Volilski shod v Velenju. Veselica, katero je priredilo bralno drušlvo gornje Šaleške doline dne 5. septembra na vrtu Korunove goslilne pri Velenju, je bila dobro obiskovana. Kar se mora še posebej omeniti, jako dobro je bil zastopan kmečki stan. Seveda, imeli so ludi uzrok in sicer prav važen uzrok, zakaj so se zbrali v tolikera številu vrli kmetje Šaleške doline. Poročilo državnega poslanca č. g. J. Žičkarja in deželnega poslanca gosp. Vošnjaka so hoteli slišati ter se naučiti o delovanju državnega in deželnega zbora. Da sta jih tudi zanimali obe poročili, je bilo povzeti iz klicev, s katerimi so naznanjali, da odobrujejo ravnanje in postopanje slovenskih poslancev, a da obsojajo kriviee, katere delajo najbolj kmečkemu stanu državnozborski ropotarji, kakor tudi krivice, katere še niso prenehale v deželnem zboru. Oba govornika sta razložila stvar prav po domače. V njunih govorih je mnogokaj, kar bi utegnilo zanimati bralce »Slov. Gospodarja«. Nekaj takih mislij bodi tukaj navedenih. Državni zbor se deli na dve stranki. V večini so pametni, razumni možje, ki se zavedajo, kaj jim je poverilo ljudstvo, ko jih je izvolilo za poslance. V manjšini je dosti Ijudij, ki se obnašajo prav pobalinski, zavirajo delovanje visoke zbornice, ter samo Ijudstvu škodujejo. Enkrat se ne more ničesar rešiti v zbornici ravno vsled njihovega obnašanja. Potem jemljejo denar, (vsak poslanec vsaki dan 10 fl.), katerega ne zaslužijo. Ta denar plačuje ljudstvo. Tako ima ljudstvo izgubo — za svoj denar ne dobi ničesar in sramoto, — ves svet se spotika nad takimi poslanci, kakor so avstrijski ropotarji. In sedaj reci človek, ali ni to goljufija, katera se stori Ijudstvu? Tako je tudi naravnost povedal ropotarjem katoliški poslanc Tusel iz Solnograške; za to so zahtevali levičarji, da se je poklical k redu, in da se za kazen tudi zapiše v zapisnik zborniških sej. Res, poslanec Tusel se je opomnil, da je nedostojno tako imenovati obnašanje levičarjev. A zahtevi, da se to vsprejme v zapisnik, se ni ustreglo. No, poslanec Tusel ni dobil pohvale v zbornici za to, ker je povedal resnico, pač pa v ljudstvu. To pritrjuje povsod njegovim besedam. V državnem zboru je predložila vlada, so predložili poslanci važne predloge. Prevažna stvar so zadruge, o katerih je podal načrt zbornici poljedelski minister, da bi se o njem razpravlialo. Zadruge bi bile velikanskega pomena za kmeta in meščana. Zadruge bi koristile kmetu, ker bi tem potom stavili ceno svojim pridelkom kmetje, in ne židje, veletržci, kakor se zdaj godi. Kmet v potu svojega obraza dela. A to, kar si pridela mora oddati skoro pod nič. Pozneje bi bilo drugače. Kmetje jednega sodnijskega okraja bi stopili v tesno zvezo ter pristopili k zadrugi. Vse zadruge jedne dežele bi bile zopet tesno zvezane med seboj. Zadruge bi pred vsem zalagale armado z živežem, kateri se kupuje zdaj za to od veletržcev, židov. Seveda ti si delajo pae s tem denar. Od malih posestnikov pokupijo žito vredno in ga prodajo potem armadi prav visoko. Ako bi se ustanovile zadruge, tega ne bi bilo več. Kmetje bi oddajali naravnost armadi po zadrugah pridelke in sicer po ceni, katera jim gre. Da bi bilo to jako koristno za kmeta, je razvidno. Tudi meščanom ne bi škodile zadruge. Meščani ne kupujejo surovih pridelkov, temuč že pripravljenih za Kibo. AH tovarne, od koder dobivajo mali trgovci po  mfstih in trgib moko, zalagajo z žitom zopet veletržci, židje. Drugi jih ne more, ker nikdo drugi ni v stanu toliko žita nakupiti, kakor ga tovarne rabijo. Da delajo ti za sebe, ni treba tukaj še posebej povdarjati. Veletržce bi spodrinile zadruge. Od teh bi dobivale žito tovarne ceneje, kakor ga dobivajo od veletržcev. Potem pa bi bilo mogoče, ali prav za prav bi se moralo zgoditi, da bi se razpošiljala iz tovarn veliko ceneje moka. Tako bi bili meščani veliko na boljem. Ziveli bi veliko vredneje. (Konec prih.)