------    367    ------
Kmetijstvo.
Odlomki iz narodnega gospodarstva
imenuje se knjižica, katero je spisal in založil g. Anton Kupljen. Cena zanimivi knjižici je samo 30 kr. Miličeva tiskarna ji je oskrbela jako lepo vnanjo obliko. Čisti dobiček je namenjen družbi sv. Cirila in Metoda.
Naše slovensko slovstvo ni bogato  na  delih o narodnem gospodarstvu in zaradi tega moramo reči, da je
gospod Kupljen s svojo knjižico  gotovo ustregel  sloven-
-----   368    -----
r
skemu občinstvu. Mi jej želimo mnogo čitateljev, ker je baš znanost o narodnem gospodarstvu pri nas mnogo premalo razvita. V njej so ob kratkem pojasnjeni glavni pojmi narodnega gospodarstva in priznati moramo, da so nekateri odstavki zelo zanimivi. Knjižica se ozira tudi na sedanje socijalno gibanje. Ta ali oni se morda ne bode v tem oziru popolnoma strinjal z nazori gosp. pisatelja, ki stoji na stališči rimskega prava, a vsekako bode iz nje mnogo novega izvedel. Pisatelj sam ne postavlja nobene nove teorije, temveč nam le podaje v lepi obliki nauke drugih narodnih gospodarjev, vendar se ozira na naše domače in slovanske razmere. Zanimivost knjižice pa to posebno povzdiguje, da je prepletena s premnogimi citati slovenskih pesnikov. Sploh je njena velika prednost, da ni suhoparna, kakor je večina nemških podobnih knjig. Najbolje bodo pač čitatelji spoznali zanimivost te knjige, ako iz nje priobčimo jeden odstavek. Z ozirom na sedanje socijalno gibanje se nam zdi najumestneje, da si v ta namen izberemo odstavek: „0 v r ž b a komunizma", ki slove:
Vsako vzorno rodovinsko življenje je neka vrsta skupnosti blaga. V večjih družinah seveda se najde ta ljubezen v največjem, vendar kratek čas trajajočem nabožnem navdušenji. Bližanje k skupnosti imetja mora imeti izvor v ljubezni bogatcev, ne pa v sovraštvu ubožcev. Ako bi bili vsi ljudje pristni kristijani, mogla bi biti skupnost imovine brez nevarnosti, ker bi dajal vsak gospodar delavcem, kakor bi mu bilo možno, visoko mezdo, a od njih zahteval, kolikor bi bilo možno, malo dela. Sicer bo pa vsak udeleženec skupnosti blaga vedno delal najrajše, kolikor je možno malo, užival pa, kolikor je možno mnogo, če bi v skupnosti premoženja razdelili vse težave in vsako veselje do življenja v smislu prostega naroda strogo enako, tedaj bi možje, kakor je Miklošič, Štefan, Matejko in drugi, kateri delajo v učni sobi in slikarnici s svojim premišljevanjem in čopičem za milijone ljudi j, pridelavah s krampom in z lopato večinoma le za tri ali štiri osebe3 Delba dela s svojo neizmerno pridelovalno silo, nehala bi ponajveč, pa tudi na ta načfii ne bi bilo topo, prosto ljudstvo rešeno duhomornega dela, drugih težav in nadlog, nego bi morali stopiti višji stanovi na stopnjo nižjih stanov. Ali mar ni tudi vojak pridelovalen, ki brani domovino sovražnika; učitelj, ki poučuje in izobražuje zarod, temveč bi dozdevno bil plo-dovit samo človek, kateri na pr. hrani in pita živali, s katerimi hranimo in vzdržujemo naše telo? Saj ni pomisliti in je neverjetno, da bi Stvarnik storil komunistom ljubezen ter prenaredil svoje večne sklepe, samo da bi se izpolnile njih sanjarije!
In kako hitro bi se vendar množili trošilci? Vsak človek bi namreč rad sledil najsilnejšemu človeškemu nagonu, zlasti ako bi vedel, da se zarod vzdržuje na občne stroške. Stvarnik je podelil človeku brez dvoma najimenitnejšo pravico razplodbe, pa navadni človek vendar ni-česa ne stori tako lahkomiselno in brez preudarka kakor to dejanje, čeprav bi bilo baš tu zmernosti in premišlje-
nosti največ potrebno. Kedor ve, da mu ni možno rediti otroka, naj ga ne rodi, sicer se pregreši proti človeški družbi, najhuje pa še proti svojemu otroku samemu. Toda kako čudovitno ! Otroka roditi, z neštevilnimi potrebami, . z neumrljivo dušo, to je brez dvoma najvažnejše početje, katero človek more storiti v svojem življenju in katero ima najvažnejše nasledke — pa vendar je največ ljudij, kateri to povsem nepremišljeno delajo. Kedor pozna novorojence, on ne bo dvomil, da te nežne lučice ugasnejo povsem lahko brez materine ljubezni in očetove brižnosti. —
In baš za časa, ko je ljudstvo pregosto naseljeno, zahteva se najbolj skupnost imetja, in če bi se ljudstvo množilo vedno bolj in bolj, a pridelovanje za življenje potrebnih stvarij manjšalo se neprenehoma bolj in bolj, beda bi sploh še bolj rasla in postajala vseobčna. Za kratkotrajno ljudsko veselje zavrgla bi se največja in naj plemenitejša človeška svojstva in vrline, ker komunisti
*
terjajo namreč, da bi vsi ljudje morali biti enako učeni, pravi se, da bi bili vsi enako topi. Toda v komunizmu tiči še nekaj več, nego se navadno misli, in to je prava pravcata zavist.
Vsaki delitvi imetja moral bi naprej hiteti prevrat pravnega reda, ker posestniki javalne bi dali, ni pet ni šest, svojino iz rok in bi molče privolili v delitev. In kolikokrat bi vendar tudi bila delitev možna, ako nikdo ne bi hotel ničesa več delati in prav nič več ščediti? Saj ne bi bilo možno ubraniti se sitnih os, ki bi vedno silile v ulnjak, ko brž bi delavne bučele nanosile kaj strdi. Vsi nagoni k delu in varčnosti bi nehali in nastalo bi občno uboštvo. V kaki tesni zvezi je vendar tudi po-litiška svoboda s pridelavanjem in množino gospodar-stvenih izdelkov, vidi se jasno, ako prispodabljamo Angleško s Turško: tamkaj je bogastvo in svoboda, tukaj uboštvo in sužnost. Z delitvijo imovine bi reveži tudi postali pomilovanja vredni sužnji. Na ta način bi se godila ljudem največja krivica: lenjaki, nespretneži in nesposobneži bi dobivali enako mezdo kakor tisti ljudje, kateri so marljivi, spretni in sposobni. Nezadovoljnost in borba bi trajali neprenehoma najprej z razliko, da bi potem nasprotovali jačji, med tem, ko se sedaj protivijo slabši. Konečno bi vendar zopet odločila telesna in duševna razlika in potreba ter bi pretežnost sposobnosti provzro-čila zopetno neenakost imovine: prvi prevrat in delitev imetja morala bi se torej ponavljati od časa do časa znova ter znova. Res delo brez kraja in konca (Siphus)!
Na drugem mestu smo uže rekli, „da s časom vse pride". In res! kedo bi verjel pred leti, da bi se na ne-kakov način vendar tako zelo približali skupnosti imetja. Pomislimo samo na vseobčno vojaško dolžnost, na narodni pouk, na različna društva, na zavarovanje proti vsaki ujmi, na narodne svečanosti, ljudske veselice itd., to so namreč večinoma vse naprave, katere spričujejo posebno moč in zmožnost našega veka. Skupnost imetja je samo dotlej plodovita, dokler odgovarja napredku, enodušnosti in zložnosti.    Kedor hoče  prispodabljati moč
-----   369   -----
dveh narodov, mora ne samo jedino duševno in telesno moč nego posebno tudi v poštev jemati veselje in nagne-nost, s katero sta pripravna sodelovati za javne zvrhe.
Komunizem razdeli se dostikrat v političen, nabožno-pokorilen in ekonomičen ali gospodarstven. — V starem veku je prevladal politični komunizem, ki je prisvajal gospodarstvo z zemljo in zemljiščem izločno državi in zmatral skupnost imetja kot edini pogoj državnemu vzoru; v srednjem veku je bil nabožno-pokorilni komunizem, ki je zavrgel zasebno imetje kot dozdevno zapreko večnemu blaženstvu; v novejšem času in v kmečkih vojskah je pa nastal gospodarstveni komunizem poučavajoč, da mora biti zemeljska posest vseobčna skupnost imetja nasproti kričeči dejanski neenakosti imetka. — Tukaj o komunizmu razložene misli in namere veljajo z nekimi potrebnimi premenami tudi za pavrst komunizma, to je za socijalizem.
Smelo smemo trditi, da morda ni bilo zemlje, kjer bi premagavala tako malo nagnenost k ravnokar omenjenim »novosegnim" mislim in lotitvam, kakor so baš bili naši slovenski kraji. Pa kako bi tudi bilo do tega veselja in k temu naklonjenosti, ker med našim domačim ljudstvom je bil zelo vkoreninjen krščanski duh in zastarelo prepričanje o potrebi ublaženega stanovitnega samovladar-stva ter se je razširilo in vtrdilo uverjenje v pravni red in mirno domače zanj prikladno življenje, katerih blago-datij je za razcvet in prospeh našemu za prevratne misli nepripravnemu narodu bilo tudi potrebno. Nesloga, nemir, vojska in druge vznemirjajoče reči so bile našemu ljudstvu gotovo neprijetne in mu niso prinesle sreče ne posvetne pa tudi ne večne. Tako je bilo — pa žal, ni več!
Toda zmotil bi se, ako bi kedo mislil, da naš narod še vedno stoji na stari trdni podlagi in da ima še staro zanesljivo voditeljstvo. Dosti je danes voditeljev precej neizkusnih in lakomnih, katerim ni dosti skrbi za vse ono, kar bi moglo v resnici osrečiti vse vrste našega ljubljenega slovenskega naroda. Tako begajo se duhovi, otrpnjujejo srca, vse je nezaupno in domača needinost je sedaj hirajoča bolezen, hujša od socijalizma, katera mu postane konečna smrt.
Nato slede nekako na to se ozirajoče spodbudne in vzorne pesnikove besede:
¦Življenje je cesta čez plan, čez gore, Zapelje ga naglo, kdor pota ne ve! Čez voz je nemirni, nenehoma drdra, Ustavit' nikdar se obrnit ne da. Nadležni vozniki popotnih so to, Pa trdna le vera voznik naš naj bo.»
B. Potočnik,