nanaša se na diskurz drugega. Kot taka je govorica
zaobsežena v najvišji funkciji govora, kolikor angažira svojega avtorja s
tem, da navda naslovnika z neko novo realnostjo, na primer, ko se neki
subjekt s stavkom: "Ti si moja žena" zaznamuje s pečatom poročenega
moškega.
Takšna je v resnici bistvena forma, iz katere sleherni človeški govor
prej izhaja, kakor pa se vanjo vrača.
Odtod paradoks, za katerega je eden izmed mojih najprodornejših
poslušalcev mislil, da se mi lahko z njim postavi po robu, v času, ko sem
začel razlagati svoje poglede o analizi kot dialektiki, in ki ga je izrazil
takole: človeška govorica naj bi torej konstituirala neko komunikacijo, v
kateri pošiljalec sprejema od naslovnika svoje lastno sporočilo v obrnjeni
obliki, formula, ki mi jo je bilo treba samo povzeti iz spodbijalčevih ust in
že sem spoznal pečat svoje lastne misli, namreč da govor vselej sub-
jektivno obsega svoj odgovor, da "nikoli bi me ne bil iskal, ko bi me ne bil
že našel" samo potrjuje to resnico in da je z drugimi besedami to razlog,
zakaj se pri paranoičnem zavračanju prepoznanja v persekutivni
"interpretaciji" občutek, ki ga ni moč priznati, pojavlja v obliki negativne
verbalizacije.
In kadar si ploskate, ker ste srečali nekoga, ki govori isto govorico kot
vi, tedaj ne mislite, da se srečujete z njim v občem diskurzu, ampak da vas
združuje z njim partikularni govor.
To je namenjeno tistim, ki lahko to še razumejo, potem ko so šli v Littré iskat
opravičilo za teorijo, ki dela iz besede "dejanje ob strani", s prevodom, ki ga Littré v
resnici daje za grško paraboli (zakaj pa ne "dejanje proti..."?), ne da bi obenem opazili,
da če ta beseda vendar označuje to, kar pomeni, je to le zaradi ekleziastične rabe, ki je
od 10. stoletja dalje prihranila besedo verbe za utelešeni Logos.
117
RIMSKI GOVOR
Sedaj vidite antinomijo, ki je imanentna relacijam govora in govorice.
Kolikor bolj postaja govorica funkcionalna, toliko bolj je neprimerna za
govor, in ko nam postane preveč partikularna, izgublja svojo funkcijo
govorice.
Znana je raba skrivnih imen, ki jo poznajo primitivne tradicije, imen, s
katerimi subjekt identificira svojo osebo ali svoje bogove do te mere, da bi
odkritje pomenilo izgubiti se ali izdati bogove; zaupnosti naših subjektov,
če že ne naši lastni spomini, pa nas učijo, da ni redek primer, ko otrok sam
od sebe odkrije vrednost te rabe.
Slednjič se v neki govorici njena vrednost govora meri po intersubjek-
tivnosti "nas", ki jo prevzema nase.
Po neki obrnjeni antinomiji je opaziti, da bolj ko se služba govorice
nevtralizira, s tem ko se približa informaciji, več redundanc'¡i pripišejo. Ta
pojem ima izhodišče v raziskovanjih, ki so bila toliko bolj natančna, koli-
kor bolj so bila usmerjena, potem ko jih spodbudil problem varčevanja pri
komuniciranju na velikih razdaljah, še zlasti pa v zvezi z možnostmi, da
več pogovorov potuje po istem telefonskem kablu; ugotovili so, da je
važen del fonetičnega medija odveč, da bi se lahko realizirala komuni-
kacija, ki jo v resnici želimo.
To je za nas kar se da poučno,'^ zakaj to, kar je za informacijo redun-
danca, je za nas ravno tisto, kar opravlja v govoru službo resonance.
Zakaj funkcija govorice tu ni ta, da informira, ampak da evocira.
To, kar iščem v govoru, je odgovor drugega. To, kar me konstituira kot
subjekt, je moje vprašanje. Da bi me drugi pripoznal, izrekam to, kar je
bilo, zgolj glede na to, kar bo. Da bi ga našel, ga kličem z imenom, ki ga
mora, da bi mi odgovoril, prevzeti ali pa odkloniti.
V govorici se identificiram, a le tako, da se v njej izgubim kot objekt.
To, kar se realizira v moji zgodovini, ni preteklost, definirana s tem, kar je
44
Vsaka govorica ima svojo obliko prenašanja in ker legitimnost takšnih raziskav temelji
na njihovem uspehu, nas nič ne ovira, da bi ne izpeljali nauka iz tega. Za zgled si
oglejmo sentenco, ki smo si jo zataknili za epigraf k svojemu predgovoru. Njen stil,
preobložen z redundancami, se vam utegne zazdeti plitek. Toda vzemite jih proč in
njena drznost bo požela entuziazem, ki ga zasluži: "Parfaupe ouciaspa nannanbryie
analphi ologi psysoscline ixispad aniana - égnia kune n'rbiol' ô blijouter têtumaine
ennouconc..." Tu imamo slednjič njeno sporočilo v vsej čistosti. Tu vzdiguje glavo
smisel, tu se začrtuje priznanje biti in naš zmagovalni duh zapušča prihodnosti svoj
nesmrtni pečat.
118
RIMSKI GOVOR
bilo, ker to ni več, niti perfekt tega, kar je bilo, v tem, kar sem, temveč
futur antérieur tega, kar bom za to, kar ravnokar postajam.
Če se zdajle postavim pred drugega, da bi ga izprašal, si lahko zamislite
še tako bogat kibernetični aparat, noben ne more napraviti reakcije tega,
kakršen bo odgovor. Definicija odgovora kot drugega člena kroga
stimulus/odgovor je zgolj metafora, ki se opira na subjektivnost, pripisano
živali, da bi seji naposled v fizični shemi, na katero jo reducira, izognila.
Temu smo rekli dati zajca v klobuk, da bi ga potem vzeli iz njega. Vendar
pa reakcija ni odgovor.
Če pritisnem električno stikalo in če zasveti luč, potem je tu odgovor
zgolj za mojo željo. Če moram za isti rezultat poizkusiti cel sistem
povezav, za katere ne vem, kje so, potem je tu vprašanje zgolj za moje
pričakovanje in vprašanja ne bo več, ko bom sistem spoznal do te mere, da
bom lahko z njim zanesljivo upravljal.
Če pa svojega naslovnika pokličem po imenu - kakorkoli ga že imenu-
jem - mu s tem napovem (intimer) subjektivno funkcijo, ki jo bo prevzel,
da bi mi odgovorili, četudi le zato, da bi jo zavrnil.
Odslej postane očitna ključna funkcija mojega lastnega odgovora, ki ni
- kot pravijo -v tem, da ga subjekt sprejme kot odobravanje ali zavrnitev
svojega diskurza, temveč v resnici v tem, da ga prepozna ali ukine kot
subjekt. Takšna je analitikova odgovornost vsakič, ko intervenira z
govorom.
Tako je problem terapevtskih učinkov netočne razlage, ki ga je zastavil
Edward Glover^^ v zanimivem članku, avtorja privedel do sklepov, pri
katerih stopa vprašanje točnosti v ozadje. Ne gre samo za to, da subjekt
sprejema vsako govorjeno intervencijo v funkciji njene strukture, temveč
da intervencija zaradi svoje forme zavzema v njem strukturirajočo
funkcijo. Doseg neanalitičnih psihoterapij in celo najbolj navadnih
zdravniških "receptov" je ta, da so to intervencije, ki jih je moč okvalifi-
cirati za obsesionalne sisteme sugestije, za histerične sugestije fobičnega
značaja, celo za persekutivne opore, pri čemer vsaka prejme svoj značaj od
sankcije, ki jo daje subjektovemu sprevidu (méconnaissance) njegove
lastne realnosti.
Edward Glover, "The therapeutic effect of inexact inteфгetation; a contribution to the
theory of suggestion." Int. J. Psa., XII, str. 4.
119
RIMSKI GOVOR
Govor je pravzaprav dar govorice, govorica pa ni nematerialna. Je
subtilno telo, vendar je telo. V vse telesne podobe, ki ujamejo subjekt, so
vključene besede; te lahko narede histeričarko nosečo ali se identificirajo z
objektom penis-neid, lahko predstavljajo sečno plimo uretralne ambicije
oziroma zadržani ekskrement skopuškega uživanja.
Se več, besede morejo same pretrpeti simbolne poškodbe, oziroma
opravljati imaginarna dejanja, katerih subjekt je pacient. Spomnimo se
Wespe (osa), kastrirane svojega začetnega W, ki je postala S. P. inicialk
volčjega človeka, tedaj ko je realiziral simbolno kaznovanje s strani Gruše,
ose, katerega objekt je bil.
Spomnimo se tudi S-a, ki konstituira ostanek hermetične formule, v
katero so se strnile zaklinjalske invokacije podganarja, potem ko je Freud
iz njegove šifre izvlekel anagram imena njegove ljubljene, in ki skupaj s
končnim "amen" njegove vroče molitvice večno preplavlja gospejino ime s
simbolnim izbruhom njegove nemočne želje.
Ravno tako nam neki članek Roberta Fliessa,'^^ ki so ga navdihnile
uvodne Abrahamove opazke, kaže, da lahko celotni diskurz postane objekt
erotizacije, ki sledi premeščanjem erogenosti v telesni podobi, kadar so te
trenutno determinirane z analitično relacijo.
Diskurz zavzame tedaj falično-uretralno, erotično-analno in celo sa-
distično-analno funkcijo. Sicer pa je zanimivo, da avtor dojame njen
učinek predvsem v trenutkih molka, ki zaznamujejo inhibicijo zadovolj-
stva, ki ga je ob tem izkušal subjekt.
Tako lahko govor postane imaginaren in celo realen objekt v subjektu
in kot tak v več kot enem oziru pogoltne vase funkcijo govorice. Tedaj ga
postavljamo v parentezo odpora, ki ga razkriva.
Vendar pa ga zato ne bomo dali na indeks analitične relacije, kajti le-ta
bi tako izgubila celo svoj raison d'être.
Analiza ima lahko za cilj samo prihod resničnega govora in to, da
subjekt realizira svojo zgodovino v svojem razmerju do neke prihodnosti.
Ohranjanje te dialektike se zoperstavlja vsaki objektivirajoči orientaciji
analize; poudarjanje te nujnosti je največjega pomena za to, da prodremo
skozi popačenja novih tendenc, ki se razodevajo v psihoanalizi.
^^ Robert Fliess, "Silence and verbalization. A supplement to a theory of the 'analytic
rule'". Ini. J. Psa. XXX., str I.
120
RIMSKI GOVOR
Svoje trditve bomo tule spet ilustrirali z vrnitvijo k Freudu, pa tudi z
opazovanjem podganarjevega primera, ker smo ga že začeli uporabljati.
Freud gre celo tako daleč, da jemlje z lahkoto celó dejstveno
natančnost, kadar gre za to, da se doseže subjektivna resnica. V nekem
trenutku Freud opazi določujočo vlogo, ki jo je igrala ženitna ponudba,
katero je prinesla subjektu njegova mati v začetku tedanje faze nevroze.
Kakor smo pokazali v svojem seminarju, je dobil Freud preblisk o tem na
podlagi svoje osebne izkušnje. Vendar pa se ni obotavljal razložiti njen
učinek subjektu kot učinek prepovedi, s katero je nastopal njegov rajnki
oče zoper njegovo povezavo z gospo njegovih misli.
To ni netočno samo z materialne strani, temveč tudi psihološko, zakaj
očetova kastracijska dejavnost, ki jo Freud na tem mestu zatrjuje z
vztrajnostjo, ki bi jo lahko imeli za sistematično, je imela v tem primeru
samo postransko vlogo. Toda apercepcija dialektičnega razmerja je tako
pravilna, da je Freudova interpretacija v tistem trenutku sprožila odločilno
odstranitev smrtonosnih simbolov, ki so narcistično vezali subjekt tako z
njegovim umrlim očetom kot z idealizirano gospo, pri čemer sta se njuni
podobi v enakovrednih vlogah, značilnih za prisilnega nevrotika - opirali
prva na fantazmatsko agresivnost, ki jo je ohranjala v pogonu, druga na
kult umrtvičenja, ki jo je spreminjala v idol.
In tako Freud doseže svoj cilj, saj v scenariju jalovih poskusov restituci-
je, v scenariju, ki preveč popolno izraža imaginarne termine tega dolga, da
bi ga subjekt sploh poskusil realizirati, prepozna izsiljeno subjektivacijo
prisilnega dolga,"*^ s pritiskom katerega se pacient poigrava prav do
delirija. Gre za cilj, da subjekt v zgodovini očetove nepretanjenosti,
njegovega zakona s subjektovo materjo, "revnega, toda lepega dekleta",
njegovih ranjenih ljubezni, neprijetnega spomina na dobrega prijatelja
skupaj z usodno konstelacijo, ki je uravnavala sámo njegovo rojstvo,
ponovno najde nezapolnljivo zev simbolnega dolga, katerega znamenje, da
ni poplačan, je nevroza.
Tu ni nobene sledi vračanja k podlemu strašilu ne vem kakšnega izvir-
nega "strahu" in tudi ne h kakemu mazohizmu, s katerim bi bilo vendarle
lahko vihteti, še manj k temu obsesionalnemu proti-prisiljevanju, ki ga
razširjajo nekateri kot analizo obramb. Na drugem mestu sem pokazal, da
Ta izraz je tu enakovreden terminu Zwangsbefürchtung, ki ga je treba razstaviti, ne da
bi kaj izgubili od semantičnih virov nemškega jezika.
121
RIMSKI GOVOR
je same odpore mogoče uporabljati kakor le mogoče dolgo v smislu
napredovanja diskurza. Ko pa je treba napredovanju napraviti konec,
naredimo to tako, da jim popustimo.
Zakaj to je način, kako se podganarju posreči uvesti v svojo subjek-
tivnost svoje resnično posredovanje v transferencialni obliki imaginarne
hčere, ki jo ponuja Freudu, da bi tako dosegel poročno zvezo z njim, in ki
mu v ključnih sanjah odkrije svoj pravi obraz: obraz smrti, ki ga gleda s
svojimi bitumnastimi očmi.
Še več, če bodo s tem simbolnim paktom pri subjektu prenehale zvijače
njegovega hlapčevstva, mu realnost ne bo manjkala pri konsumiranju te
poroke. Opomba, ki jo je Freud v obliki epitafa leta 1923 posvetil temu
mladeniču, ki je "končal kot toliko drugih dragocenih mladih ljudi, ki so
nam zbujali velike upe" v negotovi vojni, in ki zaključuje primer z vso
strogostjo usode, ta opomba ga povzdiguje v lepoto tragedije.
Da bi vedeli, kako odgovoriti subjektu v analizi, je metoda ta, da pre-
poznamo mesto, kjer je njegov ego, ta ego, ki ga je sam Freud definiral kot
ego, ustvarjen iz verbalnega jedra; drugače povedano, vedeti je treba, po
kom in za koga subjekt postavlja svoje vprašanje. Dokler tega ne vemo, se
ob želji, ki jo je treba prepoznati v njem, ob objektu, na katerega se obrača
ta želja, izpostavljamo nesmislu.
Histerik ujame ta objekt v rafinirano intrigo, pri čemer je njegov ego
tisti tretji, ki subjektu s svojim posredovanjem omogoča uživati ta objekt, v
katerem se uteleša njegovo vprašanje. Prisilni nevrotik spravlja v kletko
svojega narcizma objekte, v katerih se njegovo vprašanje odbija sem ter tja
v alibiju, pomnoženem s smrtnimi figurami, in ko kroti njihovo vrtoglavo
akrobatiko, usmerja to svoje dvoumno izkazovanje časti k loži, kjer sedi
sam, na mestu gospodarja, ki se ne more videti ali ki ga ni moč videti.
Trahit sua quemque voluptas; eden se identificira z uprizarjanjem,
drugi pa se nastavlja pogledu.
Pri prvem subjektu - histeriku - morate doseči, da bo prepoznal, kam se
umešča njegovo dejanje; pri histeriku izraz acting out dobi ves svoj
dobesedni pomen, saj histerik deluje zunaj sebe. Pri drugem - prisilnem
nevrotiku - pa morate doseči, da vas prepozna v gledalcu, ki je z odra
neviden in s katerim ga združuje posredovanje smrti.
Da bi torej subjekt razodtujili, morate doumeti pomen diskurza vselej v
razmerju subjektovega jaza {moi) in jaza {je) njegovega diskurza.
122
RIMSKI GOVOR
Tega pa ne boste dosegli, če se boste oklepali misli, daje subjektov jaz
(moi) identičen s prisotnostjo, ki govori z vami.
To zmoto še spodbuja terminologija topike, ki predstavlja preveliko
skušnjavo za objektivirajoče mišljenje, saj mu dovoljuje, da od jaza {moi),
definiranega kot sistem percepcija-zavest, tj. kot sistem subjektovih
objekti vacij, zdrsi k jazu {moi), zamišljenemu kot korelativ absolutne
realnosti, in da tako v tej izjemni vrnitvi potlačenega psihologističnega
mišljenja ponovno najde "funkcijo realnega", po kateri npr. Pierre Janet
ureja svoje koncepcije.
Takšno zdrsnjenje je nastalo samo zato, ker niso opazili, da je v Freu-
dovem delu topika ego, id in superego podrejena metapsihologiji: njene
izraze je začel Freud uporabljati v istem času in brez nje topologija izgubi
svoj smisel. Krenili so tedaj v nekakšno psihološko ortopedijo, ki še naprej
obrodeva.
Michael Balint je zelo prodorno analiziral prepletene učinke teorije in
tehnike v genezi nove koncepcije analize; da bi nakazal bistvo stvari, ni
našel nobenega boljšega izraza, kot je geslo, sposojeno od Rickmana, o
nastopu Two-body psychology.
Res je, boljšega izraza ni. Analiza postane relacija dveh teles, med
katerima se vzpostavi fantazmatska komunikacija, v kateri analitik uči
subjekt, kako naj se zapopade kot objekt; subjektivnost je pripuščena v
analizo le v parentezi iluzije in govor je postavljen na indeks iskanja
doživljenega, ki postane najvišji cilj, dialektično nujni rezultat pa se pokaže
v dejstvu, da psihoanalitikova subjektivnost, odrešena slehernih zavor,
prepušča subjekt na milost in nemilost vsem intimacijam njegovega
govora.
Ko je intra-subjektivna topika enkrat opredmetena, se tudi v resnici
realizira v razdelitvi dela med subjektoma, ki sta si navzoča. In ta deformi-
rana uporaba Freudove formule, da mora vse, kar pripada idu, postati ego-
vo, se prikaže v demistificirani obliki; subjekt, transformiran v to {cela), se
mora uskladiti z egom, v katerem psihoanalitik brez težav prepoznava
svojega zaveznika, saj gre v resnici za njegov lastni ego.
Prav ta proces se izraža v marsikateri teoretski formulaciji o splitting of
the ego v analizi. Polovica subjektovega ega gre na drugo stran zidu, ki
ločuje analiziranega od analitika, potem polovica polovice in tako naprej v
asimptotični procesiji, ki pa se ji vendarle ne bo posrečilo izničiti vsega
123
RIMSKI GOVOR
roba, od koder se lahko vrne k aberaciji analize, četudi gre glede na
subjektovo lastno mnenje o sebi še tako daleč.
Toda kako naj se v analizi, oprti na načelo, da so vse subjektove formu-
lacije sistemi obrambe, subjekt brani zoper popolno dezorientacijo, kamor
to načelo peha analitikovo dialektiko?
Freudova interpretacija, katere dialektični postopek se tako lepo kaže
pri opazovanju Dore, ne vsebuje teh nevarnosti, zakaj ko so ga analitikovi
predsodki (tj. njegov kontratransfer, izraz, ki ga po našem ne bi smeli
uporabljati v pomenu, ki sega dlje od dialektičnih razlogov za zmoto)
zavedli v intervenciji, je za to takoj plačal ceno z negativnim transferjem.
Kajti ta se razodeva s toliko večjo silo, kolikor dalj je spravila takšna
analiza subjekt v avtentičnem prepoznanju, čemur po navadi sledi prelom.
Ravno to se je zgodilo v Dorinem primeru po zaslugi Freudove
zagrizenosti, da bi ji dal prepoznati skriti objekt njene želje v osebi
gospoda K.; predsodki, ki so sestavljali njegov kontratransfer, so Freuda
zapeljali, daje videl v njem obet njene sreče.
Nedvomno je bila tudi Dora sama prevarana v tej relaciji, a zato ni nič
manj živo čutila, daje bil z njo vred prevaran tudi Freud. Toda ko seje po
premoru petnajstih mesecev, v katere se vpisuje usodna šifra njenega "časa
za razumevanje", vrnila, začutimo, daje krenila po poti pretvarjanja, da se
je pretvarjala, in ujemanje tega pretvarjanja na drugi stopnji z agresivno
namero (ki ji jo pripisuje Freud resda ne povsem zgrešeno, vendar ne da bi
prepoznal njeno gonilno silo) nam predstavlja zasnutek intersubjektivne
soudeleženosti med njitna, ki bi jo "analiza odporov", svesta si svojih
pravic, utegnila le podaljševati. Nobenega dvoma ni, da bi se lahko ta
človeška zmota s pomočjo sredstev, ki nam jih ponuja napredek tehnike,
razširila do meja diaboličnega.
Nič od tega si nismo izmislili sami, saj je Freud sam naknadno pre-
poznal v predsodkih zasidrani vir svojega neuspeha v nepoznavanju
(méconnaisance), v katerem je takrat tičal, homoseksualne pozicije
objekta, na katerega meri želja histerika.
Celotni proces, ki je dosegel vrhunec v sedanji tendenci psihoanalize,
nedvomno sega nazaj zlasti k slabi vesti, ki grize psihoanalitika zaradi
čudeža, ki gaje povzročil njegov govor. Psihoanalitik 1п1ефге11га simbol in
glej, simptom, ki vj)isuje simbol s črkami trpljenja v subjektovo telo,
izgine. To čudodelništvo nam ne gre v račun, saj smo navsezadnje učenjaki
124
RIMSKI GOVOR
in magije kol prakse ni mogoče zagovarjati. Tega se znebimo tako, da
pacientu podtaknemo magično mišljenje. Kaj kmalu bomo oznanjali našim
bolnikom evangelij po Lévy-Bruhlu. Medtem pa - glej - smo spel postali
misleci in spet je vzpostavljena tista prava razdalja, ki jo je treba znati
ohranjati z bolniki in katere tradicijo, tako plemenito izraženo v tistih
vrsticah Pierra Janeta o neznatnih sposobnostih histerika (v primerjavi z
našo višino), smo nedvomno prehitro opustili. "Na znanost se ne spozna
prav nič", nam zaupa, govoreč o ubožici, "in se ji še sanja ne, da se je
mogoče za to zanimati... Če pomislimo na pomanjkanje kontrole, značilno
za njihovo mišljenje, se bomo - namesto da bi se zgražali nad njihovimi
lažmi, ki so sicer zelo naivne - rajši začudili, da jih je še toliko poštenih"
itd.
Te vrstice, v katerih se izraža občutje, ki prevzema marsikoga med
dandanašnjimi psihoanalitiki, ki so pristali na to, da z bolnikom govorijo
"njegov jezik", nam lahko služijo za to, da doumemo, kaj se je v tem času
zgodilo. Kajti ko bi jih Freud lahko podpisal, kako bi potem lahko razumel
- kakor jo je - resnico, vsebovano v zgodbicah njegovih prvih bolnikov,
kako bi torej razvozlal mračno blodnjo, kakršna je Schreberjeva, in jo
razširil prav do mere človeka, za vselej prikovanega k svojim simbolom?
Ali je naša pamet res tako šibka, da se ne more prepoznati kot enako-
vredna tako v meditaciji učenega diskurza kot v prvi menjavi simbolnega
objekta in da v njima ne najde identične mere svoje prvotne zvijače?
Ali bo treba opozoriti na to, koliko velja vatel "mišljenja", praktike
nekega izkustva, ki se po tem, kar terja njegovo opravljanje, bolj približuje
intestinalnemu erolizmu kot pa ekvivalentu dejanja?
Je treba, da vam dokažem, da se meni ni treba zatekati k mišljenju, da
bi razumel, da vam v tem trenutku govorim o govoru, samo kolikor nam je
skupna neka tehnika govora, ki vas dela sposobne, da me razumete, ko vam
govorim o njej, in ki meni daje možnost, da se preko vas obrnem na tiste,
ki o njej ne razumejo ničesar?
Brez dvoma moramo prisluhiiili ne-povedanemu, ki počiva v vrzelih
diskurza, vendar tega ne gre razumeti kol udarce, ki odzvanjajo izza zidu.
Kajti če naj se poslej ukvarjamo - kot se ponašajo nekateri analitiki - le
še s temi šumi, potem je treba priznati, da nismo v najprimernejših
okoliščinah, da bi razvozlali njihov smisel: kako naj prevedemo to, kar
samo po sebi ni govorica, ne da bi si razbijali glavo s tem, da bi ga
125
RIMSKI GOVOR
razumeli? Ko smo tako napeljani, da pozovemo subjekt (saj moramo
navsezadnje to razumevanje nakazati na njegov račun), ga s tem zapletemo
z nami v stavo, namreč stavo o tem, da smo ga pravilno razumeli, potem pa
čakamo, da nas kaka vrnitev oba naredi za zmagovalca. Ko se bo tako gibal
sem in tja kot čolniček, se bo subjekt zlahka naučil tudi sam udarjati takt:
oblika sugestije, ki velja toliko kot katerakoli druga, se pravi, da kakor v
nobeni drugi obliki sugestije ni znano, kdo daje pečat. Postopek je priznan
za dovolj zanesljivega, kadar gre za pot pod zemljo.^^
Na pol poti do te skrajnosti se zastavlja vprašanje: ali ostaja psiho-
analiza dialektična relacija, v kateri analitikova ne-dejavnost vodi
subjektov diskurz k realizaciji njegove resnice, ali pa ostaja omejena na
fantazmatsko relacijo, v kateri "se oplazneta dve brezni", ne da bi se
dotaknili, dokler se ne izčrpa lestvica imaginarnih regresij - na neko vrsto
bundling torej'^^, ki je kot psihološka izkušnja prignan prav do skrajnih
meja?
Ta iluzija, ki nas žene, da iščemo subjektovo realnost onstran zidu
govorice, je dejansko identična s tisto, zaradi katere subjekt verjame, da je
njegova resnica že v nas, da jo že vnaprej poznamo, in ravno zategadelj je
na stežaj odprt naši objektivirajoči intervenciji.
Kar zadeva njega, nedvomno ni odgovoren za to subjektivno zmoto, ki
je - naj je v njegovem diskurzu priznana ali ne - imanentna dejstvu, da je
vstopil v analizo in sklenil v njej temeljni pakt. In toliko manj smemo
zanemarjati subjektivnost tega momenta, ko pa najdemo v njej vzrok tega,
kar lahko imenujemo konstitutivni učinki transferja, kolikor se ti po nekem
indicu realnosti ločijo od konstituiranih učinkov, ki jim sledijo.^^
Dva odstavka napisana na novo ( 1966).
S tem izrazom označujejo običaj keltskega izvora, ki je še vedno v rabi pri nekaterih
ameriških bibličnih sektah in ki dovoljuje, da zaročenca in celo naključni gost ter mlada
hčerka iz hiše spita v isti postelji, pod pogojem, da sta oblečena. Smisel besede tiči v
dejstvu, da je dekle ponavadi obilno zavito v rjuhe. (O tem govori Quincey. Prim, tudi
knjigo d'Aurand le Jeunea o tej praksi pri sekti Amišev.) To pomeni, da bi mit o
Tristanu in Izoldi, oziroma kompleks, ki ga predstavlja, lahko odslej botroval
psihoanalitiku pri njegovem iskanju duše, ki je obljubljena mistificirajočim poročnim
obredom, po poti oslabljenja njegovih instinktivnih fantazem.
^^ Tu najdemo torej definicijo tega, kar smo v nadaljevanju označili kot oporo transferja:
torej subjekt-ki-se-zanj-predpostavlja-da-ve (1966).
126
RIMSKI GOVOR
Naj opomnimo, da je Freud, ko se je dotaknil občutkov, ki jih pripisu-
jemo transferju, vztrajal na tem, da moramo v njih nujno prepoznati
dejavnik realnosti; in na koncu je dejal, da bi pomenilo zlorabiti subjektovo
ubogljivost, ko bi ga v vsakem primeru hoteli prepričati, da so ti občutki
zgolj transferna ponovitev njegove nevroze. Ker se ti realni občutki
izkažejo za primarne in ker naš lastni čar ostaja dejavnik, odvisen od
naključja, se utegne zdeti, kot da gre tu za neko skrivnost.
Ta skrivnost pa dobi pojasnilo, ko si jo ogledamo v luči fenomenologije
subjekta, kolikor se subjekt konstituira v iskanju resnice. Dovolj je, da se
obrnemo k tradicionalnim danostim, ki so nam jih priskrbeli budisti, čeprav
oni niso edini, in že spoznamo v obliki transferja običajno zmoto eksis-
tence, in to pod tremi zaglavji, razvrščenimi takole: ljubezen, sovraštvo,
nevednost. Zategadelj bomo njihovo enakovredno vlogo v tako imenova-
nem izvorno pozitivnem transferju, razumeli kot protiučinek analitičnega
gibanja - vsak od njih namreč dobiva pojasnilo v tem eksistenčnem vidiku
od obeh drugih, kolikor tretji preprosto ne izpade, saj je običajno izpuščen
zaradi svoje bližine subjektu.
Tu omenjam žaljivko, s katero me je nekdo, ki s svojo konformno rabo
izraza realno daje vedeti, koliko nam dolguje, pozval za pričo pomanjkanja
diskretnosti, ki gaje pokazalo neko (vse prevečkrat navedeno) delo v svoji
brezsmiselni objektivizaciji igre instinktov v analizi. S temile besedami si
je, kakor pravijo, "olajšal srce": "Skrajni čas je že, da se konča goljufija, ki
bi rada zbudila prepričanje, kot da se dogaja pri zdravljenju kar koli
realnega." Pustimo ob strani, kar je kasneje nastalo iz tega, kajti na žalost je
tako, če analiza ni ozdravila oralnega zla psa, o katerem govori Sveto
pismo, je njeno stanje hujše kot prej: požira to, kar izbruhajo drugi.
Ta domislek namreč ni bil slabo usmerjen, kolikor si je kot prvi v ana-
lizi prizadeval razlikovati med temi elementarnimi registri, ki smo jih
odslej utemeljili z izrazi: simbolno, imaginarno, realno.
Realnost ostaja v psihoanalitičnem izkustvu pravzaprav pogosto
prekrita z negativnimi oblikami, ni pa ji preveč težko določiti mesto.
Srečate jo na primer v tem, kar po navadi zavračamo kot aktivno
poseganje; bilo pa bi zgrešeno, če bi s tem že opredelili njeno mejo.
Po drugi strani je namreč jasno, da je analitikova abstinenca, to, da ne
mara odgovarjati, element realnosti v analizi. Natančneje, v tej nega-
tivnosti, kolikor je čista, tj. ločena od slehernega posebnega motiva, počiva
127
RIMSKI GOVOR
vez med simbolnim in realnim. To velja razumeti v tem smislu, da ta ne-
dejavnost temelji na naši vednosti, potrjeni s principom, da je vse, kar je
realno, tudi umno, in na motivu, ki je izpeljan iz tega, da pripada namreč
subjektu, naj ponovno odkrije svojo mero.
Ostaja dejstvo, da se analitik ne drži abstinence v nedogled; ko subjek-
tovo vprašanje zavzame obliko resničnega govora, ga sankcioniramo s
svojim odgovorom, pokazali pa smo tudi, da resnični govor že vsebuje svoj
odgovor in da mi s svojim odpevom le dubliramo njegovo antifono. Kaj to
pomeni? Nič drugega, kot da dajemo subjektovemu govoru njegovo
dialektično interpunkcijo.
Odslej je razviden tudi drugi moment, v katerem se stikata simbolno in
realno; teoretsko smo ga že zaznamovali v funkciji časa, zato je prav, da se
za trenutek ustavimo pri tehničnih učinkih časa.
Čas igra svojo vlogo v tehniki v raznih incidencah.
Najprej se kaže v celotnem trajanju analize in implicira pomen, ki ga
velja dati koncu analize; to vprašanje predhodi vprašanju o znamenjih
njenega zaključka. Dotaknili se bomo problema fiksacije njenega konca.
Že sedaj pa je jasno, da lahko subjekt to trajanje anticipira le kot ne-
določeno.
To pa iz dveh razlogov, ki ju je moč ločiti le v dialektični perspektivi:
-	prvi zadeva omejitev našega območja in potrjuje to, kar smo povedali
o definiciji njegovih meja: ne moremo predvideti, kakšen bo subjektov čas
za razumevanje, kolikor ta vključuje neki psihološki dejavnik, ki je kot tak
zunaj našega dosega;
-	drugi se tiče prav subjekta in po njem je fiksacija konca enakovredna
prostorski projekciji, v kateri je subjekt že od začetka odtujen samemu
sebi: kakor hitro je moč predvideti dospelost njegove resnice - naj se v
intervalski intersubjektivnosti zgodi že karkoli - gre za to, da je resnica že
tu. Se pravi, da kolikor subjekt umešča svojo resnico v nas, v njem
ponovno vzpostavljamo njegov izvirni privid; in s tem, ko ga sank-
cioniramo s svojo avtoriteto, postavljamo njegovo analizo na zmotno pot,
ki je v njenih rezultatih ne bo več moč popraviti.
128
RIMSKI GOVOR
Ravno to se je zgodilo v slavnem primeru volčjega človeka, čigar
pomen, kot zgleda, je Freud zelo dobro doumel, saj se je oprl nanj v
svojem članku o končani in neopredeljeni analizi.-'*'
Anticipirana fiksacija konca, prva oblika aktivne intervencije (proh
pudor!), ki jo je vpeljal sam Freud, bo vselej pustila subjekt v odtujenosti
od njegove resnice, kakršnakoli bo že prerokovalska gotovost (v pravem
pomenu te besede),ki jo utegne po njegovem zgledu izpričati analitik.
Potrditev tega najdemo tudi v dveh dejstvih Freudovega primera.
Prvič: kljub celemu svežnju dokazov, ki izpričujejo zgodovinskost
prvotnega prizora, kljub prepričanju, ki ga izkazuje v tej zvezi in ki ga niso
mogli omajati niti metodični poskusi spodbijanja, s katerimi ga je izkušal
Freud, se volčjemu človeku ni nikdar posrečilo, da bi integriral re-
memoracijo prvotnega prizora v svojo zgodovino.
Drugič, volčji človek kasneje na najbolj kategoričen način izpriča svojo
odtujenost v obliki paranoje.
Res je, da je tu vmešan še drug dejavnik, po katerem posega v analizo
realnost, namreč denarni dar, čigar simbolno vrednost bomo obravnavali na
drugem mestu, toda njegov doseg se nakazuje že s tem, kar smo povedali o
vezi med govorom in darom, ki konstituira prvotno menjavo. Tuje denarni
dar sprevrnjen spričo neke Freudove iniciative, v kateri lahko prepoznamo
- kakor tudi v vztrajnosti, s katero se vrača k temu primeru - pri njem še
nerešeno subjektivacijo problemov, ki jih je ta primer pustil viseti v zraku.
Nihče sicer ne dvomi, da je bil ta dejavnik sprožilec psihoze, vendar pa ne
vedo povedati, zakaj.
Vendar pa - ali ni razumljivo, da če dopustimo, da se subjekt hrani na
stroške pritaneja psihoanalize (saj je vlekel svojo penzijo od miloščine
To je namreč pravilen prevod obeh izrazov, ki so ju prevajali s tistim nezmotljivim
občutkom za amiresens. o katerem smo že govorili, kot "končana in brezkončna
analiza".
Prim. Aulus-Gellius, Atiške noči. 11,4: "Kadar gre v kakem procesu za to, komu bo
naloženo toženje, in se dve osebi ali več potegujeta, da bi ju zapisali v to službo, se
imenuje sodba, s katero sodišče imenuje tožilca, divinacija... Izvir te besede je tale: ker
sta tožilec in obtoženec odvisna drug od drugega in eden ne more obstajati brez
drugega, vrsta sodbe, za katero gre tu, pa predstavlja obtoženca brez tožnika, se je
potrebno zateči k divinaciji - vedeževanju, da bi našli to, česar stvar ne daje, to, kar
pušča še neznano, se pravi, tožnika."
129
RIMSKI GOVOR
skupine) v imenu usluge, ki jo daje znanosti kot primer, potem to tudi
pomeni, da ga dokončno vzpostavimo v odtujenosti od njegove resnice?
Gradivo naknadne analize, ko je bil pacient zaupan Ruth Mac Bruns-
vvickovi, ponazarja odgovornost prejšnjega zdravljenja in dokazuje naše
teze o vzajemnih mestih govora in govorice v psihoanalitičnem posredo-
vanju.
Še več, šele v njuni perspektivi lahko dojamemo, da se Ruth Mac
Brunswickova sploh ni slabo znašla v svojem delikatnem položaju glede na
transfer. (Spomnili se boste tistega zidu iz naše metafore o pregradi
govorice, kolikor se pojavlja v enih izmed sanj, ko kaže, da bi ga volkovi iz
ključnih sanj sila radi preskočili...) Kdor je obiskoval naš seminar, vse to
pozna, in tudi drugi se lahko lotijo tega, če želijo.^^
Pravzaprav bi se rad dotaknil nekega drugega vidika funkcije časa v
tehniki, ki je dandanes še zlasti pereč. Spregovoriti hočem o trajanju
analitične seanse.
Tu gre spet za element, ki očitno spada k realnosti, saj predstavlja naš
delovni čas in ga - gledano iz tega kota - zajema poklicna reglementacija,
za katero lahko menimo, da prevladuje.
Nič manj pomembne pa niso njegove subjektivne incidence. Najprej
velja to za analitika. Značaj tabuja, s katerim so ga obdali v nedavnih
razgovorih, dokazuje, da subjektivnost skupine v zvezi z njim niti malo ni
odrešena. Skrupulozni, celo obsesionalni značaj, ki ga zavzema ta element
za nekatere, če ne kar za večino, in poslušnost nekemu standardu, čigar
zgodovinske in geografske variacije kot da ne zanimajo nikogar, pa sta
dobro znamenje, da obstaja nek problem, ki so se ga toliko manj pripravlje-
ni lotiti, kolikor bolj čutijo, da bi jih privedel zelo daleč v pretresanju
funkcije analitika.
Po drugi strani pa ne moremo mimo pomena tega elementa za subjekt v
analizi. Nezavedno, tako pravijo v tonu, ki je toliko bolj samoumeven,
kolikor manj lahko utemeljijo, kar hočejo povedati, nezavedno terja čas, da
se razkrije. S tem se rad strinjam. Vprašujem le, kako naj ta čas merimo? Je
to mera univerzuma natančnosti, če naj uporabimo izraz Alexandra
Koyréja? Brez dvoma živimo v tem univerzumu, vendar je to vesolje
nastopilo za človeka šele pred nedavnim, natančno ob nastanku Huyghen-
^^ Dva odstavka napisana na novo (1966).
130
RIMSKI GOVOR
sove ure, torej leta 1659; stiska sodobnega človeka pa ravno ne kaže, da bi
bila ta natančnost sama po sebi zanj kak dejavnik osvoboditve. Ali naj
rečemo, daje ta čas padanja težkih teles posvečen v tem smislu, da ustreza
zvezdnemu času, kolikor je ta čas v večnost postavil Bog, ki - kakor je
dejal Lichtenberg - navija naše sončne ure? Morda bomo dobili o tem kaj
boljšo idejo, če bomo primerjali čas stvaritve nekega simbolnega objekta s
trenutkom nepozornosti, ko ga pustimo, da pade?
Naj bo že kakorkoli, če ostaja delo naše funkcije med tem časom pro-
blematično, pa se nam zdi, da smo dovolj dobro pokazali, kakšna je
funkcija dela v tem, kar v njem realizira pacient.
Toda naj bo realnost tega časa kakršnakoli, odslej prejema neko lokalno
vrednost, vrednost recepcije produkta tega dela.
Mi igramo vlogo registratorja, s tem ko prevzamemo temeljno funkcijo
sleherne simbolne menjave, da namreč zberemo to, kar do kamo, človek v
svoji avtentičnosti, imenuje la parole qui dure (govor, ki ostane, traja).
Kot priča, ki je pozvana, naj priča o subjektovi iskrenosti, kot posedo-
valec zapisnika njegovega govora, kot referenca njegove točnosti in garant
njegove poštenosti, čuvar njegove oporoke in zapisovalec njegovih
kodicilov, je analitik nekakšen pisar.
Predvsem pa ostaja gospodar resnice, katere napredovanje je ta diskurz.
On je predvsem tisti, smo dejali, ki postavlja ločila v njegovo dialektiko. S
te plati ga razumemo kot sodnika vrednosti tega diskurza. To ima dve
posledici.
Ni mogoče, da bi subjekt prekinitve analitične seanse ne občutil kot
interpunkcije v svojem napredovanju. Dobro vemo, kako preračunava
njeno dospelost, da bi jo artikuliral s svojimi lastnimi odlogi, celo s svojimi
izogibanji, kako jo anticipira, s tem ko jo težka kot kakšno orožje in se
ozira za njo kot za zavetjem.
To dejstvo pogosto ugotavljamo v praksi tekstov simbolnih zapisov, naj
gre za Sveto pismo ali za kitajske kanone: odsotna interpunkcija je tam vir
dvoumja, medtem ko utrjena interpunkcija fiksira smisel; njene spremembe
ga obnavljajo ali obračajo na glavo, če pa je napačna, pomeni, da ga
spreminja na slabše.
Indiferenca, s katero zareza timing pretrga trenutke naglice v subjektu,
utegne biti usodna za sklep, nasproti kateremu hiti njegov diskurz, in
131
RIMSKI GOVOR
Utegne celo utrditi nesporazum, če že ne dati pretvezo za povračilno
zvijačo.
Zdi se, da učinki te incidence bolj presenetijo začetnike, zaradi česar si
lahko mislimo, da gre pri drugih zgolj za podreditev rutini.
Nevtralnost, ki jo kažemo s tem, ko se striktno držimo tega pravila, nas
kajpak ohranja na poti naše ne-dejavnosti.
Toda ta ne-dejavnost ima svojo mejo, ali pa bi sploh ne bilo poseganja:
in zakaj bi ga onemogočili v tej točki, ki bi bila tako privilegirana?
Nevarnost, da bo ta točka dobila pri analitiku obsesionalno vrednost, je
zgolj ta, da se bo prepustil prizanesljivosti do subjekta, prizanesljivosti, ki
ni na voljo le obsesivcu, ampak je pri njem še zlasti živa, ravno zaradi
njegovega delovnega čuta. Znana je nota prisilnega dela, ki zaobjema ta
subjekt celo v brezdelju.
Ta smisel podpira njegova subjektivna relacija z gospodarjem, kolikor
je to, kar pričakuje, njegova (gospodarjeva) smrt.
Prisilni nevrotik v resnici razodeva eno od stališč, ki jih Hegel v svoji
dialektiki gospodarja in hlapca ni razvil. Hlapec se je umaknil pred
smrtnim tveganjem, v katerem mu je bilo v borbi iz čistega prestiža na
voljo gospostvo. Ker pa ve, da je smrten, ve tudi to, da utegne umreti tudi
gospodar. Zato lahko pristane na delo za gospodarja ter se med tem odreče
uživanju: in v negotovosti, kdaj pride gospodarjeva smrt, čaka.
Takšen je intersubjektivni razlog tako za dvom kot za odlašanja, ki sta
značajski lastnosti prisilnega nevrotika.
Vendarle pa ves njegov trud poteka v okviru te namere in postaja zaradi
tega okvira dvojno odtujujoč. Kajti ne le da mu je rezultat subjektovega
dela odtegnjen po drugem - to je konstitutivna relacija slehernega dela -
ampak mu nič manj ne uhaja subjektovo prepoznanje svojega lastnega
bistva v rezultatu svojega dela, v katerem ima to delo svoj razlog, saj njega
samega "ni tam", temveč je v anticipiranem trenutku gospodarjeve smrti,
na podlagi katere bo zaživel, a se zaenkrat identificira z njim kot mrtvim in
je zaradi tega že zdaj mrtev.
Kljub temu si prizadeva, da bi gospodarja preslepil, tako da razkazuje
svoje dobre namere, kakor jih kaže njegovo delo. Pridni otroci analitičnega
katekizma izražajo to v svoji grobi govorici tako, da pravijo, da skuša
subjektov ego zapeljati njegov superego.
132
RIMSKI GOVOR
Ta intra-subjektivna formulacija nemudoma izgubi mistični značaj, brž
ko jo razumemo v analitični relaciji, v kateri je subjektov working-through
v resnici uporabljen za zapeljevanje analitika.
Tudi ni naključje, da se vselej, brž ko se napredek analize približa pre-
tresu namer ega pri naših subjektih, pojavi fantazma o analitikovi smrti, ki
jo pogosto občutijo v obliki strahu in celo tesnobe.
In subjekt se loti še bolj demonstrativne elaboracije svoje "dobre volje".
Kako bi potlej dvomili o učinku, ki ga ima kanec prezira, s katerim
gospodar zaznamuje produkt takšnega dela? To utegne subjektov odpor
popolnoma spraviti iz ravnotežja.
Zdaj se mu začenja odkrivati njegov doslej nezavedni alibi in strastno
začne iskati razlog tolikšnih naporov.
O tem bi ne imeli toliko povedati, ko bi ne bili prepričani, da smo lahko
v nekem trenutku našega izkustva, ki se je že sklenil, med eksperimenti-
ranjem z nečim, čemur smo rekli naše kratke seanse, pri nekem moškem
subjektu priklicali na dan fantazme o analni nosečnosti skupaj s sanjami o
njeni razrešitvi s carskim rezom, in to med odlogom, v katerem bi drugače
lahko še naprej poslušali njegove spekulacije o umetnosti Dostojevskega.
Sicer pa ni naša naloga, da branimo ta postopek, temveč da pokažemo,
da ima v svoji tehnični aplikaciji zelo točen dialektični pomen.
In nismo bili edini, ki smo opozorili na to, da se ta postopek konec
koncev pridružuje tehniki, ki jo označujejo z imenom zen in ki se uporablja
kot sredstvo subjektovega razodetja v tradicionalni askezi nekaterih šol s
skrajnega Vzhoda.
Ne da bi šli v skrajnosti, v katere zahaja ta tehnika - saj bi bile te
nasprotne nekaterim omejitvam, ki nam jih nalaga naša - pa se nam zdi, da
je previdna aplikacija njenega principa v analizi bolj sprejemljiva kot
nekatere tako imenovane oblike analize odporov, kolikor ta tehnika sama
po sebi ne vsebuje nobene nevarnosti za odtujitev subjekta.
Zakaj ta tehnika razdira diskurz le zato, da bi pomagala govoru pri
rojstvu.
Tu smo torej ob vznožju zidu, ob vznožju zidu govorice. Tu smo na
svojem mestu, tj. na isti strani kot pacient; in ob tem zidu, ki je isti zanj in
za nas, bomo skušali odgovoriti na odmev njegovega govora.
Kamen, ki so ga zidarji vrgli proč, ali vogelni kamen; naša dobra točka je, da v tem
nismo nikdar popustili (1966).
133
RIMSKI GOVOR
Onstran tega zidu ni ničesar, kar bi ne bilo za nas vnanja tèma. Ali to
pomeni, da smo v celoti gospodarji položaja? Nikakor ne, v zvezi s tem
nam je Freud zapustil svojo oporoko o negativni terapevtski reakciji.
Pravijo, da je ključ te skrivnosti v instanci nekakšnega primordialnega
mazohizma - torej v manifestaciji tistega nagona smrti v čistem stanju,
čigar uganko nam je zastavil Freud v zenitu svojega izkustva.
Na to se ne moremo požvižgati, nič bolj kot ne moremo tule odlagati
pretresa tega vprašanja.
Opazili boste namreč, da se v istem zavračanju tega dosežka doktrine
povezujejo tisti, ki vodijo analizo na podlagi na koncepcije ega, katere
zmoto smo že razkrinkali, in tisti, ki gredo - kot Reich - tako daleč v
principu, da velja iskati neizrekljivi organski izraz onstran govora, da bi
utegnili - s ciljem, da ga osvobode okovov - kakor on s superpozicijo dveh
črvastih oblik (njihovo osupljivo shemo lahko vidimo v njegovi knjigi o
analizi značaja) simbolizirati orgazmično indukcijo, ki jo po njegovem
zgledu pričakujejo od analize.
Po zaslugi tega povezovanja bomo nedvomno ugodno gledali na stro-
gost duhovnih tvorb, ko bomo pokazali na tesno razmerje, ki združuje
pojem nagona smrti s problemi govora.
Če si za hip ogledamo pojem nagona smrti, opazimo, da tiči globoko v
njem ironija, saj velja iskati njegov smisel v zvezi dveh nasprotnih
terminov: nagon v svojem najširšem pomenu je namreč zakon, ki ureja
ciklus ravnanj v njegovem poteku, da bi se izvršila neka življenjsko
pomembna funkcija, medtem ko se smrt v prvi vrsti izkazuje kot uničenje
življenja.
Vendar pa nas definicija, ki jo je dal Bichat ob zori biologije, o
življenju kot celoti sil, ki se upirajo smrti, kakor tudi najsodobnejša
koncepcija, ki jo najdemo pri kakem Cannonu o pojmu homeostaze kot
funkciji sistema, ki vzdržuje svoje lastno ravnotežje, opozarjata, da si
življenje in smrt pripadata v polarni relaciji prav sredi pojavov, ki jih
spravljamo v zvezo z življenjem.
Potemtakem bi kongruenca nasprotujočih si terminov nagona smrti in
fenomenov ponavljanja, s katerimi jih Freud spravlja v zvezo v okviru
avtomatizma, ne smela delati težav, ko bi šlo tu za biološki pojem.
Vsakdo pa dobro ve, da še daleč ni tako, in to je tisto, kar sili marsikoga
med nami, da se spotika obenj. Dejstvo, da se mnogi ustavljajo ob
134
RIMSKI GOVOR
navidezni nezdružljivosti teh terminov, utegne biti za nas zanimivo, saj
razodeva neko dialektično nedolžnost, ki bi jo klasični problem, zastavljen
semantiki v determinativni izjavi, najverjetneje zbegal: zaselek na
Gangesu, s katerim hindujska estetika ilustrira drugo obliko resonanc
govorice.^^
Tega pojma se je treba v resnici lotiti na podlagi njegovih resonanc v
tem, čemur bomo rekli poetika Ireudovskega dela, ki je prva pot, po kateri
je moč prodreti k njegovemu smislu, in bistvena razsežnost za razumevanje
njegovih dialektičnih reperkusij, od začetkov dela do zenita, ki ga v njem
zaznamujejo. Treba se je na primer spomniti Freudovega pričevanja, da je
našel svoje zdravniško poslanstvo v pozivu, ki ga je čul med javnim
branjem slavne Goethejeve Himne naravi - torej v tekstu, ki ga je spravil
na dan neki prijatelj in v katerem je pesnik ob zatonu življenja priznal
domnevnega otroka najzgodnejših izlivov svojega peresa.
Na drugem skrajnem koncu Freudovega življenja najdemo v članku o
končani in neopredeljeni analizi izrecno naslonitev njegove nove koncepci-
je na navzkrižje dveh načel, katerima je v 5. stoletju pred Kristusom, torej
v predsokratovskem nerazločevanju med naravo in duhom, Empedokles iz
Agrigenta podrejal izmenjave vesoljnega življenja.
Ti dve dejstvi nam dovolj dobro nakazujeta, da gre tu za mit diade,
čigar prikaz pri Platonu je sicer omenjen v spisu Onstran načela ugodja,
mit, ki ga je moč razumeti v subjektivnosti sodobnega človeka samo tako,
da ga dvignemo raven negativne sodbe, v katero se vpisuje.
To pomeni: kakor avtomatizem ponavljanja, ki ga nekateri celo tako
slabo poznajo, da bi hoteli ta termina spraviti kar narazen, ne meri na nič
drugega kot na historizirajočo časovnost izkušnje transferja, tako nagon
smrti izraža v bistvu mejo subjektove historične funkcije. Ta meja je smrt,
ne kot eventualna dospelost individuovega življenja niti kot subjektova
empirična gotovost, temveč po formuli, ki jo daje zanjo Heidegger, kot
"absolutno lastna, nepogojena, nepresegljiva, gotova in kot taka od
subjekta nedoločena možnost", pri čemer je subjekt razumljen kot subjekt,
definiran po svoji zgodovinskosti.
Ta meja je v resnici prisotna sleherni trenutek v tem, kar ima ta zgodo-
vina dopolnjenega. Predstavlja preteklost v njeni realni obliki, se pravi ne
To je oblika, ki se imenuje Laksanalaksana.
135
RIMSKI GOVOR
fizično preteklost, katere eksistenca je odpravljena, tudi ne epsko pre-
teklost, ki jo je dopolnilo delo spomina, niti historično preteklost, v kateri
nahaja človek garanta svoje prihodnosti, temveč preteklost, ki se v
ponavljanju razodeva kot sprevrnjena.^^
To je mrtvec, ki ga subjektivnost jemlje za partnerja v triadi, ki jo
vzpostavlja njeno posredovanje v vesoljnem navzkrižju ljubezni - Philia in
razdora, Neikos.
Sedaj se ni več potrebno zatekati k obrabljenemu pojmu primordialnega
mazohizma, da bi razumeli razlog ponavljalnih iger, v katerih subjektivnost
snuje obenem gospodovanje nad svojo zapuščenostjo in rojstvo simbola.
Gre za tiste igre skrivalnice, ki nam jih je dal videti Freud v svoji
genialni intuiciji, da bi lahko po njih spoznali, da je trenutek, ko se želja
očlovečuje, tudi trenutek, ko se otrok rodi v govorico.
Sedaj lahko zapopademo, da subjekt v njih ne obvlada le svoje pri-
vacije, s tem ko jo prevzame nase, temveč da v njih svojo željo dvigne na
drugo potenco. Njegovo dejanje namreč izniči objekt, za katerega v
provokaciji, ki anticipira odsotnost in prisotnost objekta, naredi, da se
pojavi in izgine. Tako negativira polje sil želje in postane sainemu sebi svoj
lastni predmet. In vtem ko se ta objekt takoj utelesi v simbolnem paru dveh
elementarnih vzklikov, naznanja v subjektu diahrono integracijo dihoto-
mije fonemov, katere sinhrono strukturo ponuja obstoječa govorica njegovi
asimilaciji; otrok se tudi začenja vključevati v sistem konkretnega diskurza
okolja, vtem ko bolj ali manj približno reproducira v svojem Fort! in v
svojem Da! glasove, ki jih sprejema od tam.
Fort! Da! Že tedaj, ko je človeški malček sam, njegova želja postane
želja drugega, nekega alter ega, ki ga obvladuje in čigar objekt želje je
poslej njegova lastna muka.
Naj se otrok sedaj obrne na imaginarnega ali realnega partnerja, videl
bo, da se partner podreja negativnosti njegovega diskurza in ker ima
njegov poziv ta učinek, da se mu partner izmakne, bo skušal z izganjajočo
intimacijo povzročiti vrnitev, ki ga bo privedla k njegovi želji.
Tako se simbol najprej izkazuje kot umor stvari, ta smrt pa konstituira v
subjektu ovekovečenje njegove želje.
Te štiri besede, v katerih je opisana naša zadnja formulacija ponavljanja (1966),
nadomeščajo nepravilno zatekanje k nekakšnemu "večnemu vračanju"; to je bilo edino,
kar smo mogli razložiti tisti čas.
136
RIMSKI GOVOR
Prvi simbol, po katerem smo prepoznali človeštvo v njegovih sledovih,
je pogreb in interpretiranje smrti je mogoče prepoznati v vsaki relaciji, v
kateri človek prihaja k življenju svoje zgodovine.
To je edino življenje, ki se trajno nadaljuje in ki je resnično, saj se
prenaša v neprestani tradiciji od subjekta do subjekta, ne da bi se ga kaj
izgubilo. Kako ne bi videli, kako visoko presega to podedovano življenje
živali, v katerem individuum izginja v vrsti, saj noben spomenik ne
razločuje njegove efemerne pojavitve od tiste, ki ga bo reproducirala v
invariabilnosti tipa. Če pustimo ob strani hipotetične mutacije phyluma, ki
jih mora integrirati neka subjektivnost, kateri se človek približuje šele od
zunaj - ni ničesar, kar bi razločevalo podgano od podgane, konja od konja,
ničesar, razen izkušenj, v katerih ju človek povezuje med seboj, razen tega
nestanovitnega prehoda od življenja k smrti - medtem ko je Empedokles,
ko seje vrgel v Etno, za vselej zapustil v spominu ljudi to simbolno dejanje
svojega biti-za-smrt.
Človekova svoboda se vsa vpisuje v konstitutivni trikotnik odpovedi, ki
jo subjekt z grožnjo smrti nalaga želji drugega, da bi lahko užival sadove
svojega hlapčevstva, - prostovoljnega žrtvovanja svojega življenja iz
razlogov, ki dajejo človeškemu življenju njegovo mero, - in samomorilske
odpovedi premaganca, ki prikrajša gospodarja za njegovo zmago in ga
prepušča njegovi nečloveški samoti.
Izined teh figur smrti predstavlja tretja najvišji ovinek, po katerem
neposredna partikularnost želje, s tem ko ponovno osvoji svojo neizreklji-
vo obliko, najde v denegaciji poslednji triumf. In mi moramo ugotoviti,
kakšen smisel ima, saj imamo opravka z njo. Ta tretja figura pravzaprav ni
perverzija nagona, temveč ta brezupna potrditev življenja, ki je najčistejša
oblika, v kateri prepoznavamo nagon smrti.
Subjekt pravi: "Ne!" temu intersubjektivnemu jeu de furefi^ , v katerem
se želja pusti prepoznati le za hip, da bi se nato izgubila v nekem hotenju,
ki je hotenje drugega. Svoje krhko življenje potrpežljivo odteguje
ovčjelikim sprimkom simbolovega Erosa, da bi ga naposled zatrdil v
prekletstvu brez govora.
In tudi ko hočemo doseči v subjektu to, kar je bilo pred serialnimi
besedinimi igrami in kar je ob rojstvu simbolov primordialno, najdemo to v
^^ /Lacanova pogosta primeijava: igra je še najbolj podobna igri, kjer se išče prstan, ki si
ga igralci podajajo iz rok v roke; furet (podlasica)./
137
RIMSKI GOVOR
smrti, od icoder dobiva njegova eksistenca vse, kar ima v sebi smisla. Za
druge se pravzaprav izkazuje kot želja smrti; če se identificira z drugim, to
naredi tako, da ga v metamorfozi svoje bistvene podobe strdi, in nikoli ne
prikliče kakega bitja drugje kot med sencami smrti.
R0či, da odkriva ta smrtonosni pomen v govoru neko središče zunaj
govorice, je več kot metafora in razodeva neko strukturo. Ta struktura se
razločuje od spacializacije oboda ali sfere, v kateri radi shematizirajo meje
živega in njegovo okolje: prej namreč ustreza tej relacijski skupini, katero
simbolna logika topološko označuje kot obroč.
Če bi ji hoteli dati neko intuitivno predstavo, se zdi, da bi se morali
zateči prej k tridimenzionalni obliki torusa kot k površini pasu, zakaj njena
periferična vnanjost in njena osrednja vnanjost konstituirata eno samo
regijo.^^
Ta shema ustreza brezkončni krožnosti dialektičnega procesa, ki
nastane, ko subjekt realizira svojo samoto, bodisi v vitalni dvoumnosti
neposredne želje, bodisi ko popolnoma prevzame nase svoj biti-za-smrt.
Istočasno pa lahko tu zapopademo, da dialektika ni individualna in daje
vprašanje konca analize vprašanje trenutka, ko se subjektova zadovoljenost
realizira v zadovoljenosti vsakogar, se pravi, vseh tistih, s katerimi se ta
zadovoljenost povezuje pri kakem človeškem delu. Psihoanalitikovo delo
je izmed vseh, ki se ponujajo v tem stoletju, nemara najvišje, saj deluje kot
posredovalec med človekom skrbi in subjektom absolutne vednosti.
Zategadelj tudi terja dolgo subjektivno askezo, ki je ne bo nikdar konec, saj
konca didaktične analize namreč ni mogoče ločiti od subjektovega
angažmaja v njegovi praksi.
Naj se ji torej rajši odpove tisti, ki se ne more pridružiti subjektivnosti
svoje epohe v njenem horizontu. Zakaj kako bi mogel napraviti iz svojega
bitja os tolikerih življenj nekdo, ki ne bi vedel ničesar o dialektiki, ki ga s
temi življenji spravlja v simbolno gibanje. Naj dobro pozna zavoj, po
katerem ga vodi njegova epoha v neprestani dejavnosti babilonskega
stolpa, in naj mu bo znana njegova vloga inteфreta v sporu govoric. Kar
zadeva temó mundusa, okrog katerega se vrti neznanski stolp, pa naj
prepusti viziji mistika skrb za to, da tam ugleda, kako se vzpenja po
večnem deblu smrdeča kača življenja.
co
Premise topologije, kakršno uporabljamo zadnjih pet let (1966).
138
RIMSKI GOVOR
Dovolite, da se nasmejemo tistim, ki nam podtikajo, da te pripombe
obračajo smisel Freudovega dela od njegovih bioloških osnov, ki naj bi si
jih bil želel, h kulturnim referencam, ki jih je v njem vse polno. Tu vam
nočemo pridigati niti o faktorju b, s katerim so označevali ene, niti o
faktorju C, po katerem so prepoznavali druge. Hoteli smo vas samo
opozoriti na spregledani a, b, c strukture govorice, in vas naučiti, da spet
črkujete pozabljeni b-a, ba govora.
Zakaj kateri recept naj vas vodi v tehniki, ki sestoji iz prve in ima svoje
učinke od drugega, če ne poznate polja in funkcije ne prve ne drugega.
Psihoanalitično izkustvo je v človeku spet našlo imperativ Besede kot
zakona, ki ga je ustvaril po svoji podobi. Psihoanalitično izkustvo rokuje s
pesniško funkcijo govorice zato, da bi dala njegovi želji svoje dialektično
posredovanje. Naj vas to izkustvo slednjič nauči, da v daru govora^^
počiva vsa realnost njegovih učinkov; kajti preko tega daru je prišla k
človeku vsa realnost in po zaslugi svojega kontinuiranega dejanja jo
ohranja še naprej.
Če naj domena, ki jo definira ta dar govora, zadošča za vaše delovanje
in vašo vednost, bo zadoščala tudi vaši predanosti. Saj ji ponuja privilegi-
rano območje.
Ko so Deve, ljudje in Asure končali svoj noviciat s Prajapâtijem, tako
beremo v prvem Brâhmana petega predavanja Bhrad-âranyaka v
Upanišadah, so se obrnili nanj s tole prošnjo: "Spregovori nam."
"Da", je dejal Prajapâti, bog groma, "Ste me razumeli?" In Deve so
odgovorili in rekli: "Rekel si nam: 'Damyata', krotite se" - sveto besedilo je
hotelo reči, da se zgornje sile podrejajo zakonu govora.
"Da", je dejal Prajapâti, bog groma, "Ste me razumeli?" In ljudje so
odgovorili in rekli: "Rekel si nam: 'Datta', dajajte" - sveto besedilo je
hotelo reči, da ljudje priznavajo drug drugega z darom govora.
^^ Jasno je, da tu ne gre za tiste "darove", za katere se vedno misli, da manjkajo novincem,
temveč za dar, ki jim v resnici pogosteje manjka, kakor pa ga pogrešajo.
139
RIMSKI GOVOR
"Da", je dejal Prajapâti, bog groma. "Ste me razumeli?" In Asure so
odgovorili in rekli: "Rekel si nam: 'Dayadhvam", bodite milostni" - sveto
besedilo je hotelo reči, da spodnje sile odzvanjajo na nagovor govora^*^.
To je bilo, nadaljuje besedilo, kar je dal božji glas slišati v gromu:
podreditev, dar, milost. Da, da, da.
Zakaj Prajapâti je vsem odgovoril: "Razumeli ste me."
Ponge zapiše to kot réson ( 1966).
140
v
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
ALI UM PO FREUDU
Poviti otroci
o morska mesta, vaše meščane, moške in ženske, vidim tesno
povite s čvrstimi vezmi na rokah in nogah od ljudi, ki ne bodo
razumeli vašega jezika; vaši bolečini ter tožbam o izgubljeni
svobodi boste lahko dali duška le med seboj, z jokajočim tarnan-
jem, žalostinkami in vzdihi. Kajti tisti, ki vas bodo zvezali, ne
bodo razumeli vašega jezika in tudi vi jih ne boste razumeli.
(Leonardo da Vinci' )
Čeprav mi je pričujoči prispevek narekovala tema tretjega zvezka Psiho-
analize^ , se imam za čast, da ga zdaj postavljam med zapis in govor, zah-
valiti temu, kar se bo v njem šele razkrilo: prispevek bo tako na sredi poti.
Zapis navadno ločimo po prevladi teksta, in sicer v pomenu, kakršnega
bo ta dejavnik diskurza prevzel v tem spisu - zapis namreč v diskurzu
omogoča tisto zaostritev, za katero hočem, da bralcu ne pusti nobenega
drugega izhoda kakor sam vstop, ki naj bo težak. Tole potemtakem ne bo
zapis po mojem okusu.
Ker sem se odločil svoja predavanja na seminarju vsakič napolniti z
nečim novim, vse doslej nisem mogel o njih napisati podobnega teksta, z
izjemo enega od njih, katerikoli že je po vrsti, na katerega se velja opreti
predvsem zavoljo splošne ravni njihove topike.
' Codice Atlantico \45.
2 Psychanalyse et Sciences de l'homme.
141
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
Časovna stiska, ki jo jemljem za izgovor, da to namero zaenkrat
opustim, namreč le prikriva težavo, ki je v tem, da če naj bi ohranil raven,
na kateri moram sedaj predstaviti svoje poučevanje, se ne bi smel preveč
oddaljiti od govorjene besede, ki s svojimi najrazličnejšimi razsežnostmi
bistveno prispeva k učinku formiranja, ki ga želim doseči.
Zato sem se stvari lotil prek ovinka, s pomočjo nekega pogovora, za
katerega me je tedaj prosila filozofska sekcija pri Fédération des étudiants
ès lettres^, da bi z njim primerno olajšal svojo predstavitev. Pri tem se je
neizogibna občost predstavitve nekako uskladila z nenavadno naravo
poslušalstva, njen enkratni predmet pa ujel z njihovo skupno usposoblje-
nostjo, namreč literaturo, ki se ji priklanja tudi moj naslov.
Kako naj vendar pozabimo, da je Freud vse do zadnjega diha vztrajno
postavljal kot prvo zahtevo za formiranje analitikov prav to usposobljenost
in da je v universitas litterarum vseh časov namenil instituciji literature
mesto ideala?'^
Ko se sklicujem na oživljeno gibanje tega pogovora, hočem s pomočjo
teh, ki sem jim ga namenil, še bolj zaznamovati tiste, h katerim se ne
obrača.
Ne obrača pa se k nobenemu od tistih, ki zavoljo kakršnegakoli že
smotra psihoanalize dopuščajo, da se njihova stroka baha s kako lažno
identiteto.
Ta pokvarjenost iz navade ima namreč take učinke v mentalnem, da bi
se ob njej celo prava identiteta, za katero pa vendar lahko upamo, da se
njena pretanjena podvojenost ne bo izmaknila najbolj pozornim očem,
utegnila zdeti le nek alibi poleg ostalih.
Tako z zanimanjem opazujemo težnjo, ki se v zvezi s simbolizacijo in
terminologijo pojavlja v International Journal of Psychoanalysis, pri
čemer so ji v pomoč marsikateri vlažni prsti, ki prelistavajo Sapirjeve in
Jaspersenove pole. Te vaje so sicer še zelo nevešče, nikakor pa nam ni všeč
njihov ton. Ob tem, da nekakšna resnobnost vstopa v razmerje resnicoljub-
nosti, nam gre na smeh.
Kako je vendar mogoče, da dandanes celo psihoanalitik ne bi začutil, da
se je v tem razmerju znašel zato, ker ima opravka z govorjeno besedo, ko
Predstavitev je bila 9. maja 1957 v amfiteatru Descartes na Sorboni, diskusijo pa smo
nadaljevali ob kozarcih.
Die Frage der Laienanalyse, G.W., XIV, ss. 281-283.
142
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
pa njegovo izkustvo v govoru dobi svoje orodje, svoj okvir, svoje gradivo
in celo zvočno kuliso svoje negotovosti?
I. Pomen črke
Naš naslov nakazuje, da se onstran tega govora nahaja celotna struktura
govorice, ki jo analitsko izkustvo odkriva v nezavednem. Kar poučenega
duha takoj opomni, da ima morda opraviti z vrnitvijo k ideji, da je
nezavedno le sedež instinktov.
Toda kako se je treba tu lotiti črke? Povsem preprosto, dobesedno, po
črki.
S črko označujemo tisto materialno podlago, ki si jo konkretni diskurz
izposodi pri govorici.
Ta preprosta definicija predpostavlja, da je govorica nekaj drugega kot
različne somatične in psihične funkcije, ki ji strežejo pri govorečem bitju.
Glavni razlog temu je dejstvo, da govorica s svojo strukturo predhodi
vstopu slehernega subjekta v govorico v nekem trenutku njegovega mental-
nega razvoja.
Opozorimo na to, da se pri afazijah, ki jih povzročajo povsem
anatomske poškodbe možganskih aparatov, ki dajejo tem funkcijam njihov
možganski center, gledano v celoti, izkaže, da svoje hibe pri ustvarjanju
pomena razporejajo v skladu z dvema pobočjema označevalnega učinka, ki
mu tu pravimo črka.^ Ta namig bo pojasnjen v nadaljevanju.
Če se za subjekt lahko zdi, da je suženj govorice, je to še toliko bolj v
razmerju do nekega diskurza, v katerega univerzalno gibanje je njegovo
mesto vpisano že od rojstva, četudi le v obliki lastnega imena.
Sklicevanje na izkustvo skupnosti, ki naj bi predstavljalo substanco tega
diskurza, ne reši ničesar. Kajti to izkustvo dobi svojo ključno razsežnost v
5
Ta vidik afazije, ki bistveno pripomore, da postavimo na glavo perspektivo psihološke
funkcije, saj ta zamegljuje celotni problem, zelo jasno izstopi v strogo lingvistični
analizi dveh glavnih oblik afazije, ki ju je uspel opredeliti eden vodilnih mož moderne
lingvistike. Roman Jakobson. Prim, njegovo najdostopnejše delo. Fundamentals of
Language, soavtor Morris Halle, Mouton and Co, 'S-Gravenhage, poglavji I in IV
Drugega dela. Francoski prevod z naslovom Essais linguistiques, ki je izšel pri Editions
de Minuit, je priskrbel Nicolas Ruwet.
143
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
tisti tradiciji, ici jo vzpostavlja šele ta diskurz. Precej preden se vanjo vpiše
zgodovinska drama, ta tradicija postavi temelje elementarnih struktur kul-
ture. In prav te strukture razkrivajo nekakšno urejenost izmenjav, ki si je,
četudi bi bila nezavedna, zunaj permutacij, ki jih avtorizira jezik, ni mo-
goče zamisliti.
Iz tega izhaja, da etnografsko dvojnost nature in kulture sedaj zamenju-
je trojna koncepcija človeškega položaja v svetu - natura, družba in kultura,
v kateri bi se zadnji termin utegnil reducirati na jezik, torej na tisto, kar v
temelju razlikuje človeško družbo od naravnih družb.
Toda v tej zadevi sami nimamo niti stališč, pa tudi izhodišč ne, izvorna
razmerja med označevalcem in delom bomo prepustili njihovim mračnim
votlinam. Da bi se na duhovit način znebili obče funkcije praxis pri
nastanku zgodovine, se zadovoljimo z ugotovitvijo, da tudi družba, ki naj
bi skupaj s privilegiji producentov v svojem političnem pravu obnovila tudi
vzročno hierarhijo med produkcijskimi odnosi in ideološko nadstavbo, ni
uspela roditi takega esperanta, katerega zveze s socialistično realnostjo bi
že v korenu onemogočile sleherno možnost literarnega formalizma.''
Sami bomo zaupali le tistim premisam, ki so svojo vrednost potrdile s
tem, da je jezik z njihovo pomočjo v praksi dosegel status znanstvenega
objekta.
Prav zahvaljujoč temu dejstvu se v domeni, kjer že po pravilu preraz-
porejanje znanosti napoveduje revolucijo spoznanja, lingvistika^ pojavlja
na osrednjem mestu: le zavoljo zahtev komuniciranja smo to domeno z
imenom "humanistične znanosti" vpisali v glavo tega zvezka, ne glede na
zmedo, ki bi se lahko skrivala za tem.
Da bi jasno označili vznik lingvistične vede, bomo rekli, da v svojem
konstitutivnem koraku, kot to velja za vsako znanost v modernem pomenu
besede, izhaja iz algoritma, kije njen temelj. Ta algoritem je tak:
Spomnili se boste, da se je v resnici odvijala debata o nujnem nastopu nekega novega
jezika v družbi komunizma in da jo je Stalin, v olajšanje vseh, ki so zaupali njegovi
filozofiji, presekal z rekom: Jezik ni nadstavba.
Ko pravimo lingvistika, imamo v mislih študij obstoječih jezikov, torej njihove struk-
ture in zakonov, ki jih ta razkrije, kar iz lingvistike izključuje teorijo abstraktnih kodov,
ki jih pomotoma uvrščajo v rubriko teorije komunikacije, in tako imenovano
informacijsko teorijo, ki se zgleduje po fiziki. Tako je izključena sleherna bolj ali manj
hipotetično posplošena semiologija.
144
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
S
preberemo pa ga: označevalec nad označencem, pri čemer "nad" ustreza
prečki, ki loči oba njegova koraka.
Če znak zapišemo na zgornji način, bi ga pravzaprav morali pripisati
Ferdinandu de Saussurju, čeprav znaka ni mogoče zvesti natančno na to
obliko v nobeni od številnih shem, v katerih se pojavlja v natisu Saussurje-
vih predavanj iz treh seminarjev 1906-07, 1908-09, 1910-11, ki jih je sku-
pina njegovih učencev spoštljivo zbrala pod naslovom Cours de linguis-
tique générale; ta publikacija je temeljnega pomena za razširitev Saussurje-
vega poučevanja, ki je vsekakor vredno tega imena, saj ga je mogoče
zaustaviti le z njegovim lastnim gibanjem.
S
Zato je povsem legitimno, da formalizacijo ~ , ki skozi raznolikost šol
odraža moderno etapo lingvistike, posvetimo njemu.
Odslej bo tematika te znanosti odvisna od temeljnega mesta
označevalca in označenca, ki predstavljata dva različna reda, izvorno
ločena s pregrado, ki se upira pomenjanju.
Prav to bo omogočilo ekzaktno proučevanje označevalcu lastnih vezi in
obsega njihovih funkcij v nastanku označenca.
To temeljno razločevanje daleč presega razpravo o arbitrarnosti znaka,
ki se je izoblikovala že v antični refleksiji; tako presega zagato, ki so jo
prvič izkusili v tisti dobi, in se zoperstavlja dvojnemu enoznačnemu ustre-
zanju besede stvari, četudi gre za akt poimenovanja. To seveda nasprotuje
videzu, ki ga zbuja vloga, ki jo v postopku učenja materinega jezika s
strani otroškega subjekta pripisujejo kazalcu, iztegnjenemu k predmetu;
enak videz zbuja uporaba tako imenovanih konkretnih učnih metod za
učenje tujih jezikov.
Ta usmeritev nas lahko privede le do ugotovitve^ , da ne obstaja noben
pomen, ki ga ne bi ohranjalo to, da napoteva k nekemu drugemu pomenu;
kar v skrajnosti pojasni tudi pripombo, da ni nobenega živega jezika, pri
katerem bi se lahko vprašali, ali zadovoljivo pokriva polje označenca, kajti
ena od posledic njegovega obstoja kot jezika je tudi ta, da ustreza vseh
Cf. De magistri) svetega Avguština, poglavje "De significatione locutionis", ki sem ga
komentiral v svojem seminarju 23.junija 1954. /Slovenska prevoda v: Bog, učitelj,
gospodar, Analecta, Ljubljana 1991, ss.5-74./
145
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
takim zahtevam. Če bi hoteh v govorici zagrabiti konstitucijo objekta, bi
lahko ugotovili le, da nanjo naletimo šele na ravni pojma, ki se precej
razlikuje od slehernega imenovalnika, in da se stvar, če naj jo ime res
povzame, razcepi na dve razhajajoči se smeri, smer vzroka (causa), kamor
se stvar (chose) zateče v našem jeziku, in smer niča (rieri), kateremu je
pustila svojo latinsko oblačilo (rem).
Te ugotovitve, naj so za filozofa še tako žive, nas odvračajo od tiste
točke, kjer nas govorica sprašuje o svoji naravi. V to vprašanje se ne bomo
uspeli poglobiti, vse dokler se ne bomo znebili iluzije, da označevalec
ustreza funkciji predstavljati označenca. Bolje rečeno: da naj bi označeva-
lec odgovarjal za svoj obstoj v imenu kakršnegakoli pomenjanja.
Četudi se omejimo na to zadnjo formulacijo, je herezija še vedno ista.
Prav ona vodi logični pozitivizem pri iskanju pomena pomena oziroma pri
iskanju meaning of meaning, kot se ta cilj imenuje v jeziku, v katerem
prhajo ti gorečneži. Ugotovimo lahko, da se v taki analizi tekst, ki je kar
najbolj nabit s pomenom, razdrobi v nepomembne malenkosti in da se ji
upirajo le matematični algoritmi, ki pa so, kot se spodobi, brez slehernega
pomena.^
S
V tem primeru bi algoritem če bi iz njega uspeli izvleči le pojem
paralelizma njegovega zgornjega in spodnjega člena, pri čemer bi vsakega
od njiju zajeli le v lastni celotnosti, ostal zagonetni znak neke popolne
uganke. Kar, seveda, ni tako.
9
A. Richards, ki je obenem tudi avtor dela o postopkih, ki so primerni za tako iskanje
pomena, nam v eni od svojih knjig predstavlja aplikacijo gornje herezije. V ta namen je
izbral odlomek iz Mong-Ceja, ali Menciusa, kot mu pravijo jezuiti, njegovo delo pa se
imenuje Mencius on the mind. Dokazi, s katerimi zagovarja čistost svojega
eksperimenta, niso nič v primeijavi z bogastvom njegovih postopkov. Našega
izvedenca v tradicionalnem kitajskem kanonu, tja namreč spada tekst, srečamo na kraju
samem, v Pekingu, kamor je dal, ne glede na stroške, prenesti ožemalnik, ki je služil
demonstraciji. Nič manj, čeprav na manj drag način, pa nismo očarani, ko se bron, ki ob
najmanjšem stiku z mislijo zazveni kot zvon, pred našimi očmi spremeni v nekakšno
krpo, ki naj bi počistila tablo še tako obupnega angleškega psihologizma. In se na žalost
kaj hitro izenači z možgansko ovojnico samega avtoija, tem edinim preostankom
njegovega predmeta in njega samega, potem ko sta se dokončno izčфala pomen
predmeta in avtorjeva zdrava pamet.
146
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
Z namenom, da zajamem njegovo funkcijo, bom za začetek prikazal
zmotno ilustracijo, s katero običajno vpeljujejo njegovo rabo. Takale je:
Iz nje razberemo, kakšno uslugo nudi smeri, za katero smo pravkar
nakazali, daje zgrešena.
Za svoje poslušalce sem to ilustracijo nadomestil z neko drugo, ki jo
lahko imamo za bolj pravilno le zato, ker s svojo nedostojno obliko preti-
rano poudarja to, čemur se psihoanalitik še ni povsem odpovedal, pri čemer
upravičeno čuti, da ima njegov konformizem svojo veljavo le zaradi nje.
Taka je druga ilustracija:
Na njej vidimo, ne da bi doseg označevalca, za katerega gre v tem poskusu,
zelo razširili, saj smo imenovalniško vrsto podvojili s preprosto zopersta-
vitvijo dveh terminov, za katera se zdi, da se mora njun komplementarni
pomen s tem utrditi, da učinek presenečenja povzroči prehitevanje pomena,
ki ga nismo pričakovali: v podobi dveh vrat, dvojčkov, ki skupaj s kabino,
na voljo zahodnjaškemu človeku, da ustreže svojim naravnim potrebam,
kadar je zdoma, simbolizirata imperativ, ki je očitno skupen njemu in
veliki večini primitivnih skupnosti in ki njegovo javno življenje podreja
segregacijskim zakonom uriniranja.
147
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
Namen tega pa ni le v tem, da z enim nizkim udarcem presekamo
nominalistično debato, temveč da pokažemo, kako označevalec pravzaprav
vstopa v označenca; v obliki namreč, ki zato, ker ni nematerialna, zastavlja
vprašanje o svojem mestu v realnosti. Kajti ko bi se moral inežikajoči po-
gled kratkovidneža približati malima emajliranima tablicama, ki nosita
označevalca, bi se upravičeno spraševal, ali gre tu res za označevalca, čigar
označenec bi bil v tem primeru deležen poslednjih časti s strani dvojne,
slovesne povorke z gornje ladje.
Noben konstruiran primer pa ne more doseči nazornosti, ki jo daje iz-
kustvo resnice. Zato nisetn prav nič nezadovoljen, da sem skoval ta primer,
saj je pri osebi, ki ji kar najbolj zaupam, zbudil spomin iz otroštva, ki je
tako na srečo prišel do mene in katerega pravo mesto je tu.
Na postajo pripelje vlak. Deček in deklica, brat in sestra, si sedita
nasproti v nekem kupeju, zunanje okno omogoča bežen pogled na postajne
zgradbe, vzdolž katerih se ustavlja vlak: "Glej," pravi fantič, "na Damah
smo!" - "Tepec," odvrne sestra, "kaj ne vidiš, da smo v Gospodjem!"
Poleg tirnic, ki v tej zgodbi materializirajo prečko saussurjevskega al-
goritma - in to na posrečen način, ki daje misliti, da bi njen odpor utegnil
biti drugačen od dialektičnega - tudi velja, da bi se samo nekdo - prav ta
prispodoba ustreza -, ki ne bi imel oči v jamicah, lahko zmedel glede
različnega mesta označevalca in označenca in ne bi izsledil žarišča, od ko-
der prvi odseva svojo svetlobo v mrak nedokončanega pomenjanja.
Kajti ta označevalec bo ponesel Razkol, ki je bil doslej le živalski,
zapisan pozabi v meglicah narave, do višav ideološke vojne, ki ne bo pri-
zanašala družinam in bo gnjavila bogove. Gospodje in dame bosta odslej za
ta otroka dve domovini, ki se jima bosta njuni duši bližali tako, da bosta
zamahovali s krili v nasprotnih smereh; in ker sta ti domovini v resnici isti,
jima bo o njima toliko težje skleniti mir, saj nobeden ne bo hotel prepustiti
prvenstva prvi, ne da bi spodkopal slavo druge.
Tu se zaustavimo. Človek bi rekel, zgodovina Francije. No, ta je res
bolj človeška in tako je prav, zato bolj zasluži, da jo omenjamo, kot
zgodovina Anglije, ki je zapisana prevratom od Ožjega do Širšega konca
na jajcu dekana Swifta.
148
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
Ostane nam še, da doženemo, čez kateri prag in po katerem hodniku
mora stopati označevalčev S, ki ga vidimo v obeh množinah'" , s pomočjo
katerih označevalec izostri svojo pravo podobo na zunanji strani okna, da
bi se dokopal do kanalov, iz katerih, kot vroč in hladen zrak, puhata
ogorčenje in prezir.
Eno je gotovo, to, da ta dostop nikakor ne prinaša kakega pomena, če
S
naj mu ustreza algoritem ~ s svojo prečko. Kajti algoritem, kolikor je tudi
sam le čista funkcija označevalca, lahko v tem transferju odkrije zgolj neko
označevalno strukturo.
Struktura označevalca paje v tem, kot se običajno pravi za jezik, daje
artikuliran.
To pomeni, da so njegove enote ne glede na to, kje začnemo z opisom
njihovih medsebojnih prekoračitev in naraščajočih združitev, podvržene
dvojnemu pogoju, da jih je mogoče zvesti na poslednje diferencialne ele-
mente in jih sestaviti po pravilih nekega zaprtega reda.
Ti elementi, ki predstavljajo odločilno odkritje lingvistike, so fonemi.
Tu ne gre iskati fonetične čvrstosti v različnih modulih, kjer se uporablja ta
izraz, temveč sinhron sistem diferencialnih parov, ki so nujni za razliko-
vanje glasov v posameznem jeziku. Tu vidimo, da je bil neki bistveni ele-
ment v jeziku vnaprej določen, da se prelije v gibljive črke, v didote in
garamonde" , ki se tlačijo v tiskarskih predalčkih in ustrezno ponazarjajo
to, čemur pravimo črka, torej strukturo označevalca, ki je po svoji naravi
lokalizirana.
V drugi značilnosti označevalca, ki je v tem, da se sestavlja po pravilih
nekega zaprtega reda, pride na dan dejstvo, da je za označevalec nujna
topološka podlaga, ki se ji običajno poskušam približati z izrazom
označevalna veriga: obročki verižice, ki je spojena z obročkom neke druge
verižice iz obročkov.
Taki so torej strukturni pogoji, ki - kakor gramatika - določajo za
označevalca konstitutivni red prekoračitev vse do prve, od stavka višje
enote, in - kakor leksika - določajo red konstitutivnih združitev, ki se konča
z verbalno lokucijo.
/Črka S, ki se tu lepo ujame z množinsko končnico v francoščini, prihaja iz .signifiant
(označevalec)./
' ' /Imena različnih tipov črk v tiskarstvu /
149
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
V mejah, do katerih sežeta ta dva koraka, ki poskušata zajeti rabo
nekega jezika, ni težko videti, da medsebojne relacije označevalca z
označevalcem pokrijejo ves spekter iskanja pomena. To zaznamuje tudi
pojem uporaba takseina ali semantema, ki nas napoteva na kontekste, ki so
le za stopnjo višji od enot, ki nas tu zanimajo.
Toda ker postopka gramatike in leksike sežeta le do neke meje, si zato
še ne smemo misliti, da onstran te meje kraljuje edinole pomen. To bi bilo
zmotno.
Kajti označevalec po svoji naravi vselej prehiteva pomen, tako da pred
seboj nekako razgrinja svojo lastno razsežnost. To se vidi na ravni stavka,
ki se konča še pred pomenskim izrazom: Jaz, nikoli ne bi.... On je vedno....
Morda še... Stavek zato nič manj ne prispeva k pomenu, ki je toliko bolj
zatiralski, kolikor mu zadostuje, da se nanj čaka.'^
Nič drugačen ni pritner, ki s preprostim umikom besedice ali pokaže
nanjo, črnko, lepo kot Sulatnita in iskreno kot devica, jo ozaljša in pripravi
za poroko, in revno žensko za dražbo.'^
Na podlagi tega lahko rečemo, da pomen vztraja {insiste) v označevalni
verigi, kljub temu, da noben element verige ne vsebuje {consiste) pomena,
ki pa ga lahko v istem trenutku proizvede.
Vsiljuje se nam torej ideja nekakšnega nenehnega drsenja označenca
pod označevalcem, ki ga F. de Saussure ponazarja s sliko, ki je podobna
vijugam Zgornjih in Spodnjih voda na miniaturah iz rokopisov Geneze.
Dvojni tok, šibko označen z drobnimi trakovi dežja, narisanimi z nav-
pičnimi točkastimi črtami, ki naj bi omejile odseke ujemanja.
Celotno izkustvo pa se temu upira, zato sem bil v nekem trenutku svo-
jega seminarja o psihozah prisiljen govoriti o "točkah prešitja", ki jih terja
ta shema, da bi predočil prevlado črke v dramatični preobrazbi, ki jo lahko
dialog izvede v subjektu.''^
Kadar verbalna komunikacija navzame to obliko, nam po tej plati včasih odpre vrata
komuniciranja s freudovsko strukturo psihoze, kar doslej ni bilo neopaženo (Seminar iz
let 1955-56).
/Prim. Visoka pesem 1, 5: "Črna sem, ali lepa...", Svelo pismo slare in nove zaveze,
Britanska biblična družba, Ljubljana 1975, str. 630 /
Tega smo se v mojem seminarju lotili 6. junija 1956 na primeru iz prvega prizora
Alhalie, pri čemer moramo priznati, da sovpada z bežnim namigom nekega high brow
kritika v New Statesman and Nation, uperjenim zoper "oholo vlačugarstvo" Racinovih
junakinj. Ta namig nas je spodbudil, da se odpovemo opiranju na divje Shakespearove
150
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
Kajti linearnost, ki jo ima F. de Saussure za sestavni del verige
diskurza, v skladu z njenim enoglasnim podajanjem in vodoravno črto,
kamor se vpisuje v naši pisavi, je resda nujni, ne pa tudi zadostni pogoj.
Verigi diskurza se vsiljuje le v listi smeri, kamor je obrnjena v času, pri
čemer jo v vseh jezikih, kjer "Peter tepe Pavla" obrne čas, ko se zamenjata
termina, razumemo celo kot dejavnik pomena.
Toda zadošča, da prisluhnemo poeziji, kar je vsekakor počel F. de
Saussure'^, da bi zaslišali polifonijo in da bi se izkazalo, da se vsak
diskurz odvija na številnem črtovju ene partiture.
Pravzaprav ni označevalne verige, ki ne bi vsega, kar artikulirajo
dovoljeni konteksti na vertikali - če lahko uporabim ta izraz - posamezne
točke, hranila kot privesek k punktuaciji vsake od svojih enot.
Tako bomo zlahka videli, če naj povzamem našo besedo drevo, ne več
v njeni imenovalniški osamljenosti, temveč kot zaključek ene od takih
punktuacij, da temu, da drevo prestopa prečko saussurjevskega algoritma
ne botruje le dejstvo, daje beseda prečka (barre) njen anagram (arbre).
Kajti ko jo razstavimo v dvojno paleto njenih samoglasnikov in
soglasnikov, prikliče z robre in platane pomene moči in veličastnosti, ki se
jih navzame pri našem rastlinju. In ko posrka vse simbolične kontekste,
kamor jo postavlja biblijska hebrejščina, postavi na golo vzpetino senco
križa. Nadalje se zvede na veliki Y znaka za dihotomijo, ki razen podobe,
ki krasi grbe, drevesu - ne glede na svojo domnevno genealoškost - ne dol-
guje prav ničesar. Drevo kroženja, drevo življenja v možganskem deblu,
Salurnovo, Dianino drevo, kondenzirani kristali v obliki drevesa, ki prevaja
strelo, mar je vaša podoba tista, ki zarisuje našo usodo na žel vinem oklepu,
kadar ga postavimo nad ogenj, ali pa je to vaš sij, ki iz neskončne noči
izvablja to počasno mutacijo biti v 'Ev Паута jezika:
Ne, drevo odvrne, reče: Ne! islcrenje
veličastne glave
drame, ki so obvezno čtivo v analitičnih krogih, saj ima to opiranje tam vlogo
filistrskega statusnega simbola.
Koje Jean Starobinski v februarskeui Mercure de France leta 1964 objavil opombe, ki
jih je zapustil Ferdinand de Saussure o anagramih in njihovi hipogramatični rabi v
poeziji od saturnijskih verzov do Cicerona, nam je priskrbel tedaj manjkajoče
zagotovilo (1966).
151
instanca črke v nezavednem
ti verzi so enako upravičeni do tega, da jih zaslišimo v harmonijah drevesa,
kakor njihova hrbtna stran:
enako z njo se igra nevihte vrenje
kakor z bilko trave}^
Kajti ta moderna kitica sledi istemu zakonu označevalnega paralelizma,
katerega sozvočje usmerja primitivno slovansko epiko in najbolj pretanjeno
kitajsko poezijo.
To je razvidno iz tega, da je za drevo in travo izbran isti način obstoja,
ki omogoča vznik kontradiktornima znakoma reči "Ne!" in se igra kakor in
ki s pomočjo kategoričnega kontrasta med partikularističnim veličastne in
enako, ki prvega krči, sklene nerazločljivo iskrenje trenutka večnosti prek
zgostitve glave (tête) in nevihte (tempête).
Toda dejali boste, saj označevalec deluje le, če je navzoč v subjektu.
Prav temu ugovoru sem hotel zadovoljiti, ko sem predpostavil, da je sub-
jekt prešel na raven označenca.
Pomembno pa ni to, da bi subjekt v sebi skrival označenca. (Če bi bila
napisa Dame in Gospodje v jeziku, ki ga deček in deklica ne bi poznala, bi
to le še bolj izpostavilo dejstvo, da gre izključno za spor okoli besed, spor,
ki lahko kljub temu dobi nek pomen.)
Ta struktura označevalne verige odkriva možnost, da lahko, kolikor
delim njen jezik z drugimi, to pomeni, kolikor tak jezik obstaja, ta jezik
uporabim za označitev povsem drugih stvari od tistih, ki jih izreka. Pred
nami je funkcija govora, ki si vsekakor bolj zasluži, da jo poudarimo, kot
pa funkcija zakrivanja subjektovega mišljenja (ki je največkrat ni mogoče
opredeliti): funkcija, ki nakaže mesto tega subjekta v iskanju resnice.
Zadošča, da svoje drevo posadim v izjavo plezati na drevo, da nanj
vržem posmehljivo luč, ki jo poljubni kontekst opisa daje besedi dvigniti
16
/v francoskem izvirniku, kjer Lacan z drobnimi napakami citira zadnjo kitico
Valéryjeve pesmi "Au platane" iz zbirke Les Charmes, se ta glasi:
Non! dit l'Arbre, il dit: Non! dans l'étincellement
De sa tête superbe
Que ta tempête traite universellement
comme elle fait une herbe.
V slovenščino je verze prevedla Katarina Kompan./
152
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
(arborer), in že uidem pasti kakega podajanja dejstev, naj bo še tako urad-
no; in če vem resnico, jo laiiko, vsem cenzuram navkljub, razglasim med
vrsticami zgolj z označevalcem, ki sestoji iz mojih akrobacij med vejami
drevesa; te so lahko izzivalne do burlesknosti ali pa so opazne le veščim
očem, glede na to pač, ali naj me razumejo množice ali le izbranci.
Temeljna označevalna funkcija, ki se tako zarisuje v jeziku, ima svoje
ime. To ime smo se naučili na zadnji strani svoje otroške slovnice, kjer je
Kvintiljanova senca, pregnana v neko zasilno poglavje, v strahu pred piko
hitela pojasnjevati poslednja vprašanja o stilu.
Ime se nahaja med stilnimi figurami ali tropi, od koder prihaja glagol:
najti (trouver). In to ime je metonimija.
Od njega bomo obdržali le primer iz slovnice: trideset jader. Kajti ne-
mir, ki ga je v nas sprožil s tem, da beseda ladja, ki jo skriva v sebi in za
katero se zdi, da je s tem, ko je celo v neštetih ponovitvah tega primera
privzela svoj preneseni pomen, le razgrnila svojo prisotnost, - ni toliko
zakril (voilait) teh slavnih jader (voiles), kolikor je zakril definicijo, ki naj
bi jo jadra ponazorila.
Če se je stvari sploh mogoče lotiti realistično in vzeti del namesto ce-
lote, kot smo sami temu rekli, pa nam to ne daje nobenega namiga o tem,
kako naj razumemo velikost flote, ki naj bi ji teh trideset jader vendarle
dajalo neko težo: zelo navsakdanje bi bilo, če bi imela vsaka ladja le po
eno jadro.
Iz tega razberemo, da je zveza ladje in jadra le v označevalcu in da se
metonimija opira na tisto plat te zveze, kjer gre za odnos med besedami.^''
Tu se poklanjamo deležu, ki gaje k tej formulaciji prispeval Roman Jakobson oziroma
njegova dela, kjer bo analitik vselej lahko poiskal strukturo svojemu izkustvu. Zaradi
njih so odveč vsi "osebni pogovori", o katerih bi tudi sam lahko poročal, tako kot še
marsikdo.
V	tej posredni obliki zvestobe boste gotovo prepoznali slog nesmrtnega para
Rozenkranc in Gildenstern. Njuna razdvojitev je navzlic njuni nedokončani usodi
nemogoča, saj se ohranja po isti metodi kot Jeannotov nož in iz istega razloga, zaradi
katerega je Goethe hvalil Shakespeara, ker je ta značaje predstavljal v dvojni obliki. Ti
zadoščajo za celo Gesellschaft, skratka Društvo (Wilhelm Meisters Lehrjahre, Christian
Wegner Verlag, Hamburg, V. 5, str. 299) (a), v mislih imam I.P. A.
V	tej zvezi se zahvaljujem avtorju "Some remarks on the role of speech in psycho-
analytic technique" (I.J.P.. nov.-dec. 1956, XXXVII, 6, str. 467), da se je potrudil
poudariti, da njegove opombe temelje na nekem delu iz leta 1952. Tako si najbrž lahko
153
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
Z metonimijo bomo označili prvo pobočje polja učinkov, ki ga konsti-
tuira označevalec, da bi vanj naselil pomen.
Imenujmo sedaj še drugo. To je metafore. Brž jo ponazorimo: Quii letov
slovar se mi je zdel najprimernejši za iskanje primerka, ki ne bo vzbujal
suma, da ni bil izbran naključno. Ni se mi bilo treba dolgo pretvarjati, saj je
bil tu znani verz Victorja llugoja:
In snop njegov ni bil pogolten na tuje...
s pomočjo katerega sem predstavil metaforo v svojem seminarju o psi-
hozah.
Moderna poezija in nadrealistična šola sta nam na tem področju
omogočili velik korak naprej, saj sta pokazali, da so pri kovanju metafor
vse zveze dveh označevalcev enakovredne, če seveda za produkcijo
pesniške iskre, oziroma za metaforično ustvarjalnost ne bi bila potrebna kar
največja oddaljenost med označenimi podobami.
To radikalno stališče temelji na izkušnji tako imenovanega avtoma-
tičnega pisanja, ki se je ti pionirji ne bi lotili, če ne bi poiskali opore v
freudovskem odkritju. Vseeno pa je v tej izkušnji neka zmeda, kajli njen
nauk je napačen.
Kajti ustvarjalna iskra metafore ne preskoči lam, kjer soočimo dve
podobi, to pomeni, dva na enak način aktualizirana označevalca. Iskra
preskoči med dvema označevalcema, pri čemer eden zamenja drugega,
tako da prevzame njegovo mesto v označevalni verigi, drugi, zastrti
označevalec, pa ostane prisoten prek svoje (metonimične) zveze z
ostankom verige.
pojasnimo, zakaj ni k njim priključil ničesar, kar je bilo objavljeno kasneje in kar avtor
gotovo pozna, saj me navaja kot urednika (sic. Vem, kaj pomeni editor).
(a) Treba bi bilo obdelati celotni odlomek iz Goetheja: Dieses leise Auftreten, dieses
Schmiegen und Biegen, dies Jasagen, Streicheln und Schmeicheln, diese behandigkeit,
dies Schwänzein, diese Allheit und Leerheit, diese rechtliche Schurkerei, diese
Unfähigkeit, wie kann sie durch einen Menschen ausgedruckt werden ? Es sollten ihrer
wenigstens ein Dutzend sein, wenn man sie heben könnte; denn sie bloss in Gesellschaft
etwas, sie sind die Gesellschaft...
/Slovenski prevod Janeza Menarta v: Victor Hugo. Izbrane pesmi, DZS. Ljubljana
1986, str. 171. Francoski verz iz pesmi Speči Booz{Booz endormi) se glasi:
Sa gerbe n'était pas avare ni haineuse.../
154
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
Ena beseda namesto druge, taka je formula metafore; če ste pesnik, se
boste lahko ob neprestanem proizvajanju toka, da ne rečem bleščečega
tkiva metafor, zabavali. In če boste imeli ob tem vtis opijanjenega dialoga,
ki ga je pod tem naslovom spesnil Jean Tardieu, bo tako, ker omenjeni
dialog pokaže, da je za povsem prepričljivo predstavitev buržoazne
komedije tam popolnoma odveč sleherno pomenjanje.
Očitno je, da v Hugojevem verzu iz trditve, da njegov snop ni ne
pogolten ne škodoželjen, ne posije noben žarek, saj sploh ni govora o tem,
ali si snop ta pridevka zasluži ali ne; oba sta, skupaj s snopom, lastnosti
Booza in ta jima omogoča, da se polastita snopa, čeprav s slednjim ne deli
svojih čustev.
Če njegov snop res napoteva k Boozu, kar navsezadnje drži, je to zato,
ker ga v označevalni verigi tudi zamenja, in sicer na mestu, ki je čakalo
Booza in ki je bilo s tem povzdignjeno za stopničko, saj je pomello proč
pogoltnost in škodoželjnost. Toda odslej to očiščeno mesto snop prevzema
od Booza, ki je sedaj vržen v mrak zunanjosti, kjer ga s praznino svoje
negacije naseljujeta pogoltnost in škodoželjnost.
Ko si bo tako njegov snop prigrabil njegovo mesto, se Booz nanj ne bo
mogel več vrniti, pri čemer ga bo tanka nitka tistega drobnega njegov, le
ovirala, da bi svojo vrnitev povezal z nekakšno upravičenostjo do lastnine,
ki bi ga zadržala v srcu pogoltnosti in škodoželjnosti. Njegovo, sicer že
priznano radodarnost bo širokogrudnost snopa, ki zato ker prihaja iz
narave, ne pozna naših zadržkov in zavračanja in je celo tedaj, ko se
kopiči, za naša merila razkošna, več kot izničila.
Toda če je pri tem razdajanju darovalec izginil skupaj z darovi, se bo
znova pojavil v tistem, kar obkroža lik, v katerem je bil sam izničen. To pa
je sij plodnosti - ki napoveduje presenečenje, opevano v pesmi; gre za
obljubo, da bo dosegel očetovstvo, ki bo v svetih okoliščinah dana starcu.
V tem primeru torej poetična iskra preskoči med označevalcem lastnega
imena nekega moža in označevalcem, ki ga metaforično ukinja, pri čemer
lahko iskra toliko bolj učinkovito uresniči pomen starševstva zato, ker
obnavlja mitski dogodek, v katerein je Freud rekonstruiral vijuganje
očetovske skrivnosti v nezavedenm vsakega posameznika.
Nič drugačne strukture nima moderna metafora. Z njo ta vzneseni vzklik
Ljubezen je kamenček, ki se smeji v sonce
155
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
porodi ljubezen v neki razsežnosti, za katero sem nekoč dejal, da se mi zdi
skoraj znosna, v nasprotju s tem, da ljubezen kaj hitro zdrsne v prikazen
kakega narcističnega altruizma.
Vidimo lahko, da se metafora postavlja na natančno določeno mesto,
kjer se smisel porodi iz nesmisla, torej na prehod, za katerega je Freud
odkril, da v primeru, če ga prestopimo v narobni smeri, odpira prostor tisti
besedi, ki je v francoščini "beseda"(mo?) par excellence, besedi, ki nima
drugega skrbnika kot označevalca duha {esprit)^'^ in kjer lahko začutimo,
da tedaj, ko se norčuje iz označevalca, človek izziva pravzaprav svojo
usodo.
Toda vrnimo se k temi. Kaj lahko najde človek v metonimiji, če naj bo
ta še kaj več kot sposobnost obiti ovire družbene cenzure? Mar ta oblika, ki
zatrti resnici ponuja svoje polje, ne kaže tudi sama nekakšne služnosti, ki je
lastna samemu načinu njene prisotnosti?
Nikakor ne bo odveč, če preberemo knjigo, ki prihaja iz dežele, ki po
nepisanem pravilu ponuja zatočišče tistim, ki so se odločili za svobodo, in
v kateri Leo Strauss razmišlja o razmerjih med umetnostjo pisanja in pre-
ganjanjem.^^^ S tem ko poskuša tesneje zgrabiti to sorodnost, ki povezuje
omenjeno umetnost in položaj preganjanja, avtor pokaže na nekaj, kar
vsiljuje svojo obliko tudi tu, v učinkih resnice na željo.
Toda kaj ne čutimo že nekaj časa, da zato, ker smo sledili potem črke,
da bi se pridružili freudovski resnici, gorimo in da nas njen ogenj oblizuje
od vseh strani.
Seveda, pravijo, da črka ubija, duh pa oživlja. Temu ne oporekamo, saj
smo imeli v nekem drugem tekstu priložnost pozdraviti ugledno žrtev
zmote, da je duha mogoče najti v črki, toda hkrati se sprašujemo, kako bi
duh živel brez črke. Pretenzij duha namreč ne bi bilo mogoče brzdati, če ne
bi črka dokazala, da ona proizvaja vse učinke resnice v človeku, ne da bi
imel duh pri tem kaj opraviti.
/Mot d'esprit (šala) nedvomno ustreza neinškemu izrazu Witz, s katerim je Freud
obeležil cilj svojega 3. temeljnega dela o nezavednem. V angleščini ni lahko najti
ustreznega prevoda, kar je zelo poučno: izraz wit, ki je obremenjen z debato, ki seže od
Davenanta in Hobbesa do Pope in Addisona, je svoje ključne lastnosti v debati prepustil
izrazu humour, kije spet nekaj drugega. Ostane še pun, ki paje preozek./
Strauss, txo: Persecution and the Art of Writing, The Free Press, Glencoe, Illinois.
156
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
To odkritje seje posvetilo Freudu, on paje svoje odkritje poimenoval
nezavedno.
II. Črka v nezavednem
Filološke reference najdemo v Freudovih zbranih delih na vsaki tretji
strani, na vsaki drugi najdemo logične izpeljave, povsod pa dialektično
razumevanje analitskega izkustva in jezikovno analitiko, katere dimenzije
so še toliko večje, kolikor gre v njej najbolj neposredno za samo
nezavedno.
Tako imamo na sleherni strani Tolmačenja sanj opravka zgolj s tem,
čemur pravimo črka diskurza, naj gre za njeno tekstovno tkivo, njeno upo-
rabo ali njeno navzočnost v jedru obravnavane materije. Kajti ta knjižica
skupaj s celotnim delom odpira kraljevsko pot do nezavednega. Na to nas
opomni Freud sam; njegovo nepričakovano razkritje skrivnosti, v času, ko
v prvih dneh tega stoletja vrže med nas svojo knjigo-', le potrjuje to, kar je
razglašal vse do konca: da je v tem sporočilu, ki gre na vse ali nič, vse
njegovo odkritje.
Že v prvem stavku, ki ga izreče takoj za uvodnim poglavjem, saj
njegova predstavitev ne utegne čakati, pravi, sanje so rebus. K temu doda
pojasnilo, daje treba stavek razumeti tako, kot sem tekel na začetku, dobe-
sedno, po črki. Kar gre pripisati temu, da je tudi v sanjah instanca tiste
črkovne strukture (ki ji drugod pravijo fonematična), v kateri se v diskurzu
artikulira in analizira označevalec. Od tod nenaravne podobe čolna na
strehi ali človeka z glavo v obliki vejice, ki jih izrecno omenja Freud,
podobe, kijih velja ohraniti le zavoljo njihove označevalne vrednosti, torej
zaradi tega, kar lahko z njihovo pomočjo izluščimo iz "rekla", ki ga ponuja
rebus sanj. Ta struktura govorice, ki omogoča branje, predstavlja sam
princip tolmačenja-pomenjanja sanj, Traumdeutung.
Freud z vsemi sredstvi ponazarja, da označevalna vrednost podobe nima
nič skupnega z njenim pomenom. Tako se sklicuje na egipčanske hiero-
glife, pri katerih bi bilo na podlagi pogostnosti podob jastreba, ki pred-
stavlja črko aleph, in piščančka, ki je črka vav, ki nakazuje obliko glagola
Prim, pisma, ki so jih izbrali uredniki, še posebej pismi 107 in 119.
157
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
biti in množinsice obliice, smešno slclepati, da se besedilo kaicorkoli ukvarja
s temi ornitološkimi primerki. Freud se je v tej pisavi prisiljen opreti na
nekatere rabe označevalca, ki so v naši izbrisane, taka je na primer raba
določilnika, ko ekspozicijo neke kategorične podobe doda k črkovni
sestavi nekega glagolskega termina, vse pa le z namenom, da nas pripelje
do dejstva, da se nahajamo v pisavi, kjer je celo tako imenovani
"ideogram" črka.
Toda prav nič se nam ni treba sklicevati na trenutno zmešnjavo v zvezi
s tem izrazom, ko ugotavljamo, da v duhu tistih psihoanalitikov, ki nimajo
nobene lingvistične izobrazbe, kraljuje nekakšen simbolizem, ki izhaja iz
naravne analogije z instinktom oziroma njegove ustrezne podobe. Zunaj
francoske šole, ki se temu dobro postavlja po robu, je šla zadeva do te
mere, da moram sedaj potegniti ločnico, ki branje kavine usedline deli od
branja hieroglifov, da bi tehniko analize spomnil na njene lastne vzvode,
saj njenih poti ne uspe utemeljiti nič drugega kot stališče nezavednega.
Poudariti pa moram, da ga sprejemajo le s težavo in da mentalna
pokvarjenost, ki sem jo razkrinkal zgoraj, uživa takšno naklonjenost, da bo
analitik našega časa prej ugotovil, daje njegova dejavnost dekodiranje, kot
da bi skupaj s Freudom napravil tiste postanke (In sedaj se zasukajte h kipu
Champolliona, pravi vodnik), ki so neizogibni za razumevanje tega, da je
njegov posel v resnici dešifriranje. Razlika je v tem. da kriptogram dobi
vse svoje razsežnosti šele takrat, ko gre za zapis nekega izgubljenega
jezika.
Narediti omenjene postanke pa pomeni zgolj nadaljevati pot skozi
Traumdeutung.
Entstellung, v prevodu premeščanje, kjer Freud pokaže na obči pred-
pogoj funkcije sanj, to paje tisto, kar smo zgoraj pri Saussurju označili kot
drsenje označenca pod označevalcem, ki je vselej na delu (nezavedno, ne
pozabimo na to) v diskurzu.
Vendar pa v Entstellung najdemo obe pobočji, po katerih vdira
označevalec v označeno.
Verdichtung, zgostitev, je struktura nadgrajenih označevalcev, kjer ima
svoj teren metafora. Že samo njeno ime za zgostitev, Dichtung, nakazuje
sorodnost tega mehanizma s poezijo, saj navsezadnje zajema njeno tradi-
cionalno funkcijo.
158
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
Verschiebung ali premestitev; nemški izraz se bolj približa tistemu zdr-
su, odložitvi pomena, ki ga kaže metonimija in ki ga, odkar se je pojavila
pri Freudu, predstavljajo kot najprimernejše sredstvo nezavednega za preli-
sičenje cenzure.
In kaj razlikuje ta dva mehanizma, ki igrata prvenstveno vlogo v delu
sanj, Traumarbeit, od njima homolognih funkcij v diskurzu? Nič, razen
neke okoliščine, imenovane Rücksicht auf Darstellbarkeit, ki se vsili
označevalnemu gradivu in jo pravilno prevedemo kot upoštevanje sredstev
uprizoritve (prevod z možnostmi upodobitve je tu namreč preveč pribli-
žen). Toda ta pogoj predstavlja omejitev, ki deluje znotraj sistema pisave,
daleč od tega, da bi ta sistem razrešila v nekakšno figurativno semiologijo
in jo postavila ob bok pojavom naravnega izražanja. S tem bi morebiti
lahko osvetlili težave pri nekaterih oblikah piktografije, ki pa jih ne smemo
razumeti kot razvojne stopnje, samo zato ker so jih v pisavi opustili kot
nepopolne. Denimo, da so sanje podobne tisti salonski igrici, v kateri
moramo zgolj z nemim upri/arjanjcni gledalce pripeljati do tega, da
uganejo znan izraz ali njegovo različico. To, da sanje razpolagajo z bese-
dami, ničesar ne spremeni, saj so za nezavedno le element uprizarjanja, ki
je enakovreden drugim. Šele tedaj, ko bosta igra pa tudi sanje naletela na
pomanjkanje taksematičnega gradiva za predstavitev logičnih členitev
vzročnosti, nasprotja, hipotetičnosti itn., bosta pokazala, da gre pri obema
za pisavo, in ne pantomimo. Pretanjeni postopki, za katere se je pokazalo,
da jih sanje naposled uporabijo za predstavitev teh logičnih členitev, pri
čemer je njihov slog dosti manj umetelen od običajnih prijemov pri igrici,
so pri Freudu deležni posebnega preučevanja, kjer se znova izkaže, da delo
sanj sledi zakonom označevalca.
Preostanek obdelave Freud označi za sekundarnega, kar dobi svojo
veljavo s tem, za kar gre v tej obdelavi: to pa so fantazitie ali dnevno san-
jarjenje oziroma Tagtraum, če zapišem.o izraz, ki ga je Freud najraje upo-
rabljal, da bi te tvorbe postavil v funkcijo uresničitve želje (Wunsch-
erfüllung). Glede na to, da lahko fantazme ostanejo nezavedne, je njihova
značilna poteza prav ponten. Freud nadalje pravi, da je njihova vloga v
sanjah ali ta, da v izreki nezavednega mišljenja (Traumgedanke) nastopijo
kot pomenski elementi, ali ta, da so na voljo sekundarni obdelavi, torej
funkciji, o kateri pravi, da je ne gre ločevati od budnega mišljenja (von
unserem wachen Denken nicht zu unterschieden). Učinkov te funkcije ne bi
159
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
mogli bolje ponazoriti kot s primerjavo s plastmi barv, vse povprek
nanešenimi na šablono, ki bi v neko sliko s pravimi liki vnesle precej grobe
klišeje rebusov in hieroglifov.
Opravičujem se, kajti zdi se, da sem se sam lotil črkovanja Freudovega
teksta. S tem nočem le pokazati, kako koristno je, da teksta ne oskubimo,
temveč da lahko to, kar se je zgodilo v psihoanalizi, postavimo na prve,
temeljne in nikoli obujene smernice.
Od vsega začetka so namreč konstitutivno vlogo označevalca v statusu,
ki ga je Freud vnaprej in v najbolj natančnih formalnih oblikah utrdil
nezavednemu, prezrli.
Temu sta botrovala dva razloga, od katerih je seveda manj opazen tisti,
da ta formalizacija sama ni zadoščala, da bi prepoznali instanco
označevalca, saj je bila ob izidu Traumdeutung precej pred formalizacijami
v lingvistiki, katerim je zgolj s težo svoje resnice - to ne bi bilo težko
dokazati - utrla pot.
Drugi razlog je pravzaprav hrbtna stran prvega, kajti če so psihoanali-
tike pritegnili izključno pomeni, razkriti v nezavednem, po drugi strani
velja, da so ti pomeni svojo največjo skrivno privlačnost črpali iz dialek-
tike, za katero seje zdelo, da jim je imanentna.
V svojem seminarju sem pokazal, da šele takrat, ko odstranimo neneh-
no razraščajoče se posledice tega pristranskega pristopa, lahko razumemo
očitna vijuganja, oziroma bolje rečeno, zaprečene poti, ki se jih je Freud v
skrbi, da svojemu odkritju omogoči preživetje skupaj s prvimi prede-
lavami, katerim je podvrgel svoja spoznanja, odločil ubrati pri svojem
nauku.
Kajti v položaju, v katerem seje znašel, ponavljam, ko ni imel pri roki
ničesar, kar bi ustrezalo njegovemu predmetu in bilo hkrati na isti ravni
znanstvene izdelanosti, vendarle ni popustil in je ta predmet ohranil v
njegovem ontološkem dostojanstvu.
Ostalo je bilo v božjih rokah, odvijalo pa se je tako, da se dandanes
analiza usmerja po imaginarnih oblikah, za katere sem pravkar pokazal, da
njihove v ozadju pripravljene skice tekst pohabljajo. Analitikova vizija se
torej ravna po teh skicah, pri čemer jih pri interpretiranju pomeša z vizio-
narskim osvobajanjem v kletko zaprtih hieroglifov in poskuša na splošni
160
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
ravni izčrpnost analize preveriti z nekakšnim skeniranjem^^ vseh oblik,
kjer se pojavljajo, upajoč, da dokazujejo izčrpnost tako regresij kakor tudi
preoblikovanj "objektne relacije", ki naj bi subjekt tipizirala.^^
Tehnika, ki se sklicuje na ta izhodišča, bi utegnila poroditi najraz-
ličnejše učinke, ki pa jih je pod terapevtsko zaščito zelo težko kritizirati.
Toda poskus interne kritike lahko izhaja iz v oči bijočega neskladja med
delovno metodo, na katero se sklicuje ta tehnika - gre za analitsko pravilo,
katerega orodjem, začenši s "prosto asociacijo", daje podlago koncepcija
nezavednega pri njegovem odkritelju -, in prevladujočim popolnim
nepoznavanjem te koncepcije. Tega se hočejo najbolj odločni otresti s
pirueto: analitskemu pravilu je treba slediti najbolj pobožno zato, ker je
samo plod srečnega naključja. Z drugimi besedami, Freud ni nikoli vedel,
kaj dela.
V nasprotju s tem povratek k Freudovemu tekstu kaže popolno sklad-
nost njegove tehnike in njegovega odkritja, skladnost, ki obenem omogoča,
da njegove postopke umestimo na pravo raven.
Zato sleherno usmerjanje psihoanalize v pravo smer terja vrnitev k
resnici tega odkritja, ki je v njenem izvornem koraku ni mogoče zastreti.
Kajti v analizi sanj nam Freud noče dati ničesar drugega kot zakone
nezavednega v njihovem najbolj splošnem obsegu. Eden od razlogov, da so
bile sanje za to najprimernejše, je, nam pravi Freud, da te zakone odkrijejo
enako dobro pri normalnem subjektu kot pri nevrotiku.
Toda tako v prvem kot drugem primeru prebuditev ne ustavi
učinkovanja nezavednega. Analitsko izkustvo pomeni zgolj uveljavitev
dejstva, da nezavedno iz svojega polja ne izpusti nobenega našega dejanja.
Kljub temu pa si njegova navzočnost v redu psihološkega, to pomeni v
funkcijah relacij individua, zasluži točnejšo opredelitev: navzočnost
nezavednega nikakor nima istega obsega kot ta red, saj vemo, da če se
nezavedna motivacija izkazuje tako v zavednih psihičnih učinkih kot v
nezavednih, potem se je treba takoj spomniti na opozorilo, da je veliko
število psihičnih učinkov, ki jih povsetn legitimno pokriva oznaka
nezavedno v'smislu izključitve zavestnih potez, brez kakršnekoli notranje
^^ Znano je, da je to postopek, ki raziskovanju zagotavlja rezultate tako, da mehanično
preišče celotni obseg njegovega predmetnega polja.
^^ Tipologija, če naj omenim le razvoj organizma, je tuja tisti strukturi, ki jo sam razvijam
v teoriji in kjer je subjekt ločeno ujet v fantazmo, gon in sublimacijo.
161
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
zveze z nezavednim v freudovskem pomenu. Pravzaprav gre za zlorabo
izraza, kadar v tem smislu mešamo psihično in nezavedno in tako na
primer učinek nezavednega na telesno opredelimo za psihični učinek.
Gre torej za to, da definiramo topiko tega nezavednega. Sam pravim, da
je to ista topika, ki jo definira naslednji algoritem:
Tisto, kar nam je omogočilo, da razvijemo vpad označevalca v
označenca, pa se prilega njegovi spremembi v:
Prav s soprisotnostjo ne le elementov vodoravne označevalne verige,
marveč tudi njenih navpičnih pritiklin v označencu smo pokazali učinke, ki
se v metonimiji in metafori razporejajo po dveh temeljnih strukturah. S
simboli ju zapišemo takole;
kar predstavlja metonimično strukturo in nakazuje, da izpustitev, prek
katere označevalec vpelje manko biti v relacijo do objekta, omogoča
povezava označevalca z označevalcem, ki se poslužuje vzvratne moči
pomena, da bi tega napolnila z željo, ki oživlja manko, ki ga sama
vzdržuje. Znak - v () ponazarja ohranitev prečke, ki v prvem algoritmu
označuje neodpravljivost, kjer se v razmerju označevalca do označenca
vzpostavi odpor pomena."
Tu pa je
struktura metafore, ki nakazuje, da se učinek pomena, naj bo v poeziji ali
ustvarjanju, torej vznik pomena, za katerega gre, proizvede prek zamenjave
" Znak =: tu pomeni kongruenco.
162
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
označevalca z označevalcem.^^ Znak + med () tu ponazarja prekoračitev
prečke in konstitutivno vrednost te prekoračitve za pojavo pomena.
Ta prekoračitev izraža pogoj za prehod označevalca v označenca,
katerega trenutek sem zgoraj označil s tem, da sem ga zasilno zamenjal s
subjektom.
Sedaj pa se zaustavimo pri pravkar vpeljani funkciji subjekta, kajti ta
funkcija se nahaja na ključnem mestu našega problema.
Mislim, torej sem (cogito ergo sum) ni le formula, v kateri se konstituira
zveza med samorazvidnostjo transcendentalnega subjekta in njegovo eksis-
tencialno uveljavitvijo in v kateri doseže svoj vrh določena refleksija o
pogojih znanosti.
Morda sem res le predmet in mehanizem (torej nič več kot pojav), toda
nedvomno velja, da kolikor mislim, sem - absolutno. Filozofi so k tej for-
muli vsekakor dodali pomembne popravke, kajti v tem, kar mislim
(cogitans), se vzpostavljam zgolj kot objekt (cogitatum). Ne glede na to ni
mogoče zanikati, da se v tem radikalnem očiščenju transcendentalnega
subjekta ohranja moja eksistencialna zveza z njegovim projektom, vsaj v
obliki njegove aktualnosti, in da
"cogito ergo sum" ubi cogito, ibi sum,
omenjeni ugovor presega.
To me seveda omejuje tako, da sem tu, v svoji biti, le takrat, ko mislim,
da sem navzoč v svojem mišljenju; kako resno to mislim, je moja stvar, in
če to izrečem, to ne briga nikogar.^^
Če se temu izognemo z izgovorom, da ima zadeva vse preveč filozofski
videz, le potrjujemo, da gre za inhibicijo. Kajti pojem subjekta je v delo-
vanju take znanosti, kot je strategija v modernem pomenu besede, ki iz
svojih izračunov izključuje sleherni "subjektivizem", preprosto nepogre-
šljiv.
To obenem pomeni, da si zapiramo dostop do tega, čemur bi lahko rekli
Freudov univerzum, kakor pravimo tudi Kopernikov univerzum. Freud je
namreč svoje odkritje v resnici primerjal s tako imenovano kopernikansko
^^ S' v tem kontekstu označuje dejavni termin označevalnega učinka ali pomenjanja, ki je,
kot vidimo, v metonimiji prikrit, v metafori očiten.
Povsem drugače pa je, če z več kot naravno preprostostjo zastavim vprašanje kot na
primer "Zakaj filozofi?"; kajti tako ne zastavljam le vprašanja, ki si ga tudi sami filozofi
zastavljajo od nekdaj, temveč tudi vprašanje, ki jih najbolj zanima.
163
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
revolucijo in poudarjal, da gre znova za mesto, ki si ga je človek določil v
središču nekega univerzuma.
Je mesto, ki ga zasedam kot subjekt označevalca, v primerjavi s tistim,
ki ga imam kot subjekt označenca, koncentrično ali ekscentrično? To je
zdaj vprašanje.
Ne gre za vprašanje, ali govorim o sebi ustrezno temu, kar sem, temveč,
ali sem takrat, ko govorim o sebi, isti kot tisti, o katerem govorim. In če tu
vpeljemo termin mišljenje, to ni nevemkako neprimerno. Freud je namreč s
tem izrazom označeval elemente, za katere gre v nezavednem; to pomeni v
označevalnih mehanizmih, ki sem jih tam prepoznal.
Ne glede na to ostaja filozofski cogito v središču tega slepila, ki moder-
nemu človeku v njegovi negotovosti o samem sebi vrača zaupanje, in to
navzlic previdnosti pred pastmi samoljubja, previdnosti, ki se je je imel
priložnost naučiti pred davnimi časi.
In četudi uperim orožje metonimije zoper nostalgijo, ki ji drugače služi,
ter zavrnem iskanje kakršnegakoli pomena onstran tavtologije in četudi se
v imenu "vojna je vojna" in "denar pa je le denar" odločim, da bom tudi
sam to, kar sem, kako naj se odtrgam od tega dejstva, da sem v samem tem
dejanju?
To ne velja nič manj, če se obrnem k drugemu polu označevalnega
iskanja, k metafori, in se zapišem temu, da postanem to, kar sem, da se
povzpnem k biti - nikakor namreč ne morem podvomiti, naj se v tem celo
izgubim, da v tem tudi sem.
In prav na teh točkah, kjer bo empirično subvertiralo tisto, kar je očitno,
se vrši obrat freudovske konverzije.
Označevalna igra metonimije in metafore je igra, ki seže do svojega
dejavnega roba in ta rob, ki mojo željo pripenja na zavrnitev označevalca
oziroma na manko biti, mojo prihodnost pa poveže z vprašanjem moje
usode, tudi zajame, ta igra se v svoji nepopustljivi pretanjenosti igra vse
dotlej, dokler ni naznanjen konec partije, tam, kjer me ni, saj se tja ne
morem umestiti.
To pomeni, da besede: mislim, kjer me ni, torej sem, kjer ne mislim, s
katerimi sem za trenutek uspel zbegati svoje poslušalstvo, ne sežejo dovolj
daleč. Prek teh besed pozorno uho začuti, da obroček pomena na verbalni
verižici beži z dlani v dlan kakor skriti prstan v igri.
164
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
Reči pa je treba talco: ni me tam, kjer sem igračka svojih misli; na to,
kar sem, mislim tam, kjer mislim, da ne mislim.
Ta uganka z dvema obrazoma se pridružuje dejstvu, da se resnico lahko
prikliče na plan le v tisti razsežnosti alibija, v kateri sleherni ustvarjalni
"realizem" privzame vrednost metonimije, kakor tudi dejstvu, da pomen
pripušča k sebi le skozi dvojni ovinek metafore, kadar poznamo njun
enkratni ključ do uspeha: S in s saussurjevskega algoritma nista na isti
ravni in človek bi se slepil, če bi si umišljal, daje umeščen na njuno skup-
no os, kije ni nikjer.
Vsaj do tistega trenutka, ko je to odkril Freud. Kajti če Freudovo odkri-
tje ni prav to, potem ni nič.
Nezavedne vsebine nam v svoji varljivi dvoumnosti ne nudijo nič kaj
bolj konsistentne realnosti subjekta, kot je tisto neposredno; svojo veljavo
dobijo od resnice in v razsežnosti biti: Kern unseres Wesen, izrazje Freudov.
Mehanizem metafore z dvema sprožiloma je namreč tisti mehanizem,
kjer se določa simptom v analitskem pomenu besede. Med zagonetnim
označevalcem seksualne travme in izrazom, ki ga je ta označevalec
nadomestil v aktualni označevalni verigi, preskoči iskra, ki v simptomu -
metafori, kjer meso oziroma funkcija nastopata kot označevalna elementa -
utrdi pomen, nedosegljiv za subjekt zavesti, kjer bi se simptom lahko
razrešil.
In tudi za uganke, ki jih želja zastavlja vsaki "naravni filozofiji", za
njeno vročičnost, ki posnema brezno neskončnega, za intimno pajdaštvo,
kamor zapleta ugodje, ki ga ponuja vednost, in za ugodje gospostva z
užitkom, ni krivo nobeno drugo iztirjenje instinkta kot to, da je postavljen
na tirnice metonimije, ki za vse večne čase vodijo le k želji po nečem
drugem. Od tod njena "perverzna" fiksacija na vedno isto točko zamolka,
na tri pike označevalne verige, kjer spominski zaslon (souvenir-écran)
postane negiben in kjer okaineni privlačna podoba fetiša.
Le tako lahko dojamemo neuničljivost nezavedne želje, - ko ne gre za
potrebo, ki spričo prepovedane potešitve ne usahne niti takrat, ko použije
sam organizem. Ta veriga, ki se vztrajno (insiste) reproducira v transferju,
je veriga neke mrtve želje in tiči v nekakšnem spominu, ki ga lahko
primerjamo s spominom v naših modernih miselnih strojih (ti temelje na
elektronski realizaciji označevalne partiture), ki mu tako tudi pravijo.
165
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
Subjekt v svojem simptomu vpije resnico tega, kar je bila želja v svoji
zgodovini, kakor je Kristus rekel, da bo vpilo kamenje, če mu sinovi
Izraela ne bodo posodili svojih glasov.
To je tudi razlog, da edino psihoanaliza omogoča ločitev funkcije
obujanja spomina od spomina. Ker je psihoanaliza zakoreninjena v
označevalcu, lahko rešuje platonske aporije reminiscence prek porekla
zgodovine v človeku.
Zadošča, da preberemo Tri razprave o teoriji seksualnosti, ki so zaradi
številnih psedvobioloških komentarjev nedostopne množicam, da ugoto-
vimo, da Freud sleherni dostop do objekta izpeljuje iz določene dialektike
vračanja.
Izhajajoč iz hölderlinskega nóstos bo Freud dvajset let pozneje prišel do
kierkegardskega ponavljanja, kar pomeni, da se njegovo mišljenje, ki se je
v samem začetku podvrglo skromnim, a neomajnim nasledkom talking
cure, nikoli ni znalo otresti nadvse žive služnosti, ki jo je pripeljala od kra-
ljevskega načela Logosa k ponovnemu premisleku o smrtonosnih empedo-
kleških antinomijah.
In kako naj drugače doumemo, zakaj se je kot človek znanosti zatekel k
nekemu Deus ex machina, ki le ni tako bebast, saj gledalcu razkrije, da
mehanizem pravzaprav upravlja z upravljalcem, če ne na tej "drugi sceni",
za katero pravi, daje mesto sanj? Kako naj doumemo, daje znanstveniku
19.stoletja več kot njegovo celotno delo pomenil Totem in tabu in njegov
obsceni, krvoločni lik prvotnega očeta, ki ga tudi odkup z večno Ojdipovo
oslepitvijo ne izčrpa, lik, ki se mu danes etnologi uklanjajo, kot da bi
naleteli na razvoj pristnega mita, če ne tako, daje moral Freud upogniti hrbet
spričo pričevanja, ki je presegalo naše predsodke?
Istim potrebam kot mit ustreza tudi ukazovalno množenje posebnih
simbolnih stvaritev, na primer tistih, ki jim pravijo seksualne teorije otroka,
kjer nevrotikove prisile poiščejo svoje motive v vseh podrobnostih.
S tem vas postavljam točno na tisto mesto, kjer se v mojem seminarju
pravkar odvija komentiranje Freuda, namreč k malemu Hansu, ki gaje nje-
govo pomanjkljivo simbolno okolje pri petih letih pustilo na cedilu in ki je
pred nenadno aktualizirano uganko o svojem spolu in svoji eksistenci, pod
Freudovim vodstvom in vodstvom očeta, ki je bil njegov učenec, v mitski
obliki okoli označevalnega kristala svoje fobije razvil vse možne permu-
tacije določenega števila označevalcev.
166
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
V tem ravnanju se pokaže, da celo na individualni ravni rešitev
nemožnega človeku prinaša izčrpanje vseh možnih oblik nemožnosti, ki
nanje naleti pri rešitvi z označevalnim enačenjem. Ta razlaga je dovolj pre-
pričljiva, da osvetli labirint tega opazovanja, ki je doslej služil le temu, da
so iz njega jemali porušene zidove. Obenem omogoča dojeti, da se skozi
koekstenzivnost razvoja simptoma in njegove razrešitve pri zdravljenju
kaže narava nevroze: naj bo fobična, histerična ali obsesivna, nevroza je
vprašanje, ki ga bit zastavlja za subjekt "od tam, koder je bil, preden je
subjekt prišel na svet" (to podredje je fraza, ki se je je Freud poslužil pri
razlagi Ojdipovega kompleksa malemu Hansu).
Tu gre za tisto bit, ki se v praznoti glagola biti zdi kot preblisk trenutka
in za katero sem rekel, da zastavlja svoje vprašanje za subjekt. Kaj to
pomeni? Ne zastavlja ga pred subjektom, kajti subjekt ne more priti na
mesto, od koder ga zastavlja, temveč namesto subjekta, kar pomeni, da s
tega mesta zastavlja vprašanje i subjektom, kakor lahko neko vprašanje
zastavimo s peresom in kakor je antični človek mislil z dušo.
Freud je torej vpeljal jaz v svoj nauk tako, da gaje definiral z njegovimi
lastnimi odpori. Namenil sem se pokazati, da so ti odpori imaginarne
narave v pomenu prilagoditvenih trikov, ki nam jih etologija kaže pri
obnašanju živali na paradah in v bojih, da bi s tem zajel tisto, na kar se
zvedejo ta slepila pri človeku, naj gre za narcistično relacijo, ki jo je vpeljal
Freud, ali tisto, ki sem jo sam izdelal v zrcalnem stadiju. Poskušal sem
pokazati, da četudi Freud, kot se zdi, pretirava s pooblastilom, s katerim jaz
tradicionalno zavežejo k temu, da odgovarja za realnost, da bi v ta jaz lah-
ko umestil sintezo zaznavnih funkcij, kjer se združujejo senzomotorične
izbire, ta realnost ni nič manj vključena v suspenzijo jaza.
Kajti ta jaz, ki ga v prvi vrsti odlikujejo imaginarne inercije, kijih zoper
sporočilo nezavednega zbere okoli sebe, deluje izključno tako, da to
premestitev, ki je subjekt sam, zakrije z odporom, ki je bistven za diskurz
kot tak.
Tu je tudi razlog, da se paleta obrambnih mehanizmov, ki je lahko zelo
občutljiva, kot na primer tista, ki jo je pri problemih tehnike izdelal
Fenichel, kajti Fenichel je praktik (medtem ko je njegovo teoretsko zvajan-
je nevroz ali psihoz na genetske anomalije libidinalnega razvoja navadna
plehkost), izkaže za hrbtno stran tega, česar zgornja stran je nezavedno, ne
da bi Fenichel o tem poročal ali se tega vsaj zavedal. Perifraza, hipérbaton.
167
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
izpust, zamoik, atiticipacija, preklic, zanikatije, digresija in ironija so stilne
figure (Kvintiljanove/i^Mrae sententiarum), medtem ko so katahreza, lito-
ta, antonomazija in hipotipoza tropi; njihovi izrazi se peresu vsiljujejo kot
najprimernejše oznake za te mehanizme. Lahko res v njih vidimo zgolj
način govorjenja, ko pa se prav te figure udejanjajo v retoriki diskurza, ki
ga analizant dejansko izgovarja?
S tem ko dandanašnji psihoanalitiki realnost tega odpora, ki naj bi ga
analitski diskurz le zakrival, trmoglavo zvajajo na nekakšno trajno
čustveno stanje, kažejo, da so pravzaprav sami zapadli moči ene od teinelj-
nih resnic, ki jih je odkril Freud. Nikakor se namreč ne morejo pomiriti s
tem, da bi novi resnici odmerili njeno tnesto, kajti gre za to, da bi morali
najti svoje mesto v njej. Pri tem ne morejo uspeti le s prilagoditvijo. Pri-
lagodimo se realnemu. Resnico potlačimo.
Za modreca, maga in šušmarja je še posebej neizogibno, da so edini, ki
vedo. Nekako bi se še sprijaznili z idejo, da je na dnu najpreprostejših, še
več, bolnih duš, nekaj, kar bo vsak čas vzcvetelo. Toda če se za koga zdi,
da ve toliko kot oni o tem, kaj naj si mislimo o teh dušah, ...tedaj naj nam
priskočijo na pomoč kategorije primitivne, predlogične, arhaične misli,
magičnega mišljenja, ki jih je tako udobno podtakniti drugim. Ne spodobi
se, da bi nam ob teh kmetavzih vzelo sapo, saj ponujajo uganke, ki se iz-
kažejo za vse preveč škodljive.
Da bi lahko nezavedno interpretirali tako kot Freud, bi morali biti, kot
on sam, enciklopedija umetnosti in muz in redni bralec Fliegende Blätter.
Naloga pa ne bi bila nič lažja, če bi se prepustili na milost in nemilost niti,
stkani iz namigov in citatov, besednih iger in dvoumja. Mar naj delamo
svojo kariero iz okraskov s protistrupom?
Toda s tem se je treba sprijazniti. Nezavedno ni tisto prvinsko niti
instinktivno, najosnovnejši pri njem so elementi označevalca.
Tako imenovane kanonske knjige o nezavednem - Traumdeutung, Psi-
hopatologija vsakdanjega življenja in Sala (Witz) v njenem odnosu do
nezavednega - so le tkivo primerov, katerih razvoj se vpisuje v formule
povezovanja in zamenjave (te so zaradi njihove partikularne kompleksnosti
postavljene na deseto potenco; njihovo tabelo je Freud večkrat zapisal na
obrobje besedila), to pa so formule označevalca v njegovi transferni
funkciji. V Traumdeutung je bil namreč termin Übertragung ali transfer
168
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
vpeljan prav v pomenu neke takšne funkcije, ki bo kasneje dala svoje ime
delovnemu vzvodu v intersubjektivni vezi med analizantom in analitikom.
Taki diagrami niso le sestavni deli slehernega simptoma v nevrozi,
marveč edini tudi omogočajo zajeti tematiko njenega poteka in njene
razrešitve. Dokaze za to lahko občudujemo v slavnih analitskih opažanjih,
ki nam jih je dal Freud.
Zadovoljimo se sedaj z nekim skromnejšim opažanjem, ki pa je po
drugi strani bolj priročno, saj nam lahko ponudi poslednji žig za
zapečatenje našega predmeta. Citiral bom članek iz leta 1927 o fetišizmu^^
in navedel primer, ki ga podaja Freud o nekem pacientu, ki je za seksualno
zadovoljitev potreboval nekakšen blesk na nosu (Glanz auf der Nase). Zanj
seje v analizi pokazalo, daje ta blesk dolgoval dejstvu, da so njegova prva
anglofonska leta premestila žgočo radovednost, ki ga je vezala na materin
falos, torej na ta izjemni manko biti, čigar priviligiranega označevalca nam
je razkril Freud, na pogled na nos (a glance at the nose, in ne shine on the
nose, kakor bi se moralo glasiti v "pozabljenem" jeziku njegovega
otroštva).
Prav to brezno, odprto mišljenju, je tisto, ki omogoča, da lahko v
breznu zaslišimo neko misel, in to brezno je na samem začetku sprožilo
odpor do analize. Ne pa, kakor pravijo, poveličevanje seksualnosti v
človeku. Ta tema prevladuje v literaturi skozi stoletja. Toda evoluciji
psihoanalize je uspelo s pomočjo nekega komičnega čarovniškega trika iz
nje narediti moralno instanco, zibel in stikališče požrtvovalnosti in
privlačnosti. Platonovska montaža duše, ki je sedaj posvečena in razsve-
tljena, odhaja naravnost v nebesa.
V	času, ko freudovska seksualnost še ni bila sveta, je bil njen nedo-
pustni škandal v tem, da je bila tako "intelektualna". Po tej plati se je iz-
kazala za primernega sopotnika vseh teh teroristov, ki naj bi s svojimi
zarotami uničili družbo.
V	času, ko si psihoanalitiki prizadevajo skrojiti neko dobronamerno
psihoanalizo, katere krona je sociološka pesnitev o avtomomnem jazu,
želim povedati tistim, ki me slišijo, po čem bodo spoznali slabe psihoanali-
tike: po izrazu, ki ga uporabljajo za razvrednotenje vseh tehničnih in teo-
retskih raziskav, ki jim freudovsko izkustvo sledi v svojem avtentičnem
/Slovenski prevod: "Fetišizem", MeWpsiholoski spisi, ŠKUC-FF, Ljubljana 1987, ss.
413-424./
169
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
toku. In ta beseda je intelektualizacija - izraz, kije odvraten vsem, ki žive v
strahu, da bi jih preizkusili z vinom resnice, zato pljuvajo na človeški kruh,
čeprav njihova slina tam pač ne more imeti drugačnega učinka kot kvas.
III. Črka, bit in drugi}^
Je tisti, ki misli na mojem mestu, potemtakem neki drugi jazi Mar
predstavlja Freudovo odkritje potrditev manihejstva na ravni psihološkega
izkustva?^^
Pravzaprav pa tu ne more biti nobene pomote: Freudovo raziskovanje
namreč nikakor ni odprlo poti h kakim bolj ali manj zanimivim primerom
razcepljene osebnosti. Celo v herojski dobi, ki sem jo pravkar opisal, ko je
seksualnost še govorila, kakor govorijo živali v zgodbah, se nikoli ni
izoblikovalo vzdušje diaboličnosti, ki bi ga porodila takšna usmeritev.
Cilj, ki ga Freudovo odkritje postavlja pred človeka, je Freud opredelil
na vrhuncu svojega mišljenja z naslednjimi pretresljivimi besedami Wo es
war, soll Ich werden. Kjer je bilo, tja moram priti.
Ta cilj je cilj reintegracije in sožitja, celo sprave (Versöhnung).
Kajti če smo spregledali radikalno razsrediščenje samega sebe, s
katerim je soočen človek, če smo torej spregledali resnico Freudovega od-
kritja, se bomo motili tudi glede reda in poti psihoanalitskega posredovanja
in iz njega naredili kompromisni poseg, kar je pravzaprav tudi postal,
skratka nekaj, kar se najbolj upira Freudovemu duhu in črki njegovega
dela: če velja, daje Freud pojem kompromisa nenehno omenjal kot nekaj,
kar zgolj podpira vse tegobe, ki jih lajša njegova analiza, potem lahko
rečemo, da sleherno zatekanje h kompromisu, naj bo izrecno ali prikrito,
psihoanalitsko dejavnost dezorientira in pahne v temo.
^^ ILa lettre, l'être et l'autre, neprevedljivo ujemanje glasov v francoščini./
^^ Eden mojih kolegßv je šel v tej smeri tako daleč, da se je spraševal, ali ni Ono iz
Freudovega kasnejšega nauka "slabi jaz". (Sedaj vidite, s kom sem imel opravka. 1966.)
^^ Zanimiv pa je ton, v katerem so tiste dni lahko govorili o škratovskih potegavščinah
nezavednega: Der Zufall und die Koboldstreiche des Unbewussten je naslov nekega
Silbereijevega dela, ki bi bilo v današnjih časih voditeljev duš popolnoma
anahronistično.
170
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
Prav tako ne zadošča, da se grejemo ob dandanašnjem moralizatorskem
svetohlinstvu in imamo polna usta "totalne osebnosti", da bi uspeli
povedati vsaj nekaj smiselnega o možnosti posredovanja.
Radikalne heterogenosti, katere zev v človeku je pokazalo Freudovo
odkritje, ni več mogoče zapreti, ne da bi vsak poskus v tej smeri postal v
temelju nepošten.
Kdo je potemtakem ta drugi, na katerega sem bolj navezan kot na sebe,
saj je on tisti, ki me pretresa v najbolj ubranem osrčju moje identičnosti s
samim seboj?
Njegovo navzočnost lahko izpostavimo le na nekakšni drugotni ravni
drugosti, ki tudi njega samega, z ozirom na mojo lastno podvojitev z mano
kot Podobnikom, postavlja v položaj posredovanja.
Če sem dejal, daje nezavedno diskurz Drugega z velikim D, sem s tem
hotel nakazati tisti onstran, kjer se prepoznanje želje veže z željo po pre-
poznanju.
Z drugimi besedami, ta drugi je tisti Drugi, ki ga celo moja laž prikliče
za garanta resnice, v kateri se vzdržuje.
Tu vidimo, da razsežnost resnice vznikne s pojavitvijo govorice.
Pred tem vznikom moramo v psihološkem razmerju, ki ga je mogoče
čudovito prepoznati pri opazovanju živalskega obnašanja, vsekakor pri-
znati obstoj subjektov. Toda ne s pomočjo kake projicirane utvare, prikaz-
ni, ki jo psihologi s takim veseljem sekajo na koščke, temveč zaradi očitno
prisotne intersubjektivnosti. V preži, kamor se skrije žival, v skrbno izdela-
nih pasteh, v hlinjenju počasnežev, ki kot ubežniki iz črede zavajajo ujede,
se kaže nekaj več kot v fascinantni drži na paradi ali v spopadu. Pa vendar
nič takega, kar bi presegalo funkcijo slepila iz potrebe ali pričalo o neki na-
vzočnosti v prostoru onstran zagrinjala, kjer lahko celotno Naravo sprašu-
jemo o njenih namerah.
Da bi se lahko pojavilo že samo to vprašanje (vemo, daje Freud do tega
vprašanja prišel v spisu Onstran načela ugodja), je potrebna govorica.
Svojega nasprotnika sicer lahko prevaram s premikom, ki je v nasprotju
z mojimi načrti na bojišču, toda ta premik bo prinesel učinek varanja le
tedaj, če ga izvedem v realnosti in za svojega nasprotnika.
Toda v predlogih, s katerimi začnem z njim mirovna pogajanja, se tisto,
kar mu predlaga moj govor, umešča na neko tretje mesto, ki ni niti ta govor
sam niti moj sogovornik.
171
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
To mesto ni nič drugega icot mesto označevalne konvencije, ki pride na
dan v smešni plati znane pritožbe nekega Zida svojemu pajdašu: "Zakaj
praviš, da greš v Krakov, da bi jaz verjel, da greš v Lemberg, ko pa greš
zares v Krakov?"
Seveda je mogoče pravkar omenjene premike mojih čet razumeti tudi v
konvencionalnem registru strategije neke igre, kjer nasprotnika varam v
funkciji nekega pravila, toda tedaj je moj uspeh ovrednoten kot izdajstvo,
to pomeni v razmerju do Drugega kot garanta dobronamernosti.
Ti problemi izhajajo iz nekega reda, katerega heteronomnost kaj hitro
spregledamo, če ga zvedemo na kak "občutek za druge", naj ga imenujemo
kakorkoli že. Ker je "eksistenca drugega" naposled uspela prodreti skozi
steno, ki ga ločuje od zarotniških sestankov fenomenologov, do ušes
Midasa psihoanalitika, se sedaj med trstjem^' širi novica: "Midas, kralj
Midas je drugi svojega pacienta. Sam tako pravi."
Le kateri zid je s tem podrl? Drugi, kateri drugi?
Ko je mladi André Gide izzval svojo hišnico, kateri ga je mati zaupala,
naj ga obravnava kot odgovorno bitje, in pred njenimi oči s ključem, ki je
imel to pomanjkljivost, da je odprl vse enake ključavnice, bahavo odprl
tisto ključavnico, ki jo je ta imela za pravega označevalca svojih vzgojnih
namer, na katerega drugega je meril? Nanjo, ki naj bi posredovala, in kateri
bo fant v smehu dejal: "Kaj vam tale bedasta ključavnica pomaga pri tem,
da vas ubogam?" Kajti ko seje potuhnila in počakala na večer, da bi mu po
primerno posmehljivem sprejemu naredila pridigo kot otroku, tu ne gre več
za neko drugo, ki mu jo je pokazala s pomočjo svojega jeznega obraza,
temveč za nekega drugega Andreja Gida, ki niti tedaj niti sedaj, ko se ozira
nazaj, ne ve več dobro, kaj je hotel narediti. Dvom o njegovi dobro-
namernosti gaje spremenil celo v njegovi lastni resnici.
Morda si to cesarstvo zmešnjav, kjer se pravzaprav odvija celotna
človeška opera bujfa, zasluži, da se ob njem ustavimo, da bi razumeli poti,
po katerih se ravna analiza, pri čemer njen namen ni le, da v njem vzpo-
stavi neki red, marveč da pripravi tudi pogoje možnosti take obnove.
/v izvirniku: par lex roseaux. Lacan najbrž namiguje na Pascalovo primerjavo:
L'homme n'est qu'un roseau, le plus faible de la nature, mais c'est un roseau pensant (V
slov. prevodu J. Zupeta: Človek je le trst, v vsej naravi najšibkejši; in vendar trst, ki
misli. B. Pascal, Misli, Mohorjeva družba, Celje 1986, str. 148.)./
172
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
Kern unseres Wesen, osrčje naše biti; ne gre toliico za to, da bi nam
Freud ukazal, naj si izberemo ta cilj, kakor so to storili mnogi drugi pred
njim s tistim praznim naukom "Spoznaj samega sebe", temveč za to, da
nam je naložil, naj ponovno premislimo poti, ki peljejo tja.
Bolje rečeno, tisto, kar naj bi po njegovih nasvetih dosegli, ni nič
takega, kar bi lahko postalo predmet spoznanja, marveč nekaj - kaj ne pravi
tudi sam tako -, kar tvori mojo bit in o katerem nas uči, da ga bolj izpriču-
jemo v svojih muhavostih, zablodah, fobijah in fetiših, kot v svoji površno
omikani osebnosti.
Norost, ti nisi le predmet dvoumnih hvalnic, s katerimi je modrec
opremil neosvojljivi brlog lastnega strahu. Če se tam navsezadnje niti ni
tako slabo namestil, je tako zato, ker je vrhovni dejavnik, ki tam že od
nekdaj dolbe galerije in labirinte, razum sam, taisti Logos, ki mu streže tudi
sam modrec.
Kako boste pojasnili, da je neki erudit, ki je imel tako malo posluha za
"zahteve" svojega in vsakega drugega časa kot Erazem, imel tako vzvišeno
mesto v reformistični revoluciji, v kateri se je človek z enako vnemo
zanimal za sočloveka kot za vse ljudi?
Gre za to, da četudi malenkostno posežemo v razmerje, ki ga ima
človek do označevalca, v tem primeru je bil to preobrat v postopkih
ekzegeze, spremenimo tok njegove zgodovine, saj spremenimo sidrišča
njegove biti.
Prav zato se nam zdi freudizem, čeprav je bil nerazumljen in čeprav so
bili njegovi nasledki zmedeni, v vseh ozirih sposoben uzreti spremembe, ki
smo jih doživeli v lastnem življenju, saj pomeni neko neopazno, a radikal-
no revolucijo. Zbirati dokaze o tem bi bilo odveč'^ : ta revolucija zadeva
takorekoč vse, kar zanima ne le humanistične vede, temveč tudi človekovo
usodo, politiko, metafiziko, literaturo, umetnosti, oglaševanje, propagando
in s tem nedvomno tudi ekonomijo.
Omenjam poslednjega, ki prihaja izpod peresa Françoisa Mauriaca, ki se nam v Figaro
liuéraire dne 25.maja opravičuje, ker nam noče "pripovedovati o svojem življenju". Če
se pač tega nihče več noče lotiti z isto zagnanostjo, je tega krivo dejstvo, da je, tako
pravi Mauriac, "šel po tej poti pred pol stoletja Freud, ne glede na to, kakšno mnenje
imamo o njem". In ko se že nagiba k običajni ideji, da se tako predajamo le "zgodovini
našega telesa", se brž vrne k temu, kar mu kot občutljivemu piscu ni moglo uiti: naš
avtobiografski diskurz navsezadnje obelodani najgloblja priznanja duš vseh naših
bližnjih.
173
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
Toda so to kaj drugega kot neusklajeni učinki neke neznanske resnice,
kamor je Freud utrl jasno pot? Na tem mestu je treba povedati, da tej poti
ne sledi nobena od tehnik, ki se zanašajo zgolj na psihološko kategorizacijo
svojega predmeta, kot to danes počne tista psihoanaliza, ki se ne vključuje
v noben poskus vrnitve k freudovskemu odkritju.
Da gre res za izdajo tega odkritja, izpričuje vulgarnost konceptov, s
katerimi se hvali njena praksa, teh mašil zmedenega freudizma, ki so tam le
za okras, kakor tudi slab ugled, v katerem pa ta praksa le uspeva.
Freud je s svojim odkritjem vnesel v krog znanosti tisto mejo med
objektom in bitjo, za katero seje zdelo, da označuje njeno omejenost.
In če je to simptom ter hkrati uvod v ponovno spraševanje o
človekovem položaju v bivajočem, kakršnega so doslej predpostavljali vsi
postulati spoznanja, vas prosim, da se ne zadovoljite s tem, da dejstvo, da
to zdaj pravim jaz, dojamete kot primer heideggerjanstva, četudi mu
pritaknete kak neo-, ki seveda temu smetiščnemu stilu, s katerim se
običajno znebijo sleherne refleksije, tako da se zatečejo k že narejenim
miselnim naplavinam, ne doda prav ničesar.
Ko govorim o Heideggerju, oziroma kadar ga prevajam, si prizadevam
pustiti govoru, ki ga izreka, vso njegovo suvereno pomenljivost.
In če govorim o črki in biti ter razlikujem med drugim in Drugim, je to
zato, ker mi jih je Freud nakazal kot termine, na katere se nanašajo učinki
odpora in transferja, ki jim sam že dvajset let, odkar se ukvarjam s to prak-
so, za katero vsi za Freudom pravijo, da je nemogoča, nekako nisem po
meri. Tako je tudi zato, ker še drugim pomagam, da se v njej ne izgubijo.
To počnem zato, da ne bi polje, ki so ga podedovali, ostalo neobdelano;
zato jim skušam dopovedati, da če je simptom metafora, to reči nikakor ni
metafora, nič bolj kakor reči, da je človekova želja metonimija. Kajti
simptom je metafora, naj si to rečemo ali ne, kakor tudi velja, da želja je
metonimija, četudi se človek iz tega norčuje.
In če vas vabim, da pokažete svoje ogorčenje, ker po toliko stoletjih
verskega svetohlinstva in filozofskega širokoustenja ni bilo o tem, kar veže
metaforo na vprašanje biti in metonimijo na njen manko, izrečenega ni-
česar, kar bi veljalo, je za odgovor temu ogorčenju potrebno, da je nekaj od
predmeta ogorčenja, kije obenem krivec in žrtev, vendarle še med nami: to
174
INSTANCA ČRKE V NEZAVEDNEM
je Človek humanizma in zaupanje, ki si ga je ta človek z neozdravljivim
zagotavljanjem pridobil za svoje namere.
Z.s.s.l.n.p. 14.-26. maja 1957.
175
VI
VODENJE ZDRAVLJENJA IN PRINCIPI
NJEGOVE MOČI
POROČILO S KOLOKVIJA V ROYAUMONTU
OD 10. DO 13. JULIJA 1958^
I. Kdo danes analizira?
1. O tem, da analiza vsebuje poteze analizantove osebe, se govori kot o
nečem povsem samoumevnem. Pravi dokaz drznosti pa bi se zdel, če bi se
zanimali za posledice, ki jih v analizi pušča oseba analitika. To vsaj potrju-
je tisti drget, ki nas spreleti ob zdaj moderni temi o kontra-transferju, kar
nedvomno še prispeva k prikrivanju njegove pojmovne nejasnosti: samo
pomislite, kakšno plemenitost duše izpričujemo s priznanjem, da smo v
bistvu narejeni iz istega testa kot tisti, katere gnetemo.
Tu sem zapisal nekaj neprijetnih besed. Vendar jih tisti, katere zade-
vajo, laže prenesejo zdaj, ko že brez vsakega olepševanja priznavamo, da
se pod imenom psihoanalize ukvarjamo s "čustveno prevzgojo pacienta".
[22]2
Če postavimo analitikovo dejanje na to raven, postane to načelna pozi-
cija, z ozirom na katero se bo vse, kar bi lahko rekli o kontra-transferju,
četudi ne bi bilo povsem brez pomena, zdelo kot nepotrebno odvračanje od
problema. Kajti sleparija, ki jo hočemo tu pregnati,^ je zunaj tega
vprašanja.
Prvo poročilo z mednarodnega kolokvija, ki ga je na ta datum sklicalo Francosko
združenje za psihoanalizo, objavljeno v 6. številki revije Im Psychanalyse.
^ Številke med dvema oklepajema se nanašajo na opombe na koncu tega poročila.
^ Izraz uporabljamo, da bi proti duhu neke družbe obrnili termin, s pomočjo katerega bi
jo lahko ocenili, če se stavek, v katerem se Freud primerja s predsokratiki (Wo es war,
soll Ich werden), tu za francosko rabo prevaja z: Jaz mora pregnati Tisto (Le Moi doit
déloger le Ça).
177
VODENJE ZDRAVLJENJA
Vendar zato ne razkrivamo tistega, kar je v današnji psihoanalizi anti-
freudovskega. Kajti glede tega ji moramo biti hvaležni, ker seje sama raz-
krinkala z bahanjem, daje [iresegla tisto, česar sicer niti ne pozna, saj je od
Freudove doktrine obdržala ravno dovolj, da se lahko zaveda, koliko je to,
kar izjavlja o svojih izkušnjah, neskladno.
Pokazati nameravamo, kako se nemoč, da bi utemeljili neko praxis,
zvede, kot je že v navadi v človeški zgodovini, zgolj na uveljavljanje moči.
2.	Psihoanalitik prav gotovo usmerja zdravljenje. Prvo načelo tega
zdravljenja, ki se ga najprej nauči in ki ga srečuje skozi vso svojo učno
dobo, dokler ni že povsem prežet z njim, pravi, da psihoanalitik ne sme
usmerjati pacienta. Usmerjanje zavesti v smislu moralnega vodenja, kakor
bi ga razumel veren katolik, je tu popolnoma izključeno. Če psihoanaliza
odpira nove probleme moralni teologiji, ti ne zadevajo vodenja zavesti, s
čimer bi radi spomnili, da probleme odpira tudi vodenje zavesti.
Vodenje zdravljenja pa je nekaj drugega. Sestavljeno je najprej iz tega,
da subjekt sprejme analitično pravilo, torej direktive, katerih navzočnosti
ne moremo zanikati že v samem principu tako imenovane "analitične
situacije" z izgovorom, da bi jih subjekt najbolje sprejel, ne da bi o njih
sploh razmišljal.
Te direktive se v uvodni komunikaciji kažejo v obliki navodil, od
katerih lahko, če jih analitik vsaj malo komentira, pričakujemo, da bodo
celo z modulacijami v besedilu vodila doktrino, ki jo iz njih analitik gradi
do zanj pomembne točke. Vendar zaradi tega ni nič manj odvisen od
množice predsodkov, ki pri pacientu čakajo na istem mestu: v skladu s
predstavo, ki si jo je pod vplivom splošno razširjenega mnenja ustvaril o
postopku in koncu te operacije.
To nam v zadostni meri dokazuje, da se že od začetnih direktiv problem
vodenja ne more izoblikovati na enopomenski komunikacijski liniji, zato se
moramo torej ustaviti pri tej fazi in razjasniti, kaj ji sledi.
Recimo le, da v tej fazi, če se omejimo na njeno bistvo, pacienta
poskušamo pripraviti do tega, da pozabi, da gre samo za besede, kar pa ne
opravičuje analitika, da bi na to pozabil tudi on.
3.	Vrh tega pa smo napovedali, da se nameravamo naše teme lotiti s
strani analitika.
178
VODENJE ZDRAVLJENJA
Recimo, da pri vlaganju v skupen projekt pacient ni edini, ki s svojimi
problemi prispeva neki delež. Tudi analitik mora plačati:
-	plačati z besedami,"* če jim preobrazbe, ki jih prestajajo v analitični
operaciji, omogočajo, da delujejo kot interpretacija.
-	toda tudi plačati s svojo osebo,-'' kolikor jo, kakorkoli že, ponudi kot
podlago za posamezne fenomene, ki jih je analiza odkrila v transferju.
-	bomo mar pozabili, da mora plačati tudi s tistitn, kar je bistveno v
njegovem najintimnejšem mišljenju, saj je vtikal nos v nekaj, kar gre do sr-
čike bitja fA'ern unseres Wesens), pravi Freud [6]; ali bi torej analitik lahko
edini ostal zunaj igre?
Naj tisti, ki držijo z natni, ne bodo v sktbeh zame ob misli, da se tukaj
znova izpostavljam nasprotnikom, ki so vedno veseli, če me lahko napotijo
k moji metafiziki.
Kajti prav iz njihove domišljave ideje, da so sami dovolj učinkoviti, se
rojeva takle sklep: analitik ne zdravi toliko s tem, kar reče ali naredi, kot s
tem, kar je [22]. Očitno od avtorja nihče ne zahteva pojasnjevanja takega
sklepa, od njega ne pričakujejo niti sramovanja, ko se z zdolgočasenim
nasmeškom ob zasmehovanju, kateremu je izpostavljen, sklicuje na dobro-
to, na svojo dobroto (treba je biti dober, brez transcendence v kontekstu),
da bi s tem zaključil nerešljivo debato o transferni nevrozi.^
Toda kdo bi bil tako krut, da bi zasliševal tistega, ki se šibi pod breme-
nom kovčka, ko pa nam že njegova drža nakazuje, daje kovček poln opek?
Vseeno pa je bitje le bitje, kdorkoli se že na to sklicuje, in pravico
imamo, da ga povprašamo, kaj neki tu počne.
4. Spet bom torej analitika pestil z vprašanji, kolikor sem ta analitik jaz
sam, in tako odkril, da je toliko manj prepričan v svojo dejavnost, kolikor
bolj ta dejavnost zadeva njegovo bitje.
Kot razlagalec tistega, kar mi je predstavljeno prek besed ali prek
dejanj, odločam o svojetn oraklju in ga izgovarjam po svoji volji, poleg
/Payer de mots = zadovoljiti nekoga s (praznimi) besedami./
^ /Payer de sa personne pomeni tudi ne varčevati s trudom /
^ "Comment terminer le traitement analytique". Revue française de psychanalyse, 1954,
IV, str. 519 in drugod v knjigi. Za razumevanje vpliva take vzgoje je treba prebrati še:
Ch.-H. Nodet, "Le psychanalyste". L'évolution psychiatrique, 1957, IV, str. 689-691.
179
VODENJE ZDRAVLJENJA
Boga edini gospodar na svoji ladji in seveda daleč od tega, da bi lahko
presodil učinek svojih besed; toda ravno ker se tega zavedam in ker
poskušam na to misliti, sem, drugače rečeno, vedno svoboden glede tre-
nutka in števila, kakor tudi glede izbire svojih interpretacij. Do te mere, da
se zdi, kot bi bila vsa pravila postavljena tako, da v ničemer ne ovirajo
moje dejavnosti izvrševalca, ki je soodnosna z vidikom "materialnega", s
katerega moja akcija motri to, kar je povzročila.
5. Kar pa se tiče uporabe transferja, mi je tu, nasprotno, svoboda odtu-
jena s podvojitvijo, ki ji je podvržena moja oseba, in vsi vemo, da je tu
treba iskati skrivnost analize. To pa nam ne preprečuje, da ne bi bili v tem
učenem primeru prepričani v svoj napredek: namreč, da moramo psiho-
analizo obvarovati kot situacijo dveh. Nedvomno tu postavljamo pogoje, ki
jo omejujejo, kljub temu pa drži, da tako zasnovana situacija omogoča
izraziti (in to brez prevare, ki bi bila večja, kot je zgoraj navedena "čust-
vena prevzgoja") načelo, da šibki Jaz dresira močni Jaz, kateremu radi
pripisujemo možnost izpolniti ta posel. Tega ne priznavamo povsem brez
sramu, kar nam dokazujejo popravki, ki presenečajo s svojo nerodnostjo,
kot na primer tisti, ki trdi, da ne smemo popustiti zahtevi po "ozdravljenju
od znotraj"[22]^ Toda glede tega je samo še bolj značilno spoznanje, da se
subjektova privolitev, ob spominu na ta prehod, izvrši šele naknadno, za že
prej predpisanim rezultatom.
Teh zablod ne razgrinjamo iz užitka, ampak zato, da bi njihove težave
spremenili v opozorilne znake na naši poti.
Dejansko vsak analitik (četudi je eden tistih, ki takole zaidejo) vedno
občuti transfer ob začudenju nad najmanj pričakovanim učinkom razmerja
med dvema osebama, ki naj bi bilo takšno, kot so druga. Pravimo, da se
mora tu sprijazniti s fenomenom, za katerega ni odgovoren, in znana nam
je vztrajnost, s katero je Freud poudarjal njegovo spontanost pri pacientu.
Pred kratkim so analitiki začeli v pretresljivih analizah, s katerimi nas
razveseljujejo, rade volje namigovati, da naj bi ta vztrajnost, ki so jo dolgo
Bralcem obljubljamo, da jih v tem, kar bo sledilo, ne bomo več utrujali s tako
neumnimi izrazi, ki tukaj ne koristijo ničemur drugemu kot temu, da pokažemo, na
kateri točki je zdaj analitični diskurz. Glede tega smo se že opravičili tujim
poslušalcem, ki so imeli nedvomno v svojih jezikih na razpolago ravno toliko
neumnosti, ki pa mogoče niso bile tako plehke.
180
VODENJE ZDRAVLJENJA
zagovarjali, pri Freudu izražala neki beg pred dolžnostjo, ki jo predvideva
pojem situacije. Kot vidite, smo na tekočem s tem, kar se dogaja.
Toda neprisiljeno navdušenje njihove kretnje, s katero čustva, rojena v
kontra-transferju, vržejo na tehtnico, kjer se situacija uravnovesi s težo
čustev, to navdušenje je prej znak bede zavesti, ki je sorazmerna z
nemožnostjo, da bi spoznali pravo naravo transferja.
O tistem, kar izmed svojih fantazem analizant naloži osebi analitika, ne
bi mogli modrovati kot o nečem, kar neki idealen igralec ugotovi o
namerah svojega nasprotnika. Nedvomno tudi tu obstaja neka strategija,
toda nikar se ne slepimo z metaforo ogledala, ker naj bi ta ustrezala enotni
površini, ki jo za pacienta predstavlja analitik. Zaprt obraz in zlepljena usta
tu nimajo istega namena kot pri bridžu. Analitik si s tem prej pokliče na
pomoč tisto, kar v tej igri imenujemo smrt, toda zato, da bi oživil še
četrtega, ki bo tu partner analizanta in pri katerem si bo analitik z vsemi
močmi prizadeval, da bi mu lahko bral iz roke, taka je teža - recimo temu -
samozatajevanja, ki jo analitiku nalaga njegov zastavek v analizi.
Metaforo bi lahko razvijali naprej, če bi analitikovo igro presojali glede
na to, ali se bo postavil na pacientovo "desno" ali na njegovo "levo" stran,
torej v položaj igralca za četrtim ali pred njim, to pomeni igralca za tistim s
smrtjo ali pred njim.
Zanesljivo paje, da imajo analitikova čustva le eno možno mesto, to je
mesto smrti; in da bi jo vzpodbudili, se igra nadaljuje, ne da bi vedeli, kdo
jo vodi.
Zato je torej analitik manj svoboden v svoji strategiji kot v svoji taktiki.
6. Pojdimo še dlje. Analitik je še manj svoboden v tem, kar presega
strategijo in taktiko: namreč v svoji politiki, v kateri bi bilo zanj bolje, če bi
se orientiral glede na svoj manko biti (manque à être) kot pa glede na svojo
bit (être).
Drugače povedano; njegova akcija na pacientu mu uhaja izpod nadzora
z idejo, ki si jo o tem ustvari, če ne začne ponovno iz tega, zaradi česar je
le-ta mogoča, če si ne zapomni nesmisla njegove razčetverjenosti, da bi
lahko v temelju pregledal strukturo, iz katere vsaka akcija posega v real-
nost.
Za današnje psihoanalitike je to razmerje do realnosti samoumevno.
Izostanek tega razmerja ocenjujejo pri pacientu po od nekdaj veljavnem
181
VODENJE ZDRAVLJENJA
načelu avtoritete vzgojiteljev. Zanašajo pa se na didaktično analizo, ki naj
bi analitikom zagotavljala neko zadovoljivo ceno; nenehno se zdi, da je
včasih v tem zoperstavljanju problemom človeštva, ki se obrača nanje, nji-
hovo mišljenje nekoliko lokalno. To ni nič drugega kot odlaganje vprašanja
osebnega položaja.
Ne pomirimo se niti takrat, ko analitični postopek zasnujejo kot
omejevanje subjektovih zablod, ki jih pripisujejo njegovemu transferju ali
njegovemu odporu, spoznajo pa jih v razmerju do realnosti, saj pri tem
začudeno vpijejo o "čisto enostavni situaciji", ki naj bi jo ponujala analiza
in zaradi katere naj bi jo bilo moč pretehtati. Pojdite no, vzgojitelj še zdaleč
ni vzgojen, če lahko tako lahkomiselno presoja izkušnjo, ki jo je vendarle
moral tudi sam doživeti.
Glede na to domnevamo, da bi ti analitiki eksperiment usmerili dru-
gače, če bi se - da bi si ga izmislili - morali zanašati na svoj občutek za
realnost: samo zamislite si spotakljive privilegije. Ker sami to nejasno slu-
tijo, so tako zelo natančni pri obrambi njegovega modela.
Ugotavljamo, da so pri upravičevanju tako očitno dvomljive zamisli
nekateri ljudje prek oceana čutili potrebo, da bi vanjo vpeljali neko trdno
vrednoto, neko stopnjo merila realnega: to je avtonomni ego. To je domne-
vna celota, sestavljena iz najrazličnejših funkcij, ki lahko služijo kot opora
subjektovemu občutku prirojenosti. Imamo jo za avtonomno, ker je
zavarovana pred konflikti osebnosti (non-confictual sphere).[ì4] V tem
prepoznavamo obrabljeno utvaro, ki jo je že najbolj akademska intro-
spektivna psihologija zavrgla kot nevzdržno. Vseeno pa se ta korak nazaj
proslavlja kot vrnitev v naročje "obče psihologije".
Kljub temu pa ta pojem razrešuje vprašanje analitikove biti (être)^.
Američanom se ponuja skupina nedvomno manj enakih kot avtonomnih
egov (toda po kakšnem znamenju porekla se prepoznavajo v tej
samozadostnosti svoje avtonomije?), da bi jih vodila k happiness, ne da bi
s tem omajala egoistične ali neegoistične avtonomije, ki s svojimi nekon-
fliktnimi sferami tlakujejo American way do tja.
v Franciji je bil zgoraj citirani doktrinär biti pri tej rešitvi odločen: psihoanalitikova bit
je prirojena (La P.D.A.. 1, str. 136).
182
VODENJE ZDRAVLJENJA
7. Povzemimo: če bi se analitik ukvarjal samo z odpori, bi jih pred
1п1ефге1ас1јо dvakrat preveril, kar dejansko tudi počne, vendar bi bil tako
oproščen te previdnosti.
Ko pa bo podal to interpretacijo, jo bodo sprejeli, kot da prihaja od
osebe, kakršna je analitiku določena v transferju. Ali bo privolil v to, da se
okoristi s tako pomoto glede osebe? Analitikova morala temu ne ugovarja,
pod pogojem, da ta rezultat interpretira, brez česar bi bila analiza le
nespodoben namig.
Ta pozicija je nesporna, vendar pa se bo analitikov govor še vedno imel
za govor, ki prihaja od Drugega iz transferja, in subjektov izstop iz trans-
ferja bo tako odlagan ad infinitum.
Zaradi tega, kar subjekt misli, da analitik je (da je to, kar je drugje), se
torej interpretacija lahko vrne na mesto, od koder bo vplivala na razpore-
ditev odgovorov.
Toda kdo bo tam povedal, kdo je analitik in kaj je od njega, v tej stiski,
ko mora 1п1ефге11га11, ostalo? Edino, kar nam lahko odgovori, je, da si to
upa povedati sam, da je pač človek. Edino vprašanje je torej, ali nam
odgovori ali ne: kljub temu pa se ravno tu obrne, ne samo zaradi nesram-
nosti uganke, ampak zato, ker gre v tem odgovoru za bit, in to še kako.
Kasneje bomo videli, da ta kako ni enostaven.
Tako se torej raje zadovolji s svojim Jazom in z realnostjo, katere
košček pozna. Toda v tem jazu se znajde iz oči v oči s svojim pacientom.
Kaj storiti, če sta si sovražna? Na tem mestu prebrisano računamo na
bistroumnost, ki mora biti tu na razpolago in ki smo jo ob priliki imenovali
zdravi del jaza, tisti del, ki misli tako kot mi.
C.Q.N.R.P.D., lahko zaključimo in se tako spet znajdemo pri začetnem
problemu, pri tem, da moramo analizo zastaviti na novo.
Ali pa, da jo popravimo, tako da transfer obravnavamo kot posebno
obliko odpora.
Mnogi učijo tako. Njim zastavljamo vprašanje iz naslova tega poglavja:
Kdo je analitik? Tisti, ki z izkoriščanjem transferja 1п1ефге11га? Ali tisti, ki
uveljavlja svojo predstavo o realnosti?
Vprašanje, ki lahko močno zbode tiste, katerim je namenjeno, in ki se
mu je teže izogniti kot vprašanju Kdo govori?, ki jim ga je eden mojih
183
VODENJE ZDRAVLJENJA
učencev na račun pacientov trobil na ušesa. Njihov odgovor je nestrpen^ ;
tepec naše vrste bi bil ob spremenjenem vprašanju bolj mučno tavtološki,
če bi moral reči: jaz.
Čista resnica.
II. Kakšno je mesto interpretacije?
1.	Vse kar smo do zdaj povedali, nam ne daje odgovorov na vsa
vprašanja, ki bi si jih o tej temi postavljal kak začetnik. Vendar menimo, da
smo pri naštevanju trenutno kočljivih problemov glede smeri analize,
kolikor ta sodobnost odseva njeno trenutno rabo, upoštevali pravo razmer-
je-
Imenovali smo torej najmanjše mesto, ki ga zavzema interpretacija v
psihoanalitični sodobnosti - to ne pomeni, da se je izgubil njen smisel,
marveč da je dostop do tega smisla vedno težaven. Noben avtor se s tem
problemom ne spopade, ne da bi prej odstranil vsakršno možnost drugih
verbalnih posegov poleg interpretacije: razlag, nagrad, odgovorov po
želji... Postopek začne dajati prve rezultate, ko se približa središču zani-
manja. Predpisuje, da lahko celo izjava, ki naj bi subjekt privedla do
zavedanja (insight) kakega svojega ravnanja (še posebej v pomenu
odpora), dobi katerokoli drugo ime, na primer soočenje, četudi je to
soočenje subjekta s svojim lastnim rekanjem, ne da bi ga bilo zato potrebno
imenovati interpretacija, ampak le rekanje, ki nekaj razjasni.
Ganljivo je prizadevanje kakega avtorja, ki hoče popačiti teorijo oblike
(Gestalttheorie), da bi v njej našel metaforo, ki bi mu omogočila izraziti to,
kar interpretacija prinaša kot rešitev neke namerne dvoumnosti, kot
zaključek neke nepopolnosti, ki se kljub vsemu realizira šele naknadno.
2.	Zavedamo se, da se nam tu izmika narava subjektove preobrazbe, in
to je toliko bolj boleče, ker mišljenju uide v trenutku svojega udejanjenja.
Kajti noben pokazatelj ni zmožen razkriti, kje deluje interpretacija, če
radikalno ne dopustimo ideje o funkciji označevalca, ki se polasti subjekta
tam, kjer se mu ta podredi, in ga nato zapelje.
/Besedna igra: "...sur le compte du patient. Car leur réponse d'impatients...", ki postavlja
nasprotje med patieni = pacient, a tudi: potrpežljiv, in impatient - nepotrpežljiv./
184
VODENJE ZDRAVLJENJA
Da bi interpretacija lahko razvozlala diahronijo nezavednih ponavljanj,
mora v sinhronijo označevalcev, ki se tu rojevajo, vpeljati nekaj, kar bo
nenadoma omogočilo prevod - točneje: to, kar omogoča funkcija Drugega
pri utajitvi koda, saj se manjkajoči element pojavi v zvezi z njim.
Taka vloga označevalca pri lokalizaciji analitične resnice se od trenut-
ka, ko avtor odločno vztraja pri povezavah izkušnje z definicijo aporij, raz-
krije med vrsticami. Prebrati moramo le Edwarda Gloverja, da bi presodili,
kakšno ceno mora plačati zaradi netočnosti tega termina: povsod, kjer gre
za najbolj umestna stališča, vidi 1п1ефге1ас1јо, ker je ne zna nikjer umestiti,
celo v banalnem zdravniškem receptu, glede katerega je povsem brez
ovinkarjenja razložil - ne da bi pri tem vedeli, ali sam sebe razume - da je
razvoj simptoma napačna interpretacija subjekta [13].
Tako zasnovana interpretacija postane nekakšen flogiston: očiten je v
vsem, kar, če le količkaj razpihuje plamen domišljije, upravičeno ali pa
neupravičeno razumemo v tem čistem razkazovanju, ki se pod imenom
agresivnosti okorišča z današnjo tehniko (1931 - to je še dovolj novo, da se
lahko še smatra za današnje).[ 13]
Interpretacija se bo samo zato, ker svoj vrhunec doseže v hic et nunc te
igre, razlikovala od branja signatura rerum, v katerem Jung tekmuje z
Boehmom. Biti naših analitikov bi se zelo slabo podalo, če bi mu v tem
sledili.
Povsem nekaj drugega pa pomeni biti naravnan po Freudu, zaradi česar
pa ni odveč, če znamo pogledati v mehanizem njegovega delovanja."*
3. Naš nauk o označevalcu je predvsem disciplina, v kateri se tisti, ki jih
vzgajamo, zlomijo ob možnostih učinkovanja označevalca, kar je edina
možna pot, prek katere lahko interpretacija s tem, da se vključi vanjo,
doseže nekaj novega.
Utemeljena ni namreč v nikakršnem vnebohodu božanskih arhetipov,
ampak v dejstvu, da ima nezavedno strukturo jezika, da se material v njem
obnaša po zakonih, ki jih je odkril študij obstoječih jezikov, jezikov, ki se -
ali pa so se - dejansko govorili.
Metafora o flogistonu, ki nam jo je pravkar navdihnil Glower, tudi
sama vsebuje zmoto, ki jo je omenjala: pomen ne izžareva nič več življenja
/Besedna igra z "urarskimi" pomeni: être à l'heure (de Freud) = biti točen, biti naravnan
po; démonter l'horloge = razstaviti urni mehanizem./
185
VODENJE ZDRAVLJENJA
kot flogiston, ki pri Zgorevanju uhaja iz teles. Mnogo bolje bi bilo, če bi o
tem govorili kot o kombinaciji življenja z atomom O znaka," znaka,
kolikor ta konotira prisotnost ali odsotnost in, kar je najpomembneje,
prinaša ta in, ki ju povezuje, kajti v tem konotiranju prisotnosti ali odso-
tnosti prisotnost zasnuje na temelju odsotnosti, tako kot odsotnost oblikuje
v prisotnost.
Spomnili se bomo, da se Freud pri iskanju modela avtomatizma pona-
vljanja z zanesljivostjo napredovanja v svojem polju ustavi na križišču med
igro zakrivanja (occultation) in med izmeničnim skandiranjem dveh
fenomenov, ki ju otrok prav presenetljivo sprega.
Dobro je, da se istočasno razkrije vrednost objekta, kolikor je
nepomemben (to, kar nam otrok razkriva in spet zakriva), in podrejenost
fonetske (phonétique) popolnosti glede na fonemsko (phonématique)
razliko; tu Freudu nihče ne bo ugovarjal, da jo lahko z vso pravico takoj
prevede s Fort! Da! iz nemščine, ki jo govori kot odrasla oseba [9],
Brez kakršnegakoli oplajanja simbolnega reda, ki obstaja pred infan-
tilnim subjektom in po katerem se bo moral strukturirati.
4. Prihranili si bomo nalogo postavljati pravila interpretacije. Ne zato,
ker jih ne bi bilo moč izoblikovati, ampak zato, ker so bila za njihovo
interpretacijo potrebna izvajanja, ki nam zato, ker jih nismo mogli povzeti,
ne morejo biti znana.
Omejimo se samo na opombo, da pri branju klasičnih komentarjev o
interpretaciji vedno obžalujemo, ker vidimo, kako slabo so uporabili celo
osnovna dejstva, ki smo jih izpostavili.
Kot primer: vsak na svoj način dokazuje, da v potrdilo utemeljenosti
neke interpretacije ni pomembno novo pojmovanje, ki ga interpretacija
rodi, saj bomo kriterij prej razpoznali v materialnem, ki se bo pojavilo
takoj za tem pojmovanjem.
Toda psihologistično praznoverje je v mišljenju še vedno tako močno,
da vedno znova izzove pojave, kakršen je subjektova privolitev, pri tem pa
se popolnoma pozablja na rezultate Freudovih izjav o Verneinung kot
obliki priznanja, glede katerih lahko rečemo vsaj to, da jih ne moremo
imeti za solato.
" o, ki ga bolj kot simbolično črko za kisik, omenjen v naši metafori, lahko preberemo
kot nič, kolikor ta šifra simbolizira bistveno funkcijo mesta v strukturi označevalca.
186
VODENJE ZDRAVLJENJA
Tako torej teorija razlaga, kako se odpor rojeva v praksi. Ravno to
hočemo nakazati z izjavo, da v analizi ni drugega odpora, kot je odpor
samega analitika.
5.	Najhuje paje, da današnji avtorji narobe zastavljajo vprašanje anali-
tičnih učinkov. Če sledimo njihovim izjavam, naj bi bila interpretacija
zgolj jecljanje v primerjavi z začetkom bolj odprtega razmerja, v katerem
se končno razumemo (nedvomno "od znotraj"). Interpretacija tu postane
zahteva šibkosti, kiji moramo priti na pomoč. Težko jo bomo pripravili, da
pogoltne to idejo, ne da bi jo izpljunili. Oboje skupaj pa pomeni zelo
nepripravno sredstvo.
Toda to je samo posledica analitikovih strasti: njegovega strahu, ne pred
zmoto, ampak pred nevarnostjo; njegove želje, ne po tem, da bi zadovoljil,
marveč da ne bi razočaral; njegove potrebe, ne po vladanju, ampak po
zadržanju premoči. Ne gre za kontra-transfer pri tem ali onem: gre za
posledice dvojnega razmerja - če ga terapevt ne obvlada - in kako bi ga
lahko obvladal, če v njem vidi ideal svojega delovanja.
Primum vivere, nedvomno: treba se je izogniti razdoru. Otroško in
pošteno vljudnost pri vzgoji s tem namenom bi bilo mogoče označiti celo z
imenom tehnika. Če pa to fizično nujnost pacientove prisotnosti pri
zmenku zamenjujemo z analitičnim razmerjem, se močno motimo in
začetnika za dolgo zavedemo na napačno pot.
6.	S tega vidika transfer postane analitikovo jamstvo, razmerje do real-
nega pa teren, kjer se določa o izidu bitke. Interpretacija, ki smo jo odložili,
dokler se transfer ne utrdi, je od tega trenutka podrejena omejitvi transferja.
Iz tega izhaja, da se vključi v working-through, kar lahko zelo
enostavno razložimo kot delovanje transferja, ki služi kot alibi nekakšnemu
maščevanju začetne sramežljivosti, se pravi neki vztrajni zahtevi, ki odpira
vrata vsakemu pretiravanju pod zastavo okrepitve Jaza [21-22].
7.	Toda ali smo opazili - v kritiko Freudovemu postopku, kot se nam
kaže, na primer, pri Podganarju - da tisto, kar nas preseneča kot predhodna
indoktrinacija, izhaja iz dejstva, da deluje natanko v obrnjenem vrstnem
redu? Pacienta namreč začne uvajati v prvo razkritje njegove pozicije v
187
VODENJE ZDRAVLJENJA
realnem, kar povzroči prenagljenost, ne bojimo se reči - sistematizacijo
simptomov [8].
Še en splošno znan primer: ko Doro (Freud) pripravi do spoznanja, da
je pri neredu v svetu njenega očeta, katerega uničenje je objekt njene
zahteve, več kot samo sodelovala, daje bila pravzaprav njegovo središče in
da ne bi mogel še naprej obstajati brez njene prizanesljivosti [7],
Dolgo sem poudarjal heglovski postopek te spremembe položaja lepe
duše glede na realnost, ki jo je obtoževala. Ne gre za to, da bi jo prilagajali
realnosti, ampak za to, da bi ji pokazali, da ji je še predobro prilagojena, saj
vendar sodeluje pri njenem oblikovanju.
Tu paje konec poti, ki jo lahko prepotujemo skupaj. Kajti transfer je že
opravil svoje delo, saj je pokazal, da gre za vse kaj drugega kot za razmerje
Jaza do sveta.
Freud se tu očitno ni najbolje znašel v primerih, ki nam jih je pokazal.
In ravno zato so tako dragoceni.
Takoj je namreč spoznal, da je bil tu princip njegove moči, po katerem
se moč ni razlikovala od sugestije, vendar tudi to, da mu je ta moč odprla
izhod iz problema le, če je ni uporabil, kajti šele takrat se je transfer razvil
v polni meri.
Od tega trenutka dalje se ne obrača več na tistega, ki je v njegovi
bližini, in to je razlog, zaradi katerega se noče z njim srečati iz oči v oči.
Interpretacija je pri Freudu tako drzna, da pri njeni vulgarizaciji ne pre-
poznavamo več njenega preroškega pomena. Kadar razkrije neko nagnjenje
(kar imenuje Trieb, nekaj povsem drugega kot instinkt), nam svežina
odkritja prikrije to, kar je glede nastopa označevalca vsebovano v Trieb.
Toda ko Freud privleče na dan to, česar ne moremo imenovati drugače kot
subjektova črta usode, se pred dvoumnostjo razsodbe sprašujemo o
Tereziasovem obličju.
Razvozlavanje teh črt namreč tako malo zadeva subjektov Jaz, kot tudi
to, kar lahko predstavlja hic et nunc v dvojnem razmerju, da nam v primeru
Podganarja pride prav dogovor, ki je urejal poroko njegovih staršev, torej
to, kar seje dogajalo pred njegovim rojstvom - Freudu tu razkrije zapleteno
stanje: komaj še rešena čast, ljubezenska prevara, družbeni kompromis in
določitev dolga ter veliki vsiljeni scenarij tega stanja, ki mu je tudi privedel
pacienta, se zdijo kot preris skrivnih znakov - in kar je končno pogojevalo
zagate, v katerih blodita njegovo moralno življenje in njegova želja.
188
VODENJE ZDRAVLJENJA
Najhuje pa je, da je dostop do tega materiala odprla interpretacija, v
kateri je Freud iz dejstva, da je Podganarju oče prepovedal uzakonjenje
plemenite ljubezni, sklepal, čemu se je Podganar zaobljubil, da bi tako
razložil pečat nezmožnosti, ki, po Freudu, določa to vez v vseh njenih
oblikah. Najmanj, kar lahko rečemo o tej interpretaciji, je, da je netočna,
saj jo na laž postavlja prav tista realnost, ki jo sama predpostavlja, vendar
je vseeno resnična, ker Freud v njej pred nami intuitivno odkrije to, kar
smo prispevali k funkciji Drugega v obsesivni nevrozi, in sicer s pona-
zoritvijo, da lahko to funkcijo v obsesivni nevrozi zasede tudi mrtvec in da
jo v tem primeru lahko najbolje zasede oče, saj ji, ker je dejansko mrtev,
pridruži tudi pozicijo, ki jo je Freud spoznal kot pozicijo absolutnega
Očeta.
8. Naj nam tisti, ki nas berejo, in tisti, ki sledijo našemu predavanju,
oprostijo, ker vedno znova naletijo na primere, ki jih stalno trobim v
njihova ušesa.
Vzrok ni samo dejstvo, da se za ponazoritev področja, na katerem
deluje interpretacija, ne morem sklicevati na svoje lastne analize, saj inter-
pretacije, ki se izkaže kot koekstenzivna zgodbi, ne moremo objaviti v
okolju, kjer se vrši večina naših analiz, ne da bi s tem tvegali razkritje
anonimnosti našega primera. Kajti v tem primeru mi je uspelo o njem
povedati dovolj, ne da bi povedal preveč, se pravi razložiti moj primer, ne
da bi ga kdorkoli, razen prizadetih, prepoznal.
Vzrok ni niti v tem, da bi imel Podganarja za primer, ki ga je Freud
ozdravil, kajti če bi dodal, da ne verjamem, da pri tragičnem zaključku
njegove zgodbe z njeno smrtjo na bojnem polju analiza ni imela nobene
vloge, kaj vse bi dal na razpolago za zasmehovanje tistim, ki o Freudu
slabo mislijo!
Pravim, da se v vodenju zdravljenja, urejenem, kakor sem ponazoril,
kot proces, ki gre od izravnavanja subjektovega razmerja do realnega k
razvoju transferja in nato k interpretaciji, da se torej v tem vodenju nahaja
tisto obzorje, v katerem so se Freudu razkrila temeljna odkritja, ki nam še
vedno služijo in ki zadevajo dinamiko in strukturo obsesivne nevroze. Nič
več, a tudi nič manj.
Zdaj se postavlja vprašanje, ali nismo tega obzorja izgubili, ker smo
obrnili vrstni red.
189
VODENJE ZDRAVLJENJA
9. Rečemo lahko, da so nove poti, s katerimi naj bi uradno potrdili
napredovanje raziskovalca, dokaz zmede terminov in potrebni so
posamični primeri, da bi jih razjasnili. Ponovno bomo torej uporabili
primer, ki je že prispeval svoj delež k našemu poučevanju; popolnoma
jasno je, da gaje izbral dober avtor, ki je poleg tega že zaradi svojega izvo-
ra posebno občutljiv za pojem interpretacije. Gre za Ernsta Krisa in za pri-
mer, ki gaje, ne da bi hotel to prikriti, povzel po Melitti Schmideberg [15],
Gre za subjekt, ki je bil zavrt v svojem intelektualnem življenju in še
posebej nesposoben priti do objave svojih raziskav - to pa zaradi nagnjenja
k prepisovanju, ki ga očitno ni bil sposoben obvladati. Taka je osebna
drama.
Melitta Schmideberg jo je razumela kot ponovitev neke delinkvence iz
otroštva; subjekt je kradel sladkarije in knjige - v tej smeri seje torej lotila
analize nezavednega konflikta.
Ernst Kris si pripisuje zaslugo, da se je primera lotil z bolj metodično
interpretacijo, ki vodi od površine v globino rečenega. Dejstvo, da priznava
vpliv Hartmanove psihologije ega, saj je mislil, da mora biti njen
privrženec, ni bistveno za ocenitev tistega, kar se bo zgodilo. Ernst Kris
spremeni perspektivo primera in namerava subjektu ponuditi insight
ponovnega začetka iz situacije, ki je samo ponovitev njegove prisile, toda v
kateri se Kris, kar je hvalevredno, ne zadovolji z rekanjem pacienta; in ko
le-ta trdi, daje ideje za svoje pravkar končano delo vzel iz nekega drugega
dela, kar je, ko se je nanj spet spomnil, lahko, ko je že bilo prepozno, tudi
preveril, takrat pregleda obe deli in odkrije, da nič ne presega tega, kar je
nujna posledica istega raziskovalnega polja. Skratka, ko se prepriča, da
njegov pacient ni plagiator, kadar misli, da je, mu namerava dokazati, da
hoče biti plagiator in si s tem onemogočiti, da bi to res bil - temu se pravi
analiza obrambe pred nagnjenjem, ki se tu kaže kot nagnjenje do tujih idej.
To intervencijo lahko smatramo za zmotno iz preprostega dejstva, ker
predvideva koncentričnost obrambe in nagnjenja, ki sta torej tako rekoč
vlita eden v drugega.
Dokaz za njeno dejansko zmotnost je ravno tisto, kar ima Kris za njeno
potrditev. V trenutku, ko namreč meni, da lahko bolnika vpraša, kaj si
misli o tako spremenjeni situaciji, le-ta čez čas odvrne, da že nekaj časa po
koncu njunih srečanj pohajkuje po ulici, polni malih privlačnih restavracij,
in na jedilnih listih išče ime svoje najljubše jedi: sveži možgani.
190
VODENJE ZDRAVLJENJA
Priznanje, ki se nam bolj kot potrdilo pravilnosti intervencije z materia-
lom, ki iz nje izhaja, kaže kot korektiva acting out v samem razmerju, ki ga
ustvarja.
Ta gorčica,ki jo pacient dobi šele po večerji'^ se meni prej zdi znak
gostitelju, da je pri postrežbi naredil napako. Četudi posiljuje voljo, je
vseeno hinf, nedvomno prehodni simptom, ki opozarja analitika: udarili ste
mimo.
Dejansko ste udarili mimo, ponavljam z mislijo na Ernsta Krisa, kakor
se ga spominjam s Kongresa v Marienbadu, kjer sem se, dan po svojem
predavanju o stadiju ogledala, poslovil, da bi se šel seznanit z duhom časa,
polnega napovedi, na olimpijado v Berlin. "To se ne dela" mi je prijazno
poočital, že takrat nagnjen k spoštljivosti, ki mogoče tu preusmerja njegov
postopek.
Vas to zavaja, Ernst Kris, ali pa vas zavaja samo poštenost vaših namer,
kajti tudi vaša razsodba je nedvomno poštena, le da so stvari izkrivljene.
To, da naš pacient ne krade, tu ni pomembno. To, da ne... Ne, da ne: to,
da krade nič. To bi mu bilo treba dopovedati.
Popolnoma nasprotno od tega, kar si mislite, obramba pred krajo ni
tisto, kar ga prepriča, da krade. Prepriča ga samo dejstvo, daje v njem neka
misel, ki mu ne pade na misel, oziroma se mu svita le od daleč.
Nepotrebno bi ga bilo torej vključiti v to pravdo ob delitvi, v kateri niti
sam Bog ne bi mogel opaziti, kaj mu je sunil njegov tovariš, medtem ko sta
se prepirala za košček slanine.
Ta želja po svežih možganih naj vam osveži vaše lastne pojme in vas
spomni na funkcijo metonimije v izjavah Romana Jakobsona, h kateri se
bomo kmalu vrnili.
O Melitti Schmideberg govorite, kot da je zamenjala delinkvenco z
Onim. Jaz o tem nisem tako prepričan - če se sklicujem na članek, kjer
omenja ta primer, mi njegov naslov sugerira neko metaforo.
Pacienta imate za obsedenca, toda iz stiske vam pomaga s svojo fan-
tazmo o hrani: s tem vam pri diagnozi ponudi četrt ure prednosti pred
sodobno nozologijo: mentalna izguba teka (anoreksija). Hkrati s tem, da
boste terminoma vrnili njun pravi smisel, ju boste tudi osvežili, saj ju je
splošna raba privedla do dvomljivega slovesa etiološkega podatka.
/Izraz la moutarde apre.'! le diner figurativno pomeni nekaj, kar ni več potrebno oz. kar
prihaja prepozno /
191
VODENJE ZDRAVLJENJA
Izguba teka nas v tem primeru - kar se tiče mentalnega, kar se tiče želje,
ki rojeva misel - privede do skorbuta, ki vlada na splavu, kamor sem vkrcal
vitke device.
Zdi se mi, da ima njihov simbolično pogojeni odpor precej zveze s
pacientovo mržnjo do tega, o čemer razmišlja. Za razmišljanje že njegov
oče, kakor pravite, ni imel dovolj sredstev. Mogoče ga je od tega odvrnilo
dejstvo, da se je v tem proslavil njegov stari oče (grand-père)'! Kako bi to
lahko vedeli? Prav gotovo imate prav, da v označevalcu: velik (grand), ki
je vključen v pojem sorodnosti, vidite samo izvor tekmovanja z očetom za
največjo ulovljeno ribo. Toda zdi se mi, da hoče ta povsem formalna tekma
povedati: nimamo kaj speči.
Vaš postopek, ki menda začenja pri površini, nima torej nič skupnega s
subjektovim popravkom, ki smo ga prej izpostavili v Freudovi metodi, v
kateri poleg tega ni pogojen z nikakršno topično prednostjo.
Tudi dejstvo, da je ta popravek pri Freudu dialektičen in da izhaja iz
subjektovih rekanj, da se lahko nato k njim vrne, potneni, da interpretacija
ne more biti točna, razen kadar je... interpretacija.
Tu bi bilo napak sklepati iz objektivnega, četudi samo zato, ker je pla-
giatorstvo relativno glede na trenutne družbene običaje.
Toda tudi ideja, da površina ni bistvena raven, je nevarna. Da se ne bi
motili glede mesta želje, je potrebna drugačna topologija.
Izbrisanje želje z zemljevida, potem ko se je spet skrila v pacientovi
pokrajini, ni ravno najboljši sklep, ki bi izhajal iz Freudove lekcije.
In tudi ne način, da bi se rešili globine, saj je še vedno vidna na povr-
šini, kakor lišaji, ki ob prazničnih dneh cvetijo na obrazu.
Primer: v ZDA, kjer je Kris koníal, je objava vredna truda in predavanje, kakršno je
moje, se mora vsak teden zavarovati pred tatvinami, katerim bo vedno dajalo dovolj
priložnosti. V Franciji moje ideje z infiltriranjem prodrejo v okolje, kjer spoštujejo
ukaze, ki prepovedujejo moj nauk. Zaradi tega prekletstva lahko moje ideje služijo le za
šopirjenje nekaterih gizdalinov. To niti ni pomembno: praznina, ki jo vzdržujejo, pa če
me citirajo ali ne, omogoči, da slišijo neki drug glas.
192
VODENJE ZDRAVLJENJA
III. Kako daleč smo pri obravnavi transferja?
1.	Če hočemo sestaviti natančno zgodovino del, ki so obravnavala
transfer še v času, ko je Freud oblikoval ta pojem, nadaljeval svoje delo in
tudi še potem, ko nam ga je že zapustil, se moramo sklicevati na delo
našega kolega Daniela Lagacha. Predmet tega dela je mnogo širši in k
obravnavi pojma uvede razlikovanje strukture, ki je bistveno za njegovo
kritiko. Naj vas samo spomnimo na zelo umestno alternativo, ki jo v svoji
zaključni verziji začrta med potrebo po ponavljanju in med ponavljanjem
potrebe.
Tako delo - v primeru, da smo v našem predavanju uspeli iz njega
izpeljati vse nujne sklepe - s svojo razporeditvijo pokaže, kako omejena so
pogosto stališča, na katera se osredotočajo razprave, in še posebno, kako je
običajna uporaba termina, kadar ostane kar se le da splošna, v sami analizi
še vedno povezana z njegovim najbolj spornim pojmovanjem: v njem vidi
zaporedje ali vsoto pozitivnih ali negativnih čustev pacienta do svojega
analitika.
Pri presoji tega, kar smo že dosegli v naši skupnosti, lahko rečemo, da
se nismo niti sporazumeli niti izjasnili glede naslednjih točk, kjer bi bilo to
kljub vsemu nujno: ali gre za isti rezultat odnosa do analitika, ki se kaže v
primarnem zaljubljanju na začetku zdravljenja in v spletu zadovoljitev,
zaradi katerih je ta odnos tako težko prekiniti, kadar nevroza transferja
očitno presega zgolj pojem analitičnega sredstva? Ali odnos do analitika s
svojo osnovno frustracijo v času, ki sledi analizi, še vedno vzdržuje sklop:
frustracija, agresija, regresija, kamor naj bi se umeščali najplodnejši rezul-
tati analize? Kako naj razumemo medsebojno odvisnost fenomenov, če je
njihovo ozemlje preplavljeno s fantazmami, ki očitno implicirajo anali-
tikovo osebnost?
Razlaga teh trdovratnih nejasnosti se je izoblikovala v izjemno bistro-
vidni študiji: vsakokrat ko smo hoteli pregledati probleme transferja, nam
razhajanja v tehniki, ki so dokazovala nujnost vprašanja, niso puščala
prostora za resnično kritiko samega pojma.
2.	Ker je ta pojem tako pomemben za analitično delovanje, bi se tu radi
pridružili mnenju, da nam lahko služi kot merilo za omejenost teorij, ki ga
obravnavajo. To pomeni, da se ne bomo zmotili, če jih bomo ocenjevali
193
VODENJE ZDRAVLJENJA
glede na njihovo rabo transferja. Tak pragmatizem je upravičen. Raba
transferja je namreč tesno povezana z njegovim pojmom in četudi je v
praksi še tako slabo razvita, lahko le potrjuje omejenost teorij.
Z druge strani pa sočasen obstoj teh delnih teorij še ne dopušča nji-
hovega dopolnjevanja. To pomeni, da imajo neko bistveno napako.
Da bi vnesli malo reda, se bomo omejili na tri izmed teh pristranskih
teorij, četudi bomo s tem tudi sami podlegli pristranskosti, ki pa bo zaradi
svoje izpostavljenosti manj nevarna.
3. Genetizem, kolikor hoče analitske fenomene utemeljiti v tu
udeleženih razvojnih momentih in črpati iz tako imenovanega neposredne-
ga opazovanja otroka, bomo povezali s posebno tehniko: tehniko, ki vidi
bistvo tega postopka v analizi obrambe.
Ta povezava je zgodovinsko dokazana. Lahko bi celo rekli, da drugače
ni upravičena, saj se ne more izoblikovati drugače kot z neuspehom vza-
jemnosti, ki jo predvideva.
S tem lahko ponazorimo začetek upravičenega zaupanja v pojem
nezavednega Jaza, s katerim je Freud preusmeril svojo doktrino. Prehod k
hipotezi, da bi morali tudi njemu podrejeni mehanizmi obrambe izražati
nek zakon, ki bi bil podoben oziroma ustrezen zaporedju faz, s katerim je
Freud poskušal pojavljanje nagonov pripisati fiziologiji - to je korak, glede
katerega nam v knjigi Mehanizmi obrambe predlaga Anna Freud, da bi ga
preizkusili v praksi.
To bi lahko bila priložnost za plodno kritiko očitno kompleksnejšega
odnosa med razvojem in strukturami, ki ga je Freud uvedel v psihologijo.
Toda operacija je zdrsnila na nižjo raven, saj je bilo mnogo vabljiveje po-
skusiti, da bi v opazne etape senzo-motoričnega razvoja in naraščajočih
sposobnosti razumnega ravnanja uvedli mehanizme, ki domnevno izhajajo
iz njihovega napredovanja.
Lahko bi rekli, da pričakovanja, ki jih je Anna Freud gojila glede te
raziskave, niso bila izpolnjena: ta za tehniko poučna pot nam ni razkrila ni-
česar, četudi so podobnosti, ki nam jih je pokazalo z analizo podprto
opazovanje otroka, včasih zelo prepričljive.
Pojem pattern kot alibi za neuspelo tipologijo podpira tehniko, ki se -
da bi lahko nadaljevala z odkrivanjem času neustreznega pattern - rade
volje nagiba k njegovemu ocenjevanju glede na njegovo različnost od
194
VODENJE ZDRAVLJENJA
pattern, ki v svoji prilagodljivosti vidi jamstvo svoje ustreznosti. Brez
sramu ni mogoče govoriti o kriterijih za uspeh, ki naj bi zaključi to delo:
prehod na višjo plačilno stopnjo, zasilni izhod v zvezi s tajnico, ki je izrav-
nala izgubo moči, strogo omejenih v zakonu, poklic in politična skupnost,
vse to se nam ne zdi vredno poziva k Neslogi med nagoni življenja in
smrti, ki je izražen v analitikovem planning oziroma v njegovi interpre-
taciji - četudi le zato, da bi svoj predmet okrasil z domišljavim
pridevnikom "ekonomski" in ga, v popolnem nasprotju s Freudovo mislijo,
nato nadaljeval kot igro dveh podobnih sil v njunem konfliktu.
4. Manj degradirana v svojem analitičnem profilu se nam zdi druga
stran, kjer se razkrije to, kar se izmika transferju: os objektnega razmerja.
Tako kot genetizem ima ta teorija, ne glede na njeno trenutno
omalovaževanje v Franciji, plemenito poreklo. Njen začetnik je Abraham
in pojem delnega objekta je njegov izvirni prispevek. Na tem mestu ne
bomo dokazovali njene vrednosti. Bolj nas zanima pokazati njeno
povezanost z omejenostjo stališča, ki ga Abraham izlušči iz transferja, da bi
ga v njegovi nepresojnosti predstavil kot zmožnost ljubezni: to naj bi bil pri
bolniku bistveni element, iz katerega bi razbrali stopnjo njegove ozdravlji-
vosti, in predvsem edini element, kjer bi spodletelo zdravljenje psihoze.
Dejansko gre tu za dve enačbi. Transfer, označen kot seksualen
(Sexualübertragung), je že v samem principu ljubezni, ki smo jo v
franoščini označili s pridevnikom "objectai" (v nemščini: Objektliebe) -
objekten. Sposobnost transferja kaže dostop do realnega. Ne moremo
dovolj poudariti vsega, kar ima tu značaj načelne peticije.
V nasprotju s predvidevanji genetizma, ki bi bil rad utemeljen z vrsto
formalnih pojavljanj v subjektu, se Abrahamova perspektiva pojasni v
smotrnosti, ki se sklicuje na svojo instinktivnost v svojem bahanju z
zorenjem neizrekljivega objekta, objekta z velikim O, ki obvladuje fazo
objektnosti (pomensko različna od objektivnosti zaradi svojega afektivnega
bistva).
Ta ektoplazmatična koncepcija objekta je hitro razkrila svoje pasti s
svojo degradacijo v nespodobno dihotomijo, ki se izoblikuje, če predgeni-
talno naravo postavimo nasproti genitalni.
Ta primarna tematika se brez formalnosti nadaljuje tako, da se
predgenitalni naravi pripisuje skupaj nametane poteze irealizma, večjega
195
VODENJE ZDRAVLJENJA
ali manjšega avtizma, omejevanja zadovoljitve z obrambo, zavarovanosti
objekta z izolacijo, ki ga dvojno varuje pred nanj konotirajočimi učinki
uničenja - to je zmes vseh pomanjkljivosti objektnega razmerja, ki naj bi
ponazorila vzroke od tod izhajajoče skrajne subjektove odvisnosti. Seznam
bi bil kljub svoji vnaprejšnji zmedenosti koristen, če ne bi bil kot nalašč za
negativ formulaciji o "prehodu iz predgenitalne v genitalno obliko", kjer
nagoni "nimajo več značaja nezadržne, neomejene, brezpogojne, uničujoče
potrebe po posedovanju. Resnično so nežni, ljubeznivi, in četudi se subjekt
zato z njimi ne izkaže za velikodušnega, torej nesebičnega, ter če so ti
objekti (tu se avtor spomni na moje pripombe) "tako skrajno narcisoidni
kot v prejšnjem primeru, je tu sposoben razumevanja, prilagajanja
drugemu. Sicer pa notranja struktura teh objektivnih razmerij kaže, da je
udeležba objekta v njegovem lastnem užitku nepogrešljiva za subjektovo
srečo. Konvencije, želje, potrebe po objektu (kakšna solata!)'^ so
upoštevane v največji meri".
To pa kljub vsemu ne preprečuje, da "Jaz tu ne bi imel trdnosti, ki se ne
more kompromitirati z značilnega Objekta. Ostaja neodvisen od svojih
objektov."
"Njegova ureditev je taka, daje metoda mišljenja, ki jo uporablja, brez-
pogojno logična. Sam od sebe se ne vrača k zastarelemu načinu razume-
vanja realnosti in v primeru, da imata čustveno mišljenje in magično
verovanje zgolj postransko vlogo, simbolizacija ne zavzame večje širine in
pomembnosti, ki jo ima v običajnem življenju (!!)^. Stil odnosov med sub-
jektom in objektom spada med najpopolnejše (sic)^."
To je torej obljubljeno tistim, ki se "na koncu uspele analize zavejo
velikanske razlike med tistim, kar so nekoč imeli za seksualni užitek, in
tistim, kar doživljajo zdaj."
Razumljivo je, daje za tiste, ki takoj občutijo ta užitek, "spolno razmer-
je, bodimo odkriti, brez zgodovine."[21]
Brez druge zgodovine, razen da se nezadržno sprega v glagolu: stalno
se tolči po zadnjici, katerega mesto je tu, tako se nam zdi, označeno za
bodočega sholiasta, ki bo tu našel svojo neponovljivo priložnost.
^^ Opomba avtorja pričujočega poročila.
196
VODENJE ZDRAVLJENJA
5.	Če moramo dejansko slediti Abrahamu, ki nam predstavlja razmerje
objekta s tipično ponazoritvijo v dejavnosti zbiratelja, mogoče njegovo
pravilo ni določeno v tem poučnem protislovju, ampak ga je treba iskati v
kaki slepi ulici, ki utemeljuje željo kot tako.
Zato se nam objekt kaže kot razbit in razkrojen in mogoče je to kaj dru-
gega kot patološki dejavnik. In kaj ima z realnim opraviti ta absurdna
himna spolni harmoniji?
Moramo mar iz naše izkušnje izbrisati ojdipovsko dramo, ki si jo je
vendar Freud moral izmisliti ravno kot razlago najbanalnejših zaprek iz
ponižanj (Erniedrigungen) v ljubezenskem življenju, pa naj je le-to še tako
popolno?
Ali moramo ravno mi pod nakodrano ovčjo kožo dobrega pastirja Erosa
skriti črnega Boga?
Sublimacija je nedvomno na delu pri tem žrtvovanju, ki žari iz ljubezni,
toda potrudimo se iti malo dlje v strukturi sublimnega in ga ne zamenjajmo
s popolnim orgazmom, čemur Freud vsekakor ugovarja.
Najhuje je, da se zaradi tega duše, ki so sposobne najnaravnejše
nežnosti, začenjajo spraševati, ali zadovoljujejo blazne normative spolnega
razmerja. Novo breme, ki smo ga po zgledu tistih, ki jih preklinja Evan-
gelist, naložili na ramena nedolžnih.
Toda če bo imel naš nauk kak učinek v času, ko se ne bo več vedelo, na
kaj so se v praksi sploh nanašale te razvnete izjave, si bomo vendarle lahko
domišljali, da je naša veščina uspela vzpodbuditi seksualno lakoto pri hor-
monsko zaostalih osebah - da je torej služila fiziologiji, h kateri nismo
pravzaprav nič prispevali, ker smo o njej dejansko prav malo vedeli.
6.	Piramida, četudi je krivoverna, mora imeti vsaj tri ploskve. Tista, ki
pokriva tu opisan kot v zevajoči odprtini koncepta transferja, si, če lahko
tako rečemo, prizadeva spet zvezati njene robove.
Če je zasluga transferja vrnitev v realnost, ki jo predstavlja analitik, in
če gre tu za to, da Objekt dozori v topli gredi zaprte situacije, ne ostane
analizantu (dovolite nam ta izraz) za pod zob noben drug objekt več kot le
analitik.
Od tod izhaja pojem intersubjektivne introjekcije, ki se kot naša tretja
zmota umešča v dvojno razmerje.
197
VODENJE ZDRAVLJENJA
Gre namreč ravno za združujočo pot - njene različne teoretične priloge,
ki jo prilagajajo mestu, na katero se nanaša, lahko le nadaljujejo metaforo z
njenim variiranjem glede na raven operacije, ki jo imamo za zanesljivo:
introjekcija pri Ferencziju, identifikacija z analitikovim Nadjazom pri
Stracheyu, končni narcisoidni trans pri Balintu.
Pozornost bi radi obrnili na jedro te mistične potrošnje in če bomo
morali spet napadati to, kar se dogaja pred našimi vrati, bo to zato, ker
vemo, da analitična izkušnja črpa svojo moč iz posameznega.
Zdi se nam torej vredno razkriti pomembno vlogo, ki jo ima v zdra-
vljenju fantazma faličnega razdejanja (dévoration), ki gre na račun anali-
tikove podobe, in sicer v njeni povezanosti s smerjo zdravljenja, ki jo, kot
objekt dvojnega razmerja, v celoti umešča v izgradnjo distance med
pacientom in analitikom.
Kajti kljub slabosti teorije, s katero neki avtor sistematizira svojo teh-
niko, še vedno drži, da v resnici analizira in da je v zmoti razkrita
povezanost na tem mestu zagotovilo, da smo dejansko zašli na nepravo pot.
Tu je prikazana privilegirana funkcija faličnega označevalca v načinu
prisotnosti subjekta v želji, vendar v izkušnji, ki jo lahko označimo kot
slepo: in to zato, ker nimamo nikakršne orientacije glede resničnih razmerij
v analitični situaciji, ki je lahko, tako kot vsaka druga situacija, v kateri se
govori, samo zatrta, kadar jo hočemo vnesti v dvojno razmerje.
Ob nepoznavanju, in to upravičenem, narave simbolne vključitve in
izključujoč dejstvo, da se porabi vse, kar je realnega v analizi, se bo v
osnovnih postavkah mojega predavanja pokazalo, da lahko vse, kar nastaja,
razumemo le kot imaginarno. Kajti ni nam treba poznati načrta hiše, da bi z
glavo zadeli ob njene zidove: za to ga popolnoma nič ne potrebujemo.
Sami smo temu avtorju nekoč med debato pokazali, da - če ostanemo
pri imaginarnem razmerju med objekti - ne moremo več obravnavati nič
drugega razen razsežnosti distance. Naš namen pa ni bil ravno ta, da bi bilo
te razsežnosti v izobilju.
Če distanco postavimo kot edino dimenzijo, v kateri se odvijajo raz-
merja neuravnovešene osebe do objekta, se pojavijo nepremostljiva proti-
slovja, ki so dovolj razvidna tako znotraj sistema kot tudi v nasprotni us-
meritvi, ki jo bodo različni avtorji, da bi uredili svoje vtise, izvedli iz iste
metafore. Preveč ali premalo distance - to se bo najbrž zamenjevalo do
198
VODENJE ZDRAVLJENJA
prave zmešnjave. Ferenczi pa meni, da nevroze ne določa objektova dis-
tanca, ampak prej njegova prevelika intimnost v razmerju do subjekta.
Uporaba tehnike odloča o tem, kaj hoče vsakdo izmed njih povedati, in
tehnika približanja (rapprocher) - naj je učinek termina, če ga v angleškem
tekstu ne prevedemo, še tako zabaven - razkriva v praksi neko težnjo, ki
meji na obsesijo.
Le težko si predstavljamo, da ideal, predpisan v zmanjševanju te dis-
tance na ničlo (nil v angleščini), onemogoča, da bi avtor spoznal, kako se
je tu skoncentriral njegov teoretski paradoks.
Kakorkoli že, nedvomno se ta distanca razume kot univerzalni para-
meter, ki določa spreminjanje tehnike (četudi se nam razpravljanje o njenih
razsežnostih zdi še tako malenkostno) za ozdravitev nevroze.
Vsega, kar tako pojmovanje dolguje posebnim okoliščinam obsesivne
nevroze, ne moremo v celoti pripisati objektu.
Zdi se celo, da tako pojmovanje ne more iz rezultatov, ki jih dobi pri
obsesivni nevrozi, izvleči nobene posebne prednosti. Kajti če se tako kot
Kris sklicujemo na ponovno analizo, lahko zatrdimo, da je ta tehnika, ki
ima nedvomno svoje dobre strani, uspela v kliničnem primeru čiste obse-
sije nekega moškega izzvati izbruh zaljubljenosti, ki kljub svoji pla-
toničnosti ni bila nič manj divja in ki zaradi dejstva, da se je usmerila na
prvi dostopni objekt istega spola, ni bila nič laže ozdravljiva.
Oznaka prehodne perverzije lahko tu zadovolji le vnetega optimista,
vendar le za ceno priznanja (v tej ponovni vzpostavitvi tako dolgo
zapostavljenega tretjega v razmerju), da ni dobro preveč pričakovati od
možnosti, ki jih daje bližina v razmerju do objekta.
7. Tehnika je zaradi svoje dekonceptualizacije utrpela zelo veliko
škodo. Omenili smo že odkritja divje analize, pri kateri smo bili boleče
presenečeni, ker se zaradi nje ni vznemirila nobena kontrola. Mislili smo,
da morajo kot znak uspešnega zaključka transferja stavek "čutiti svojega
analitika" vzeti dobesedno.
Zanimivost tega primera je ravno v nehotenem humorju, ki ga je čutiti
na tem mestu. Celo Jarryja bi presenetil. Skratka, tak potek lahko
pričakujemo, če vzamemo zares razvoj analitične situacije. Poleg okusa je
voh res edina dimenzija, ki omogoča, da se distanca skrči na nič (nil).
199
VODENJE ZDRAVLJENJA
tokrat V realnem. Koristi, ki bi jih od tega lahko imeli smer zdravljenja in
principi njegove moči, pa so vprašljive.
Toda zaporniški vonj tehnike, ki se, kot pravimo, obnaša, kot bi le
približno ocenjevala razdaljo, ni samo smešen. Slušatelji mojega seminarja
se spominjajo vonja po urinu, ki sproži preobrat v primeru prehodne
perverzije, pri katerem smo se ustavili, da bi ocenili to tehniko. Ne moremo
reči, da bi bil brez zveze z naključjem, ki je bilo povod za opazovanje, saj
je pacient med skrivnim opazovanjem dekletca skozi špranjo v straniščni
steni nenadoma prestopil svoj libido, ne da bi ga, na videz, za to kaj
vnaprej določalo: otroška čustva, povezana s fantazmo falične matere, so se
od tega trenutka dalje gibala v smeri fobije [12].
Kljub vsemu pa to ni neposredna povezava in nič bolj pravilno ne bi
bilo ta voyerizem razlagati kot sprevrženo razkazovanje, ki ga implicira
atipičnost fobije iz upravičeno postavljene diagnoze: pod pritiskom pacien-
tove bojazni, da bi ga zaradi njegove velikosti zasmehovali.
Rekli smo že, da analitičarka, ki ji dolgujemo to pomembno publika-
cijo, v njej dokazuje izjemno bistrovidnost, ko se vztrajno vrača k interpre-
taciji sanj, kjer se je v vlogi zasledovalca pojavil oklep, povrh vsega
oborožen z brizgalko flytox, kot s simbolom falične matere.
Ali ne bi morala raje govoriti o očetu, se sprašuje? In dokaže, da jo je
od tega odvrnila očetova neudeleženost v pacientovi zgodbi.
Moji učenci bodo verjetno obžalovali, da ji nauk mojega seminarja ni
mogel pomagati, saj vedo, na podlagi katerih principov sem jih naučil
razlikovati falični objekt v obliki označevalca, ki se trudi nadomestiti
manko Drugega, od temeljnega fetiša vsake perverzije, ki nastopa kot
objekt, zaznan v zarezi označevalca.
Se mar zato ta nadarjena začetnica ni spomnila na dialog oklepov iz
Bretonovega Discours sur le peu de réalité! Ta bi ji pokazal pravo pot.
Toda kako bi si to lahko želeli, če paje bila ta analiza pod nadzorstvom
usmeritve, ki jo je silila k stalnemu nadlegovanju pacienta, da bi ga
povrnila v realno stanje. Zakaj bi se čudili, da ima - v nasprotju s špansko
kraljico - analitičarka noge, saj to sama poudarja s strogostjo svojih
pozivov k redu sedanjosti.
Ta postopek seveda ni povsem brez pomena pri uspešnem izidu acting
out, ki je bil tu na preizkušnji, kajti tudi analitičarka, ki se tega sicer ni
zavedala, seje stalno vračala k intervenciji kastracije.
200
VODENJE ZDRAVLJENJA
Zakaj pa bi morali to vlogo pripisovati materi, za katero v anamnezi
tega opazovanja vse dokazuje, daje vedno delovala bolj kot zvodniea?
Oslabeli Ojdip je bil odškodovan, toda vedno na način, ki razorožuje s
svojo naivnostjo - s popolnoma nenaravnim, če ne samovoljnim klicanjem
na pomoč analitičarkinega moža, ki je bilo še podprto z dejstvom, daje bil
ravno on, tudi sam psihiater, dobavitelj tega pacienta.
To ni običajna okoliščina. Vsekakor jo je treba odkloniti kot zunanjo
glede na analitično situacijo.
Grajane stranske poti zdravljenja nam same po sebi ne zbudijo
pridržkov glede njegovega rezultata in šaljivosti (verjetno ne brez
škodoželjnosti) honorarja za zadnje srečanje. Ta honorar, ki je bil dejansko
cena za onečaščenje, ne zbuja slabih domnev glede bodočnosti.
Postavimo pa lahko vprašanje meje med analizo in prevzgojo, kadar je
sam njen postopek usmerjen v zmagujoče vzpodbude njenih realnih
učinkov. V tem opazovanju bi bilo treba primerjati biografske podatke s
tvorbami transferja: prispevek razvozlavanja nezavednega je resnično
minimalen. Do te mere, da se sprašujemo, ali ni njen večji del ostal
nedotaknjen pri dojetju uganke, ki je bila pod imenom prehodne perverzije
predmet tega poučnega predavanja.
8. Bralec, ki ni analitik, naj se ne zmoti: tu z ničimer nočemo zmanjšati
vrednosti dela, ki ga upravičeno označuje vergilski pridevnik improbus.
Nimamo drugega namena kot opozoriti analitike na zdrs, ki jo doživlja
tehnika zaradi tega nepoznavanja pravega mesta, kjer se rojevajo njeni
učinki.
Pri njihovih neutrudnih poskusih, da bi definirali svojo izkušnjo, ne
moremo reči, da bi bila s skromnejših pozicij ali celo z usmeritvijo k fikti-
vnemu ta izkušnja zmeraj neplodna.
Genetičnih raziskav in neposrednega opazovanja še zdaleč ni treba
prekiniti zgolj zaradi analitične dejavnosti. In s ponovno obravnavo teme o
objektivnem razmerju v letniku našega seminarja smo pokazali pomen
pojmovanja, po katerem opazovanje otroka črpa iz kar najbolj natančne
ponovne razjasnitve funkcije materinstva v genezi objekta: govorimo o
pojmu prehodnega objekta, kot gaje uvedel D. W. Winnicott in ki je klju-
čni pojem za razjasnitev geneze fetišizma [27].
201
VODENJE ZDRAVLJENJA
Res pa je, da obstajajo očitne negotovosti pri razumevanju velikih
Freudovih konceptov v sorazmerju s slabostmi, ki bremenijo praktično
delo.
Radi bi pojasnili, da sorazmerno z zagatami, ki jih tako raziskovalci kot
tudi skupine občutijo pri iskanju svojega avtentičnega delovanja, popačijo
le-to v smislu uveljavljanja svoje moči.
To moč postavljajo na mesto razmerja do bitja, v katerega se umešča ta
dejavnost, in tako zmanjšujejo svoje možnosti, torej možnosti besede v
njeni vzvišeni zanesljivosti. Zato torej nekakšen povratek potlačitve, pa naj
bo še tako čuden, iz ambicij, ki se najmanj lahko primerjajo z dostojan-
stvom teh možnosti, privleče na dan ta jezikovni nesmisel o pristopu k bitju
kot elementu realnega, saj vladajoči diskurz zavrača vsako vprašanje, ki ga
ošabna plitkost ne bi že prej dopustila.
IV. Kako postopati s svojim bitjem
1.	Vprašanje analitikove biti se pojavi zelo zgodaj v zgodovini analize.
Ne preseneča nas, da ga je postavil tisti, ki mu je problem analitskega de-
lovanja delal največ skrbi. Dejansko lahko rečemo, da stoji Ferenczijev
članek Introjection et transfert iz leta 1909 na začetku tega problema in da
daleč prehiteva vsa pozneje razvita vprašanja topike.
V Ferenczijevem razumevanju transferja kot zdravnikove introjekcije v
subjektovi ekonomiji zdravnikova oseba ni več nosilec prisile ponavljanja,
neprilagodljivega vodenja ali pa oseba iz fantazme. V transferju vidi
združitev, v ekonomiji subjekta, vsega, kar v duetu psihoanalitik pred-
stavlja kot hic et nunc utelešene problematike. Mar avtor ne doseže skrajne
meje z izjavo, da lahko pridemo do zaključka zdravljenja le z zdravni-
kovim priznanjem bolniku, da tudi on sam trpi zaradi zapuščenosti.'^
2.	Ali moramo res plačati ta davek komičnosti, da bi v subjektovem
manku biti prepoznali jedro analitične izkušnje, samo polje, na katerem se
razvije nevrotikova strast?
' Popravek teksta v predzadnjem stavku in v prvi vrstici naslednjega odstavka ( I %6).
202
VODENJE ZDRAVLJENJA
Zunaj Ognjišča madžarske šole (njega žerjavica je zdaj že razkopana in
se je skoraj že spremenila v pepel) so samo Angleži s svojo hladno
objektivnostjo znali izraziti to praznino, ki jo občuti nevrotik, ko hoče
upravičiti svoj obstoj, in s tem hkrati izraziti razliko med medčloveškim
razmerjem, njegovo toplino ter vabljivostjo, in med tem razmerjem do
drugega, kjer bitje vidi svoje mesto.
Naj bo dovolj, da citiramo Elo Schärpe in njene umestne opazke pri
opazovanju pravih nevrotikovih skrbi. Njihova moč je v neke vrste
naivnosti, ki odseva iz upravičeno slavne osornosti njenega terapevtskega
in pisateljskega stila. Ni ravno običajno, da postane prav nečimrna, ko od
analitika, ki hoče razbrati namere analizantovega diskurza, zahteva
vsevednost.
Moramo ji biti hvaležni, da je v šolah za praktike na prvo mesto posta-
vila literarno izobrazbo, četudi ni opazila, da na seznamu minimalnega
čtiva, ki jim ga ponuja, prevladujejo domišljijska dela, v katerih pod
prosojnim zastorom glavno vlogo igra falični označevalec. To enostavno
dokazuje, da je izbor lahko pogojen z izkušnjo ravno tako, kot je lahko
uspešno načelno določanje.
3. Spet so bili Angleži, domačini ali tudi ne, tisti, ki so najbolj kate-
gorično določili konec analize s subjektovo identifikacijo z analitikom.
Mnenja glede tega, ali gre za njegov Jaz ali za njegov Nadjaz, so gotovo
različna. Strukture subjekta, kakršno je razvil Freud, ni tako lahko obvla-
dati brez razlikovanja simbolnega od imaginarnega in realnega.
Recimo samo, da take izjave, ki hočejo šokirati, ne nastajajo, ne da bi
nekaj tlačilo tudi tiste, ki jih izjavljajo. Dialektika fantazmatskih objektov,
ki jo je v prakso uvedla Mélanie Klein, se v teoriji poskuša prevajati s
termini identifikacije.
Kajti subjekt te delne ali pa ne delne, vsekakor pa pomembne objekte -
prsi, iztrebki, falos - nedvomno doseže ali pa izgubi, uničijo ga ali pa jih
obvaruje, predvsem pa on je ti objekti v skladu z mestom, na katerem
delujejo v njegovi temeljni fantazmi; ta način identifikacije nam samo kaže
patologijo strmine, na katero je potisnjen subjekt v svetu, kjer so njegove
potrebe zvedene na menjalne vrednosti, saj ta strmina sama nima nobene
druge možnosti kot 1ф1псепје, ki ga z oštevilčenjem označevalec nalaga
njegovemu življenju.
203
VODENJE ZDRAVLJENJA
4.	Zdi se, da bi moral biti psihoanalitik, da bi lahko pomagal subjektu,
rešen te patologije, ki ima očitno svoje mesto v nič manj kot železnem
zakonu.
Zato si torej predstavljamo, da bi moral biti psihoanalitik srečen človek.
Konec koncev, pravi zdrava pamet, ali ga ne prihajamo prosit ravno za
srečo, in kako bi nam jo lahko dal, če je ne bi vsaj malo imel?
Bodimo natančni, humanistični napredek od Aristotela do svetega
Frančiška (Šaleškega) ni razrešil aporij o sreči.
Vemo, da izgubljamo čas z iskanjem srajce srečnega človeka, in temu,
kar imenujemo srečna senca, seje bolje izogniti, zaradi zla, ki ga razširja.
Ravno v odnosu do biti mora analitik izbrati svojo operacijsko raven in
možnosti, ki mu jih v ta namen ponuja didaktična analiza, ne sme
obravnavati samo glede na problem, ki ga ima analitik, njegov vodnik, za
rešenega.
Obstaja beda bitja, ki je kolegi iz previdnosti in iz navideznega sramu,
ki zagotavlja nadvlado, ne upajo izpustiti iz rok.
Morali bi izoblikovati etiko, ki bi vključevala Freudova odkritja glede
želje: da bi lahko na njen vrh postavili vprašanje analitikove želje.
5.	Dekadenca, ki zaznamuje analitično razmišljanje posebno na tem
področju, nas mora presenetiti, če smo vsaj malo dovzetni za odmev
prejšnjih del.
Z razumevanjem cele vrste stvari si analitiki v celoti predstavljajo, daje
razumevanje samo sebi namen in da je to lahko samo happy end. Vendar
pa jim primer fizikalne znanosti lahko pokaže, da največja odkritja še ne
pomenijo nujno, da vemo, v kaj se spuščamo.
Včasih je bolje ne razumeti, da bi lahko mislili - še tako dobro lahko
razumemo vse o mlatilnicah, pa to ne bo rodilo nobene misli.
Tak je bil celo začetek behavioristov: odpovedati se razumevanju. Toda
ker na našem področju, ki je antiphysis, ni bilo. nobenega drugega pre-
pričanja, so enostavno uporabili, ne da bi razumeli, to, kar mi razumemo:
priložnost, da se naš ponos spet zbudi.
Vzorec tega, kar smo sposobni ustvariti glede morale, predstavlja pojem
žrtvovanja. To je fantazma obsedenca, ki sam sebe ne razume; ta fantazma
pravi: vse za drugega, za bližnjega, ne da bi razkrila tesnobo, ki jo vzbuja
Drugi (z velikim D), ko ni naš bližnji.
204
VODENJE ZDRAVLJENJA
6.	Psihoanalitikov ne nameravamo učiti, kaj pomeni misliti. To sami
vedo. Toda tega niso sami dojeli. Naučili so se od psihologov. Misel je
poizkus dejanja, ljubeznivo ponavljajo. (Tudi Freud se je pustil prevarati,
pa vendar ostaja vztrajen mislec, katerega dejanje se konča z mislijo).
V resnici je misel analitikov razkrajajoče se dejanje. To nam pušča
nekaj upanja, da bodo v primeru, če jih pripravimo do razmišljanja o tem,
ob ponovnem začetku dejanja še enkrat premislili.
7.	Analitik je človek, ki mu govorimo in ki mu govorimo brez
zadržkov. Zato je tu. Kaj to pomeni?
Vse, kar se da povedati o asociacijah idej, je samo psihologistična
preobleka. Industrijske besedne igre so daleč; vrh tega pa že po njihovem
protokolu ni ničesar, kar bi bilo manj svobodno.
Subjekt, ki ga v analizi spodbujamo k govorjenju, v tem, kar pove, v
resnici ne pokaže prav veliko svobode. Ne zato, ker bi ga omejevala stro-
gost njegovih asociacij: nedvomno ga dušijo, toda pomembneje je, da se
iztečejo v polno besedo, ki bi bila zanj lahko boleča.
Nič ni strašnejšega kot povedati nekaj, kar bi bilo lahko resnično. Kajti
če je bilo resnično, bo postalo popolnoma resnično, in Bog ve, kaj se zgodi,
če se nekaj, kar je resnično, ne more več povrniti v dvom.
Je mar v tem analitikov postopek: več resnice? Že slišim, kako bedaki
mrmrajo o mojih intelektualističnih analizah, ko sam z vso hitrostjo
poskušam v njih obvarovati neizrekljivo.
Bolj kot komurkoli drugemu mi je jasno, daje naše poslušanje usmer-
jeno k tistemu, kar je onkraj diskurza, če si le izberem pot poslušanja, ne pa
avskultacije. Seveda ne avskultacije odpora, napetosti, histeričnega krča,
bledice, adrenalinske razbremenitve (sic), kjer naj bi se preobrazil močnejši
Jaz (resic) - moje poslušanje je razumevanje/poslušanje.
Poslušanje (entendre) me ne sili k razumevanju (comprendre). To, kar
slišim (entendre), je še zmeraj diskurz, pa naj je še tako malo diskurziven
kot na primer interjekcija. Kajti interjekcija spada v red jezika, in ne v red
ekspresivnega krika. To je del diskurza, ki po svojih sintaktičnih učinkih v
določenem jeziku ne zaostaja za nobenim drugim delom.
Z ničimer ne morem ugovarjati temu, kar slišim (entendre), če od tega
nič ne razumem (comprendre) oziroma sem, če že kaj razumem, prepričan,
da se motim. To pa mi še zmeraj pušča možnost odgovora. V podobnem
205
VODENJE ZDRAVLJENJA
primeru to storimo zunaj analize. Molčim. Vsi, tudi jaz, so prepričani, da
govorca goljufam. Zakaj?
Goljufam ga, ker me nekaj sprašuje'^. Ravno zato, da bi mu odgovoril.
Toda prav dobro ve, da bi bile to samo besede. Kakor besede kogarkoli
drugega. Sploh ni prepričan, da bi mi bil hvaležen za dobre besede, še manj
pa za slabe. Od mene ne zahteva teh besed. Zahteva..., ker govori: njegova
zahteva je neprehodna, nima nobenega objekta.
Seveda se njegova zahteva razvija v polju implicitne zahteve, zaradi
katere je tu, da bi jo ozdravil, da bi jo razkril samemu sebi, da bi spoznal
psihoanalizo, da bi se usposobil kot analitik. Vendar ve, da ta zahteva
lahko počaka. Njegova trenutna zahteva nima nič skupnega s tem, sploh ni
njegova, saj sem mu konec koncev dal priložnost za govorjenje. (Edino
subjekt je tu prehoden.)
Uspelo mi je, skratka, to, kar bi hoteli tako zlahka uresničiti v polju
vsakdanjega trgovanja: s porabo sem ustvaril povpraševanje {demande).
8.	Toda to je, lahko bi rekli, radikalna zahteva.
Nedvomno ima gospa Macalpine prav, ko v samem analitičnem pravilu
išče gibalo transferja. Še vedno nekoliko zaide, ko odsotnost vsakega
objekta imenuje odprta vrata k infantilni regresiji [24].
To je prej ovira, saj vsakdo, najprej pa otroški psihoanalitiki, ve, da je
za negovanje razmerja z otrokom potrebno kar precej majhnih objektov.
S posredovanjem zahteve se vsa preteklost odpre prav do nežnega
zaklada prvega otroštva. Subjekt je vedno samo zahteval, samo prek tega je
lahko živel, mi pa to nadaljujemo.
Na tak način se lahko uresniči analitična regresija in tako se tudi dejan-
sko kaže. Omenjamo jo, kot da bi se subjekt začel otročje obnašati.
Nedvomno se lahko tudi to zgodi in takšno spakovanje ni ravno najboljše
znamenje. Vsekakor odstopa od tega, kar običajno razumemo kot regresijo.
Kajti regresija ni nič drugega kot vrnitev v sedanjost označevalcev,
uporabljenih v zahtevah, ki so naložene v subjektih
9.	Če se vrnemo na začetek, ta situacija pojasni osnovni transfer in
ljubezen, v obliki katere se včasih pojavi.
/Avtor se tu igra z večpomenskostjo glagola demander, ki pomeni tako vprašati kot
zahtevati, pa tudi povpraševati /
206
VODENJE ZDRAVLJENJA
Kajti Če ljubezen pomeni dati tisto, česar nimamo, prav zares drži, da
lahko subjekt čaka, da bi to dobil, saj mu psihoanalitik ne more dati nič
drugega. Toda tudi tega niča mu ne da in bolje je tako: in zato se mu za ta
nič plačuje, najraje obilno, da bi jasno pokazali, da se v nasprotnem
primeru vse skupaj ne bi ravno izplačalo.
Toda dejstvo, da se osnovni transfer najpogosteje pojavlja le kot senca,
tej senci ne preprečuje sanjati in ponavljati svoje zahteve tudi takrat, ko ni
več ničesar moč zahtevati. Taka zahteva po prazni biti bo zato samo še
čistejša.
Opazili pa bomo, da analitik kljub vsemu "daje" svojo prisotnost, toda
zdi se mi, da je to že nujno vključeno v njegovo poslušanje in da je tudi
pogoj za besedo. Zakaj naj bi torej tehnika zahtevala, naj bo ta prisotnost
tako diskretna, če to ne bi držalo? Šele kasneje se bo razkrila njegova pri-
sotnost.
Konec koncev pa je najmočnejše zavedanje njegove prisotnosti vezano
na trenutek, ko subjekt lahko samo molči, ko se torej ustraši celo sence
zahteve.
Analitik torej dopušča zahtevo, vendar ne zato, da bi, kot pravimo,
subjekt opeharil, ampak da bi se ponovno pokazali označevalci, ki vsebu-
jejo njegovo frustracijo.'^
10. Spodobi se opomniti, da se primarna identifikacija pojavi že v naj-
starejši zahtevi. To je tista identifikacija, ki izhaja iz materinske vse-
mogočnosti, torej tista, ki označevalnemu aparatu ne samo obesi zadovolji-
tev potreb, ampak jih tudi razkosa, filtrira glede na strukturo označevalca.
Potrebe se podrejajo enakim običajnim pogojem označevalca v
njegovem dvojnem registru: sinhronemu registru nasprotja med nere-
duktibilnimi elementi, diahronemu registru substitucije in kombinacije, s
čimer jezik, če seveda ne zapolni vsega, strukturira vsako medčloveško
razmerje.
Od tod izvira neodločnost, ki smo jo opazili v Freudovih izjavah o raz-
merju Nadjaza in realnosti. Nadjaz seveda ni izvor realnosti, kakor nekje
zatrjuje, vendar pa mu Nadjaz začrtuje njene tirnice, preden v nezavednem
/Besedna igra med besedama/ra.v/rer = opehariti, priicrajšati koga za kaj in frustration =
nezadovoljnost, opeharjenje./
207
VODENJE ZDRAVLJENJA
najde prve idealne sledi, v katerih se pojavljajo nagnjenja, potlačena v
nadomestitvi potreb z označevalcem.
11. Od tega trenutka nam ni več treba še naprej iskati gibala identifi-
kacije z analitikom. Lahko je še tako različna, vedno bo ostala identifikaci-
ja z označevalci.
Analitik ima sorazmerno z napredovanjem analize izmenoma opraviti z
vsemi izrazi subjektove zahteve. Kot bomo kasneje povedali, mora nanje še
zmeraj odgovarjati le s pozicije transferja.
Kdo navsezadnje ne poudarja pomembnosti tega, kar bi lahko imeno-
vali permisivna hipoteza analize? Vendar sploh ni potreben poseben poli-
tičen režim, da bi to, kar ni prepovedano, postalo obvezno.
Analitiki, ki jih fascinirajo učinki frustracij, zavzemajo le pozicijo
sugestije, ki omeji subjekt na ponovitev zahteve. Nedvomno pa je to tisto,
kar razumemo kot "čustveno prevzgojo".
Dobrota je nedvomno tu bolj potrebna kot drugje, vendar ji ne bo us-
pelo ozdraviti zla, ki ga je povzročila. Analitik, ki subjektu želi dobro, bo
ponovil tisto, za kar je bil vzgojen, celo v spremenjeni situaciji. Še tako
zmotna vzgoja ni imela nikoli drugega motiva kot le dobrobit subjekta.
Obstaja teorija analize, ki v nasprotju z obzirno artikulacijo analize pri
Freudu kot gibalo simptomov pojmuje le strah. Ta teorija rojeva prakso, v
kateri se pojavlja to, kar sem drugje imenoval obscena in kruta podoba
Nadjaza, v kateri nevroza transferja nima drugega izhoda, kot da bolniku
skozi okno pokažemo smejoči se obraz narave z besedami: "Kar pojdite.
Zdaj ste priden otrok [22]."
V. Željo je treba razumeti dobesedno.
1. Sanje so konec koncev samo sanje, tako se danes govori. Mar dej-
stvo, daje Freud v njih razpoznal željo, nima več nobenega pomena?
Željo, ne pa nagnjenj. Kajti treba je prebrati Traumdeutung, da bi ve-
deli, kaj pomeni to, kar Freud imenuje želja.
208
VODENJE ZDRAVLJENJA
Ustaviti se moramo pri besedi Wunsch in Wish, ici je njena angleška
oblika, da bi ju ločili od želje, saj šum razmočenih petard, v katerem se
raztopita, ne spominja nič manj kot na pohotnost. To so želje.'®
Te želje so lahko pobožne, nostalgične, zoprne, šaljive. Neka dama
lahko sanja sanje, ki jih ni vzpodbudila nobena druga želja kot želja, da bi
Freudu, ki ji je predstavil teorijo o sanjah kot želji, ponudila dokaz, da v
njih česa takega ni. Zapomniti si moramo, da se ta želja izraža v precej
pretkanem diskurzu. Nič manj pomembno pa ni upoštevati posledice
dejstva, da se Freud tu zadovolji s tem, da željo po sanjah in potrditev svo-
jega pravila razpozna kot tisto, kar po njegovem mišljenju pomeni želja.
Kajti še bolj čudaški je, ko sanje o kazni svojevoljno razlaga kot željo
po tem, kar ta kazen kaznuje.
Ne ustavljajmo se pri etiketah na predalčkih, čeprav jih mnogi razumejo
kot sad znanosti. Berimo tekste; sledimo Freudovi misli po stranpoteh, na
katere nas vodi, in ne pozabimo, daje, medtem ko jih je obžaloval z mislijo
na znanstveni diskurz, trdil, da gaje nanje prisilil njegov objekt.
Vidimo torej, da je ta objekt identičen stranpotem, saj nas v svojem
delu že pri prvem ovinku, ki obravnava sanje neke histeričarke, privede do
dejstva, da se v njih s premestitvijo - tukaj, točneje, z aluzijo na željo ne-
koga drugega - zadovolji večerna želja, še podprta v svoji vzvišeni poziciji
z željo, ki je povsem druge vrste - Freud jo določa kot željo po nezadovo-
ljeni želji [7].20
Preštejmo vse odklone, ki tu služijo temu, da bi željo privedli do geo-
metrično rastoče moči. Z enim samim pokazateljem ne bi mogli označiti
njihove stopnje. Kajti pri teh odklonih moramo razločevati dve dimenziji:
želja po želji, drugače povedana - želja, ki jo izraža neka druga želja
(histeričarkina želja po tem, da bi imela nezadovoljeno željo, je izražena v
želji po kaviarju: želja po kaviarju je njen označevalec), se umešča v drug
register kot želja, ki je nadomestila neko drugo željo (v sanjah prijateljičina
18
19
20
/L^can tu uporabi besedo le voeu, ki v francoščini poleg le désir pomeni željo, ki pa
ima bolj poudarjen moralen pomen (tudi voščilo, zaobljuba)./
Pismo 118 (1J-IX-1899) Fliessu \ Aus den Anjängen, Imago pub., London.
Poglejmo si te sanje, kakor so po pacientkini pripovedi zapisane na str. 152 v G. W., II-
III: "Hotela bi pripraviti večerjo. Ostalo mi je le nekaj prekajenega lososa. Pade mi na
pamet, da bi šla nakupovat. ko se spomnim, da je nedelja popoldan in da so vse
trgovine zaprte. Rečem si, da bom telefonirala kakim dobaviteljem, toda telefon je
pokvarjen. Tako se moram torej odpovedati želji, da bi pripravila večerjo."
209
VODENJE ZDRAVLJENJA
Želja po prekajenem lososu nadomešča pacientkino željo po kaviarju, kar
pomeni zamenjavo enega označevalca z drugim).^'
2. To, kar smo takole našli, ni prav nič mikroskopsko, nič bolj kot ne
potrebujemo nobenih posebnih inštrumentov za spoznanje, da ima list
strukturne značilnosti rastline, od katere je bil odtrgan. Tudi če smo rast-
lino vedno videli samo brez listov, nam bo takoj jasno, da je list, bolj ver-
jetno kot pa košček kože, del te rasdine.
Želja iz histeričarkinih sanj, tako kot tudi katerakoli druga malenkost, ki
bi jo na njeno mesto postavili v tem Freudovem tekstu, povzema to, kar z
dokazovanjem skupne strukture nezavednih mehanizmov (zgostitev,
premestitev...) razlaga cela knjiga: razmerje želje do te značilnosti jezika,
ki označuje freudovsko nezavedno in tako razsredišči naše pojmovanje
subjekta.
Mislim, da bodo moji učenci znali ceniti ta moj pristop k temeljnemu
nasprotju med označevalcem in označencem, s katerim ponazarjam moč
jezika, vendar jim kljub razlagi njegovega delovanja puščam še dovolj od-
prtih problemov.
Naj vas spomnim na avtomatizem zakonov, prek katerih se v
označevalni verigi izražata:
a)	zamenjava nekega termina z drugim, kar ustvarja učinek metafore;
b)	kombinacija nekega termina z drugim, kar ustvarja učinek metonimi-
je [17].
Če jih apliciramo na ta primer, ugotovimo, da nam Freud - upoštevajoč,
daje v sanjah naše pacientke edino, kar lahko ponudi, prekajeni losos, torej
objekt želje njene prijateljice, s predpostavko, da prekajeni losos tu
zamenjuje kaviar, ki ga ima za označevalca pacientkine želje - ponuja sanje
kot metaforo želje.
Toda kaj je metafora drugega kot rezultat dejanskega pomena, torej
prehod subjekta k pomenu želje?
Če je subjektova želja tu predpostavljena kot implicitna njegovemu
(zavestnemu) diskurzu, torej kot predzavedna - kar je očitno, saj je njen
mož pripravljen zadovoljiti njeno željo, toda pacientka, ki gaje prepričala
o obstoju te želje, noče, da bi glede nje karkoli ukrenil, in treba je res biti
Freud utemeljuje histeričarkino identifikacijo z razlago, da ima prekajeni losos za
prijateljico enak pomen kot kaviar za pacientko.
210
VODENJE ZDRAVLJENJA
Freud, da bi to imenovali željo po nezadovoljeni želji - moramo iti še
naprej, da bi zvedeli, kaj taka želja pomeni v nezavednem.
Toda Freud pravi, da sanje niso nezavedno, ampak kraljevska pot vanj.
To nam potrjuje, da v svojem postopku uporablja učinek metafore. Sanje
razkrivajo ta učinek. Komu? K temu se bomo kmalu vrnili.
Zaenkrat si oglejmo dejstvo, da je želja, označena kot nezadovoljena,
tako označena z označevalcem: kaviar, ki ga označevalec simbolizira kot
nedosegljivega. Toda od trenutka, ko se označevalec kot želja prikrade v
kaviar, je želja po kaviarju njegova metonimija, ki je postala nujna zaradi
manka biti, v katerem je vsebovana.
Metonimija je, kot vas učim, učinek, ki ga omogoča dejstvo, da ne ob-
staja noben pomen, ki se ne bi nanašal na kak drug pomen - v tem se
oblikuje njihov najbolj skupni imenovalec, namreč kanček smisla (običajno
zamenjan z nepomembnim), kanček smisla, ki se izkaže za temelj želje in ji
tako prisodi poteze perverzije, ki jih rade volje razkrivamo v današnji
histeriji.
V resnici paje želja metonimija manka biti.
3. Vrnimo se zdaj h knjigi z naslovom: Razlaga sanj (Traumdeutung),
ki bi jo bilo bolje imenovati prerokovanje ali še bolje pomenjanje.
Freud si nikdar ne dela utvar, daje tu izčфal psihološke probleme sanj.
Preberimo jo, da bi ugotovili, da se teh tako malo obravnavanih problemov
(še vedno so redke ali pa nezadostne raziskave o prostoru in času v sanjah,
o njihovih čutnih sposobnostih, o barvnih ali atonalnih sanjah, o tem, ali so
v njih možni vonj, okus in otip, če že obstajajo vrtoglavica, nabreklost in
teža) Freud ni dotaknil. Trditev, da je Freudova doktrina psihologija, je
prav nerodna dvoumnost.
Freud še zdaleč ne vzpodbuja te dvoumnosti. Nasprotno, opozarja nas,
da ga v sanjah zanima samo njihova zgradba. Kaj to pomeni? Točno to, kar
mi imenujemo jezikovna stuktura sanj. Kako bi se Freud tega lahko
zavedal, če paje Ferdinand de Saussure to strukturo izrazil šele kasneje? V
tem prekrivanju njunih lastnih terminov je še toliko bolj pretresljivo, da je
Freud to strukturo že prej predvidel. Toda kje jo je odkril? V pomenskem
toku, ki je skrivnosten ravno zaradi dejstva, da subjekt ne ve niti tega, kje
naj se pretvarja, daje on tisti, ki ga usmerja.
211
VODENJE ZDRAVLJENJA
Popolnoma nasprotno od tega, da se tu prepozna kot subjekt, bi bilo, če
bi mu omogočili, da bi se prepoznal kot tisti, ki želi, kajti potoček želje
teče kot po strokovnem kanalu verige označevalcev in subjekt mora ubrati
prečno pot, če hoče ujeti svoj \as,tm feed-back.
Želja si samo podredi tisto, kar analiza subjektivira.
4.	To nas spet privede k vprašanju, o katerem smo prej govorili: komu
sanje razkrivajo svoj pomen, preden se pojavi analitik? Ta pomen obstaja
pred njegovim branjem, kot tudi pred znanostjo razvozlavanja tega
pomena.
Oboje nam dokazuje, da sanje obstajajo prav zaradi spoznanja..., toda
našemu glasu se ne posreči dokončati: želje. Kajti željo - če govori Freud
resnico o nezavednem in če je analiza potrebna - lahko dojamemo le z
interpretacijo.
Vendar pravimo: zgradba sanj črpa iz želje...; zakaj našemu glasu ne
uspe dokončati - kot da bi druga beseda, ki je bila še malo prej prva in ki
je s svojo lučjo zasenčila drugo, ugasnila. Kajti konec koncev se med
spanjem ne moremo pustiti prepoznati. In sanje, pravi Freud, ne da bi v
tem videl najmanjše protislovje, služijo predvsem želji po spanju. So nar-
cisoiden umik libida in tudi umik realnosti.
Razen tega pa nas izkušnja uči, da se - če se mojim sanjam uspe spojiti
z mojo zahtevo (ne z realnostjo, kot neustrezno pravimo, ki lahko obvaruje
moje spanje) ali s tem, kar se tu kaže kot njej enakovredno, z zahtevo
drugega - zbudimo.
5.	Sanje so konec koncev samo sanje. Tisti, ki jih danes imajo za
neuporabne za analizo, so, kot smo videli, našli zanesljivejše in bolj ne-
posredne poti, da bi pacienta povrnili k dobrim načelom in k normalnim
željam, tistim, ki zadovoljujejo prave potrebe. Katere? Potrebe vseh ljudi
vendar, stari moj! Če vas je tega strah, se požvižgajte na svojega psihoana-
litika, povzpnite se na Eiftlov stolp in poglejte, kako lep je Pariz. Škoda, da
nekateri preskočijo ograjo že na prvi ploščadi in da so ti ravno eni izmed
tistih, ki so svoje potrebe spet spravili v prave meje. Negativna terapevtska
reakcija, bi rekli.
Hvala Bogu! Odpor pri vseh ne gre tako daleč. Simptom kot plevel spet
požene - prisila ponavljanja.
212
VODENJE ZDRAVLJENJA
Seveda pa je to le nesporazum: z obuditvijo spomina ne ozdravimo.
Spomin se vrne zato, ker ozdravimo. Odkar smo odkrili ta obrazec, repro-
dukcija simptomov ni več problem, problem je samo reprodukcija anali-
tikov; reprodukcija bolnikov je razrešena.
6.	Sanje so torej samo sanje. Izpod peresa psihoanalitika, ki bi bil rad
poučen, lahko celo preberemo, daje to produkcija Jaza. To dokazuje, da ne
tvegamo preveč, če hočemo ljudi prebuditi iz sanj: poglejte, nadaljujejo se
pri belem dnevu, in to pri tistih, ki sploh ne uživajo v njih.
Toda tudi ti morajo, če so psihoanalitiki, prebrati to, kar pravi Freud o
sanjah, saj drugače ni mogoče dojeti tega, kar razume z željo nevrotika, s
potlačenim, z nezavednim, z interpretacijo, s samo analizo, niti se ni
mogoče približati čemurkoli že v njegovi doktrini. Ogledali si bomo vire
malih sanj, ki smo jih za svoj predmet sunili zgoraj.
Kajti ta želja naše duhovite histeričarke (tako jo je označil Freud) -
govorim o njeni budni želji, o njeni želji po kaviarju - je želja zadovoljene
ženske, ki pa ravno to noče biti. Njen mož, mesar, se namreč na to dovolj
spozna, da lahko glede zadovoljitev, ki jih vsakdo potrebuje, postavi piko
na i in naravnost pove svoje mnenje slikarju, ki nabogve kateri nepomem-
bni risbi laskavo nariše njegov zanimiv obraz: "Še tega seje manjkalo! Kos
stegna dobre vlačuge, to potrebujete, in če mislite, da vam ga bom jaz dal,
si ga lahko obesite, že veste kam."
To je torej moški, čigar žena ne bi smela imeti vzroka za pritoževanje,
genitalni značaj, ki torej verjetno tako, kot je treba, skrbi, da njegovi ženi,
potem ko jo poljubi, ni več treba dajati pobude. Razen tega nam Freud ne
prikriva, daje zelo zaljubljena vanj in da ga stalno izziva.
Vendar pa noče, da bi bile njene edine prave želje zadovoljene. Želi si
novih nemotiviranih želja in da bi bila prepričana o njihovi nemotivira-
nosti, jih noče zadovoljiti. Zato torej lahko na vprašanje: Kaj si želi
duhovita mesarka? odgovorimo: kaviar. Toda ta odgovor nič ne pomaga,
kajti spet ravno ona noče kaviarja.
7.	V tem pa ni vsa skrivnost tega odgovora. Še zdaleč ni zaprt v tej slepi
ulici, ampak v njej najde ključ za pokrajine, ključ za pokrajino želja vseh
duhovitih histeričark na svetu, pa naj so mesarice ali ne.
213
VODENJE ZDRAVLJENJA
Freud to dojame z enim svojih hitrih pogledov od strani, s katerimi pre-
seneti resnico in spotoma zavrne tiste abstrakcije, v katerih pozitivni razum
rade volje vidi razlago vseh problemov: npr. Tardeu tako ljubo oponašanje.
V posameznem mora preizkusiti listo, kar ima za gibalo histerične
identifikacije. Verjetno se naša pacientka identificira s svojo prijateljico
zato, ker je neposnemljiva v svoji nezadovoljeni želji po prekajenem
lososu, in pri Bogu - kaj če ga ravno On prekaja?
Tako torej pacientkine sanje odgovarjajo zahtevi njene prijateljice, ki bi
rada prišla k njej na večerjo. In ne vemo, kaj bi jo, razen tega, da se pri njih
dobro je, lahko pripravilo k temu, če ne dejstvo, na katero je naša mesarica
vedno pozorna: da namreč njen mož o njej vedno govori z zadovoljstvom.
Suhica, kakršna je, pa ni ravno ustvarjena za to, da bi bila všeč njemu, ki
ima rad same okrogline.
Mogoče pa ima tudi on kako željo, ki ga omejuje tudi ko je že povsem
zadovoljen? Gre za isto gibalo, ki bo v sanjah prijateljičino željo spre-
menilo v neuspeh njene zahteve.
Kajti nič ne pomaga, daje zahteva prek pravkar dobljenega telefona še
tako simbolizirana. Pacientkin klic ne uspe; prav zabavno bi bilo vedeti, ali
bi se bila druga pripravljena zrediti, da bi se lahko mož ob njej naslajal.
Toda: kako bi lahko ljubil drugo (kaj ni dovolj, da jo njen mož samo
opazuje, pa bo pacientka že tako mislila?) moški, ki se ob njej ne bo mogel
zadovoljiti (on, ki tako ljubi kos stegna)? Tako smo torej dokončno ¡)oja-
snili vprašanje, na splošno imenovano vprašanje histerične identifikacije.
8. To vprašanje postane tudi naš predmet. V čem se ženska identificira
z moškim in kako lahko kos prekajenega lososa zavzame mesto želje Dru-
gega?
Ker ta želja ničemur ne zadostuje (kako bi s tem edinim kosom preka-
jenega lososa lahko sprejeli v,se te ljudi), se moram na koncu koncev (in
sanj) odpovedati svoji želji, da bi pripravil večerjo (torej svojemu iskanju
želje drugega, ki je skrivnost moje želje). Vse je spodletelo, in vi pravite,
da so sanje uresničitev želje. Kako si to predstavljate, profesor?
Ob takem vprašanju psihoanalitiki že nekaj časa ne odgovarjajo več, saj
so se že sami nehali spraševati o željah svojih pacientov: omejujejo jih na
njihove zahteve, kar poenostavlja njihovo nalogo, da bi jih spreobrnili k
214
VODENJE ZDRAVLJENJA
svojim lastnim zahtevam. Tak naj bi bil najprimernejši postopek in tudi oni
so ga vzeli za svojega.
Zgodi pa se, da se želja ne da tako hitro spraviti s poti, ker je preveč
očitna, postavljena prav na sredino prizorišča, kot tukaj na mizo pojedine,
v obliki lososa, ki je na srečo prav ljubka riba in pri kateri zadostuje, da jo,
kot v restavraciji, ponudimo prekrito s tankim zastorom, da bi se odstrani-
tev tega zastora lahko primerjala s tisto, ki je zaključevala antične misterije.
Biti falos, pa čeprav majhen falos. Kaj ni to poslednja identifikacija z
označevalcem želje?
To se ne zdi povsem samoumevno pri ženski in nekateri med nami
nočejo več imeti opravka s to besedno uganko. Ali se bomo o vlogi
označevalca učili zato, da bi si ponovno naprtili kompleks kastracije in
željo po penisu? Bog nas tega obvaruj - ko se je Freud znašel na tem
križišču, ni več vedel, kam bi pobegnil, saj je onstran videl samo še
puščavo analize.
Da, toda privedel jih je prav do sem in to mesto ni bilo tako nevarno kot
transferna nevroza, pri kateri nimate druge možnosti, kakor da pacienta, s
prošnjo, naj previdno odide in tako svoje muhe odnese s sabo, naženete.
9. Kljub vsemu povejmo, kaj strukturira željo.
Želja se ne kaže v intervalu, ki ga za sabo izdolbe zahteva, saj subjekt
pri artikulaciji verige označevalcev prinese na dan manko biti s svojim
klicem, da bi njegovo dopolnitev dobil od Drugega, če je Drugi, mesto
besede, tudi mesto tega manka.
To, kar naj bi torej Drugi zapolnil, je ravno to, česar nima, kajti tudi
njemu manjka bit, to, kar se imenuje ljubezen, toda tudi sovraštvo in
nevednost.
Vsaka zahteva, ki presega v sebi izraženo potrebo, pa predstavlja tudi
strast biti (passion de l'être) in ravno za to ostane subjekt toliko bolj pri-
krajšan, kolikor bolj je zadovoljena potreba, izražena v zahtevi.
Se več, zadovoljitev želje se tu kaže le kot vaba, v kateri se izniči
zahteva po ljubezni, tako da subjekt povrne v spanec, v katerem obiskuje
predpekel biti, ki se oglaša v njem. Kajti bit jezika je ne-bit stvari in ker je
Freud odkril željo na njenem mestu v sanjah, nam kot pouk že od nekdaj
zadostujejo sramotni napori misli, da bi se umestila v realnost.
215
VODENJE ZDRAVLJENJA
Biti ali ne biti, spati, mogoče sanjati tako imenovane najbolj preproste
otroške sanje (nedvomno "preproste" kot je analitska situacija), ki
enostavno kažejo čudežne ali prepovedane objekte.
10.	Toda otrok ne zaspi vedno takole v naročju bili, še posebej, če se v
to meša Drugi, ki ima ravno tako mnenje o njegovih potrebah in ga name-
sto s tistim, česar nima, pita z zadušljivim močnikom tistega, kar ima. To
pomeni, da svojo skrb zamenjuje z dajanjem svoje ljubezni.
Ravno otrok, ki ga hranimo z največ ljubezni, odklanja hrano in se s
svojo zavrnitvijo igra kot z željo (mentalna anoreksija).
To so meje, kjer bolj kot kjerkoli drugje dojamemo, da sovraštvo
spreminja ljubezen v plačilno sredstvo, kjer pa se nevednost ne odpušča.
Navsezadnje, mar otrok, ki noče zadovoljiti materine zahteve, ne
zahteva, da bi mati imela neko željo, ki se njega ne tiče, kajti ta ])ot mu
manjka na njegovem potovanju k želji'.'
11.	Eno izmed načel, ki izhajajo iz teh premis, je, da:
-	če je subjektova želja zaradi obstoja diskurza dejansko pogojena s
tem, da se mora izraziti z neskončno vrsto označevalca;
-	če moramo na drugi strani, kot smo pokazali zgoraj z odprtjem dia-
lektike transferja, utemeljiti pojem Drugega z velikim D kot mesto rojstva
besede (drugo prizorišče, ein anderes Schauplatz, o katerem govori Freud
v Traumdeutung)-,
-	moramo domnevati, daje želja človeka, ki je nastal iz živali, izročene
jeziku, želja Drugega.
To meri na povsem drugo funkcijo, kot je prej omenjena funkcija pri-
marne identifikacije (kajti ne gre za subjektovo povzdigovanje insignij
drugega), namreč na okoliščino, da mora subjekt poiskati strukturo, ki
sestavlja njegovo željo v istem breznu, ki ga odpira učinek označevalcev
pri tistih, ki zanj predstavljajo Drugega, kolikor jim je podvržena njegova
zahteva.
Mogoče tu lahko mimogrede odkrijemo vzrok za delovanje zakrivanja,
ki nas je zadržalo pri prepoznavanju želje sanj. Želje sanj ne nosi subjekt,
ki - ko govori - pravi "Jaz". Kljub vsemu pa je to, izgovorjeno na mestu
Drugega, diskurz, diskurz, katerega gramatiko kot tako je Freud začel
216
VODENJE ZDRAVLJENJA
formulirati. Zato torej želje, ki jih oblikujejo, nimajo želelnega naklona, da
bi tako s svojim izrazom preoblikovale povedni naklon.
To nam, z ozirom na lingvistiko, pokaže, da je tako imenovani glagol-
ski vid tukaj dovršen (pravi pomen Wunscherfüllung).
Ta ex-sistenca (Entsellung) želje v sanjah pojasnjuje, da pomenjanje
sanj prikriva željo v njih, medtem ko njeno gibalo izgine, s tem, daje zgolj
problematično.
12.	Želja se oblikuje zunaj zahteve, ki s povezovanjem subjektovega
življenja z njegovimi okoliščinami v njem omeji potrebo, toda ta se odpira
tudi znotraj zahteve, saj zahteva kot brezpogojna zahteva prisotnosti ali
odsotnosti predstavlja manko biti v treh oblikah niča, ki je osnova zahteve
po ljubezni, osnova sovraštva, ki zanika bit drugega, in osnova neizreklji-
vosti tega, česar v zahtevi ne poznamo. V tej utelešeni aporij i - o kateri
lahko s podobo povemo, da si je svojo okorno dušo izposodila pri žilavih
poganjkih ranjenega nagnjenja, svoje nežno telo pa pri smrti, uresničeni v
označevalni sekvenci - se želja uveljavi kot absolutni pogoj.
Želja je še manj kot ta nič iz plesa pomenov, ki vznemirjajo ljudi: želja
je včrtana sled toka, je pečat označevalca na ramenu govorečega subjekta.
Ni toliko čista strast kot čista akcija označevalca, ki se konča v trenutku, ko
ji živo bitje, spremenjeno v znak, vzame njen pomen.
Na tem prelomnem mestu straši podoba okrvavljene krpe: funt mesa kot
plačilo za življenje, ki ga spremeni v označevalca vseh označevalcev in ga
kot takega ne moremo več povrniti imaginarnemu telesu; to je zgubljeni
falos balzamiranega Ozirisa.
13.	Kot je ugotovil Freud, je funkcija tega označevalca kot takega ključ
za to, kar moramo vedeti, da bi lahko končali njegove analize: in če
hočemo priti do tega konca, ga ne moremo nadomestiti z nobeno zvijačo.
Kot ilustracijo bomo opisali pripetljaj s konca analize nekega obse-
denca, ki seje torej dogodil po dolgotrajnem naporu, v katerem ni zadosto-
valo samo "analizirati agresivnost subjekta" (drugače povedano, to je bilo
pomembno toliko kot lanski sneg^^ ), ampak je moral subjekt spoznati.
^^ /Neprevedljiva besedna igra: Lacan izraz collin-tampon (ki v besedni zvezi s'en moquer
comme de collin-tampon pomeni brigati se za kaj toliko kot za lanski sneg) postavi v
217
VODENJE ZDRAVLJENJA
kakšno je bilo njegovo mesto v igri, s katero je eden njegovih staršev hotel
uničiti željo drugega. Spoznati svojo nesposobnost, da bi lahko karkoli
želel, ne da bi uničil Drugega, in s tem spoznati svojo željo samo, kolikor
je želja Drugega.
Da bi prišli do te točke, smo mu razkrili, da se je v vsakem trenutku
trudil obvarovati drugega, in pri tem smo uporabili vse besedne zvijače, ki
razlikujejo drugega od Drugega (mali a od velikega A) in ki ga pripravijo
do tega, da ložo, rezervirano za dolgočasenje velikega A, spremeni v
prostor za cirkuške igre drugih dveh (malega a in Jaza, njegove sence).
Nedvomno prestopanje na mestu v tem tako dobro raziskanem kotu
obsesivne nevroze ne zadostuje, da bi pacienta privedli do te centralne
točke, niti da bi spoznali to točko in ga kasneje do nje vodili po poti, ki ne
bo nikoli najkrajša. Ni nam treba rekonstruirati načrt labirinta ali iskati že
odkritih načrtov. Predvsem potrebujemo splošno kombinacijo, ki
nedvomno ureja njihovo raznovrstnost, ki pa nam, kar je še bolj koristno,
razkriva optične prevare ali, bolje, očitno spreminjanje labirinta. Kajti eno
in drugo je prisotno v tej obsesivni nevrozi, zgradbi kontrastov, ki jih še
nismo dovolj spoznali in ki jih ne moremo v celoti pripisovati videzu
pročelja. Sredi toliko zapeljivih, upornih, hladnokrvnih poz moramo
odkriti bojazni, ki se oblikujejo pri teh uspehih, zamere, ki ne onemogočajo
velikodušnosti (poudarimo, da se obsedenci ne znajo žrtvovati), mentalne
nestanovitnosti, ki utrjujejo neuničljivo zvestobo. Vse to se vzajemno
giblje v analizi, seveda ne brez lokalnih sramotitev; sramotilni steber je še
vedno tu.
Tako je torej naš subjekt, ki nam nima več kaj povedati, prišel do točke,
kjer nam bo uprizoril trik s kartami^', precej nenavadno po tem, kar raz-
kriva glede strukture želje.
Recimo, da bi nas ta subjekt v zrelih letih, kot pravimo v šali, in brez
iluzij rade volje slepil z eno svojih menopavz, da bi tako opravičil svojo
nepričakovano nemoč in poudaril našo.
Dejansko morajo ob redistribuciji libida nekateri objekti zgubiti svoje
mesto, tudi če je to nepremestljivo.
frazo jouer à colUnmaillard (namesto collin-maillard), ki pomeni igrati se slepe miši; s
tem vključi oba pomena in že vnaprej napoveduje igro enega njegovih staršev./
/Neprevedljiva besedna igra: jouer un tour pomeni zagosti jo komu, bonneteau je igra s
kartami, jouer un tour de bonneteau pa združuje oba pomena./
218
VODENJE ZDRAVLJENJA
Skratka, subjekt je pri svoji ljubici impotenten, in ker mu pade na
pamet, da bi uporabil odkritja o funkciji potencialnega tretjega v paru, ji
predlaga, naj gre za preizkus spat s kakitn drugim moškim.
Toda dejstvo, da ona ostane na mestu, ki ji ga je namenila nevroza, in
da se je analiza tu dotika, izhaja iz njenega že dolgotrajnega strinjanja z
željami pacienta, še bolj pa z nezavednimi zahtevaini, ki slonijo na teh
željah.
Ne bo nas presenetilo niti dejstvo, da isto noč nepretrgoma sanja te
sanje, ki nam jih, v naše razočaranje, še sveže prinese.
Ima falos, pod obleko čuti njegovo obliko, kljub temu pa ima tudi vagi-
no in kljub temu si želi, da bi ta falos vstopil vanjo.
Pri tem soočenju se našemu pacientu pri priči spet vrnejo njegove
sposobnosti, kar svoji stari tudi briljantno dokaže.
Kakšno interpretacijo naj izluščijo iz tega?
Ob zahtevi, s katero se je pacient obrnil na svojo ljubico, smo uganili,
da nas že dolgo moleduje za potrditev svoje potlačene homoseksualnosti.
To je učinek odkritja nezavednega, ki gaje Freud zelo hitro predvidel:
med regresivnimi zahtevami se bo ena pripoved oprla na resnice, ki jih je
razvila analiza. Analiza na poti iz Amerike je presegla vsa pričakovanja.
Toda naše mnenje glede tega vprašanja je ostalo odklonilno.
Poglejmo si dejstvo, da sanjačka ni nič bolj ljubezniva, ker v scenariju
ni nobenega koadjutorja. To bi celo začetnika, vzgojenega po naših
načelih, prepričalo, da bi enostavno zaupal tekstu. Vendar mi ne anali-
ziramo njenih sanj, ampak njihov učinek na našega pacienta.
Spremenili bomo naš postopek in ji v njih razkrili to, v zgodovini manj
znano resnico, ki smo jo prispevali mi: da je odklanjanje kastracije, če
nanjo kaj spominja, v prvi vrsti odklanjanje kastracije drugega (najprej
matere).
Resnično mnenje ni znanost in zavesi brez znanosti^"* je samo zaveznik
nevednosti. Od naše znanosti naj si prihodnost zapomni samo to, da je v
primeru iskala posamezno.
Tu imamo izjemno priložnost pokazati podobo, formulirano z nasled-
njimi termini: želja nezavednega je želja Drugega - uspeh teh sanj nam
namreč sugerira, da so sanje nastale, da bi pacientovo željo zadovoljile
ICoscience sans science.!
219
VODENJE ZDRAVLJENJA
zunaj njegove zahteve. Kljub temu, da to niso pacientove sanje, nimajo za
nas nič manjšega pomena, saj analizantu (če že on, kot je v navadi, o njih
ne govori nam) govorijo na enak način, kot bi to lahko stori! analitik.
To je tudi priložnost, da pacientu razkrijemo funkcijo označevalca, ki jo
ima falos v njegovi želji. Kajti kot tak falos v sanjah deluje, da bi mu spet
omogočil uporabljati organ, ki ga predstavlja, kar bomo dokazali z
mestom, na katerega merijo sanje v strukturi, ki vsebuje njegovo željo.
Poleg tega, daje ženska sanjala, mu o tem tudi govori. Ali je dejstvo, da
v tej pripovedi nastopa s falosom, edino, kar ji spet povrne erotično vred-
nost? Posedovanje falosa dejansko ne zadošča za to, da bi ta ženska znova
zavzela pozicijo objekta, s katero bi ustrezala fantazmi, iz katere naš
pacient kot obsedenec lahko vzdržuje svojo željo v nemogočem, ki varuje
njen položaj metonimije. Ta položaj zahteva v njegovem izboru igro
skrivalnic, ki jo je analiza zmotila, vendar jo ženska nadaljuje z zvijačo,
katere grobost prikriva njeno prefinjenost - ta je kot nalašč za ilustracijo
učenosti, ki jo vsebuje nezavedno.
Našemu pacientu namreč posedovanje falosa nič ne koristi, saj si želi
biti ta falos. In ženina želja ga prepusti njegovi tako, da mu pokaže to,
česar nima.
Katerokoli opazovanje bi imelo pojav matere, ki kastrira, za zelo
pomemben, četudi bi anamneza dajala še tako malo povoda za to. Tu pa je
njeno razkazovanje upravičeno.
Zdi se nam, da smo tako sklenili. Toda s tem nimamo v interpretaciji
kaj početi, saj bi nas omenjanje te interpretacije ne pripeljalo daleč, razen k
vrnitvi pacienta na ravno tisto točko, kjer se zmuzne med željo in svojim
zaničevanjem: prav gotovo zaničevanjem zadirčne matere, ki hoče
omalovaževati preveč ognjevito željo, katere podobo mu je zapustil oče.
Iz tega pa bi se naučili manj kot iz tistega, kar nam pove njegova ljubi-
ca: da si je - kljub temu, da je v sanjah imela falos - le-tega še ravno tako
močno želela. S tem seje dotaknila njegovega lastnega manka biti.
Manko, ki izvira iz eksodusa: njegova bit je vedno drugje. Lahko bi
rekli, da jo je "shranil na stran". Ali to omenjamo zato, da bi utemeljili
problem v želji? Prej zato, ker je problem sama želja.
Ne bomo se torej pustili pretentati jamstvu, ki ga subjektu daje dejstvo,
da ima sanjavka falos, jamstvu za to, da ji ga torej ne bo treba vzeti njemu -
220
VODENJE ZDRAVLJENJA
S tem bi radi pokazali, da je to jamstvo premočno, da ne bi bilo neza-
nesljivo.
V nasprotnem primeru bi namreč dokazali, da ne vemo, da to jamstvo
ne bi potrebovalo tolikšne teže, če se mu ne bi bilo treba vtisniti v znak, in
da s tem, ko pokažemo ta znak kot tak ter ga postavimo tja, kjer ne more
stati, znak postane učinkovit.
Položaj želje, ki obsedenca ne izpusti iz rok, je samo znak (ki jo po
njegovem mnenju kazi) izvora njenega objekta: tihotapstvo.
Prav poseben izraz milosti je, če si predstavljamo same izmečke narave.
V tem se skriva neka naklonjenost, ki pri našem pacientu vedno čaka na
sprejem. In le če jo bo odslovil, ji bo nekega dne pustil vstopiti.
14. Pomen, ki ga ima obvarovanje mesta želje v smeri zdravljenja,
zahteva, da to mesto določimo glede na učinke zahteve, ki so trenutno
edini vsebovani v principu moči zdravljenja.
Prav analiza je odkrila, da mora spolni akt svoje mesto dejansko najti v
nezavedni artikulaciji želje, in ravno pri tem nam ni nikoli padlo na pamet,
da bi popustila pacientovi iluziji, češ da omogočenje njegove zahteve po
zadovoljitvi želje ne bi v ničemer rešilo njegovega problema. (Še manj pa,
da bi se sklicevali na klasični: coitus normalis dosim repetatur.)
Zakaj pa po drugi strani menimo, da je za napredovanje zdravljenja
pomembnejše ukvarjanje z drugimi zahtevami - z izgovorom, da naj bi te
bile regresivne?
Vzemimo še enkrat za izhodišče dejstvo, da je predvsem za subjekt
njegova beseda sporočilo: saj se izoblikuje na mestu Drugega, ker ima na
tem mestu Drugega (in celo v njegovem času) svoj začetek.
To je jasno razvidno iz besede, ki jo kar najbolj odkritosrčno da subjekt.
Svoji ženi ali svojemu gospodarju, na katera se, da bi ju prepričal, obrača s:
ti si... (eden ali drugi), pri čemer s tem, da sam zase zamrmra smrtno
povelje, ki nam ga dvoumnost francoščine prinese na ušesa, pojasni, kaj je
On.25
Ker se želja, kot vidimo tu, vedno pokaže v zahtevi, ni zato nič manj
zunaj nje. Je pa tudi znotraj zahteve, s katero bi subjekt pri prestavitvi na
/Lacan tu igra na homofonijo med tu es... (ti si...) in tuez (ubijte)./
221
VODENJE ZDRAVLJENJA
mesto drugega (s povratnim soglasjem) ne toliko zakril svojo odvisnost kot
utrdil ravno tisto bitje, ki gaje z njim predlagal.
To pomeni, da bi odvezo, ki bi ga povrnila k njegovi želji, lahko dala
samo beseda, ki bi odstranila pečat, s katerim je njegovo govoričenje
označilo subjekt.
Toda želja ni nič drugega kot nemožnost te besede, ki kot odgovor na
prvo lahko samo podvoji ta pečat z dovršitvijo razcepa (Spaltung), ki
določa, da se subjekt sprijazni s tem, daje subjekt samo takrat, ko govori.
(To simbolizira poševna črta plemenito pankrtskega izvora, ki jo
zarišemo na S subjekta, da bi ga označili kot ta subjekt:
Regresija, ki jo analiza postavi v ospredje (nedvomno časovna regresija,
vendar pod pogojem, da preciziramo, da gre za čas spominjanja), se nanaša
zgolj na označevalce (analne, oralne) zahteve. Ustrezajočo pulzijo zadeva
le prek njih.
Redukcija zahteve na njeno mesto lahko pri želji proizvede videz redu-
kcije zaradi razbremenitve potrebe.
To je samo posledica analitikove neokretnosti. Kajti če so označevalci
zahteve utemeljevali frustracije, v katerih se je naselila želja (Freudova
Fixierung), je želja lahko težavna le na njihovem mestu.
Vsak odgovor na zahtevo/vprašanje v analizi, bodisi da nagrajuje ali pa
frustrira, transfer spet privede do sugestije.
Freud je odkril, da med transferjem in sugestijo obstaja neko razmerje -
tudi transfer je sugestija, toda ta sugestija se uveljavlja le potem, ko se
pojavi zahteva ljubezni, ki ni zahteva nobene potrebe. Ta zahteva se kot
taka pojavi le kolikor je subjekt subjekt označevalca, in to nam omogoča,
da jo ocenimo glede na potrebe, iz katerih izhajajo ti označevalci; temu se
analitiki, kot vidimo, ne izogibajo.
Vendar pa identifikacije z vsemogočnim označevalcem zahteve, o
kateri smo že govorili, ne smemo zamenjati z identifikacijo z objektom
zahteve ljubezni. Le-ta je prav tako regresija - Freud vztraja pri tem in z
njo razume drugi način identifikacije, ki ga v drugi topiki opredeli v delu:
Množična psihologija in analiza Jaza. Toda tu gre za drugo regresijo.
($ O D) in ($ O a) je iz našega grafa, ki ga povzemamo v Subverziji .subjekta. Znak O
vsebuje naslednja razmerja: ovitje - razvoj - spojitev - ločitev. Zveze, ki jih izraža v teh
dveh oklepajih, omogočajo branje zaprečenega S: S v fading v zarezi zahteve: S v
fading pred objektom želje. Z imenom: pulzija in fantazma.
222
VODENJE ZDRAVLJENJA
Tu je exit, ki omogoča izstop iz sugestije. Ker identifikacija z objektom
transferja izvira iz zahteve ljubezni, odpira sekvenco transferja (odpirajo,
in ne zapira), tj. pot, kjer se bodo razkrile identifikacije, ki z zaviranjem to
regresijo še poudarjajo.
Ta regresija pa ni nič bolj odvisna od potrebe v zahtevi, kot je lahko
sadistična želja izražena v analni zahtevi, kajti mišljenje, da je iztrebek že
sam po sebi škodljiv objekt, je zgolj zmotno razumevanje. (Tu govorimo o
tem, kar je v razumevanju škodljivega, pri čemer se je Freud opiral na
Jaspersa. "Razumete... so uvodne besede, s katerimi hoče na nekoga, ki
ničesar ne razume, napraviti vtis tisti, ki mu nima česa razložiti.) Ko pa
subjekt razkrije zahtevo, da bi bil rad drek, je bolje zavzeti distanco. Beda
bitja, ki smo jo že prej omenjali.
Kdor svojih didaktičnih analiz ne zna privesti do tega obrata, kjer s
tesnobo spozna, da so bile vse zahteve, navedene v analizi (še najbolj pa
tista, ki je vsebovana že v njenem principu, namreč zahteva po tem, da bi
postal analitik, in ki torej zapade), zgolj transfer, ki naj bi na njenem mestu
zadržal željo, nestanovitno ali dvoumno glede svoje problematike - ta sploh
ne ve, kaj mora dobiti od subjekta, da bi utrdil smer analize ali da bi jo vsaj
premišljeno interpretiral.
Ta razglabljanja nam potrjujejo, da je analiziranje transferja povsem
naravno. Kajti transfer je že sam po sebi analiza sugestije, kolikor se v
njem subjekt na mestu svoje zahteve postavlja v pozicijo, ki mu jo dopušča
le njegova želja.
Da bi lahko še naprej zadržali ta okvir transferja, mora torej frustracija
prevladovati nad nagrado.
Subjektov odpor, ki se upira željo, je zgolj njegova želja obdržati svojo
željo. Kot tako bi jo morali uvrstiti v red pozitivnega transferja, saj ta želja,
razen učinkov zahteve, ohranja smer analize.
Kot vidimo, te trditve vnašajo neke spremembe v že sprejeta stališča
glede te teme. Če smo s tem komu dokazali, da tu obstaja neka pomota,
smo dosegli svoj namen.
15. Sem se umeščajo nekatera opažanja glede tvorbe simptomov.
Freud je po svojem prepričljivem proučevanju subjektivnih fenomenov
- sanj, lapsusov in šal, glede katerih kategorično zatrjuje, da so strukturalno
enaki (za nas učenjake pa je to seveda veliko pod ravnijo pridobljene
223
VODENJE ZDRAVLJENJA
izkušnje - pridobljene po katerih poteh! - da bi nam sploh padlo na pamet,
da bi se k temu vrnili), Freud je torej stokrat poudaril: simptomi so naddo-
ločeni. Za lopatko, uporabljano v vsakodnevnem mlatenju, ki nam bo v pri-
hodnosti omogočila omejiti analizo na njene biološke temelje, je to samo
po sebi umevno; to je tako lahko izreči, da tega nihče niti več ne sliši. Toda
kaj je še za tem?
Pustimo ob strani moje opazke o tem, da je naddeterminacijo mogoče
natančno dojeti le v strukturah jezika. Kaj to pomeni pri simptomih
nevroze?
To pomeni, da se bodo med učinke, ki pri subjektu ustrezajo določeni
zahtevi, vmešali učinki pozicije glede na drugega (na drugega, ki je tu
njegov bližnji), ki jo zavzema kot subjekt.
"Ki jo zavzema kot subjekt" pomeni, da mu jezik omogoča, da se ima
lahko za strojevodjo, celo za rešiserja celotnega imaginarnega ulova, v
katerem bi bil drugače zgolj živa marioneta.
Fantazma je prava ilustracija te izvirne možnosti. Zato je torej vsak
poskus, da bi jo omejili na imaginarno, ker ne poznamo njenega neuspeha,
trajen nesmisel, iz katerega se kleinovska šola, ki je šla tu zelo daleč, ne
more izkopati, saj poleg tega ne upošteva kategorije označenca.
Ko pa je pojem nezavedne fantazme enkrat definiran kot podoba, ki
funkcionira v označevalni strukturi, nam ne povzroča več težav.
Recimo, da je fantazma po svoji osnovni rabi tisto, s čimer se subjekt
ohranja na ravni svoje minevajoče želje, minevajoče toliko, kolikor mu
sama zadovoljitev zahteve odvzame njen objekt.
Toda kako naj vendar ravnamo s temi nevrotiki, ki so tako občutljivi?
Ti ljudje, beseda družinskega očeta, so nerazumljivi.
Ravno to smo že davno in že zmeraj govorili, analitiki pa se še vedno
ubadajo s tem. Bedak to imenuje iracionalno, ne da bi sploh opazil, da
Freudovo odkritje potrjuje najprej zanesljivost (kar takoj poniža našega
razlagalca) tega, da je realno racionalno, nato pa zanika, da bi bilo
racionalno realno. Tako lahko pove, da je neracionalno v želji posledica
prehoda iz racionalnega kot realnega, se pravi iz jezika, v realno, kolikor se
je racionalno v njem že vkopalo v svoje rove.
Kajti paradoks želje ni privilegij nevrotika; ta se prej zaveda paradoksa,
ki je v njegovem načinu kljubovanja želji. To ga v redu človeškega dosto-
janstva ne postavlja na prav slabo mesto in ni ravno v čast povprečnim
224
VODENJE ZDRAVLJENJA
analitikom (to ni vrednotenje, ampak ideal, ki so ga v kategorični zaobljubi
formulirali prizadeti), ki na tej točki ne dosežejo tega dostojanstva: pre-
senetljiva razlika, ki so jo vedno z dovolj zavitimi besedami zapisali
analitiki... drugi, ne da bi vedeli, v čem se ti drugi razlikujejo, saj sami ne
bi nikoli pomislili, da bi poiskali to razliko, če ne bi morali najprej
nasprotovati zablodi prvih.
16. Pozicija nevrotika na mestu želje, to pravimo kot povzetek fantaz-
me, torej označuje subjektov odgovor na zahtevo, drugače povedano,
pomen njegove potrebe.
Toda ta fantazma nima nič skupnega s pomenotn, v katerega se fantaz-
ma vmeša. Ta pomen dejansko prihaja od Drugega, kolikor je od njega
odvisno, ali bo zahteva izpolnjena. Toda fantazma seže do sem samo zato,
da bi se znašla na poti, po kateri se vrača širši tok, ki s tem, da privede
zahtevo prav do meja biti, subjekt pripravi do tega, da se začne spraševati
glede manka, kjer se pojavi kot želja.
Neverjetno je, da analiza tu ni pokazala določenih, kljub vsemu že od
vekomaj očitnih značilnosti človekove dejavnosti kot take. Govoriti
hočemo o tistem, zaradi česar je ta človekova dejavnost gesta, ki se opira
na njegovo pesem. Ta stran dejanja, podviga, uspeha, ki ga zaduši simbol:
to, kar inu podeljuje značaj simbolnega (vendar ne v smislu odtujevanja, ki
ga ta termin navadno označuje), zaradi česar končno govorimo o prehodu k
dejanju; ta Rubikon, katerega lastna želja je v zgodovini vedno prikrila
koristi njegovega uspeha - vse to, k čemur ima analitik (zato ker vsebuje
vse njegove zvijače) kvazi-eksperimentalen dostop v izkušnji v analizi tako
imenovanega acting out, analitik v najboljšem primeru poniža do
subjektovega povratka v bolezen, v najslabšem pa do terapevtove napake.
Zgroženi smo ob tem lažnem analitikovem sramu pred dejanjem, v
katerem se nedvomno skriva pravi sram: sram pred njegovim dejanjem,
enim izmed najvišjih, kadar se poniža do podlosti.
Kaj je namreč drugega analitikovo posredovanje, ki sporočilo transfer-
ja, ki bi ga moral interpretirati, skuša degradirati do varljivega pomena
realnosti, ki je zgolj mistifikacija?
Točka, na kateri današnji analitik dojame transfer, je namreč ta razlika,
ki jo določi med fantazmo in tako imenovanim prilagojenim odgovorom.
Prilagojenim čemu drugemu kot zahtevi Drugega? In v čem bi bila ta
225
VODENJE ZDRAVLJENJA
zahteva bolj ali manj stanovitna kot dobljeni odgovor, če se analitik ne bi
imel za pooblaščenega, da v okviru lastne realnosti lahko zanika vsako
vrednost fantazme?
Na cedilu ga pusti celo način njegovega postopka, ko mora na ta način
vstopiti v fantazmo in se kot imaginarna hostija ponuditi fikcijam, v katerih
se odraža posurovela želja, nepričakovani Odisej, ki se žrtvuje kot krma, da
bi Kirkin svinjak lahko sploh obstajal.
In ne recite mi, da tu kogarkoli obrekujem, kajti ravno na tem mestu se
tisti, ki ne morejo drugače izraziti svoje prakse, vznemirijo in se sprašujejo:
kaj ne nudimo subjektu ravno s fantazmami nagrade, v kateri obtiči
analiza? To vprašanje si stalno ponavljajo, ne da bi se znali otresti nemira
nezavednega.
17. To je najboljši način, da današnji analitik pusti svojega pacienta na
povsem imaginarni točki identifikacije, in histerik ostane njen ujetnik, saj
njegova fantazma implicira to ujetje.
S te iste točke pa gaje Freud v vsem prvem delu svoje kariere poskušal
čimprej potegniti, tako da je izsilil klic ljubezni objektu identifikacije (za
Elisabeth von R. ... je bil to njen svak, za Doro M. K.: pri mladi homo-
seksualki iz primera ženske homoseksualnosti mu je bilo bolj jasno, vendar
se je ustavil pri mnenju, da nanj v realnem meri le negativni trans-
fer).Potrebno je bilo poglavje o identifikaciji v delu Množična psihologija
in analiza Jaza, da bi Freud jasno spoznal ta tretji način identifikacije, ki
ga pogojuje to, da na njem sloni želja, natančneje pa ga označuje
brezbrižnost njenega objekta.
Toda naši psihoanalitiki so vztrajni: ta brezbrižni objekt je substanca
objekta, jejte moje telo, pijte mojo kri (posvetni poziv prihaja izpod
njegovega peresa). Skrivnost analizantovega odrešenja je ta imaginarna
toplina, pri kateri je analitik tisti, ki se žrtvuje.
Kako naj bi torej Jaz, s katerim si tu dozdevno pomagajo, dejansko ne
popustil pod udarcem še močnejše alienacije, v katero vodijo subjekt?
Psihologi so že pred Freudom vedeli (če tega niso tako izrazili), da je - če
je želja metonimija manka biti - Jaz metonimija želje.
Tako se torej izvrši končna identifikacija, s katero se hvalijo analitiki.
226
VODENJE ZDRAVLJENJA
Kolebajo pa glede tega, ali gre za Jaz ali za Nadjaz pacienta, ali, še
bolje - zdaj je čas, da to povemo -, to jih prav nič ne briga, tisto, s čimer se
pacient identificira, paje njihov močni Jaz.
S tem, da je pokazal vlogo ideala, ki jo lahko v genezi voditelja igra še
tako nepomemben objekt, je Freud v pravkar citiranem članku zelo dobro
predvidel tak izid.
Analitična psihologija se ne obrača zaman vedno bolj k množični psi-
hologiji in celo k enako imenovani psihoterapiji.
Poglejmo si, kakšne so posledice tega v sami analitični skupini. Ni res,
da bi se analizami zaradi poučnosti prilagajali podobi svojega psihoanali-
tika na katerikoli ravni že. Analizanti iste analize so prej med sabo
povezani z neko potezo, ki je v ekonomiji vsakega od njih lahko povsem
sekundarna, toda v tej potezi se kaže nesposobnost analitika pri njegovem
delu.
Tako torej tisti, ki problem želje omejuje samo na odgrnitev zastora
strahu, pušča vse tiste, ki jih vodi, zavite v ta mrtvaški prt.
18. Znašli smo se torej pri prebrisanem principu te moči, ki je zmeraj
obrnjena v slepo smer. To je moč delati dobra dela, nobena moč nima
drugega cilja. Zato je torej moč neskončna.^^ Vendar gre tu za nekaj dru-
gega, gre za resnico, samo za resnico, za resnico o učinkih resnice. V
trenutku, ko seje Ojdip odpravil na to pot, seje že odpovedal moči/oblasti.
Opozorimo na to:
1.	Da ima beseda tu vse sposobnosti moči, posebej sposobnosti zdra-
vljenja.
2.	Da smo praviloma zelo daleč od tega, da bi subjekt vodili k polni be-
sedi ali h koherentnemu diskurzu, ampak ga puščamo svobodnega, da to
poizkusi sam.
3.	Da subjekt ravno to svobodo najslabše prenaša.
4.	Da je zahteva pravzaprav ravno tisto, kar analiza postavi v oklepaj,
če izvzamemo dejstvo, da analiza ne zadovolji nobene zahteve.
5.	Da je subjekt, če ni nobene ovire za priznanje želje, voden ravno k
temu.
/Igra z dvema pomenoma besede la fin = cilj in konec./
227
VODENJE ZDRAVLJENJA
6. Da V zadnji analizi upiranje temu priznanju lahko izhaja samo iz
nezdružljivosti želje z besedo.
Verjetno se bodo še našli nekateri, ki bodo celo pri mojem običajnem
razgovoru presenečeni, ker bodo naleteli na te trditve v mojem diskurzu.
Tu čutimo analitikovo pekočo skušnjavo, da bi vsaj malo odgovoril na
zahtevo/vprašanje.
Še več, kako naj subjektu preprečimo, da analitiku ne bi pripisoval tega
odgovora v obliki zahteve po ozdravitvi, in to v skladu s perspektivo
diskurza, ki mu ga toliko bolj upravičeno podtakne, ker si ga je naša avto-
riteta lahkomiselno naprtila.
Kdo nas bo še lahko rešil te Nesusove tunike, ki smo si jo sami stkali:
ali analiza res odgovarja želenemu v zahtevi, in sicer po uveljavljenih
pravilih? Kdo bo očistil to ogromno gnojišče Avgijevega hleva, analitično
literaturo?
Kateremu molku se mora zdaj zavezati analitik, da bi mu uspelo iznad
tega močvirja zagledati dvignjen prst Leonardovega Svetega Janeza in da
bi s tem interpretacija spet odkrila horizont, ki ga je bitje zapustilo in v
katerem naj bi se razprostirala njegova aluzivna učinkovitost?
19. Ker gre za razumevanje želje in ker željo lahko razumemo le dobe-
sedno in ker samo črkovne^® mreže determinirajo, naddeterminirajo mesto
nebeškega ptiča, kako bi torej od ptičarja ne zahtevali, da mora biti v prvi
vrsti izobraženec?
Kdo izmed nas je poskušal izraziti, kakšno vlogo je za profesorja litera-
ture iz Ziiricha, ki je začel preučevati Freudovo delo, imel literarni delež v
tem delu?
To je samo namig. Pojdimo še naprej. Poglejmo, kaj tu govori o anali-
tiku (o "biti" analitika), o njegovi lastni želji.
Kdo bi bil pri Freudu še lahko tako naiven, da bi se še omejeval na to
podobo urejenega dunajskega buržuja, zaradi katere je bil njegov obisko-
valec André Breton močno začuden, saj je ni krasila nobena Menadina
obsedenost? Mar ne bomo sedaj, ko nam je na razpolago samo še njegovo
delo, v njem prepoznali ognjene reke, ki ničesar ne dolguje izumetničeni
reki Françoisa Mauriaca?
28
/Igra z večpomenskostjo besede le lettre = črka, ki v zvezi à la lettre pomeni
dobesedno; kasneje avtor uporabi še njeno izpeljanko le lettré = izobraženec /
228
VODENJE ZDRAVLJENJA
Kdo je znal bolje kot on z razkrivanjem svojih sanj presti vrv, po kateri
prstan, ki nas veže z bitjo, drsi med stisnjenimi dlanmi v igri človeških
strasti, in prižgati njegov kratki sijaj?
Kdo je bolj kot ta zapečkar grajal tiste, ki se polaščajo užitka in na
ramena drugih nalagajo breme potrebe?
Kdo je tako vztrajno kot ta klinik, zavezan realizmu trplenja, izpraševal
življenje o njegovem smislu, ne zato, da bi lahko rekel, da nima smisla (kar
je najlažji način, kako si lahko umijemo roke), ampak da bi lahko rekel, da
ima samo en smisel, v katerem smrt nosi željo?
Človek želje, ene želje, ki ji je proti svoji volji sledil na poteh, kjer se
ogleduje v čutenju, gospodovanju in vedenju, toda samo on, poučen o
pokopanih skrivnostih, je znal razkriti njenega označevalca, ki mu ni
primere: ta falos, katerega sprejemanje in dajanje sta za nevrotika enako
nemogoča, bodisi da ve, da ga Drugi nima, ali tudi, da ga ima, saj je v obeh
primerih njegova želja drugje: v tem, da bi bil ta falos; človek, moški ali
ženska, lahko sprejme to, da ga ima ali da ga nima, šele od trenutka, ko
odkrije, da ni falos.
Sem se umešča ta zadnja Spaltung, prek katere je subjekt povezan z
Logosom in o kateri je Freud začel pisati ter nam na končni točki dela o
razsežnostih biti podal razplet "neskončne" analize, saj je smrt tja postavila
besedo Nič.
OPOZORILO IN VIRI
To poročilo je izbrani del našega poučevanja. Naše predavanje na Kongresu in odgovori
nanj so ga kasneje preoblikovali.
Tam smo predstavili graf, ki natančno izraža tu predlagane smeri za polje analize in za
njeno vodenje.
Tu po abecednem redu avtorjev navajamo vire, na katere s številkami v oklepajih
opozarja naš tekst.
Uporabili smo naslednje okrajšave:
G. W.: Freud, Gesammelte Werke, izdano pri Imago publishing, London. Rimska številka, ki
sledi, označuje zvezek.
S. E.: Standard edition v angleškem prevodu, izdano pri Hogarth Press, London. Ista
opomba.
/. J. P.: InternationalJoumal of Psychoanalysis.
The P. Q.: The Psychoanalytic Quarterly.
229
VODENJE ZDRAVLJENJA
La P. D. Д.; delo z naslovom; La psychanalyse d'aujourd'hui, izdano pri P.U.F., na katero se
sklicujemo le zaradi naivne preprostosti težnje, ki v njem poskuša omalovaževati smer
zdravljenja in principe njegove moči v psihoanalizi. Delo, ki navzven nedvomno razširja
psihoanalitsko misel, vendar jo navznoter tudi ovira. Avtorjev, ki tu niso sodelovali z
nikakršnim strogo znanstvenim prispevkom, ne bomo navajali.
[ 1 ] ABRAHAM (Karl): "Die psychosexuellen Differenzen der Hysterie und der Dementia
praecox" (1. Mednarodni Psihoanalitični Kongres, Salzburg. 26. april 1908), Zentralblatt
für Nervenheikunde und Psychiatrie, 2. zvezek, julij 1908, Neue folge, Bd. 19, str. 521-
533, in Klinische Beiträge zur Psychoanalyse (Int. Psych. Verlag, Leipzig-Wien-Zürich,
1921); "The psycho-sexual differences between Hysteria and dementia praecox". Selected
papers, Hogarth Press, str. 64-79.
[2]	DEVEREUX (Georges): "Some criteria for the timing of confrontations and
inteфretations", april 1950,1. J. P., XXXII, I (jan. 1951), str 19-24.
[3]	FERENCZI (Sandor): "Introjektion und Übertragung", 1909, Jahrbuch fur psycho-
analytische Forschungen, I, str. 422-457; "Introjection and transference". Sex in psycho-
analysis, Basic Books, N. Y., str. 35-93.
[4]	FREUD (Anna): "Das Ich und die Abwehrmechanismen", 1936, pogl. IV: Die
Abwehrmechanismen. Cf. Versuch einer Chronologie, str. 60-63 (Intern, p.sychoanal. Ver-
lag, Dunaj, 1936).
[5]	FREUD (Sigmund): Studien Uber Hysterie, 1895, G. W., I, Fall Elisabeth von R..., str
196-251, Str. 125-127. - Studies on Histeria, S. E., II, 158-160.
[6]	FREUD (Sigmund): Die Traumdeutung. G. W., II-III. Cf. pogl. IV: Die Traument-
stellung, Str. 152-156, 157, 163-168. Kern un.seres Wesens, str. 609. - The interpretation of
dreams, S. E., IV, pogl. IV: Distortion in dreams, str 146-150, 151, 157-162 in 603.
[7]	FREUD (Sigmund): Bruchstück einer Hystere-Analyse (Dora), končano 24. jan. 1901
(cf. pismo 140 iz Aus den Anfängen, dopisovanje s Fliessom, objavljeno v Londonu): G.
W., cf. str. 194-195. - Л ca.ce of hysteria, S. E.. VII, str. 35-36.
[8]	FREUD (Sigmund): Bemerkungen über einen Fall von Zwangsneurose, 1909, G. W.,
VII. cf. v I. d). Die Einführung ins Verständnis der Kur (Uvod v razumevanje zdravljenja),
str. 402-404 in opomba na str. 404-405, potem: I. f) Die Krankheitsveranlassung: Freudova
odločilna ¡П1ефге1ас1ја o tem, kar imenujemo subjekt bolezni, in še I. g) Der Vaterkom-
pleks und die Lösung der Rattenidee, str. 417-438. - Notes upon obsessional neurosis. S.
£.. X. Cf. v I. d) Initiation into the nature of treatement, str. 178-181 in opomba na str. 181.
Potem: I. f.) The precipitating cause of the illness, in g) The father complex and the solu-
tion of the rat idea, str. 195-220.
[9]	FREUD (Sigmund): Jenseits des Lu.stprinzips, 1920, G. W., XIII: cf., če je to še potreb-
no, str. 11-14 pogl. II. - Beyond the plea.ture principle, S.E., XVIII, str 14-16.
[10]	FREUD (Sigmund): Ma.<:.senpsychologie und Ich-Analyse, 1921, G. W., XIII. pogl. VII:
"Die Identifizierung", str. 116-118. - Group psychology and analysis of the ego, S. E.,
XVIII, str 106-108.
230
VODENJE ZDRAVLJENJA
[11]	FREUD (Sigmund): Die endliche und die unendliche Analyse, 1937. G. W., XVI, str.
59-99, prevedeno pod naslovom: Analyse terminée (!) et analyse interminable (!! - naši
klicaji zadevajo standarde, ki se uporabljajo v francoskih prevodih Freudovih del. Ta
prevod omenjamo, ker v izdaji G. W., zvezek XVI, 1950, ne obstaja, cf. str. 280), Rev.
franç. Psychan., XI, 1939, št. I, str. 3-38.
[12]	FREUD (Sigmund): Die Ichspallunf; im Abwehrvorgang, G. W., XVII, Schriften aus
dem Nachlass, str. 58-62. Datum rokopisa: 2. jan. 1938 (nedokončano). - Splitting of the
ego in the defensive process. Collected papers, V, 32, str. 372-375.
[13]	GLOVER (Edward): "The therapeutic effect of inexact ¡тефге1а11оп: a contribution to
the theory of suggestion", I. J. P., XII, 4 (okt. 1931), str. 399-411.
[14]	HARTMAN, KRIS and LOEWENSTEIN, skupinske objave v The psychoanalytic study
of the child, od 1946 naprej.
[15]	KRIS (Ernst): "Ego psychology and interpretation in psychoanalytic therapy". The P.
0.,XX,št. I, jan. 1951, str. 21-25.
[16]	LACAN (Jacques): Naše poročilo iz Rima. 26.-27. sept. 1953: Fonction et champ de la
parole et du langage en psychanalyse, v La Psychanalyse, zvezek 1, P.U.F., cf. str. Til.
[17]	LACAN (Jacques): L'instance de la lettre dans l'inconscient ou la raison depuis Freud,
9. maj 1957, v La psychanalyse, zvezek 3, str. 47-81, P.U.F., cf. str. 493.
[18]	LAGACHE (Daniel): "Le problème du transfert" (poročilo s XIV Conférence des
Psychanalystes de Langue Française, 1. nov. 1951), Rev. franç. Psychan., XVI, 1952, št. I-
2, str. 5-115.
[19]	LECLAIRE (Serge): "A la recherche des principes d'une psychothérapie des psychoses"
(Congrès de Bonneval, 15. april 1957), Evolution psychiatrique, 1958, fase. 2, str. 377-419.
[20]	MACALPINE (Ida): "The developement of the transference". The P. Q., XIX, št. 4, oct.
1950, str. 500-539, posebej 502-508 in 522-528.
[2\] La P. D. A., str. 51-52 (o "predgenitalnem" in "genitalnem"), passim (o ojačanju Jaza in
njegovi metodi), str. 102 (o distanci do objekta, o principu metode zdravljenja).
[22]	La P. D. A., cf po vrsti str. 133 (čustvena redukcija), str. 133 (nasprotovanje P. D. A.
Freudu glede bistvenega pomena odnosa v dvoje), str. 132 (ozdravljenje "od znotraj"), str.
135 (ni toliko pomembno, kaj analitik reče ali naredi, ampak to, kar je) in str. 136, itn.,
passim, in še 162 (o slovesu na koncu zdravljenja), str. 149 (o sanjah).
[23]	R. L.: "Perversion sexuelle transitoire au cours d'un traitement psychanalytique".
Bulletin d'activités de l'Association des Psychanalystes de Belgique, št. 25, str. 1-17; 118,
rue Froissart, Bruselj.
[24]	SHARPE (Ella): "Technique of psychoanalysis". Coll. Papers, Hogarth Press., cf. str. 81
(o potrebi, da bi upravičili svojo eksistenco), str. 12-14 (o znanju in nujnih tehnikah anali-
tika).
[25]	SCHMIDEBERG (Melitta): "Intellektualle Hemmung und Ess-störung", Zeitshrift für
psa. Pädagogik., Vili, 1934.
231
VODENJE ZDRAVLJENJA
[26]	WILLIAMS (J. D.): The compleat strategyst, The Rand Series, McGraw-Hill Book
Company, Inc., New York; Toronto, London.
[27]WINNICOTT	(D. W.): "Transitional object and transitional phenomena", 15. jun. 1951,
V /. J. P., XXXIV, 1953, str. II, 29-97. Pitvod v La psychanalyse, zvezek 5, str. 21-41,
P.U.F.
232
VII
POMEN FALOSA
DIE BEDEUTUNG DES PHALLUS
Tu objavljamo nespremenjeno besedilo predavanja, ki smo ga imeli v
nemščini 9. maja 1958 na Inštitutu Маха Plancka v Miinchnu, kamor nas je
povabil profesor Paul Matussek.
Če nekoliko poznate duhovno stanje, ki je vladalo v okoljih, ki takrat
drugače niso bila slabo informirana, boste lahko presodili, na kakšen odmev so
lahko tam naleteli termini, ki smo jih prvi izločili iz Freuda, denimo "druga
scena", če naj omenim enega, ki ga tu citiram.
Če zaradi naknadnosti (Nachtrag), da rešim še en termin s področja
lepoumja, kjer so danes v obtoku, to ni izvedljivo, potem vedite: tam zanje še
niso slišali.
Znano je, da ima nezavedni kastracijski kompleks funkcijo vozla:
1° V dinamični strukturaciji simptomov v analitičnem pomenu termina,
hočemo reči tistega, kar je mogoče analizirati v nevrozah, perverzijah in
psihozah;
2° v uravnavanju razvoja, ki da ratio tej prvi vlogi: namreč umestitvi
pozicije nezavednega v subjekt, brez katere se ta ne bi mogel identificirati
z idealnim tipom svojega spola niti brez velikega tveganja odgovoriti
potrebam svojega partnerja v spolnem razmerju oziroma na pravi način
sprejeti potrebe otroka, ki se iz tega odnosa rodi.
V človekovem (Mensch) privzetju njegovega spola obstaja notranja an-
tinomija: zakaj lahko njegove atribute privzame samo s posredovanjein
neke grožnje, celo pod aspektom neke privacije? Znano je, da je šel Freud
v Nelagodju v kulturi celo tako daleč, daje sugeriral motenost človeške se-
ksualnosti, ki ni kontingentna, pač pa bistvena, in da eden njegovih zadnjeh
člankov govori o nezvedljivosti posledic, ki izhajajo iz kompleksa kastra-
cije v nezavednem moškega oziroma Penisneid v nezavednem ženske, v
kakršnikoli končni (endliche) analizi.
To ni edina aporija, je pa prva, ki jo je freudovsko izkustvo in metapsi-
hologija, ki iz njega izhaja, vpeljalo v naše izkustvo človeka. Razrešiti seje
233
POMEN FALOSA
ne da z nobeno redukcijo na biološke danosti: že sama nujnost mita, ki leži
pod strukturo Ojdipovega kompleksa, to pokaže v zadostni meri.
Zgolj izvijanje bi bilo sklicevati se ob tem na pridobljeno amnezijo, ki
je dedna, ne zgolj zato, ker je sama sporna, temveč ker se ne dotakne pro-
blema, kakšna je zveza umora očeta z zavezo primordialnega zakona, če je
v ta zakon vključeno, daje kastracija kazen za incest.
Diskusija je lahko plodna samo, če temelji na kliničnih dejstvih. Ta
pokažejo razmerje subjekta do falosa, ki se vzpostavi ne glede na
anatomske razlike med spoloma, zaradi česar je njena interpretacija še
posebej trnova pri ženski in v razmerju do ženske, zlasti z ozirom na tele
štiri točke:
1° zakaj se ima deklica, pa čeprav le za trenutek, za kastrirano, kolikor
ta termin pomeni brez falosa, kastrirano zaradi dejanja nekoga, ki je najprej
njena mati - to je pomembno -, potem to postane njen oče, toda na tak
način, da moraino v njem prepoznati transfer v analitičnem pomenu
besede;
2° zakaj sta na bolj primordialni ravni oba spola mislila, da je mati
oskrbljena s falosom, daje falična mati;
3° zakaj, korelativno, pomen kastracije dejansko (klinično manifestno)
dobi vso učinkovitost glede formacije simptomov šele, ko je kastracija
odkrita kot kastracija matere;
4° ti trije problemi dosežejo svoj vrh v vprašanju, kakšen je razlog za
falično fazo v razvoju. Znano je, da Freud s tem terminom zaznamuje prvo
genitalno zrelost: kolikor je na eni strani opredeljena z imaginarno domi-
nacijo faličnega atributa in z masturbacijskim užitkom in kolikor je na
drugi strani ta užitek pri ženski lokaliziran v klitoris, ki je s tem promovi-
ran v funkcijo falosa, in da se zdi, da tako pri obeh spolih vse do konca te
faze, se pravi do zatona Ojdipa, izključi vsako instinktivno odkritje vagine
kot mesta genitalne penetracije.
Pri tej nevednosti lahko sumimo na spregled {méconnaissance) v
tehničnem pomenu besede, še toliko bolj, ker je včasih izmišljena. Kaj se
ne sklada zgolj z bajko, v kateri nam Longos prikaže, da je iniciacija
Dafnisa in Hloe odvisna od pojasnil neke starke.
To je nekatere avtorje privedlo do tega, da so imeli falično fazo za
učinek potlačitve, funkcijo, ki jo v njej prejme falični objekt, pa za sim-
ptom. Težave se začnejo, če skušamo ugotoviti, kateri simptom: fobija.
234
POMEN FALOSA
pravi prvi, perverzija, pravi drugi, ki je včasih tudi prvi. V tem zadnjem
primeru se pokaže, da tako ne gre več: pa ne, da se ne bi prikazale zani-
mive transmutacije objekta neke fobije v fetiš, toda zanimive so prav zaradi
različnosti svojih mest v strukturi. Nesmiselno bi bilo od avtorjev
zahtevati, naj to razliko formulirajo v perspektivah, ki so trenutno priljub-
ljene pod imenom objektna razmerja. To pa zato, ker ni druge reference kot
aproksimativni pojem delnega objekta, ki še ni bil kritiziran, odkar gaje bil
Kari Abraham vpeljal - precej ponesrečeno, glede na udobje, ki ga daje
naši dobi.
Res pa je, da nas danes opuščena diskusijo o falični fazi, če znova pre-
beremo tekste iz let 1928-32, osveži s primerom doktrinarne strasti, ki ji
degradacija psihoanalize, ki je sledila njeni ameriški transplantaciji, doda
vrednost nostalgije.
Z golim povzemanjem razprave bi samo potvorili avtentično
raznoterost stališč Helene Deutsch, Karen Homey, Ernesta Jonesa - če se
omejimo na najbolj eminentne.
Zaporedje treh člankov, ki jih je zadnji od njih posvetil tej temi, je še
posebej pomenljivo: že zaradi začetne namere, na kateri gradi in ki jo
naznanja termin aphanisis, ki ga je sam skoval. Kajti ko zelo korektno
zastavi problem razmerja med kastracijo in željo, namreč razkrije, da ni
sposoben prepoznati tistega, kar vseeno opredeli tako podrobno, da se zdi,
kakor da vznikne termin, ki nam bo dal ključ problema, iz samega
Jonesovega neuspeha.
Zabavno je predvsem to, da mu s sklicevanjem na črko Freuda uspe
artikulirati stališče, ki je Freudovemu natančno nasprotno: pravi zgled v
tem težkem žanru.
Problem vseeno ni odpravljen, saj se zdi , da je Jones v protislovju z
lastnim pledoajem za ponovno vzpostavitev naravnih pravic. (Kaj ga to ne
pripelje do biblijskega sklepa: Bog ju je ustvaril kot moža in ženo?) Kaj je
v resnici pridobil z normalizacijo funkcije falosa kot delnega objekta, če se
je moral sklicati na njegovo prisotnost v telesu matere v obliki notranjega
objekta, ta termin pa je funkcija fantazem, ki jih je razkrila Melanie Klein,
in če se ne more ločiti od njene doktrine, ki te fantazme povezuje s
ponovnim nastopom ojdipske tvorbe v najzgodnejšem otroštvu?
Ne bomo se zmotili, če se bomo problema lotili ob vprašanju, kaj je
Freudu vsililo očitno paradoksnost njegove pozicije. Kajti prisiljeni bomo
235
POMEN FALOSA
priznati, da se je sam najbolje znašel pri prepoznavanju reda nezavednih
fenomenov, ki ga je bil odkril, in da so bili zaradi nezadostne artikulacije
narave teh fenomenov tisti, ki so mu sledili, obsojeni na to, da bodo v večji
ali manjši meri zašli.
Ta stava - ki jo postavljamo kot načelo komentarja Freudovega dela, s
katerim se ukvarjamo že sedem let - nas je pripeljala do določenih izsled-
kov: v prvi vrsti, da kot nujno za vsako artikulacijo analitičnih fenomenov
promoviramo pojem označevalca, kolikor je v moderni lingvistični analizi
v opoziciji s pojmom označenca. Ker je ta nastala po Freudu, je Freud ni
mogel upoštevati, toda mi trdimo, da Freudovo odkritje izstopa prav zato,
ker je moralo anticipirati njene formule, izhajajoč iz področja, kjer ne bi
pričakovali, da bomo prepoznali njeno vladavino. Nasprotno, Freudovo
odkritje podeli opoziciji označevalca in označenca težo, ki bi jo morala
imeti: da ima namreč označevalec aktivno funkcijo pri določanju učinkov,
pri katerih se označljivo kaže kot tisto, kar nosi znamenje označevalca in
prek tega trpljenja (passion) postane označenec.
Ta strast označevalca potemtakem postane nova razsežnost
človekovega položaja, kolikor ne govori samo človek, temveč v človeku in
prek človeka govori Ono, kolikor postane njegova narava stkana iz
učinkov, v katerih naletimo na strukturo govorice, ki ji postane gradivo, in
kolikor prek tega v njem odzvanja - onkraj vsega, kar je lahko zapopadla
psihologija idej - razmerje govora.
V tem smislu lahko rečemo, da v teoriji posledice odkritja nezavednega
še niso niti zaslutili, ko je v praksi že povzročilo pretres, katerega
razsežnosti še danes ne moremo izmeriti, in se celo prevajalo v učinke
nazadovanja.
Precizirajmo, da ta promocija razmerja človeka do označevalca kot taka
nima ničesar opraviti s "kulturalistično" pozicijo v običajnem pomenu
besede, s tisto, ki jo je v sporu o falosu anticipirala na primer Karen
Homey s stališčem, ki ga Freud opredeli za feministično. Ne gre za
razmerje človeka do govorice kot družbenega fenomena, ne gre niti za
nekaj, kar bi bilo podobno ideološki psihogenezi, ki jo poznamo in ki ni
odpravljena z odločnim sklicevanjem na popolnoma metafizični pojem, ki
se skriva za njenim petitio principii apeliranjem na konkretno, ki ga tako
smešno izraža naziv afekt.
236
POMEN FALOSA
Gre za to, da v zakonih, ki obvladujejo to drugo sceno (ein anderer
Schauplatz), ki jo Freud, ko govori o sanjah, označi kot sceno nezave-
dnega, najdemo učinke, ki se razkrijejo na ravni verige materialno
nestabilnih elementov, ki vzpostavljajo govorico: učinke, ki so določeni z
dvojno igro kombinacije in substitucije v označevalcu, v skladu z dvema
pobočjema, generatorjema označenega, ki ju vzpostavljata metonimija in
metafora; učinki, ki so odločilni za utemeljitev subjekta. Pri tej preizkušnji
se pokaže neka topologija v matematičnem pomenu besede, brez katere je,
to hitro opazimo, nemogoče že samo notirati strukturo simptoma v
analitičnem pomenu besede.
Ono govori v Drugem, pravimo, z Drugim označujoč samo mesto, ki ga
evocira sklicevanje na govor v vsakem razmerju, kjer intervenira. Če Ono
govori v Drugem, naj subjekt to sliši na svoja ušesa ali ne, je to zato, ker
subjekt tam, spričo logične predhodnosti vsakemu prebujenju označenca,
najde svoje označevalno mesto. Odkritje tistega, kar on na tem mestu - se
pravi v nezavednem - artikulira, nam omogoča, da doumemo, za ceno
kakšnega razcepa (Spaltung) je tako konstituiran.
Tu se pojasni funkcija falosa. V freudovski doktrini falos ni fantazma,
če naj s tem razumemo imaginarni učinek. Niti kot tak ni neki objekt
(delni, notranji, dobri, slabi, itn...), kolikor ta izraz skuša zajeti realnost, ki
je vključena v neko razmerje. Še manj je organ, penis ali klitoris, ki ju
simbolizira. Freud ni brez razloga kot referenco zanj vzel simulakrum, kar
je bil falos za Stare.
Kajti falos je označevalec, označevalec, katerega funkcija v intersub-
jektivni ekonomiji analize nemara odstrne tančico s funkcije, ki jo je imel v
misterijih. Kajti falos je označevalec, namenjen označevanju celote
učinkov označenca, kolikor jih označevalec pogojuje s svojo označevalno
prisotnostjo.
Preučimo torej učinke te prisotnosti. Najprej izhajajo iz deviacije potreb
človeka zaradi dejstva, da govori, v tem smislu, da se človekove potrebe k
njemu vračajo odtujene v meri, v kateri so podrejene zahtevi. To ni učinek
njegove realne odvisnosti (naj ne mislijo, da bodo tu naleteli na takšen
parazitski pojem, kot je pojem odvisnosti iz teorije nevroz), temveč učinek
postavitve v formo označevalca kot takega in tega, da je njegovo sporočilo
poslano z mesta Drugega.
237
POMEN FALOSA
Kar je tako v potrebah odtujeno, konstituira Urverdrängtmg, ker se po
definiciji ne more artikuhrati v zahtevi; pojavi pa se v nekem poganjku, ki
je tisto, kar pri človeku nastopi kot poželenje (das Begehren).
Fenomenologija, ki izhaja iz analitičnega izkustva, je take narave, da
pokaže paradoksni, deviantni, blodeči, ekscentrični, celo škandalozni
značaj želje, po čemer se ta razlikuje od potrebe. To je celo preveč potrjeno
dejstvo, da se ne bi že od zmeraj vsiljevalo moralistom, ki so vredni tega
imena. Zdi se, daje moral nekdanji freudizem podeliti temu dejstvu njegov
status. Vendar se psihoanaliza paradoksno nahaja na čelu starodavnega, vrh
vsega še dolgočasnega mračnjaštva, ko to dejstvo zanika s svojim idealom
teoretične in praktične redukcije želje na potrebo.
Zato moramo tu ta status artikulirati, izhajajoč iz zahteve, katere
značilnostim se pojem frustracije (ki ga Freud ni nikdar uporabil) izogne.
Zahteva na sebi meri na nekaj drugega, ne na zadovoljitev, na katero
poziva. Je zahteva po neki prisotnosti oziroma neki odsotnosti. To kaže
primordialni odnos do matere, ki nosi v sebi Drugega, ki ga moramo
umestiti onkraj potreb, ki jih lahko poteši. Zahteva ga vzpostavlja kot
tistega, ki že ima "privilegij", da zadovoljuje potrebe, se pravi moč, da jim
odtegne tisto, kar jih edino zadovolji. Ta privilegij Drugega tako zariše
radikalno obliko darovanja tistega, česar nima, namreč tistega, kar se
imenuje njegova ljubezen.
S tem zahteva izniči (auflieht) partikularnost vsega, kar bi bilo lahko
dodeljeno, ko ga pretvori v dokaz ljubezni, celo zadovoljitve, ki jih doseže
za potrebe, se ponižajo (sich erniedrigt), ko so zgolj uničenje zahteve
ljubezni (vse to je popolnoma razvidno v psihologiji negovanja otrok,
čemur so tako predane naše analitičarke-negovalke).
Obstaja torej nujnost, da se tako odpravljena partikularnost znova po-
javi onkraj zahteve. Dejansko se tam pojavi, vendar ohranjajoč strukturo,
ki prikriva brezpogojnost zahteve ljubezni. S sprevrnitvijo, ki ni preprosta
negacija negacije, iz preostanka nekega izbrisa vznikne moč čiste zgube.
Želja nadomesti brezpogojnost zahteve z "absolutnim" pogojem: ta pogoj
namreč razreši tisto, kar se v dokazu ljubezni upira zadovoljitvi potrebe.
Tako ni želja niti težnja po zadovoljitvi niti zahteva ljubezni, temveč
razlika, ki nastane, če prvo odštejemo od drugega, sam fenomen njunega
razcepa (Spaltung).
238
POMEN FALOSA
Zdaj nam je jasno, kako spolno razmerje zasede to zaprto polje želje in
kako bo v njem odigralo svojo usodo. Kajti to polje je narejeno za to, da se
v njem proizvede enigma, ki jo to razmerje izzove v subjektu s tem, da jo
zanj v njem dvakratno označuje": kot vrnitev zahteve, ki jo to razmerje
vzbudi, v obliki zahteve po subjektu potrebe; kot dvoumnost, ki postane
prisotna na Drugem, za katerega gre, v dokazu zahtevane ljubezni. Zev te
enigme razkrije, kaj jo določa, kar najpreprosteje pojasni tale formula: da
namreč noben izmed partnerjev v razmerju, ne subjekt ne Drugi, ne more
ostati pri tem, daje subjekt potrebe ali objekt ljubezni, temveč mora zasesti
mesto vzroka želje.
Ta resnica je v spolnem življenju v srcu vseh pomanjkljivosti, ki
spadajo v polje psihoanalize. Je pa tudi pogoj sreče subjekta; in prikriti
njeno zev z opiranjem na vrline "genitalnega", da bi jo odpravili z dozore-
vanjem nežnosti (se pravi s tem, da se na Drugega sklicujejo zgolj kot na
realnost), je sleparija, ne glede na to, kako pobožne so namere. Tu je treba
reči, da so francoski analitiki s svojim hipokritskim pojmom genitalnega
žrtvovanja odprli pot moralizirajočemu gibanju, ki mu ob zvokih odrešilnih
zborov od takrat sledijo povsod.
Kakorkoli že, človek ne more težiti za popolnostjo (za "totalno oseb-
nostjo", druga premisa, kjer moderna psihoterapija skrene s poti), brž ko
igra premeščanja in zgostitve, ki ji je zavezan pri opravljanju svojih
funkcij, zaznamuje njegovo razmerje subjekta do označevalca.
Falos je privilegirani označevalec znamenja, v katerem se del logosa
združi z nastopom želje.
Lahko bi rekli, da je ta označevalec izbran kot najbolj izstopajoči del
tistega, česar se lahko polastimo v realnem spolne kopulacije, kot tudi
najbolj simboličen v literarnem (tipografskem) pomenu besede, kajti v tem
razmerju je ekvivalent (logični) kopuli. Rekli bi lahko tudi, da je spričo
svoje nabreklosti podoba vitalnega toka, kolikor se prenaša pri ploditvi.
Vse to govorjenje zgolj prikriva dejstvo, da svoje vloge ne more igrati
drugače kot zastrt, se pravi kot znak latence, ki zadene vse označljivo, brž
koje povzdignjeno (aufgehoben) v funkcijo označevalca.
239
POMEN FALOSA
Falos je označevalec te Aufhebung, ki jo inavgurira (uvede) s svojim
izginotjem. Zato demon Aidós (Scham)^ vznikne prav v trenutku, v
katerem je v antičnih misterijih falos razkrit (cf. slavna slika iz Pompejev).
Postane torej prečka, ki z roko tega detnona udari označeno in ga
zaznamuje kot bastardno potomstvo njegove označevalne uveriženosti.
Tako se proizvede komplementarnost v vzpostavitvi subjekta po
označevalcu: ki pojasni njegov Spaltung in gibanje posredovanja, v
katerem se ta dovrši.
Namreč:
1.	subjekt svojo bit označuje zgolj tako, da zapreči vse, kar le-ta
pomeni, kot je razvidno iz tega, da hoče biti ljubljen zaradi sebe - utvara, ki
se je ne znebimo s tem, da jo denunciramo kot gramatikalno (ker odpravi
diskurz);
2.	tisto, kar je živo od te biti v urverdrängt, dobi svojega označevalca
tako, da sprejme znamenje od Verdrängung falosa (po čemer je nezavedno
govorica).
Kot označevalec daje falos mero želje (v pomenu, ko je izraz upora-
bljen kot "srednja in skrajna mera" harmonične delitve).
Prav tako je kot algoritem, ki ga bom zdaj uporabil, zaupajoč - da ne bi
neskončno napihnil svojega izvajanja - odmevu izkušnje, ki nas združuje,
da bi vam pojasnil to rabo.
Če je falos označevalec, potem ima subjekt do njega dostop na mestu
Drugega. Toda ker je ta označevalec tam samo kot zakrit in kot razlog želje
Drugega, mora subjekt prepoznati to željo Drugega kot tako, se pravi
drugega, kolikor je tudi ta subjekt, razcepljen z označevalno Spaltung.
Pojavi, ki se prikažejo v psihološki genezi, potrjujejo to označevalno
funkcijo falosa.
Tako lahlo najprej bolj korektno formuliramo kleinovsko dejstvo, da se
otrok od vsega začetka boji, da mati "vsebuje" falos.
Toda razvoj se uravnava po dialektiki zahteve ljubezni in preizkušnje
želje.
Zahteva ljubezni lahko samo trpi zaradi želje, katere označevalec ji ni
znan. Če je želja matere falos, potem otrok hoče biti falos, da bi to željo
zadovoljil. Tako je mogoče zaslutiti potrditev razcepa, imanentnega želji, v
' Demon sramežljivosti.
240
POMEN FALOSA
Želji Drugega, kolikor ta nasprotuje že temu, da bi se subjekt zadovoljil
tako, da bi Drugemu prezentiral tisto, kar bi lahko imel realnega, ustre-
znega falosu; kajti za njegovo zahtevo ljubezni, ki hoče, naj on bo falos,
tisto, kar ima, nima večje vrednosti kot tisto, česar nima.
Klinična praksa nam pokaže, da ta preizkušnja želje Drugega ni odlo-
čilna zaradi tega, ker bi subjekt v njej izvedel, ali on ima ali nima realni
falos, temveč kolikor izve, da ga mati nima. To je trenutek izkušnje, brez
katerega ne bi prišlo do nobenih simptomatskih (fobija) oziroma struktu-
ralnih (Penisneid) učinkov, ki se nanašajo na kompleks kastracije. Tu se
podpisuje zveza želje, kolikor je falični označevalec njeno znamenje, z
grožnjo oziroma nostalgijo manka imetja.
Seveda je njena prihodnost odvisna od zakona, ki ga v tej sekvenci
vpelje oče.
Toda že funkcija falosa nam omogoči pokazati strukture, katerim bodo
podrejena razmerja med spoloma.
Recimo, da se bodo ti odnosi vrteli okrog nekega biti in nekega imeti,
ki imata, ker se nanašata na neki označevalec, na falos, nasprotna učinka: na
eni strani podelita realnost subjektu v tem označevalcu, na drugi strani
derealizirata razmerja, ki jih je treba označiti.
To pa z intervencijo nekega dozdevka, ki nadomesti "imeti", da bi ga po
eni strani zavaroval, po drugi strani pa maskiral njegov manko, in katerega
učinek je, da so idealne oziroma tipične manifestacije vedenja vsakega
spola, vse do dejanja kopulacije, v celoti potisnjene v komedijo.
Te ideale še okrepi zahteva, ki jo lahko zadovoljijo, ki je s svojim
komplementom, z redukcijo želje na zahtevo, vselej zahteva ljubezni.
Rekli bomo, pa naj se formulacija zdi še tako paradoksalna, da bo
ženska, da bi bila falos, se pravi označevalec želje Drugega, v maškaradi
zavrgla bistveni del ženskosti, se pravi vse njene atribute. Zaradi tistega,
kar ni, pričakuje, da bo hkrati željena in ljubljena. Toda označevalca svoje
lastne želje najde v telesu tistega, na katerega se naslavlja njena zahteva
ljubezni. Brez dvoma ne smemo pozabiti, da dobi ta označevalna funkcija,
organ, ki je vanjo odet, vrednost fetiša. Toda za žensko je rezultat še
vedno, da na istem objektu konvergirala izkustvo ljubezni, ki ji kot tako
(cf. zgoraj) idealno odtegne'tisto, kar ji objekt daje', in neka želja, ki tam
najde svojega označevalca. Zato lahko opazimo, da relativno dobro prenaša
241
POMEN FALOSA
izostanek zadovoljitve, lasten spolni potrebi, drugače rečeno frigidnost,
medtem koje želji inherentni Verdrängung manjši kot pri moškem.
Nasprotno pri moškem dialektika zahteve in želje pripelje do učinkov,
pri katerih moramo še enkrat občudovati, s kakšno gotovostjo je Freud
umestil same točke povezave, iz katerih se dvigajo, pod rubriko ponižanja
(Erniedrigung) v ljubezenskem življenju.
Če moški dejansko uspe zadovoljiti svojo zahtevo ljubezni v razmerju z
žensko, kolikor jo označevalec falosa konstituira kot dajajočo v ljubezni
tisto, česar nima - inverzno bo njegova lastna želja falosa dala vznikniti
označevalcu želje v njegovi remanentni divergentnosti proti "neki drugi
ženski", ki lahko označuje falos na različne načine, bodisi kot devica bodisi
kot prostitutka. Iz tega izhaja centrifugalna težnja genitalne pulzije v
ljubezenskem življenju, zaradi katere je impotenca pri njem dosti bolj
neznosna, obenem pa ima želji inherentni Verdrängung večji pomen.
Vendar zaradi tega ne smemo misliti, daje tip nezvestobe, ki se tu poja-
vi kot konstitutiven za moško funkcijo, tej funkciji lasten. Kajti če pogle-
damo od blizu, najdemo isto podvojitev pri ženski, samo da je v njenem
primeru Drugega Ljubezni kot takega, se pravi, kolikor je brez tistega, kar
daje, težko opaziti v pomiku v ozadje, ko nadomešča bit istega moškega,
katerega atribute časti.
K temu bi lahko dodali, da se moška homoseksualnost, v skladu s
faličnim znamenjem, ki konstituira željo, konstituira na njegovem pobočju,
nasprotno pa se ženska homoseksualnost, kot pokažejo opazovanja,
usmerja glede na prevaro, ki okrepi pobočje zahteve ljubezni. Te pripombe
bi bilo vredno podrobneje opredeliti in se pri tem vrniti k funkciji maske,
kolikor ta funkcija obvladuje identifikacije, s katerimi se razrešijo
zavrnitve zahteve.
Dejstvo, da najde ženskost svoje zatočišče v tej maski, zaradi Verdrän-
gung, ki je inherentna faličnemu znamenju želje, ima nenavadno posledico,
daje pri človeškem bitju moška parada videti ženska.
Podobno je mogoče zaslutiti razlog te nikdar pojasnjene lastnosti, pri
kateri se še enkrat pokaže globina Freudove intuicije: zakaj namreč Freud
trdi, da obstaja samo en libido, ko pa je iz njegovega teksta razvidno, da
njegovo naravo pojmuje kot moško. Funkcija faličnega označevalca tukaj
zadene na svoje najgloblje razmerje: tisto, po katerem so Stari v njem
utelesili Nous in Lògos.
242
vili
KANT S SADOM
Ta spis bi moral služiti kot predgovor k Filozofiji v budoarju. Namesto
tega je izšel v reviji Critique (št. 191, april 1963) kot ocena izdaje Sadovih
del, ki ji je bil sprva namenjen. Izdaja Cercle du livre précieux, 15 zvezkov.
Da Sadovo delo kot domnevni katalog perverzij anticipira Freuda, je beda-
rija, ki se vztrajno ponavlja v (lepo)slovju Idans les lettres!, krivdo zanjo pa
je kot vselej treba pripisati specialistom.
Nasproti temu trdimo, da se sadovski budoar enači s tistimi kraji, po
katerih so se poimenovale šole antične filozofije: Akademija, Licej, Stoa.
Tako tu kot tam se znanost pripravlja z izravnavo položaja etike. Da, tako
se vrši prečiščenje, ki si mora celih sto let utirati pot skozi globine okusa,
da bi končno naredilo prehodno Freudovo pot. Temu dodajte še naslednjih
šestdeset, dokler vam ne povedo, čemu vse to.
Če je Freud svoje načelo ugodja zmogel oznaniti, ne da bi ga posebej
skrbelo zaznamovanje tistega, kar ga razločuje od njegove funkcije v
tradicionalni etiki, celo brez posebnega tveganja, da ga bo slišati kot
odmev neizpodbitnega dvatisočletnega predsodka, po katerem privlačnost
usmerja bitje k njegovemu dobremu, sledeč psihologiji, vpisani v različnih
mitih dobrohotnosti !bienveillance!, tedaj moramo obuditi spomin na prav
vsiljiv vzpon teme "sreče v zlu" skozi 19. stoletje.
Sade je prav tu inavguralni korak neke subverzije, katere preobrat -
najsi se to glede na hladnost možakarja zdi še tako pikantno - predstavlja
Kant. Kolikor nam je znano, ga še nihče ni označil kot takega.
Filozofija v budoarju izide osem let po Kritilci pralctičnega uma. Vidi-
mo torej, da se ujemata. Če pa naj pokažemo, kako jo dovrši, tedaj bomo
rekli, da ponuja resnico Kritilce.
243
KANT S SADOM
Zategadelj postulati, v katerih je le-ta dovršena: alibi nesmrtnosti - tam,
kjer napredek, svetost in celo ljubezen, sploh vse tisto, kar bi zadovoljivega
lahko prišlo od zakona, potlači garancija, ki jo od volje rabi zato, da bi
objekt, na katerega se zakon nanaša, sploh bil inteligibilen, pri čemer se
izgubi celo tista najbolj borna opora koristnosti, s katero jih je Kant zamejil
- predaja delo njegovemu diamantu subverzije. S tem je mogoče razložiti
neverjetno vzburjenje, ki ga doživi sleherni bralec, ki ni bil deležen poduka
akademskega sočutja. Nobena morebitna razlaga ne bo pokvarila tega
učinka.
Da nam je dobro v zlu, ali če vam je dražje, da večno žensko ne vabi v
višave', o tem obratu bi lahko rekli, da se je zgodil ob neki filološki
opazki: kar nam je bilo doslej zatrjevano - da nam je dobro v dobrem -
počiva namreč na neki homonimiji, ki je nemški jezik sploh ne dopušča:
Man fühlt sich wohl im Guten. Tako nas Kant vpelje v svoj Praktični um.^
Načelo ugodja - to je zakon dobrega, ki je wohl, recimo mu kar dobro-
bit (le bien-être). V praksi bo subjekt podvrgel istemu fenomenalnemu
uveriženju, kakršno določa njegove objekte. Kantov ugovor je tu, povsem
v skladu z njegovo strogostjo, bistven. Noben fenomen se ne more ponašati
s konstantnim razmerjem do ugodja. Zatorej tudi ni mogoče razglasiti
nobenega zakona o dobrem, ki bi subjekt, ki bi ga vpeljal v svojo prakso,
definiral kot voljo.
Iskanje dobrega bi torej vodilo v slepo ulico, če ne bi bilo znova rojeno
neko dobro, ki je objekt moralnega zakona - das Gute. Naznanja nam ga
izkustvo, po katerem v nas samih slišimo zapovedi, katerih imperativ se
predstavlja kot kategoričen, drugače rečeno brezpogojen.
/Cf. Johann Wolfgang von Goethe, Faust II. 11/12110-11: "Das Ewig-Weibliche Zieht
uns hinan"./
/Tega stavka pri Kantu ne najdemo. Zato pa ob vpeljavi objekta praktičnega uma zapiše
naslednje: "Obstaja stara šolska formula: Nihil appetimus, nisi sub ratione boni: nihil
aversamur, nisi sub ratione mali. Pogosto je uporabljena pravilno, še pogosteje pa na za
filozofijo žaljiv način, saj vsebujeta izraza btmi in mali dvoumnost zaradi siromašnosti
jezika. (...) Nemški jezik ima to srečo, da poseduje izraza, ki ne dovoljujeta spregleda te
razlike. Za tisto, kar so Latinci poimenovali z eno samo besedo bonum, ima namreč dva
zelo različna pojma in temu primemo različna izraza. Za bonum ima das Gute (dobro)
in das Wohl (dobrobit)." (Kant, Kritika praktičnega uma. Werkausgabe, VII, str. 193)./
244
KANT S SADOM
Povejmo, da je to dobro kot Dobro predpostavljeno zgolj s pravkar
omenjeno postavitvijo proti in nasproti slehernemu objektu, ki bi nanj
vezal svoje pogoje, z zoperstavitvijo vsakršnim negotovim dobrinam, ki bi
jih zaradi načelne ekvivalence ti objekti lahko prinesli, da bi se končno
vzpostavilo kot superiorno zaradi svoje univerzalne vrednosti. Vsa teža je
torej natanko na izključitvi vsega tistega, gona ali čustva, kar bi subjekt
lahko trpel v svojem interesu za objekt - tistega torej, kar Kant zato zariše
kot "patološko".
Prek indukcije iz tega učinka bi znova prišli do Vrhovnega Dobrega an-
tike, če bi Kant kot običajno dodatno ne preciziral, da to Dobro ne deluje
kot proti-utež, temveč, če je mogoče reči, kot protiutež - se pravi z
razbremenitvijo teže, ki jo proizvede skozi učinek samoljubja ! Selbstsucht!,
kar subjekt občuti kot zadovoljitev !arrogantia! svojih ugodij, saj že en
sam pogled na tako Dobro naredi tovrstna ugodja za manj ugledna.^ Najsi
je še tako sugestivno, besede so njegove.
Zapomnimo si naslednji paradoks: subjekt prav v trenutku, ko ni soočen
z nobenim objektom več, naleti na neki zakon, ki nima nobenega fenomena
razen že nečesa od označevalca, kar prihaja od glasu v zavesti in ki se
artikulira kot maksima, ki mu postavi red nekega povsem praktičnega uma
oziroma volje.
Če naj ta maksima postane zakon, tedaj je obenem treba in je dovolj, da
ob preizkusu nekega takega uma vzdrži kot univerzalna, logično
upravičena. Kar ne pomeni, spomnimo se te pravice, da se vsiljuje vsem,
temveč da velja za vse primere oziroma, bolje povedano, da ne velja v
nobenem primeru, če ne velja v vsakem primeru.
Ker pa mora biti ta preizkus stvar uma - čistega, četudi praktičnega -
lahko uspe le v primeru tiste maksime, ki ponuja analitičen prijem njegovi
dedukciji.
Takšen tip maksime ilustrira zvestoba, ki jo vzpostavlja povračilo
nekega depozita"* : praksa depozita počiva na dveh ušesih, ki morata - če
naj sploh pridemo do depozitorja - ostati gluhi pred slehernim pogojem, ki
Sklicujemo se na povsem sprejemljiv Barnijev prevod, ki sega v leto 1848, tu str. 247
in nad., za nemško besedilo pa na Vorländerjevo izdajo (pri Meinerju), tu str. 86.
Cf. sholijo III. teorema prvega poglavja Analitike praktičnega čistega uma, Barni, str.
163; Voriänder, str. 31.
245
KANT S SADOM
bi se tej zvestobi zoperstavljal. Drugače rečeno, ni depozita brez
depozitorja, dostojnega svojega bremena.
Tudi v tem očitnem primeru je mogoče začutiti potrebo po bolj sinteti-
čnem temelju. Četudi za ceno nespoštljivosti, ilustrirajmo še sami to
pomanjkljivost z retuširano maksimo očeta Ubuja: "Živela Poljska, saj če
bi ne bilo Poljske, bi tudi Poljakov ne bilo."
Naj zaradi morebitne ohlapnosti ali celo nemotiviranosti nihče na tem
mestu ne podvomi v našo privrženost svobodi, brez katere ljudstva
žalujejo. Toda njena tokratna analitična motiviranost, četudi nespodbitna,
dopušča, da se nedotakljivo tod umerja z opazko, kako so se Poljaki vselej
odlikovali z opaznim odporom zatonom Poljske in celo objokovanjem, ki
so sledila.
Tako znova naletimo na tisto, kar je Kanta vodilo k izrazu obžalovanja
nad tem, da ob izkustvu moralnega zakona nobena intuicija ne more
ponuditi fenomenalnega objekta.
Strinjali se bomo, da se vzdolž celotne Kritike ta objekt izmika. A
vendar o njem lahko ugibamo na osnovi sledi, ki jo za sabo pušča neizpro-
sno Kantovo zasledovanje njegovega izmikanja, iz katerega črpa delo vso
svojo erotičnost, brez dvoma nedolžno, a opazno. Prav njeno utemeljenost
bomo pokazali s pomočjo narave omenjenega objekta.
Prav zato naprošamo vse tiste naše bralce, ki so s kritiko še v deviškem
razmerju - ki je torej še niso brali -, da se na tej točki naših vrstic ustavijo
in se nam ponovno pridružijo kasneje. Naj preverijo, ali je njen učinek res
enak povedanemu: v vsakem primeru jim lahko obljubimo tisti užitek, ki
ga ponuja podvig.
Drugi pa nam bodo zdaj sledili v Filozofijo v budoarju oziroma vsaj v
branje le-te.
Očitno gre za pamflet, vendar za dramatičen pamflet, v katerem odrska
razsvetljava dovoljuje tako gestam kot dialogu, da se razmahnejo tja do
meja predstavljivega: ta razsvetljava za trenutek ugasne, da bi naredila
prostor pamfletu znotraj pamfleta, diatribi z naslovom "Francozi, še malo
se potrudite, če hočete postati republikanci...".
Kar se v njej oznanja, ponavadi razumejo, če ne celo presojajo, kot
mistifikacijo. Četudi nismo posebej opozorjeni na pripoznan pomen sanj v
sanjah, ki nakazujejo tesnejše razmerje z realnim, moramo v pričujočem
246
KANT S SADOM
posmehu historični sodobnosti videti indie natanko te vrste. Povsem očiten
je, zato si gaje bolje dvakrat ogledati.
Recimo, da je bistvo diatribe podano v maksimi, ki postavlja svoje
pravilo užitku - nenavadnemu, kolikor se naredi za pravico na Kantov
način - naj se vzpostavi kot univerzalno pravilo. Izrecimo to maksimo:
"Pravico imam uživati v tvojem telesu, mi lahko vsakdo reče, in to
pravico bom užival, ne da bi me kakršnakoli omejitev zaustavila v kaprici
čezmernosti, ki sijih bom zaželel potešiti."
Tako je pravilo, ki naj se mu podvrže volja vseh, četudi je učinek
družbene prisile še tako šibak.
Za sleherno razumno bitje je v najboljšem primeru stvar črnega humor-
ja poskusiti razločiti maksimo od privolitve, ki jo ta predpostavlja.
Poleg tega, da nas je dedukcija Kritike navadila ločiti umno od vrste
razumnega, ki je zgolj nejasno pribežališče patološkega, zdaj vemo tudi to,
da je humor zgolj prebežnik /transfuge! same funkcije "nadjaza" v
komika.^ Ob tem, da to psihoanalitično instanco tako navdahnemo s
preobrazbo in jo iztrgamo vrnitvi k mračnjaštvu, ki jo izvajajo naši
sodobniki, lahko obenem priskrbimo tudi kantovskemu preizkusu
univerzalnega pravila tisti drobec soli, ki mu manjka.
Mar nismo zatorej vzpodbujeni k temu, da se resneje lotimo tega, kar se
nam predstavlja kot ne ravno resno? Brez skrbi, ne bomo se spraševali, niti
ali je treba niti ali je dovolj, da neka družba sankcionira pravico do užitka
tako, da dovoli vsem, dajo zahtevajo, njena maksima pa se tako avtorizira
z imperativom moralnega zakona.
Nobena pozitivna legalnost ne more odločati o tem, ali naj neka maksi-
ma doseže raven univerzalnega pravila, saj jo prav ta raven lahko priložno-
stno zoperstavi vsem.
Tega vprašanja ne rešimo s tem, da smo si ga izmislili, pa tudi za
vsesplošno dostopnost pravice, ki jo maksima vsebuje, ne gre.
V najboljšem primeru je mogoče pokazati vsaj eno možnost splošnega,
ki pa ni univerzalno - saj le-to jemlje stvari, kakor so utemeljene, in ne
urejene.
^ /Cf. Freud, "Der Humor", v Psychologische Schriften, Studienausgabe, IV, str. 281/
247
KANT S SADOM
Prav tako ni mogoče izpustiti te priložnosti, da ne bi razkrinkali pretira-
ne vloge, pripisane momentu recipročnosti v strukturah, posebej subjekti-
vnih, ki jim je bistveno nasproten.
Recipročnost - povratno relacijo, ki se na eni sami črti vzpostavi z
združitvijo dveh subjektov, ki zaradi svojega "recipročnega" položaja
vzdržujeta to relacijo kot ekvivalentno - težko umestimo kot logični čas
kateregakoli prehoda subjekta v njegovem razmerju z označevalcem, še
manj pa kot etapo kakršnegakoli razvoja, najsi je dopusten kot psihičen ali
ne (in v katerem mora otrok vselej prenašati pedagoška nakladanja).
Kakorkoli že, ta točka nas že napotuje k naši maksimi, ki bi lahko
služila kot paradigma izjave, ki izključuje recipročnost (recipročnost, ne pa
tudi revanše).
Sleherna sodba o tem nečastnem redu, ki ga ustoliči naša maksima, je
torej nepomembna za zadevo, ki je v tem, da v njej prizna oziroma zavrne
značaj pravila, ki ga je mogoče sprejeti kot univerzalnega v morali - ta pa
je od Kanta dalje prepoznana za brezpogojno prakso uma.
Seveda mu moramo priznati ta značaj, preprosto zato, ker ima samo
njegovo oznanilo (njegova kerigma) to odliko, da hkrati vpelje - tako
radikalno zavrnitev patološkega, slehernega ozira na dobro, na strast, celo
na sočutje, namreč zavrnitev, s katero Kant sprosti polje moralnega zakona
- kot tudi formo tega zakona, ki je obenem njegova edina substanca,
kolikor se volja z njim obveže zgolj k temu, da iz svoje prakse izloči vsak
razlog /raison/, ki ni lasten sami njeni maksimi.
Ta dva imperativa, med katera je moralno izkustvo lahko razpeto vse tja
do izničenja življenja, sta nam s sadovskim paradoksom naložena kot
Drugemu, ne pa kot nam samim.
Toda za distanco gre le na prvi pogled. Moralni imperativ ni zaradi
latentnosti nič manj učinkovit, saj nas njegov ukaz doseže prav od
Drugega.
Opazili boste, da se tu povsem odkrito razkriva tisto, v kar nas je že bila
vpeljala prej omenjena parodija o očitni univerzalnosti dolžnosti depozi-
torja - da ni namreč bipolarnost, prek katere se vzpostavi moralni zakon,
nič drugega kot tisti razcep subjekta, ki je na delu ob vsaki intervenciji
označevalca; razcep subjekta izjavljanja od subjekta izjave.
Moralni Zakon nima drugega načela. Vendarle pa mora biti očiten, če
naj ne zapelje v mistifikacijo, kakršno je čutiti v gagu "Živela Poljska!".
248
KANT S SADOM
Ravno kolikor se izreka skozi usta Drugega, je sadovska maksima bolj
poštena od sklicevanja na notranji glas - saj razkrije običajno prikrit razcep
subjekta.
Subjekt izjavljanja se tu razloči tako jasno kot v "živela Poljska", le da
je tam izločen še tisti/««, ki ga njegova pojavitev vselej izzove.
Za potrditev te perspektive zadostuje že, da se opremo na nauk, na kate-
rem je Sade utemeljil vladavino svojega načela. Gre za nauk o človekovih
pravicah. Ker noben človek ne more biti ne last in ne privilegij drugega
človeka, se iz tega ne da narediti pretveze za suspendiranje pravice vseh, da
bi v njem vsak po svoje ne uživali.Prisila, ki ji je zato podvržen, ni toliko
prisila nasilja kot načela, težavnost tistega, ki izreka sodbo, pa ni toliko v
tem, da mora privoliti vanjo, kot v tem, dajo mora izreči namesto njega.
Diskurz o pravici do uživanja postavlja torej za subjekt svojega izja-
vljanja prav Drugega, kolikor je ta svoboden, postavlja svobodo Drugega, a
ne na način, ki bi izhajal iz Ti si, kakršen odmeva iz morilskih globin
slehernega imperativa.^
A ta diskurz ni nič manj določujoč za subjekt izjave, saj ga izziva s sle-
hernim naslovom svoje dvomljive vsebine: s tem, ko se s samim izreka-
njem tako brezsramno izpoveduje, postaja užitek pol dvojice, katere drugi
pol je v vdolbini, ki jo ta že dolbe na mestu Drugega, da bi vanj zasadil
križ sadovskega izkustva.
Odložimo še za trenutek pojasnitev njegovega gibala in povejmo, da
bolečina, ki tod snuje svojo obljubo sramotnosti, le potrjuje njeno bežno
omembo, ki jo pri Kantu najdemo med konotacijami moralnega izkustva.
Njen pomen v zvezi s sadovskim izkustvom pa bo razvidnejši, če se ji
približamo prek tistega, kar v zvezi z njo razgalja zvijača stoikov: prezir.
Predstavljajmo si ponovitev Epikteta v sadovskem izkustvu: "Vidiš,
zlomil si jo," pravi on, ko pokaže na svojo nogo. Ponižati užitek na rev-
ščino nekega takega učinka, ob katerem se spotika njegovo zasledovanje -
mar ne pomeni to sprevrniti ga v neokusnost?
Tako se izkaže, da je prav užitek tisti, ki modificira sadovsko izkustvo.
Kajti polastitev volje snuje šele tedaj, ko jo je že prekoračil in se naselil v
najintimnejšem subjekta, ki ga izziva onstran, ter se tako dotika njegove
sramežljivosti.
^ /Homofonija Tu es (Ti si) in Tuez.! (Ubijte!) v francoščini./
249
KANT S SADOM
Sramežljivost je namreč amboceptična^ med položaji bitja: med dvema
bitjema, nesramežljivost enega sama po sebi pomeni onečaščenje srame-
žljivosti drugega. Če je potrebno, lahko po tej poti utemeljimo tudi, kar
smo prej razvili o trditvi subjekta na mestu Drugega.
Raziščimo torej ta užitek, negotov, kolikor se v Drugem obeša na neki
odmev, ki ga sproža, a obenem že tudi prepoveduje, s tem, ko mu pripaja
neznosno. Se nam navsezadnje le ne zdi, da se razvnema zgolj iz samega
sebe na način neke druge, grozljive svobode?
Videli bomo celo razkritje tistega tretjega termina, ki naj bi po Kanto-
vih besedah umanjkal v moralnem izkustvu. Objekta namreč, ki ga je Kant
prisiljen odpraviti v nemišljivo svoje Stvari-na-sebi, da bi ga tako zagotovil
volji v izvršitvi Zakona. Mar ni ta objekt zdaj tu, mar ni iz svoje nedose-
gljivosti sestopil v sadovsko izkustvo, mar ni razkrit kot Tu-Bit, Dasein,
mučitelja /l'agent de tourmentP.
A je vseeno obdržal neprosojnost transcendentnega. Kajti ta objekt je
prav čudno ločen od subjekta. Opazimo, da glasniku maksime zadostuje že,
če je naveden oddajnik. Lahko gre za glas z radija, ki razglaša pravico,
doseženo z dodatnim naporom, v katerega so na Sadov poziv Francozi
privolili, in maksima za njihovo prerojeno Republiko že postane organski
Zakon.
Tovrstni fenomeni glasu, še posebej pri psihozi, imajo dejansko ta vidik
objekta. In psihoanaliza ni bila daleč proč od svoje zarje, kojim je pripisala
glas vesti.®
Vidimo torej, kaj vodi Kanta k temu, da skuša obdržati objekt proč od
slehernega določila transcendentalne estetike, četudi se tu in tam vseeno
pojavi ob kakšnem zamiku fenomenalne zavese, saj mu ne manjkajo ne
dom ne hiša, ne čas v intuiciji, niti način, ki se vmešča v irealno, niti
učinek v realnosti: ni le Kantova fenomenologija tista, ki na tem mestu
7
/"Amboceptor" je pojem, ki gaje v imunologijo vpeljal neinški hematolog in imunolog
Paul Ehrlich (1854-1915). Etimološko pomeni "tisti, ki jemlje od obeh". Lacan je ta
izraz že uporabil v seminarju o tesnobi (1962-63), ko razpravlja o nujnosti hkratne
artikulacije razmerja matere in dojenčka do prsi./
/Cf. Sigmund Freud, "Zur Einführung des Narzißmus", v Psychologie des Unbewußten,
Studienausgabe, III, str. 61-62, slov. prevod "Vpeljava narcizma", v Metapsihološki
spisi. Studia Humanitatis, Ljubljana, 1987, str. 56-57./
250
KANT S SADOM
zaškriplje - celo nor glas vsiljuje idejo subjekta, objekt zakona pa ne sme
na noben način sugerirati zlobnosti realnega Boga.
Krščanstvo je ljudi seveda vzgojilo tako, da se le malo brigajo za užitek
Boga, in prav tu je Kant lahko vtihotapil svoj voluntarizem Zakona-za-
Zakon, za katerega je mogoče reči, da se sklicuje na ataraksijo stoičnega
izkustva. Pomislimo celo, da je Kant tu pod pritiskom tistega, kar sliši iz
neposredne bližine - ne od Sada, temveč od nekega mistika iz njegovih
krajev - v vzdihljaju, ki je zadušil tisto, kar se mu je posvetilo onstran
videnja, da je njegov Bog brez obličja: Grimmigkeit?'^ Sade pravi:
Vrhovno bitje zlobe.
Toda šic! Schwärmereien^^ črni roji, preženimo vas, da bi se povrnili
k funkciji prisotnosti v sadovski fantazmi.
Na Strukturo te fantazme bomo znova naleteli pozneje. Objekt je v njej
zgolj eden od terminov, v katerih lahko ugasne z njo upodobljeno iskanje.
Ko užitek v njem odreveni, postane črn fetiš, v katerem je zlahka mogoče
prepoznati obliko, ki jo določen kraj in čas, vse do današnjih dni, ponujata,
da bi v njej oboževali boga.
Natanko to se zgodi z eksekutorjem v sadističnem izkustvu: njegova
prisotnost se v skrajni konsekvenci zvede zgolj na instrument.
Toda dejstvo, da njegov užitek tu otrpne, ga še ne izmakne ponižnosti
nekega dejanja, v katerega lahko vstopi le kot bitje triesa in vse tja do kosti
podložnik ugodja.
Ta podvojitev ni ne zrcalna in ne recipročna (zakaj ne vzajemna?) tisti
podvojitvi, ki seje v Drugem izvršila med dvema alteritetama subjekta.
Želja, ki je strasten privrženec IsuppôtI tega razcepa subjekta, bi brez
dvoma soglašala, s tem, da ji rečemo volja po užitku. A bi je to poimeno-
vanje ne naredilo nič bolj vredno tiste volje, ki jo vzbuja pri Drugetn s tem,
ko jo preizkuša vse tja do skrajne ločitve od njenega patosa; v ta podvig se
namreč podaja poražena, obsojena na impotenco.
Podaja se podvržena ugodju, njegov zakon pa terja, da jo vselej pri-
krajša za njeno namero. Vselej prehitro dosežena homeostaza živega bitja
10
/Lacan aludira na nemškega mistika Jacoba Bohmeja (1575-1624). Grimmigkeit
komentira tudi v Etiki psihoanalize, Analecta, Ljubl jana, 1988, str. 214./
/Schwärmereien (nem.) = fanaticizem, misticizem. Lacan izpelje črne roje iz schwarz
(črno) in scwärme (roji). Že Kant je Bohmeja označil za "schwärmende... theosophische
Träume" (Dialektika praktičnega čistega uma, Werkausgabe, VII, str. 253./
251
KANT S SADOM
na najnižjem pragu napetosti, s katero životari. Vselej prezgodnja
omahnitev peresa, ki mu je dano, da z njim podpiše reprodukcijo svoje
forme, pa vendar peresa, ki se mora privzdigniti, če naj upodobi vez med
spoloma in smrtjo. Pustimo ga počivati za njegovo elevzinsko zaveso.
Ugodje, ta spodbujajoči rival volje tam spodaj, ni torej tu nič drugega
kot medleči sokrivec /complice défaillant/. V času užitka bi bil preprosto
izločen iz igre, če bi ne intervenirala fantazma in ga podprla natanko s
tistim neskladom, ki mu sam podlega.
Drugače povedano, fantazma priliči ugodje želji. Povrnimo se zato k
temu, da želja ni subjekt, saj je ni mogoče razbrati v nobenem označevalcu
katerekoli že zahteve, saj je tod ni mogoče artikulirati, četudi je v njej
artikulirana.
Povzetja ugodja v fantazmi se tu zlahka lotimo.
Fiziološko izkustvo razkriva, daje ciklus bolečine v vsakem oziru daljši
od ciklusa ugodja, saj jo dražljaj vzbudi na točki, na kateri ugodje preneha.
Naj jo predpostavimo še tako zelo podaljševano, ima vendarle tako kot
ugodje tudi bolečina svoj konec: to je izginotje subjekta.
To je tisti vitalni prispevek, ki ga bo fantazma izkoristila, da v
občutljivo sadovskega izkustva fiksira željo, ki se pojavlja pri njegovem
agentu.
Fantazma je definirana z najsplošnejšo obliko, ki jo prejme od algebre,
kakršno smo konstruirali v ta namen, s formulo ($ O a). V njej se punec
/poinçon/ O bere kot "želja po", brati pa gaje mogoče tudi v vzvratni smeri,
pri čemer vpeljuje neko identiteto, ki temelji na absolutni ne-recipročnosti.
(Koekstenzivno razmerje s formacijami subjekta.)
Kakorkoli že, v pričujočem primeru je mogoče to obliko še posebej
zlahka oživiti. Dejansko namreč artikulira ugodje, ki ga nadomesti neki
instrument (objekt a iz formule) na način vztrajne cepitve subjekta, ki jo
uravnava izkustvo.
Do tega pride le kolikor njegov navidezni agent otrpne v togost objekta,
s ciljem, da mu Drugi v celoti povrne njegovo cepitev subjekta.
V konstrukciji subjektivne ureditve je treba, sledeč nezavednemu,
vselej zahtevati štiridelno strukturo. Naše didaktične sheme zadostujejo
temu pogoju.
Uravnajmo torej sadovsko fantazmo po najnovejši izmed teh shem:
252
KANT S SADOM
Spodnja linija zadovoljuje red fantazme, kolikor podpira utopijo želje.
Krivulja zarisuje verigo, ki dovoljuje izračun subjekta. Usmerjena je,
njena usmeritev pa konstituira red, v katerem je vznik objekta a na mestu
vzroka pojasnjen z univerzalnostjo njegovega razmerja s kategorijo
vzročnosti, ki bo s prekoračenjem praga Kantove transcendentalne
dedukcije na tečaju nečistega inavgurirala novo Kritiko Uma.
Ostane še V, za katerega se zaradi njegovega visokega položaja zdi, da
vsiljuje voljo, ki obvlada celo zadevo, njegova forma pa obenem evocira
združenje tistega, kar razločuje, s tem koju drži skupaj z nekim velom - ko
namreč ponuja v izbiro, kaj bo $ (zaprečeni S) praktičnega uma počel s
surovim subjektom ugodja S ("patološki" subjekt).
Na mestu te volje torej dejansko srečamo Kantovo voljo, le da jo lahko
imenujemo volja po užitku zgolj tedaj, če razložimo, da gre za subjekt,
rekonstituiran iz odtujitve za ceno, da ni drugega kot instrument užitka.
Kant nam s tem, ko smo ga izprašali "s Sadom" - kot smo torej Sada tako v
naši misli kot v njegovem sadizmu uporabili kot instrument -, priča o
pravem pomenu tistega "Kaj hoče?", ki odslej ne bo manjkal nikomur.
Zdaj je že mogoče uporabiti graf v njegovi jedrnati obliki, če naj se
znajdemo v gozdu fantazme, ki jo Sade v svojem delu razvija na ravni
sistema.
Videli bomo, da obstaja neka statika fantazme, po kateri mora biti točka
aphanisis, predpostavljena v $, neskončno oddaljevana v imaginaciji. Od
tod tisto malo verjetno preživetje, ki ga Sade nakloni žrtvam krutosti in
253
KANT S SADOM
trpinčenj, ki so jih te deležne v njegovih pripovedih. Zdi se, da trenutek
njihove smrti motivira zgolj potreba po zamenjavi le-teh v neki kombina-
toriki, ki edina zahteva njihovo mnogoterost. Edinstvena (Justine) ali
mnogotera, žrtev vselej poseduje monotonijo razmerja subjekta z
označevalcem, prek katerega - zaupajmo našemu grafu - sploh obstaja. Po
drugi strani je tolpa mučiteljev, kolikor predstavlja objekt a fantazme in se
vmešča v realno, lahko veliko bolj raznolika (glej Juliette).
Dejstvo, da je od likov žrtev zahtevana neka lepota, ki je vselej
označena za neprimerljivo (in med drugim za nespremenljivo, glej zgoraj),
pa je že druga zadeva, ki se je ne znebimo z nekaj banalnimi, zlahka
izmišljenimi postulati o spolni privlačnosti. Raje bomo v njej videli
grimaso tistega, kar smo v tragediji že razkrili o funkciji lepote: skrajna
ovira, ki naj prepreči dostop do temeljne groze. Pomislimo na Sofoklovo
Antigono in na tisti trenutek, ko izbruhne Eros anikate machan}^
Ta ekskurz ne bi bil primeren, če ne bi vpeljeval tistega, kar je mogoče
imenovati nesklad dveh smrti, vpeljan z obstojem obsodbe. Med-dvema-
smrtima tostranstva U'en-deça! je bistven, kolikor nam pokaže, da je tisti
isti, iz katerega se vzdržuje onstranstvo Il'au-delàl.
To lahko lepo vidimo ob paradoksu Sadovega odnosa do pekla. Ideja
pekla, stokrat ovržena in prekleta kot sredstvo podvrženja religiozni
tiraniji, se presenetljivo pojavi, da bi motivirala dejanja enega izmed
njegovih junakov - in to prav tistega, ki je med najbolj vnetimi za
svobodnjaško subverzijo v njeni razumni formi, namreč ostudnega Saint-
Fonda.Početja, s katerimi zadaja svojim žrtvam smrtne muke, temeljijo
na verovanju, da jim z njimi lahko prinese večno trpljenje v onstranstvu. S
prikrivanjem svojega vedenja pred sokrivci in z zadrego, v kateri se znajde,
ko mora razložiti svojo vero, ta lik le še poudarja avtentičnost tega vedenja
in take vere. Tako ga že čez nekaj strani slišimo, kako jih skuša v svojem
govoru narediti za sprejemljive s pomočjo mita o privlačnosti, ki druži
"drobce zla".
Ta Sadova nekoherentnost, ki jo sadisti, tudi sami po malem hagiografi,
zanemarjajo, bo pojasnjena v trenutku, ko se bo izpod njegovega peresa
pojavil neizpodbitno izražen termin druge smrti. Zavarovanje, ki ga Sade
' ' Antigona, v. 781. /Cf. obsežnejši Lacanov komentar Antigone v Etiki psihoanalize, str.
241-290, v zvezi z omenjenim pa še posebej str 215./
Cf. Histoire de Juliette, izd. Jean-Jacques Pauvert, II. zvezek, str. 196 in nad.
254
KANT S SADOM
od nje pričakuje pred pošastno rutino narave (tiste, ki jo - kot slišimo
drugje - mora prekiniti zločin), zahteva, da gre ta v neko skrajnost, v kateri
se izničenje subjekta podvoji: tako je simboliziran v željo, naj bodo
razgrajeni členi našega telesa še sami izničeni, da bi se ponovno ne
združili.
Da Freud v določenih primerih svoje prakse prepozna dinamizem te
želje,da njeno funkcijo zelo jasno, morda celo preveč jasno, zvede na
analogijo z načelom ugodja, tako dajo uravna v "gon" (zahtevo) "smrti" -
tega pač tisti, ki se od tehnike, ki jo dolguje Freudu, ni uspel naučiti
ničesar, kar bi presegalo njegova predavanja, ne bo nikoli razumel: da ima
namreč govorica poleg uporabnega ali kvečjemu paradnega tudi še druge
učinke. Takemu pride Freud prav zgolj na kongresih.
V očeh takih možicljev so milijoni mož, ki jim bolečina obstoja zadošča
kot izvorni dokaz za prakse zveličanja, utemeljene z vero v Budo,
nedvomno vsaj nerazviti ali pa zanje - kot npr. za Buloza, urednika Revue
des Deux Mondes - celo "ni mogoče, da obstajajo tako neumni ljudje". (S
temi besedami je Renanu zavrnil članek o budizmu, bilo je to že po
Burnoufu, tam nekje v petdesetih letih prejšnjega stoletja.'"* )
Če že mislijo, da imajo pozornejše uho od drugih psihiatrov, mar tedaj
ne bi morali slišati te bolečine v čistem stanju, ko oblikuje pesem tistih
bolnikov, ki jih imenujemo melanholiki?
In izbrati ene izmed tistih sanj, katerih sanjavec ostaja pretresen, ker je
v okoliščinah, kijih občuti kot neutrudno ponovno rojevanje, dosegel samo
dno bolečine obstoja?
Ali pa postaviti na svoje mesto tiste peklenske muke, ki se jih sploh ne
da zamisliti onstran tistega, kar na tem svetu ljudem zagotavlja njihovo
tradicionalno držo - jih bomo rotili, naj naše vsakdanje življenje pojmujejo
kot nekaj večnega?
Ničesar se ni nadejati, celo brezupa ne, od take neumnosti, kije v skraj-
ni konsekvenci sociološka in ki jo omenjamo zgolj zato, da bi v zvezi s
Sadom ne pričakovali ničesar od krogov, v katerih imajo sicer zagotovo
večje izkustvo z oblikami sadizma.
Subjektivni dinamizem: fizična smrt ponudi svoj objekt želji druge smti.
' Cf. Renanov predgovor k njegovim Nouvelles études d'histoire religieuse iz leta 1884.
255
KANT S SADOM
Še posebej livomljivo je tisto, icar kroži v zvezi s povratnim razmerjem,
ki bi naj družilo sadizem z idejo mazohizma, za katerega si od zunaj le
težko predstavljamo, kakšen pêle-mêle podpira. Bolje bo, da odkrijemo
poduk tiste slavne zgodbice o izkoriščanju človeka po človeku. Kot veste,
je to definicija kapitalizma. Kaj pa socializem? Ravno obratno.
Nehoteni humor, prav to je ton, skozi katerega deluje neka dokončna
razpršitev psihoanalize. Bolj koje neopazen, bolj nas zaslepi.
A vseeno so še doktrinarji, ki si prizadevajo za bolj negovan lišp. Gredo
se eksistencialistične dobrodelce, ali zmerneje, personalistične ready-made.
Tako pridemo do tega, da sadist "zanika obstoj Drugega". Priznali boste, to
je natanko tisto, kar seje ravnokar izkazalo v naši analizi.
Sledimo ji zato naprej. Mar sadizem prej v Drugem ne zavrača bolečine
obstoja, le da ob tem spregleda, da se tako sam prelevi v "večni objekt", če
nam je gospod Whitehead pripravljen odstopiti ta izraz?'^
A zakaj ga ne moremo imeti za obče dobro? Mar ni prav to, odrešitev,
nesmrtna duša, status kristjana? Ne prehitro, da ne bi šli predaleč.
Raje povejmo, da se Sade ne pusti prevarati lastni fantazmi, kolikor
strogost njegove misli preide v logiko njegovega življenja.
Zastavimo nalogo našim bralcem.
Pooblastilo za pravico do užitka, ki ga Sade v svoji Republiki nameni
vsem, se v našem grafu ne da prevesti z nobenim obratom simetrije prek
poljubne osi ali središča, temveč šele z vrtljajem za četrtino kroga, takole:
/Cf. Alfred North Whitehead, Process and Reality: An Essay in Cosmology, New York,
1978, str. 44: "Vsaka entiteta, katere pojmovno spoznanje ne vsebuje nujne reference na
katerokoli dokončno aktualno entiteto temporalnega sveta, se imenuje 'večni objekt'."/
256
KANT S SADOM
V, volja po užitku, ne dovoljuje več ugovarjanja svoji naravi in preide v
moralno prisilo, kakršno la Présidente de Montreuil^^ neizprosno izvaja
nad subjektom, za katerega je več kot očitno, da njegova delitev ne terja
ponovne združitve v enem samem telesu.
(Spomnimo, da je edinole Prvi Konzul ta razcep administrativno
ožigosal kot posledico umobolnosti.)
V	S ta razcep ponovno združi surovi subjekt, ki uteleša junaštvo, lastno
patološkemu, in to na način neke zvestobe, o kateri bodo pričali tisti, ki so
bili od samega začetka prizanesljivi do njegovih izgredov'^ ; njegova so-
proga, njegova svakinja - pa tudi njegov sluga, zakaj pa ne? - medtem, ko
bodo druge pobožnosti izbrisane iz njegove zgodovine.
V	zvezi s Sadom, tem $ (zaprečenim S), pa navsezadnje vidimo, da se
kot subjekt vpiše prav skozi svoje izginevanje, ko so stvari enkrat pri kraju.
Sade je izginil na povsem neverjeten način, ne da bi nam od njegove
podobe ostalo karkoli, celo manj kot v primeru Shakespeara - saj je v
oporoki ukazal, naj goščava zabriše sleherno sled na kamnu z imenom, ki
je zapečatil njegovo usodo.
Mr| фшш'^, ne biti rojen, to njegovo prekletstvo, ki je manj sveto od
Ojdipovega, ga ne ponese med bogove, temveč se ovekoveči:
a) v delu, katerega neugnano vihravost nam Jules Janin razkrije s hrb-
tom roke in ga pozdravlja skupaj s knjigami, ki ga - verjemimo mu na
besedo - zakrivajo v sleherni dostojni knjižnici, s svetim Janezom
Zlatoustom ali pa z Mislimi.
Kako dolgočasno je Sadovo delo! V tem se prav po sejmarsko strinjata
oba, tako gospod sodnik kot gospod akademik, pa vendar zadostno, da vaju
vznemiri enega z drugim, enega in drugega, enega v drugem.^^
Kajti fantazma je zares vznemirljiva /dérangeant/, kolikor ne vemo kam
jo uvrstiti /où le ranger/, saj je pred nami v vsej svoji naravi fantazme.
' ^ Sadova tašča, ki ga je večkrat dala zapreti.
Naj ne bo razumljeno, da s tem podpiramo legendo, po kateri je osebno posredoval za
priprtje Sada. Cf. Gilbert txvy. Vie du Marqui.<: de Sade, II. zvezek, str. 577-580 in
opomba I na str. 580.
' ^ /Zbor v Ojdìpu na Kolonu, v. 1125./
/Cf. Maurice Garçon, L'Affaire Sade. J.-J. Pauvert, 1957. Citira J. Janina iz Revue de
Paris iz leta 1834 ob njegovem zagovoru, str. 84-90. Druga referenca je na strani 62: J.
Cocteau kot priča piše, da je Sade sicer dolgočasen, a v njem vseeno prepoznava
filozofa in moralizatorja./
257
KANT S SADOM
katere edina realnost izvira iz diskurza in ki od vaših moči ne pričakuje
ničesar, temveč zgolj zahteva, da se uskladite s svojimi željami.
Naj se bralec zdaj spoštljivo približa eksemplaričnim likom, ki se v sa-
dovskem budoarju razvrščajo in razdirajo v potujočem obredu. "Ravno-
težje se podira."
Obredni premor, sveto skandiranje.
Častite objekte zakona, o katerih ne veste nič, saj ne znate najti poti
med željami, katerih vzrok so.
Dobro je biti usmiljen
Toda s kom? To je problem?-^
Neki gospod Verdoux ga je reševal vsak dan, ko je deval ženske v
pečico, vse dokler ni sam končal na električnem stolu.Mislil je, da si
želijo njegovi živeti udobneje. Nekoliko bolj razsvetljeni Buda se je dal
požreti tistim, ki ne poznajo poti. Navkljub tej eminentni patronaži, ki pa
lahko temelji na nesporazumu (ni povsem gotovo, ali tigrici prija Buda),
izhaja odpovedovanje gospoda Verdouxa iz neke napake, ki zasluži vso
strogost, saj bi mu že drobno zrno Kritike, ta pa ni draga, pomagalo, da se
ji izogne. Nihče ne dvomi v to, da bi bila tedaj praksa Uma obenem bolj
ekonomična in bolj legalna, le da bi bili morali njegovi malo stradati.
"Toda," boste rekli, "od kod vse te metafore in čemu...?"
Molekule, ki se tod prav pošastno združujejo v spintrijanski^^ užitek,
nas obenem spomnijo še na obstoj drugih, ki jih običajno srečamo v
življenju in katerih nejasnosti smo pravkar pojasnili. Kar naenkrat se zdijo
vredne večjega spoštovanja kot slednje, čistejše so v svojih valencah.
Želje... le zvezati jih moramo in strastno razkriti, daje želja želja Dru-
gega.
/Cf. Jean de la Fontaine, Fahles v Oeuvres complètes, I, Pléiade, Pariz, 1954, str. 142
("Kača in vaščan"): "II est bon d'être charitable; /Mais envers qui, c'est là le point."/
/Gre za naslovnega junaka filma Gospod Verdoux, režija Charles Chaplin, 1947./
ISpinthrienne-, pridevnik je etimološko povezan tako s sfinao kot s sfmkterjem (anat.,
mišica zapiralka). Oxford English Dictionary kot samostalnik navaja spintry in definira
kot "vrsto moške prostitutke", pomen pridevnika spintrian pa razširi na "tiste, ki iščejo
ali izumljajo nove in pošastne oblike pohote"./
258
KANT S SADOM
Če Ste nas brali do sem, tedaj veste, da se želja povsem natančno opira
na neko fantazmo, katere vsaj ena noga je v Drugem - in to prav tista, ki
šteje, celo in še posebej, če prične šepati.
V freudovskem izkustvu smo že pokazali, da ni objekt želje tam, kjer se
ponuja kot ogolel, nič drugega kot zgolj žlindra Ha scorie! neke fantazme,
v kateri si subjekt ne opomore iz svoje omedlevice. To je primer nekro-
filije.
Na splošno pa se opoteka na način, komplementaren subjektu.
Prav zaradi tega je tako nedosegljiv, kakor je to po Kantu objekt
Zakona. Le da se zdaj prične zbujati sum, ki ga vsiljuje to približanje. Mar
moralni zakon ne predstavlja želje v primeru, ko ne umanjka več subjekt,
temveč prav objekt?
Mar ni subjekt, ki tod ostane prisoten zgolj v obliki notranjega glasu,
katerega izrekanje je najpogosteje brez repa in glave, v zadostni meri
označen že s tisto črto, s katero ga bastardizira označevalec $, izpuščen iz
fantazme ($ Oa), iz katere izhaja v obeh pomenih tega izraza?^^
Če ta simbol posoja svoje mesto notranjemu ukazu, nad katerim se
navdušuje Kant, nam odpira oči za srečanje, ki poteka od Zakona do želje
in gre dlje od izmuznjenja njunega objekta, tako za enega kot za drugo.
Prav v tem srečanju zaigra vsa dvoumnost besede svoboda: ko seje po-
lasti moralist, se nam vedno zdi bolj nesramen kot pa nepreviden.
Poslušajmo raje samega Kanta, kako to še enkrat ilustrira:^'*
"Predpostavimo," nam pravi, "da nekdo trdi, da se ne more upirati svoji
strasti, kadar se mu ponujata želeni objekt in priložnost zanj.
Bi se mar še vedno ne mogel upreti, če bi pred hišo, v kateri najde to
priložnost, postavili vislice in mu zagrozili z obešenjem neposredno po
tein, ko bi zadovoljil svojo željo? Ni težko uganiti njegovega odgovora.
Toda če bi mu njegov vladar z grožnjo smrtne kazni^-'' zaukazal, naj lažno
priča proti poštenemu možu, ki bi se ga ta rad znebil pod navidez resnično
24
34
/Francoski izraz za ' nezakonskega otroka, bastarda, je barre xinislre, dobesedno
"zlovešča črta"./
Barni, str. 173. Gre za sholijo II. problema (Aufgabe) III. teorema prvega poglavja
Analitike, izd. Vorländer str. 25.
V besedilu stoji: smrti nemudoma. /Lacan na tem mestu popravlja francoski prevod, ki
"unter Androhung derselben unverzögerten Todesstrafe" prevedel s "sous peine de
mort"./
259
KANT S SADOM
pretvezo - ali bi bil v takem primeru sposoben premagati ljubezen do
življenja, kolikršna pač ta že je? Naj to stori ali ne, o tem bi si verjetno ne
drznil odločati; da pa bi bilo to mogoče, s tem bi se zagotovo brez obo-
tavljanja strinjal. Sodi torej, da nekaj lahko stori, ker se zaveda, da to mora
storiti, in tako v sebi prepozna svobodo, ki bi mu brez moralnega zakona za
vselej ostala neznana."
Že kar na samem začetku smo opozorjeni, kako pomembne so za ta
subjekt besede. Njegov prvi predpostavljeni odgovor nam da misliti, saj je,
četudi ne povsem dobesedno, vse že v njem. Če ga nekoliko redigiramo,
dobimo naslednje. Bolje je zanesti se na osebo, katere pomisleke tvegamo
prizadeti v vsakem primeru, saj v nobenem primeru ne bo blagovolila
pojesti te kaše. Gre namreč za tistega idealnega meščana, za katerega Kant
na nekem drugem mestu - brez dvoma zato, da bi jo zagodel Fontenellu,
temu preveč vljudnemu stoletniku - izjavlja, da pred njim snema klobuk.^^
Temu negativen bomo torej oprostili pričevanje pod prisego. Vendar se
zna zgoditi, da kak strastnež, dovolj zagret, da v to vmeša še vprašanje
časti, prične Kantu delati težave, ga celo prisili v spoznanje, da nekatere
ljudi najbolj gotovo vodi k njihovemu cilju prav dejstvo, da se jim ta cilj
kaže skozi izziv ali celo zaničevanje vislic.
Kajti vislice niso Zakon, niti jih ta more pripeljati sem. Pripelje se lahko
le marica in policija je kaj lahko Država, kot nam zatrjujejo s Heglovega
konca. Toda Zakon je nekaj drugega, kot vemo od Antigone dalje.
Kant s svojim apologom temu pravzaprav niti ne nasprotuje: vislice so
tu le zato, da na njih obesi, skupaj s subjektom, svojo ljubezen do življenja.
Prav tako lahko želja iz maksime Et non propter vitam vivendi perdere
causas^^ v moralnem bitju - prav kolikor je moralno - doseže raven
kategoričnega imperativa, najsi je še v taki zagati. Prav tja jo namreč
potiskamo.
Želja oziroma tisto, kar se imenuje želja, zadošča, da življenje nima
smisla, če se gremo strahopetce. In ko je zakon res tu, se nas želja ne
Cf. str. 253 Barnijevega prevoda, str. 90 v Vorländerjevi izdaji. /Bernard le Bovier,
sieur de Fontenelle, rojen 1657, je umrl, star točno sto let. leta 1757. Bil je član
Academic française, avtor knjig Dialogues des morts. Entretiens sur la pluralité des
mondes. Digression sur les anciens et les modernes./
/Cf. Juvenal, Satira VII, 11/84: "et propter vitam vivendi perdere causas." Citat
najdemo že v Kantovi Kritiki (Werkausgabe, VII, str. 296)./
260
KANT S SADOM
prime, to pa zato, ker sta zakon in potlačena želja ena in ista zadeva - prav
to je tisto, kar je odkril Freud. Ob polčasu vodimo, profesor.
Pripišimo naš uspeh na tabli kmetom, za katere je znano, da slejkoprej
postanejo kraljica. Doslej namreč nismo vpeljali ne skakača - tistega, s
katerim bi zlahka zmagali, saj bi to bil Sade, ki ga imamo tod za dovolj
kvalificiranega - ne tekača in ne trdnjave - človekovih pravic, svobode
mišljenja, tvoje telo je tvoje -, celo kraljice ne, te tako primerne figure za
zaris podvigov dvorske ljubezni.
To bi namreč pomenilo premikati preveč ljudstva ob manj gotovem
izidu.
Če namreč sklepam, daje Sade ob popolnem zavedanju stvari (glej, kaj
počne s svojimi "izhodi", dovoljenimi ali ne) tvegal, da bo kar tretjino
svojega življenja preživel v zaporu zaradi nekaj šal - sicer res nekolikanj
predrznih, a zato toliko bolj nazornih v odnosu do kazni -, tedaj si
nakopljem Pinela in njegovo pinelerijo, ki se spet vrača. Moralna norost,
nam prikimava. V vsakem primeru ljubka zadeva. Sklicujem se torej na
Pinela, ki mu dolgujemo enega najplemenitejših korakov človeštva.
- Sadovih trinajst let v Charentonu izhaja iz tega koraka. - Vendar to ni bilo
mesto zanj. - Prav za to gre. Natanko ta korak ga vodi tja. Vsi misleči se
bodo namreč strinjali, daje bilo njegovo mesto drugje. Toda pazite: tisti, ki
mislijo dobro, mislijo, da je to mesto zunaj; dobromisleči pa ga vse do
Royer-Collarda dalje vidijo v kaznilnici, če ne celo na morišču.^^ Prav v
zvezi s tem pomeni Pinet moment mišljenja. Hote ali nehote, jamči nam o
pobitosti, ki jo je misel z leve in z desne prizadejala svoboščinam, ki jih je
Revolucija razglašala prav v njenem imenu.
Če se namreč človekovih pravic lotimo z gledišča filozofije, tedaj pred
nami vznikne tisto, kar konec koncev danes že vsakdo ve o njihovi resnici.
Zvedejo se na svobodo želeti si zaman.
Pirova zmaga, ni kaj, pa vendar obenem tudi priložnost, da v njej pre-
poznamo maloprej omenjeno brezskrbno svobodo ter potrdimo, da gre v
resnici za svobodo umreti.
/Antoine-Athanase Royer-Collard je bil glavni zdravnik v Charentonu. V Sadovih
Oeuvres complètes ¡e objavljeno njegovo pismo z dne 2. avgusta 1808, v katerem od
notranjega ministra zahteva, naj Sada premestijo iz azila./
261
KANT S SADOM
Obenem nas mora pritegniti tudi mrščenje tistih, ki se jim taka svoboda
ne zdi preveč redilna. Kar precej jih je danes. Obnova spopada med
potrebami in željami, v katerem je kot po naključju ravno Zakon tisti, ki
prazni lupino.
Če naj jo zagodemo kantovskemu apologu, tedaj dvorska ljubezen
ponuja nič manj zapeljivo pot, le da zahteva erudicijo. Biti erudit po
položaju pomeni nakopati si erudite, eruditi na tem področju pa pritegnejo
klovne.
Že Kant bi nas tu za prazen nič naredil neresne, če bi le imel vsaj malo
smisla za komično (glej kot dokaz njegovo izjavo o tem).^^
Toda gotovo ste opazili, da je tisti, ki mu nepogrešljivo manjka, Sade.
Ta prag bi bil zanj morda usoden in predgovor mu zagotovo ne bi škodil.
Preidimo torej v drugi polčas Kantovega apologa. Proti koncu ni nič
bolj prepričljiv. Če namreč predpostavimo, da se njegovemu helotu vsaj
malo sanja o zadevi, tedaj se utegne zgoditi, da ga povpraša, ali ni morda
po naključju njegova naloga zares pričati - če bi namreč tiran na ta način
zadovoljil svojo željo.
Bi morda moral reči, daje nedolžnik recimo Žid, kadar ta v resnici to je
in kadar sodišču to zadošča - take primere poznamo -, da ga obsodi? Ali pa
da je brezbožnik, ko pa je njemu samemu teža te obtožbe vendar bliže kot
konzistoriju, ki zadeva zgolj dossier? Kaj pa odklon od "linije" - se bo
zavzemal za obtoženčevo nedolžnost v kraju in času, v katerem je pravilo
igre vendar samokritika? Pa kaj potem! Konec koncev ni nedolžnik nikoli
čisto čist: bo res povedal tisto, kar ve?
Maksimo nasprotovati želji tirana je mogoče povzdigniti v dolžnost, ka-
dar si tiran prilašča moč zasužnjenja želje Drugega.
Na teh dveh daljicah (in navihanem posredniku), s pomočjo katerih
Kant naredi vzvod, ki naj pokaže, da Zakon ne uravnava le ugodja, temveč
tudi bolečino, veselje, celo pritisk bede in ljubezen do življenja, skratka vse
patološko, se tako izkaže, da je želja lahko ne le enako uspešna, temveč je
do tega uspeha celo bolj upravičena.
Toda če prednost, ki smo jo zaradi živahnosti njene argumentacije
dovolili Kritiki, marsikaj dolguje naši želji, da bi spoznali, kam hoče priti.
/Cf. Kant, Werkausgabe, X, str. 273: "Smeh je afekcija, ki nastane, ko je napeto
pričakovanje nenadoma reducirano na nič."/
262
KANT S SADOM
mar tedaj dvoumnost tega uspeha ne bi mogla obrniti njenega gibanja nazaj
proti reviziji nekaterih osupljivih koncesij?
Ena takih je recimo nemilost, v katero so nekoliko na hitro padli vsi
objekti, ki se ponujajo kot dobrine, ki ne zmorejo zagotoviti soglasja voljà:
s preprosto vpeljavo tekmovanja. Poglejte primer Milana: tako Karel V. kot
François I. sta vedela, kako drago ju bo stalo to, da v njem oba vidita isto
dobrino.
To dejansko pomeni spregledati naravo objekta želje.
Tega lahko tu vpeljemo le tako, da spomnimo na tisto, kar učimo v
zvezi z željo, ki jo je treba formulirati kot željo Drugega, saj gre izvorno
prav za željo njegove želje. To naredi soglasje želja razumljivo, vendar ne
brez določene nevarnosti. Kajti tisti, ki se uvrščajo v verigo, podobno
Breughlovi procesiji slepcev, se nedvomno res držijo z roko v roki, vendar
pa nihče natančno ne ve, kam vsi skupaj gredo.
Če bi se vrnili po isti poti, bi vsi sicer izkusili univerzalno pravilo, a bi
o njem nič več ne vedeli.
Je mar tedaj rešitev, ustrezna praktičnemu Umu, da se vrtijo v krogu?
Četudi manjkajoč, je tod prav pogled tisti objekt, ki vsaki želji predstavi
njeno univerzalno pravilo s tem, da materializira njen vzrok in tako zveže
razcep "med središčem in odsotnostjo" subjekta.
Ostanimo torej pri ugotovitvi, da praksa, kakršna je psihoanaliza, ki v
želji prepozna resnico subjekta, ne more spregledati tistega, kar bo sledilo,
ne da bi razkrila, kar potlači.
Neugodje Ue déplaisir! je v psihoanalitičnem izkustvu spoznano kot
tisto, ki ponuja pretvezo potlačitvi želje, kolikor se proizvaja na poti njene
zadovoljitve: obenem pa tudi kot tisto, ki ponuja obliko, katero sama
zadovoljitev privzamne v vrnitvi potlačenega.
Na podoben način je odpor ugodja do priznanja zakona podvojen s tem,
da podpira željo po tisti njegovi zadovoljitvi, ki jo predstavlja obramba.
Če je sreča neprekinjena privolitev subjekta v njegovo življenje, kakor
to zelo klasično definira Kritika?^ tedaj je jasno, da jo odrekamo
vsakomur, ki se ne odpove poti želje. Ta odpoved je lahko hotena, vendar
Teorem II prvega poglavja Analitike, v Vorländerjevi izdaji str. 25, povsem neprimerno
preveden pri Barniju, str. 159.
263
KANT S SADOM
za ceno človekove resnice, kar je dovolj razvidno iz obsodbe, ki so ji pred
splošnim idealom izpostavljeni epikurejci in celo stoiki. Njihova ataraksija
odpravlja njihovo modrost. Nič jim ne pomaga, da ponižajo željo: kajti
Zakona ne povzdignemo s tem, da se ga držimo, temveč ga tako, vede ali
nevede, šele zares občutimo kot zavrženega.
Sade, ta bivši plemič Ue ci-devant/, povzema Saint-Justa natanko tam,
kjer je treba. Trditi, daje sreča postala dejavnik politike, je neprimerno. To
je namreč vselej bila in povrnila bo žezlo in kadilo, ki se z njo prav dobro
ujemata.^' Svoboda želeti je tisti novi dejavnik, vendar ne zgolj kot navdih
neke revolucije - bori in umira se vedno za neko željo -, temveč ravno
kolikor ta revolucija hoče biti boj za svobodo želje.
Rezultat tega je, da hoče osvoboditi tudi zakon, ga narediti tako
svobodnega, da potrebuje vdovo. Vdovo par excellence - tisto, ki pošlje
vašo glavo v košaro, če se le malo obotavljate v tej zadevi. Če bi po Saint-
Justovi glavi še naprej rojile fantazme Organta,^^ bi morda iz Termidorja
naredil svojo zmago.
Če bi bila pravica do užitka spoznana, bi odrinila prevlado načela ugod-
ja v že zdavnaj minulo dobo. S tem, ko jo izreka, Sade pravzaprav z
neopaznim prelomom za vsakogar zdrsne prek stare osi etike, ki ni nič
drugega kot prav egoizem sreče.
Le težko bi trdili, da je ta pri Kantu v celoti izčrpana zgolj v domačno-
sti, s katero mu ta dela družbo, še bolj pa v poganjkih, ki jih je čutiti v zah-
tevah, iz katerih izpeljuje tako povračilo v onstranstvu kot napredek v to-
stranstvu.
Naj se zato zasvetlika neka druga sreča, katere ime smo najprej izrekli,
in status želje se spremeni, vsiljujoč njeno ponovno preverbo.
O nečem moramo tu presoditi. Kako daleč nas vodi Sade v izkustvu
tega užitka oziroma zgolj njegove resnice?
Kajti više ko se te človeške piramide, ki tako pravljično razkrivajo
kaskadno naravo užitka, ti vodometi želje, zgrajeni zato, da se vrtovi Este
/Cf. Saint-Just, "Rapport au nom du comité de salut publique..." v Oeuvres complètes,
Pariz, 1984, str. 715: "Le bonheur est une idée neuve en Europe."/
/Organt je Saint-Justovo prvo delo, dolga, precej razuzdana pesnitev, objavljena leta
1789./
264
KANT S SADOM
zalesketajo v baročni nasladi, dvigajo v nebo, bolj nas priteguje vprašanje,
kaj se tod pravzaprav cedi.
Kajti tisto, kar po prehodu določenih meja izkusimo od neke nepredvi-
dljive quanta, katere love-hate atom se lesketa v neposredni soseščini
Stvari, od koder človek vznikne s krikom, nima prav nič opraviti z onim,
kar podpira željo v fantazmi, ki se konstituira natanko iz teh meja.
Vemo, daje Sade v svojem življenju segel onstran teh meja.
V nasprotnem primeru bi iz njegovega dela brez dvoma ne mogli
razbrati te skice lépurel njegove fantazme.
Morda bi se morali vprašati, kaj od tega realnega izkustva najdemo v
samem delu.
Če ostanemo kar v budoarju in si na hitro ogledamo občutke nekega
dekleta do svoje matere, tedaj je dejstvo, da nas zlobnost - ki jo Sade
povsem upravičeno umešča v transcendenco - ne nauči prav veliko novega
v zvezi s premenami njenega srca.
Delo, ki hoče biti zlobno, si ne sme privoščiti, da bi bilo zanič lune
méchante oeuvre!, in treba je reči, da se Filozofija ob vsem dobrem delu
podreja temu dovtipu.
Malo preveč pridige je v njej.
Nedvomno gre za traktat o vzgoji deklet^^, ki je kot tak podvržen
zakonom žanra. Četudi je na svetlo privlekel "analnega sadista", ki je s
svojo obsedno vztrajnostjo celi dve stoletji zamegljeval siže, to še vedno
ostaja traktat o vzgoji. Pridiga je za žrtev moreča, za vzgojitelja pa polna
samovšečnosti.
Zgodovinska, oziroma, bolje rečeno, eruditska informacije je posivela
in zbuja žalovanje za Mothe le Vayerjem.^^ Filozofija so babje čenče. Kar
pa se spolne vzgoje tiče, se zdi, kot bi brali sodobni medicinski pamflet, s
čimer smo, upam, povedali dovolj.
Nekoliko dlje s škandalom bi prišli, če bi v nemoči, iz katere se
običajno porajajo vzgojni nameni, prepoznali tisto isto nemoč, proti kateri
si tu tako močno prizadeva fantazma: prav tod se namreč rojeva ovira sle-
34
^^ /Sade to izrecno naznači v polnem naslovu dela. La philosophie dans le boudoir, ou Les
instituteurs immoraux. Dialogues destinés à l'éducation des jeunes demoiselles./
/François de la Mothe le Vayer (1588-1672), med leti 1652 in 1660 je bil vzgojitelj
Louisa XIV. Njegovo najbolj znano delo je De l'instruction de M. le Dauphin iz leta
1640./
265
KANT S SADOM
hernemu veljavnemu obračunu učinkov vzgoje, saj ostane prikrit natanko
tisti del namena, ki daje rezultate.
Ta poteza bi bila lahko neprecenljiva, ena tistih hvalevrednih posledic
sadistične nemoči. Daje Sadu ušla, nam daje misliti.
To nezadostnost nam potrjuje še neka druga, nič manj pomenljiva: ni-
koli nam delo ne predstavi niti enega samega uspešnega zapeljevanja, a je
fantazma v njem vseeno okronana - in sicer tako, da žrtev, četudi v smrt-
nem krču, privoli v namene svojega mučitelja in se v zanosu privolitve celo
prestavi na njegovo stran.
Tako se še z drugega gledišča potrdi, da je želja res druga stran
/l'envers/ zakona. V sadovski fantazmi vidimo, kako se podpirata. Za Sada
smo vedno na isti strani, dobri ali slabi; nobeno zmerjanje ne pomaga. To
je torej triumf kreposti. Ta paradoks nam zgolj znova razkrije tisti posmeh,
lasten vzgojnim knjigam, na katerega Justine vse preveč meri, da bi ga ne
privzela.
Poleg dolgega nosu, kakršnega poznamo s konca posthumnega Dialoga
med duhovnikom in umirajočim^^ (priznajte, da gre za subjekt, ki je od
vseh milosti pripraven edinole za božjo milost), je v delu pogosto občutiti
tudi pomanjkanje duhovite besede /un mot d'esprit/ oziroma nekoliko širše
rečeno, tistega wit, o katerem je Pope že celo stoletje prej zatrjeval, da je
nujen.
Ob invaziji pedantnosti, ki pritiska na francosko literaturo od W. W. II.
dalje, je bilo to očitno pozabljeno.
Toda, če potrebujete dober želodec, da bi sledili Sadu, ko ta priporoča
klevetanje - prvi člen moralnosti, ki naj bo vzpostavljena v njegovi Repu-
bliki - tedaj bi vseeno raje videli, ko bi stvar malo začinil s kakšnim
Renanom. "Čestitajmo si," piše slednji, "ker Jezus ni naletel na noben
zakon, ki bi kaznoval sramotitev, naperjeno proti razredu meščanov.
Farizeji bi bili tedaj nedotakljivi."^^ In nadaljuje: "Njegova izbrana
norčevanja in njegova čarobna izzivanja so vselej zadela v srce. Nesosovo
Dialogue entre un prêtre et un moribond bil prvič izdan šele leta 1926. Tekst, ki je
zdaj integralni del Oeuvres complètes (XIV, str. 53-64), se končuje z naslednjo
avtorjevo opombo: "Umirajoči je pozvonil, ženske so vstopile; in ko je bil le malo
zatem v njihovih rokah, je pridigar postal eden tistih, ki jih je narava pokvarila - vse to
pa zato, ker ni uspel razložiti, kaj je pokvarjena narava" (str. 64).
Cf. Vie de Jésus, 17. izdaja, str. 339.
266
KANT S SADOM
srajco neumnosti, ki jo je Jud, ta sin Farizejev, v capah vlekel za seboj celih
osemnajst stoletij, je stkal Jezus z božanskim mojstrstvom. Poteze te moj-
strovine visokega roganja so se z ognjenimi zublji vtisnile v meso hipokrita
in lažnega pobožnjakarja. Neprimerljive poteze, dostojne Božjega Sinu!
Samo Bog zna ubijati na tak način. Sokrat in Molière sta kožo le oplazila.
On pa pošilja ogenj in bes vse tja do kosti.^^
Te opazke dobijo vso svojo vrednost šele iz znanega nadaljevanja, mi-
slimo namreč na vpoklicanje Apostola med Farizeje in na univerzalno
zmago farizejskih kreposti. Strinjali se boste, da le-to ponuja precej bolj
prepričljiv argument od bornega opravičila, s katerim se v svoji apologiji
klevetanja zadovolji Sade: da bo namreč poštenjak z njim vselej le pridobil.
Ta plehkost vseeno ne more preprečiti temačni lepoti, da bi ne žarela iz
tega spotnenika izzivanj. Priča nam o izkustvu, ki ga iščemo za fabuli-
ranjem fantazme. Tragičnem izkustvu, saj svojo usodo projicira z lučjo
onstran vsake groze in sočutja.'^
Osuplost in tema, taka je - v nasprotju z duhovitostjo-^^ - zveza, ki nas v
teh prizorih fascinira s svojo temačno bleščavo.
Gre za tragiko, ki se bo pozneje v tem stoletju natančneje razvila v več
kot enem delu, tako v erotičnem romanu kot v religiozni drami. Imenovali
jo bomo senilna tragika. Zanjo se vse do dandanašnji - razen v šolskih vicih
- ni vedelo, da je zgolj za lučaj proč od plemenite tragike. Razumeli nas
boste, če se lotite claudelovske trilogije o Ponižanem očetu. (Naj vas
spomnitno, da smo v tem delu razkrili že tudi poteze najbolj avtentične
tragedije. Melpomena je že onemogla, skupaj s Klio, ne da bi bilo videti,
kdo bo koga pokopal.
^^ On. cit.. str. 346.
38
/"Groza in sočutje" sta seveda iz slavne Aristotelove definicije katarze (Poetikti, 1449b
27-289), o kateri Lacan razpravlja v Etilii psihoanalize, npr. str. 241-249 in 325-326
nav. slov. prevoda./
^^ Znano je, kako Freud uporabi Heymansovo "Osuplost in iluminacijo". /Cf Sigmund
Freud, "Šala in njeno razmerje z nezavednim" v Studienausgabe, IV, str. 16-17 /
/Cf. Paul Claudel, L'otage, Le pain, dur. Le père humilié v Theatre I!, Pléiade, Pariz,
1965. Lacan je Claudelovo trilogijo podrobneje analiziral v doslej neobjavljenem
seminarju o transferju (1960-61). Melpomena (= Pevka) je v starogrški mitologiji
modrica tragedije in tragičnega pesništva, Klio pa zgodovine in epskega pesništva./
267
KANT S SADOM
Navsezadnje smo le prišli do tega, da lahko izprašamo Sada, mojega
bližnjika, katerega priklic dolgujemo izjemni bistroumnosti Pierra
Klossowskega."''
Brez dvoma je bila diskretnost tega avtorja tista, ki ga je vodila, da je
zavetje za svojo formulo poiskal v sklicevanju na svetega Labra.'^^ Sami
zaradi tega ne čutimo nobene potrebe več, da bi mu dajali isto zavetje.
Da se sadovska fantazma bolje kot kjerkoli drugje znajde med nosilci
krščanske etike, to je z našimi zaznamki o strukturi zlahka mogoče
razumeti.
Toda da Sade sam nasprotuje temu, da bi bil moj bližnjik - tega se je
treba spomniti, pa ne zato, da bi mu vrnili milo za drago, temveč, da pre-
poznamo pomen tega zavračanja.
Verjamemo namreč, da Sade ni dovolj blizu svoji lastni zlobi, da bi v
njej prepoznal svojega bližnjika. To je poteza, ki ga druži z mnogimi, še
posebej s Freudom. Kajti prav to je edini motiv umika bitij, pogosto prav
dobro poučenih, pred krščansko zapovedjo.
Po našem mnenju je ključni preizkus tega pri Sadu njegova zavrnitev
smrtne kazni, katere zgodovina, če ne celo logika, bi zlahka pokazala, da
gre za enega od korelatov Usmiljenja.
Sade se je torej tu ustavil, in to prav na točki, na kateri se zavozlata
želja in zakon.
41
42
Tako je naslovljeno delo, ki je pri Seuil izšlo lela 1947. Povejmo, da je to edini
prispevek našega časa k sadovskemu vprašanju, ki se nam ne zdi omadeževan z
esteticizmom. (Ta stavek, prepoln hvale za druge, je bil v naše besedilo najprej
postavljen na račun bodočega akademika, strokovnjaka za hudobije.)
Druga izdaja knjige Pierra Klossowskega Sade, mon prochain je iz leta 1967, prav tako
pri Seuil. "Bodoči akademik" je po mnenju poznavalcev Jean Paulhan, na katerega med
drugim leti tudi omemba "specialistov v (lepo)slovju" z začetka pričujočega spisa.
Lacan si ga je kasneje privoščil še v "Predstavitvi" k Ecrits I (Points, 1970), ko je
"pousser (...) d'âneries" nadomestil s "paulhaneries". V seminarju o identifikaciji (1961-
62) je med drugim podrobno analiziral prav Pauihanovo knjigo Le marquis de Sade et
sa complice.
Benoit-Joseph Labre (1748-1783) je bil razglašen za svetnika leta 1881. Klossowski je
na začetek svoje knjige postavil epigraf: "Če bi se kak svobodomiselnež spravil vprašati
Svetega Benoit L^bra, kaj si misli o svojem sodobniku markizu de Sadu, bi svetnik brez
obotavljanja odgovoril: "Bilje moj bližnjik."
268
KANT S SADOM
Će se je nekaj v njem držalo zakona, da bi se mu tako ponudila
priložnost, o kateri govori sveti Pavel - biti nezmeren grešnik^^ -, kdo bo
tedaj tisti, ki bo vanj vrgel kamen? Toda dlje ni šel.
Ne gre zgolj za to, da je kot pri slehernem med nami tudi pri njem
mesenost slabotna, duh je tisti, ki je preuren, da bi se lahko izognil prevari.
Apologija zločina ga slejkoprej prisili v posredno priznanje Zakona.
Vrhovno bitje je obnovljeno v hudodelstvo.
Poslušajte ga, kako hvali svojo tehniko - češ da neposredno udejanja
vse, kar mu pride na pamet -, obenem pa je prepričan, da s tem, ko kesanje
nadomešča s ponovitvijo, opravi tudi z notranjim zakonom. K temu, da mu
sledimo, nas ne more pripraviti z ničimer pametnejšim kot z obljubo, da
nam bo narava ženska, kakršna pač je, magično dajala vedno več.
Bilo bi napak, če bi zaupali temu tipičnemu snu o potenci.
V vsakem primeru nam dovolj jasno razgalja, da pri Sadu ne more biti
govora - kot je ob hkratni opazki, da v to ne verjame, predlagal P.
Klossowski - o tem, da bi dosegel tisto vrsto apatije, s katero bi se "vrnil v
nedrje narave, v budnem stanju, sredi našega sveta^"* ", naseljenega z
govorico.
O tistem, kar tu Sadu manjka, smo si prepovedali izreči sleherno bese-
do. Občutite jo lahko v stopnjevanju Filozofije do dejstva, da je prav
ukrivljena igla, tako ljuba Buñuelovim junakom^^, tista, ki bo na koncu
priklicana, naj razreši dekličin penisneid, za katerega gre.
Kakorkoli že, zdi se, da nismo ničesar pridobili s tem, ko smo
Diotimo^^ nadomestili z Dolmancéjem, z osebo, katere vsakdanja pot
/Cf. Rim, 7: 7-13, pa tudi Lacanov komentar v Etiki psihoanalize, str. 85, nav. slov.
prevoda./
^ Cf. opombo na str. 94, op. cit.
/Lacan verjetno aludira na Buñuelov film El (1952), v katerem ljubosumni mož vstopa
v ženino spalnico z vrvjo, iglo in sukancem, škarjami, vato in razkužilom. Zvezo še
dodatno potrjujeta dve Bunuelovi izjavi: v intervjuju z Andréjem Bazinom in
Jacquesom Doniol-Vaicrozom (Cahiers du cinéma, junij 1954, str. 8) pravi, da "pri
izbiri elementov sicer ni mislil imitirati Sada, je pa mogoče, da je to storil nezavedno",
v svoji avtobiografiji Moj poslednji vzdihljaj pa navaja presenetljivo dejstvo: "Na
splošno ga (El) niso dobro sprejeli. (...) Moja edina tolažba je prišla od Jacquesa
Lacana, ki je film videl na posebni projekciji za psihiatre v pariški Kinoteki in hvalil
nekatere njegove psihološke resnice."/
^^ /Ženska, ki je "učila (Sokrata) filozofije ljubezni". Cf Platon, Simpozij, 201d-212b./
269
KANT S SADOM
Straši bolj, kot ustreza, in ki - je Sade to videl? - zadevo zaključi z Noli
tangere matrem. Po...jena^^ in zašita, mati ostaja prepovedana. Naša
presoja o Sadovi podreditvi Zakonu je potrjena.
Od traktata zares o želji je torej tu prav malo, pravzaprav nič.
Kar se torej oznanja v tem križanju, izpeljanem iz srečanja, je kvečjemu
glas uma.
R. G. september 1962.
/Na koncu Filozofije v budoarju je Evgenijina mati, gospa de Mistival, posiljena in
zašita, zaradi česar je najbolj samoumeven prevod Lacanove pomanjkljive besede V...ée
"po...jena" (violée). Žal v slovenščini tako izgubimo začetnico V, ki napotuje tako na
voljo (volonté) kot na vel iz Lacanovega grafa in voilée, "zastrta"./
270
IX
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA
ŽELJE V FREUDOVSKEM NEZAVEDNEM
Pričujoče besedilo povzema predavanje na kongresu, ki je pod naslovom
Dialektika potekal v organizaciji Mednarodnih filozofskih kolokvijev v
Royaumontu med 19. in 23. septembrom. Udeležili smo se ga na povabilo Jeana
Wahla.
Besedilo je potemtakem nastalo še pred kongresom v Bonnevalu, iz
katerega je izšel naslednji tekst tega izbora {Position de Vinconsient). Pričujoče
besedilo objavljamo predvsem zato, da bi bralec spoznal, da je bilo naše
poučevanje vselej korak pred tistim, kar smo sproti objavljali.
(Objavljeni graf je bil zasnovan za naš Seminar o formacijah nezavednega.
Bil je v neposredni zvezi s strukturo duhovitosti, ki sem jo - na veliko
začudenje občinstva - vzel za izhodišče. Bilo je to v prvem trimestru šolskega
leta 1957-58. Povzetek tega seminarja, vključno s pričujočim grafom, je bil
objavljen v tedanjem Bulletin de psychologie.)
Za prakso, ki jo imetiujemo psihoanaliza, je konstitutivna neka struktura.
Občinstvo, katerega filozofsko osveščenost predvidevamo, gotovo ne more
ostati ravnodušno do te strukture.
Obstaja zanimiva trditev, da je filozof tisti, ki ga zanima tisto, kar tudi
sicer zanima vsakogar, le da tega ne ve. Njena zanimivost je predvsem v
tem, da njena pertinenca ni odvisna od možnosti preverbe. To bi namreč
lahko storili le v primeru, če bi vsi postali filozofi.
Omenjam njeno filozofsko pertinenco, saj je navsezadnje taka tudi
shema zgodovine, kakor nam jo je ponudil Hegel v Fenomenologiji duha.
Zanimivost tovrstnega povzetka je potemtakem v tem, da natn olajša
uiTiestitev subjekta: gre za razmerje z vednostjo.
Pomaga pa nam tudi razkriti dvoumnost tega razmerja.
Na isto dvoumnost bomo naleteli tudi pri učinkih znanosti v sodobnem
univerzumu.
271
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
Seveda je znanstvenik, ki se ubada z znanostjo, tudi sam subjekt, s
svojo konstitucijo celo prav posebej kvalificiran, saj dokazuje, da znanost
ni kar sama prišla na svet (da rojstvo ni potekalo brez zapletov, temveč da
so bili pred njim posamezni neuspehi, kot sta splav in prezgodnji porod).
Ta subjekt, ki bi moral vedeti, kaj počne - vsaj domnevamo tako -, pa
vendarle ne ve, kaj je tisto, kar od učinkov znanosti zanima cel svet. Vsaj v
sodobnem svetu je videti tako: na tej točki nevednosti se vsakdo znajde na
svoji ravni.
Že samo to je zadosten razlog, da spregovorimo o subjektu znanosti.
Videti je, da se s tem strinja tudi določena epistemologija, za katero lahko
mirno zatrdimo, da kaže več vneme kot pa uspeha.
Naj ob tej priložnosti povemo, da se iz didaktičnih razlogov sklicujemo
na Hegla zato, da bi zadostili ciljem našega poučevanja, ki meri na
vprašanje subjekta, kakor ga subvertirá psihoanaliza.
Za napredovanje v tej smeri nas seveda kvalificira naše izkustvo te
prakse. Tisti, ki nam sledijo, bodo pritrdili, da nas je na tej poti temeljno
določila nezadostnost teorije, podvojena z zlorabami njenega posredovanja,
kar oboje skupaj vodi v popolno odsotnost znanstvenega statusa, ni pa
povsem nenevarno tudi za samo prakso. Zato zastavitev vprašanja o
minimalnih zahtevanih pogojih za tovrsten statut morda sploh ni napačen
začetek. Izkazalo seje, da vodi daleč.
Tokrat ne merimo na obseg socialne vprašljivosti, na celo skladovnico
sklepov, ki bi jih morali zoperstaviti zloglasnim odstopanjem tiste prakse,
ki se v Ameriki in Angliji upa imenovati se psihoanaliza.
Poskusili bomo raje določiti samo subverzijo, obenem pa se občinstvu,
katerega izbranost smo že omenili, opravičujemo, da v njegovi prisotnosti
ne moremo storiti prav nič več kot brez njega - da jo moramo vzeti za
stožer našega dokazovanja, s čimer si seveda sami nakopljemo težavno
nalogo, da to netaktnost tudi upravičimo.
Pa vendar že kar uvodoma računam na vaše razumevanje, ko izhajam iz
dejstva, da pogoji znanosti ne morejo sloneti na empirizmu.
In drugič, ko se srečujemo s tistim, kar si je pod nalepko znanosti
prisvojilo ime psihologije.
Mi ga seveda zavračamo. Skušali bomo namreč dokazati, da funkcija
subjekta, kakor jo postavlja freudovsko izkustvo, v samem izviru
diskvalificira vse tisto, kar pod krinko imena "psihologija" ne počne
272
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
drugega kot perpetuira akademski okvir - kakršnekoli že so preobleke, s
katerimi maskira svoje premise.
Njegov kriterij je enotnost subjekta, kar je ena od predpostavk tovrstne
psihologije, pri čemer moramo kot simptomatično razumeti, da je ta tema
vedno bolj emfatično izolirana, kot bi šlo za vrnitev nekega subjekta znanja
oziroma za to, daje psihično vrednoteno kot podvojitev organizma.
Kot osnovno mero moramo tu vzeti idejo, po kateri se celoten korpus
tradicionalnega mišljenja steka v ovrednotenje termina, ki je vse prej kot
neutemeljen: stanje znanja. Naj gre za stanja entuziazma pri Platonu, za
stopnje budističnega samahdi, za Erlebnis, izkušnjo halucinogenih poživil -
nujno je vedeti, kolikšno mero teh stanj lahko upraviči katerakoli teorija.
Upraviči znotraj registra sorodnosti, ki jo vsebuje znanje.
Jasno je, da heglovska vednost v logistični Außebung, na kateri je ute-
meljena, tovrstnim stanjem ne namenja prav nič več prostora od sodobne
znanosti, ki sicer v njih lahko prepozna predmet izkustva kot priložnost za
definiranje določenih koordinat, nikakor pa ne askeze, ki bi bila, recimo,
epistemogena ali nooforična.
Prav zato se nam zdi pertinentno sklicevati se nanje.
Predpostavljamo namreč, da vemo dovolj o freudovski praksi, da doja-
memo, da tovrstna stanja v njej ne igrajo nobene vloge. Ponavadi pa
spregledamo dejstvo, da ta domnevno globoka psihologija niti ne sanja o
tem, da bi iz njih izluščila kakršnokoli razsvetljenje - da seje torej sploh ne
tiče pot, po kateri hodi.
Prav pri tem pomenu običajno ne vztrajajo: pri tem odmiku, od katerega
Freud napreduje k hipnoidnim stanjem, da bi pojasnil fenomene histerije. V
tem je veličastnost njegovega podviga: ljubši mu je diskurz histerika. Kar
smo v naši kartografiji paranoičnega izkustva imenovali "plodni trenutki",
ni freudovska referenca.
Okolju, ki je prizadeto s kar najbolj neverjetno nelogičnostjo, le s
težavo pojasnimo pomen izpraševanja nezavednega na način, kot to
počnemo mi - se pravi vse do točke, na kateri nam ponudi odgovor, ki ni
niti navdušenje niti prizemljitev, temveč nam prej "pove zakaj".
Če že kam vodimo subjekt, tedaj to počnemo v smeri nekega
dešifriranja, ki v nezavednem že predpostavlja tovrstno logiko: kjer je
mogoče prepoznati vprašalni glas ali pa celo veriženje neke argumentacije.
273
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
Celotna psihoanalitična tradicija nam zatrjuje, da lahko analitikov glas
intervenira le, če poseže na pravem mestu; če pa to stori prehitro, povzroči
kvečjemu blokado.
Drugače rečeno: psihoanaliza, ki prisega zvestobo Freudu, si nikakor ne
more dovoliti, da bi služila kot "obredni prehod" k arhetipskemu ali
kakorkoli drugače neizbrisnemu izkustvu: tistega dne, ko bo komu uspelo
povedati karkoli razumnega v zvezi s tem, bodo padle še zadnje meje. Do
tedaj je še daleč. '
To je kvečjemu možen pristop k našemu subjektu. Gre pa za to, da
pobliže spoznamo tisto, čemur bi v Freudovem nauku lahko prisodili status
"kopernikanskega" koraka.
Je mar dovolj, da preženemo en privilegij, denimo tistega, ki zemljo
postavlja v središče? Če človeku na podoben način odvzamemo analogen
prostor, ki mu gaje prisodilo zmagoslavje ideje evolucije, se zdi, da imamo
dobiček, ki se bo vedno vztrajneje potrjeval.
Toda smo mar res tako trdno prepričani, da imamo dobiček oziroma da
smo pred bistvenim napredkom? Mar res nič ne kaže, da je druga resnica,
če lahko tako poimenujemo razkrito resnico, resno prizadeta? Mar s
povzdigovanjem središča pravzaprav ne verjamemo, da ni heliocentrizem
nič manjša prevara od tiste, po kateri smo v Zemlji videli središče vesolja -
in daje ekliptika nedvomno ponudila prepričljivejši model našega razmerja
z resničnim, predno je dokončno izgubila vso svojo zanimivost, ko je
zemlja postala le še pridna kimavka.
Kakorkoli že, zaradi Darwina se nimajo ljudje nič manj za vrhunec
stvarstva, saj jih je prav on o tem prepričal.
Uporaba Kopernikovega imena je na ravni govorice dovolj vzpodbud-
na, saj skriva v sebi vire, ki se neposredno dotikajo prav tistega, kar je
maloprej spolzelo z mojega peresa kot razmerje do resničnega: namreč
vznik elipse kot nečesa, kar še zdaleč ni nevredno kraja, na katerem sicer
Četudi bi želel vzbudili zanimanje ljudi za rubriko Psi znotraj telepatije, ali za vso tisto
gotsko psihologijo, ki se lahko napaja pri kakšnem Myersu, bi celo najbolj vulgaren
estradni bobnar ne zmogel prestopiti meja polja, v katerega gaje Freud vnaprej uklenil,
če le domnevamo, da od teh fenomenov obdrži tisto, kar je - v strogem pomenu izraza -
prevedeno v učinkih razreza sodobnih diskurzov. Tudi kadar se prostituira, ostaja
psihoanalitična teorija sramežljiva (dobro znana poteza iz bordela). Ali kot pravimo od
Sartra dalje: gre za spoštljivo damo - na vsakem pločniku se pa tudi ne bo prodajala!
(Opomba iz leta 1966).
274
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
dobijo svoja imena t. i. višje resnice. Revolucija ni nič manj pomembna,
tudi če seje ne uporablja zgolj v zvezi z "nebeškimi revolucijami".
Ustaviti se na tej točki ne pomeni le obuditi bedarije religiozne tradicije
(ki ji, kot je videti, sploh ne gre slabo), temveč tudi tesneje zvezati režim
vednosti z režimom resnice.
Če namreč Kopernikovo delo - kot so navsezadnje drugi opozorili že
pred nami - ni tako kopernikansko, kot si morda mislimo, tedaj zato, ker
nauk o dvojni resnici ponuja zavetje neki vednosti, ki je doslej, to je treba
reči, dajala videz, daje s tem zadovoljna.
Znašli smo se torej na tej občutljivi meji med resnico in vednostjo, za
katero je vsaj na prvi pogled mogoče reči, da je naša znanost našla način
njenega zaprtja.
Toda če nas zgodovinsko rojstvo znanosti z gorečnostjo svojega
vprašanja opozarja, da je na tej meji prišlo do premika, tedaj se mora
psihoanaliza prav tu lotiti predstavitve nekega potresa, ki šele prihaja.
Poglejmo torej, kaj nam s tega gledišča ponuja Heglova fenomenologi-
ja. Rekli bi, da predstavlja idealno rešitev, dovolimo si reči, rešitev
permanentnega revizionizma, kjer je resnica vztrajno povzeta v tistem, kar
je na njej motečega, sama pa tako ni pravzaprav nič drugega kot tisto, kar
manjka realizaciji vednosti. Antinomija, ki jo je sholastična tradicija
postavljala kot prvotno, je tu rešena tako, da je vzeta kot izmišljena.
Resnica ni nič drugega kot tisto, česar se vednost lahko nauči le tako, da
vpelje v igro svojo nevednost. Povedano z našimi kategorijami: realna
kriza, v kateri se imaginarno razreši tako, da privzame novo simbolno
formo. Ta dialektika je konvergentna, usmerjena pa je v rešitev, ki se ji
reče absolutna vednost. Glede na njeno dedukcijo ne more biti drugega kot
konjunkcija simbolnega z realnim, od katerega nima več česa pričakovati.
Kaj je to drugega, če ne ravno subjekt, dovršen v svoji lastni identiteti?
Potemtakem je subjekt že tu izgotovljen, je celo temeljna hipoteza celega
procesa. Tudi poimenovan je kot njegov substrat: imenuje se
Selbstbewusstsein, bitje samozavedanja, polnega zavedanja.
Ko bi le bilo tako! Toda zgodovina znanosti - v mislih imam našo
znanost, katere rojstvo postavljam tja v čas grških matematikov - je videti
precej bolj polna ovinkov, ki le stežka zadostijo temu imanentizmu; teorije
pa (naj vas ne zavede povzemanje ožjih teorij v splošnejše) nikakor ne
sledijo dialektiki teza, antiteza in sinteza.
275
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
Navsezadnje nas nekaj močnih pokov velikih umov, odgovornih za
kardinalne spremembe v fiziki, opozarja, da bo tudi tej vednosti, kot še
mnogim drugim, ura resnice bila drugje.
In zakaj bi navsezadnje v velikem zanimanju, ki ga za psihoanalitično
mlačev kaže znanost, ne prepoznali teoretičnega upanja, ki ni zgolj stvar
nesporazuma?
Seveda se ne bomo lotevali tistega izjemnega lateralnega transferja, s
pomočjo katerega so se v psihonanalizo naselile kategorije neke
psihologije, ki tako razsaja svoje podle zlorabe družbenega izkoriščanja. Iz
že znanih razlogov imamo usodo psihologije za vekomaj zapečateno.
Kakorkoli že, naše dvojno sklicevanje na Heglov absolutni subjekt in na
ukinjeni subjekt znanosti v zadostni meri osvetljuje dramatičnost Freuda:
vrnitev resnice v polje znanosti z istimi koraki, s katerimi vstopa tudi v
polje prakse: vrnitev potlačenega.
Težko je spregledati razdaljo, ki loči nesrečno zavest (četudi jo je Hegel
tako silovito izklesal, še vedno ostaja suspenzija vednosti) od Freudovega
nelagodja v kulturi, ko nam slednji v dihu enega samega stavka, skoraj
nehote, navede tisto, kar se ob pozornem branju ne da razumeti drugače kot
razmerje počeznosti (v angleščini bi dejali: skew), ki loči subjekt od spol-
nosti.
V	našem poskusu razumevanja Freuda ni potemtakem nikakršnega spo-
gledovanja s sodniško astrologijo, v kateri se izgublja psiholog. Ni ničesar,
kar bi izhajalo iz kvalitete ali iz intenzivnosti, pa tudi ne iz fenomenologije,
ki bi lahko ponudila oporo idealizmu. V freudovskem polju je, navkljub
besedam, zavest tako neustrezen termin za negacijo nezavednega (to
nezavedno izhaja iz časa Tomaža Akvinskega), kot je afekt nezmožen
igrati vlogo protopatičnega subjekta, saj gre za uslugo, ki nima nosilca.
Od Freuda dalje je nezavedno veriga označevalcev, ki se nekje drugje
(na drugi sceni, zapiše Freud) vztrajno ponavlja, da bi posegla skozi reze,
ki jih ji ponuja dejanski diskurz in kogitacija, ki jo ta tvori.
V	tej formuli, ki je naša le toliko, kolikor se obenem sklada s freu-
dovskim tekstom in z izkustvom, ki ga je ta vzpodbudil, je ključen termin
označevalec, ki gaje iz antične retorike znova obudila moderna lingvistika.
Žal etap tega nauka tu ne moremo podrobno razviti, lahko pa povemo, da
označujeta imeni Ferdinanda de Saussurja in Romana Jakobsona njegovo
zarjo in trenutni vrhunec, obenem pa spomnimo, daje domovina te vodilne
276
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
strukturalistične znanosti Zahoda Rusija v času razcveta formalizma.
Ženeva 1910 in Petrograd 1920 sta dovolj zgovorna podatka, da
razumemo, zakaj je ta instrument Freudu manjkal. Toda ta hiba zgodovine
napravi celo zadevo še bolj poučno: mehanizmi, ki jih Freud opiše kot
mehanizme primarnega procesa, v katerem nezavedno najde svoje mesto,
na las ustrezajo funkcijam, s katerimi je omenjena šola določila najbolj
radikalna pobočja učinkov govorice. To velja v prvi vrsti za metaforo in
metonimijo: z drugimi besedami, za učinke substitucije in kombinacije
označevalca v zaporednih sinhronih in diahronih razsežnostih, kakor se
pojavijo v diskurzu.
Ko enkrat v nezavednem prepoznamo strukturo govorice, kakšno vrsto
subjekt bi mu tedaj lahko zasnovali?
Metodološko nas mika, da bi pričeli kar s strogo lingvistično definicijo
Jaza kot označevalca: nič drugega ni kot shifter oziroma indikativ, ki v
subjektu izjave zarisuje subjekta, kolikor tisti hip govori.
Se pravi, da zarisuje subjekt izjavljanja, vendar ga ne pomeni.
Navsezadnje je očitno, da sleherni označevalec subjekta izjavljanja lahko
umanjka v izjavi, če sploh ne omenjamo vseh tistih, ki so drugačni od Jaza
- in to ne le tisti, ki jih nezadostno imenujejo primeri prve osebe ednine,
temveč tudi primeri,kadar se kdo udobno namesti v množinsko omembo ali
celo v Sebstvo avto-sugestije.
Prepričani smo, denimo, da smo subjekt izjavljanja odkrili v
označevalcu, ki mu slovničarji pravijo ekspletivni ne. Že sam izraz
napoveduje neverjetno mnenje tistih najboljših med njimi, ki v njegovi
obliki vidijo plod čistega naključja. Naj jih teža, ki mu jo sami namenjamo,
vzpodbudi k ponovnemu razmisleku, da bi se ne izkazalo, da ničesar ne
razumejo (umaknite ne - in moje izjavljanje bo izgubilo vrednost napada.
Jaz pa se bo izgubil v brezosebnosti). Bojim pa se, da me ne bodo prišli
zasmehovat (zdrsnite prek tega ne - in njegova odsotnost, ki podaljšano
bojazen pred priznanjem moje odvratnosti zvaja na skromen vrinek, bo
reducirala poudarek mojega izjavljanja in me vmestila v izjavo).
Toda, če rečem "tue" (ubij/bodi tiho), ker me na smrt dolgočasijo, se
mar s tem ne postavim prav na mesto "tu" (ti), s katerega jih gledam?
Ne jezite se, le mimogrede omenjam tisto, kar se mi sicer upira
pokrivati s prisiljeno karto klinike.
277
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
Gre namreč za pravi način, kako odgovoriti na vprašanje "Kdo
govori?", kadar gre za subjekt nezavednega. Tovrsten odgovor namreč ne
more priti od njega, če vendar ne ve, kaj pove, celo tega ne, da sploh
govori - kakor nas navsezadnje uči celotno izkustvo analize.
Zaradi tega je kraj pre-povedanega (l'inter-dit) - ki je vmes-povedano
(l'intra-dit) tistega med-dvema-subjektoma - obenem tudi kraj, na katerem
se cepi transparenca klasičnega subjekta in prehaja v učinke fading, ki freu-
dovski subjekt zatemnijo z vedno čistejšim označevalcem: ti učinki nas
vodijo do meja, na katerih se jezikovni spodrsljaji in duhovitosti skrivoma
mešajo, elizija pa celo toliko zgovorneje prižene prisotnost do njenega
brloga, daje prav čudno, daje lov na Dasein ni znal koristneje izrabiti.
Če naj ne bo tudi naš lov, lov analitikov, neuspešen, tedaj moramo vse
staviti na funkcijo reza v diskurzu, pri čemer je najmočnejši tisti rez, ki
preči označevalca in označenca. Tam je mogoče zalotiti subjekta, ki nas
zanima - saj se z zapletanjem v pomen zateka v zavetje pred-zavednega.
Tako bomo dospeli do paradoksa, ko si bo treba zamisliti, da je diskurz v
analitični seansi zares nekaj vreden šele tedaj, ko zašepa ali se celo povsem
prekine: ko sama seansa predstavlja rez lažnega diskurza, ali še bolje, ko se
diskurz uspešno izprazni kot govor, in tako ostane - kot pravi Mallarmé - le
še obrabljen denar, ki prehaja iz roke v roko "v tišini".
Ta rez označevalne verige lahko edini preveri strukturo subjekta kot
diskontinuitete v realnem. Če nam lingvistika obljublja označevalec kot
določilo označenca, tedaj analiza razkriva resnico tega razmerja s tem, ko
naluknja pomen določil njenega diskurza.
Na tej poti se dovrši imperativ, ki ga Freud povzdigne na sublimno
raven predsokratske gnomike. Wo Es war, soll Ich werden, ki smo ga že
nekajkrat komentirali, tokrat pa bomo predlagali njegovo drugačno
razumevanje.
Lotimo se Freudove slovnice lepo po vrsti: kjer je bilo... {là où ce fut),
kaj naj bi to pomenilo? Če ni bilo drugega kot tisto, kar je bilo (v aoristu),
kako naj vendar pridem tja, četudi le zato, da tam sem in da to lahko
izjavim?
Toda francoščina pravi: Là où c'était... Uporabimo priložnost, ki nam jo
ponuja s svojim določnim imperfektom. Kjer je bilo tisti hip, kjer je bilo le
za hip, med še vedno bleščečo ugasnitvijo in razcvetom, ki zamuja, tja se
lahko v bivanje naseli Jaz in izgine iz mojega izrečenega.
278
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
Izjavljanje, ki se izdaja; izjava, ki se izdavlja; nevednost, ki se razblinja;
priložnost, ki se izgublja - kaj vendar tod ostane drugega kot ravno sled
tistega, kar mora biti, če naj odpade od bitja?
Sanje, ki jih Freud navaja v svojem članku Formulacije o dveh načelih
psihičnega dogodka^, nam ponujajo stavek, nabit z vso patetiko pokojnega
očeta, ki se vrača kot duh: Ni vedel, daje mrtev.
Ta stavek smo že uporabili kot pretvezo za ilustracijo razmerja subjekta
in označevalca - skozi izjavljanje, katerega bitje trepeta zaradi tresljajev, ki
se mu vračajo od njegove lastne izjave.
Če je usoda očetove figure odvisna od tega, da se mu ne pove resnice,
za katero ne ve, kaj je tedaj sploh mogoče reči o Jazu, od katerega je to
preživetje odvisno?
Ni vedel... Vedel je malo več, ah!, in že ga ni več! Raje Jaz umre, kot
da bi vedel. Da, tako se Jaz vrača tam, kjer je tisto bilo: kdo je torej vedel,
daje Jaz mrtev?
Bitje nebivajočega, tako je vpeljan Jaz kot subjekt, ki se sklanja z
dvojno aporijo resničnega preživetja, ukinjeno s svojo vednostjo in
diskurzom, v katerem smrt podpira obstoj.
Bi lahko primerjali to bitje z bitjem, ki gaje kot subjekt skoval Hegel -
kot subjekt, ki se zgodovine loteva z diskurzom absolutnega vedenja? Ne
pozabimo na njegovo pričevanje o tem, da je izkusil zapeljevanje norosti.
Mar naša pot ne presega tega zapeljevanja, ko sega do resnice ničevosti
tega diskurza?
Ne bomo se ukvarjali z naukom o norosti. Ta eshatološki ekskurz je tu
le zato, da zaznamuje razmik, ki ločuje dve možni razmerji subjekta do
vednosti, freudovskega in heglovskega.
Najbolj gotov izvir tega razlikovanja paje ravno razlikovanje dialektike
želje.
Hegel namreč nalogo minimalne vezi, ki jo mora subjekt obdržati s
starim znanjem, če naj bo resnica imanentna udejanjenju vednosti, zaupa
želji, Begierde. Zvijačnost uma pomeni, da subjekt od začetka do konca ve,
kaj hoče.
Natanko tu Freud znova razpre vez med resnico in vednostjo za tisto gi-
bljivost, iz katere izvira revolucija.
~ G. W., VIII, str. 237-238.
279
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
Kako? Tako, da željo preplete z željo Drugega, v tej zanki pa ravno pre-
pozna željo po vednosti.
Freudov biologizem nima nič opraviti z moralistično nizkotnostjo, ki
puhti iz psihoanalitične kuhinje.
Če hočete dojeti Freudovo biologijo, morate preprosto znati živeti s
sicer tako osovraženim gonom smrti. Izločiti gon smrti iz njegovega nauka
pomeni ne razumeti ničesar.
Iz doslej povedanega sledi, da morate v metafori vrnitve k neživemu, s
katero Freud ne prizanaša nobenemu živemu telesu, prepoznati tisto mejo
onstran življenja, ki jo govorica zagotavlja bitju s samim dejstvom, da
sploh govori. Ta meja je obenem tista meja, na kateri bitje privzame
položaj označevalca s tem, ko mu ne ponudi le zamenljivih delov svojega
telesa, temveč kar svoje telo samo. Zaradi tega razmerje objekta s telesom
ni več določeno zgolj kot parcialna identifikacija, ki naj bi se totalizirala,
saj je, nasprotno, objekt prototip pomena telesa kot zastavka bitja.
Zato se zdaj odzivam na izziv, ki ga predstavlja prevajanje Freudovega
Trieb z besedo instinkt. Zadovoljiv angleški prevod bi bil drive, vendar se
mu praviloma izogibajo. Zato nam v primeru, da nam ne uspe nabiti
pankrtske besede pulzija z zadostno močjo, kot izhod v sili še vedno ostane
francoski približek derive.
Zato vztrajamo pri tem, da sodi instinkt - pa naj je utemeljen ali ne v
biološkem opazovanju - med načine spoznavanja, ki jih narava zahteva od
živega bitja za zadovoljevanje njegovih potreb. Potemtakem je določen kot
tisto znanje, ki ga občudujemo zato, ker ne more postati vednost. Pri
Freudu pa gre za nekaj drugega: za vednost, ki ne vsebuje niti najmanjšega
znanja, saj je vpisana v neki diskurz, ki ga subjekt nosi približno tako, kot
je nekdanji "suženj-glasnik" pod pričesko nosil sporočilo o svoji smrti: ne
pozna ne njegovega pomena ne besedila, celo tega ne, v katerem jeziku je
napisano - saj so ga na njegovo obrito glavo odtisnili, medtem koje spal!
Ta zgodba nas pouči, kako malo fiziologije pravzaprav zanima
nezavedno.
Zares jo razumemo, če kot protidokaz upoštevamo mero prispevkov, ki
jih je psihoanaliza dala fiziologiji: ta mera je nična, celo ko gre za spolne
organe. Še takšna domišljija tega razmerja ne more spremeniti.
Psihoanalizo zanima realno telesa in imaginarno njegove mentalne
sheme. Če naj zares prepoznamo njun domet skozi perspektivo, ki se
280
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
ponaša z razvojem, tedaj je treba najprej dojeti, da bolj ali manj delne
združitve, ki so videti urejene, v resnici funkcionirajo predvsem kot
elementi neke heraldike, nekakšnega telesnega grba. O tem morda najbolje
pričajo načini branja otroških risbic.
Še se bomo vrnili k temu načelu paradoksnega privilegija, ki ga v
dialektiki nezavednega zaseda falos in ki se ga preprosto ne da pojasniti s
proizvedeno teorijo parcialnega objekta.
Še tole je treba povedati: če je razumljivo, po kakšne vrste oporo smo
se zatekli k Heglu, da bi lahko kritizirali neljubo degradacijo psihoanalize,
katere edina zanimivost je preprosto le še ta, da je pač današnja, tedaj je
vendarle nedopustno, da nam zaradi tega očitajo, da smo se pustili zapeljati
čisti dialektični izčфanosti bitja. Pa tudi filozofa, ki nam očita ta nespo-
razum, ne jemljemo preveč resno.^
Ko gre za željo, se ravno ne prepuščamo logistični redukciji, temveč
prav v njeni nezvedljivosti na zahtevo najdemo oporno točko, ki hkrati
preprečuje, da bi jo zvedli zgolj na potrebo. Povejmo eliptično: ravno zato,
ker je želja artikulirana, seje ne da artikulirati. Pri tem seveda mislimo na
diskurz, ki ji najbolje pristaja: to pa je etični, in ne morda psihološki
diskurz.
Zdaj bi že morali tu pred vami precej dlje prignati topologijo, ki smo jo
za potrebe tega poučevanja razvili v zadnji petletki. Zato vpeljujemo graf,
za katerega vas že vnaprej opozarjam, da bo prišel prav tudi še kdaj drugič.
Zgrajen in dovolj odprto izpopolnjen je bil zato, da zariše stopnjevitost
povečini praktične strukture prispevkov našega izkustva. Pomagal nam bo
predstaviti, kam se umešča želja v razmerju do subjekta, določenega z
njegovo označevalno artikulacijo.
Gre za prijatelja, ki nas je povabil na ta kolokvij. Nekaj mesecev pred tem je izrazil
svojo zadržanost do "psihoanalitikov", ki se po merilih njegove osebne ontologije vse
preveč sklicujejo na Hegla - kot da bi kdorkoli drug razen nas samih sploh dopuščal
uporabo množine pri tej pripombi!
Zgodilo se je to na precej zmedenih straneh njegovega dnevnika, vrženih na vse štiri
konce sveta (kajpada naključno).
Odvrnili smo mu približno takole: vašo ontologijo zabavnih terminov, ki jih odevate v
znana oblačila, bo gotovo zanimalo, da se nam zdi vaš postopek "zagotovo ne, morda
pa" nevaren za zavajanje mislečih glav.
281
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
Temu bi lahko rekli elementarna celica. V njej je artikulirano tisto, kar
smo imenovali točka prešitja, s katero označevalec zaustavi sicer
nedoločeno drsenje pomena. Predpostavka je, da označevalno verigo
podpira vektor S.S'. Zaenkrat se še ne dotikamo fines vzvratne smeri, na
kateri pride do podvojenega križanja z vektorjem A.$. Pa vendar šele v
tem drugem vektorju uzremo ribo, ki jo ta trnek ujame - ribo, ki prej kot
tisto, kar se nam izmuzne zaradi njenega živahnega migetanja, predstavlja
namen, ki jo hoče potopiti v morje pre-teksta: namreč realnosti, ki je
zamišljena v etološki shemi vrnitve potrebe.
Diahrono funkcijo točke prešitja je treba poiskati v stavku, saj le-ta
zares sklene svoj pomen šele s svojim zadnjim izrazom. Vsak izraz je
predhodno že anticipiran v konstrukciji drugih, njihov pomen pa zares
zapečati šele s svojim retroaktivnim učinkom.
Sinhrona struktura paje sicer precej bolj skrita - a nas prav ona privede
do izvira. Gre za metaforo, kolikor se prav njej tvori prvotna atribucija -
tista, ki razglaša, da "pes mijavka, mačka laja", s čimer otrok z eno samo
potezo razveže reč in njen glas, povzdigne znak v funkcijo označevalca,
realnost pa v sofistiko pomenjanja ter s pomočjo tega prezira
verodostojnosti odpre raznolikost preverljivih objektivacij iste reči.
282
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
Mar ta možnost zahteva topologijo štirioglate igre? Navidez gre za
nepomembno vprašanje, ki pa zna vendarle povzročiti nekaj težav, če
hočemo na njem zgraditi nadaljnjo konstrukcijo.
Prihranil vam bom vmesne stopnje in vas popeljal kar naravnost k funk-
ciji dveh točk križanja tega prvotnega grafa. Ena točka, označena z A, je
kraj zaklada označevalca, kar ne pomeni koda, saj na tem mestu ni
shranjeno enoznačno ustrezanje znak in reči, temveč se tod označevalec
konstituira šele iz sinhronega in števnega združevanja, v katerem se vsakdo
opira le na načelo svoje nasprotnosti od slehernega drugega. Drugo točko,
zaznamovano kot í(A), bi lahko imenovali punktuacija, na kateri se pomen
konstituira kot izgotovljen proizvod.
Bodite pozorni na disimetrijo med eno, ki je kraj (prej mesto kot
prostor), in drugo, ki je trenutek (prej skandirna motnja kot trajanje).
Obe sta soudeleženi v tej ponudbi označevalcu, ki tvori luknjo v
realnem: ena kot skrivna votlina, druga kot vrtina za izhod.
Podvrženost subjekta označevalcu, do katere pride v krogotoku, ki gre
najprej od í(A) k A, nato pa se od A vrne k í(A), je dejansko krožna - saj
tod nastala trditev, ki se ob odsotnosti slehernega dejanja, v katerem bi
našla svojo gotovost, lahko sklicuje le na lastno skandiranje, dejansko
napotuje le na svojo lastno anticipacijo v kompoziciji označevalca, ki pa
sama ravno ne pomeni ničesar.
Kvadratura tega kroga, če naj bo možen, zahteva popolnost
označevalne baterije na točki A, ki tako poslej simbolizira kraj Drugega.
Tako vidimo, da ni ta Drugi nič drugega kot ravno čisti subjekt moderne
strategije iger in kot tak v celoti dostopen z verjetnostnim računom,
medtem ko ni treba realnemu subjektu, če naj poravna svoj račun, polagati
računov za t. i. subjektivni odklon v običajnem, se pravi, psihološkem
pomenu te besede, temveč mora upoštevati le vpis v kombinatoriko, ki pa
zna pošteno izčrpati.
Pa vendar je ta kvadratura nemogoča - saj se subjekt konstituira le tako,
da se iz nje izvije in jo tako bistveno osiromaši, da bi se tako nanjo obenem
zanesel, a ne bil hkrati nič več kot njen manko.
Drugi kot predhodni kraj čistega subjekta označevalca tako zaseda go-
spodovalni položaj še veliko prej, preden se prikoplje do obstoja - če naj
rečemo hkrati s Heglom in zoper njega - absolutnega Gospodarja.
Površnost moderne teorije informacije spregleda prav dejstvo, da o kodu
283
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
sploh ne moremo govoriti, kolikor ni vedno že kod Drugega, medtem ko
gre pri sporočilu za nekaj povsem drugega: prav iz njega se konstituira
subjekt, zaradi česar subjekt od Drugega prejme sporočilo, ki ga sam odda.
Tako sta upravičeni oznaki A in i(A).
Sporočila koda in kodi sporočila se v čisti obliki razločujejo v subjektu
psihoze, ki se zadovolji zgolj s predhodnim Drugim.
V oklepaju opozorjamo na to, da se Drugi, prepoznan kot kraj Govora,
nič manj ne vsiljuje tudi kot priča Resnice. Brez razsežnosti, ki jo tvori, bi
se prevara Govora ne razlikovala od hlinjenja, ki pa je v bojnem spopadu
ali paradi dvorjenja vendarle nekaj čisto drugega. S tem, ko se razpreda v
imaginarnem ujetju, se hlinjenje vključuje v igro približevanja in
zavrženja, ki tvori izvorni ples, v katerem ti dve življenjski situaciji najdeta
svoj ritem, njuna udeleženca pa mu sledita - čemur si upamo reči dansité'^ .
Nečesa podobnega je sposobna tudi žival, kadar so ji na sledi: uspe jih
zmesti s tem, da hlini lažen pobeg. To gre lahko celo daleč, da pričnejo pri
divjadi prepoznavati plemenitost, ki časti v lovu prav to razsežnost parade.
Toda žival ne zna hliniti hlinjenja. Ne pušča sledov, katerih prevara bi bila
v tem, da jih vzamemo kot lažne, v resnici pa so resnični in vodijo v pravo
smer. Pa tudi zabriše ne svojih sledov, kar bi jo sicer takoj naredilo za
subjekt označevalca.
Vse to so doslej na dovolj zmeden način artikulirali sicer profesionalni
filozofi. Pa vendar je jasno, da se Govor zares pričenja šele s prehodom
hlinjenja v red označevalca, kakor tudi, da označevalec zahteva neki drug
kraj - kraj Drugega; Drugega priče; priče. Druge od slehernega od drugih
partnerjev -, če naj Govor, ki ga podpira, zmore lagati, se torej postaviti kot
Resnica.
Tako Resnica črpa svoje zagotovilo od drugod kot od Realnosti, ki jo
zadeva: črpa jo iz Govora. Prav tako od Govora prejema tudi tisto
znamenje, ki jo vzpostavlja kot strukturo fikcije.
Prve izgovorjene besede so tako zapoved, zakon, aforizem in orakelj:
vsemu drugemu realnemu podeljujejo njegovo obskurno avtoriteto.
Vzemite en sam označevalec kot insignijo te vsemoči, te vsemogočne
moči, tega rojstva možnosti - in dobili boste unarno potezo, ki s tem, ko
/Neologizem, sestavljen iz densité (gostota, intenzivnost) in dmse (ples). Morda bi se
lahko rahlo šaljiv slovenski prevod, ki bi upošteval oba pomena, glasil: ¡•»stanza./
284
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
zapolnjuje nevidno znamenje, ki ga subjekt črpa iz označevalca, obenem
odtujuje ta subjekt v primarno identifikacijo, ki tvori ideal jaza.
To je vpisano v oznaki 1(A), s katero moramo na tej stopnji zamenjati
zaprečeni S vzvratnega vektorja, in ga tako s konice vrniti na njegovo
izhodišče.
To je učinek retroverzije, zaradi katerega subjekt na sleherni etapi
postane tisto, kar je bil, in se najavlja le še v predprihodnjiku: ko bo bil.
Na tem mestu se vrine dvoumnost nekega sprevida, ki je bistveno vse-
bovana v poznavanju samega sebe. Vsa morebitna gotovost subjekta v tem
vzvratnem pogledu dejansko izhaja iz anticipirane podobe, ki se mu pribli-
žuje iz ogledala. Tokrat pač ne bomo povzemali funkcije našega "zrcalnega
stadija", te strateške točke, ki smo jo v prvi vrsti razvili zato, da bi se z njo
zoperstavili preveliki naklonjenosti, ki jo je teorija namenjala
avtonomnemu jazu. Akademska restavracija tega pojma je le še potrdila
naše prepričanje, da gre v vsakem primeru, ki meri uspeh zdravljenja s
stopnjo sposobnosti adaptacije, za čisti nesporazum: gre preprosto za
fenomen duhovne abdikacije, zvezan s staranjem skupine v vojni diaspori
in z redukcijo eminentne prakse na blagovno znamko, pripravno za izrabo
American way of life.^
Ta odstavek puščam le še kot spomenik že davno presežene bitke (opomba iz leta 1962:
le kje smo imeli glavo?).
285
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
Kakorkoli že: subjekt v tej predrugačeni podobi lastnega telesa odkrije
paradigmo vseh oblik podobnosti, ki bodo svet predmetov zagrnili s
sovražnostjo, ko bodo vanj projicirali zagate narcistične podobe, ki se
zaradi zmagoslavnega učinka srečanja sebe v ogledalu ob soočenju s
Podobnikom sprevrže v izliv najintimnejše agresivnosti.
Ta podoba, podoba idealnega jaza, se ustali v trenutku, ko se subjekt
ustavi kot ideal jaza. Jaz je poslej funkcija gospodovanja, igra prisotnosti in
konstituirano rivalstvo. V ujetju, ki ga je deležen zaradi svoje imaginarne
narave, maskira svojo dvojnost: zavest, s katero si zagotavlja neovrgljiv
obstoj (naivnost, značilna za meditacijo kakšnega Fenelona), mu seveda ni
imanentna, temveč transcendentna, saj se opira na unarno potezo ideala
jaza (česar kartezijanski cogito ni spregledal^). To seveda relativizira
transcendentalni ego in ga potegne v sprevid, v katerem nastajajo identifi-
kacije jaza.
Ta imaginarni proces, ki gre od zrcalne podobe h konstituciji jaza po
poti subjektivacije s pomočjo označevalca, je na našem grafu uprizorjen z
vektorjem i{a).m, ki je^sicer enosmeren, a dvojno artikuliran: enkrat s
kratkim stikom na $.I(A), drugič pa na povratku s(A).A. To pa dokazuje,
da za dovršitev jaza ne zadošča artikulacija Jaza diskurza, temveč šele
metonimija njegovega pomena (Damourette in Pichón pravita temu
"zmešana" oseba in jo zoperstavljata subtilni, preči.ščeni osebi, pri čemer pa
ta druga ni nič drugega kot funkcija, ki smo jo zgoraj poimenovali shifter).
Promocija zavesti kot bistvene poteze subjekta v zgodovinskem
nadaljevanju kartezijanskega cogita je po našem mnenju varljivo
poudarjanje prosojnosti dejavnega Jaza na račun neprosojnosti
označevalca, ki ga določa. Morda prav zdrs, s katerim skuša prislovično
strogi Hegel v Fenomenologiji duha z Bewusstsein prekriti zmedo Selbst,
razkriva vzrok njegove napake.
Taisto gibanje, ki fenomen duha preusmeri v imaginarno razmerje z
drugim (z drugim mislimo na podobnika, ki ga je treba zaznamovati z
malim a), obelodani svoj učinek: namreč agresivnost, ki postane vzvod
tehtnice, okoli katerega se bo vzajemno ravnovesje dveh podobnikov
razgradilo v razmerje Gospodarja in Hlapca, nabito z vsemi zvijačami, s
pomočjo katerih bo um uveljavil svojo brezosebno vladavino.
Vsebina med oklepaji je bila dodana pozneje, da bi olajšala poznejšo izpeljavo o identi-
fikaciji (1962).
286
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
To izhodiščno hlapčevstvo poti svobode je prej mit kot pa dejanska
geneza. Pa vendar lahko po zaslugi tega, da smo se ga lotili na doslej
neznan način, razkrijemo tisto, kar je v njem prikrito.
Spopad, ki ga to razmerje postavlja, je upravičeno imenovan spopad za
čisti prestiž. Zastavek, ki je v njem v igri - življenje samo - pa se prav lepo
sklada z nevarnostjo generične prazgodnjosti rojstva, ki je Hegel ni poznal,
mi pa smo v njej našli dinamično izhodišče zrcalnega ujetja.
S tem pa, ko je v funkcijo zastavka vpotegnjena smrt - takšna stava je
precej bolj iskrena od Pascalove, četudi gre tudi tokrat za poker, saj so
višanja omejena - se obenem razkrije, kaj je opuščeno tako iz predhodnega
reda kot iz zaključne ureditve. Navsezadnje poraženec vendarle ne sme
preminiti, če naj postane dober hlapec. Drugače rečeno: slehernemu nasilju
predhodi neki pakt, ki to nasilje perpetuira. Zato pravimo, da simbolno ob-
vladuje imaginarno. Obenem pa se lahko vprašamo, ali je umor res
Absolutni gospodar.
Za odločitev namreč ni dovolj upoštevati le učinka: Smrt. Dobro je
vedeti vsaj še, za katero smrt gre^ : za smrt, ki nosi življenje, ali za tisto, ki
jo življenje prinaša.
Heglovski dialektiki nočemo delati krivice z očitki o nedoslednosti, ki
so jo pogosto omenjali ob problematiki vezi, ki druži skupnost
gospodarjev. Vseeno pa bi radi opozorili na nekaj, kar izhajajoč iz naših
izkušenj naravnost bode v oči kot simptomatično: gre za umestitev v
potlačitev. Gre ravno za temo zvijačnosti Uma, katere zapeljivosti ne
zmanjšuje niti zgoraj omenjena napaka. Rečeno nam je, daje ravno delo, ki
doleti hlapca po odpovedi užitku zaradi strahu pred smrtjo, tista pot, po
kateri bo realiziral svojo svobodo. Skorajda ne obstaja bolj očitna politična
in obenem psihološka napaka. Užitek je hlapcu zlahka dostopen,
podložniško delo pa ostane.
Zapeljivost zvijačnosti uma izvira iz dejstva, da v njej odzvanja dobro
znani individualni mit obsesionalca, katerega strukturo pogosto najdemo
med intelektualci. Toda četudi se obsesionalec izmakne slabi veri
profesorja, se le z veliko težavo prevara, da bi mu moralo njegovo delo v
resnici odpreti vrata k užitku. Nezavedno se pokloni Heglovemu videnju
Tudi tukaj se sklicujemo na tisto, kar smo o drugi smrti povedali v našem seminarju o
etiki psihoanalize (1959-60). Z Dylanom Thomasom bi zelo radi videli, da ne bi bili
dve. Toda mar tedaj res ostane edinole še Absolutni gospodar?
287
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
Zgodovine s tem, ico svoj alibi poišče v Gospodarjevi smrti. Toda kaj je s to
smrtjo? Nič, čaka nanjo.
Tako dejansko spremlja igro z mesta Drugega, na katerega se umesti. V
tem "samo-zavedanju", za katerega je mrtev le za šalo, naredi sleherno
tveganje za neuporabno, še posebej tveganje kakršnegakoli odkritega
spopada.
Filozofi bi zato ne smeli narediti napake in prehitro opraviti s pravo
erupcijo, ki jo predstavljajo Freudovi pogledi na željo.
Vse to pod pretvezo, da je zahteva s svojimi učinki frustracije
preplavila vse, kar izhaja iz prakse, ponižane na poučno banalnost, tako da
celo svoje mehkužnosti ne izdaja več.
Ja, enigmatični travmatizmi freudovskega odkritja so le še povrnjene
zavisti. Psihoanaliza se hrani z opazovanjem otroka in z otročjimi opa-
zovanji. Četudi so štorije poučne, vam jih bom tokrat prihranil.
Ravno šaljiva pa ni nobena med njimi.
Njihovi avtorji morajo zdaj že vse preveč paziti na častne položaje, da
bi si lahko privoščili vsaj drobceno norčijo, ki jih sicer nezavedno skriva v
svojih lingvističnih nedrjih.
Pa vendar tisti, ki trdijo, da do nesoglasja v izvorno predpostavljenih
subjektovih potrebah pride po zaslugi sprejema, ki ga je deležna zahteva,
preprosto ne smejo spregledati dejstva, da se nobena zahteva tako ali
drugače ne more izogniti mimohodu označevalca.
Če somatska ananké človekove nezmožnosti, da se še nekaj časa po
svojem rojstvu premika, daje a fortiori samozadosten, zagotavlja teren psi-
hologiji odvisnosti, kako tedaj spregledati dejstvo, da to odvisnost vzdržuje
prav univerzum govorice? Prav skozi govorico in z njo so se namreč
potrebe tako diverzificirale in pomnožile, da je zdaj njihov domet videti,
kot bi pripadal nekemu drugemu redu, bodisi da gre za subjekta ali za
politiko. Povzemimo: potrebe so prešle v register želje, z vsem tistim, kar
nas sili, da to naše novo izkustvo soočimo s paradoksi, ki so vselej
pritegovali moralista; z znamenjem neskončnosti, ki so ga v njem razkrili
teologi; celo z negotovostjo njegovega statusa, kakor se oznanja v skrajni
obliki pri Sartru: želja, ta neuporabna strast.
Če se lotimo želje v njeni najbolj naravni funkciji, kolikor je od nje od-
visna ohranitev vrste, tedaj nam psihoanaliza razkriva, da želja v svoji
instanci, svoji ustreznosti, skratka, svoji normalnosti, ni podvržena zgolj
288
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
nezgodam zgodovine subjekta (pojem travmatizma kot kontingenee),
temveč vse to zahteva tudi udeležbo strukturalnih elementov, ki za svoje
posredovanje ne potrebujejo nikakršnih nezgod. Videti pa je, da njihova
neharmonična, nepričakovana, težko zvedljiva ineidenca pušča izkustvu
neko usedlino, ki je iz Freuda uspela izvabiti priznanje, da mora
seksualnost nositi sled neke vse prej kot naravne cepitve.
Napačno bi bilo verjeti, da freudovski mit o Ojdipu opravi s teologijo.
Ni dovolj le zavrteti vrtiljaka spolnega rivalstva. Prej bi veljalo prebrati,
kar nam Freud ponuja v premislek o svojih koordinatah, saj se vedno znova
vračajo na vprašanje, od katerega je sam krenil: kaj je Oče?
- To je mrtvi Oče, odgovarja Freud, vendar ga nihče ne sliši. Žal tudi
tisto, kar Lacan povzame z izrazom Ime-Očeta, v neki vse prej kot
znanstveni situaciji še vedno ne najde svojega pravega občinstva.^
Analitična refleksija se je sicer bežno vrtela okrog problematičnega
nepoznavanja starševske funkcije pri določenih primitivcih. Pod krinko
"kulturalizma" so sicer debatirali o oblikah neke avtoritete, za katero pa no-
benemu področju antropologije ni uspelo najti kolikor toliko sprejemljive
definicije.
Nas mora dokončno ujeti praksa - ki se bo nekega dne uveljavila -
umetnega oplojevanja žensk, osvobojenih faličnih spon, s spermo velikih
mož, da bi lahko o očetovski funkciji sploh še lahko izrekli kakšno sodbo?
Pa vendar se Ojdip ne more večno obdržati na sporedu v oblikah
družbe, ki vedno bolj in bolj izgubljajo smisel za tragedijo.
Lotimo se koncepcije Drugega kot kraja označevalca. Sleherna izjava
avtoritete se lahko tod sklicuje le na lastno izjavljanje, saj zaman išče
poroštvo v kateremkoli drugem označevalcu, ki se tako in tako ne more
pojaviti zunaj tega kraja. To smo formulirali v izjavi, da ni metagovorice,
ki bi bila lahko govorjena - ali bolj aforistično: da ni Drugega od Drugega.
Kadar se kot tak predstavlja Zakonodajalec (tisti, ki si prizadeva
povzdigniti Zakon), tedaj vedite, da gre za prevaranta.
To pa ne velja za sam Zakon oziroma za tistega, ki se nanj sklicuje.
Tedanja opomba, četudi nekolikanj ostro formulirana, dobi ob tokratni vrnitvi pomen
zanimive koincidence, če upoštevate, da sem tri leta pozneje prav v zvezi z Imenom-
Očeta opustil nekatere teze, ki sem jih v tedanjem poučevanju napovedal. Razlog ostaja
nespremenjen: vztrajanje iste situacije.
289
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
Lahko se zgodi, da je Oče vzet kot izvorni predstavnik te avtoritete
Zakona. To zahteva, da podrobneje preučimo tisti privilegiran način prisot-
nosti, s katerim se vzdržuje onstran subjekta, ki pa sam dejansko zasede
mesto Drugega, namreč Matere. Vprašanje je tako potisnjeno še bolj nazaj.
Morda se bo zdelo nenavadno, da ob tem, ko smo odprli neizmeren
prostor, ki ga implieira sleherna zahteva po ljubezni, ne puščamo več
manevrskega prostora taistemu vprašanju.
Pa vendar se moramo osredotočiti na tisto, kar se - zaradi istega učinka
zahteve - tostran zapira, s čimer se dejansko umika želji.
V resnici je zadeva enostavna. Kasneje bomo povedali, kako se člove-
kova želja oblikuje kot želja Drugega. Sprva pa ohranimo le subjektivno
neprosojnost, da bi predstavili potrebo.
Neprosojnost, za katero bomo povedali, prek katerega ovinka postane
svojevrstna substanca želje.
Želja se zasnuje na robu, na katerem se zahteva odlepi od potrebe:
zahteva, katere klic je lahko brezpogojen le v odnosu do Drugega, torej
razpre rob v obliki možne hibe, ki jo vanj vpelje potreba in ki se je ne da
univerzalno zadovoljiti (čemur pravimo tesnoba). Kolikor je ta rob
linearen, toliko razkriva svojo vrtoglavost, če ga le ni s svojo slonovsko
okornostjo pohodila muhavost Drugega. Prav ta muhavost vpeljuje fantom
Vse-mogočnosti: vendar ne subjekta, temveč Drugega, kamor se naseli
njegova zahteva (čas bi že bil, da se ta butasti kliše enkrat za vselej in za
vse postavi na svoje mesto), skupaj s tem fantomom pa tudi nujnost
njegove preverbe z Zakonom.
Vseeno se še enkrat ustavimo tu, da bi se lahko povrnili k statusu želje,
ki se predstavlja kot avtonomna v razmerju do posredovanja Zakona, saj
le-ta izvira iz želje, ko z enkratno simetrijo spodnese brezpogojnost
ljubezenske zahteve, v kateri subjekt ostane podložen Drugemu, in jo
ponese do silovitosti absolutnega pogoja (absolut tokrat pomeni tudi
odcepitev).
Zaradi prevlade nad tesnobo v razmerju s potrebo je ta odcepitev
uspešna že v svoji najskromnejši obliki, ki jo psihoanalitik zazna že v
otroški praksi in poimenuje prehodni objekt. Drugače rečeno: tisti košček
plenice, priljubljeni kos tkanine, ki nikoli več ne zapusti ust in rok.
290
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
Povejmo, da gre le za zaščitni znak: predstavnik predstave pod absolut-
nim pogojem je doma v nezavednem, kjer povzroči željo glede na strukturo
fantazme, ki jo bomo zdaj izpeljali.
Tu je lepo videti, da je nevednost, v kateri tava človek glede svoje želje,
manj nevednost o tem, kar zahteva - kar je navsezadnje le mogoče orisati -,
kot pa o tem, od kod si želi.
Natanko na to odgovarja naša formula, da je nezavedno diskurz
Drugega (l'inconscient est discours de l'Autre), pri čemer je treba "de"
razumeti v pomeni latinskega de (predmetnega določila): de Alio in
oratione (dodajte: tua res agitur).
Dodati pa moramo še, da je človekova želja želja Drugega (le désir de
l'Autre), pri čemer "de" zagotavlja določilo, ki mu slovničarji pravijo
subjektivno: da namreč človek želi kot Drugi (kar ponuja resnični domet
človeške strasti).
Zato vprašanje Drugega (la question de l'Autre), ki ga subjekt prejme
od tam, od koder pričakuje prerokbo, in ki ima podobo nekakšnega Che
vuoi? - Kaj hočeš?, subjekt najbolje vodi po poti njegove lastne želje - če
mu ga le s pomočjo znanja partnerja, ki odgovarja na ime psihoanalitik,
uspe preformulirati - celo nevede - v vprašanje: Kaj hoče od mene?
291
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
Prav to Zgornje nadstropje strukture bo dokončno dopolnilo naš graf.
Vpeljali ga bomo skozi risbo vprašaja, zasajenega v krog, ki z veliko
začetnico označuje prisotnost Drugega, in tako že s samo homografijo
simbolizira vprašanje, ki ga pomeni.
Katero steklenico odpira ta odpirač? Za katero vprašanje je označevalec
in univerzalni ključ?
Omenimo, da je indie mogoče najti v očitni alienaciji, ki dopušča
subjektu priložnost brskanja po vprašanju lastnega bistva: preprosto ne
more spregledati, da se mu želeno predstavlja kot tisto, česar noče, v to
formo denegacije pa se enkratno vsiljuje še nesporazum o nepoznavanju
samega sebe, s čimer subjekt vztrajnost svoje želje preseli na več kot očitno
začasni jaz, svoje želje pa se, obratno, brani tako, da prav njemu pripiše
same te občasnosti.
Seveda nas lahko preseneti obseg vsega tistega, kar je dosegljivo
samozavedanju - pod pogojem, da smo se tega naučili drugod. In prav za to
gre tukaj.
Če naj vsemu temu damo določeno pertinenco, tedaj potrebujemo
precej bolj dodelano študijo, ki navsezadnje sodi edinole v analitično
izkustvo. Šele ta nam bo dovolila izpopolniti strukturo fantazme - ne glede
na priložnostne izpade - z navezavo na pogoj nekega objekta (katerega
privilegiranosti smo se zgoraj le bežno dotaknili z omembo diahronije),
moment fading, mrka subjekta, tesno zvezanega s Spaltung oziroma
razcepom, ki ga doleti ob podvrženju označevalcu.
Prav to simbolizira okrajšava ($ O a), ki smo jo vpeljali v obliki algo-
ritma. Ni naključje, da fonemski element, ki ga tvori pomenska enota,
razbije dobesedno na atom. Narejen je tako, da dopušča nešteto različnih
branj. To mnoštvo je dopustno vse dotlej, dokler je izgovorjeno ujeto v
svojo algebro.
Ta algoritem skupaj z analognimi rešitvami v grafu nikakor ne zanika
tistega, kar smo rekli o nemožnosti metagovorice. Ne gre za transcendentne
označevalce; gre za indekse nekega absolutnega pomena. Upamo, da bo ta
pojem brez slehernega dodatnega komentarja zadostoval kot pogoj
fantazme.
Na tako postavljeno fantazmo graf zarisuje, da se želja ureja homologno
razmerju jaza do podobe telesa - s to razliko, da zaznamuje še inverzijo
292
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
nesporazumov, s katerimi se vzajemno tvorita. Tako se zapre imaginarna
pot, kamor mora jaz dospeti v analizi, kjer je ono bilo nezavedno.
Če naj metaforo Damourettea in Pichona o slovničnem jazu uporabimo
za subjekt, ki se mu najbolje poda, tedaj recimo, da je fantazma natanko
"zmes", iz katere je tisti Jaz, ki se izvirno znajde potlačen in gaje mogoče
zaznati edinole skozi fading izjavljanja.
Naša pozornost se tako zares usmerja na subjektivni status označevalne
verige v nezavednem, ali še bolje, na izvirno potlačitev (Urverdrängung).
Iz naše dedukcije je zdaj bolje razvidno, zakaj smo se morali spraševati
o funkciji, ki podpira subjekt nezavednega, da bi dojeli, kako težko ga je
kjerkoli zarisati kot subjekt izjave, torej kot artikulatorja, ko pa vendar celo
tega ne ve, da sploh govori. Od tod koncept pulzije, s katero ga zarišemo z
organskim (oralnim, analnim itd.) orientirjem, ki odgovarja na zahtevo, da
je z vsako izgovorjeno besedo dlje od govorice.
293
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
Če nam naš izpopolnjeni graf dovoljuje, da umestimo pulzijo kot
zakladnico označevalcev, tedaj zapis {$ O D) ohranja njeno strukturo in jo
zveže z diahornijo. Fantazma je tisto, kar ostane od zahteve, ko se subjekt
onesvesti. Samo po sebi se razume, da izgine tudi zahteva, vendar ostane
neki rez, ki ostaja prisoten v tistem, kar loči pulzijo od organske funkcije,
ki jo naseljuje: namreč njena slovnična zvijačnost, tako zelo očitna v
obratih njene artikulacije na izvir kot na objekt (Freud je v zvezi s tem
nepogrešljiv).
Sama razmejitev "erogene cone", ki jo pulzija osami od metabolizma
funkcije (požiranje zanima še marsikateri drugi organ razen ust - kar
vprašajte Pavlovovega psa!), je posledica reza, ki izkoristi anatomske
poteze roba ali meje: ustnice, "ogrado zobovja", rob anusa, žlebič penisa,
vagino, robove očesne votline, celo ušesni mešiček (izogibamo se
embriološkim podrobnostim). Dihalna erogenost je slabo proučena, a
očitno vstopa v igro s spazmo.
Omenimo, da ni poteza tega reza nič manj očitno prevladujoča tudi pri
objektih, ki jih opisuje analitična teorija: prsna bradavica, faeces, falus
(imaginarni objekt), sečevod. (Seznam postane nemišljiv, če mu skupaj z
nami dodate še fonem, pogled, glas, - nič.) Mar ni več kot očitno, da ta
poteza, ta parcialna poteza, ki je upravičeno poudarjena v objektih, ni
pomembna zato, ker bi bili objekti del nekega totalnega objekta, kar
pripisujejo telesu, temveč ravno zato, ker objekti le delno predstavljajo
funkcijo, kijih proizvede?
Vse te objekte naše izpeljave druži skupna poteza: nimajo zrcalne
podobe, oziroma: drugosti^ . Prav zaradi tega so lahko "zmes", snov, ali še
bolje podloga (doublure) - ne pa morda hrbtna stran - subjekta, celo kadar
ga jemljemo kot subjekta zavesti. Kajti subjekt, ki je prepričan, da lahko
najde samega sebe v zarisu izjave, ni ravno nič drugega kot tak objekt.
Zaslišite pisca, ki se ga loteva tesnoba ob soočenju z nepopisano belo
stranjo - in izdavil vam bo, kdo je govno njegove fantazme.
Prav ta objekt, ki se ga ne da ujeti v zrcalo, odeva v svoja oblačila
zrcalna slika. Jedro, zajeto v mreže senc, brez volumna, ki napihuje senco,
podpira utrujeno prevaro sence z videzom jedrnatosti.
Kar smo pozneje upravičili s topološkim modelom, ki smo si ga sposodili pri teoriji
površin analysis situs (opomba iz leta 1962).
294
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
Graf nam tako predlaga nekaj, kar se vmešča na točko, na kateri si sle-
herna označevalna veriga privošči skleniti svoje pomenjanje. Če naj
tovrsten učinek pričakujemo tudi od nezavednega izjavljanja, tedaj storimo
to prav tukaj, na S (A), in ga preberimo: označevalec manka v Drugem,
notranji sami svoji funkciji zakladnice označevalca. To drži še toliko bolj,
kolikor se od Drugega zahteva (che vuoi), da odgovori o vrednosti tega
zaklada; da torej odgovori z gotovostjo svojega mesta v spodnji verigi,
toda skozi označevalce, ki sestavljajo zgornjo verigo: drugače rečeno, z
izrazi pulzije.
Manko, za katerega tod gre, je seveda tisti, ki smo ga že formulirali: ni
Drugega od Drugega. Toda je mar ta nejeverna poteza resnice res poslednja
beseda, ki jo je mogoče nameniti vprašanju: kaj hoče od mene Drugi? Je to
njegov odgovor, ko smo mi, analitiki, njegovi glasniki? Zagotovo ne - in to
ravno zato, ker naše poslovanje ni doktrina. O nobeni poslednji resnici se
nam ni treba izjasnjevati, še najmanj pa ne za ali proti kaki religiji.
Že to je veliko, da moramo tod v freudovski mit vpeljati mrtvega očeta.
Toda mit ne zadostuje, da bi podpiral obred - kakor tudi psihoanaliza ni
nikakršno čaščenje Ojdipa, kar bomo podrobneje razdelali pozneje.
Truplo je sicer res označevalec, toda Mojzesov grob ni za Freuda nič
manj prazen, kakor je bil Kristusov za Hegla. Abraham ni nikomur od njiju
zapustil svoje skrivnosti.
Mi pričenjamo od tega, kar je artikulirano v okrajšavi S (A), ki je
najprej označevalec. Naša definicija označevalca (in druge ni) je:
označevalec je tisto, kar reprezentira subjekt za drugega označevalca. Ta
označevalec bo potemtakem označevalec, za katerega bodo vsi drugi
označevalci reprezentirali subjekt: če umanjka ta označevalec, vsi drugi kar
naenkrat ne reprezentirajo ničesar več. Kajti nič ni reprezentirano za nekaj.
In ker je kot taka baterija označevalcev vedno popolna, ne more biti ta
označevalec nič drugega kot poteza, ki izhaja iz tega kroga, a v njem ne
more biti všteta. Simbolizirati ga je mogoče le z vsebnostjo enega (-1) v
množici označevalcev.
Kot tak je neizgovorljiv, kar pa ne velja za njegovo operacijo, saj do nje
pride vsakič, ko je izgovorjeno eno lastno ime. Njegova izjava se enači z
njegovim pomenom.
295
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
Ta pomen lahko izračunamo z algebro, ki jo pač tukaj uporabljamo:
S (označevalec) ^ ^	^ 3 ^ ^^^ ^ ^ ^
s(označenec)
To je tisto, kar manjka subjektu, da bi se mislil izčrpanega od svojega
cogita, torej od nečesa zanj nemišljivega. Toda od kod tedaj prihaja to
bitje, ki se kot po nekakšni pomoti izvije iz tega morja lastnih imen?
Subjektu kot Jazu tega vprašanja preprosto ne moremo zastaviti. Za
vednost mu manjka vse, kajti tudi če bi bil Jaz mrtev, kot smo dejali, bi
tega on ne vedel. On torej ne ve, da sem jaz živ. Kako naj se mu torej Jaz
izkažem?
Navsezadnje Drugemu lahko dokažem, da obstaja. Seveda ne z dokazi
o obstoju Boga, s katerimi so ga morili skozi stoletja, temveč s tem, da ga
ljubim, kar je rešitev, ki jo naznanja krščanska kerygma.
V	resnici gre za vse preveč negotovo rešitev, da bi se lahko zanašali na
to, da nam bo ponudila vsaj ovinek do našega problema, ki se glasi: Kaj
sem Jaz?
Sem na kraju, s katerega odmeva, daje "vesolje hiba v čistosti Ne-Biti".
In to ne brez vzroka, kajti s samoobrambo tega kraja medli sama Bit.
Kraj se imenuje Užitek, njegova odsotnost pa naredi vesolje za ničevo.
Sem torej zanj odgovoren? - Nedvomno. Je torej užitek, katerega
manko naredi Drugega za nekonsistentnega, moj užitek? Izkušnje pričajo,
da mi je praviloma prepovedan: le bebci mislijo, da je prepoved zgolj
posledica slabo urejene družbe. Sam trdim, daje za to kriv tudi Drugi, če bi
obstajal: ker pa Drugi ne obstaja, mi ne preostane drugega, kot da krivdo
zvalim na Jaz, in verjamem v tisto, k čemur nas vse skupaj - s Freudom na
čelu - vodi izkustvo: k izvirnemu grehu. Celo če bi ne imeli Freudovega
zavestnega in obžalovanja vrednega priznanja, bi držalo, da mit izpod
njegovega peresa, ta najmlajši mit v zgodovini, ni nič bolj uporaben od
mita o prepovedanem sadežu - razen dejstva, ki pa nima nič opraviti z
močjo mita, daje, četudi bolj skromen, zagotovo manj poneumljajoč.
Tisto pa, kar ni mit, četudi ga je Freud formuliral nedolgo za Ojdipom,
je kompleks kastracije.
V	tem kompleksu najdemo glavno oporo subverzije, ki jo skušamo tod
zajeti v njeni dialektiki. Odkar je Freud kompleks kastracije kot popolno
296
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
neznanko vpeljal v formacijo želje, ga preprosto ne more zaobiti nobena
misel o subjektu več.
Nedvomno so ga v psihoanalizi doslej uporabljali predvsem zato, da jim
ga ne bi bilo treba pojasniti - namesto, da bi skušali njegovo artikulacijo
popeljati naprej. Zato je to veliko telo, na las podobno ubogemu Samsonu,
vklenjeno v vrtenje mlinov za Filistejce splošne psihologije.
V vsem tem je zagotovo neka kost. Držimo se tistega, česar se
lotevamo: kompleks kastracije je strukturalen za subjekt, tvori samo bistvo
tistega roba, ki se mu je izognila sleherna misel, ga preskočila, obvozila ali
zapolnila vsakič, ko se je le lahko oprla na krog: bodisi dialektičen ali
matematičen.
Zato tiste, ki so nam pripravljeni prisluhniti, z veseljem vodimo na
kraje, kjer se logika prične krhati zaradi disjunkcije med imaginarnim in
simbolnim - pa ne zato, ker bi se naslajali nad paradoksi, ki jih ta
disjunkcija zaplodi, kakor tudi ne nad domnevno krizo misli, temveč, ravno
nasprotno, zato, da bi njihov lažni sijaj zvedli nazaj na vrzel, ki jo
zarisujejo in ki je za nas vedno znova izjemno poučna, predvsem pa zato,
da bi tako poskusili vpeljati metodo svojevrstnega računa, katerega
neustreznost bi pokvarila skrivnost.
Tak je fantom te zadeve, ki jo zasledujemo v najčistejši simbolizaciji
imaginarnega skozi izmenjevanje podobnosti in različnosti'".
Bodimo torej pozorni na tisto, kar se zoperstavlja temu, da bi našemu
označevalcu S (Д) zaupali status Mane ali vsaj katerega od njej sorodnih
pojmov. Zagotovo se ne moremo ustaviti pri tem, da bi ga artikulirali na
osnovi uboštva socialnega dejstva, pa četudi je izpeljan iz še tako
popolnega dejstva.
Claude Lévi-Strauss je v komentarju Maussa v tem nedvomno hotel
prepoznati učinek ničelnega simbola. Nam pa se prej zdi, da imamo
opraviti z označevalcem manka tega ničelnega simbola. Zato smo -
navkljub morebitni nemilosti - tudi označili, do kod lahko privedemo
izrabo matematičnega algoritma v naše namene: simbol -Јл , v teoriji
kompleksnih števil pisan še z /, je očitno upravičen le tako, da ne zahteva
nobenega avtomatizma v svoji nadaljnji uporabi.
Nedavno, in v nasprotni smeri, pa tudi s poskusi homologacije topološko definiranih
površin s tod omenjenimi termini subjektivne artikulacije. Glej, denimo, preprosto
ovržbo domnevnega paradoksa "L^žem" (opomba iz leta 1962).
297
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
Držati se je torej treba tega, da je užitek prepovedan tistemu, ki kot tak
govori, oziroma gaje mogoče izreči le med vrsticami ne glede na to, kdo je
subjekt Zakona - saj Zakon utemeljuje ravno sama ta prepoved.
Zakon dejansko zapoveduje: Uživaj! (Jouis), na kar lahko subjekt od-
govori edinole s: Slišim (J'ouis), užitek pa postane dobesedno
"nezaslišan".
Vendar ni Zakon tisti, ki bi sam prečil subjektu dostop do užitka: prej bi
rekli, da s pomočjo skoraj naravne zapreke ustvari zaprečeni subjekt.
Ugodje je tisto, ki užitku zariše njegove meje, ugodje kot nekoherentna
življenjska vez, vse dokler se neka druga, neoporečna prepoved ne
povzdigne iz ureditve, ki jo je Freud odkril kot primarni proces in ustrezen
zakon ugodja.
Rečeno je bilo, da ni tod Freud storil nič drugega kot sledil že utrti poti,
po kateri je šla znanost njegovega časa in celo starodavna tradicija. Toda če
hočete zares izmeriti drznost njegovega koraka, je dovolj premisliti že o
plačilu zanj, ki se tudi ni pustilo čakati: neuspeh v zvezi s heteroklitno
naravo kompleksa kastracije.
To je edini indie tega užitka v njegovi neskončnosti, ki vsebuje
znamenje svoje prepovedi in za samo tvorbo tega znamenja implicira
žrtvovanje: žrtvovanje, ki se v eno samo dejanje združi z izbiro svojega
simbola, falosa.
To izbiro dopušča dejstvo, da je falos, torej podoba penisa, negativen
po svojem mestu v zrcalni podobi. Prav zato je penisu usojeno, da v
dialektiki želje utelesi užitek.
Od načela žrtvovanja, ki je simbolično, je potemtakem treba ločiti
imaginarno funkcijo, ki mu je sicer vdana, a ga zakriva obenem s tem, ko
mu ponuja svoj instrument.
Imaginarno funkcijo je Freud formuliral kot tisto, ki predseduje
investiciji objekta kot narcističnega. Tudi sami smo se vrnili k temu in
pokazali, da je zrcalna podoba kanal, ki ga zasede transfuzija od libida
telesa k objektu. Toda četudi se del obvaruje pred to poplavo, vanj pa se
osredotoči najintimnejši avtoerotizem, ga njegov položaj "na špici" same
forme vnaprej ponuja fantazmi minljivosti, s katero se dovrši izključitev iz
zrcalne podobe in prototipa, ki ga tvori za svet objektov.
Tako erekcijski organ simbolizira kraj užitka, ne kot on sam in celo ne
kot podoba, temveč kot manjkajoči del želene podobe: zato gaje mogoče
298
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
priličiti ^fл Zgoraj proizvedenega pomena: užitka, pri katerein količnik
njegove izjave nadomesti funkcijo manka označevalca: (-1).
Če mu je dano, da tako zavozla prepoved užitka, tedaj vzroki še zdaleč
niso formalne narave, temveč njihovo preseženje pomeni tisto, kar sleherni
želeni užitek zvede na kratkočasnost avtoerotizma: tlakovanih poti
anatomske prilagojenosti govorečega bitja, med katere sodi še izpopolnjena
opičja roka, dejansko ni zanemarjala določena filozofska askeza kot poti
modrosti, slabšalno imenovane cinična. Nekateri naši sodobniki, nedvomno
obsedeni s tem spominom, so nam celo dali vedeti, da verjamejo, daje mo-
goče samega Freuda uvrstiti v to tradicijo: tehnika telesa, bi dejal Mauss.
Neizpodbitno dejstvo ostaja, da nas analitično izkustvo uči o izvirnem zna-
čaju krivde, ki jo vsebuje njegova praksa.
Ta krivda je zvezana s priklicom užitka, ki umanjka uslugi, ki jo opravi
realni organ, in s posvetitvijo funkcije imaginarnega označevalca, kr
zadene objekte prepovedi.
Takšna je dejansko radikalna funkcija, ki ji je neka bolj divja doba
analize znala najti bolj akcidentalne (poučne) vzroke, medtem koje v smeri
travmatizma napotila druge oblike, ki so si zaslužile njeno zanimanje,
denimo sakralizacija organa (obrezovanje).
Prehod (-ф) (mali fi) falične podobe z ene strani enačbe na drugo, od
imaginarnega k simbolnemu, jo vsekakor naredi pozitivno, četudi zapolne
manko. Z vso podporo, ki jo dobi od (-1), postane Ф (veliki fi), simbolni
falus, ki se ga ne da negativizirati in ki označuje užitek. Prav ta značaj Ф
pojasnjuje tako partikularnosti ženskega pristopa k spolnosti kakor tudi
tisto, kar naredi moško spolnost za šibko v odnosu do perverzije.
Tokrat se ne bomo lotevali perverzije, saj le delno poudarja funkcijo
želje pri človeku, kolikor na privilegiranem kraju užitka vzpostavlja
prevlado objekta a fantazme, s katerim nadomesti Perverzija tako
dodaja ponovno pridobitev ф, ki pa ni videti posebej izvirna, razen če ne
zanima Drugega kot takega na čisto poseben način. Edino naša formula
fantazme nazorno kaže, da subjekt tod postane instrument užitka Drugega.
Preizkus pertinence te formule pri nevrotiku zanima predvsem filozofe
- in to prav zato, ker jo nevrotik praviloma ponareja.
Dejansko je prav nevrotik - histerik, obsesionalec ali radikalnejši fobik -
tisti, ki identificira manko Drugega s svojo zahtevo, Ф z D.
299
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
Izid je tedaj naslednji: zahteva Drugega privzame funkcijo objekta v
njegovi fantazmi, se pravi, da se njegova fantazma (naše formule nam takoj
ponudijo odgovor) zvede na pulzijo: ($ O D). Prav zato je bilo mogoče
katalog pulzij sestaviti pri nevrotiku.
Toda to nevrotikovo pripisovanje prevelikega pomena zahtevi - zaradi
česar analiza kaj hitro zapade v preprostost, celotno zdravljenje pa se
usmeri na obvladovanje frustracije - v resnici prikriva svojo tesnobo pred
željo Drugega, ki je ni več mogoče spregledati, kadar jo zakriva le še
fobični objekt, teže pa jo je razumeti pri ostalih dveh nevrozah, saj nam
manjka nit, ki bi fantazmo razkrila kot željo Drugega. Oba termina
potemtakem najdemo vsakega na svoji strani: enega pri obsesionalcu,
kolikor zanika željo Drugega s formiranjem svoje fantazme, s katero
poudarja nemožnost izginotja subjekta; drugega pa pri histeriku, kolikor pri
njem željo vzdržuje le nezadovoljstvo, ki ji ga prinaša s tem, ko se od njega
odlepi kot objekt.
Te poteze najbolje potrjuje temeljna potreba, ki jo ima obsesionalec, da
se ima za poroka Drugega, kakor tudi z nejeverno platjo histerične spletke.
Podoba idealnega očeta je dejansko fantazma nevrotika. Onstran
matere, tega realnega Drugega zahteve, od katere se pričakuje pomiritev
želje (torej njene želje), se zarisuje podoba nekega očeta, ki si bo zatisnil
oči pred željami. S tem je še bolj zaznamovana kot razkrita resnična
funkcija Očeta, ki je nujno v poenotenju (in ne zoperstavitvi) želje z
Zakonom.
Več kot jasno je, da je želeni Oče nevrotika mrtvi oče. Obenem pa tudi
oče, ki do popolnosti obvlada svojo želje, kar naj bi veljalo tudi za
subjekta.
Tu je lepo videti eno od nevarnosti, ki se ji mora izogibati analitik,
hkrati pa, zakaj je načelo transferja brez konca.
Zato lahko preračunljivo omahovanje analitikove "nevtralnosti" pride v
primeru histerika bistveno bolj prav od sleherne interpretacije - ob
hkratnem tveganju, da prestrašimo pacienta. Treba je seveda poskrbeti, da
prestrašenost ne prekine zdravljenja in da nadaljevanje prepriča subjekt, da
analitikove želje v nobenem primeru ni bilo zraven. Ne razumite te opazke
kot tehničen nasvet, temveč kot odprt pogled na vprašanje analitikove želje
do tistih, ki bi se jim drugače o njej ne sanjalo: kako naj analitik ohrani
pred drugim imaginarno razsežnost svojega ne-obvladovanja, svoje nujne
300
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
nepopolnosti. Ureditev tega vprašanja je vsaj tako pomembna kot zavestna
pomiritev z lastnim neznanjem ob soočenju z vsakim analiziranim
subjektom, s to vsakič novo nevednostjo, ki preprečuje, da bi katerikoli od
njih kar tako postal "primer".
Vrnimo se k fantazmi. Perverznež si zamišlja, daje Drugi, da bi si tako
zagotovil lastni užitek. Natanko to nam razkriva nevrotik, ko si zamišlja, da
je perverznež: z njim si zagotavlja Drugega.
S tem dobi domnevna perverzija, ki naj bi ležala v samem načelu
nevroze, svoj pravi pomen. Je v nezavednem nevrotika kot fantazma
Drugega. To pa še ne pomeni, da je pri perverznežu nezavedno odprto v
nebo. Tudi on se na svoj način brani v svoji želji. Kajti želja je obramba,
obramba pred prekoračitvijo meje v užitku.
Fantazma, kakor smo jo definirali, vsebuje (-ф), imaginarno funkcijo
kastracije v prikriti obliki, katere termine je mogoče sprevrniti iz enega v
drugega. Se pravi, da na način kompleksnih števil izmenično imaginizira
(če naj nam bo dovoljen ta izraz) enega od teh terminov v razmerju z
drugim.
V objektu a je vsebovana ágalma, neprecenljivi zaklad, za katerega je
Alkibijad razglasil, da je zaprt v rustični škatli, ki jo tvori Sokratov lik.
Toda ne pozabimo, da ji pritiče znak (-). Ker pač ni videl Sokratovega tiča,
si upamo povzeti po Platonu, ki pa nam je prihranil podrobnosti, se
zapeljivec Alkibijad navdušuje nad njegovo ágalma, tem čudežem, za
katerega bi tako rad videl, da ga Sokrat prenese nanj s tem, da mu izpove
svojo željo: ob tej priložnosti se razcep subjekta, ki ga nosi v sebi, pokaže
kar najbolj nazorno.
Takšna je ženska za svojo tančico: odsotnost penisa iz nje naredi falos,
jo spremeni v objekt želje. Če na to odsotnost še podrobneje opozorite s
tem, da ji nadenete ljubko lasuljo in plesno obleko, tedaj nam boste imeli -
oziroma bo imela - res kaj povedati: učinek je stoodstotno zagotovljen,
pravijo tisti, ki se prav nič ne obotavljajo.
S tem, ko kaže svoj objekt kot kastriran, Alkibijad v resnici paradira kot
poželjivec - Sokratu to seveda ne uide - za nekoga drugega med prisotnimi,
za Agatona. Sokrat, ta predhodnik analize in zapovrh še v celoti trdno na
tleh v tem izbranem svetu, se niti za hip ne obotavlja in prepozna v
Agatonu objekt transferja, na svetlo interpretacije pa spravi dejstvo, ki ga
301
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
Še danes zanemarjajo mnogi analitiici: daje namreč mesto učinka Ijubezni-
sovraštva v psihoanalitični situaciji vselej nekje zunaj.
Toda Alkibijad ni noben nevrotik. Ravno zato, ker je poželjivec par ex-
cellence, ker je človek, ki gre do samih skrajnih meja užitka, lahko (s
pravšnjo mero pijanosti) v očeh vseh drugih proizvede središčno
artikulacijo transferja, uprizori objekt, okrašen z vsemi svojimi odbleski.
Zato ni nič manj res, da je Sokrata projiciral v ideal popolnega Učitelja,
ki gaje s pomočjo (-ф) v celoti imaginiziral.
Pri nevrotiku (-ф) zdrsne pod $ fantazme in tako podpira njemu lastno
imaginacijo, imaginacijo Jaza. Imaginarne kastracije je bil namreč nevrotik
deležen že na samem začetku: prav ona je tista, ki podpira ta močni Jaz, ki
je tako močan, bi lahko rekli, da mu njegovo lastno ime hodi v napoto -
zaradi česar je nevrotik v resnici Brezimni.
Ja, natanko tako: prav pod tem jazom, ki ga nekateri analitiki tako radi
podpirajo, skriva naš nevrotik kastracijo, ki jo zanika.
Toda četudi ni videti, mu ta kastracija neizmerno veliko pomeni.
Česar nevrotik noče in kar na vse pretege zavrača do konca analize, je
žrtvovanje te kastracije užitku Drugega - s tem, ko bi ji dovolil, da služi
njegovemu užitku.
Seveda ima prav, kajti četudi se tam nekje čisto pri dnu počuti kot naj-
večji ničvrednež, zmene ali odvečnež, čemu bi vendarle žrtvoval svojo
različnost (vse, samo tega ne) užitku nekega Drugega, ki - ne pozabimo -
sploh ne obstaja. Že, že, toda če bi po naključju obstajal, tedaj bi užival.
Ravno tega pa nevrotik noče. Predstavlja si namreč, da zahteva Drugi
njegovo kastracijo.
Analitično izkustvo priča o tem, da kastracija v vsakem primeru ureja
željo, tako v normalnem kot nenormalnem.
Pod pogojem, da izmenično niha med S in a fantazme, kastracija
uspeva iz fantazme narediti upogljivo, a vendarle neraztegljivo verigo,
zaradi katere zaustavitev objektnega investiranja, ki sicer ne zmore
prekoračiti določenih naravnih meja, privzame transcendentalno funkcijo
zagotovitve užitka Drugega, ki mi to verigo ponuja v Zakonu.
Tistemu, ki se hoče zares spoprijeti s tem Drugim, se odpira pot, da
izkusi ne le njegovo zahtevo, temveč kar njegovo voljo. Potemtakem: da se
realizira kot objekt, da postane mumija kakšne budistične iniciacije; ali pa
da zadovolji voljo po kastraciji, vpisani v Drugem, kar slejkoprej privede
302
SUBVERZIJA SUBJEKTA IN DIALEKTIKA ŽELJE
do vrhovnega narcisizma izgubljene Reči (to je pot grške tragike, ki jo
Claudel znova odkrije v kristjanstvu obupa).
Kastracija pomeni, da mora užitek biti zavrnjen, če naj ga dosežemo na
sprevrnjeni lestvici zakona želje.
Dlje ne pojdemo.
Ta članek se tokrat pojavlja prvič: nepričakovano pomanjkanje
sredstev, ki se sicer ponavadi razsipajo za objave, pogosto kar in-
tegralne, tovrstnih kolokvijev, ga je pustilo čakati skupaj s celo kopico
dragocenosti, ki so ga krasile.
Spodobi se, da omenimo, da je bil "kopernikanski" razvoj dodan
pozneje, ter da je na koncu zmanjkalo časa za sklep o kastraciji - vlogo
slednjega je tako odigralo nekaj potez na stroju v sodobnem pomenu
besede, iz katerega bi lahko materializirali razmerje subjekta do označe-
valca.
Iz simpatije, ki krasi sleherno diskusijo, nikakor nočem izključiti
tudi tiste, ki jo je v meni vzbudilo očitno nestrinjanje. Izraz
"nečloveški" (ahuman), s katerim je nekdo označil naš nastop, me ni
niti najmanj potrl, saj ta kategorija predstavlja določeno novost, ki me
je prej vzradostila. Z enako vnemo smo prisluhnili tudi prasketu besede
"pekel", ki je sledila kmalu za tem, saj je prišla iz ust zapriseženega
marksista, kar ji je dalo določeno globino. Priznajmo: dovzetni smo za
humanizem, ko ta prihaja z nekega roba, kjer ga morda ne uporabljajo
nič manj zvijačno kot sicer, a ga vendarle krasi določena
odkritosrčnost: "Ko se knap vrne domov, ga riba še žena...." Tu smo
povsem nemočni.
V zasebnem pogovoru nas je nekdo vprašal (natanko tako je formu-
liral vprašanje), ali govorjenje za črno tablo pravzaprav ne vsebuje vere
v večnega pisarja. Ni nujno, mu je bilo odgovorjeno, njemu, ki ve, da
ima sleherni diskurz svoje učinke v nezavednem.
303
IX
ZNANOST IN RESNICA
Stenografirano uvodno predavanje seminarja o Objektu psihoanalize
(l'Objet de la psychanalyse) iz let 1965-66, ki sem ga imel na École Normale
Supérieure kot predavatelj na Ecole Pratique des hautes Études (šesti oddelek).
Tekst predavanja je izšel januarja 1966 v prvi številki revije Cahiers pour
l'analyse, ki jo je izdal Epistemološki krožek na E.N.S.
Ali botno rekli, da srno status subjekta v psihoanalizi preteklo leto ute-
meljili? Končali smo s tem, da smo vpeljali neko strukturo, ki kaže stanje
razcepa, Spaltung, v kateri ga v svoji praxis najde psihoanalitik.
Ta razcep najde na način, ki je nekako vsakdanji. Sprejme ga v osnovi,
saj ga na to napelje že samo priznavanje nezavednega, hkrati pa analitika,
če smem to tako reči, s svojim nenehnim manifestiranjem preplavlja.
A za to, da bi vedel, kako je z njegovo praxis, ali samo za to, da bi jo
vodil v skladu s tem, kar mu je dostopno, ni dovolj, da je ta delitev zanj
neko empirično dejstvo, niti da to empirično dejstvo nastopa kot paradoks.
Potrebna je določena redukcija, do katere včasih dolgo ne pride, ki pa je
vedno odločilna za rojstvo neke znanosti, redukcija, ki prav konstituira
njen objekt. Prav to hoče epistemologija opredeliti, tako v vsakem
posameznem primeru kot v vseh skupaj, ne da bi se pokazala, vsaj v naših
očeh, dorasla svoji nalogi.
Ni mi namreč znano, da bi na ta način zavest pojasnila tisto odločilno
spremembo, ki je prek fizike utemeljila Znanost (La science) v sodobnem
pomenu, pomenu, ki se postavlja kot absoluten. O tem položaju znanosti
priča neka radikalna sprememba tempa njenega napredka, njeno vedno
večje vmešavanje v naš svet, verižne reakcije, ki so značilne za to, kar bi
lahko imenovali ekspanzija njene energetike. V vsem tem se nam zdi
temeljna neka tnodifikacija našega položaja kot subjekta, in sicer v dveh
pomenih: daje uvod vse to in dajo znanost vedno bolj krepi.
Tu je naš vodnik Koyré in vemo, da še ni dovolj znan.
305
ZNANOST IN RESNICA
Za zdaj se torej še ne lotevam znanstvenega poslanstva psihoanalize.
Lahko pa ste opazili, da mi je lani kot rdeča nit nastopil neki trenutek
(moment) subjekta, ki ga imam za bistveni korelat znanosti, zgodovinsko
opredeljen trenutek, za katerega bomo morda morali še dognati, ali je
strogo ponovljiv v izkustvu, namreč trenutek, ki ga vpelje Descartes in ki
se imenuje cogito.
Ta korelat, vzet kot trenutek, je zavrženje vsake vednosti, a ravno zato
naj bi subjektu omogočil, da se na neki način vsidra v bit, za nas konstituira
subjekt znanosti v njegovi definiciji, pri čemer ta izraz razumemo v zelo
ozkem pomenu.
Ta nit ni bila zaman naše vodilo, saj nas je pripeljala do tega, da smo na
koncu leta našo delitev subjekta, ki se kaže v izkustvu, formulirali kot
delitev na vednost in resnico in ji dali topološki model, Moebiusov trak, ki
omogoča razumeti, da delitev, v kateri se povezujeta ta termina, ne izhaja
nujno iz neke izvirne razlike.
Kdor se pri Freudu opira na tehniko branja, ki sem jo bil prisiljen
vpeljati, ko je šlo preprosto za to, da ponovno postavimo vsakega od
njegovih terminov v njihovo sinhronijo, se bo znal povzpeti od
Ichspaltung, na katero smrt polaga svojo roko, do člankov o fetišizmu (iz 1.
1927) in zgubi realnosti (iz 1. 1924) in pri tem ugotovil, da predelava
doktrine, ki seji reče druga topika, s tem, da vpelje termine Ich, Überich,
celo Es, ne potrjuje teh aparatov, ampak povzema izkustvo v skladu z neko
dialektiko, ki jo najbolje definiramo kot tisto, kar je pozneje strukturalizem-
omogočil obdelati logično, namreč kot subjekt, in to kot subjekt, vzet v
konstitutivni delitvi.
Poslej načelo realnosti ni več neskladno, kot naj bi še bilo pri Freudu,
če bi se namreč moralo, kot kaže primerjava tekstov, razdeliti na pojem
realnosti, ki vključuje psihično realnost, in neki drug pojem, ki ga naredi za
korelat sistema zaznava-zavest.
Brati ga moramo tako, kot se dejansko zarisuje, namreč kot linijo izku-
stva, ki jo potrdi subjekt znanosti.
Zadostuje, da mislimo na to, pa že postanejo upravičena ta razmišljanja,
ki si jih kot preveč očitna prepovedujemo.
Na primer: ni si mogoče misliti, da bi psihoanaliza kot praksa, da bi
nezavedno, namreč Freudovo nezavedno, kot odkritje, dobila svoje mesto
pred rojstvom znanosti v stoletju, ki so ga imenovali stoletje genija, tj.
306
ZNANOST IN RESNICA
sedemnajsto stoletje, znanosti, ki jo je treba dojeti v absolutnem smislu, kot
smo pravkar pokazali, in ki seveda ne izbriše tega, kar se je prej pojavljalo
pod istim imenom, ki pa ne išče tam svojih pralikov, pač pa prej potegne
črto tako, da bolje pokaže svojo različnost od vsega drugega.
Nekaj je gotovo: če je subjekt res tam, v vozlu razlike, potem je vsaka
humanistična referenca odveč, saj prav z njo pretrga.
S tem, kar smo povedali o psihoanalizi in Freudovem odkritju, ne misli-
mo na naključje, da se je Freudu posrečilo utemeljiti psihoanalizo z
odkritjem nezavednega zato, ker so pacienti prihajali k njemu v imenu
znanosti in ugleda, ki ga je ob koncu devetnajstega stoletja podeljevala
svojim služabnikom, celo tistim najnižjim.
V nasprotju s tem, kar pleteničijo o domnevnem Freudovem prelomu s
scientizmom njegovega časa, pravimo, da je prav ta scientizem, če le
pokažemo, kako zelo je bil podvržen idealom kakega Briickeja, idealom, ki
so zrasli iz pakta, s katerim sta se Helmholtz in Du Bois-Reymond
zaobljubila, da bosta fiziologijo in funkcije misli, ki so bile po njunem
mnenju vključene vanjo, speljala nazaj na matematično določene izraze
termodinamike, ki je bila v njunem času že skoraj dovršena, da je prav ta
scientizem vodil Freuda, kot nam pokažejo njegovi spisi, ko je stopil na
pot, ki poslej nosi njegovo ime.
Pravimo, da se ta pot ni nikoli odtrgala od idealov tega scientizma, če
ga že tako imenujemo, in da nikakor ni naključno, ampak je prav bistveno,
daje zaznamovana z njim.
In prav zaradi tega, ker je z njim zaznamovana, ohranja svojo veljavo,
kljub odklonom, ki jim je podvržena, in to prav kolikor jim je Freud vedno
s takojšnjo gotovostjo in nepopustljivo strogostjo nasprotoval.
O tem priča njegov prelom z najbolj uglednim privržencem, namreč z
Jungom, brž ko je ta zdrsnil v nekaj, česar funkcije ni mogoče opredeliti
drugače kot poskus obnove subjekta, obdarjenega z globinami, zadnji izraz
v množini, se pravi, subjekta, ki ga konstituira neko razmerje z vednostjo,
ki mu pravi arhetipsko in ki naj ne bi bilo reducirano na tisto razmerje, ki
mu ga z izključitvijo vsakega drugega dovoli sodobna znanost in ki je prav
razmerje, ki smo ga lani opredelili kot točkasto in izginjajoče, namreč to
razmerje z vedñostjo, ki od trenutka, ko stopi v zgodovino, ohranja ime
cogito.
307
ZNANOST IN RESNICA
Temu nespornemu izviru, ki se kaže v vsem Freudovem delu, nauku, ki
nam ga daje kot vodja šole, dolgujemo, da marksizem zgreši - in ni mi
znano, da bi se kateri marksist pri tem sploh pomudil - kadar postavi pod
vprašaj Freudovo misel zato, ker je zgodovinsko obeležena.
Pri tem bi rad izrecno poudaril njeno obeleženost z družbo dvojne mo-
narhije za judovske okvire, v kateri zapirajo Freuda njegovi duhovni
odpori, s kapitalističnim redom, ki pogojuje njegov politični agnosticizem
(kdo med vami nam bo o njegovi ravnodušnosti do političnih zadev napisal
esej, vreden Lamennaisa); dodal bi še: z buržoazno etiko, do katere nam
njegovo dostojanstveno življenje zbuja spoštovanje, ki pa nam prikriva, da
njegovo delo ni zaradi nesporazuma in zmede sečišče, kjer se dejansko
srečujejo edini možje resnice, ki nam še ostajajo, revolucionarni agitator,
pisatelj, ki s svojim stilom zaznamuje jezik, vem, koga mislim, in ta misel,
ki prenavlja bit, katere predhodnika imamo.
Lahko čutite mojo nestrpnost, da bi splaval iz tolikerih svaril, s katerimi
bi rad psihoanalitike privedel nazaj do njihovih najmanj spornih gotovosti.
Vendar jih moram še enkrat ponoviti, čeprav za ceno kakega glavobola.
Reči, da subjekt, ki ga obravnavamo v psihoanalizi, ne more biti drug
kot subjekt znanosti, se lahko zdi paradoks. Vendar moramo ravno tu
zarisati ločnico, sicer bo nastala zmeda in padli bomo v nepoštenost, ki ji
drugje pravijo objektivno, namreč ta, kjer v resnici niso bili dovolj drzni in
niso opredelili objekta, ki se izmika. Zaradi našega položaja subjekta smo
vedno odgovorni. Naj temu rečejo terorizem, kjer hočejo. Temu se lahko
samo nasmehnem, kajti v okolju, kjer je doktrina odkrito predmet
barantanja, si ne bi pomišljal koga užaliti z besedami, da je napaka,
storjena v dobri veri, še toliko manj opravičljiva.
Psihoanalitikov položaj ne dovoljuje izmikanja, saj tu ni prostora za
nežnost lepe duše. Če je to še en paradoks, potem gre prav mogoče za
istega.
Kakorkoli že, trdim, daje vsak poskus, celo skušnjava, v katero neneh-
no pada sedanja teorija, vnaprejšnjega utelešenja subjekta, blodnja (erran-
ce), ki zmeraj poraja napake (erreur) in je kot taka zmotna. Denimo,
utelesiti ga v človeku, ki se tu vrne na stopnjo otroka.
Ta človek je namreč primitivec in to popači ves primarni proces, tako
kot to, da otrok nastopa kot zaostal, zakrije resnico tega, kar se dogaja v
otroštvu, na začetku. Skratka, tistemu, kar je Claude Lévi-Strauss razkril
308
ZNANOST IN RESNICA
kot arhaično iluzijo, se v psihoanalizi ne moremo ogniti, če se v teoriji ne
držimo trdno načela, ki smo ga pravkar omenili: da je vanjo sprejet le en
subjekt kot tak, tisti, ki jo lahko naredi za znanost.
Vse povemo s tem, ko rečemo, da psihoanaliza za nas nima privilegijev.
Ni znanosti o človeku, kar moramo razumeti na isti način kot to, da ni
malih ekonomij. Ni znanosti o človeku, ker ne obstaja človek znanosti,
ampak samo njen subjekt.
Znano je, da se mi je že od nekdaj upiral izraz humanistične znanosti
(sciences humaines), ki se mi zdi naravnost poziv k hlapčevanju.
Termin je razen tega še napačen, če ne štejemo psihologije, kije odkrila
način, kako se lahko preživlja s storitvami, ki jih ponuja tehnokraciji; celo
tako, da se, kot se konča s prav swiftovskim humorjem neki znameniti
Canguilhemov članek, spusti po toboganu od Panteona do policijske
Prefekture. Psihologija ne bo ušla neuspehu tako na ravni izbire ustvarjalca
v znanosti kot na ravni novačenja in izvedbe raziskav.
Brez težav lahko vidimo, da ne gre pri nobeni drugi znanosti iz tega
razreda za antropologijo. Oglejmo si Lévy-Bruhla ali Piageta. Njuni
koncepti, tako imenovana predlogična mentaliteta, dozdevno egocentrično
mišljenje ali govor nimajo druge reference kot predpostavljeno mentaliteto,
domnevno mišljenje, dejanski govor subjekta znanosti, ne pravimo človeka
znanosti (l'homme de la science). Kot da še predobro vesta, da so
znanstvenikove (l'homme de science, kar je spet nekaj drugega) meje, ki so
seveda mentalne, dozdevna šibkost njegovega mišljenja in njegov dejanski
diskurz, ki je nekoliko težaven, že preobremenile te konstrukcije, ki prav
gotovo niso brez objektivnosti, a znanost zanimajo le, kolikor ne prinašajo:
nič, denimo, o šamanu in malo o magiji, če prinašajo kaj o njunih sledeh,
so to sledi enega ali drugega, saj jih ni začrtal Lévy-Bruhl - v drugem
primeru je izkupiček še bolj skromen: o otroku nam ne pove nič, o
njegovem razvoju malo, kajti manjka bistveno, in o logiki, ki jo kaže,
namreč Piagetov otrok, v svojem odgovoru na izjave, katerih serija
konstituira preizkus, da ni nič drugačna od tiste, ki je njihovo izjavljanje
uravnavala glede na smotre preizkusa, se pravi, od znanstvenikove logike
(l'homme de science), kjer logik, tega ne zanikam, ohranja svojo vrednost.
Za drugače veljavne znanosti, tudi če bi bilo treba pri njih ta naziv
ponovno preiskati, lahko ugotovimo, da to, da so si prepovedale arhaično
309
ZNANOST IN RESNICA
iluzijo, ki jo lahko posplošimo z izrazom psihologizacija subjekta, prav nič
ne zmanjšuje njihove plodnosti.
Teorija iger, ki bi jo ustrezneje imenovali strategija, je zgled zanje, saj
tu izrabljamo popolnoma izračunljivo naravo subjekta, strogo reduciranega
na formulo matrice označevalnih kombinacij.
Lingvistika je bolj pretanjen zgled, saj mora integrirati razliko med
izjavo in izjavljanjem, kar je tu prav učinek govorečega subjekta kot takega
(in ne subjekta znanosti). Zato se lingvistika osredini na nekaj drugega,
namreč na baterijo označevalca, čigar prevlado nad temi učinki pomenjanja
je treba zagotoviti. In prav s te strani se tudi pojavljajo manjše ali večje
antinomije, pač glede na skrajnost pozicije pri izbiri objekta. Lahko pa
rečemo, da so pri obdelavi učinkov govorice prišli zelo daleč, tu je namreč
mogoče izdelati poetiko, ki se ji ni treba sklicevati ne na pesnikov duh ne
na njegovo utelešenje.
Prav v logiki se pokažejo razna znamenja, kako se teorija lomi v luči
razmerja do subjekta znanosti. Razlikujejo se po leksiki, po sintaktičnem
morfemu in po stavčni sintaksi.
Zato se pokažejo teoretične razlike med Jakobsonom, Hjelmslevim in
Chomskim.
Prav logika je tu popek subjekta, in sicer logika, kolikor sploh ni
zavezana naključnostim neke gramatike.
Formalizacija gramatike mora dobesedno obiti to logiko, če naj se uspe-
šno vzpostavi, toda to zaobidenje je že vpisano v njeno vzpostavitev.
Pozneje (tretji primer) bomo pokazali, kako se umešča sodobna logika.
Ni dvoma, da je strogo določena posledica poskusa saturirati znanosti, in
zadnji Gödlov teorem kaže, da ji to spodleti, kar pomeni, da ta subjekt
ostaja korelat znanosti, vendar antinomičen korelat, ker se pokaže, da
znanost opredeljuje brezizhodnost napora, da bi ga saturirala.
V tem moramo videti znamenje strukturalizma, znamenje, ki ga ne sme-
mo spregledati. V vso "humanistično znanost", postavljeno med
narekovaje, ki jo osvoji, vpelje čisto nov subjekt, takšen subjekt, za
katerega ne najdemo drugega indica kot topološkega, znak, ki je zametek
Moebiusovega traku in ki mu pravimo navznoter obrnjena osmica.
Subjekt je, če smemo tako reči, v razmerju notranje izključitve do
svojega objekta.
310
ZNANOST IN RESNICA
Zvestoba, ki je delo Clauda Lévi-Straussa izpričuje takemu strukturaliz-
mu, bo v oporo naši tezi le, kolikor se bomo zadovoljili z njegovim obrob-
jem. Jasno pa je, da se avtorju toliko bolj posreči poudariti domet naravo-
slovne klasifikacije, ki jo divjak vnaša v svet, še posebej glede poznavanja
favne in flore, za katero Lévi-Strauss poudarja, da presega naše, kolikor
lahko sklepa iz neke svojevrstne rekuperacije, ki se kaže v kemiji, na neko
fiziko kvalitet vonja in okusa, drugače povedano, iz korelacije med percep-
tivnimi vrednostmi na zgradbo molekul, do katere smo prišli s kombinato-
rično analizo, oziroma z matematiko označevalca, tako kot vsa znanost
doslej.
Vednost je torej tu popolnoma pravilno ločena od subjekta, ne da bi se
zatekla h kaki hipotezi o nezadostnosti njegovega razvoja, hipotezi, ki je
povrh sploh ne bi bilo lahko dokazati.
Še več: kaj nam pove Cl. Lévi-Strauss, ko nam, potem ko je izločil la-
tentno kombinatoriko iz elementarnih struktur sorodstva, pokaže, da lahko
tak informator, če si sposodimo izraz etnologov, tudi nariše lévistraussov-
ski graf te kombinatorike, če ne to, da je tu osamil tudi subjekt te kom-
binatorike, ki v njegovem grafu nima druge eksistence kot oznako egol
Cl. Lévi-Straussu ne gre za to, da bi nam pokazal naravo tistega, ki pro-
ducira mit (le mythant) zato, da bi pokazal moč aparata, ki ga daje mitem
za analizo mitogenih transformacij, ki se na tej stopnji, kot kaže, umeščajo
v sinhronijo, poenostavljeno zaradi njihove verzibilnosti. Tu ve samo to, da
njegov informator, kot genij, ki tu pusti svoje znamenje ni zmožen napisati
surovo in kuhano, ne da bi pri tem pustil v garderobi, se pravi, v Muzeju
Človeka določeno število operativnih instrumentov, drugače rečeno,
obredov, ki posvečujejo njegovo eksistenco subjekta kot tistega, ki
producira mit, in da je s tem odlaganjem izvršeno iz polja strukture to, kar
bi neka druga gramatika imenovala njegovo privolitev (assentiment).
(Newmanova Gramatika privolitve ima neko težo, čeprav je bila skovana z
gnusnimi nameni - morda jo bom moral znova omenjati).
Objekt mitogenije (mythogénie) torej ni povezan z nobenim razvojem,
kot tudi ne z zastojem odgovornega subjekta. Ne nanaša se na ta subjekt,
ampak na subjekt znanosti. In razkril se nam bo toliko bolj pravilno,
kolikor bolj bo sam informator reduciral svojo navzočnost na navzočnost
subjekta znanosti.
311
ZNANOST IN RESNICA
Vendar mislim, da bi imel Cl. Lévi-Strauss pomisleke glede vpeljave
psihoanalitično navdahnjenega spraševanja v zbirko dokumentov, na
primer glede rednega zbiranja sanj z vsem, kar prinaša s svojim transfernim
razmerjem. Toda zakaj? Saj mu zagotavljam, da naša praxis še zdaleč ne
spreminja subjekta znanosti, edinega, ki ga more in hoče poznati, pač paje
upravičen le tisti njen poseg, ki meri na to, da se zadovoljivo realizira
ravno v polju, ki ga zanima?
Ali to pomeni, da bi nesaturirani, a izračunljivi subjekt bil objekt, ki bi
v skladu z oblikami klasične epistemologije vključeval korpus znanosti, za
katere bi uporabil izraz konjukturne, ki ga postavljam proti izrazu humanis-
tične znanosti?
Mislim, da se to toliko manj vidi, ker je ta subjekt del konjukture, ki
tvori znanost v njeni celoti.
Opozicija med eksaktnimi znanostmi in konjukturnimi pade v trenutku,
ko konjukturo podvržemo eksaktnemu računu (verjetnost) in ko eksaktnost
utemeljujemo le še v formalizmu, ki ločuje aksiome in zakone o grupiranju
simbolov.
Vendar se ne bi smeli zadovoljiti z ugotovitvijo, da je formalizem pri
tem bolj ali manj uspešen, ko pa gre konec koncev za to, da utemeljimo
njegov nastanek, ki ni nič čudežnega, ampak se obnavlja, sledeč krizam, ki
postajajo vedno bolj silovite, odkar kaže, da smo ubrali neko pravo pot.
Ponovimo, daje v statusu objekta znanosti nekaj, kar se nam od rojstva
znanosti naprej ne zdi pojasnjeno.
In opozorimo, da smo, če seveda pomeni postaviti zdaj vprašanje o
objektu psihoanalize povzeti vprašanje, ki smo ga vpeljali, brž ko smo
prišli na to tribuno, namreč vprašanje, ali je mesto psihoanalize znotraj ali
zunaj znanosti, da smo tudi opozorili, da tega vprašanja ni mogoče rešiti,
ne da bi hkrati modificirali vprašanje o objektu v znanosti kot taki.
Objekt psihoanalize (pokazal bom karte in videli boste, da je to
povezano z njim) je prav tisto, kar sem že poudaril glede funkcije, ki jo
ima tu objekt a. Bi bila torej psihoanalitična znanost vedno o objektu al
Prav temu obrazcu se moramo ogniti, saj že vemo, da je treba objekt a
umestiti v razdelitev subjekta, kar na prav poseben način strukturira - od
tod smo danes krenili - psihoanalitično polje.
312
ZNANOST IN RESNICA
Zato je bilo treba na začetku poudariti, in to kot dejstvo, ločeno od
vprašanja, ali je psihoanaliza znanost (ali je njeno polje znanstveno) prav
dejstvo, da njena praxis ne vključuje drugega subjekta kot subjekt znanosti.
Na to stopnjo moramo reducirati to, kar bom, če mi dovolite, slikovito
vpeljal kot odprtje subjekta v psihoanalizi, da bi dojeli, kaj prejme od
resnice.
Ta postopek je, kot lahko čutite, vijugav, kar je posledica
udomačevanja. Ta objekt a ne miruje - ali pa bi prej moral reči, da vam ne
da miru? Zlasti tistim, ki imajo največ opraviti z njim, psihoanalitikom, in
prav psihoanalitike bi poskušal opredeliti s svojim diskurzom. Res je. Za
današnji sestanek z vami sem izbral prav tisto točko, kjer sem vas zapustil
lani, točko razdelitve subjekta na resnico in vednost, razdelitve, ki
psihoanalitikom ni tuja. To je tista točka, kamor jih Freud vabi s pozivom.
Wo es war, soll Ich werden, česar prevod tu še enkrat popravljam in
poudarjam: kjer je bilo, tja moram priti.
Nenavadnost te točke jim kaže tako, da seje lotevam od zadaj, kar naj
bi mi tu pomagalo, da jih pripeljem na njeno prednjo stran. Kako naj bi se
tisto mračenje bitja, kar me je moralo od nekdaj čakati, totaliziralo s
potezo, ki ne naredi drugega, kot da ga še bolj loči od tega, kar lahko o
njem vem.
Vprašanje dvojnega vpisa - ki je povzročilo zmedo, v kateri bi morala
moja učenca Laplanche in Leclaire razbrati rešitev problema prav v tem,
kako se razhajata v njegovi obravnavi - to vprašanje dvojnega vpisa se ne
zastavlja samo v teoriji.
Ta rešitev v nobenem primeru ni gestaltističnega tipa, niti je ne smemo
iskati na krožniku, kjer se v obliki drevesa pokaže Napoleonova glava.
Rešitev je čisto preprosto v dejstvu, da se vpis ne vtisne na isto stran
pergamenta, če prihaja s tiskalne plošče resnice ali s plošče vednosti.
Mešanje teh dveh vpisov je bilo treba preprosto rešiti v topologiji:
površina, kjer se sprednja in hrbtna stran vseskoz stikata, je bila pri roki.
Ta topologija lahko zgrabi analitika še veliko globlje kot na ravni
intuitivne sheme, oklene se ga namreč, če smem tako reči, na ravni njegove
biti.
Če pa jo premešča drugam, se to lahko dogaja samo kot razdrobitev
sestavljanke, ki jo vsekakor moramo speljati nazaj na to podlago.
313
ZNANOST IN RESNICA
Zaradi tega ni odveč ponoviti, da nas kljub vsemu mika zapisati:
mislim: "torej sem", pri čemer je druga klavzula v narekovajih, to beremo
tako, da misel utemeljuje bit samo tako, da se zavozla z govorom, kjer
vsaka operacija trči ob bistvo govorice.
Če nas je Heidegger ponekod pripeljal do cogito sum, pri čemer so ga
vodili njegovi smotri, moramo opozoriti, da algebraizika stavek, in
upravičeni smo poudariti njegov ostanek: cogito ergo, kjer se pokaže, da se
nikoli nič ne reče, ne da bi se opiralo na vzrok.
In prav ta vzrok prekrije soli Ich, ta moram iz freudovske formule, ki s
tem, da ji obrnemo smisel, razkrije paradoks imperativa, ki me sili, da
vzamem nase svojo lastno kavzalnost.
Kljub temu nisem sam sebi vzrok, in to ne zato, ker sem ustvarjalen.
Isto velja namreč tudi za stvarnika. Glede tega vas opozarjam na Avguština
in na njegovo De Trinitate, na prolog.
Spinozovski vzrok samega sebe si lahko izposodi božje ime. Je Druga
Stvar. Vendar to prepustimo tema dvema besedama, ki ju bomo vpeljali
samo zato, da poudarimo, da je ta vzrok tudi Stvar, drugačna od vsega, in
da ta bog, ki je na neki način drugi, zato še ni bog panteizma.
V tem ego - pri katerem Descartes v nekaterih latinskih tekstih (to je
stvar eksegeze, zato to prepuščam specialistom) poudarja odvečnost
njegove funkcije - je treba videti točko, kjer še vedno ostane to, tako kot se
daje, odvisno od boga religije. Presenetljiv padec tega ergo, kajti ego je
solidaren z bogom. Zanimivo je, da si Descartes prizadeva, da ga (ego)
zavaruje pred varajočim bogom, s čimer pa njegovega partnerja zavaruje
tako zelo, da mu vsili čezmerni privilegij, tako da za večne resnice jamči
le, če je njihov stvarnik.
Ta skupna usoda ega in boga, ki se je tu pokazala, je prav usoda, o
kateri je v svojih mističnih rotitvah v distihih presunljivo pridigal
Descartesov sodobnik Angelus Silésius.
Tisti, ki me spremljajo, se bodo nemara spomnili, da sem se oprl na te
vzklike Kerubinskega romarja, in jih povzel, sledeč prav uvodu v
narcizem, po katerem sem se takrat na svoj način ravnal tisto leto, ko sem
govoril o predsedniku Schreberju.
Da je v tem sklepu mogoče šepati (boiter), je prav čar te zadeve, toda
šepati je treba na pravi način.
A najprej moramo reči, da se ti dve plati ne vklapljata (emboîter).
314
ZNANOST IN RESNICA
Zato si bom dovolil, da ga za trenutek zapustim, da bi se ga spet lotil z
meni lastno drznostjo, ki jo bom ponovil samo zato, da bi spomnil nanjo.
Kajti pomenilo bi ponoviti jo drugič, bis repetita bi bilo bolj pravilno reči,
pri čemer ta izraz ne pomeni preproste ponovitve.
Gre za Freudovsko stvar, predavanje, ki sem ga objavil v obliki, v
kateri sem ga drugič ponovil v svojem seminarju. Prvič pa sem imel to
predavanje (mar ne začutite zgolj na podlagi tega, da pri tem vztrajam,
časovno nasprotje, ki poraja ponavljanje), in sicer za neki Dunaj, kjer bo
moj biograf zabeležil prvo srečanje s tem, kar je po pravici treba imenovati
najnižje dno psihoanalitičnih krogov. Še posebej srečanje z osebo, katere
raven kulture in odgovornosti ustreza ravni, ki jo pričakujemo od telesnega
stražarja,' a za to se nisem menil, govoril sem v prazno. Hotel sem le, da
bi bilo prav tam ob stoletnici Freudovega rojstva slišati moj glas v njegovo
počastitev. Ne zato, da bi obeležil prostor opustošenega kraja, ampak zato,
da bi obeležil prostor, ki ga zdaj obkroža moj diskurz.
Kar je o tem zdaj dognano, je bilo zame že tedaj, danes je namreč
znano, da pot, ki jo je odprl Freud, nima drugega pomena kot tega, ki ga
povzemam: namreč, nezavedno je govorica. Ko je Saint-Juste vzkliknil
proti nebu izzivalno priznanje, ki naj bi mu bilo za pričo občinstvo
skupščine, da namreč ni nič drugega kot tisto, kar se bo povrnilo v prah, je
rekel "in kar vam govori" - sem morda kot v odmev na ta Saint-Justov izziv
dobil navdih, da bi potem, ko sem videl, kako na Freudovi poti nenavadno
oživlja alegorična figura in kako drhti golota v novi koži, v katero se oblači
tista, ki stopa iz globin, njej posodil svoj glas.
"Jaz, resnica, vam govorim..." in prozopopoija se nadaljuje.
Pomislite na neimenljivo stvar, ki bi za to, da bi lahko izrekla te besede,
sestopila v bit govorice, da bi se slišale, kot morajo biti izrečene, v grozi.
A v to razkritje vsak položi, kar vanj lahko položi. Priznajmo mu kot
zaslugo pridušeno, a zato nič manj porogljivo dramatičnost tempa, s katero
se konča tekst, ki ga boste našli v prvi številki l'Evolution psychiatrique iz
leta 1956 pod naslovom Freudovska stvar.
Ne verjamem, da je bila ponovitev tega diskurza, ki je ponatisnjen v
tem tekstu deležna dokaj hladnega sprejema pri mojem poslušalstvu zaradi
1
Pozneje je sodeloval pri zatiranju našega poučevanja, zatiranju, katerega potek, znan
navzočemu poslušalstvu, bralca zadeva samo, kolikor je zginila revija la P.Tychanaly.se
in kolikor sem sam prišel na oder, s katerega sedaj predavam.
315
ZNANOST IN RESNICA
te izkušnje groze. Če je hotelo dojeti njegovo vrednost, kot je bilo voljno
storiti, potem je njegova gluhost prav nenavadna.
A ne gre za to, da bi to poslušalstvo šokirala stvar (stvar, ki je v
naslovu) - ne toliko kot tiste med mojim tovariši na krmilu v tistem
obdobju, mislim na krmilu splava, na katerem sem z njihovim
posredovanjem potrpežljivo živel na koruzi deset dolgih let za narcistične
obroke naših brodolomskih tovarišev z jaspersovskim razumevanjem in
slabim personalizmom, z vsemi tegobami sveta, samo zato, da nas ne bi
pobarvali s tistim, liberalnim premazom duše-duši. Stvar, ta beseda ni
simpatična, so mi dobesedno rekli - mar nam ta beseda čisto preprosto ne
kvari te pustolovščine končnega cilja, enotnosti psihologije, kjer prav
gotovo ne gre za to, da bi postvarjali, fuj! na koga se zanesti? Mislili smo,
da ste v avantgardi napredka, tovariš.
Ne vidimo se, kakršni smo, še manj pa se lahko obravnavamo pod filo-
zofskimi maskami.
A pustimo to. Da bi ugotovili, kakšen je bil nesporazum tam, kjer je
štel, na ravni mojega tedanjega občinstva, bom navedel besede, ki so bile
izrečene približno v tistem času in ki bi se nam lahko zdelo ganljive zaradi
entuziazma, ki ga predpostavljajo: "Zakaj," je bleknil nekdo, in to
vprašanje je še vedno v obtoku, "zakaj ne reče resnice o resnici (le vrai sur
le vrai)?'
To dokazuje, kako popolnoma zaman sa bila moj apolog in njegova
prozopopoija.
Posoditi svoj glas kot oporo tem neznosnim besedam "Jaz, resnica,
govorim..." presega alegorijo. To čisto preprosto pomeni, daje vse, kar je
mogoče reči o resnici, o edini resnici, da namreč ni metagovorice (trditev,
ki naj umesti ves logični pozitivizem), to, da nobena govorica ne bi mogla
izreči resnice o resnici, ker se resnica utemeljuje v tem, da govori, in ker za
to nima drugega sredstva.
Prav zato je nezavedno, ki jo reče, namreč resnico o resnici,
strukturirano kot govorica, in zato jaz, ko to učim, govorim resnico o
Freudu, kije znal, pod imenom nezavedno, pustiti resnici, da govori.
Ta manko resničnega o resničnem je nujno vir vseh padcev, ki jih
konstituira metagovorica s tem, kar je v njem lažno - dozdevnega, in s tem,
kar je v njem logičnega, je ravno kraj Urverdrängung, izvirne potlačitve, ki
316
ZNANOST IN RESNICA
pritegne k sebi vse druge - če pustimo ob strani druge učinke retorike, ki
jih je mogoče prepoznati le s pomočjo subjekta znanosti.
Prav zato uporabljamo za ta namen druga sredstva. Odločilno pa je, da
ta sredstva ne morejo razrešiti subjekta. Prav gotovo so koristna za to, kar
mu je skrito. Toda ni druge resnice o resnici, ki bi zajela to živo točko, kot
lastna imena, namreč Freudovo ali pa moje - ali pa čenčanje dojilje, katere
pričevanje, odtlej neizbrisno, požremo: torej resnice, katere grozljivost je
vsem usojeno, da jo zavračajo, če je raje ne zdrobijo, kadar je ni mogoče
zavrniti, namreč, kadar so psihoanalitiki, med tema mlinskima kamnoma,
katerih metaforo včasih uporabim, da prikličem iz nekih drugih ust, da
znajo, kadar je treba, tudi kamni vpiti.
Morda mi bodo dali prav, ker se mi ni zdelo ganljivo vprašanje, ki me
je zadevalo "Zakaj ne reče...?", ki ga je izrekel nekdo, katerega položaj
skrbnika za red v uradih neke agencije za resnico naredi to naivnost
dvotnljivo, in ker sem se od tedaj raje odpovedoval uslugam, s katerimi se
je trudil v moji agenciji, ki ne potrebuje cerkvenih pevcev, da bi sanjarili o
zakristiji.
Ali je treba reči, da moramo poleg znanstvene vednosti poznati še
druge, kadar moramo obravnavati epistemološko pulzijo?
In če se spet vrnemo k temu, za kar gre: mar to pomeni, da se moramo v
psihoanalizi odpovedati temu, da vsaki resnici ustreza lastna vednost? To je
točka preloma, prek katere smo odvisni od nastopa znanosti. Povežemo ju
lahko samo s pomočjo subjekta znanosti.
Še več, to nam tudi dovoli, tu se torej še bolj spuščam v komentar - pri
čemer puščam, da moja Stvar sama obračuna z nuomenon, in zdi se mi, da
je to brž opravljeno, kajti resnica, ki govori, ima malo skupnega z
nuomenon, ki je izključen iz spomina čistega uma.
Ta opomin ni neuinesten, saj ste pravkar videli, da sem vpeljal medij, ki
ga bomo rabili na tej točki. To je vzrok (la cause): ne vzrok kot logična
kategorija, ampak kot tisti, ki povzroča (causant) vsak učinek. Resnica kot
vzrok, mar vi, psihoanalitiki, ne boste vzeli njenega vprašanja nase, če pa
je ravno iz tega vzniknila vaša kariera. Če so praktiki, za katere je predpo-
stavljeno, da resnica kot taka deluje, mar niste to vi?
Nikar pa ne dvomite, da zato, ker je ta točka v znanosti zastrta, kljub
vsemu varujete ta presenetljivo ohranjeni prostor v tem, kar itna funkcijo
upanja v tej tavajoči zavesti, ki spremlja miselne revolucije.
317
ZNANOST IN RESNICA
Ko je Lenin napisal: "Marxova teorija je vsemogočna, ker je resnična,"
je pustil brez odgovora neznansko vprašanje, ki ga sproži njegov govor:
zakaj, če si zamislimo nemo resnico materializma v njenih dveh podobah,
ki sta le ena, dialektiki in zgodovini, zakaj bi pomenilo, da smo povečali
njeno moč, če smo iz nje naredili teorijo? Odgovoriti s proletarsko zavestjo
in marksistično politično akcijo se nam ne zdi zadovoljivo.
Tu se nakaže vsaj delitev oblasti med resnico kot vzrokom in udejstvu-
jočo se vednostjo.
Ekonomska znanost, ki jo je navdihnil Kapital, ne pelje nujno do tega,
da jo uporabljamo kot revolucionarno moč, in zgodovina bržkone zahteva
še drugo oporo kot predikativno dialektiko. Razen te posebne točke, ki je
tu ne bom razvijal, je treba upoštevati še to, da znanost, če si jo natančneje
ogledamo, nima spomina. Ko je vzpostavljena, pozabi prigode, iz katerih
se rodi, drugače povedano, pozabi neko razsežnost resnice, ki jo
psihoanaliza tako zelo uveljavlja.
Vendar moram biti bolj natančen. Vemo, da fizikalna ali matematična
teorija po vsaki krizi - ki se razreši v obliki, zaradi česar izraz
generalizirana teorija ne more pomeniti prehoda k splošnemu - pogosto
ohranja na njegovem položaju v prehodni strukturi tisto, kar generalizira.
Ne pravimo tega. Gre za dramo, subjektivno dramo, ki je cena za vsako
tako krizo. Ta drama je drama znanstvenika. Ima svoje žrtve, za katere ni
rečeno, da se njihova usoda vpisuje v Ojdipov mit. Recimo, da vprašanje ni
zelo raziskano. J. R. Mayer, Cantor, ne bom sestavljal častnega seznama
teh dram, ki segajo včasih do norosti, seznama, v katerega bodo kmalu
vključena imena živečih, pri čemer menim, daje drama tega, kar se dogaja
v psihoanalizi, eksemplarična. In trdim, da je ne bo mogoče vključiti v
Ojdipa drugače, kot dajo postavimo pod vprašaj.
Vidite, kakšen program se tu zarisuje. Še zdaleč ni izpolnjen. Meni se
prej zdi blokiran.
Lotevam se ga previdno in za danes vas prosim, da se znajdete v
odbojih žarkov tega pristopa.
To pomeni, da jih bomo prenesli tudi na druga polja, ne le na
psihoanalitično, in se pri tem sklicevali na resnico.
Magija in religija, dve poziciji v tem redu, ki se razlikujeta od znanosti,
tako da smo glede nanjo lahko umestili magijo kot lažno ali nižjo znanost,
religijo pa kot prekoračujočo njene meje, pri čemer je religija celo v
318
ZNANOST IN RESNICA
konfliktu Z znanostjo glede resnice; treba je reči, da sta za subjekt znanosti
ena in druga samo senci, ne pa tudi za trpeči subjekt, s katerim se
ukvarjamo.
Ali bomo tu rekli: "Tu je. Kateri je ta trpeči subjekt, če ne tisti, iz
katerega črpamo svoje privilegije, in kakšno pravico nad njim vam dajejo
vaše intelektualizacije?"
V odgovor na to bom začel z nečim, kar sem dobil v roke od nekega
filozofa, ki je bil nedavno ovenčan z vsemi akademskimi častmi. Piše.
"Resnica bolečine je bolečina sama." K tem besedam, ki jih danes puščam
na področju, ki ga raziskuje, se bom pozneje vrnil in povedal, kako
fenomenologija rabi kot pretveza za to, da pademo v protiresnico in na njen
status.
Pretveza so mi samo zato, da zastavim vprašanje vam, analitikom: ali je
v tem, kar počnete, smiselno trditi, da je resnica nevrotičnega trpljenja v
tem, da resnica nastopa kot vzrok?
Predlagam:
Glede magije izhajam s stališča, ki ne dopušča dvoma o moji znanstveni
pokorščini, ki pa se zadovoljuje s strukturalistično definicijo. Predpostavlja
namreč, da označevalec kot tak ustreza označevalcu. Označevalec v naravi
je priklican z označevalcem zaklinjanja. Mobiliziran je metaforično. Stvar,
kolikor govori, odgovarja našemu grajanju.
Zato ta red naravoslovne klasifikacije, ki sem ga priklical iz študij
Clauda Lévi-Straussa, v svoji strukturni definiciji dopušča, da vidimo most
korespondenc, prek katerega je mogoče učinkovito operacijo razumeti na
isti način, kot je bila zasnovana.
Toda to je redukcija, ki zanemarja subjekt.
Vsakdo ve, da je tu bistvena vpeljava subjekta, subjekta, ki čara.
Vedimo, da je vrač, tako rekoč s kožo in kostmi, del narave in da se mora
subjekt, korelativen operaciji, ujemati s to telesno oporo. A prav ta način
ujemanja je izključen iz subjekta znanosti. Določiti je mogoče samo
njegove strukturne korelate v operaciji, in sicer eksaktno.
Prav na način označevalca se prikazuje tisto, kar je treba mobilizirati v
naravi: grom in dež, meteorji in čudeži.
Zdaj moramo raziskati učinek zahteve, da bi ugotovili, ali bomo v njem
odkrili njeno razmerje z željo, ki ga opredeljuje naš graf.
319
ZNANOST IN RESNICA
Samo po tej poti, ki jo bo treba pozneje opisati, s pristopom, ki se ne bo
zatekal k analogiji, bo psihoanalitik smel nekaj reči o magiji.
Pripomba, da je ta magija vedno seksualna, ima tu svojo vrednost,
vendar ne zadostuje za to, da bi ga avtorizirala.
Sklenil bom z dvema točkama, ki naj zbudita vašo pozornost: magija je
resnica kot vzrok, in sicer v obliki učinkujočega vzroka.
Ne samo, da vednost tu ostaja zakrita subjektu znanosti, ampak se kot
taka prikriva, tako v operacijski tradiciji kot v svojem dejanju. To je pogoj
magije.
S tem, kar bom rekel o religiji, bom samo nakazal isti strukturni pristop,
in to prav tako sumarno, da namreč ta skica temelji na opoziciji strukturnih
potez.
Ali lahko upamo, da bo dobila religija v znanosti nekoliko bolj odkrit
status? Kajti že nekaj časa čudni filozofi njune odnose zelo ohlapno
definirajo v bistvu zato, ker jih dojemajo tako, kot da pripadata istemu
svetu, kjer pa ima religija vendarle zmeraj vlogo okvira.
Na tej kočljivi točki, kjer bi nekateri pričakovali, da se bomo zavarovali
z analitično nevtralnostjo, bomo dali prednost načelu, da ni dovolj, da si
prijatelj vseh, če hočeš ohraniti položaj, s katerega je treba delovati.
V religiji pa je to, da subjekt, namreč religiozni subjekt, vključuje
resnico kot vzrok, vpeto v popolnoma drugačno operacijo. Analiza, ki
izhaja iz subjekta znanosti, tu nujno pripelje do razkritja mehanizmov, ki
jih poznamo iz obsesionalne nevroze. Freud jih je spoznal kot v preblisku,
ki jim daje domet, presegajoč vsakršno tradicionalno kritiko. Ne bi bilo
neumestno, ko bi poskusili tako izmeriti domet religiji.
Če ne moremo izhajati iz opažanj, kot je, denimo, to, daje funkcija ra-
zodetja - če naj se sploh vidi kot v tem udeleženo - v tem, da zanika resnico
kot vzrok, kolikor namreč razodetje zanika tisto, kar utemeljuje subjekt, se
pravi, če iz tega ne moremo izhajati, potem je malo možnosti, da bi temu,
kar se imenuje zgodovina religij, dali kakršnekoli meje, se pravi, nekaj
strogosti.
Recimo, da vernik bogu prepušča skrb za vzrok, s tem pa si zapre
dostop do resnice. Prav tako se nagiba k temu, da v boga prenese vzrok
svoje želje, kar je ravno objekt žrtvovanja. Njegova zahteva je podrejena
320
ZNANOST IN RESNICA
predpostavljeni želji nekega boga, ki ga poslej mora zapeljevati. Tako
vstopi igra ljubezni.
Vernik tako umesti resnico v status krivde. To pripelje do nezaupanja v
vednost, ki je toliko bolj očitno pri cerkvenih očetih, čim bolj spretni so v
zadevah razuma.
Resnica je tu napotena k ciljem, ki jih imenujemo eshatološki, se pravi,
da se pojavlja samo kot končni vzrok, kar pomeni, da so jo prenesli na
poslednjo sodbo.
Od tod se širi obkurantistični smrad na vsako znanstveno uporabo final-
nosti.
Mimogrede sem omenil, koliko se moramo naučiti o strukturi razmerja
subjekta do resnice kot vzroka iz literature očetov, celo iz prvih koncilskih
odločitev. Racionalizem, ki organizira teološko misel, nikakor ni iz-
mišljotina, kot si predstavljajo plitkeži.
Če gre za fantazmo, potem v najbolj strogem smislu instituiranja
nekega realnega, ki prekriva resnico.
Sploh ne mislimo, da znanstveni obravnavi ni dostopno to, da je
krščanska resnica morala skoz nevzdržno formulacijo troedinega boga.
Cerkvena moč se tu čisto jasno zadovoljuje z določno malodušnostjo misli.
Za misel je bolj koristno, da ne poudarja zagat takega misterija, pač pa
gre za to, da ga mora artikulirati in glede na to artikulacijo se mora tudi
meriti.
Vprašanj se moramo lotiti na ravni, kjer dogma zadene ob herezije - in
zdi se mi, da je mogoče Filiokovo vprašanje obravnavati s topološkimi
termini.
Prednost ima strukturalno razumevanje, saj edino dovoljuje točno
presoditi funkcijo podob. De Trinitate ima glede tega vse odlike
teoretičnega dela in jo lahko imamo za zgled.
Če ne bi bilo tako, bi svojim učencem svetoval, naj si ogledajo neko
tapiserijo iz šestnajstega stoletja, ki se bo razkrila njihovemu pogledu ob
vhodu v Mobilier National, kjer jih čaka, razstavljena še kak mesec ali dva.
Tri Osebe, predstavljene v popolni identiteti forme, ki se tako lahkotno
pogovarjajo med sebo na svežih obalah stvarstva, čisto preprosto zbujajo
tesnobo.
321
ZNANOST IN RESNICA
In tisto, kar prikrije tako popoln stroj, ko se sooči s parom Adama in
Eve v cvetu njunega greha, je kot nalašč za domišljijo, da si zamišlja
človeško razmerje, ki po navadi ne presega dualnosti.
A moji poslušalci naj se najprej oborožijo z Avguštinom...
Kot kaže, sem opredelil samo značilnosti religij židovske tradicije. Brez
dvoma so kot nalašč za to, da nam pokažejo, v čem je njihov pomen, in žal
mi je, da sem se moral odpovedati temu, da funkcijo Imena Očeta navežem
na proučevanje Biblije.^
Vztrajamo pa, daje ključ v opredelitvi razmerja subjekta do resnice.
Mislim, da lahko rečem, da Claude Lévi-Strauss - s tem, da pojmuje
budizem kot religijo generaliziranega subjekta, se pravi, subjekta, pri
katerem gre za neko diafragmatizacijo resnice kot vzroka, ki postane
neskončno variabilen - laska tej utopiji, kolikor vidi, da se ujema z
univerzalno vladavino marksizma v družbi.
Morda tu premalo upoštevamo zahteve subjekta znanosti in preveč zau-
pamo vzniku neke doktrine o transcendenci materije v teoriji.
Zdi se mi, da ima ekumenizem svojo možnost edino, če se utemelji na
pozivu ubogim na duhu.
Kar zadeva znanost, vam danes ne morem reči, v čem vidim strukturo
njenih razmerij z resnico kot vzrokom, kajti to bo naloga našega letošnjega
razvijanja.
Lotil se je bom z nenavadno pripombo, da si je treba izredno produk-
tivnost naše znanosti ogledati glede na njeno razmerje do tega vidika, na
katerega bi se znanost opirala: da o resnici kot vzroku ne-bi-hotela-nič-
vedeti.
Tu lahko prepoznate mojo formulo za Verdrängung, potlačitev, in
Verneinung, zanikanje, katerih funkcijo v magiji in religiji ste lahko
mimogrede opazili.
Brez dvoma je tisto, kar smo rekli o razmerju Verwerfung s psihozo,
zlasti kot Verwerfung Imena-Očeta, na videz v nasprotju s tem poskusom
strukturne določitve.
Prihranil sem seminar, ki sem ga o Imenu-Očeta napovedal za 1. 1963-64, potem ko sem
njegovo otvoritveno predavanje (nov. 63) zaključil z odstopom s svojega mesta na
Sainte-Anne, kjer so deset let potekali moji seminarji.
322
ZNANOST IN RESNICA
Če pa vidimo, da bi lahko bila uspela paranoja tudi zapora znanosti -
vzemimo, da bi morala psihoanaliza zastopati to funkcijo - in če po drugi
strani priznamo, da je psihoanaliza predvsem tisto, kar spet vpelje v
znanstveno presojo Ime-Očeta, tu ponovno najdemo isto navidezno slepo
ulico, vendar se mi zdi, da po sami tej slepi ulici napredujemo, in lahko
vidimo, kako se nekje razplete vozel, ki naj bi bil ovira.
Morda bi morali tu upoštevati sedanjo točko drame rojstva psihoanalize
in v njej skrito zvijačnost, ki se poigrava z zavestno zvijačnostjo avtorjev,
saj nisem jaz vpeljal formule za uspelo paranojo.
Seveda pa bi moral opozoriti, da je treba incidenco resnice kot vzroka
na znanost gledati z vidika formalnega vzroka.
In sicer zato, da bi pojasnili, da psihoanaliza, prav narobe, poudarja
vidik materialnega vzroka. Tako moramo opredeliti njeno izvirnost v
znanosti.
Ta materialni vzrok je natanko oblika incidence označevalca, ki jo tu
opredeljujem.
S psihoanalizo je označevalec opredeljen kot delujoč najprej ločeno od
svojega pomena. To je dobesedno karakterna poteza, ki specificira
kopulacijskega označevalca, falos, - kolikor se, v tem ko se pojavi zunaj
meja biološkega zorenja subjekta - dejansko vtiskuje, ne da bi mogel biti
znak, ki predstavlja partnerjev spol, se pravi njegov biološki znak;
spomnimo se, da naše formule razločujejo označevalca in znak.
Dovolj je, če mimogrede povemo, da je v psihoanalizi zgodovina neka
druga razsežnost in ne razsežnost razvoja in da je zabloda poskusiti jo
reducirati na razvoj. Zgodovina teče samo v spodletelih trenutkih razvoja.
Poanta, ki jo lahko izrabi tudi zgodovina kot znanost, če se hoče ogniti
temu, da se je ne polasti vedno navzoča koncepcija, ki njen potek
pojasnjuje z božjo previdnostjo.
Skratka, tu spet najdemo subjekt označevalca, kot smo ga določili lani.
Ta subjekt, ki ga nosi označevalec v svojem odnosu, do drugega
označevalca, moramo strogo ločiti tako od biološkega individua kot od
vsake psihološke evolucije, ki bi jo bilo mogoče povzeti kot subjekt
razumevanja.
323
znanost in resnica
To je, na kratko rečeno, funkcija, ki jo v teoriji pripisujem govorici. Zdi
se mi kompatibilna s historičnim materializmom, ki tu pušča praznino.
Morda bo tu našla svoje mesto tudi teorija o objektu a.
Ta teorija o objektu a je nujna, kot bomo videli, za pravilno vključitev
funkcije resnice kot vzroka glede na vednost in subjekt.
Mimogrede sta v štirih načinih njenega loma, ki smo si jih ogledali, pre-
poznali enako število označitev in analogijo z njihovimi imeni, ki jih
najdemo tudi v Aristotelovi fiziki.
To ni naključje, kajti ta fizika je zaznamovana z logicizmom, v katerem
je še mogoče čutiti okus in modrost izvirnega gramatizma.
Toaauia tov apie^ov xo ôta xi дер1£1^т1феу.
Ali bo obveljalo, da se nam mora vzrok kazati v tolikšnem številu, da bi
se lahko natanko polimeriziral?
Cilj tega raziskovanja ni zgolj v tem, da izrabite prednosti elegantnega
pristopa na področjih, ki kot taka uhajajo naši pristojnosti. S tem mislim na
magijo, religijo, celo znanost.
Njegov cilj je prej ta, da vas opomni, da se morate kot subjekti
psihoanalitične znanosti upirati skušnjavi vsakega od teh načinov razmerja
do resnice kot vzroka.
Vendar ne v tistem smislu, kot boste najprej razumeli.
Magija je za nas skušnjava samo, kolikor njene karakterje projicirate na
subjekt, s katerim imate opraviti - da bi ga psihologizirali, se pravi, da bi ga
napačno spoznali (méconnaître).
Domnevna magična misel, ki je vedno misel drugega, ni stigma, s
katero bi drugega lahko etiketirali. Prav toliko velja za vašega bližnjega kot
za vas same: ker je v načelu že najmanjšega učinka ukazovanja.
Z eno besedo, zatekanje k magični misli ne razloži nič, saj je treba
razložiti prav njeno učinkovitost.
Religija pa je prej zgled, ki mu ne smemo slediti, ko vzpostavljamo
neko družbeno hierarhijo, kjer se ohranja tradicija določenega odnosa do
resnice kot vzroka.
Posnemanje katoliške Cerkve, ki se reproducira vsakič, ko v družbi
vznikne razmerje do resnice kot vzroka, ker postavlja določene pogoje
komunikaciji, je še posebej groteskno pri neki psihoanalitični
Internacionali.
324
ZNANOST IN RESNICA
Ali moramo reči, da se v znanosti, za razliko od magije in religije, ved-
nost komunicira?
Treba pa je vztrajati pri tem, da to ni samo iz navade, ampak zato, ker
logična forma, dana tej vednosti, vključuje modus komunikacije kot
tistega, ki saturira subjekt, ki ga implicira.
To je prvi problem, ki ga postavlja komunikacija v psihoanalizi. Prva
ovira njeni znanstveni vrednosti je to, da na njenem delovnem področju
zanemarijo razmerje do resnice kot vzroka, in sicer z njenega materialnega
vidika.
Se bom za sklep spet vrnil k točki, s katere sem danes krenil: delitvi
subjekta? Ta točka je vozel.
Spomnimo se, kam ga odmota Freud: k manku materinega penisa, kjer
se razkrije narava falosa. Subjekt se tu razdeli, nam pravi Freud, glede na
svoje razmerje do realnosti, pri čemer hkrati vidi, kako se tu odpre brezno,
proti kateremu se bo oklopil s fobijo, na drugi strani pa ga bo prekril s to
površino, na kateri bo povzdignil fetiš, se pravi, eksistenco penisa kot
ohranjenega, čeprav premeščenega.
Na eni strani izločimo (ni) iz (ni-penisa) (le (pas-de) du (pas-de-penis)),
kar moramo dati v oklepaj, in ga prestavimo v ni-vednosti (pas-de-savoir),
kar pomeni ni-omahovanja v nevrozi (le pas-hésitation de la névrose).
Na drugi pa prepoznajmo subjektovo učinkovitost (l'efficace du sujet) v
tej sončni uri, ki jo postavi, da mu zmeraj kaže točko resnice.
Tako da se pokaže, da sam falos ni nič drugega kot ta točka manka, ki
jo označi v subjektu.
Ta kazalec nas tudi usmerja tja, kamor hočemo letos kreniti, se pravi,
tja, kamor se sami umikate, da bi vas ta manko, kot psihoanalitike,
spodbudil.
1. december 1965.
325
RAZPOL 5
Zbornik
UKRADENI POE
Eva D. Bahovec
KOPERNIK, DARWIN, FREUD
M. Foucault, J. Derrida
DVOM IN NOROST
Zbornik
BESEDA, DEJANJE, SVOBODA
Spinoza
DVE RAZPRAVI
RAZPOL 6
Mladen Dolar
HEGLOVA FENOMENOLOGIJA
DUHA I.
Zbornik
BOG, UČITELJ, GOSPODAR
G. W. F. Hegel
ZNANOST LOGIKE
Zbornik
HITCHCOCK II.
Freud in Lacan
ŽENSKA SEKSUALNOST
RAZPOL 7
Fredric Jameson
POSTMODERNIZEM
Mladen Dolar
SAMOZAVEDANJE - HEGLOVA
FENOMENOLOGIJA DUHA II.
Mladen Dolar, Slavoj Žižek
FILOZOFIJA V OPERI
Otto Weininger
SPOL IN ZNAČAJ
Zbornik
FILOZOFIJA SKOZ
PSIHOANALIZO VII.
Alenka Zupančič
ETIKA REALNEGA
Kant
KRITIKA PRAKTIČNEGA UMA
Držati se je torej treba tega, da je užitek prepovedan tistemu, ki kot tak govori, oziro
ma ga je mogoče izreči le med vrsticami ne glede na to, kdo je subjekt Zakona - sa
Zakon utemeljuje ravno sama ta prepoved. Zakon dejansko zapoveduje: Uživaj!
(Jouis), na kar lahko subjekt odgovori edinole s: Slišim (J'ouis), užitek pa postane
dobesedno »nezaslišan«. Vendar ni Zakon tisti, ki bi sam prečil subjektu dostop do užit
ka: prej bi rekli, da s pomočjo skoraj naravne zapreke ustvari zaprečenega subjekta
Ugodje je tisto, ki užitku zariše njegove meje, ugodje kot nekoherentna življenjska vez
vse dokler se neka druga, neoporečna prepoved ne povzdigne iz ureditve, ki Jo Je Freue
odkril kot primarni proces in ustrezen zakon ugodja.
Subverzija subjekta in dialektika
želje v freudovskem nezavednem