Vprašanje naših pripravnikov V svoji 15. številki je »Učiteljski tovariš« odprl za učiteljske pripravnike posebno rubriko. V njej naj bi ti naši najbednejši tovariši in tovarišice izpovedovali svoje gorje, prinašali pa tudi svoje mišljenje o vsem, kar je neposredno ali posredno v zvezi z njihovim položajem. S to rubriko je hotela naša organizacija doseči dvoje: omogočiti prvič, da izve naša javnost, pod kako obupnimi razmerami nastopajo pripravniki in pripravnice svojo prvo pot v poklic, ki zahteva že sam na sebi največjega življenjskega optimizma. Drugič pa uvrstiti tako najmlajše in zaradi tega najmanj izkušene tovariše v učiteljsko skupnost, ki je prav njim najpotrebnejša. Če listamo po tej rubriki, pisani s srčno krvjo zagrenjenih mladih eksistenc, si moramo nehote z vso resnostjo postaviti vprašanje, kam pelje ta pot. Stotine najmlajšega učiteljstva živi pod eksistenčnim minimumom: njihova plača zadostuje komaj za najnujnejše življenjske potrebe; za lastno nadaljno splošno in strokovno izobrazbo nedostajajo sleherna sredstva; vsak izreden strošek jih sili v dolgove, ki jih ne samo duševno deprimirajo, ampak tudi potiskajo v socialno odvisen položaj od njihovih upnikov. V najvažnejši živIjenjski dobi, v začetkih vzgojnega dela med narodom, ko bi morali biti podpirani od vse javnosti, da bi z navdušenjem in vedrim razpoloženjem vršili svoje težavno poslanstvo v narodnem občestvu, jim — zagrenjenim in razočaranim — stoje razmere sovražno nasproti ter ubijajo njihov mladostni optimizem korak za korakom. Naša javnost ne more niti slutiti, koliko tragike in obupnega hotenja se skriva po slovenskih učilnicah in sicer v prvi vrsti v onih, kjer vrše najmlajše učiteljske moči svoje težavno in odgovornosti polno delo. Zato je želeti, da bodi rubrika naših pripravnikov še nadalje verno zrcalo njihovega življenja. V tej zvezi bi dopisnikom samo priporočali, da opisujejo docela konkretno svoj položaj ter se izogibljejo posploševanj in črnogledega razmišljanja: realistično opisan položaj je dovolj zgovorna slika razmer, v katerih žive in delajo in samo taka vpliva na javnost in njeno razpoloženje. Od te strani vrši naša rubrika že sedaj velevažno nalogo, in če bodo dopisniki upoštevali naša zgornja priporočila, bo postala slika njihovega življenja še bolj plastična in učinkovita. Žal nam je, da ne moremo s takim zadovoljstvom spremljati potek naše rubrike glede na njen drugi namen, ki ga je imela organizacija pred očmi, ko je dala to rubriko pripravnikom na razpolago. Kakor rečeno, je bil važen nagib tega koraka predvsem ta, kako uvrstiti naše najmlajše tovariše in tovarišice v učiteljsko skupnost: povezati jih trdno in solidarno z njihovimi starejšimi kolegi in poživiti z njihovim sodelovanjem vse stanovsko gibanje. Trdno smo prepričani, da je le s solidarnim naporom vsega stanu možno izboljšati gmotno in duhovno stanje naših pripravnikov. Zato je potrebno, da pripravniki spoznajo čim prej kruto resnico, da poedinci nujno podlegajo v današnji socialni borbi in da prihaja le od strnjenosti s svojimi sotrpini blagodejna zavest moči in borbene volje. Omogočiti to strnjenost z vsem organiziranim učiteljskim stanom je vsaj tako važna naloga naše rubrike kakor slikanje težkih razmer pripravnikov za našo javnost. Ker pa vemo, da so pogledi mladih tovarišev in tovarišic v marsičem različni od starejšega učiteljstva, si želimo nujno prav teh pogledov od naših pripravnikov. Njihova poročila naj bi poslej vsebovala kritična presojanja razmer v organizaciji, kakor jih sami občutijo. Pisana naj bodo objektivno in brez osebnih čustvenih primesi, kajti le taka nam lahko služijo za orientacijo v našem skupnem hotenju. Naši najmlajši tovariši naj se le krepko zavedajo, da so povsem enakopravni člani naše stanovske organizacije ter naj uravnavajo svoje delo, svojo kritiko in svoje predloge iz te zavesti. Kjer koli opazijo v svojem hotenju ovire, ki objektivno ter v interesu stanovske strnjenosti in solidarnega nastopa niso opravičene, naj jih predlože v javno diskusijo v svoji rubriki. Tako nakazovanje problemov v naši organizaciji bo služilo v koristno razčiščenje vsem, omogočalo bo tovariško sodelovanje pri vprašanjih in nalogah, ki so nam vsem — starim in mladim — skupne. Od takega nastopa si obetamo predvsem novega stanovskega dviga in optimizma, kar se mora koncem koncev pokazati tudi kot najboljša stanovska politika tudi najmlajših samih.