Posamezni izvod 1.30 šil., mesečna naročnina 5 šilingov. V.b.b. Izdajatelj, lastnik in založnik: Dr. Franc Petek, Velikovec. — Uredništvo in uprava: Celovec-Klageniurt, Gasometergasse 10,^ telefon 56-24. Glavni urednik: Franjo Ogris, odgovorni urednik: Lovro Potočnik. — Tiska: Založniška in tiskarska družba z o. j. Drava, Celovec-Borovlje. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Celovec-Klagenfurt 2, Postfach 124. Letnik XI. Celovec, petek, 14. december 1956 Štev. 50 (764) PREDRZNA SIKANA obmejnega policijskega organa v Podrožčici Navdušenja koroških zborov nad uspelimi koncerti v Sloveniji, o katerih je poročal v lokalnih vesteh tudi celovški radio, v nedeljo ob povratku pevcev službo vršujoči obmejni policijski uradnik očitno ni mogel prenesti. V svoji, kakor vse kaže, napram koroškim Slovencem skrajno sovražni šovinistični nastrojenosti je zate pozabil pa svoje službene predpise in s svojim nezakonitim ravnanjem močno zlorabil svojo uradno oblast. Grobo kršenje kompetenčne oblasti s tem, da se je protizakonito vključil v carinski postopek in vzel v policijsko pre-verbo od carine še ne pregledano v redu deklarirano uvoženo blago (izposojeni že rabljeni klišeji za ilustracijo mladinskega lista), kaže, da je bilo njegovo dejanje naperjeno v prvi vrsti proti predsedniku Slovenske prosvetne zveze, ki je turnejo priredila. Čeprav predsednik dr. Franci Zwitter niti ni bil lastnik niti ne prenašalec omenjenih klišejev, ga je omenjeni uradnik zaradi le-teh pozval iz vlaka na zaslišanje in ga kljub odločnemu protestu izzivalno zadržaval skoro dve uri ter mu na ta način onemogočil nadaljevanje vožnje z vlakom preko Beljaka v Celovec. Zaradi formalnosti, ki so jih v resnici zagrešili obmejni organi pri potovanju iz Avstrije, je isti policijski uradnik — po poznejših informacijah pri referatu kriminalnih uradnikov v Beljaku gre baje za uradnika z imenom Miklautz — protizakonito zadržaval čez dve uri v uradu v Podrožčici tudi vodjo skupinskega potnega lista tov. Tomaža Kobana, pd. Smona iz Kotmare vesi in ga pridržal ves čas postopka s predsednikom SPZ celo v zaklenjenem sosednem uradnem prostoru. Višek predrznosti in zlorabe svoje uradne oblasti pa si je dovolil imenovani policijski uradnik, ko ie obdolžil tov. Ton-čija Kruschitza, ki se je zanimal, kako dolgo bo še trajal postopek proti tov. dr. Franciju Zwitterju in Tomažu Kobanu, kraje zavojčka, zaradi katerega je bil zadržan predsednik SPZ, v isti zadevi pa tov. dr. Francija Zvvitterja zaradi navajanja h kraji. Pri tej svoji zaletelosti se je spozabil celo tako daleč, da je tudi ta dva prehodno popolnoma nezakonito zaklenil v uradne prostore. Sele po treh urah čakanja je končno mogel odpeljati poštni avtobus vse udeležence uspele turneje v Kotmaro ves odnosno v Bilčovs. Zaradi te nezaslišane šikane, ki vrže več kot čudno luč na nepristranost gotovih policijskih organov, je vložil predsednik SPZ takoj naslednji dan ostro pritožbo pri varnostnem direktorju za Koroško in poslal nrepis pismene pritožbe v vednost in nadaljnje ukrepanje tudi deželnemu glavarju. Tako varnostni direktor g. dvorni svetnik dr. Odlasek kot tudi namestnik beljaškega policijskega direktorja višji policijski svetnik Vivenot in neposredni predstojnik omenjenega uradnika višji policijski inšpektor Riegler so predsedniku SPZ obljubili točno preverbo zadeve in najstrožje ukrepanje proti uradniku, ki se je tako spozabil. Koroški Slovenci ob tem primeru nikakor nočemo obsojati vseh policijskih organov in vestno ločimo med korektnimi uradniki in tistimi, ki na žalost tudi v službi ne morejo zakriti svojega sovražnega nastrojenja proti slovenskim sode-želanom. Zato pa to pot pričakujemo od pristojnih nadrejenih oblasti odločne ukrepe, ker v tem primeru ne gre za neznane storilce, ki jih do danes še ni bilo moč izslediti, niti ne za protislovensko, v neslužbenem času baje dovoljeno delovanje številnih uniformiranih varnostnih organov v raznih proti določilom Državne pogodbe obstoječih in delujočih organizacijah kot so Siidmarka in podobne, marveč gre v tem primeru za očitno protizakonito šikaniranje naših ljudi in predstavnikov od strani poznanega policijskega uradnika s pomočjo izrecnega zlorabljanja uradne oblasti. Kakor smo izvedeli, nameravajo na ta način diskriminirani trije tovariši vložiti proti omenjenemu uradniku tožbo tudi pred sodiščem. Ironija usede pa je hotela, da ta izgred bije naravnost v obraz plemenitemu namenu gostovanja, ki je bilo predvsem tudi v znamenju vloge manjšine kot mostu za povezovanje med dvema sosednima deželama. Kakor vse kaže, je pot do uresničitve načela, da naj manjšina ni element, ki loči države, marveč naj je element, ki druži narode, še dolga. Kljub vsemu pa smo prepričani, da bo razvoj demokratične ureditve odnosov med narodi in državami šel preko takih in podobnih nedemokratičnih nasilnih policijskih ukrepov v malem in velikem. Kadarjeva vlada zgublja pozicije Položaj na Madžarskem se je v zadnjih dneh ponovno poslabšal in je prišlo do novih spopadov med uporniki ter policijo. Povod za zaostritev so dale aretacije članov delavskih svetov, ki jih je Kadarjeva vlada aretirala z utemeljitvijo, da so baje skušali prevzeti vodstvo v delavskih svetih kontrarevolucionarni elementi. Hkrati z aretacijo vodilnih članov delavskih svetov ih razpustitvijo teh svetov je bilo proglašeno tudi obsedno stanje, ker da je še velika količina orožja in streliva v rokah kontrarevolucionarjev, kar da ovira vzpostavitev reda in ogroža osebno in materialno varnost državljanov. Madžarsko^ delavstvo je na te ukrepe vlade odgovorilo z 48-urno generalno stavko, ki je dosegla obseg) kot še nikdar poprej. Madžarski radio sicer skuša zmanjšati pomen tega zadržanja delavstva, vendar je gotovo, da je Kadarjeva vlada na ta način zgubila prav tisto solidno podlago, na katero bi se morala v prvi vrsti opirati — na delavstvo, ki je že od vsega začetka tragičnih dogodkov pre- ko svojih delavskih svetov skušalo obvarovati socialistične pridobitve delavskega razreda. Zadnji dogodki pač kažejo, da se v vodilnih krogih iz dosedanje tragedije niso dovolj naučili, ker očitno ponovno zapadajo starim napakam stalinizma in nočejo spoznati, da je treba rešitev madžarskega vprašanja iskati najprej v temeljnih spremembah političnega sistema. Združeni narodi, ki so tudi v tem tednu obravnavali vprašanje Madžarske, so sprejeli' vrsto resolucij in Sovjetsko zvezo so ponovno obdolžili vmešavanja v notranje zadeve Madžarske. Pozvali so jo, da takoj umakne svoje čete z madžarskega ozemlja, medtem ko je dobil na predlog avstrijske delegacije glavni tajnik Hammarskjold pooblastilo, da ukrene vse potrebno za rešitev madžarskega vprašanja potom pogajanj. O madžarski delegaciji v OZN pa poročajo, da je zapustila Glavno skupščino in tako protestirala proti vmešavanju Združenih narodov v interne zadeve Madžarske. ZVEZA SLOVENSKIH ZADRUG V CELOVCU registrirana zadruga z omejenim jamstvom Vabilo na občni zbor Zveze slovenskih zadrug v Celovcu, registrirane zadruge z omejenim jamstvom, ki bo v soboto, dne 15. decembra 1956 ob 9. uri v Delavski zbornici v Celovcu, Bahnhofstrasse. Dr. Franc Petek, 1. r. predsednik nadzornega odbora Florijan Lapuš, 1. r. predsednik upravnega odbora Razpoke v Atlantskem paktu skušajo premostiti Sueška kriza in napad na Egipt sta povzročila hudo razpoko v zahodnem svetu, zlasti med Anglijo in Francijo na eni in Združenimi državami na drugi strani. Odstranitvi teh nesoglasij je v prvi vrsti namenjeno zasedanje zunanjih ministrov 17 zahodnih držav Atlantskega pakta, ki se je začelo minuli torek v Parizu. Dan poprej so se sestali tudi zunanji ministri 7 držav Zahodnoevropske zveze, da bi se domenili za skupni nastop v svetu ministrov Atlantskega pakta, kar pa je le bolj slabo uspelo. Zasedanju Atlantskega pakta je bilo predloženo tajno poročilo, ki so ga izdelali zunanji ministri Kanade, Norveške in Italije in .ki predvideva razširitev sodelovanja včlanjenih držav iz zgolj voiaškega tudi na politično in gospodarsko področje. Posebno pozornost je vzbudil angleški predlog, da bi spremenili! Atlantsko zvezo v »skupnost narodov«, ki naj bi imela svoj parlament in bi slonela na političnem, gospodarskem in vojaškem sodelovanju. Ne samo iz teh predlogov, tudi iz gledišč predstavnikov posameznih držav, ki so jih izrazili na zasedanju, zlasti pa razprava o vprašanju, kako bi bilo mogoče doseči, da ne bi nekatere včlanjene države hodile politično svojo pot, se vidi, da Atlantska zveza že zdaleka ni več takšna, kot je bila nekoč in da bo le težko uspelo premostiti razpoko, ki so 'o .resno načele. Konferenca, ki naj bi odstranila nesoglasja na Srednjem yzhodu Iranski minister za zunanje zadeve dr. Ardalan je sprejel vodje diplomatskih misij Egipta, Jordana, Iraka, Libanona, Pakistana, Saudske Arabije, Sirije in Turčije ter jim razložil iranski predlog za sklicanje konference držav Srednjega vzhoda. Namen konference bi bil, da bi poravnali vse spore med muslimanskimi državami Srednjega vzhoda ter tako vzpostavili sodelovanje vseh teh dežel, ki igrajo precejšnjo vlogo v današnjem političnem dogajanju v svetu. Dnevni red konference bi sestavili do vseh podrobnosti, ko bo iranska vlada kot pobudnica te konference zvedela za mnenje vseh povabljenih dežel Srednjega vzhoda. Vsaka država se bo morala izraziti o svojem mnenju glede sklicanja take konference, ki naj bi združila tako članice bagdadskega pakta, kakor države arabske lige, da bi tako skušali' izgladiti večja nasprotja med temi državami. Naša pesem — glasnik prijateljstva sosednih dežel Koroško narodno pesem ne zna nihče tako pristno in doživeto zapeti kot pa koroški pevci sami. Ta ugotovitev je razširjena med celotnim slovenskim ljudstvom, kar so koroški pevci vedno spet občutili ob vsakem gostovanju v Sloveniji in drugod. Tudi pevci in pevke SPD »Gorjanci« iz Kotmare vesi in SPD »Bilka« iz Bilčovsa, ki so preteklo soboto in nedeljo pod vodstvom osrednjega pevovodje SPZ Pavleta Kemjaka nastopili s koncerti koroških narodnih pesmi v Ljubljani! in Kranju, so bili deležni izredno navdušenega sprejema. S svojim gostovanjem, ki ga je na povabilo Sveta Svobod in prosvetnih društev Slovenije posredovala Slovenska prosvetna zveza v Celovcu, so naši pevci uspešno izpolnili vrsto velikih nalog: bratom onstran državne meje so poklonili v dar največji kulturni zaklad koroških Slovencev — našo prelepo in priljubljeno koroško narodno pesem; s svojim nastopom so ponovno izpričali, da smo koro- ški Slovenci živ del celokupnega sloven-. skega naroda, ki' ga tudi državne meje ne morejo razdvojiti, kajti v nerazdruž-ljivo enoto ga povezujeta skupni jezik ter skupna izročila slovenske kulture; končno pa je bilo tudi to gostovanje zgovorna priča naše odločne volje, da kot narodna manjšina nočemo biti element, ki, bi razdvajal in ločil, marveč da hočemo zavestno in aktivno tvoriti živo vez med dvema narodoma-sosedoma, med dveroi sosednimi državami!. Topli bratski sprejemi in navdušenje neštetih poslušalcev so dokaz, da je bilo tudi tokratno gostovanje uspešno, kar je v pevcih le še povečalo zadovoljstvo, da so s svojim obiskom v Sloveniji vzidali nadaljnji kamen v povezujoči most prijateljstva in medsebojnega spoštovanja, preko katerega naj bi se odvijali dejansko dobrososedski odnosi med Koroško in Slovenijo. Toliko bolj jih je zato prizadel nenavadni sprejem, ki so ga bili — še polni navdušenja nad uspešno izvršenim kul- turnim poslanstvom — deležni ob povratku na domača koroška tla. Vendar pa neodgovorno početje posameznikov, ki so jim slovenska beseda, slovenska pesem in kulturno sodelovanje med dvema sosed1-nima deželama očitno trn v peti, v pevcih ni moglo omajati trdnega prepričanja, da je bilo njihovo gostovanje plemenit doprinos v prizadevanjih za dosego in utrditev miru in prijateljstva med narodi. Koroška narodna pesem-' v ljubljanski Filharmoniji V soboto dopoldne, ko smo se z avtobusom, s katerim nas je na Jesenicah pričakal predstavnik Zveze Svobod in prosvetnih društev Slovenije tov. Vinko Trihkaus, peljali po lepi gorenjski cesti proti beli Ljubljani, se je vreme vidno izboljševalo. Zato je pozdrav ob prihodu v prestolnico Slovenije vseboval poleg drugih prisrčnih besed tudi zadovoljno (Nadaljevanje na 2. strani) 2 — Štev. 50 (764) Koroška narodna pesem v ljubljanski Filharmoniji (Nadaljevanje s 1. strani) ugotovitev: »Lepo vreme ste nam prinesli!« Kar lepo se pričenja naše gostovanje, smo si mislili; če nam je naklonjeno celo sedanje nezanesljivo poznojesensko vreme, potem tudi nastop ne more izpod-leteti. V tem prepričanju nas je še posebej utrdil potek vaje, ki jo je pevovodja Pavle Kemjak izvedel s svojimi pevci še pred kosilom, katero je po tej uspešno prestali preizkušnji še toliko bolj teknilo. Resno stran gostovanja so pevci prvikrat občutili pri ljubljanskem radiu, kamor so jih povabili, da bi vrsto njihovih pesmi posneli na trak. Tukaj so odpeli celotni program in to, kakor so pozneje zagotavljali, kar zadovoljivo dobro. Torej neke vrste generalka za večerni nastop v veliki dvorani Filharmonije, pred katero so se prvi poslušalci začeli zbirati že dolgo pred napovedano uro. Vreme se je na večer sicer znatno poslabšalo in je luč medlo odsevala na od rahlo padajočega dežja mokrem tlaku, vendar je bilo v napolnjeni dvorani okoli 600 parov oči uprtih na oder, kamor se je zvrstilo nad 40 pevk in pevcev, prisrčno pozdravljenih od vseh navzočih. Med temi je bilo opaziti poleg številnih predstavnikov različnih organizacij in ustanov tudi premnoge posebne prijatelje Koroške in koroških Slovencev, prišel pa je tudi predsednik Sveta Zveze Svobod in prosvetnih društev Slovenije Ivan Regent, kar je pri pevcih le še bolj potrdilo vtis, da se tudi najvišji predstavnik slovenskega ljudsko-prosvetnega gibanja živo zanima za kul-tumo-prosvetno izživljanje med slovenskim ljudstvom na Koroškem. Popolna tišina je zajela dvorano, ko so se vanjo začeli zlivati prvi mehki akordi pesmi »Pojdam v rute«. Za njo so se vrstile še štiri druge pesmi, vsaki posamezni pa je sledilo dolgo trajajoče ploskanje, s katerim poslušalci nikakor niso štedili. Po odmoru so se poleg nastopajočih zbrali na odru tudi predstavniki posameznih organizacij in številnih pevskih zborov, ki so koroških^ pevcem prinesli pozdrave in lepa darila. Pozdrave Sveta Zveze Svobod in prosvetnih društev Slovenije je sporočil tudi pri nas na Koroškem znani in priljubljeni dirigent Radovan Gobec, ki je ob tej priložnosti med drugim poudaril: »Vsako srečanje z vami je kakor topel družinski praznik, ko se snidejo po dolgih letih člani iste družine. Obenem pa predstavlja tudi utrjevanje bratskih vezi in poglabljanje kulturnih stikov med dvema sosednima narodoma. Ko se boste vrnili na svoje domoVe, izročite vsem in vsakomur naše tople pozdrave z željo, da bi takšna in podobna sodelovanja še nadalje prispevala k prijateljstvu dveh in vseh narodov in k trajnemu miru na svetu.« Lojze Ude: Graškemu Schneefussu je vindišarski pojav na Koroškem nekako uresničenje „sanj stare Avstrije, veliko upanje bodoče Evrope”, dokaz, da je mogoče „obema narodnostnima skupinama, vladajoči nemški in veliko revnejši slovanski manjšini” („beiden Volksgruppen, der herrschenden pnd der sveitaus armeren sla-visehen Minderheit”) živeti v duhu dobrega tovarištva (prim. Kleine Zeitung 11.10.1951); drugič pa so mu , Windische“ Slovani, ki so vajeni govoriti v svojem domačem narečju, ne pa v slovenskem knjižnem jeziku" („Sla-ven, die in ihrer heimischen Mundart und niclit in der slovenischen Schriftsprache zu reden gevvohnt sind", „Kleine Zeitung" z dne 10. oktobra 1952). Schneefuss torej lepo nakazuje, kako si zamišlja bodočo -— nemško Evropo. In kdo govori knjižni jezik? Kaj bi še ostalo od nemške jezikovne skupine, če bi začeli ločevati Nemce po dialektih in tistih, ki .govore" knjižno nemščino? Nekemu H. J. Rambouseku so „Windi$che“ Korošci, „ki sicer govore neki slovenščini sorodni dialekt. .windiseh‘, ki pa se v mnogočem močno razlikujejo od .pristnih' Slovencev onstran Karavank" („die zwar einen dem Slovveni-schen verwandten Dialekt, das ,Windische', Za povabilo, pozdrave in darila se je zahvalil predsednik SPZ dr. Franci Zwit-ter, ki je v nadaljevanju med drugim dejal: »Vabilu za koncert tu v beli Ljubljani smo se posebno radi odzvali, da z našo pesmijo v slovenskem kulturnem središču manifestiramo enotnost slovenske kulture in s tem enotnost slovenskega naroda. Kot državljani sosedne države pa prihajamo tudi v plemeniti službi povezovanja med narodi in državami, ker smo zavestni pristaši sodobne manjšinske koncepcije, da manjšina ne sme biti element, ki loči narode, marveč mora biti most, ki povezuje in združuje narode-sosede.« Tudi v drugem delu sporeda, ko sta izmenoma pela moški in mešani zbor, so pevci pokazali, da so si pridno osvojili navodila svojega spretnega dirigenta Pavleta Kemjaka. Če so morali program, ki je obsegal skladbe in priredbe Luke Kramolca, Cirila Preglja, Oskarja Deva, Zdravka Švikaršiča ter Pavleta in Mirota Kemjaka, deloma tudi ponoviti, le še bolj potrjuje, da so bili Ljubljančani s predvajanjem povsem zadovoljni. Posebno odobravanje občinstva so želi novi venček in nove pesmi Pavleta Kemjaka, pa tudi skladbe mladega Mirota Kemjaka. Z uspehom pa so bili upravičeno zadovoljni tudi pevci sami, ki so pridno prepevali še po večerji, ko so se med njimi znašli predstavniki raznih organizacij, in ustanov ter jim je predsednik Sveta Zveze Svobod in prosvetnih društev Slovenije Ivan Regent sporočil pozdrave ZSPD in Veča prosvetnih društev Jugoslavije. Poudaril je, da spada petje med sredstva, ki človeka najbolj vzgajajo v ljubezni do naroda, do domovine. Zato je vaša in naša dolžnost — je dejal — da gojimo našo slovensko pesem, ki spada med najboljša vzgojna sredstva. Delati moramo na tem, da se bodo narodi med seboj ljubili in bi želel, da bi vaše delo obrodilo kar največ dobrih sadov in da bi se kmalu spet videli. Pri tem vašem delu pa vas naj spremlja zavest, da ne politične in ne gospodarske meje ne more- Ob prihodu v Kranj so koroške pevce pričakovali predstavniki kulturnih ustanov okraja in občine ter jim pod vodstvom predsednika Sveta Svobod in prosvetnih društev okraja Kranj tov. Dušana Bavdeka izrekli dobrodošlico. Med in po kosilu so se koroškim pevcem pridružile tudi članice kranjskega pevskega zbora »France Prešeren«, v katerih družbi je med petjem in plesom čas do koncerta mnogo prehitro potekel. Medtem se je pred poslopjem kina »Storžič« zbirala nepregledna množica 20 sprechen, aber in vielen sich selu stark von den ,echten' Slovvenen jen.se.'t s der Karawan-ken untersoheiden"; ,,Dolomiten" z dne 19. junija 1952). Ta mož torej obnavlja teorijo pisca publikacije ..Die Wahrheit liber Karaten", ki jo omenjam že spredaj. Podobno teorijo kakor Rambousek razvijajo tudi „Salz-burger Nachrichten" (na pr. 17. aprila in 8. junija 1952). Neodvisnim (VdU) pa so „Win-dische" čisto posebno pleme, so potomci starega plemena Vendov, ki jih ni mogoče prištevati slovenski narodnosti („da die VVindi-schen Nachfahren des alten Stammes der Wenden sind unij als solche durchaus nicht dem .Slovenischen Volkstum' zugerechnet werden konnen"; ,,Die Neue Front" z dne 26. januarja 1952) in „katerih občevalni jezik se razlikuje od slovenščine prav tako kakor od nemščine ter je obdržal svojo posebnost med nemščino in slovanskimi dialekti skozi stoletja" („deren Umgangssprache sich vom Slo-vvenischen ebenso untersoheidet wie vom Deutschen und sich Ilire Eigenart duroh Jahr-hunderte zvvischen dem Deutschen und den slasvischen Dialekten erhalten hat"; ..Die Neue Front" z dne 15. marca 1952). Dr. Emil Lorenz priznava, da so koroški ,,Windische“ eno od slovanskih plemen. jo uničiti enotnosti med ljudmi, ki govorijo isti jezik, marveč nas naše in vaše delo lahko združuje in nas povede do še večjih uspehov. V besedah se je za bodrilni nagovor zahvalil predsednik SPZ, ki je zagotovil, da bomo pesem še naprej pridno gojili in naj bi pesem povezovala vse narode, posebno pa slovenski narod tu in onstran meje, pevci pa so svojo zahvalo izrazili v lepih melodijah, katere so še dolgo v noč združevale vse v prisrčni družabnosti. Obisk v elektrarni Medvode Še polni navdušenja nad doseženim uspehom so se pevci v nedeljo proti poldnevu odpeljali z avtobusom proti Kranju, kjer je bil za popoldne napovedan drugi nastop. Med potjo pa so si na povabilo vodstva ogledali še naprave leta 1954 dograjene hidroelektrarne v Medvodah, od koder so ponesli nepozabne vtise o tem, s kakšnim ponosom današnja Jugoslavija gradi in ustvarja pogoje za boljše življenje delovnih ljudi. Pod strokovnim vodstvom smo obiskali posamezne oddelke elektrarne ter se prepričali o zmogljivosti mlade jugoslovanske industrije, kajti mogočne naprave vključno kompliciranih strojev so v glavnem delo domače proizvodnje predvsem podjetij iz Ljubljane, Maribora in Zagreba. Da le nekoliko predstavimo obseg zgradbe in njenega pomena, navajamo teh nekaj podatkov: letno proizvaja elektrarna s svojima dvema agregatoma 95,000.000 kWh električne energije; umetno jezero, ki je nastalo z zajezitvijo Save, meri v dolžini 5,57 km in vsebuje 6 milijonov m3 vode; pri gradnji so morali izkopati 101.000 m3 zemlje ter so zazidali 54.000 ton betona in 900 ton bet. železa,- obratovanje elektrarne pa je polnoavtomatizi-rano ih jo v eni izmeni upravlja 5 ljudi. Za strokovno vodstvo ob ogledu se’tudi tem potom iskreno zahvaljujemo vodji izmene tov. Mirku Ganterju, ki nam je posredoval zanimiv pogled v ustroj in obratovanje moderno zgrajene elektrarne v Medvodah. Kranjčanov, ki so se hoteli: udeležiti koncerta, vstopnice pa so bile razprodane že davno poprej. Kljub temu, da so bile v mestu ob istem času še štiri druge kulturne prireditve (v poslopju, kjer je bil koncert koroških narodnih pesmi, so eno nadstropje više igrali znano Finžgarjevo igro »Divji lovec«), je bila velika kinodvorana mnogo premajhna, da bi mogla sprejeti vse neštete obiskovalce, ki so morali na stotine ostati zunaj. Po razgovorih sodeč je bilo med njimi mnogo tu-(Nadaljevanje na '4. strani) toda jezikovno, etnično se od ,,kranjskih" Slovencev v važnih točkah razlikujejo ter so zaradi stoletnega sožitja z Nemci čustveno nacionalno povezani z njimi (prim.: dr. Emil Lorenz, Das Verhaltnis der Deutschen zu den Windi chen in Karmen, Osterreichische Monatshefte, Marž 1953, str. 145—153). Pan-germanski nacionalist dr. Viktor M i 1 -tschinsky pravi v knjigi „Karntens hun-dertjahriger Grenzlandkampf": „Z izrazom ,windirch‘ zaznamujemo jezik koroške veje Slovencev" (str. 23 —: „Mit dem Ausdruck ,windi ch‘ bezeichnet man die Sprache des Karntner Zweiges der Slowcnen“). Na drugem mestu pa piše: ,,Vindišarji govorijo svoj, v tisočdvestoletnem skupnem življenju z nemškimi sodeželani nastali, le ustno dedovani jezik za domačo uporabo, ki je v obrazilih sicer re; slovenskega izvora, ni pa več to v besednem zakladu, kolikor ta presega prvotno preprosto vaško kulturo" („Volkszeitung“, 25. nov. 1955: ,.Die Windischen sprechen eine in 1200-jiihrigem Zusammenleben mit ihren deutschen Landsleuten entstandene eige-ne, nur mundlich vererbte Haussprache, die wohl in der Flexion slowenischen Ursprungs ist, nicht mehr aber im Wortschatz, soweit dierer liber die urspriingliche einfache Dorf-kultur hinausgreift"). Miltschinskv govori sicer o vmesnem narodu vindišarjev (na pr. v odgovoru docentu na dunajski univerzi dr. Erichu Menninger- Lerchen-t h a 1 u. „Die Neue Front", 11. dec. 1954). Neresnično trditev, da skoro vsi Nemci južne Koroške znajo „windisch“, večina pa Bagdad. — Iraški ministrski predsednik Nuri es Said je sporočil Združenim narodom, da zahteva Irak takojšen umik izraelskih čet iz območja Gaze ter vrnitev tega področja Egiptu. Izraelci so Gazo zasedli v času anglo-fran-coske in izraelske agresije proti Egiptu. Nikosija. — Angleško vojaško sodišče v Nikosiji je sodilo dva ciprska vajenca, ki še nista niti dosegla 16 let starosti. Mlada rodoljuba sta bila obsojena vsak na 10 let zapora, ker da sta baje letos v juliju vrgla bombo na britanske orožnike na Cipru. Washington. — Finančno ministrstvo je objavilo, da bodo Združene države Amerike dale prihodnje leto Veliki Britaniji novo posojilo v znesku ene milijarde dolarjev, to pa zaradi finančne krize v kateri se je znašla ta dežela. Tokio. — Na Japonskem bodo začeli leta 1958 graditi tankerje z nosilnostjo po 100.000 ton. Američani so v ta namen že vzeli v zakup neko veliko ladjedelnico. V avgustu so v New Yorku splovili 85.000 tonski tanker. Gradnja na Japonskem pa je cenejša in zato bodo take ladje odslej gradili v tukajšnjih ladjedelnicah. New York. — Iranska vlada je zahtevala, naj se brž ko mogoče sestane varnostni svet in prouči sprejem Japonske v OZN. Sovjetska delegacija pa zahteva sprejem LR Mongolije. Predstavnik Indije je izjavil, da bo Indija podprla predlog za sprejem Japonske. Indijska vlada je za to, da bi bilo v OZN sprejetih čim več narodov, kar bi zagotovilo mir v svetu. Madras. — Predsednik kitajske vlade Ču En Laj, ki potuje po notranjosti Indije, je omenil odnos Kitajske do Anglije in Francije. Dejal je, da se je ta odnos po ženevski konferenci izboljša! Posebno je poudaril, da je tesnejše sodelovanje s Francijo in opozoril na možnost večje trgovinske zamenjave. Naposled je dejal Ču En Laj, da je stališče Kitajske, naj se reši vprašanje Formo-ze na miren način. Tokio. — Japonski železničarji so stopili v splošno stavko. Tako je bil skoraj ves promet ustavljen. Japonski železničarji zahtevajo višje novoletne doklade. Beograd. — Predsednik grške vlade, Karamanlis je med svojim bivanjem v Beogradu povabil podpredsednika Zveznega izvršnega sveta Edvarda Kardelja, naj uradno obišče Grčijo. Podpredsednik Kardelj je povabilo sprejel, vendar bo čas obiska v Grčiji javil šele naknadno. tudi slovensko, da so torej tudi Nemci dvojezični, zavrača že Lerchenthal („Die Neue Front", 8. jan. 1955). Glavno razliko pa vidi Miltschinsky v nacionalni zavesti ter razpravlja o tem z izredno sovražno, politično poudarjeno miselnostjo pangermanskega nacionalista iz plebiscitne dobe. Koroški deželni poslanec dr. May rhofer je primer, ko je neka mati svojega otroka vpisala v šolo raje za Nemca kakor za Slovenca, ker ga po odloku deželnega šolskega sveta z dne 10. 4. 1946, št. 3829 ni mogla vpisati kot ,,Win-discher“-ja, oznanil svetu v dunajski ,,Die osterreichische Furche" z dne 5. nov. 1955, v „Volkszeitung“, 25. nov. 1955 in še v listu „Der Karntner Lehrer" št. 7/8-1955. Že po naslovu „Državna zavest v mejnem ozemlju" („Staatsbewusstsein im Grenzland") pa je jasno, da hoče tiste, ki se imenujejo na Koroškem Slovenci, ožigosati kot iredentiste. Na tej ravnini razpravlja torej danes nacionalno problematiko na Koroškem celo „Die osterreichische Furche". Univ. prof. dr. G s c h n i-t z e r obstoj Slovencev na Koroškem vobče zanika ter trdi, da je na Koroškem le 24.000 „vindišarjev“, „ki se od Slovencev onstran meje jasno razlikujejo" („Volkszeitung“, 26. nov. 1955: „... sind die Windischen in Karnten von den Slowenen jenseits der Gren-ze deutlich unterschieden"). V čem so te razlike, Gschnitzer ne govori. (Konec sledi) Dvorana v Kranju je bila premajhna TEORIJA O VINDIŠARJIH (Osnutek kritične razprave) DOBRIČA ČOSIČ: SEDEM DNI V BUDIMPEŠTI „Da sta storila to včeraj, ne bi padlo toliko ljudi," pravi ozlovoljeno moj gospodar. Potem je pripovedoval, kako so organi javne varnosti zjutraj streljali na delavce, ko so šli na delo, čeprav so se delavci ravnali po sinočnji naredbi vlade. Mož pripoveduje, da so hodniki polni mrtvih delavcev. Tisti, ki so prispeli v tovarne šele ob desetih, so ogorčeni spričo dogodkov spontano začeli generalno stavko. Ljudi, ki se bore, nisem videl. Čez prazen trg streljajo iz hiš. Videl sem, kako je kakih deset sovjetskih vojakov počasi šlo po ulici in kosilo s kratkimi rafali po strehah. Čas ie bil, da se vrnem v hotel h kosilu. AvtODUsi vozijo ranjence. In tudi kamioni. Z belimi zastavaui drve ambulančni avtomobili in njihove sirene tulijo. Ob treh popoldne odhajam v Budim. Sprehod kakor vsak sprehod, peš. Boji pojemajo. Veseli me, da so izmenjali Geroja. Nastop Janosa Kadarja na političnem torišču Madžarske, pravzaprav na vojnem torišču, vpliva pomirljivo. Socializem na Madžarskem bo rešen. Kako preprosta formula! Mar je bilo treba toliko žrtev, da so prišli do nje? Hudo mi je, da sem precenjeval sile protirevolucije v tej vstaji. Če bom še naprej pospeševal in povzemal politične sklepe, tedaj tega nikakor ne smem storiti naglas. Šofer avtomobila, ki so mi ga dali na razpolago in ki sem ga uporabil samo nekaj kilometrov pred začetkom demonstracij, se pritožuje, da ima majhno plačo; da bi mi pričaral stanje sedanjega madžarskega gospodarstva, pravi: „Vi ste umetnik . . . Hm, potem boste razumeli, če vam rečem, da je naša vlada docela umetniško uničila naše gospodarstvo." Gremo čez most, na katerem so divjali pred nekaj urami boji. V Budimpešti streljajo v tem trenutku samo okrog parlamenta ip notranjega ministrstva, toda ne močno. Most, ki grem čezenj v Budim, je poln poslovnih ljudi, žensk in celo otrok. Vsi molče. Napeto pričakujejo pogovor mitraljezov. Za mojim hrbtom zareglja s poslopja tik Donave več naglih rafalov. Sklonim se, hitim. Rad bi pospešil korake, na mostu ni zaklona, toda ljudje okrog mene z ničimer ne reagirajo na ta trušč smodnika. Sram me je, vzravnam se in nadaljujem pot v njihovem ritmu. Iz Pešte pridrvi z, veliko belo in maržarsko narodno zastavo čez most mimo mene vojaški kamion. Na koncu mostu ob vhodu v Budim gledam: Dekleta, nobena starejša od 18 let, so se prijela za roke in zaprla izhod z mostu. Kamion drvi z nezmanjšano brzino, dekleta so s kitami in skuštranimi lasmi z narodno trobojnico na prsih nagnjene naprej in stoje pripravljene, da jih pregazi. Obstanem, zamižim. Zavora zaškriplje, gume zacvilijo, karoserija zadrdra. Pogledam: kamion se je ustavil. Komaj korak daleč od strnjene vrste mladih deklet. Ne da bi se jezile, stopajo na stopnice, preiskujejo kabino, fantiči, za trdno gimnazijci, skočijo v kamion in pogledajo, kaj vozi. Stopim bliže. Ne vidim, pač pa slišim stokanje. Kamion je poln nevarno ranjenih. Ne vprašam, kateri strani pripadajo. Dekle z baretko na glavi s samozavestno kretnjo prometnega stražnika pokaže šoferju, da je pot prosta. „Čigava je ta mladina? Na kateri strani se bori?" vprašam Madžare, ki gredo z menoj. „To so uporniki." ,,Vidim, da so uporniki. Toda uporniki niso vsi iste barve in iste ideologije. Ali so ta dekleta iz organizacije Komunistične mladine?" Odgovor je povsem nedoločen. Zbegan sem. Kako da tem ljudem v tem trenutku nikakor ni važno, v čigavem imenu in za kaj se kdo bori, Madžari pa mi pripovedujejo, da so danes na istem mostu pregazili več takšnih deklet, ki so skušale ustaviti sanitarni avto o katerem pripovedujejo, da je peljal v madžarskih krstah municijo za neko obkoljeno vojaško četo javne varnosti. • Nekdo me srdito zgrabi za prsi: „Rus!“ „Jugoslovan sem," odgovarjam bolj z mrž-njo, kakor prestrašen. Izpusti me in prezirljivo pljune. „Nikar jim ne zamerite. Ljudje so zdaj razdraženi, saj veste, kakšni so revolucionarni časi," pravi moj spremljevalec. Molčim. Ulice so polne moških in žensk. Pred trgovinami z živili stoje dolge vrste in gruče. Pogledam jih: kdo se je boril in kdo se bori izmed teh ljudi, saj pri nobenem civilistu ne vidim orožja. Moj vodnik pa me razburjeno potegne za rokav. ,.Glejte, glejte . .. pod plaščem brzostrelka. To noč se bo začelo v Budimu. To zanesljivo vem, ker so danes nosili in razdeljevali orožje." ,,Od kod pa ste dobili toliko orožja?" „To ni noben problem. Centralno skladišče orožja in streliva so zavzeli uporniki že 23. oktobra zvečer in tudi vojaštvo ga razdeljuje." Oficir madžarske vojske nosi v mreži cve- IZ NEUREJENIH BELEŽK tačo in kruh, žena pa ga drži pod roko. Takšnih oficirjev vidim mnogo. Ne utegnem povzeti sklepov o madžarski vojski in njenem stališču v zadnjih dneh, kajti Budim je ves v ranah in poškodbah iz bojev leta 1945. Poškodovane hiše pričajo o vojni, vsa poslopja so preluknjana od rafalov, tu sploh niso popravljali in gladili: v glavo mi šine grešna misel: idealno odrsko okolje za snemanje vojnih filmov. Zavijeva v ulico, v kateri se gnete več tisoč ljudi. Vidim stolpiče tankov in v topovskih ceveh madžarske narodne zastave. Komaj se prerivava skoz množico, razburjeno in usmerjeno na tanke. ,,To sem vam hotel pokazati." „Saj vem, da je vaša vojska pasivna in da je razpadla. Za tanke se ne zanimam." „Toda to so sovjetski tanki. Sedem jih je. Pojdite z menoj, da se prepričate." da ne bi ničesar videl. Toda fant iz Baranje me prime pod roko in odvede naprej. Spotoma mi pripoveduje in se hvali, da je bil v tisti skupini sto dvajsetih ujetnikov na visečem mostu, ki se mu bližamo in na katerem so še pred nekaj urami divjali srditi boji. Gledam štiri sovjetske tanke pred mostom. ,,Ni pa re~, da smo položili orožje. Radio je lagal. Municije nismo več imeli. Kaj smo mogli? Bil sem v zaporu, strašno so me pretepali. Ali naj vam pokažem ramena?" ,,Verjamem vam. Kdaj so vas izpustili?" „Včeraj. Toda to noč spet pojdem z njimi. Vam lahko to povem. Poglejte tistole trdnjavo tam gori. Tam je že 800 upornikov. Imamo tudi topove. Tudi težka artilerija nam ne more do živega. Tja vas moram odvesti." ,,Ne, nikakor ne." .,Zakaj ne? To morate videti. Nič se vam Mnogo hiš je bilo razdejanih in težko poškodovanih. ne bo zgodilo. Tam so moji tovariši, ves moj razred." „Kdo pa je dal orožje vašemu razredu?" „Ah, orožje, to je lahka stvar. Srečali smo sto dvajset policajev. To ni politična policija, to niso organi javne varnosti, to so naši mestni policaji za vzdrževanje reda. Enega poznam, rojaka sva, pa sem mu dejal: ,Štefan, ti si Madžar. Zakaj hočeš streljati na Madžare?' On pa mi je odvrnil: ,Saj nočem streljati na Madžare.' ,Če je tako, pa mi daj puško' sem dejal. On pa: ,Na jo, samo nikar nikomur ne povej, kdo ti jo je dal/ Potem pa nam je vseh sto dvajset dalo orožje in strelivo." Gremo mimo sovjetskih tankov na visečem mostu. Težko mi je pri srcu. Prizadevam si, da bi tega ne pokazal, ker se ta dva fanta ne bojita. Na drugi strani mostu poči nekaj pušk, potem pa sledi dolg rafal iz težkega mitraljeza. „Čujte, prosim vas, bili ste partizan in izkušenj imate več kakor jaz. Imam dve bombi. To noč hočem uničiti tistale dva tanka. Kaj mislite . ..“ je obstal in mi pokazal z roko „. .. ali je bolje, da se jima približam od desne strani ali vzdolž ograje?" „Ne bi vam svetoval ne prve, ne druge poti." „Zakaj? Boriti se hočem, da se sovjetske čete umaknejo iz Madžarske." „Ne vem, v imenu česa hočete vreči bombi na ta dva tanka." „Saj sem bil madžarski komsomolec. Kandidirali so me za člana Partije, pa me niso sprejeli." Razveselil sem sc tanka, ki se je privalil izza vpgala, in naglo skočil v bližnjo ulico; krogle so žvižgale nad nami. Zbežali smo za vogal in tega pogovora nikakor nisem več hotel nadaljevati. Toda ta mladi Madžar iz Baranje me je hotel po vsi sili odvesti pred vojašnico javne varnosti, kjer je bil zaprt, da bi mi pokazal okno sobe, v kateri so ga pretepali. Upiral sem se, dokler nisem zaključil, da je prepričan, da se zgolj iz strahopetnosti ne upam približati tisti vojašnici, ki je še zmerom v rokah organov javne varnosti, na katere kar naprej streljajo. Ko smo se ji (Nadaljevanje na 6. strani) Srečno se prerineva prav do tankov. Na njih stoje neoboroženi sovjetski vojaki,, mladi, zbegani, obupani, ker plezajo otroci po gosenicah na kupolo, brskajo po nahrbtnikih, pravijo vojakom, naj zmečejo proč peterokrake zvezde in stare ženice se sučejo okrog tankov. Madžar pa pravi tankistu grozeče in ogorčeno: „Mar hočeš streljati na madžarsko ljudstvo?" „Nočem streljati na madžarsko ljudstvo," odgovarja sovjetski tankist in solze mu zalijejo oči. Potem mu Madžar ponudi roko, tankist se obotavlja, vendar pa mu jo stisne. Tu je sedem sovjetskih tankov z zastavami. Mračni so ti orjaki in ostudni ko trupla. Rad bi čimprej prišel iz kupa železa in mrž-nje. Moj vodnik pa mi pravi: „Ne bi mogli reči, da ne nastopajo sovjetske čete te dni korektno, kjer le morejo. Streljajo samo, kadar kdo strelja nanje. Kadar pa se pomikajo proti njim sprevodi demonstrantov, streljajo čeznje. Ko ne bi ravnali tako, bi ne mogli po ulicah naprej niti s tanki." Delavec pripoveduje skupini ljudi, kako je na poti v tovarno zašel v ogenj uporniških in policijskih strojnic. Mož trdi, da so ga rešili mrtvi. Morda je to res. kajti obleko, celo obraz, ima v:o okrvavljeno. Tako greva po ulicah od skuoine do skuoine. Moj vodnik mi prevaja njihove pomenke. Pravzaprav so to majhni mitingi in jaz sem čedalje bolj prepričan, da se je na Madžarskem zrušilo vse tisto, kar je živelo kot nekakšna socialistična" oblika države in družbenega življenja. Treba je ustvariti novo. Novo v vsakem oziru. Za ta rod je dosedanji sistem umrl s fanti na radijski postaji vred. Nikjer pa ne slišim ustvarjalne ideje. Pri nobenem človeku ne morem čutiti njegovega privida jutrišnjega dne. Tu se podira in ubija. Tu ne mislijo na jutrišnji dan. Vsaj ne slišim, da bi socialistično mislili. Iz zamišljenosti me zdramijo kriki. Obrnem se. Dva civilista bežita, gruča ljudi pa teče za njima. Moj vodnik me pusti samega in odhiti za to gručo, ki se strne in navali na begunca, prilepljena k roletam bližnje trgovine. Nekaj trenutkov sta stala ob zarjavelih roletah, ucta že odprta za krik. Slišal sem teh nekaj krikov, ko nisem več videl njunih obrazov, in se umaknil za vogal. Linčajo. Koga? Čez deset minut se je vrnil moj vodnik z nekim drugim fantom, ki me je objel in rekel v lomljeni srbohrvaščini: ,,Rodil sem se v Baranji. Doslej nisem mogel priti v Jugoslavijo, za trdno pa bom lahko prišel po teh dogodkih. Rad bi ostal v Jugoslaviji in živel pri vas," ,.Kaj se je zgodilo? Koga so ti ljudje linčali?" „Dva pripadnika javne varnosti v civilu. Spoznali so ju, strašno. Oči so jima iztaknili . ..“ Ne morem naprej, groza me spreletava. Rad bi zbežal nekam, rad bi si zakril obraz, Slovensko narodno gledališče bo proslavilo Linharta Proslava dvestoletnice rojstva Antona Tomaža Linharta se bo v Slovenskem narodnem gledališču v Ljubljani — Drami — pričela 28. decembra, na dan obletnice prve uprizoritve »Županove Micke«. Vodstvo Drame je pripravilo poseben jubilejni gledališki teden, v katerem bodo poleg dramskih predstav: slavnostne premiere »Kranjskih komediantov« Bratka Krefta, mladinske igre »Janko in Metka« in drugih predstav Drame še posebna gle- dališka razstava v Moderni galeriji in predavanja Bratka Krefta, Franceta Koblarja in Alfonza Gspana o Tomažu Linhartu, početniku slovenske igralske dejavnosti. Na jubilejnem gledališkem tednu sodelujejo gledališče iz Maribora, ki bo predvajalo Kreftove »Kreature«, gledališče iz Trsta s Pregarčevo »Šagro« in Prešernovo gledališče iz Kranja s komedijo: »Ta veseli dan ali Matiček se ženi«. KULTURNE DROBTINE Slovenski oktet je gostoval v Gorici in Trstu Velik praznik je bil za Goričane, ko so prišli minulo soboto v njihovo sredo odlični; pevci Slovenskega okteta, ki ima za sabo že vrsto uspešnih turnej domala po vsem svetu. Pevci so bili deležni prisrčnega sprejema. Za zahvalo pa so- goriško slovensko občinstvo na dveh koncertih nagradili s pesmimi, kil so jih ustvarili Slovenci in drugi slovanski narodi, prepevali pa so tudi druge pesmi, tako zamorsko No body knows. Iz Gorice so pevci odpotovali v Trst, kjer jih je sprejelo občinstvo na koncertu z enakim navdušenjem. Dunajski filharmoniki v ZDA Orkester dunajskih filharmonikov je bil od 4. novembra na turneji po Združenih državah Amerikei. Turnejo so zaključili 8. decembra. Obsegala je 30 koncertov, ki so jih filharmoniki priredili v najvažnejših ameriških mestih. Orkester je vodil dirigent Carl Schuricht. Program je obsegel Haydnovo simfonijo št. 104, Beethovnovo uverturo k »Egmontu«, Mozartovo »Haffner-Simfonijo«, dela Mendel-sona, Wagnerja, Brahmsa, Richarda Straussa, Ravela in Berlioza. V Brežah se pripravljajo že na osmo gledališko sezono Laične igre v grajskih razvalinah na Petersbergu v Brežah imajo za sabo že 7 uspešnih gledaliških sezon, s katerimi so si pridobile sloves ne samo na Koroškem, ampak tudi izven meja dežele in države. Na gledališke predstave v romantičnih grajskih prostorih v Brežah prihaja zlasti tudi mnogo tujcev, ki se poleti mudijo na Koroškem kot gostje in si radi ogledajo tudi to zanimivost. Igralci, ki so sami laiki, so še v sedmih letih svojega udejstvovanja že tako izurili, da so njihove predstave tudi najtežjih del svetovnih klasikov prava umetnost. Tudi za osmo sezono 1957 se že pripravljajo. In sicer so si izbrali tokrat Shakespearovo tragedijo »Othelo« in Moliero-vo komedijo »Sola za žene«. Da so se zopet odločili za tragedijo in komedijo iz časov klasične-dramatske literature, je pripisati dejstvu, da so se Breže prav s takimi deli v prejšnjih sezonah uveljavile in svoj uspeh stopnjevale. Nagrade za avstrijsko mladinsko književnost Letošnjo jesen so na Dunaju razdelili avstrijske državne nagrade za najboljša dela mladinske književnosti. Nagrajene so bile tri knjige, med njimi na prvem mestu živalska pravljica »Gringolo«, ki jo je napisala Lilli Konig. Tudi druga nagrada je bila podeljena pisateljici in to Avgusti Lechner za delo »Luč iz Monsal-vata«. Tretjo nagrado je dobil Karl Bruck-ner za delo »Prvak«, posvečeno olimpijskemu zmagovalcu na zimskih olimpijskih igrah Toniju Sailerju. Nekako istočasno so bile podeljene tu-dii nagrade mesta Dunaja za najboljša mladinska dela v letu 1956. Tudi tu je bila nagrajena pravljica »Gringolo« Lilli Konigove in povest »Preproga sladkih sanj«, ki jo je napisala Verra Ferra-Mi-kura. Mesto Dunaj pa je ponudilo tudi veliko vsoto za odkup nekaterih drugih mladinskih del. Blajsovi Loni v spomin Pred nekaj tedni sem v Železni Kapli srečala Blajsovo Lono, kjer sva nekoliko pokramljali. Potožila mi je, da je na poti v bolnišnico v Celovec, kjer je že pred kratkim prestala hudo operacijo. Njeno stanje pa se je ponovno poslabšalo in spet se je morala odpraviti, da bi iskala zdravja v bolnišnici. Ko sva se poslovili ter sem ji želela skorajšnje okrevanje, si nisem mislila, da sem videla Lono takrat zadnjič. Nepričakovano je 4. t. m. prispela vest, da je Lo-na v bolnišnici umrla. Bridko mi je postalo, kajti na rajno Lono nas veže veliko hvaležnih spominov, ker ona je bila v času oborožene borbe proti fašizmu tako dobra in nesebična partizanska mamica. Kdo se v kapelških hribih ne spominja Blajsovih, saj je bilo v družini pet pridnih fantov in tri dekleta. Fantje so bili dobri muzikantje-samouki, da so sloveli daleč naokoli. Prišla je nacistična vojna in fantje so seve morali k vojakom. Peter je umrl, Tiinej pa je prišel v ujetništvo. Trije starejši fantje so pomrli ob strahotnih mukah v različnih koncentracijskih taboriščih, ker so sprejeli v nego ranjenega partizana, ki ga je pa policija izsledila in ujela. Lona je ostala sama in vodila gospodarstvo v težkih letih vojne, poleg tega je morala oskrbovati bolnega očeta in slepo staro mater. Kljub vsemu je bila vedno tako zelo hrabra. Kdo ve, kolikokrat je v smrtni nevarnosti' tvegala nečloveške napore, da je organizirala prehrano ali drugo pomoč partizanom. Vedno smo dobili pri Loni tople hrane, kruha ali kar koli. Ne vem, odkod je mogla vse to priskrbeti, ko ni bilo na domu skoraj nobenega, da bi delal. Tako je delila dobroto in pomoč vse do konca vojne. Vrste partizanov so Vedno naraščale, Lona pa je pomagala vedno in vsak čas. Poleg tega je pošiljala kolikor je mogla tudi svojim bratom v taborišča, dokler so še živeli. V povojnih letih je dočakala vendar še vrnitev edinega še živečega brata, gospodinjstvo pri Blajsu pa je vodila še vedno sama, dokler je bolezen in smrt ni prehitela. Vsi, ki smo rajno Lono poznali, posebno pa vsi bivši partizani, se je bomo vedno spominjali s toplo hvaležnostjo ter z globokim spoštovanjem njenega požrtvovalnega junaštva. — Marica — 'D .. tW m Kavarna v celovškem nebotičniku V najvišjem nadstropju celovškega nebotičnika so minuli teden izročili prostore za kavarniški obrat svojemu namenu. Dalje časa so razpravljali, ali naj bi v najvišji etaži nebotičnika uredili prostore za otroški vrtec ali pa odprli kavarno. Prevladovalo je mnenje, da bi pospeševanju tujskega prometa koristila kavarna, zato so se odločili za gostinsko podjetje. Obrat so dali v najem. Kakor je povedal mestni svetnik Ausser-■\vinkler, so gradnjo nebotičnika pričeli 8. februarja 1954. Decembra 1955 so mogli že 68 stanovanj izročiti! najemnikom. Gradbeni stroški za nebotičnik so znašali 8,5 milijona šilingov. St. Jakob v Rožu Le bolj redko se oglašamo v našem listu, zato se tudi zgodi, da večkrat zamudimo poročati o kakšnem dogodku, ki bi zanimal tudi mnoge čitatelje širom dežele. Iz istega vzroka doslej tudi še nismo poročali o veselih in žalostnih novicah, ki jih hočemo danes zabeležiti vsaj v kratkih besedah. Pred nedavnim smo spremili k zadnjemu počitku našega dobrega občana in zvestega člana naše narodne družine Alojzija Sameca iz Bistrice. Po letih sicer še ni bil tako star, vendar ga je slabo zdravstveno stanje že pred daljšimi leti prisililo, da je opustil naporno službo cestarja. Potem je le še doma skrbel za red v svoji hišici in pomagal ženi pri oskrbovanju družine. V vsem svojem življenju je bil rajni Samec, doma z Goriškega, zaveden sin slovenskega naroda in je s posebnim veseljem obiskoval naše kulturne prireditve. Ohraniti ga hočemo v dobrem spominu, žalujočim sorodnikom pa velja naše iskreno sožalje. — V Št. Jakobu sta praznovala pomemben življenjski jubilej Janez in Katarina Štor-nik; obhajala sta namreč zlato poroko. S svojim življenjem sta bila lep vzor svojim številnim otrokom, ki sta jih vzgojila v poštene člane človeške družbe in jim vlila ljubezen do slovenskega rodu. Jubilantoma želimo na jesen njunega življenja še mnogo zdravja in zadovoljstva v sredi otrok in vnukov. Pa še o nekaterih gradbenih spremembah eno, dve besedi: sredi vasi je občina uredila obsežen vaški trg in so morali od- ČESTIT AMO Danes promovira na veterinarski visoki šoli na Dunaju tovariš Tone Samonik iz Št. Jakoba v Rožu za doktorja veterine. Mlademu živinozdravnikii želimo v poklicu mnogo uspeha! straniti tudi starodavno lipo, ki je bila že dolga stoletja simbol naše vasi; naš zdravnik dr. Hoja pa se je pred kratkim vselil v svoj novi dom, kateri je zgrajen po naj-novejših vidikih moderne arhitekture in je lep okras našega hitro večajočega se Št. Jakoba. Slovenji Plajberk Sredi novembra je v celovški bolnišnici umrla Monika Wieser, ki izhaja iz znane Šašlove družine v Slovenjem Plajberku. Pokojna je bila vse življenje zvesta svojemu ljudstvu ter je svojo zavednost vedno tudi pokazala v marljivi: dejavnosti za naše koristi. Med vojno je delno živela v Ljubljani, mnogo pa je po svojih močeh podpirala partizane, borce proti fašizmu. Iz bolnišnice so umrlo Moniko prepeljali v Slovenji Plajberk, kjer so jo na ta-mošnjem pokopališču položili k zadnjemu počitku. Vsem njenim sorodnikom iskreno sožalje! — Pred nedavnim sta se poročila Ančka Ambrož in Marko Wieser, ki bosta skup- Pohitite z voščili Vsem, ki bi še želeli naročiti voščila za praznike z objavo v našem listu, nudimo priložnost še ž naslednjo naročilnico. Časa je še trii dni, zato naročilnico nemu- doma izpolnite, izrežite in pošljite na naslov: »Slovenski vestnik«, Celovec - Klagen-furt, Gasometergasse 10. NAROČILNICA Ime: Poklic: Kraj bivališča: Želim: navadno', dvakratno', kratno’ velikost objave. Dodatno besedilo: ’ Nezaželjeno prečrtajte! no gospodarila na Avornikovi kmetiji. Ko vrlima novoporočencema iskreno čestitamo, jima želimo mnogo sreče na skupni življenjski poti in se nadejamo, da bosta vzgojila tudi svoj naraščaj trden in zvest vzorom vseh njunih prednikov. Ponikva v občini Bistrica pri Pliberku V noči od petka na soboto je kmalu po polnoči izbruhnil v gospodarskem poslopju pri kmetu Skublu požar in v kratkem času zajel vse poslopje. Ogenj je uničil vse zaloge krme in več kmetijskih strojev. Živino so še mogli rešiti. Požarne brambe iz domače vasi, Bistrice, Liibuč in Pliberka, ki so kmalu prispele, so preprečile, da se ogenj ni razširil tudi na druga poslopja. Nastalo škodo cenijo na okoli 300.000 šilingov. Zvabek Težka nesreča se je primerila kmečkemu delavcu Petru Kaiserju iz Spodnje vesi pri Žvabeku. V bližini Suhe je hotel stopiti na zvezni drog med traktorjem in priklopnim vozom. Traktor je bil v pogonu in Kaiser je pri tem poizkusu spodrsnil ter prišel pod kolo priklopnega voza. Zlomil si je nogo in so ga morali prepeljati v bolnišnico v Wolfsberg. Gostovanje pevcev SPD Radiše v Laškem Pevci Slovenskega prosvetnega društva Radiše, moški in mešani zbor, so pod vodstvom svojega pevovodje Šimeja Wruliha gostovali minulo soboto in nedeljo v Laškem na slovenskem Štajerskem. S pesmijo, ki so jo vrli Radišani ponesli med brate in sestre v gostoljubni rudniški kraj, so želi lep uspeh ter je bilo bivanje med tamošnjimi ljudmi nad vse prijetno in nepozabno doživetje. Zaradi pomanjkanja prostora v tej številki našega lista bomo prinesli obširnejšo reportažo o tem posrečenem pevskem izletu Radišanov prihodnjič. Potujoči kino SPZ predvaja od sobote, 15. decembra do četrtka 20. decembra 1956 film: »Kraljica džungle« (Die Dschungelkonigin) v soboto, 15. decembra, ob 20.00 uri v Zgornjem bregu pri Mušetu, v nedeljo, 16. decembra, ob 14.00 uri v Ledenicah pri Rauschu, ob 20.00 uri v Št. Janžu pri Tišlerju, v torek, 18. decembra, ob 20.00 uri v Št. Primožu pri Voglu, v sredo, 19. decembra, ob 20.00 uri v Globasnici pri Šoštarju, v četrtek, 20. decembra, ob 20,00 uri v Šmihelu pri Šercerju. Borovlje Pri zadnji seji občinskega odbora v Borovljah so lahko povedali, da je občina precej storila v korist svojih občanov. Predvsem so vidni lepi uspehi pri izboli-šavanju cest, ki so jih sodobno obnovili. Županov namestnik je kot gradbeni referent poročal o dokončanih gradnjah cest. Del podljubeljske ceste so asfaltirali kakor tudi1 nekatere druge cestne odseke Sklenili so, da bodo zgradili pešpot za zvezo med ulico Delavskega doma in fraj-baško cesto. Stroški za ta projekt so predvideni na 105.000 šilingov, k čemer je dežela zagotovila prispevek v znesku 30.000 šilingov. Postavili bodo tudi dve stanovanjski hiši, eno za šest, drugo pa za devet družin, Zrelec V četrtek preteklega tedna zjutraj med 3. in 4. uro je izbruhnil požar v gospodarskem poslopju kmeta Mihaela Rebernika v Gradnieah. Ogenj je uničil okoli 200.000 kilogramov krme ter večino kmetijskih strojev. Živino so mogli še rešiti. Prihitele požarne brambe, med temi tudi poklicna iz Celovca, so obvarovale vsaj sosedne objekte. Nastalo škodo cenijo na okoli 600.000 šilingov. Dvorana v Kranju je bila premajhna (Nadaljevanje z 2. strani) di takih, ki so koroške pevce poslušali že prejšnji večer v Ljubljani, pa so jih hoteli slišati še enkrat v Kranju; morda jim je uspelo pomešati se med tiste, ki. so si z večjo ali manjšo silo priborili le izjemoma za to prireditev dovoljena stojišča. Tudi pri koncertu v Kranju so številni predstavniki kulturnega življenja spregovorili pozdravne besede in izročili pevcem spominska darila, medtem ko se je v imenu Korošcev zahvalil predsednik SPZ dr. Franci Zwitter. Vsi govorniki so poudarili važno vlogo, ki jo slovenska narodna pesem odigrava pri vzgoji in utrjevanju narodne zavesti, posebno ganljiv pa je bil pozdrav, ki ga je izrekla 9-letna Silva Bešter, najboljša pevka pionirskega pevskega zbora, ki je med drugim dejala: Pozdravite brate in sestre onstran Karavank, prav posebno pa naše mlade tovarišice in tovariše. Naj pridejo k nam na obisk, sprejeli jih bomo s pesmijo in z odprtimi srci. Petje je tudii poslušalce v Kranju tako navduševalo, da so morali pevci nekatere pesmi ponoviti. In po koncertu slovo pri avtobusu, kjer ni hotelo biti konca stiskanju rok in kjer smo si obljubili, da se kmalu spet vidimo. Prav tako pa tudi na Jesenicah, ko smo se poslavljali od tov. Vinka, ki nas je spremljal ves čas gostovanja ter požrtvovalno skrbel, da je bil lahko vsak posamezni zares zadovoljen. Naj mu bo tudi s tega mesta izrečena topla zahvala za ves njegov trud in veselilo nas bo, če se bomo kmalu spet srečali, tokrat pri nas na Koroškem. -Za zaključek hladen sprejem na domačih tleh Kakor je bil uspeh gostovanja izredno velik in je bilo navdušenje pevcev brezmejno, tako je bil hladen sprejem, ko smo se pripeljali nazaj na Koroško. Po korektno opravljenih formalnostih s strani obmejnih organov na Jesenicah je namreč v Podrožčici sledilo povsem neodgovorno in protizakonito ravnanje avstrijskega obmejnega policijskega uradnika, ki predstavlja očitno protislovensko šikano. Kajti drugače ni bilo mogoče razumeti ukrepov, ki se jih je posluževal omenjeni uradnik, ko je brez vsakega vzroka in v očitnem protislovju z zakonitimi predpisi več ur dolgo zadrževal na postaji v Podrožčici predsednika SPZ dr. Francija Zwitterja, vodjo skupine Tomaža Kobana ter Toneta Kruschitza, ki jih je med čudnim opravljanjem službenih dolžnosti protipo-stavno nadlegoval in celo zaprl v posebnem prostoru. Vendar med pevci tudi tak sprejem na domačih tleh ni mogel zabrisati prelepega vtisa, ki so ga odnesli z gostovanja v Sloveniji. Zato se bodo vedno radi spominjali toplega sprejema, ki so ga jim priredili tako v Ljubljani kot v Kranju in razprodane dvorane so jim naj lepše zagotovilo, da so svojo pesem posredovali bratom, ki so jo sprejemali z odprtimi srci. Prav zaradi tega pa je še toliko bolj obsodbe vredno sramotno početje ljudi — zlasti če so v državni službi — ki očitno ne morejo prenesti slovenske pesmi, s katero so pevci tudi tokrat uspešno izvrševali plemenito poslanstvo zbliževanja med sosednima deželama. fluktauLjUbtat Petek, 14. december: Bertold Sobota, 15. december: Maksimin Nedelja, 16. december: Evzebij Ponedeljek, 17. december: Lazar Torek, 18. december: Gracijan Sreda. 19. december: Urban Četrtek, 20. december-: Evgenij BOTER Boter Matej se je odpravil na obisk k botru Jurku. Blizu hiše je srečal Jurko-vega sina, ki ga je vprašal, kaj počenja očka. »Pravkar je hotel obedovati, ko pa je vas zagledal za skednjem, je vstal in prenehal obedovati,« je odgovoril resnicoljubni deček. »Čemu neki?« »No, očka je rekel, da nam boste dosti pojedli in mama je morala pri priči pospraviti mizo.« Zmaj v Postojnski jami Pred davnimi leti je živel v Postojnski jami! strahovit zmaj. Kadar je bil lačen, je začel grozno tuliti, da se je razlegalo daleč naokrog. Ljudje so morali prinašati koze, ovce, teleta, da se je pošast nasitila. Tedaj so iztaknili pod Nanosom pastirja, Jakoba po imenu, ki so o njem vsi pravili, da je prebrisane glave, kakor malokdo daleč naokrog. Pa so ga prosili: »Pomagaj nam, če si res tako prebrisan, kot pravijo ljudje.« Pastir ukaže zaklati tele in mu sleči kožo. Nato natlači kožo z živim apnom in jo lepo zašije. Ko drugega dne zopet prirjove zmaj iz jame, prineso možje nagačeno tele k luknji. Zmaj pograbi vabo, jo pogoltne iin skoči v vodo, da bi se je napil. Kmalu pa začne od bolečin divjati in rjoveti. Iz žrela mu uhaja dim. Apno je začelo svoje delo. Zmaj se vzpne in se vrže na hrbet, tedaj se mu razpoči trebuh. Malo še po-brca in prasne s silnimi kremplji ob skalo, da je še danes videti sledove — pa je bilo po njem. Ljudje so bili rešeni nadloge. Izvlekli so posast na dan, jo odrli na meh in obesili kožo na vaški zvonik. Pastirju Jaki pa so v zahvalo napravili iz najlepšega kosa pastirsko torbo. Takrat se je Postojnčanov baje prijelo ime »Torbarji«. UGANKE Kuhano, pečeno, na mizo prineseno, ne pojedeno, ampak v smeti vrženo. Kaj je to? (i