GLASILO ZVEZE DRUŠTEV GRADBENIH INŽENIRJEV IN TEHNIKOV SLOVENIJE IN MATIČNE SEKCIJE GRADBENIH INŽENIRJEV INŽENIRSKE ZBORNICE SLOVENIJE Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana GRADBENI VESTNIK Izdajatelj: Zveza društev gradbenih inženirjev in tehnikov Slovenije (ZDGITS), Leskoškova 9e, 1000 Ljubljana, telefon 01 52 40 200; faks 01 52 40 199 v sodelovanju z Matično sekcijo gradbenih inženirjev Inženirske zbornice Slovenije (MSG IZS), ob podpori Javne agencije za knjigo RS, Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani in Zavoda za gradbeništvo Slovenije Izdajateljski svet: ZDGITS: mag. Andrej Kerin prof. dr. Matjaž Mikoš Jakob Presečnik MSG IZS: Gorazd Humar mag. Črtomir Remec doc. dr. Branko Zadnik FGG Ljubljana: doc. dr. Marijan Žura FG Maribor: Milan Kuhta ZAG: prof. dr. Miha Tomaževič Glavni in odgovorni urednik: prof. dr. Janez Duhovnik Sodelavec pri MSG IZS: Jan Kristjan Juteršek Lektor: Jan Grabnar Lektorica angleških povzetkov: Darja Okorn Tajnica: Eva Okorn Oblikovalska zasnova: Mateja Goršič Tehnično urejanje, prelom in tisk: Kočevski tisk Naklada: 3000 izvodov Podatki o objavah v reviji so navedeni v bibliografskih bazah COBISS in ICONDA (The Int. Construction Database) ter na http://www.zveza-dgits.si. Letno izide 12 številk. Letna naročnina za individualne naročnike znaša 22,95 EUR; za študente in upokojence 9,18 EUR; za družbe, ustanove in samostojne podjetnike 169,79 EUR za en izvod revije; za naročnike iz tujine 80,00 EUR. V ceni je vštet DDV. Poslovni račun ZDGITS pri NLB Ljubljana: SI56 0201 7001 5398 955 Gradbeni vestnik GLASILO ZVEZE DRUŠTEV GRADBENIH INŽENIRJEV IN TEHNIKOV SLOVENIJE in MATIČNE SEKCIJE GRADBENIH INŽENIRJEV INŽENIRSKE ZBORNICE SLOVENIJE UDK-UDC 05 : 625; ISSN 0017-2774 Ljubljana, september 2012, letnik 61, str. 197-224 Navodila avtorjem za pripravo člankov in drugih prispevkov 1. Uredništvo sprejema v objavo znanstvene in strokovne članke s področja gradbeništva in druge prispevke, pomembne in zanimive za gradbeno stroko. 2. Znanstvene in strokovne članke pred objavo pregleda najmanj en anonimen recenzent, ki ga določi glavni in odgovorni urednik. 3. Članki (razen angleških povzetkov) in prispevki morajo biti napisani v slovenščini. 4. Besedilo mora biti zapisano z znaki velikosti 12 točk in z dvojnim presledkom med vrsticami. 5. Prispevki morajo vsebovati naslov, imena in priimke avtorjev z nazivi in naslovi ter besedilo. 6. Članki morajo obvezno vsebovati: naslov članka v slovenščini (velike črke); naslov članka v angleščini (velike črke); znanstveni naziv, imena in priimke avtorjev, strokovni naziv, navadni in elektronski naslov; oznako, ali je članek strokoven ali znanstven; naslov POVZETEK in povzetek v slovenščini; ključne besede v slovenščini; naslov SUMMARY in povzetek v angleščini; ključne besede (key words) v angleščini; naslov UVOD in besedilo uvoda; naslov naslednjega poglavja (velike črke) in besedilo poglavja; naslov razdelka in besedilo razdelka (neobvezno); ... naslov SKLEP in besedilo sklepa; naslov ZAHVALA in besedilo zahvale (neobvezno); naslov LITERATURA in seznam literature; naslov DODATEK in besedilo dodatka (neobvezno). Če je dodatkov več, so ti označeni še z A, B, C itn. 7. Poglavja in razdelki so lahko oštevilčeni. Poglavja se oštevilčijo brez končnih pik. Denimo: 1 UVOD; 2 GRADNJA AVTOCESTNEGA ODSEKA; 2.1 Avtocestni odsek ... 3 ...; 3.1 ... itd. 8. Slike (risbe in fotografije s primerno ločljivostjo) in preglednice morajo biti razporejene in omenjene po vrstnem redu v besedilu prispevka, oštevilčene in opremljene s podnapisi, ki pojasnjujejo njihovo vsebino. 9. Enačbe morajo biti na desnem robu označene z zaporedno številko v okroglem oklepaju. 10. Kot decimalno ločilo je treba uporabljati vejico. 11. Uporabljena in citirana dela morajo biti navedena med besedilom prispevka z oznako v obliki oglatih oklepajev: [priimek prvega avtorja, leto objave]. V istem letu objavljena dela istega avtorja morajo biti označena še z oznakami a, b, c itn. 12. V poglavju LITERATURA so uporabljena in citirana dela razvrščena po abecednem redu priimkov prvih avtorjev in opisana z naslednjimi podatki: priimek, začetnica imena prvega avtorja, priimki in začetnice imen drugih avtorjev, naslov dela, način objave, leto objave. 13. Način objave je opisan s podatki: knjige: založba; revije: ime revije, založba, letnik, številka, strani od do; zborniki: naziv sestanka, organizator, kraj in datum sestanka, strani od do; raziskovalna poročila: vrsta poročila, naročnik, oznaka pogodbe; za druge vrste virov: kratek opis, npr. v zasebnem pogovoru. 14. Prispevke je treba poslati v elektronski obliki v formatu MS WORD glavnemu in odgovornemu uredniku na e-naslov: janez.duhovnik@fgg.uni-lj.si. V sporočilu mora avtor napisati, kakšna je po njegovem mnenju vsebina članka (pretežno znanstvena, pretežno strokovna) oziroma za katero rubriko je po njegovem mnenju prispevek primeren. Uredništvo Vsebina • Contents Članki* Papers stran 198 dr. Boštjan Pulko, univ. dipl. inž. grad. PRIMERJAVA METOD ZA STATIČNO ANALIZO TEMELJNIH PLOŠČ COMPARISON OF METHODS FOR STATIC ANALYSIS OF MAT FOUNDATIONS stran 206 dr. Roman Kunič, univ. dipl. inž. grad. dr. Črtomir Tavzes, univ. dipl. biol. doc. dr. Andreja Kutnar, univ. dipl. inž. les. OGLJIČNI ODTIS TOPLOTNOIZOLACIJSKIH MATERIALOV V TOPLOTNEM OVOJU STAVB CARBON FOOTPRINT OF THERMAL INSULATION MATERIALS IN BUILDING ENVELOPES stran 215 Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom. KRITIKA DRŽAVNEGA OPERATIVNEGA PROGRAMA ODVAJANJA IN ČIŠČENJA KOMUNALNIH ODPADNIH VODA A CRITIQUE OF THE GOVERNMENTAL OPERATIONAL PROGRAM OF COLLECTING AND TREATING MUNICIPAL WASTEWATER Novice iz ZDGITS stran 223 Eva Okorn POROČILO O SKUPŠČINI ZDGITS Novi diplomanti J. K. Juteršek, univ. dipl. inž. grad. Koledar prireditev J. K. Juteršek, univ. dipl. inž. grad. 11 iS: K 1 1 H: i II -J lil.-«-«-J VY////4"/" //// x Slika na naslovnici: AB plošča, na katero bo pritrjen tir v predoru Ležeški na odseku železniške proge med Pivko in Divačo, foto Miran Abram PRIMERJAVA METOD ZA STATIČNO ANALIZO TEMELJNIH PLOŠČ COMPARISON OF METHODS FOR STATIC ANALYSIS OF MAT FOUNDATIONS dr. Boštjan Pulko, univ. dipl. inž. grad. Znanstveni članek Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo UDK 519.63:624.048:624.073 Jamova 2, Ljubljana bostjan.pulko@fgg.uni-lj.si Povzetek l Račun interakcije med konstrukcijo in temeljnimi tlemi je zaradi specifičnosti gradbenih konstrukcij in kompleksnega obnašanja temeljnih tal zahtevna inženirska naloga. V preteklosti so se interakcijski problemi reševali z izbiro ustreznih računskih postopkov, ki so upoštevali specifičnost konstrukcije in ustrezen matematični model temeljnih tal, ki je kompromis med teoretično sprejemljivostjo in enostavnostjo uporabe v inženirski praksi. Razvoj računalnikov in programske opreme, ki temelji na numeričnih metodah, pa je omogočil, da lahko večino inženirskih problemov, povezanih z interakcijo konstrukcije in temeljnih tal, rešimo natančneje z uporabo nelinearnih elastoplastičnih materialnih modelov. Namen prispevka je pregled metod za izračun temeljnih plošč s poudarkom na v inženirski praksi uveljavljenem Winklerjevem modelu tal, na oceni ustreznosti določitve in rabe modula reakcije tal ter prikaz rezultatov primerjalnih analiz temeljnih plošč po metodi modula reakcije tal (Winklerjev model), po metodi psevdopovezanih vzmeti in po metodi končnih elementov ob upoštevanju nelinearnih mehanskih lastnosti tal. Rezultati kažejo, da je konvencionalni način izračuna temeljnih plošč po metodi modula reakcije nezanesljiv in lahko vodi k neekonomičnim in neustrezno dimenzioniranim temeljnim ploščam. Za projektiranje večjih temeljnih plošč je zato primernejša uporaba 3D-analiz po metodi končnih elementov. Ključne besede: temeljne plošče, Winklerjev model, modul reakcije tal, metoda končnih elementov Summary l Due to the specifics of engineering structures and complex behaviour of the ground the analysis of soil-structure interaction remains a complex engineering task. In the past, the soil-structure interaction problems were solved by selecting an appropriate computational method which complied with the type of a structure and an appropriate mathematical model of the ground. The development of computers and computer programs based on numerical methods has enabled many engineering problems related to soil-structure interaction to be solved more accurately by using nonlinear elastic-plastic material models. The purpose of this paper is to show an overview of calculation methods for mat foundations with the emphasis on well-established Winkler ground model, the suitability assessment of the modulus of subgrade reaction and the presentation of the results of comparative mat foundation analyses according to the Winkler method, pseudo-coupled method and 3D numerical analysis using the finite element method by taking into account nonlinear behaviour of the ground. The results show that the conventional methods based on the modulus of subgrade reaction are unreliable and can lead to non-economical and under-dimensioned design. Therefore, for the design of large mat foundations the use of 3D finite element method is preferable. Keywords: slab foundation, Winkler's model, modulus of subgrade reaction, finite element method 1«UVOD Temeljne plošče so zaradi velike površine, ki je v stiku s temeljnimi tlemi, tipičen primer, ko je Najpreprostejša metoda izračuna temeljnih plošč je metoda statičnega ravnotežja. Temelji na predpostavki toge plošče, ki se pod obtežbo premakne kot togo telo brez diferenčnih posedkov. Kontaktni tlaki so neodvisni od togosti temeljne plošče in konstrukcije, njihova razporeditev po temeljni ploskvi pa je glede na ekscentričnost obtežbe linearna ob upoštevanju izključitve področja nateznih napetosti. Izračun kontaktnih tlakov je identičen izračunu napetosti v poljubno ekscentrično obremenjenem prerezu (ploskvi) po principih klasične mehanike. Številne študije ([Poulos in Davis, 1974], [Horvath, 2002]) so pokazale, da izračun po tej metodi ni na varni strani, metoda pa v splošnem ni sprejemljiva, ker ne upošteva deformabilnosti plošč in ne omogoča izračuna realnih posedkov. Naprednejše metode izračuna temeljnih plošč upoštevajo deformabilnost temeljne plošče in vpliv deformacij na razporeditev kontaktnih napetosti (interakcijo), kar pogojuje izbiro ustreznega matematičnega modela tal, ki definira odnos med kontaktno napetostjo in posedkom tal. Ta odnos je običajno definiran z modulom reakcije tal (MRT) k [kPa/m], ki je definiran kot razmerje med kontaktno obtežbo q in posedkom temeljnih tal w: k = f{qlw) (1) Običajno statični izračun temeljnih plošč opravimo po metodi končnih elementov, kjer plošče modeliramo z linearno-elastičnimi ploskovnimi elementi, ki so v svoji ravnini vertikalno podprti z množico enodimenzionalnih vzmeti. Togost teh vzmeti določata pripadajoča površina temeljne plošče in vrednost modula reakcije tal k, ki je lahko določen na različne načine. Najpreprostejši in v inženirski praksi najpogosteje uporabljan model tal je Winklerjev model [Winkler, 1867], ki upošteva konstantno vrednost MRT oziroma linearen odnos med kontaktnim tlakom in posedkom. Winklerjev model predpostavlja, da je MRT za vse vzmeti enak, da so vzmeti pri statičnem izračunu treba upoštevati kom-patibilnost posedkov temeljne konstrukcije in linearno elastične in da med seboj delujejo neodvisno. Tak model predstavlja poenostavljeno obnašanje tal in ima glede na realno obnašanje tal vrsto pomanjkljivosti ([Horvath, 1983], [Colasanti in Horvath, 2010]): - konstantna vrednost modula reakcije tal ne more ustrezno opisati nelinearnega odnosa med obtežbo in posedkom tal, - zvezno in enakomerno obremenjena plošča se, neodvisno od togosti plošče, v izračunu enakomerno posede (ni diferenčnih posed-kov) ob enakem skrčku elastičnih vzmeti, kar ni v skladu z dejanskim obnašanjem tal, kjer so posedki tal na robovih manjši od posedkov v središču obtežbe (slika 1), - predpostavka o neodvisnem delovanju vzmeti ne upošteva strižne odpornosti tal - obtežba tal, ki deluje na enem mestu (točki) povzroči posedke tudi v okolici, - Winklerjev model je ekvivalenten modelu elastičnih tal končne debeline, kjer so, z izjemo vertikalne napetosti in deformacije, vse druge komponente napetostnega in deformacijskega tenzorja nične, - realnega obnašanja temeljne konstrukcije in tal ni mogoče modelirati le z eno samo konstantno vrednostjo modula reakcije tal, - obtežbe, ki delujejo ob objektu, ne vplivajo na posedke objekta. tal (interakcijo). Ključne vrednosti izračuna temeljnih plošč predstavljajo vertikalni premiki (posedki) in notranje sile v temeljni plošči (momenti in prečne sile), ki so v največji meri odvisne od upoštevanega računskega modela tal. Izboljšanje Winklerjevega modela predstavljajo metode povezanih vzmeti (angl. coupled methods), kjer vertikalne vzmeti ne delujejo več neodvisno. Večina teh metod (npr. [Reissner, 1967]) pa se v inženirski praksi ni uveljavila zaradi nejasne metodologije za izračun modula reakcije tal povezanih vzmeti [Horvath, 2002]. Poenostavitev metod povezanih vzmeti predstavlja metoda psevdopovezanih vzmeti (angl. pseudo-coupled method), ki, podobno kot Winklerjev model, uporablja neodvisne vzmeti, a z upoštevanjem različnih vrednosti MRT za skupino ali za posamezne vzmeti glede na njihovo lokacijo na temeljni plošči. Modelne in numerične študije so pokazale, da je mogoče dobiti bolj realne rezultate, če v območju robov temeljne plošče upoštevamo približno dvakrat večji modul reakcije tal kot v središču temeljne ploskve ([ACI 336, 1988], [Bowles, 1988]). Alternativo metodam, ki modelirajo tridimenzionalna tla z množico enodimenzionalnih vzmeti, predstavljajo 3D-računske analize po metodi končnih elementov, ki so sposobne hkratne napetostne-deformacijske analize temeljnih tal, temeljne konstrukcije in v najboljšem primeru tudi celotne (nad)konstrukcije. Uporaba teh metod v praksi je zaradi dostopnosti in specifičnosti programske in strojne opreme, potrebe po kakovostnejših geotehničnih podatkih, zahtevnosti ter potrebnega časa in cene izdelave takšnih analiz še vedno omejena na najbolj zahtevne inženirske konstrukcije. Slika 1 • Deformacijsko obnašanje a) Winklerjevega modela in b) realnih tal 2 • METODE IZRAČUNA TEMELJNIH PLOŠČ 3 • MODUL REAKCIJE TAL (MRT) V praksi projektni izračuni temeljnih plošč najpogosteje temeljijo na Winklerjevem modelu elastičnih vzmeti ali na metodi psevdopove-zanih vzmeti, katerih togost določa modul reakcije tal. Že ime kaže na to, da gre za parameter, ki je v inženirski praksi pogosto napačno razumljen in interpretiran. Vzrok za to je dejstvo, da MRT ne predstavlja osnovne fizikalne lastnosti temeljnih tal oziroma zemljine, saj ga že po definiciji definirata dve količini (kontaktni tlak in posedek), ki sta dejansko že rezultat izračuna temeljne konstrukcije in tal [Colasanti in Horvath, 2010]. MRT je zato fizikalni parameter poenostavljenega modela tal, ki je odvisen od temeljnih tal, lastnosti konstrukcije in od obtežbe. Njegovo vrednost določajo predvsem naslednji vplivi: - vpliv jakosti in razporeditve obtežbe, - nelinearno obnašanje temeljnih tal, - vpliv velikosti in oblike temeljne konstrukcije, - vpliv globine temeljenja, - vpliv slojevitosti temeljnih tal in drugih sprememb tal z globino, - vpliv togosti (nad)konstrukcije. Zaradi nelinearnega obnašanja tal in neupoštevanja povezanosti vzmeti se MRT po temeljni ploskvi spreminja. V primeru, ko je MRT za neko temeljno konstrukcijo podan enolično - z eno samo vrednostjo, moramo vrednost MRT razumeti le kot razmerje med povprečno kontaktno napetostjo na temeljni ploskvi in pričakovanim povprečnim posed-kom temeljne konstrukcije, pri čemer vrednost MRT predstavlja veliko poenostavitev napeto-stno-deformacijskega obnašanja tal. 3.1 Ocena vrednosti modula reakcije tal Metod za oceno vrednosti modula reakcije tal je več. Če so temeljna tla homogena, je modul mogoče oceniti na osnovi rezultatov obremenilne preizkušnje tal s togo kvadratno ali krožno ploščo ob upoštevanju ustreznih korekcij zaradi razlik v širini, obliki in vplivni globini preizkusne in dejanske temeljne plošče. Terzaghi [1955] je podal korekcijske faktorje glede na tip tal, širino in dimenzije temeljne plošče, ki prevedejo modul kp, določen s kvadratno ploščo dimenzij 0,305 x 0,305 m, na vrednost modula reakcije tal za temeljno plošče širine B v obliki: , , fB +0,305V . , , 0,305 k = kB\-!- in k = kD—- (2) \ 2 B J p B za nekoherentna in koherentna tla, kjer je B širina temeljne plošče. Za plošče na koherentnih tleh je treba upoštevati še korekcijo zaradi dolžine plošče L, če velja L > B: (3) Sowers (1977) je predlagal podobno korekcijo v obliki: k = k. 'V B (4) Bp je širina testne plošče, parameter n pa znaša med 0,5 in 0,7. Ker je uporaba teh korekcij možna le v primeru homogenih temeljnih tal z debelino, ki presega nekajkratno širino temeljne ploskve, je uporabnost teh metod v praksi omejena. Za analizo vpliva dimenzij temeljne ploskve na vrednost modula reakcije tal smo opravili primerjalno 3D-numerično analizo enakomerno obremenjene kvadratne toge temeljne Materialni parameter Enota Vrednost Prostorninska teža y (kN/m3) 20 Modul (MPa) 40 Modul E« (MPa) 40 Modul E^ (MPa) 120 Ref. tlak pre' (kPa) 50 Faktor m - 0,5 Poissonovo število vur - 0,2 Kohezija c' (kPa) 1,0 Strižni kot

£ a o — o. o o « O o O m Z. E S 0 S 1 = o £ a <2 c E « m £ °> T3 a» o s — w c :=• >o u s n °> o O N ; = — 1 l ■ ■ nnn n /////// ✓ ¿P J? J .-F jf s s s* Slika 1 • Ogljični odtis različnih toplotnoizolacijskih materialov, izražen na kilogram mase izbranega materiala Slika 2 • Gostote različnih toplotnoizolacijskih materialov Slika 3- Vrednosti toplotne prevodnosti (X) za različne toplotno izolacijske materiale, izražene v mW/(m K) toplotne izolacije, ki je potrebna za izpolnjevanje pogoja toplotne prehodnosti v skladu z veljavnim predpisom [PURES, 2010], ki lahko znaša največ 0,28 W/(m2 K). Na sliki 4 je prikazan ogljični odtis na enoto površine ovoja (m2), drugače kot na sliki 1, kjer je prikazan ogljični odtis v odnosu na enoto mase izolacijskega materiala. S primerjavo oziroma upoštevanjem debeline toplotne izolacije ugotovimo, da z izolacijami lesnega izvora, v danem primeru lesna volna, povzročamo najmanjši vpliv na okolje. Tudi reciklat celuloze, najpogosteje časopisni papir, ima nizek vpliv na okolje. Poleg tega les nastaja z biološkimi procesi, ki iz atmosfere vežejo CO2 (fotosinteza). Dokler se ogljik (organska snov), vezan v organskih molekulah v izdelku, z izgorevanjem ali razkrojem ne pretvori nazaj v CO2 in vodo, štejemo, da je CO2 skladiščen v izdelku. V analizi skladiščenja CO2 v izolacijskih materialih na osnovi lesa nismo upoštevali. V primeru, da bi upoštevali oceno ekvivalenta CO2, skladiščenega v toplotnoizolacijskem materialu, bi bili ogljični odtisi materialov na osnovi lesnih vlaken še nižji. Pri obeh izdelkih, lesni volni in časopisnem papirju, predstavljajo pretežni delež ogljičnega odtisa dodatki proti gnitju, trohnenju in gorenju. Mineralni volni, tako steklena kot tudi kamena, imata posebno v primerih nizkih gostot majhen vpliv na okolje. Podobno velja tudi za vakuumskoizolacijske panele, ki dosegajo dobre rezultate pri vrednotenju vplivov na okolje ravno zaradi svoje nizke toplotne prevodnosti (X). Preglednica 2 prikazuje povprečne gostote, povprečne vrednosti toplotnih prevodnosti (X) za različne toplotnoizolacijske materiale, ki smo jih zajeli v analizi. Prikazani sta potrebna debelina posamezne vrste toplotne izolacije kot tudi potrebna masa le-teh na enoto površine, da bi dosegli toplotno prehodnost 0,28 W/(m2 K). Za osnovno nosilno konstrukcijo je upoštevan armiranobetonski zid debeline 15 cm, enostransko ometan s cementno-apnenim ometom debeline dveh centimetrov. Predzadnji stolpec preglednice 2 prikazuje ogljični odtis izbranih toplotnoizolacijskih materialov na enoto površine (tj. m2) zaradi namestitve posamezne toplotne izolacije, da bi dosegli toplotno prehodnost U = 0,28 W/ (m2 K). V zadnjem stolpcu pa je izražen identičen ogljični odtis, ki ga povzročimo s prevoženo razdaljo z avtomobilom srednjega razreda. Z relativno dobro toplotno prehodnostjo enega kvadratnega metra zunanjega ovoja stavbe povzročimo enak vpliv, kot bi ga z avtomobilom, s katerim bi prevozili od 1,4 km Toplotno izolacijski material Povprečna gostota [p] Toplotna prevodnost [X] Potrebna debelina toplotne izolacije za U = 0,28 W/(m2 K) Potrebna masa na enoto površine za U = 0,28 W/(m2 K) Ogljični odtis toplotne izolacije za U = 0,28 W/(m2 K) Ekvivalent razdalje prevoza z osebnim avtomobilom srednjega razreda kg/m3 mW/(m K) cm kg/m2 kg CO2-e/m2 km EPS 16 38 12,9 2,1 7,0 20,9 EPS Neopor 16 31 10,5 1,7 5,9 17,6 XPS 32 36 12,2 3,9 22,8 68,6 PU - poliuretan 45 32 10,8 4,9 23,5 70,7 Steklena volna manjše gostote 15 38 12,5 1,9 2,7 8,2 Steklena volna večje gostote 30 34 11,5 3,5 4,5 13,5 Kamena volna manjše gostote 40 36 12,2 4,9 5,3 15,8 Kamena volna večje gostote 160 40 13,5 21,7 19,5 58,5 Lesna volna 55 42 14,2 7,8 0,5 1,4 Reciklirana celuloza 45 40 13,1 5,9 2,2 6,5 Pluta 60 43 14,5 8,7 10,0 30,1 Penjeno steklo 150 45 14,8 22,2 25,7 77,2 Aerogel 140 15 4,9 6,9 29,0 87,0 VIP-paneli 170 6 2,0 3,3 2,3 6,8 Preglednica 2 • Primerjava med fizikalnimi lastnostmi toplotnoizolacijskih gradbenih materialov, ogljičnim odtisom različnih toplotnih izolacij za doseganje I toplotne prehodnosti U = 0,28 W/(m2 K) na enoto površine ovoja stavbe (m2) in z okoljskimi vplivom, ki ga povzročimo s prevozom z osebnim avtomobilom srednjega razreda do 87,0 km, odvisno od vrste toplotne izolacije in njenega okoljskega vpliva. Umetni ali plastični materiali imajo v primerjavi z naravnimi materiali, kot je v našem primeru toplotna izolacija iz lesne volne, v pogledu splošne okoljske sprejemljivosti, uporabe virov in vpliva na okolje slabo oceno, kar z vrednostmi dokazuje tudi ogljični odtis. Ogljični odtis umetnih materialov znaša nad 3,38 kg CO2-e na kilogram mase materiala, kar je mnogo višje od ogljičnih odtisov naravnih toplotnoizolacijskih materialov, ki v povprečju znašajo od 0,061 do 1,150 kg CO2-e na kilogram mase materiala (slika 1). So pa umetni ali plastični materiali izredno čvrsti, kompaktni, stabilni, se lažje vgradijo, imajo največkrat manjšo toplotno prevodnost (X) kljub izredno nizki gostoti (v povprečju 12 do 35 kg/m3) (slika 2). Navedene lastnosti jih postavljajo v prednost v primerjavi z drugimi, celo naravnimi izolacijskimi materiali, čeprav imajo ti bistveno manjši vpliv na okolje (slika 1) in Slika 4 • Ogljični odtis toplotnoizolacijskih materialov debeline, ki je potrebna, da je dosežena toplotna prehodnost zunanjega ovoja U = 0,28 W/(m2 K), prikazan na enoto površine ovoja stavbe (m2) Toplotnoizolacijski material Ogljični odtis toplotne izolacije za celotni ovoj stavbe, površine 400 m2, U = 0,28 W/ (m2 K) Ekvivalent razdalje prevoza z osebnim avtomobilom srednjega razreda Ekvivalent ogljičnega odtisa armiranega betona Ekvivalent ogljičnega odtisa malte za omet Ekvivalent ogljičnega odtisa zidaka iz žgane gline Ekvivalent ogljičnega odtisa ravnega okenskega stekla Ekvivalent ogljičnega odtisa PVC Ekvivalent ogljičnega odtisa elementa iz jekla Ekvivalent ogljičnega odtisa elementa iz aluminija kg CO2-e km t t t t kg kg kg EPS 2.781 8.351 15,5 11,5 10,3 4,0 652 1.822 324 EPS Neopor 2.349 7.054 13,1 9,7 8,7 3,4 551 1.539 274 XPS 9.135 27.432 51,0 37,9 33,7 13,1 2.141 5.986 1.066 PU - poliu-retan 9.412 28.263 52,6 39,1 34,7 13,5 2.206 6.168 1.098 Steklena volna manjše gostote 1.093 3.282 6,1 4,5 4,0 1,6 256 716 128 Steklena volna večje gostote 1.794 5.388 10,0 7,4 6,6 2,6 421 1.176 209 Kamena volna manjše gostote 2.104 6.320 11,8 8,7 7,8 3,0 493 1.379 246 Kamena volna večje gostote 7.794 23.406 43,5 32,3 28,8 11,2 1.827 5.108 909 Lesna volna 191 573 1,1 0,8 0,7 0,3 45 125 22 Reciklirana celuloza 863 2.591 4,8 3,6 3,2 1,2 202 565 101 Pluta 4.015 12.057 22,4 16,7 14,8 5,8 941 2.631 468 Penjeno steklo 10.282 30.877 57,4 42,7 37,9 14,8 2.410 6.738 1.200 Aerogel 11.582 34.782 64,7 48,1 42,7 16,7 2.714 7.590 1.351 VIP-paneli 903 2.711 5,0 3,7 3,3 1,3 212 592 105 Preglednica 3 • Primerjava ogljičnega odtisa različnih toplotnoizolacijskih materialov toplotne prehodnosti U = 0,28 W/(m2 K) v zunanjem ovoju stavbe I površine 400 m2 z ogljičnim odtisom drugih gradbenih materialov in transportom hkrati v povprečju tudi za spoznanje večjo toplotno prevodnost (X) (slika 3 in preglednica 2). Kot posledica vsega naštetega se, v nasprotju z uveljavljeno splošno oceno in slabim glasom nepoznavalcev in žal tudi številčnih strokovnjakov, izkaže, da imajo umetni materiali zaradi majhne gostote in izredno majhne toplotne prevodnosti (X) lahko celo primerljiv ogljični odtis glede na isti učinek toplotne izolativnosti (enako vrednost toplotne prehodnosti U) z drugimi izolacijskimi materiali (slika 4 in preglednica 3). Toplotnoizolacijski materiali, ki predstavljajo v primeru naših analiz največji vpliv na globalno ogrevanje, so predvsem ekstrudirani polistiren, poliuretanske pene, penjeno steklo in kamena volna visoke gostote. Vzrok temu sta predvsem relativno visoka gostota omenjenih materialov in v mnogih primerih žal še vedno okoljsko pogojno sprejemljivi postopki proizvodnje. Vpliv na okolje, ki ga povzročimo z namestitvijo toplotne izolacije v zunanji ovoj stavbe, da bi dosegli toplotno prehodnost v vrednosti 0,28 W/(m2 K), kar za stene in tla predpisuje trenutno veljavni pravilnik [PURES, 2010], znaša največ 29,0 kg CO2-e (slika 4, preglednica 2) za vsak površinski meter (m2) ovoja stavbe. Za primerjavo naj poudarimo, da podoben vpliv na okolje naredimo, če prepotujemo z osebnim avtomobilom srednjega razreda razdaljo 87 km. Nazorna je tudi primerjava ogljičnega odtisa izolacije iz ekspandiranega polistirena za doseganje minimalnih zahtev za izolacijo individualne hiše z zunanjim ovojem 400 m2, ob upoštevanju toplotne prehodnosti U = 0,28 W/(m2 K), s čimer povzročimo skupni ogljični odtis v količini 2781 kg CO2-e, kar je enako kakor potovanje v osebnem avtomobilu na razdalji 8351 km. S primerjavo med vplivom na okolje, ki ga povzročimo z izolacijo celotnega zunanjega ovoja individualne hiše, ki ima v primeru naše analize in tudi sicer povprečno velikost okoli 400 m2, s toplotno prehodnostjo U = 0,28 W/(m2 K), z vplivom na okolje drugih gradbenih materialov (preglednica 3), vidimo, da za izdelavo toplotne izolacije za celotni zunanji ovoj stavbe, tudi v primeru toplotne izolacije z visokim ogljičnim odtisom, kot je npr. poliuretanska pena, ki povzroči okoljski vpliv 9412 kg CO2-e, naredimo enak vpliv na okolje kot z 52,6 tone armiranega betona (mimogrede, taista povprečna individualna hiša ima omenjenega materiala za približno 5-krat več), ali s 34,7 tone zidakov iz žgane gline (povprečna individualna hiša ima približno 6-krat toliko opeke), ali z 2206 kg PVC-izdelkov, ali s 6168 kg jeklenih oziroma 1098 kg aluminijevih izdelkov. Enak vpliv naredimo tudi, če se z osebnim avtomobilom srednjega razreda prevozimo 28.263 km. Vrednosti ogljičnih odtisov drugih gradbenih materialov, ki so prikazani v preglednici 3, smo pridobili iz Zabalza in sod. [2009]. Poleg relativno nizkega ogljičnega odtisa to-plotnoizolacijskih materialov, ti prispevajo k prihrankom energije stavb, zato jih uvrščamo v sam vrh najučinkovitejših ukrepov in naložb za varčevanje z energijo in posredno v zmanjševanje vplivov na okolje, kar smo dokazali z analizo (poudarek na preglednici 3) in kar potrjujejo tudi izsledki drugih analiz (npr. www.vattenfall.com). 5*SKLEP Gradbeništvo v vseh državah, kot tudi na globalnem svetovni ravni, predstavlja najmanj deset odstotkov v bruto nacionalnem dohodku. S še večjim deležem, približno štiridesetimi odstotki, so gradbena dejavnost, uporaba stavb, vzdrževanje in rušenje objektov zastopani pri porabi energije, porabi razpoložljivih surovin in pridelanih odpadkih [Kunič, 2007]. Najbolj učinkovit ukrep zmanjševanja okoljskih vplivov stavb je pravilna izbira toplotnoizo-lacijskih materialov, ki omogoča varčevanje z energijo in drugimi naravnimi viri. Umetni ali plastični materiali imajo v primerjavi z naravnimi materiali, npr. toplotno izolacijo iz lesne volne, v pogledu splošne okoljske spre- jemljivosti, uporabe virov in vpliva na okolje negativno oceno. Hkrati pa so ti materiali izredno čvrsti, kompaktni, stabilni, se lažje vgradijo, imajo največkrat manjšo toplotno prevodnost (X) kljub izredno nizki gostoti. Zato se v nasprotju z uveljavljeno splošno oceno izkaže, da imajo umetni materiali zaradi majhne gostote in izredno majhne toplotne prevodnosti (X) lahko primerljiv ogljični odtis z drugimi toplotnoizolacijskimi materiali glede na enak učinek toplotne izolativnosti (tj. ob isti vrednosti toplotne prehodnosti U). S primerjanjem ogljičnega odtisa toplotnoizo-lacijskih materialov ob upoštevanju njihovega učinka z drugimi gradbenimi materiali smo ugotovili, da toplotna izolacija z visokim ogljičnim odtisom (npr. poliuretanska pena) v zunanji ovoj stavbe s površino 400 m2 in toplotno prehodnostjo U = 0,28 W/(m2 K) povzroči enak okoljski vpliv kot približno petina v povprečno individualno stavbo vgrajenega armiranega betona. Zaključimo lahko, da so okoljski vplivi toplotno-izolacijskih materialov v primerjavi z drugimi gradbenimi materiali, ki so vgrajeni v povprečne stavbe, majhni. Poleg tega je treba poudariti, da zaradi prihrankov energije (drastično zmanjšanje toplotnih izgub), ki jih omogočijo toplotnoizolacijski materiali, v vsakem letu po vgradnji ključno prispevajo k zmanjševanju vplivov stavb na okolje. Zato toplotne izolacije uvrščamo v sam vrh najučinkovitejših naložb za varčevanje z energijo in posredno v zmanjševanje vpliva na okolje. 6 * LITERATURA Bribian, I. Z.; Capilla, A. V., Uson, A. A., Life cycle assessment of building materials: Comparative analysis of energy and environmental impacts and evaluation of the eco-efficiency improvement potential, Build Environ 46, 1133-1140, 2011. Citherlet, S., Defaux, T., Energy and environmental comparison of three variants of a single family house during its whole life span, Build, Environ, 42, 591 -598, 2007. Ecoinvent 2.0, Swiss Centre for Life Cycle Inventories, Dubendorf, Švica, 2010. EPBD, Energy Performance in Building Directive, Recas (2010/31 /EC), 2010. Kunič, R., Načrtovanje vrednotenja vpliva pospešenega staranja bitumenskih trakov na konstrukcijske sklope, doktorska disertacija, Planning an assessment of the impact of accelerated ageing of bituminous sheets on constructional complexes, doctoral thesis. Ljubljana [COBISS.SI-ID ID 3774305), 2007. Kunič, R., Krainer, A., Ekonomična debelina slojev toplotnih izolacij v kontaktno-izolacijskih fasadah obodnih sten, Economical thickness of thermal insulation layers in etics façade systems, Gradbeni vestnik, december 2009, let. 58, št. 12, str. 306-311, ilustr. [COBISS.SI-ID 4863329), 2009. Le Treut, H., Somerville, R., Cubasch, U., Ding, Y., Mauritzen, C., Mokssit, A., Peterson, T., Prather, M., Historical Overview of Climate Change. In: Climate Change, The Physical Science Basis, Contribution of Working Group I to the Fourth Assessment Report of the Intergovernmental Panel on Climate Change. Solomon, S., Qin, D., Manning, M., Chen, Z., Marquis, M., Averyt, K. B., Tignor, M., Miller, H. L. (eds.), Cambridge University Press, Cambridge, United Kingdom and New York, NY, USA, 2007. Nelson, W., Compressed Earth Blocks. In J. F. Kennedy, M. G. Smith & C. Wanek (Eds.), The Art of Natural Building (pp. 138-142), Gabriola Island BC, New Society Publishers, 2002. Newsham, G. R., Mancini, S., Birt, B. J., 2009, Do LEED-certified buildings save energy? Yes, but..., Energy Build, 41: 897-905, 2009. Pearce, A., Makarand, H., Vanegas, J., A decision support system for construction materials selection using sustainability as a criterion. V: Proceedings of the 28th Annual Conference, National Conference of States on Building Codes and Standards, Albuquerque, New Mexico, November 1-4, 1995. PURES, Pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah, Ur. list RS, št. 52/2010, 30. 6. 2010, str. 7840, ISSN 1318-0576, leto XX, 2010. Roberts, D. V., Sustainable development - A challenge for the engineering profession. In Ellis, MD ed, The role of engineering in sustainable development, American Association of Engineering Societies, Washington DC: 44-61, 1994. Simapro, SimaPro Analyst Indefinite, Ecoinvent v2, Product Ecology Consultants, PEC, Nizozemska, www.pre.nl/default.htm, 2009. Sinha, A., Kutnar, A., Green building rating system - leadership in energy and environmental design (LEED), significance for wood industry, Sistem ocenjevanja zelenih stavb - leadership in energy and environmental design (LEED), pomen za lesno industrijo, Les (Ljubljana), 64(1/2), 1-5, 2012. UZJN, Uredba o zelenem javnem naročanju, Ur. list RS, št. 102/2011, 13. 12. 2011, str. 13611, ISSN 1318-0576, leto XXI, 2011. Wadel, G., Sustainability in industrialized architecture, Modular lightweight construction applied to housing (La sostenibilidad en la construcción industrializada. La construcción modular ligera aplicada a la vivienda), Doctoral Thesis. Polytechnic University of Catalonia-Department of Architectural Constructions, Available online at: http://www.tdx.cat/ TDX-0122110-180946, 2009. Statistični urad Republike Slovenije, povzeto po: www.stat.si, 6. junij 2012. www.vattenfall.com, povzeto: 6. junij 2012. Zabalza, I., Aranda, A., Scarpellini, S., Diaz, S., Life Cycle Assessment in Building Sector, State of the art and Assessment of Environmental Impact for Building Materials, 1st International Exergy, Life Cycle Assessment and Sustainability Workshop & Symposium (ELCAS), Nisyros, Greece, 2009. KRITIKA DRŽAVNEGA OPERATIVNEGA PROGRAMA ODVAJANJA IN ČIŠČENJA KOMUNALNIH ODPADNIH VODA A CRITIQUE OF THE GOVERNMENTAL OPERATIONAL PROGRAM OF COLLECTING AND TREATING WASTEWATER Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom. Sojerjeva 43, 1000 Ljubljana franc.maleiner@t-2.net Strokovni članek UDK 344:628.2/628.4(497.12) Povzetek l Operativni program odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda zahteva do konca leta 2017 ustrezno odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih voda po vsej Sloveniji. Medtem ko se gosto naseljena območja lahko z evropskimi in državnimi subvencijami ceneno priključujejo na javna kanalizacijska omrežja s centralnimi čistilnimi napravami, pa so redko naseljena slovenska podeželja nasprotno obsojena na ekološko in ekonomsko (pre)drago zasebno gradnjo, tudi pri obratovanju nekajkrat dražjih privatnih decentralnih čistilnih naprav. Ključne besede: operativni program, odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih voda Summary l The operational program for collection and treatment of waste water requires by the end of 20l7, adequate drainage and treatment of municipal waste water across whole Slovenia. Densely populated areas can be economically connected with the help of the European or governmental subsidies to public sewer network with central treatment plants. On the other hand, the sparsely populated rural areas, are sentenced to ecologically and economically too expensive private construction, including the operation of several times more expensive private decentralized treatment plants. Keywords: operational program, collection and treatment of waste water Za vstop v Evropsko skupnost je slovenska politika slepo in ubogljivo podpisala akt o pogojih pristopa, v katerih se med drugim zahteva na strokovnem področju odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda slepo in brezpogojno prilagajanje slovenske tehnične zakonodaje določbam in izvedbenim rokom direktive 91 /271 /EGS. Pri tem se morajo še dodatno izpolniti tudi obveznosti, ki izhajajo neposredno iz direktive Evropskega parla- menta in sveta 2000/60/ES (23. oktober 2000) o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike, kot so: - izpolnjevanje zahtev v zvezi z doseganjem dobrega kemijskega stanja površinskih in podzemnih voda, - izpolnjevanje zahtev glede predpisanih standardov kakovosti površinskih in podzemnih voda, ki so namenjene oskrbi prebivalstva s pitno vodo, - preprečevanje pojava evtrofikacije površinskih voda na občutljivih območjih in - izpolnjevanje predpisanih standardov upravljanja kakovosti kopalnih voda. V obdobju izvajanja operativnega programa 2004-2008 so se (zaradi sprememb nacionalne zakonodaje ter pristopa Republike Bolgarije in Republike Romunije k Evropski uniji) novelirali robni pogoji glede predpisanih rokov izvedbe, predvsem pa glede stopnje varstva, ki jo morajo zagotoviti posamezni ukrepi odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode. Te spremembe so bile napovedane že v slovenskem operativnem programu (spre- 12872085 jetim leta 2004) ter uveljavljene v Uredbi o spremembah in dopolnitvah Uredbe o emisiji snovi pri odvajanju odpadne vode iz komunalnih čistilnih naprav (Uradni list RS, št. 63/09) kakor tudi v novembru 2010 noveliranem Operativnem programu odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode (novelacija za obdobje med letoma 2005 in 2017). V navedenem leta 2010 noveliranem operativnemu planu [MOP, 2012] so predvideni naslednji izvedbeni roki: * 31. december 2015 je rok za odvajanje komunalnih odpadnih voda v javno kanalizacijo in njihovo ustrezno čiščenje za območja poselitve, ki so obremenjena iznad 50 PE, z gostoto obremenjenosti, večjo od 20 PE/ha oziroma večjo od 10 PE/ha na območjih s posebnimi zahtevami. Ciljno stanje je izpolnjevanje navedenih pogojev za najmanj 95 odstotkov celotne obremenitve (PE) s komunalno odpadno vodo iz posameznega območja poselitve. Za posamezne stavbe znotraj območja poselitve, za katere iz upravičenih razlogov ni mogoče zagotoviti odvajanja komunalne odpadne vode v javno kanalizacijo, je obvezna individualna ureditev ustreznega odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode. * 31. december 2017 je rok za ustrezno odvajanje in čiščenje za območja poselitve zunaj osnovnega programa. Ta območja so obremenjena iznad 50 PE z gostoto obremenjenosti med 10 PE/ha in 20 PE/ha. * 31. december 2015 je rok za odvajanje in čiščenje v mali komunalni čistilni napravi za posamezne stavbe, ki niso vključene v predhodne stopnje na območjih s posebnimi zahtevami. * 31. december 2017 je rok za odvajanje in čiščenje v MKČN za posamezne stavbe, ki niso vključene v predhodne stopnje. Pri tem so v območja s posebnimi zahtevami uvrščena: * vodovarstvena območja, * občutljiva območja zaradi evtrofikacije, * prispevna območja občutljivih območij zaradi evtrofikacije, * občutljiva območja zaradi kopalnih voda, * prispevna območja občutljivih območij zaradi kopalnih voda ter * vplivno območje kopalnih voda, ki je del občutljivega območja zaradi kopalnih voda, kakor je določeno s predpisom, ki ureja upravljanje kakovosti kopalnih voda (in je območje vseh površinskih voda gorvodno od kopalne vode, vključno s 300 m širokim obrežnim pasom ob teh vodah, od koder je čas dotoka do meje območja kopalne vode isti ali manjši od 48 ur, na morju pa tudi območje 700 m širokega pasu morja ob kopalni vodi). V operativnem planu se obljubljajo: * Spremljanje in ocene izvajanja operativnega programa odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode, ki jih bo zagotovilo ministrstvo za okolje in prostor ter pripravilo in predložilo Vladi RS v sprejem novelacije operativnega plana, če bo ugotovljeno, da je to potrebno zaradi doseganja njegovih zadanih ciljev. * Zaradi objektivnih razlogov lahko znotraj območij poselitve pride zaradi nastajanja komunalne odpadne vode do sprememb njihove obremenitve in kasneje do sprememb robnih pogojev pri posamičnih območjih poselitve. Zaradi navedenega lahko ministrstvo za okolje in prostor (če bo ugotovljeno, da je to potrebno) dopolni oziroma spremeni priloge, v katerih so določena območja poselitve in jih predloži Vladi RS v sprejem. * Zaradi napredka in razvoja tehnike lahko ministrstvo za okolje in prostor, če bo ugotovljeno, da je to potrebno, novelira in sprejme priporočila o tehnološko ustreznih in ekonomsko sprejemljivih rešitvah za odvajanje in čiščenje odpadnih voda na malih komunalnih čistilnih napravah ter jih objavi na spletnih straneh. Žal je zelo malo znanega o dejanskem stanju opravljanja teh obljubljenih storitev. V operativnem planu se nadalje zahteva od občinskih uprav, da morajo: - pripraviti in/ali dopolniti strateške razvojne dokumente, iz katerih bodo razvidne načrtovane investicije v infrastrukturo odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode v skladu s tem operativnim programom, - ministrstvu za okolje in prostor zagotavljati vse potrebne podatke o tekočih in predvidenih investicijah v infrastrukturo za odvajanje in čiščenje komunalne odpadne vode ne glede na vir financiranja, - pripraviti konkretne izvedbene dokumente za posamezna območja poselitve ali več območij poselitve skupaj v skladu s predpisi na področju prostorskega načrtovanja in s tem operativnim programom, - pripraviti in sprejeti načrte razvojnih programov za izvedbo investicij v komunalno infrastrukturo za odvajanje in čiščenje komunalne odpadne vode ter zanje zagotoviti zaključeno finančno konstrukcijo v skladu z usmeritvami tega operativnega programa, - zagotoviti izvedbo investicij in investicijskega vzdrževanja javne kanalizacije v skladu z načrti in programi iz prejšnjih alinej ter v skladu s tem operativnim programom in - sodelovati pri izvedbi skupnih projektov za zagotovitev ciljev tega operativnega programa. Prednostno se morajo povezovati v skupne programe občine na istem porečju ali občine, ki obremenjujejo z odpadnimi vodami isti vodonosnik podzemne vode. Pri tem pa mora ministrstvo za okolje in prostor: - usklajevati vse sektorske razvojne programe, ki posegajo v področje izvedbe infrastrukture odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode, - usmerjati sredstva državnega proračuna in namenskih sredstev iz proračuna Evropske unije na tista območja poselitve, kjer gre za prednostno izvedbo ukrepov, - usmerjati sredstva državnega proračuna in namenskih sredstev iz proračuna Evropske unije na tista območja poselitve, kjer je zaradi specifičnih okoliščin pridobivanje lastnih sredstev občin oteženo, - stalno preverjati izvajanje ukrepov tega operativnega programa, - preverjati tehnično in ekonomsko upravičenost investicij v javno kanalizacijo v okviru tega operativnega programa, - preverjati skladnost investicij s tem operativnim programom pred dodelitvijo sredstev državnega proračuna in namenskih sredstev iz proračuna Evropske unije, - zagotoviti izvedbo ukrepov operativnega programa. Glede na navedene izredno kratke izvedbene roke tako v MOP kakor tudi v občinskih upravah za čuda ne vlada nikakršna strokovna vznemirjenost in še manj pričakovana zvišana stopnja strokovnih dejavnosti. Strokovne zahteve operativnega plana so zaradi hudega pomanjkanja ustreznega strokovnega osebja in njihove finančne »podhranjenosti« praktično neizvedljive za pretežno večino zelo razdrobljenih slovenskih občinskih uprav. Občinske uprave se tudi ne morejo opreti na (nekdaj priznano in cvetočo) slovensko projektivo, saj jo je slovenska politika po osamosvojitvi uspešno zatrla oziroma jo je namenoma prisilila v obliko inženiringov. Po starem slovenskem izreku, nobena juha se ne poje tako vroča, kot se kuha, se zatorej pri ministrstvih in občinskih upravah stoično in neodgovorno čaka na evropske in državne spodbude in kazni. Očitno je bil po mišljenju Evropi poslušnih politikov njihov delavni delež z novelacijo operativnega plana izpolnjen in uspešno zaključen. Naloge in odgovornosti so se torej naložile občinskim upravam, ki naj bi skupaj z (uničeno) stroko izvedle te politično in strokovno izredno slabo premišljene in zastavljene zahteve. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, predvsem pa zaradi njihove strokovne neusposobljenosti in neznanja, skušajo občinske uprave uresničiti le najnujnejše zahteve in obveze na najcenejši način. Zatorej se izogibajo potrebnim »dragim«, strokovno izdelanim, ekološko in ekonomsko utemeljenim konceptom skupnega odvajanja Na splošno se v operativnem programu [MOP, 2012] ugotavlja, da naj bi z opremljanjem območij poselitve (na katerih je ustrezna ureditev zgolj opremljanje z javno kanalizacijo) v povprečju ustrezno uredili oskrbo komunalnih odpadnih voda za okoli 70 odstotkov prebivalcev. Povprečni utežni delež priključenosti obremenitve s komunalno odpadno vodo znotraj območij poselitve (določenih v operativnem programu) na javno kanalizacijo je v operativnem programu izražen v odstotkih in je enak 56,35 odstotka za odvajanje komunalne odpadne vode v javno kanalizacijo in 45,23 odstotka za čiščenje na komunalni čistilni napravi. Zahtevani cilj operativnega programa je izpolnjevanje predpisanih zahtev za vsaj 95 odstotkov celotne (biološke) obremenitve. Medtem ko bo za gosto naseljene slovenske mestne občine ta cilj (z več kot 90-odstot-nim priključevanjem na javna kanalizacijska omrežja) skorajda dosegljiv, bodo navedeni odstotki v občinah na podeželju nedosegljivi, saj bo ponekod priključenih na javna kanalizacijska omrežja tudi manj kot 40 odstotkov prebivalstva. Temu (privilegiranemu) mestnemu oziroma gosto naseljenemu delu prebivalstva bo torej državna uprava omogočila cenene priključke (iz evropskih in državnih finančnih sredstev) na zgrajena kakor tudi ekološko in finančno optimalno nadzorovana in vzdrževana javna kanalizacijska omrežja ter čistilne naprave s skupnimi odtoki v vodotoke. Za odstranjevanje »produktov« iz teh čistilnih naprav bodo poskrbele občinske javne službe, zatorej bodo zanje nižji tudi obratovalni stroški in okoljske dajatve. in čiščenja komunalnih odpadnih voda na območju njihove občine. Take strokovne koncepte podeželske občine nadomeščajo s cenenimi nestrokovnimi, neusklajenimi ter ekološko in ekonomsko neutemeljenimi političnimi določili. Ta določila omogočajo določenemu manjšemu številu občanov ceneno javno zbiranje, odvajanje in čiščenje odpadnih voda, medtem ko je nasprotno pretežni del podeželskih občanov obsojen na katastrofalno drago privatno zbiranje in čiščenje odpadnih voda. Ker sem po naravi nepoboljšljivi optimist, upam, da bodo moji v nadaljevanju navedeni Več kakor 60 odstotkov podeželskega prebivalstva pa bo (navkljub v ustavi zajamčeni enakosti) nasprotno obsojenih na nekajkrat dražjo zasebno decentralno gradnjo, obratovanje in vzdrževanje zasebnega čiščenja in odstranjevanja komunalnih odpadnih voda. Tako (privatno) očiščene odpadne vode se morajo prav tako (privatno) decentralno uvajati v vodotoke ali ponikati na lastne stroške. V operativnem programu se tako ne predvidevajo oziroma niso podane možnosti obdelave in odstranitve »produktov« (za 60 odstotkov podeželskega prebivalstva). Za znatno višje obratovalne stroške, odstranjevanje »produktov« zasebnih malih komunalnih čistilnih naprav in njihove okoljske dajatve tako v celoti skrbijo le privatni uporabniki. Operativni program zahteva za posamezna stavbna zemljišča na območjih s posebnimi zahtevami, ki niso vključena v predhodne stopnje programa, zagotovljeno odvajanje v decentralne male komunalne čistilne naprave z ustreznim čiščenjem komunalne odpadne vode do 31. decembra 2015 oziroma do 31. decembra 2017 za posamezne stavbe, ki niso vključene v predhodne stopnje. Izbira velikosti, izvedbe in načina čiščenja kakor tudi obratovanja in odstranjevanja proizvodov teh malih komunalnih čistilnih naprav se prepušča lastnikom zemljišč. Za njihovo izvedbo in obratovanje MKČN do 50 PE ni potrebno niti gradbeno dovoljenje. Uporabniki, ki nosijo vse stroške MKČN, morajo skladno z zahtevami zakonodaje: * MKČN prijaviti občinskemu izvajalcu javne službe skupaj z dostavo dokumentacije za izdelavo ocene obratovanja in izvedbo prvih meritev obratovalnega monitoringa, strokovni (proti)argumenti vsaj nekoliko osvetlili in omejili to (ne)načrtovano in predpisano ekološko škodljivo, politično nesmiselno, ekonomsko neumno in neodgovorno napovedano razmetavanje finančnih sredstev. Mogoče mi bo končno celo uspelo prebuditi ter zavesti k premišljanju in dejanskemu poklicnemu delu tudi kakšnega »kralja Matjaža« iz niza doneče oklicanih strokovnih komisij pri IZS. Žal mi celo moj ekstremni optimizem ne dopušča več, da bi se lahko zanesel na strokovno podporo bolonjsko reformiranega (beri: uničenega) slovenskega strokovnega visokošolstva. * predvideti način in evidenco ravnanja ter oddaje pridelanega blata, * voditi dokumentacijo o opravljenih delih na MKČN ter * obveščati izvajalca javne službe o okvarah ali izpadih obratovanja MKČN. Pri MKČN > 50 PE se nasprotno zahtevajo ustrezna gradbena dovoljenja. Medtem ko upravljanje MKČN < 50 PE izvaja uporabnik, pa zapade upravljanje MKČN > 50 PE ustreznemu občinskemu izvajalcu javne službe. Za posamezne stavbe, kjer iz upravičenih razlogov ni možno odvajanje in čiščenje komunalne odpadne vode v MKČN, je glede na operativni program treba v predpisanem roku (z uporabo storitev obvezne javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode) zagotoviti odvajanje komunalne odpadne vode v nepretočno greznico z zagotovljenim odvozom in naknadnim očiščenjem celotne količine odpadnih voda na ustrezni čistilni napravi. Iz ekoloških razlogov operativni program namreč ne dovoljuje več uporabe (do nedavnega dovoljenih) pretočnih večprekatnih greznic kot možnosti ustrezne zadostne biološke obdelave komunalnih odpadnih voda. Velika večina stanovanjskih zgradb, ki (iz tehničnih, geografskih ali topografskih razlogov) še niso imele možnosti priključitve na javna kanalizacijska omrežja, običajno razpolaga z obstoječimi pretočnimi večprekatnimi greznicami. Ob priključku na javna kanalizacijska omrežja nadaljnja uporaba teh greznic ni dovoljena, saj se smejo priključiti na omrežja (mimo greznic) le »sveže« komunalne odpadne vode. Žal v operativnem programu ni poudarjeno, da lahko ostajajo zadostno dimenzionirane večprekatne greznice osamljenih zgradb, kmetij, vikendov itd. (ki jih iz tehničnih, geo- 2 • PREDPISANE ZAHTEVE OPERATIVNEGA PROGRAMA grafskih ali topografskih razlogov ni mogoče priključiti na omrežja) še nadalje v uporabi z naknadno dogradnjo ustrezne biološke stopnje oziroma z naknadno vgradnjo ustrezne strojne opreme za poživljanje blata. Pri taki dogradnji biološke stopnje se mora vsekakor upoštevati pridelava dveh različnih Male komunalne čistilne naprave (< 50 PE) služijo v ločenem sistemu kanalizacije čiščenju zgolj odpadnih voda iz gospodinjstev (kuhinje, kopalnice in stranišča), iz posameznih zgradb ali skupine zgradb, katerih skupni dotok ne presega 8 m3/dan, kar pri specifični količini 150 l/(osebo in dan) odgovarja priključni vrednosti do 50 prebivalcev. MKČN (> 50 PE do < 2000 PE) se lahko uporabljajo tako v ločenem kakor tudi v mešanem sistemu, zato se morajo dimenzionirati na skupno biološko in na maksimalno hidravlično obtežbo. Predpisani slovenski mejni vrednosti biološke razgradnje za osnovna odtočna parametra za majhne in male komunalne čistilne naprave (do velikosti < 2000 PE) sta: * kemična poraba kisika (KPK) manj kakor 150 mg/l * biokemična poraba kisika (BPKj) manj kakor 30 mg/l Zmanjšanje emisij iztokov do teh predpisanih zgornjih dopustnih mejnih vrednosti omogočajo le mehansko-biološke čistilne naprave. Za mehansko izločanje kosovnih sestavin pretoka se praviloma poslužujemo mehanskih grabelj, sit ali gravitacijskega usedanja v primarnih usedalnikih (prekatih). Biološka razgradnja organskih sestavin komunalnih odpadnih voda se lahko vrši v: * lagunah brez vpihavanja zraka ali z njim (standard SIST EN 12255-5), * bioloških reaktorjih z aktivnim blatom (standard SIST EN 12255-6), * bioloških reaktorjih z biorušo (standard SIST EN 12255-7). Iz lastnih dolgoletnih (pretežno v Nemčiji pridobljenih) praktičnih izkušenj izrecno odsvetujem v Sloveniji pogosto propagirane rastlinske čistilne naprave, saj je strokovna praksa tudi pri nas dokazala, da ta način čiščenja strokovno ne obvladamo [MOP, 1994] in zato te MKČN ne dosegajo zahtevanih rezultatov čiščenja (kar je že leta 1994 uradno potrdila vrst in količin pridelanega blata. Zaradi anaerobnega organskega presnavljanja v predhodnih grezničnih prekatih se namreč ustvarja (v manjših količinah) tako imenovano anaerobno (nagnito) fekalno blato, ki se odstranjuje v daljših časovnih obdobjih. V sledeči aerobni biološki stopnji pa se redno pridelujejo tudi komisija za revizijo projektov pri ministrstvu za okolje in prostor). Tudi »moderno« občasno dodajanje bakterioloških kultur in encimskih snovi v dotoke večprekatnih greznic ne jamči doseganja zahtevanih rezultatov čiščenja komunalnih odpadnih voda. Pri MKČN (< 50 PE) v Nemčiji ([ATV, 1997], [Maleiner, 2004], [Maleiner, 2011]) se brez predhodnega preverjanja smatrajo predpisane (nemške) zahteve čiščenja za izpolnjene, če je bila MKČN zgrajena in obratuje na podlagi: - splošnega gradbeno nadzornega dovoljenja (allgemeine bauafsichtliche Zulassung), - evropskega tehničnega dovoljenja (europäische technische Zulassung) ali - z deželno-pravnim dovoljenjem dopuščena vrsta čistilne naprave (nach Landesrecht zugelassene Abwasserbehandlungsanlage). Pri nas pa se zahtevajo: - CE-oznako izdelka, - izjavo o skladnosti, - natančna navodila za vgradnjo ter - navodila za uporabo. Na MKČN se smejo priključiti odpadne vode iz gospodinjstev ali njim po sestavi in koncentraciji podobne odpadne vode. Ker se odpadne vode iz poljedelskih obratov ali iz obrtniških dejavnosti običajno razlikujejo od odpadnih voda iz gospodinjstev (tako po sestavi, količinah kot tudi koncentracijah njihovih sestavin), se take odpadne vode praviloma ne smejo priključevati na MKČN. Tudi padavinski odtoki ne smejo hidravlično preobremenjevati MKČN, saj bi (zaradi odplaknitve lebdečih kosmičev biomase) onemogočili njihovo pravilno in zadostno delovanje. Izjema so le tako imenovane la-gunske čistilne naprave [Maleiner, 2009] brez vpihavanja zraka (unbelüftete Abwasserteiche), ki (zaradi na dnu in na brežinah prirasle biomase ter relativno ogromne prostornine lagun) edine lahko prenašajo občasne hidravlične preobremenitve brez posledičnega znatno večje količine aerobnega odvečnega blata, ki ga je treba v manjših količinah redno odvzemati iz procesa biološkega presnav-ljanja in ustrezno skladiščiti (v primarnem prekatu greznic ali ločeno v ustreznem silosu blata) oziroma ga (v krajših časovnih obdobjih) redno odstranjevati. nedopustnega zmanjšanja biološke razgradnje organskih sestavin pretoka. Zato največje neodvisno nemško strokovno združenje DWA e.V. predvsem v njihovih smernicah ATV - A 200 (Osnove oskrbovanja odpadnih voda na podeželsko strukturiranih področjih) [ATV, 1997] izrecno navaja, svari oziroma zahteva: - nameščanje tehničnih čistilnih naprav se dovoljuje v stanovanjskih predelih podeželsko strukturiranih območij zgolj v ločenem sistemu kanalizacije. Padavinski dotoki se v take čistilne naprave ne smejo uvajati. Poleg tega se mora pri teh vrstah ČN zajamčiti tudi dovajanje zgolj minimalnih količin tujih voda. - Predvsem pri obstoječih ali novih kanalizacijskih omrežjih malih naselij podeželskega značaja v mešanem sistemu predstavljajo lagunske čistilne naprave brez vpihavanja zraka (unbelüftete Abwasserteiche) edino uporabno rešitev [Maleiner, 2009]. - Varčevanje z investicijskimi in obratovalnimi stroški na javnih napravah zbiranja, odvajanja in čiščenja odpadnih voda ne sme posledično povzročati čezmernih (investicijskih in obratovalnih) stroškov za nameščanje dodatnih naprav na zasebnih zemljiščih. - Pod izraz podeželsko strukturiranega območja se uvrščajo tudi neposredna mestna okolja, ki izpolnjujejo (v smernicah navedene) podeželske kriterije. - Opremljanje zaključenih stanovanjskih območij z MKČN na posameznih zemljiščih nasprotuje zahtevam vodnega gospodarstva in javne higiene. Odstranitev blata je brez bližnje večje komunalne čistilne naprave (> 10.000 PE) pretežno nerešljiva. Če se zahtevajo in medsebojno primerjajo približno isti skupni cilji čiščenja (kakor pri skupnih centralnih čistilnih napravah) in se upoštevajo tudi vsi potrebni dejanski stroški (obratovanja, nadzora, vzdrževanja, odstranitve blata, odpisa itd.), je taka decentralizacija odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda dokazljivo predraga. 3 • MALE KOMUNALNE ČISTILNE NAPRAVE Tehnične aerobne čistilne naprave so proizvodni obrati biološkega blata, saj pridelajo dnevno na osebo tudi do 2 l svežega blata (= 50 g SS). Ker se pri MKČN običajno predhodno (na primer z mehanskimi siti ali grabljami) ne izločajo kosovne sestavine odpadnih voda (damski vložki, kondomi, plenice, plastika, tekstil itd.), se mora tako »mešano« blato iz MKČN končno ustrezno obdelati na posebnih prevzemnih postajah večjih čistilnih naprav (> 10.000 PE). Pri tem je vsekakor treba predhodno preveriti, ali te večje čistilne naprave to sploh zmorejo. Razpolagati morajo namreč z zadostnimi zmogljivostmi za ekološko neškodljivi prevzem, obdelavo in odstranitev teh (ogromnih) dodatnih količin blata [Maleiner, 2002]. Na trgu se ponujajo različno dragi tehnični načini mehansko-biološkega čiščenja kakor tudi različne gradbene izvedbe in velikosti 4 • NEPRETOČNE GREZNICE Navedena možnost odstranitve odpadnih voda iz gospodinjstev z nepretočnimi greznicami je v operativnem programu lahko nastala le na političnem zelniku, ki na tem področju osnov strokovne prakse in operative sploh ne pozna, kaj šele obvlada. Pa si oglejmo to ekološko in ekonomsko neumnost nekoliko pobliže. Pri izračunu količine komunalnih odpadnih voda se praviloma izhaja iz povprečne dnevne porabe 150 litrov pitne vode na osebo, kar znese mesečno za štiričlansko družino okoli 18 m3 odpadnih voda. Temu je treba prišteti tudi vsaj 25-odstotno količino tujih voda ([Maleiner, 2009], [Maleiner, 2010]), kar zviša to mesečno količino odpadnih voda (za 4 PE) na skupno prostornino okoli 22,5 m3. Običajno se za odvoz odpadnih voda uporablja cisternska vozila s prostornino okoli 6 m3. Kakor že omenjeno, predvideva operativni program v posameznih podeželskih občinah zgolj okoli 40-odstotni priključek gospodinjstev na javna kanalizacijska omrežja in čistilne naprave. Preostalih okoli 60 odstotkov pre- MKČN. Pravilno izbiro načina, velikosti in vgradnje takih čistilnih naprav naj vsekakor svetuje, preveri in nadzoruje ustrezno izkušeni strokovnjak, saj se tudi na slovenskem trgu (pre)pogosto zelo »poceni« ponujajo (slabo ali ne delujoči) nadnaravni biološki čudeži. Investicija za nakup in vgradnjo pravilno (biološko in hidravlično) dimenzionirane in opremljene aerobne MKČN (z ustreznim silosom odvečnega blata in odvodom ali ponika-njem očiščene vode) za štiričlansko stanovanjsko hišo znaša praviloma preko 6000 evrov. Letni obratovalni stroški takih naprav (okoli 300 evrov/a) so praviloma poraba električne energije, stroški odvoza in odstranitve blata, stroški ustreznega nadzora in vzdrževanja celotne naprave. Skupni učinek čiščenja številnih MKČN je (zaradi visokih konic oziroma hudega nihanja bioloških ter hidravličnih dnevnih in sezonskih obtežb) znatno nižji od skupnega učinka Torej se mora iz nepretočne greznice (za 4 PE) redno mesečno izčrpati in odpeljati okoli štiri cisterne odpadnih voda. Ker je koledarsko natančen redni odvoz iz tehničnih in vremenskih razlogov (sneg, poledica itd.) praktično nemogoč, je treba (na račun možne nekajdnevne zakasnitve odvoza) pri dimenzioniranju nepretočne greznice predvideti še dodatno ustrezno prostornin-sko rezervo. Celotna uporabna prostornina nepretočne greznice (za 4 PE) naj tako znaša vsaj 30 m3. Predvidevam, da bodo skupni investicijski stroški take - za težka vozila dobro dostopne - nepretočne greznice (za 4 PE s skupno uporabno prostornino okoli 30 m3) znašali preko 6000 evrov. Obratovalni stroški nepretočne greznice (za 4 PE) so sestavljeni iz: bivalstva pa naj se torej znajde, kakor se ve in zna. Zatorej so in bodo na podeželju javna kanalizacijska omrežja in čistilne naprave dimenzio-nirane in zgrajene zgolj na okoli 40 odstotkov čiščenja (znatno enakomernejših obtežb) na večjih centralnih čistilnih napravah. Torej je treba iz ekološkega in ekonomskega stališča optimalno minimirati število decentralnih čistilnih naprav, ki v odtokih z znatno višjimi preostalimi onesnažitvami decentralno obremenjujejo vodotoke in podtalnico. Namen gradnje kanalizacijskih omrežij in čistilnih naprav torej ni eksperimentalno izživljanje ali celo postavljanje tehničnih spomenikov (na primer v Sloveniji trenutno modernih, dragih in tehnično slabo obvladljivih komunalnih membranskih čistilnih naprav) »političnim strokovnjakom« in gradbenikom. Prepogosto pozabljamo na dejstvo, da je osnovni namen gradnje kanalizacijskih omrežij in čistilnih naprav zaščita naših virov pitne in porabne vode. Torej mora biti zgolj učinek zaščite pitne in porabne vode izključno merilo smiselne strokovne izbire ter optimalnega vlaganja finančnih sredstev v te naprave. * rednega črpanja ter odvoza vsebin in očiščenja nepretočne greznice (letno skupno okoli 270 m3), * kompletnega naknadnega čiščenja teh »na-gnitih« odpadnih voda na skupni centralni čistilni napravi (saj se nepretočne greznice ne štejejo med čistilne naprave) ter * stroškov obdelave in končne odstranitve vseh produktov čiščenja. Torej se lahko pri nepretočnih greznicah računa z (ekonomsko nevzdržnimi) letnimi obratovalnimi stroški okoli 3500 evrov/a. Tudi iz ekološkega vidika se zatorej zastavlja vprašanje, ali bi preostala biološka obremenitev iz pretočne greznice (za 4 PE) ekološko bolj ogrožala naše okolje, kakor naj bi ga ogrožalo izgorelo gorivo cisternskih vozil (in druge okoljske posledice) pri letno potrebnih 48 vožnjah za tako nadomestno nepretočno greznico. Zato domnevam, da »zdrava slovenska kmečka pamet« ne bo dopuščala gradnje teh nepretočnih greznic. skupne biološke obremenitve komunalnih odpadnih voda in temu ustreznega hidravličnega dotoka kakor tudi na zgolj 40-odstotno obdelavo in odstranitev nastajajočih produktov javnih čistilnih naprav (kosovni odpadki, pesek, maščobe in biološko blato). Pri tem naj mimogrede omenim tudi slabo delovanje večine obstoječih slovenskih čistilnih naprav. V prikazu in analizi (slabega) 5 • »POZABLJENE« DODATNE OBREMENITVE delovanja moderne slovenske čistilne naprave so namreč avtorji strokovnega članka v Gradbenem vestniku leta 2004 ([Ribič, 2005a], [Ribič, 2005b]) nehote jasno dokumentirali in potrdili to dejstvo ter v odgovoru na moje pripombe [Maleiner, 2005] javno priznali, da si v strokovnem članku niso upali niti poimensko navesti investitorja, kaj šele izdati lokacije ČN in imenovati njenega vodotoka. S (pre)dragimi aerobnimi MKČN operativni program sicer predpisuje in od preostalih okoli 60 odstotkov občanov zahteva decentralno čiščenje njihovih komunalnih odpadnih voda, vendar pa se je v operativnem programu pozabilo na ključni problem odstranitve produktov čiščenja. Nikjer se namreč ne predvideva niti se ne določa mesta in načina prevzema, obdelave in odstranitve teh ogromnih količin produktov (kosovne sestavine, blato) iz predpisanih decentralnih MKČN. Torej naj preko 60 odstotkov na območjih podeželskih občin pridelanega biološkega blata in izločenih sestavin iz MKČN kratko malo čudežno izgine?! Javne čistilne naprave (dimenzionirane na zgolj okoli 40-odstotno skupno kapaciteto) se namreč nikakor ne smejo preobremenjevati še z obdelavo in odstranitvijo te dodatne (okoli 150-odstotne) količine izločenih sestavin in blata na decentralnih MKČN [Maleiner, 2002]. Operativni program bi torej moral predvideti ustrezno (pre)dimenzioniranje teh javnih ČN za končni prevzem, obdelavo in odstranitev teh skupnih obtežb. Fekalno blato in blato iz MKČN vsebujeta precejšnje količine kosovnih sestavin, ki se jih mora v posebnih prevzemnih postajah izločiti in odstraniti pred nadaljnjo obdelavo tega blata na večjih komunalnih čistilnih napravah (> 10.000 PE). Sušina fekalnega blata vsebuje (na osebo in leto) običajno: * okoli 5 do 10 kg peska (pomivanje tal, pranje zelenjave itd.), * okoli 2 do 5 kg grobih snovi (tekstilni ostanki, kosti, plastika, zamaški itd.) ter * okoli 15 kg finih snovi (papir, ostanki hrane, fekalij itd.). Po mehanski odstranitvi teh snovi iz odplak gospodinjstev vsebujejo odtoki (pravilno di-menzioniranih) pretočnih večprekatnih greznic običajno še naslednjo organsko obremenitev: * 81 g KPK (na osebo in dan), * 42 g BPK5 (na osebo in dan), * 15,6 g N (na osebo in dan) ter * 2,2 g P (na osebo in dan). S privatnim podaljševanjem javnih kanalov na lastne stroške operativni program načeloma dovoljuje občanom (zunaj v operativnem programu upoštevanih območij z javno kanalizacijo) možnost kasnejšega neposrednega priključevanja na obstoječa javna kanalizacijska omrežja. Pri tem pa se »pozablja« na upoštevanje omejenih hidravličnih zmožnosti teh (na prvotne znatno nižje hidravlične količine dimenzioniranih) omrežij. Namesto takega stihijskega nenačrtnega priključevanja bi moral operativni program kot prvi pogoj za tako naknadno priključevanje zahtevati predhodne hidravlične preverbe posledic hidravličnih preobremenitev (lahko tudi za 150 odstotkov) obstoječih omrežij in čistilnih naprav. Še znatno večji problem pa bo za več kot 200 občinskih uprav ustanavljanje in organizacija javnih nadzornih služb, ki bodo morale redno in strogo nadzorovati zadostno delovanje in izpuste na tisoče privatnih MKČN kakor tudi pravilno in striktno obdelavo dveh vrst (fekalnega in aerobnega) blata ter odstranitev teh dodatnih v MKČN pridelanih velikih količin proizvodov. Še znatno težje pa bo iskanje finančnih virov (v operativnem programu neupoštevanega) medobčinskega sofinanciranja dodatnih naprav in ustreznih širitev zmogljivosti večjih ČN, medsebojnega obračunavanja obratovalnih stroškov in medsebojnega usklajevanja odgovornosti, saj pretežna večina občin ne razpolaga z zadostno velikimi in zmožnimi čistilnimi napravami (> 10.000 PE) za redni prevzem tega dodatnega »mešanega« blata. Redke (med seboj precej oddaljene) večje čistilne naprave (> 10.000 PE) se morajo dodatno opremiti s posebnimi (zadostno di-menzioniranimi) prevzemnimi napravami in z zadostnimi dodatnimi kapacitetami za transport, prevzem, nadaljnjo obdelavo in odstranitev blata iz teh številnih majhnih komunalnih čistilnih naprav. 6*SKLEP Operativni program je torej jasen dokaz vladajočega strokovnega neznanja v naših državnih uradih in upravah, ki izhaja iz vse hitrejšega in uspešnejšega uničenja (in samouničenja) »nadležnega« strokovnega znanja in praktičnih izkušenj. Kot je razvidno iz mojih izvajanj, bodo stroški, ki jih bodo morali plačevati predvsem prebivalci podeželsko strukturiranih območij, izredno visoki. Ekološka zaščita našega okolja pa se bo v sorazmerju z ogromnim obsegom zahtevanih (zasebnih) investicij le zanemarljivo izboljšala. Iz zgodovine je razvidno, da se podjarm-ljenje narodov lahko najuspešnejše doseže z uničenjem njihove inteligence in strokovnega znanja, saj se s tem najhitreje doseže (samo)propad njihovega gospodarstva. Torej je za obglavljenje strokovne inteligence treba na vodilne položaje gospodarstva posaditi »demokratično izvoljene« politične izbrance, ki v najkrajšem možnem času ubogljivo opravijo zadano nalogo ter osiromašijo in končno sesujejo temeljno gospodarstvo. Načrtnemu hiranju strokovnega šolstva (beri: bolonj-ska reforma) in gospodarstva sledi namreč zadolževanje, cenena razprodaja premoženja in končno popolna ekonomska in politična odvisnost. Slovenska politika, ki je ob pomoči določenih (slepih, gluhih in molčečih) strokovnih ustanov v dobrih dveh desetletjih poleg zelo uspešnega znižanja kakovosti strokovnega šolstva popolnoma izničila vso (v preteklem režimu tudi v inozemstvu strokovno priznano in uspešno) gradbeno projektivo (ter jo na- domestila s cehovsko izbranimi inženiringi), trenutno izredno hitro in uspešno uničuje tudi slovensko gradbeno operativo (kot enega od nekdanjih najmočnejših temeljev slovenskega gospodarstva). Porogljivo imenovani »javni« razpisi so postali idealno orodje za zaščito »naših« monopolnih cehovskih ponudnikov. Medsebojne strokovne primerjave s tehnološko boljšimi ali dejansko ekološko in ekonomsko ugodnejšimi ponudbami se v razpisih (zgolj na podlagi formalnih razlogov) striktno odklanjajo ali celo izrecno prepovedujejo. V kolikor se izredno izjemoma (za namen alibija) zahteva strokovna revizija projekta, se izdelava revizije (beri: potrditev pravilne izbire) poda najcenejšemu »strokovnjaku«. Za izbiro »ustreznega« revizorja je dokaz strokovnega znanja in izkušenj popolnoma nepotreben, saj je pri odločanju edino in izključno merilo zgolj najnižja cena (brez vsake strokovne in finančne odgovornosti). Za omejitev »prehude« konkurence se za ponudnike praviloma predpišejo »ustrezne« (za večino ponudnikov izločilne) zahteve, reference, formalni obrazci, garancije itd., ki so pisani na kožo (predhodno izbranega »našega«) ponudnika. V razpisih se »pozabijo« tudi določene (bistvene) pozicije, da se kasneje z aneksi lahko obračunajo, povrnejo in preplačajo »našemu« (navidezno najcenejšemu) izbrancu njegove (predhodno namensko pre-poceni ponujene) storitve. Nasprotno pa se pri izjalovljenih razpisih lahko kasneje z nepriznavanjem teh aneksov ali z njihovimi omejitvami po potrebi kaznuje in ustrezno za v prihodnje izuči neželeno vrinjene ponudnike. Medtem ko so bile svojčas temeljne naloge projektanta ugotavljanje specifičnih zahtev danega projekta, izvedbe strokovnih izračunov, dimenzioniranje in dokazi optimalne tehnologije, zagotavljanje kakovosti ter potrebne velikosti komunalne čistilne naprave, se danes razpiše le točno določen tip ČN. Velikost te vnaprej »izbrane« čistilne naprave (določenega ponudnika) se določi »po občutku«, ne glede na to, ali taka poljubno izbrana tehnologija in velikost naprave ustrezata zahtevam in potrebam uporabnikov. Slovenija je ena izmed redkih držav, ki glede količine pitne in porabne vode še nima bistvenih težav. Glede hitrega slabšanja kakovosti slovenske pitne in porabne vode pa lahko v strokovnem tisku že zasledimo (za zdaj še zelo boječe artikulirana) strokovna opozorila in v javnih medijih sporočila o vse pogostejših infekcijah ter o lažjih zastrupitvah z neustrezno pitno vodo. Javna razglabljanja o dejanskih odgovornostih za ta ekološko in ekonomsko škodljiva dogajanja pa za zdaj še niso priporočljiva. S predvidenimi nekaj tisoči (slabo kontroliranih) decentralnimi izpusti, decentralnimi ponikanji in na splošno v MKČN slabše očiščenih komunalnih odpadnih voda se torej navkljub (v operativnem programu zapovedanim) ogromnim zasebnim investicijam skupni učinek čiščenja na podeželju ne bo bistveno zvišal. Pod predpostavko, da pravilno grajene večprekatne greznice običajno anaerobno razgradijo med 70 in 80 odstotki organskih sestavin odtoka, medtem ko se v dobro delujočih predvidenih aerobnih MKČN običajno odstrani okoli 90 odstotkov teh sestavin, zahteva torej operativni program na podeželju kratkoročno zasebno vlaganje okoli stotine milijonov evrov za predvideno največ okoli 10- do 20-odstotno zmanjšanje celotne organske obtežbe. Tem investicijam moramo nadalje prišteti še (v operativnem programu »pozabljene«) desetine milijonov evrov investicij, potrebnih na večjih čistilnih napravah za prevzem, transport, obdelavo in odstranitev proizvodov teh MKČN. Če tem ogromnim skupnim (zasebnim) investicijam dodamo še izredno visoke (zasebne) obratovalne stroške uporabnikov, lahko ta operativni program preimenujemo v operativni program kratkoročnega prisilnega zadolževanja podeželsko strukturiranih območij. Veliko teh od javnih kanalizacij odrezanih kmetijskih in drugih posestev si dragih in kratkoročnih investicij kakor tudi obratovalnih stroškov ne bo moglo privoščiti. Zatorej bodo oddaljene kmetije, vikendi in stanovanjske hiše na lepih slovenskih podeželskih kotičkih (zaradi nezmožnosti plačevanj njihovih lastnikov) postali predmet špekulacij, cenenih razlastitev in prisvojitev posestev. In končno zaradi kršitev ustave in načela enakosti obravnavanja (mestnih oziroma podeželskih) državljanov tudi naši sodni praksi ne bo zmanjkalo dela. Zaščita okolja je namreč neposredna naloga občin. Torej slovenske občinske uprave zaradi pomanjkanja denarja (oziroma ker se jim zdi smiselno skupno reševanje problema »predrago«) nameravajo na podlagi operativnega programa preprosto izločiti (ponekod pretežni) del občanov ter financirati in ponuditi ustrezne usluge samo omejenemu privilegiranemu krogu občanov. »Predragi« del teh (javnih) občinskih nalog pa naj se (na podlagi operativnega programa) kratko malo »privatizira« in se tako nastali čezmerni stroški (brez možnosti ugovora) v celoti prevalijo na večji drugorazredni del občanov. V pravnih državah (kamor, je videti, še ne spadamo) se morajo po načelu ustavne enakosti pravic državne (kakor tudi občinske) storitve in zahteve pravično ter enakomerno porazdeliti na vse državljane (in občane). Operativni program očitno ne priznava ustavne enakosti pravic državljanov. Čeprav danes znanje očitno zelo škoduje, želim na koncu vseeno pozvati vse udeležence, da se pred reševanjem te problematike in ob reševanju izčrpno seznanijo s strokovnim znanjem in izkušnjami, ki jih podajajo nemške strokovne smernice ATV - A 200 (Osnove oskrbovanja odpadnih voda na podeželsko strukturiranih območjih). Pregovor namreč pravi: Dober inženir se uči na napakah, pametni inženir pa na tujih napakah! 7 • LITERATURA ATV, Merkblatt ATV - A 200, Grundsätze für die Abwasserentsorgung in ländlich strukturierten Gebieten, DWA e.V, Mai 1997. Maleiner, F., Kritika strokovnega članka načrtovanje čistilne naprave glede kakovosti odvodnika (GV, april 2005), Gradbeni vestnik, letnik 54, junij 2005. Maleiner, F., Lagunske čistilne naprave, Gradbeni vestnik, letnik 55, september 2006. Maleiner, F., Ločeni ali mešani sistem kanalizacije?, Gradbeni vestnik, letnik 59, marec 2010. Maleiner, F., Načrtovanje in izvedba mehansko-bioloških čistilnih naprav (< 50 PE) na Bavarskem, 22. strokovni seminar, Vodan, d. o. o., 10. 3. 2011. Maleiner, F., Obdelava in odstranitev blata iz komunalnih čistilnih naprav, 7. strokovni seminar, Vodan, d. o. o., 13. 3. 2002. Maleiner, F., Odstranitev odpadnih vod iz podeželsko strukturiranih področij v smislu nemških smernic ATV-A 200, 11. strokovni seminar, Vodan, d. o. o., 4. 3. 2004. Maleiner, F., Problematika tujih voda, Gradbeni vestnik, letnik 58, julij 2009. MOP, Ministrstvo za okolje in prostor RS, Komisija za revizijo projektov iz rednega programa vodnega gospodarstva, Revizija: Uvajanje višjih vodnih rastlin v sisteme čiščenja odpadnih voda, št. 355-01-01/94-32 (rev. št. 4/94), zaključni zapisnik 39. seje, 29. 6. 1994. MOP, Operativni program odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode (novelacija za obdobje od leta 2005 do 2017), povzeto po: http://www. mop.gov.si/fileadmin/mop.gov.si/pageuploads/zakonodaja/okolje/varstvo okolja/operativni programi/operativni program komunalne vode. pdf, junij 2012. Ribič Rep, K., Kompare, B., Načrtovanje čistilne naprave glede na kakovost odvodnika. Gradbeni vestnik, letnik 54, april 2005a. Ribič Rep, K., Kompare, B., Odgovor na kritiko g. F. Maleinerja, Gradbeni vestnik, letnik 54, junij 2005b. POROČILO O SKUPŠČINI ZDGITS 31. maja 2012 je Zveza društev gradbenih inženirjev in tehnikov Slovenije organizirala svojo redno letno skupščino. Predstavniki in pooblaščenci njenih članic, regionalnih društev gradbenih inženirjev in tehnikov ter specializiranih društev, so pregledali in ocenili delo v preteklem letu, sprejeli in potrdili bilanco z izkazom poslovnega izida za leto 2011 ter letni program aktivnosti in finančni načrt za leto 2012. Delovanje ZDGITS v preteklem letu je bilo pozitivno ocenjeno, saj je v letu 2011, kljub perečemu stanju v gradbeništvu in posledično oteženim pogojem poslovanja, izpolnila začrtani program in uspešno izpeljala svoji osnovni dejavnosti, izdajanje Gradbenega vestnika in organizacijo pripravljalnih seminarjev za strokovne izpite za gradbeno stroko. V skladu z določili statuta so se redno sestajali izvršni odbor, nadzorni odbor in izdajateljski svet Gradbenega vestnika ter na sejah, poleg spremljanja poslovanja ZDGITS, obravnavali tudi vsakokratno aktualno problematiko, ki se tiče gradbeništva kot panoge. Gradbeni vestnik je redno izhajal. V letniku je izšlo 12 enojnih številk na skupaj 340 notranjih straneh. Objavljenih je bilo 17 člankov (35,64 avtorske pole) s pretežno znanstveno vsebino in 19 člankov (29,5 avtorske pole) s pretežno strokovno. V člankih so bila obravnavana naslednja področja gradbeništva: gradiva, konstrukcije, hidrotehnika, promet, varstvo okolja, gradbena fizika, organizacija in tehnologija. Vsi strokovni in znanstveni članki so bili recenzirani. V celotnem letniku je bilo v počastitev 60. obletnice delovanja ZDGITS in izhajanja Gradbenega vestnika objavljenih tudi več priložnostnih prispevkov o delu društev gradbenih inženirjev in tehnikov, objavljenih je bilo tudi nekaj novic s področja gradbeništva, vabil na strokovne in znanstvene prireditve, zapisov ob jubilejih, smrtih in nagradah v slovenskem gradbeništvu, vsaka številka pa je vsebovala seznam diplomantov ljubljanske in mariborske fakultete za gradbeništvo ter koledar aktualnih strokovnih prireditev doma in v tujini (povzeto iz urednikovega poročila). Povprečna mesečna naklada izdanih številk v letu 2011 je bila 3324 izvodov, od tega je mesečno revijo prejemalo v povprečju 156 individualnih naročnikov, 40 podjetij, 2868 aktivnih članov Matične sekcije gradbenih inženirjev Inženirske zbornice Slovenije ter 24 prejemnikov v tujini (knjižnice, institucije in posamezniki). Med brezplačnimi prejemniki revije je bilo povprečno mesečno 138 diplomantov Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani ter 40 drugih prejemnikov. Redno in nemoteno izhajanje Gradbenega vestnika so omogočili prihodki od mesečne naročnine Matične sekcije gradbenih inženirjev Inženirske zbornice Slovenije (MSG-IZS) ter letne naročnine individualnih naročnikov in gospodarskih družb, izhajanje publikacije pa so tudi v letu 2011 podprli dolgoletni sofinancerji in partnerji Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani in Zavod za gradbeništvo Slovenije ter Javna agencija za knjigo Republike Slovenije, za kar jim je bila na skupščini izrečena posebna zahvala. V letu 2011 so bili uspešno izvedeni trije pripravljalni seminarji za strokovne izpite za gradbeno stroko po programih za odgovorno projektiranje, odgovorno vodenje del, odgovorno vodenje posameznih del in za požarno varnost. Seminarjem je prisostvovalo 145 udeležencev, kar je v primerjavi z letom 2010 kar 31,3 % manj. Predavali so pooblaščeni strokovnjaki IZS, ki so pri IZS tudi člani izpitne komisije za opravljanje strokovnih izpitov. Za uspešno izvedbo seminarjev v letu 2011 je najbolj zaslužen doc. dr. Janez Reflak, podpredsednik ZDGITS, ki je skrbel za zagotavljanje ustreznih učnih vsebin, za gradivo in predavatelje. Med drugimi aktivnostmi ZDGITS v letu 2011 je bila v ospredju počastitev 60. obletnice delovanja ZDGITS in izhajanja Gradbenega vestnika. V ta namen sta bili v januarju 2011 posodobljeni naslovna spletna stran ZDGITS in naslovnica 60. letnika Gradbenega vestnika. Večina številk Gradbenega vestnika je bila obogatena s priložnostnimi prispevki. Prva številka 60. letnika je vsebovala prispevek, posvečen ZDGITS, druga Gradbenemu vestniku, v preostalih številkah letnika pa so se predstavila društva - člani ZDGITS. 2. junija 2011 je bila organizirana slavnostna skupščina, poleg vodstva ZDGITS in delegatov njenih sedmih članov (štirih regionalnih in treh specializiranih društev) so skupščini prisostvovali tudi tedanji predsednik Slovenske inženirske zveze prof. dr. Baldomir Zajc, predsednik Inženirske zveze Slovenije mag. Črtomir Remec, dekan Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani prof. dr. Matjaž Mikoš, direktor GZS - Zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala mag. Jože Renar, članica uprave GI ZRMK, d. o. o., dr. Marjana Šijanec Zavrl in drugi ugledni gostje. Slika 1 »V sproščenem razgovoru pred zasedanjem skupščine (od leve proti desni): doc. dr. Janez Reflak, prof. dr. Janez Duhovnik, Boris Pečenko, Borut Gostič, Dušan Jukic, dr. Miroslav Pregl, doc. dr. Marjan Žura Slika 2 • Borut Gostič in Boris Pečenko (spredaj) ter Breda Kristovič, Jurček Kristovič, Feliks Strmole, Slavko Mesojedec in Marija Rataj (zadaj, oboje od leve proti desni) V skladu s programom je ZDGITS sodelovala s sorodnimi strokovnimi zvezami znotraj Slovenske inženirske zveze pri njihovih prizadevanjih za vključevanje nevladnih organizacij v regionalni in državni razvoj na področju inženirstva (projekt Podporno okolje delovanja strokovnega tehničnega nevladnega sektorja). V skladu s sporazumom o medsebojnem sodelovanju je ZDGITS nadaljevala sodelovanje s Hrvaško zvezo gradbenih inženirjev (HSGI) in z uredništvom strokovne revije Riviste Tecnica v Furlaniji - Julijski krajini. Rezultati iz poslovnega poročila kažejo, da so se prihodki v zvezi z izdajanjem Gradbenega vestnika v letu 2011 v primerjavi z letom poprej povečali za 1,85 % in so znašali 62.582,60 EUR. Čisti stroški pri izdajanju revije v letu 2011 so se v primerjavi z letom 2010 povečali za 10,07 % in so znašali 57.487,31 EUR. Večinski del vseh prihodkov ZDGITS predstavljajo prihodki od izvedbe treh pripravljalnih seminarjev za strokovne izpite za gradbeno stroko. Leta 2011 se jih je udeležilo 145 slušateljev, kar je za 31,3 % manj kot leta 2010. Posledica manjše udeležbe sta manjši prihodek od kotizacij, ki je bil 67.576,43 EUR, kar je za 25,62 % manj kot leto poprej, ter za 24,24 % nižji čisti stroški za izvedbo seminarjev, ki so znašali 16.440,54 EUR. Izkaz poslovnega izida ZDGITS na 31. december 2011: I. - prihodki od pridobitnih dejavnosti 130.159,03 EUR - prihodki od nepridobitnih dejavnosti 1369,13 EUR - skupni prihodki od dejavnosti 131.528,16 EUR - drugi prihodki 896,04 EUR - skupaj vsi PRIHODKI_132.424,20 EUR - stroški materiala - stroški storitev - stroški dela - amortizacija - finančni odhodki - drugi stroški skupaj STROŠKI_ 10.075,62 EUR 82.689,38 EUR 32.641,61 EUR 270,49 EUR 1,15 EUR 13,98 EUR 125.692,23 EUR Rezultat poslovanja ZDGITS v letu 2011 je pozitiven in znaša + 6731,97 EUR. Iz sprejetega programa aktivnosti za leto 2012 ZDGITS načrtuje: - izdajo dvanajstih številk Gradbenega vestnika, - izvedbo treh seminarjev za strokovne izpite za gradbeno stroko, - sodelovanje z Matično sekcijo gradbenih inženirjev Inženirske zbornice Slovenije pri izdajanju Gradbenega vestnika in izvedbi pripravljalnih seminarjev za strokovne izpite, - aktivnosti v zvezi z oživitvijo ljubljanskega društva GIT ter pomoč pri delovanju in širši razpoznavnosti obstoječih društev, - sodelovanje s sorodnimi strokovnimi zvezami in društvi v okviru Slovenske inženirske zveze, - spremljanje javnih razpisov za NVO, - sodelovanje s Hrvaško zvezo gradbenih inženirjev (HSGI), - sodelovanje s kolegi iz Furlanije - Julijske krajine pri izmenjavi svojih strokovnih revij (Gradbeni vestnik/Riviste Tecnica) in člankov ter v iskanju drugih vrst sodelovanja, - aktivnosti v zvezi s preverjanjem možnosti za aktiviranje članstva in spodbujanje k aktivnejšemu vključevanju v procese pri urejanju razmer v gradbeništvu. Na osnovi načrtovanih dejavnosti in ob upoštevanju trendov poslovanja ZDGITS med letoma 2007 in 2011, napovedi zmanjšanja gospodarskih dejavnosti v letu 2012 in 2013 oziroma napovedi padca BDP za 1 % je bil za leto 2012 izdelan in na skupščini sprejet tudi finančni načrt. Obravnavi obveznih tem je sledila razprava, v kateri so se udeleženci dotaknili perečega stanja v gradbeništvu. Poleg problema spremenjenih študijskih interesov oziroma upada zanimanja za vpis na študij gradbeništva tako na ljubljanski kot na mariborski univerzi ter s tem povezanih daljnosežnih posledic za gradbeno stroko so največ besed namenili problemu neustreznih gospodarskih strategij za izhod iz krize, ki zavirajo okrevanje gradbene panoge (znižanje gradbenih investicij, zmanjševanje izpostavljenosti bank do gradbeništva, izključevanje stroke iz procesov odločanja na državni ravni itd.). Prisotni so si bili edini, da velik in realen potencial za nov zagon slovenske gradbene panoge predstavlja energetska prenova objektov. Hkrati so izrazili potrebo po večji angažiranosti ZDGITS pri obveščanju članstva o trenutnem stanju in aktualnih problemih v gradbeništvu, o preverjanju razpoložljivih potencialov za sanacijo gradbenega sektorja ter o primerih dobrih praks, ki bi jih bilo smiselno privzeti, uveljaviti in razvijati. Prevladujoče mnenje je bilo, da bi s takimi aktivnostmi morda pripomogli k spodbujanju članstva, k aktivnejšemu vključevanju v procese sanacije gradbeništva, kar je v trenutnem političnem in gospodarskem ozračju izrednega pomena. Eva Okorn, poslovna sekretarka ZDGITS NOVI DIPLOMANTI UNIVERZA V LJUBLJANI, FAKULTETA ZA GRADBENIŠTVO IN GEODEZIJO VISOKOŠOLSKI STROKOVNI ŠTUDIJ GRADBENIŠTVA Marko Anclin, Projekt armiranobetonskega nadvoza v skladu z EVROKOD standardi, mentor prof. dr. Tatjana Isakovic Dominik Jordan, Vpliv razpokanosti stebrov na regularnost potresnega odziva armiranobetonskih grednih mostov, mentor prof. dr. Tatjana Isakovic David Škapin, Finančna analiza spremembe tehnologije izvedbe viadukta Dobruša, mentor viš. pred. dr. Aleksander Srdic UNIVERZITETNI ŠTUDIJ GRADBENIŠTVA Klemen Filipič, Primerjava uspešnosti naprav in ukrepov za umirjanje prometa, mentor doc. dr. Tomaž Maher, somentorja viš. pred. dr. Peter Lipar in viš. pred. mag. Jure Kostanjšek Vanja Hatič, Procesi toplotnega mešanja Save na območju bodočega bazena Brežice, mentor prof. dr. Matjaž Četina, somen-tor dr. Andrej Širca Tadeja Lavrič, Kapaciteta proge, mentor prof. dr. Bogdan Zgonc, somentor asist. Darja Šemrov David Kodarin, Uporaba ekoloških načel pri načrtovanju prostorskega razvoja naselja Labor v Mestni občini Koper, mentor doc. dr. Alma Zavodnik Lamovšek MAGISTRSKI ŠTUDIJ GRADBENIŠTVA Jana Meljo, Možnosti rabe voda v Sloveniji, mentor prof. dr. Mitja Brilly Matej Petelin, Tveganje in donosnost v stanovanjskih investicijah, mentor izr. prof. dr. Maruška Šubic-Kovač UNIVERZA V MARIBORU, FAKULTETA ZA GRADBENIŠTVO VISOKOŠOLSKI STROKOVNI ŠTUDIJ GRADBENIŠTVA Tadej Čeh, Sanacija vlage v stanovanjski hiši, mentor izr. prof. dr. Andrej Štrukelj Primož Rezar, Mala hidroelektrarna na reki Dravinji, mentor viš. pred. Matjaž Nekrep Perc, somentor doc. dr. Janja Kramer Stajnko Niko Bezovnik, Izvedba lesenega montažnega objekta, mentor doc. dr. Vesna Žegarac Leskovar, somentor red. prof. dr. Miroslav Premrov Patrik Grošelj, Konstruiranje in preračun lesenega ostrešja s programom Solidworks 2011, mentor doc. dr. Boris Lutar, somentor red. prof. dr. Miroslav Premrov Maja Meglič, Projekt organizacije gradbišča za objekt: "Adaptacija objekta Turnišče", s terminskim planom del, mentor viš. pred. Metka Zajc Pogorelčnik, univ. dipl. inž. grad. Stanko Pacek, Primerjava normativov z realiziranim delom na gradbišču, ter oblikovanje lastnih normativov podjetja, mentor doc. dr. Nataša Šuman Janja Piko, Viri financiranja in postopek izvedbe javnega naročila gradenj, mentor doc. dr. Nataša Šuman Benjamin Puh, Zasnova zelenih površin mesta Sevnica, mentor doc. dr. Kaja Pogačar, somentor asist. Vanja Skalicky Ines Šrol, Varjenje in značilnosti zvarjenih spojev v jeklenih konstrukcijah, mentor red. prof. dr. Stojan Kravanja, somentor doc. dr. Tomaž Žula UNIVERZITETNI ŠTUDIJ GRADBENIŠTVA Ervin Povše, Geomehanska analiza tlačnega cevovoda črpalne hidroelektrarne, mentor izr. prof. dr. Bojan Žlender, somentor Primož Jelušič, univ. dipl. gosp. inž. Luka Mohorič, Projektne metode za izračun odpornosti pilotov na praktičnem primeru, mentor red. prof. dr. Ludvik Trauner, somentor Ksenija Štern, univ. dipl. inž. grad. Matic Slanšek, Izračun jeklene hale 30x30x8 m na trajno in požarno stanje, mentor red. prof. dr. Stojan Kravanja, somentor doc. dr. Tomaž Žula Simon Vincek, Gradbeno-fizikalna in ekonomska primerjava klasične in naravne gradnje, mentor doc. dr. Marko Pinterič, somentor doc. dr. Nataša Šuman ^ INTERDISCIPLINARNI UNIVERZITETNI ŠTUDIJ GRADBENIŠTVA - Bolonjski študijski program 1. stopnje Študij so zaključili z diplomskim izpitom: Marjetka Knez Ana Brunčič Anja Cigala Rok Gradišnik UNIVERZA V MARIBORU, FAKULTETA ZA GRADBENIŠTVO - EKONOMSKO POSLOVNA FAKULTETA INTERDISCIPLINARNI UNIVERZITETNI ŠTUDIJ GOSPODARSKEGA INŽENIRSTVA-SMER GRADBENIŠTVO -Bolonjski študijski program 1. stopnje Študij je zaključil z diplomskim izpitom: Aljaž Purg Rubriko ureja* Jan Kristjan Juteršek, univ. dipl. inž. grad. KOLEDAR PRIREDITEV 11.-12.10.2012 34. zborovanje gradbenih konstruktorjev Slovenije Bled, Hotel Golf www.sdgk.si, info@sdgk.si 19. in 20.10.2012 Geodetski dan: Geodezija pri upravljanju z vodami Dolenjske Toplice, Slovenija mojca.kosmatin-fras@fgg.uni-lj.si 24. in 25.10.2012 g 11. slovenski kongres o cestah in prometu Portorož, Slovenija www.drc.si 31.10.-3.11.2012 ASCE 6th Congress on Forensic Engineering San Francisco, Kalifornija, ZDA http://content.asce.org/conferences/forensics2012/index.html 7.-9.11.2012 ■ International Symposium on Earthquake - induced Landslides Kiryu, Japonska http://geotech.ce.gunma-u.ac.jp/~isel/index.html 19.-20.11.2012 ■ Fifth Australian small bridges conference Surfers Paradise, Queensland, Avstralija www.smallbridgesconference.com 3.-4.12.2012 ■ 3rd Ibero-American congress on self-compacting concrete Madrid, Španija www.autocompacto.net 22.-23.12.2012 ICESE 2012 International Conference on Earthquake and Structural Engineering Bangkok, Tajska www.waset.org/conferences/2012/bangkok/icese 5.-7.2.2013 57th BetonTage Neu-Ulm, Nemčija www.betontage.com 22.-24.4.2013 FIB Symposium Engineering a concrete future: technology, modelling & construction Tel Aviv, Izrael http://www.fib2013tel-aviv.co.il/index.ehtml 6.-8.5.2013 International IABSE Spring Conference Assessment, Upgrading and Refurbishment of Infrastructures Rotterdam, Nizozemska www.iabse2013rotterdam.nl 17.-19.5.2013 IC-SDCI International Conference on Sustainable Development of Critical Infrastructure (Co-sponsored by IABSE) Shanghai, Kitajska http://iem.sjtu.edu.cn/IC-SDCI/en/ 27.-29.5.2013 1st International Conference on Concrete Sustainability Tokyo, Japonska www.jci-iccs13.jp 26.-28.6.2013 FRPRCS11 11th International Symposium on Fibre Reinforced Polymers for Reinforced Concrete Structures Guimares, Portugalska www.frprcs11.uminho.pt/Default.aspx?tabindex=1&tabid=1&la ng=en-US&pageid=29 24.-26.7.2013 ICSA 2013 2nd International Conference on Structures and Architecture Guimares, Portugalska www.icsa2013.arquitectura.uminho.pt 24.-27.9.2013 26th IABSE Symposium Long Span Bridge and Roof Structures - Development, Design and Implementation Kolkata, Indija www.bridgeweb.com/MemberPages/Article. aspx?typeid=5&id=2443 25.-27.9.2013 IWCS 2013 Third International Workshop on Concrete Spalling due to fire exposure Pariz, Francija http://mfpa-leipzig.de/index.php?id=64 2.-6.6.2014 3rd World Landslide Forum "Landslide risk mitigation: Constructing a safe geo-environment" Peking, Kitajska www.wlf3.org