50 stala sta na bregu grape. — V. 43: Cianfa Donati je bil Floren-tinec; iz življenja njegovega pa ne vemo nič gotovega. — V. 53: u h vati = zgrabi, prim. Pleteršnik. — V. 58: jela = jelka. — V. 68: flgnello Brunelleschi, Florentinec; podrobnosti iz življenja so nam neznane. — V. 84: v trebuhe drugih dveh, t. j. Buoso Donati in Puccio Sciancato; Buoso je bil najbrže belaš; h kateri stranki je pripadal pa Sciancato, se ne ve. — V. 86: t. j. v popek. — V. 94 nsl.: Lukan (IX, 761 nsl.) pripoveduje, da so vojaki Katona Uti-čana, potujoč skozi Libijsko puščavo, silno trpeli vsledkač; eden je vsled pika zgorel in se vpepelil, neki drugi je pa tako otekel, da mu je počil oklep. — V. 97 nsl.: Ovid poje, Rad obiskujem naše umetnike brez ozira na njihovo svetovno in politično naziranje; zanimajo me le njihove misli o umetnosti. Da sem se odločil te obiske popisavati, to naj se ne smatra za osebni kult zastopnikov naše umetnosti. Imam čist in pošten namen. Občinstvo naj po teh popisih spozna osebno umetnike, naj se iz njihovih lastnih ust seznani z načinom in težnjami njihovega dela; umetniki sami pa naj dobe priložnost, da povedo svojemu občinstvu in svojim kritikom, kar jim je na srcu. Tako se bo ustvarila naravnostna vez med občinstvom in umetnostjo, a nabrali se bodo tudi znameniti doneski k literarni in umetnostni zgodovini, ki bodo čez nekaj desetletij morda dragoceni. I. Pri Fr. S. Finžgarju. Ko sem sedel na vlak — bilo je koncem novembra — se v Ljubljani še nikakor ni hotelo prav zjasniti. Le za trenutek se je včasih nad mestom pretrgal zastor zimske megle, svetla modrina neba se je le za hip prikazala, da se takoj zagrne, in kar nas je v Ljubljani med deževnim tednom želelo solnca in luči, smo obupavali. Toda komaj je vlak bil izza Vižmarij, je svetloba planila med megle, ob tiru se je prikazala dolga, rjava senca voz in sinji odsev pare, snegovi na Karavankah so zablesteli, Gorenjska se je razodela — jutro je bilo kot žlahten kristal. V Medvodah sem izstopil ter se napotil po stezi proti Sori, kjer župnikuje in misli in piše Fr. S. Fin-žgar. Bil sem namenjen k njemu na literaren pogovor in sem le iz srca želel, da ga najdem pri dobri volji. Čez pol ure krepke hoje se je dvignila tik pred menoj na zložnem hribu sorska farna cerkev, oziraje se s čuječim očesom po gosposkem župnišču, vasi in ravnem polju. Vzpel sem se po zmernem da se je Kadmos izpremenil v gada, flretuza pa v studenec (Metamorf. IV., 563 nsl. in V., 572 nsl.). — V. 151: Frančišek Guercio Cavalcante je bil umorjen od prebivalcev mesteca Gaville, njegova rodbina pa se je zato ljuto osvetila nad morilci. — Zakaj se vrše te strašne preobrazbe? zakaj menjavajo za svoje like (podobe)? zakaj iz dveh nastane tuin-tam docela nov lik, nov trup? Bili so v življenju tatovi, roparji, in so si rop najbrže med seboj delili ali ga skupno uživali; zato pa tudi tam — v večnosti — menjavajo za edino lastnino, ki jo še imajo, svojo podobo, tako da nobeden več ne ve, kaj je njegovo. (Dalje.) klancu v vas, in preden sem še prišel pod hrib, sem zapazil Finžgarja sredi ceste: stal je trdno razko-račen pred delavcem, ki je kopal novi vodovod, mu z besedo in levico nekaj živahno dopovedoval, s kazalcem desnice pa se odločno tolkel po čelu, kar je bilo delavcu očividno zelo všeč. Stopil sem bliže, mu podal roko ter nato s potrpežljivo vdanostjo poslušal razpravo o vodovodih. Ko je bila razprava končana, je prišel mojster naznanit, da je v šoli počila cev. Napotili smo se takoj tja in nanovo sem z vdano potrpežljivostjo poslušal razpravo o vodovodnih ceveh. Finžgar se je pri tem izvrstno zabaval. Njegova vedno elegantna postava je bila sicer v delavnik in doma nekoliko manj salonska, toda obraz mu je bil ves živ in napet, kakor kadar razžarjen in prepričanja razgret debatira v Ljubljani. Njegovo visoko čelo, nagubano v mnogo plasti, se naglo giblje in izpreminja kot misel. Pogled, ki je stoičnomiren, skoro mrtev ter zastrt s težkimi vejami, le včasi vzplamti v pritajenem ognju. Obraz, malodane stili-ziran z globokimi gubami, oživi v pogovoru, mišičevje deluje neenakomerno in nervozno, a zelo izrazito; to spominja na rajnega Medveda. Ko je bila vodovodna zadeva kolikortoliko končana, sva stopila v stanovanje. V pisarni velik pi-salnik, pred njim udoben naslanjač, ob steni skrbno urejen arhiv in dve originalni sliki g. Dostala. Na levo vodijo vrata v majhen salon, ki je urejen z iz-bornim okusom; na častnem mestu na omarici Gregorčičeva maska, nad njo srebrn lovorov venec na podlagi iz rdečega baržuna. V kotu ob vratih starinska skrinja iz rjavega lesa in s srebrno pobarvano ključavnico, na steni originalna slika Finžgarjevega očeta in več umetniških igrač. Skoz dvoje oken proti Karavankam razgled kot kraljestvo. V sosednji tujski sobi visi izvirna in lepa Vavpotičeva risba ter Medvedov portret. Na desni strani pisarne vodijo vrata /aks/^v^^N/2^<švL^<š\/2^<šv^ Obiski. Iz življenja in delovanja naših umetnikov. — Spisal Izidor Cankar. v malo, tiho spalnico. Tu na steni dva originala gdč. Anice Zupanec. Sedla sva v pisarno, pogovor se je razplel; soba je bila ugodno topla in odkritosrčnost se drži naj-rajša toplih sob, ko je zunaj mraz. Prižgal sem si cigareto. Finžgar jo je odklonil, a ko se je v pogovoru ogrel, je nevede posegel po njej. Govori z globokim glasom, ki vedno prihaja iz polnih prsi. Privadil se je širokih gest, ki postanejo v ognju debate nasilne: večkrat udari ob mizo in skoči s stola. Od besede do besede je odkritosrčnejši in intimnejši. ,,Kako delaš?" sem ga vprašal. „Kako pišem? Jaz moram imeti, preden začnem, misel popolnoma jasno pred seboj, načrt dejanja od začetka do konca, brez malih okraskov seveda. Vsak junak — vsaka oseba — ki sem jo popisal, živi. Postregel bi lahko s fotografijami. Ireno1 sem iskal v Ljubljani trikrat pri koncertu. Nekoč se je pa zgodilo, da je sedela pri koncertu .Glasbene Matice' pred menoj neka gospodična v reformni obleki. Takrat nisem pevcev nič slišal. Moj tovariš je zapazil, da sem raztresen, in mi je rekel: ,Ti nekaj iščeš!' — ,Ne, sem že našel, hvala Bogu!' sem mu odgovoril. Tisti večer se je duh Irene učlovečil." Nekdo je nerodno potrkal na vrata pisarne. ,,Noter!" je zaklical Finžgar. „Hvaljen bodi Jezus Kristus!" „Na veke, amen. Kaj pa bo?" V sobo je bil stopil trinajstleten fant plahih in okornih korakov. ,,Prosim, če bi posodili kake zgodovinske bukve." „Komu ?" „Ferjanu, da bi bral." „Kake bukve?" ,.Zgodovinske, da bo v njih bral." ,,Ali take, ki so v njih zgodbe?" ,,0 ne, take, da bo v njih, kako se je nekdaj godilo. Kar je res." ,,Čakaj, bom poiskal. . . Vidiš, te vzemi, in kadar prebereš, še pridi." Fant je stisnil knjigo pod pazduho in je še bolj okorno odšel. Finžgar je nadaljeval: ,,Da, jaz moram imeti vse živo pred očmi, sicer ne morem pisati. Ko sem prišel v romanu do dvo-bojne scene, nikakor nisem mogel naprej. Kot dijak sem se učil boriti, študiral sem tudi iz knjig, a bilo je vendar težko. Tedaj sem se jel dvobojevati sam s seboj: naskakoval sem, se branil, podlegal, zmagoval, sekal rane in umiral. Utrudil sem se, toda nato sem stran napisal v petih minutah." „Kdaj delaš?" sem vprašal. ..Pišem vedno dopoldne od osmih do dvanajstih, le izredno proti večeru. Navadno delam precej 1 V romanu „Pod svobodnim solncem". — Op. ured. 31 hitro, ker je že vse pripravljeno, preden sedem k mizi. Premišljujem vedno hodeč, na prostem ne morem delati. Tiste čase, ko sem pisal svoje večje stvari, sem živel samo v načrtih in lepih besedah; takrat sem besede skoro jedel in pil. Zato mi je šlo pisanje samo dosti hitro od rok." ,,Kdaj si začel literarno delati?" sem vprašal. ,,Najprej kot dijak v alojzijeviških ,Domačih Vajah', katere visoko cenim zaradi izrednih zaslug, ki se jim ima zanje zahvaliti naše slovstvo. Pozneje v društvu ,Academia operosorum'. To je bilo tajno društvo, ki se je osnovalo ob stoletnici nekdanje Academiae operosorum. V njem so sodelovali bogo-slovci in duhovniki, duša mu je bil rajni Benkovič. Imelo je geslo: A. O. To je pomenilo: a in G) — apage otium! — apis operosa — avete omnes! — ter Academia operosorum. Posamezni funkcionarji društva so imeli svoja imena; predsednik je bil Stra-žimir, blagajnik Branimir, tajnik Pazimir. Udje so imeli dolžnost, tekom enega leta spisati daljše delo katerekoli vsebine. Če ga kdo ni spisal, je moral dokazati, da ga je pripravljal. Shajali smo se v Ljub--ljani v gostilnah in privatnih hišah. Zanimivo je, da ni nihče vedel, da je sprejet; kak ud ga je obdelaval in pripeljal na občni zbor ter naznanil njegov pristop. V društvu so bili Benkovič, Medved, Hribar, Štrukelj, Stroj, in iz Rima vun Opeka in Aleš Uše-ničnik. Ko je Tomšič umrl, sem bil kot bogoslovec pet mesecev nepodpisan urednik ,Vrtca' ter sem ga večinoma tudi sam pisal. Moja prva tiskana stvar ni bila ne pesem, ne proza, marveč drama ,Mladi tat'. Prvi pa je bil napisan, .Gozdarjev sin', ki sem ga sestavil v osmi šoli in ga odposlal Mohorjevi družbi. Toda tajnik mi je odgovoril dobesedno: .Povest ni sprejeta, ne vem, zakaj.' Nato sem jo nesel Žitniku, ki mi je dal 10 gld. iz lastnega žepa in jo takoj drugi dan tiskal v .Slovencu'. Takoj nato mi je pisala Mohorjeva družba: .Zelo nam je žal, da povesti nismo sprejeli, ker je pisana kakor nalašč za prosto ljudstvo.' To je moj prvi honorar. — Druga povest iz dijaških let je novela ,Zaroka o polnoči'. Pokazal sem jo rajnemu dr. Lampetu, ki me je potem povabil na kosilo in mi zelo vesel izrekel tole kritiko: ,Vaša povest je in ni; ampak prepričan sem, da bodo tej, če boste pridni, sledile boljše.' Nato sem jo poslal Krajcu v Novo mesto, ki mi je čez par dni poslal 15 gld. honorarja in mi naznanil, da se povest že tiska. Vse, kar sem pisal — tudi v prvih letih — sem zajel iz resničnega življenja. S tem seveda nikakor nočem reči, da merim povest po njeni resničnosti; ne, to nima sploh nobenega pomena, če presojamo umetniško vrednost stvari." ,,Kako si se literarno šolal?" sem vprašal. 32 ,,V celi gimnaziji nisem prebral nobenega romana razen slovenskih, in teh je malo. Začel sem enkrat brati ,Friedrich Barbarossa' od Brandena in sem ga po sto straneh zaprl. Tudi pozneje sem bral malo, toda samo klasične stvari. Ljubi so mi.Coloma, Sienkiewicz, Lev Tolsti, nad vse Shakespeare; stare klasike sem bral tudi izvun šole. Za zabavo — bi rekel — nisem bral nikoli. Sedaj berem, kar izide slovenskega, drugega malo. Visoko cenim tudi Če-hova in Maupassanta. Načina opisovanja sem se največ učil pri Zolaju. On ti popiše šopek na mizi tako, da zadiši iz knjige." ,,AIi si v stiku z našimi slovstveniki ?" sem vprašal. „Izmed vseh prijateljev - literatov mi je ostal najboljši in najzvestejši A. Medved, s katerim sva si vedno zelo odkrito in včasih trpko sodila svoje spise. Velikokrat sva bila polna dvomov, ali sva poklicana in ali niso vse obilne ure literarnega dela izgubljene. Strinjala sva se pa v njegovi devizi: Ko bi bila toliko časa posvetila hrupni politiki, bi najini blagajni izgledali drugače ..." ,,Kaj sodiš o našem sedanjem slovstvu?" sem vprašal. ,,Sodim veliko napako našega naroda, zlasti inteligence, da se premalo briga za leposlovstvo. Pred kratkim sem se peljal z gospodično, ki je bila izobražena in liberalna ter mi je imponirala, a Zupančiča ni poznala. Toda krivi so tudi naši mladi pisatelji. Z načinom svojega pisanja silijo občinstvo, da se krog čitateljev vedno oži. Obdelujejo snovi, katere intenzivno zanimajo samo literate, ker le ti poznajo intimno življenje umetnikov; pišejo povesti iz umetniških krogov, ki so veliki masi bralcev tuji. Zato je moje prepričanje: da bi se vendar pri tem krasnem razvoju dušne analize in načina opisovanja v slogu in besedi ter tudi glede na to, da nimamo več samo diletantov, temveč pisatelje po poklicu, že vendar moral dobiti človek, ki bi nam po Cankarjevih besedah moral napisati veliki tekst." „Dejal si, da se je umetnik odtujil ljudstvu. Ali ni čisto naravno, da inteligent-pisatelj piše za inteligenco? Ali nismo dolžni dvigniti ljudstvo k pisatelju in ne pisatelja ponižati do ljudstva ?" sem vprašal. ,,Gotovo. Toda med ljudstvom in inteligenco ne sme biti prepada, temveč mora peljati most z ene strani na drugo. Jaz držim ta most, kolikor morem, in mislim, da ga nikakor ne smemo podreti. Največja umetnost je pisati za ljudstvo in inteligenco obenem. Sto doktorjem govoriti ni težko; sto kmetom lepo govoriti je višek umetnosti. Knjige, ki jih uživa ljudstvo in inteligenca z enakim veseljem, so najboljše, kar jih je kdaj človek napisal. Tako je Sveto pismo, Homer, tako so pisali Tolsti, Dickens in Shakespeare, če hočeš. Glede mladih še nekaj. Opetovano sem jim že pravil, naj ne bodo ne Rusi in ne Francozi, temveč Slovenci. Mi imamo toliko tipov — in vendar nam sedaj tako radi rišejo človeka, ki je mogoč le v Parizu ali v Moskvi. Nas naj študirajo, literarnega rokodelstva pa naj se uče v tujini. Odločno tudi oporekam večni trditvi, da naš narod nima zgodovine in da je bil do neke dobe nekulturen. Vsi veliki evropski zgodovinski pojavi so glasno odmevali v Slovencih, n. pr.: boj med Štaufi in Gibelini, reformacija, kmetski upori, francoska revolucija,da ne pozabim turških bojev - brez knjige so vse ideje prešle na naša tla. Polegtega pomisli še na narodno zavest slovenske individualnosti, ki se je skoz veke javljala v nošah, domači umetnosti — v slikarstvu, rezbarstvu in stavbarstvu." ,,Kaj je vodilna misel tvojih spisov?" sem vprašal. ,,Samo tisti bo resnična last celokupnega naroda, ki bo pisal tako, da narod spozna v povesti samega sebe, spozna vrline junakov in jih vzljubi, spozna pa tudi napake, katerih vedno brez zrcala ne vidi, in te zasovraži. Vsi naši sedanji pokreti, kakor jih idejno razvijajo in politično kakorkoli udejstvujejo, ne bodo 33 med ljudstvom tako dolgo našli tal, dokler ne nastopijo kot sejalci idej pisatelji. Naloga pisatelja ni nič drugega, kot odkriti v naravi to, mimo česar gredo drugi z odprtimi očmi in ne vidijo. Star lovec mi je rekel — in njegova kritika mi je najbolj ugajala — o črtici ,Na petelina': Šestdeset divjih petelinov sem že ustrelil in vse se natanko tako zgodi, kot ste zapisali, a sam nisem tega ne videl, ne slišal, dokler nisem bral Vaše silhuete." „Kaj razumeš pod besedo: katoliška literatura?" sem vprašal. ,,Tega imena sploh ne priznavam. Pač obstoji literatura katolikov, a katoliške literature ni. To je razvidno že iz namena umetnosti, kot sem ga označil ravnokar." ,,/lli se kot duhovnik ne čutiš vezanega pri pisateljevanju?" sem vprašal. ,,Ne, jaz sem zadovoljen tudi kot duhovnik-pisatelj. Naj bom odkritosrčen! Madžarska grofica H., ki sem jo o počitnicah kot dijak prepeljaval po Bledu, me je po maturi hotela spraviti na juridično fakulteto. Stavljala mi je najsijajnejše ponudbe, ki sem jih pa odklonil, in sicer zgolj iz narodnega navdušenja. Bil sem prepričan, da morem nesebično delovati le kot duhovnik . . ." V sobo je stopila Finžgarjeva sestrična: ,,Nekdo je prišel, da greš k vodovodu, ker ne vedo, kako je treba." ,,Vidiš, tako je," je vzdihnil Finžgar in šel. Med pogovorom se je bil že močno razvnel. Geste so postajale vedno odločnejše, pravilna slovenščina, ki jo govori sicer, je počasi prehajala v gorenjsko narečje. Ko se je vrnil, je nadaljeval: ,,Kot duhovnik in pisatelj stojim na stališču naj-širjega — če hočeš — liberalizma. Tudi duhovnik-pisatelj lahko opisuje kočljive predmete. Toda kar je grdo, naj se pokaže kot tako; to je dolžnost vsakega pisatelja, naj bo duhovnik ali ne. Pisati pa tako, da postane to, kar je grdo, vzor, je vsakemu nedovoljeno. Pelji bralca preko blata po brvi in ga opiraj pri tem. Ce kdo pravi: Duhovnik-pisatelj je vezan po svojem krščanskem svetovnem nazoru — pravim jaz: drugi so tudi vezani, vsak po svojem svetovnem nazoru. Rekel sem že enkrat pisatelju romana ,V krvi', da je on ravnotako in še tesneje vezan od svojega filozofskega sistema, kot jaz, ki sledim Kristusu. Glede ljubezni bi sodil takole: To je pravzaprav edini predmet, s katerim bi radi strašili duhovnika. Toda ljubezen je najnaravnejše čuvstvo in je brez šole vsakomur dobro znana. Pravzato je zloraba ljubezenskega nagona v literaturi naravnost zločin. Če je pisateljeva dolžnost, pokazati to, česar drugi ne vidijo, je tudi tukaj njegova dolžnost, opisovati to, kar je v ljubezni lepega, vzvišenega, nizkotnim očem skritega, junaškega in požrtvovalnega. To pa sme in mora tudi pisatelj, ki je duhovnik. Kdor se ob tem spotika, je kriv ali priderije ali farizejstva." ,,Kaj sodiš o prihodnjosti našega slovstva? Ali nismo sedaj že na vrhuncu?" sem vprašal. ,.Nikakor ne. Ta nedosežna rutina v brušenju posameznih kamenčkov, ki se zdaj javlja pri mladih, bo rodila može, ki bodo znali sestavljati mozaike. Zlata doba naše književnosti se šele pripravlja. Bog daj, da bi se ne dolgo . . ." Finžgar se je nasmehnil in končal. Vstala sva in šla na hrib k cerkvi. Razgled je kakor cesarstvo; razteza se preko ravnega polja do širokega polkroga Karavank in Julijskih R\p. Cerkev je vsa prenovljena, z znanjem in okusom. Na levo se gradi pod hribom močan vodovod; tudi to je Finžgarjevo delo. O živinorejski zadrugi, vodovodu, domu in cerkvi govori z večjim ponosom kot o svojih romanih; marsikdo mu je to že zameril, a slednjič je vendarle res, da je samo eno potrebno in da je brez kruha teže živeti kot brez literature. (Dalje.) 75 Obiski. Iz življenja in delovanja naših umetnikov. — Spisal Izidor Cankar. (Dalje.) II. Oton Župančič. Ko sem obiskal Župančiča na domu, je stanoval v VVolfovi ulici in v eni tistih starih ljubljanskih hiš, ki so dokaj čudne: navzgor vodijo mračne stopnice, ki se cepijo in trgajo, kadar se jim zdi, in vedno takrat, kadar obiskovavec najmanj pričakuje; stanovanja posegajo na nerazumljiv in nepreračunljiv način druga v drugo, povsod zijajo široka, prihuljena vrata, ki se zde zato vzidana, da škripljejo in da človeka zmotijo in zmedejo, če je sklenil iti naravnost po svoji poti. Kdor stopi v tako hišo proti poldnevu, začuti bližino kuhinj; njih sfere se dotikajo in v aromatičnih niansah prehajajo druga v drugo. Te hiše so tudi samo nazunaj večnadstropne, kajti kdor jih ne pozna prav natančno, ne bo znotraj nikdar vedel, kdaj se neha prvo nadstropje in kje se začenja podstrešje. V taki hiši je stanoval Oton Župančič, ko sem ga obiskal. Se-šla sva se bila v kavarni in nato odšla skupaj na njegov dom. Župančič je šel po stopnišču naprej, naglo požiraje s svojim dolgim korakom po dve stopnici naenkrat, dokler ni sunkoma nekje obstal in široko odprl vrata svoje sobe. Vstopila sva. Soba gleda z enim samim široko zevajočim oknom nekam v tuje hiše, pred njim stoji miza, ki služi obenem za pisalnik, na levo v kotu postelja, na desno poleg drugih vrat, ki vodijo neznano kam, še ena miza. Zraven nje visoka omara. Odnekod še zdolgočaseno pogleduje popotni kovčeg, bridki grb naše umetnije; druge oprave menda ni v sobi, če ne štejete k njej morda tudi velike bele peči, sezidane in zgrajene v ljubljanskem slogu, ki s svojo gosposko obširnostjo dokazuje, da bi lehko izvrstno grela, če bi se ji zdelo. Tisti dan pred božičnimi prazniki je bila nekoliko mlačno razpoložena. OTON ŽUPANČIČ Kolikor je soba mrtva in prazna, toliko jo je Župančič s svojim načinom bivanja, s svojim redom in neredom oživil in napolnil. Na obeh mizah leže kupoma knjige, nametane in spravljene, kakor so ravno padle z rok. Obadva testamenta sv. pisma v žepni izdaji, ilustriran katalog neke monakovske razstave, obširen budistiški katekizem, en zvezek Balzaca, nekaj ruskih knjig in veliko nemških, dva zvezka francoskih filozofskih del iz znane ,,Bibliotheque de philosophie contemporaine", angleški original Dickensovega ,,01i-vera Twista" in rokopis Župančičevega slovenskega prevoda. Med knjigami ni videti sistema ali tendence, marveč le nemirno zbiranje in izbiranje, skeptično iskanje odgovorov, odločno stremljenje po lepoti in resnici, a obenem dis-orientiranost ali morda resignirana konciliantnost. Kakor tipaje sega Župančič po knjigah, jih prebira in odlaga, da odpre nove; kupi na mizah se množe in pesmi tudi. Ne vem, če je kdo pri nas postavil tako izrazite spomenike po prehojeni literarni poti, kot jih je postavil Zupančič s svojimi tremi knjigami. Vsaka izmed njih je revija in oddih, vsaka novo obzorje. Pri zadnji se je pesnik umiril, ker so jecljajoča usta preroka našla glas za veliko besedo; ali se bo kdaj mislec tudi? Zdi se mi, da se Zupančič v tej sobi dobro počuti. Napol veselo, napol ironično mi je kazal majhno kopje, baje iz husitskih bojev, ki ga je „rešil Slovencem". V omari ima spravljeno staro angleško vazo, ki je ponosen nanjo, na mizi se mu široko smeje s pisalne podloge miniaturen portret gospodične dr. Tavčarjeve, ki ji je bil „potrpežljiv učitelj", kakor pravi napis. Potrpežljivi učitelj pa hodi dobrovoljen z rokami v hlačnih žepih po sobi gorindol, se vsakokrat skrbno ogne stola, ki mu je na poti, namesto da bi ga odrinil, ter vprašujoče pogleduje izza nanosnika svojega gosta. 76 Nekega dne v decembru preteklega leta sva se sešla z Župančičem v „Unionu". Bilo je pred pol-dnevom; po kotih je sedelo le nekaj vestnih bravcev jutranjih časopisov, sicer pa so bili prostori skoro prazni, če izvzamemo levo krilo, kjer je Kristan delal korekturo in Jakopič s tovariši pil črno kavo. Sedela sva sama pri mizi. Zrak je bil svež in dosti hladen, a vendar ne toliko čist, da bi motil kavarniško razpoloženje. Župančič pripoveduje stvarno in s poudarki premišljenega prepričanja. Stavkov ne kroži, lepih besed ne išče, ne izkuša frapirati, temuč povedati to, kar misli. Priznati moram, da sem pričakoval kaj duhovitih paradoksov, a da jih nisem slišal. Pri njem in pri Finžgarju je opaziti, da pojmujeta kot umetnika svojo nalogo čisto stvarno. Sila prepričanja in belokranjski naglas, ki zazveni semintja v stavku, je posebna pikantnost Župančičeve govorjene besede. Med pripovedovanjem gestikulira na način, ki ga doslej še nisem nikjer opazil; geste so nekako iztegnjene, dolge, precej podobne kretnjam neveščega plavača; včasi izteza roke, kot bi nosil misel iz prsi. Kadar govori, se mu čelo naguba v tanke, malo vele gube, kadar se smeje, dobi obraz nekaj otroškega, preprosto navihanega izraza. Med stavkom mu včasi zmanjka odrešujoče besede, kar ga draži. Sploh sem opazil, da je z zvokom besede večkrat nezadovoljen, ker ne dosega duhovne lepote in gibčnosti pojma. Župančič si je naročil kavo, prižgal cigareto in govoril: „Meni je pesem izliv vse notranjosti, zdravja in moči, tako da se mora sama zapeti; sicer je lažnjiva in zato slaba. Verzov bi lahko izdal vsak mesec celo knjigo, če bi menil, da je pesnikova glavna dolžnost tiskati papir; a to bi ne bile pesmi, temuč neodkritost in narejenost v platnicah. Pesem je nekaj popolnoma svojega. Vedno pišejo, da samo sanjarimo in da pred realnostjo nalašč zapiramo oči. Jaz morem reči, da gledam svet prokleto realno in da realno mislim, a kadar pišem, ne kontroliram ničesar več, temuč zapišem verz, kakor se je sprožil sam. Kako se mi pesem rodi? Dolgo se borim z različnimi vtisi in doživljaji, se mučim z njimi in jih spravljam v sklad, dokler ne pride minuta — in tedaj je vse narejeno. Včasi napišem pesem brez priprave, kajti vse življenje je najboljša priprava. ,,Duma" mi je blodila po glavi ne vem koliko let — že od tistega časa, ko sem napisal ,,Z vlakom" — leta in leta se mi je ta snov poetiški oblikovala. V „Dumi" sem hotel pogledati domov z jasnim očesom in čutečim srcem: zato sem vpeljal dva glasova. Trezno sem hotel pregledati vse, kar je našega, mizerijo in veličino, nato pa preko romantike (ženski glas) in kozmo-politizma (moški glas) delati dalje. Po tem boste razumeli, zakaj dajem posamezne pesmi nerad iz rok; saj druga drugo nekako pojasnjuje in drži. Pesmi se medsebojno komentirajo, posamezne so pa nekako iztrgane iz čuvstvenega in umskega kompleksa in zato ne morejo tako vplivati." „Vaše prve knjige ni več dobiti v knjigotrštvu. Kaj sodite Vi sedaj o njej?" ,,Čaša opojnosti je knjiga, ki je ne cenim. Zato bi jo uničil, ko bi bila moja last, pa ni več. Če bi pometal iz nje, kar mi ni všeč, bi morda ostalo kakih deset pesmi. Kar je na Časi dobrega, je to, da je podala perijodo mladeniškega zanosa čisto odkrito; drugega ne vidim na njej. Sedaj bi jo dal v stope!" „Kje ste se učili?" „Prva šola so mi bile narodne pesmi, naše, srbske in maloruske. Na malorusko narodno poezijo me je opozoril Krek, ki me je tudi seznanil s Šev-čenkom. To je prvotna struja. Potem sem prebiral naše poete — Prešerna, Gregorčiča, Aškerca — in klasike na gimnaziji. Kesneje sem se pečal s Shake-spearejem, še pozneje sem bral Verlainea in Deh-mela." ,,Po prostem ritmu Čase opojnosti bi sklepal, da ste se zgodaj seznanili s tujimi modernimi pesniki." ,.Svobodnega verza sem iskal že na gimnaziji. Name ne vpliva nič, česar nisem sam notranje doživel. Potem se lastna izkušnja strne s tem, kar je že kdo podal in kdo drugi našel ... V novejšem času sem bral Verhaerena in Witmana. Polegtega se sedaj bavim z naravoslovjem in filozofijo. Zadnje mesece sem se pečal s francoskim filozofom Berg-sonom, kateremu je princip življenja volja — on trdi, da človek nima uma v svrho špekulacije, temuč v svrho dela — in s Schopenhauerjem." ,,Kak cilj ste si zastavili kot poet?" „Meni je poezija izliv neke napetosti v človeku. Ta izliv je tem bolj krepak, tem bolj v zvezi z življenjem, tem več globin in več širin obseva, s čim večjo intenzivnostjo je poet gledal svet in čim intenzivneje je živel z umom, voljo in strastmi. Poezija je neka pot do samega sebe in do človeka, neko živo gibanje proti stvarem in središču vsega, približevanje centru. V stvarjanju se človek bliža Bogu. To stvarjanje je slepo, a bolj bistrogledo kot ves intelekt. Takrat čutim, da ni ničesar krog mene kot neka moč in žarenje na vse strani. Svet je takrat kot velikanska klaviatura in če pritisneš in vprašaš: Si tukaj ? — ti odgovori v zvoku duh: Sem. Čim večji je umetnik, tem obsežnejša je klaviatura, in če bi bil popoln, bi mu pel ves svet. Laž je pa tisto, če človek v takih trenutkih, ko ni v njem sile, hoče markirati to veličino. To je verzificiranje, hinavščina, umetnost je pa resnica sama ... Ko bi bil umetnik popoln, bi v vsaki dobi vse sprejemal, a tega ne n more; zato mu pravite, da se razvija. V tem stadiju mu polnijo dušo ta vprašanja, v naslednjem se mu obzorje širi, predstavljajo se mu novi problemi, ki jih treba naskočiti . . . Glejte, tega niti prav povedati ne morem; v momentu ne najdem primernih besed. Zato ne vem, če so ti slučajni pogovori pravi; tudi oni bi morali čakati svoje ure, kakor čaka skrivnost med prijateljema svoje, ko neklicana in brez zapovedi z vso močjo odkritosrčnosti bruhne na dan." ,,Ali imate s svojimi pesmimi zavedno tendenco?" ,.Človek stremi za raznimi cilji in jaz mislim, da je poezija sled te poti. Čisto zavedne tendence v meni ni. Hočem sploh stopnjevati svoje zmožnosti do zadnje višine, ki naj se razodene v delu. Zato je nujno, da je umetnik subjektiven, a obenem tudi objektiven; vkolikor se briga za realnost krog sebe, se gotovo giblje proti objektivnosti. S svojim duševnim aparatom izkuša objeti ves svet, drugače je fantast in romantik." „In kaj ste Vi?" ,Jaz ne vem, kaj sem in kaj nisem. Le to vem, da vse moje stremljenje gre za objektivnostjo." ,,Pdi niste med prijatelji Murna najbolj ljubili?" ,,Da. Stanovala sva skupaj v cukrarni. Kadar sem po njegovi smrti pisal kake razglednice, sem vedno hotel nasloviti tudi nanj, tako živ je bil pred menoj. Toda najviše cenim Ketteja. On je vse druga duševna potenca, mož, medtem ko je bil Murn otrok in ženska; Kette je bil sploh najbolj univerzalen človek med nami. Kaj sodim o drugih ? Priznati moram, da jih premalo poznam, ker sem bival v tujini in tam nisem bral slovenskih knjig. Medved po mojem mnenju — kolikor ga poznam, seve! — ni pravi pesnik, ker mu manjka zanosa in svobodnega poleta. Med mladimi se mi zdi Vladimir Levstik človek največjega obzorja; njegova „Mlada Breda" je nekaj tako finega kot malokaj pri nas. To je kakor nakaznica za naš realistični roman, roman širokega obsega in pregleda. Cvetko Golar ni intelekt, a ima najbolj čisto, bujno in organsko pravljično fantazijo." ,,Kaj pišete sedaj ?" „V glavi in deloma na papirju imam ,Jeralo"; kdaj in kako ga bom končal, ne vem. Prvo poglavje sem napisal že pred osmimi leti, ko sem kot vojak dobil štirinajst dni samotnega zapora. Če bi ga pisal sedaj, bi moral biti drugačen. ,Jerala" bo satiričen epos; junaka sem poznal osebno. Bil je velikan, do možganov ves zalit od tolšče, človek pogreznjen v materijo preko glave. Njemu nasproti postavim duha, urnega, gibčnega, vseobvladujočega----in tako naj se borita obadva principa. Jeralo bi vodil po Slovenskem, zato bi moral tudi sam popotovati. Ko sem se na Nemškem bavil z eposom, sem začutil, da potrebujem domačega zraka in domače zemlje, moral bi na kmete med naše ljudi . . . Za prihodnji Božič ali Veliko noč izdam morda zbirko pesmi. — Natakar, čaj!" ,,Večkrat sem že slišal očitek, da so Vaše pesmi pretemne in pretežke." ,,Po programu ne morem delati, sicer bi moral poslušati vse nasvete. Kadar pišem, ne mislim ne na tega, ne na onega, temuč nase; kar je v srcu, mora v besedo. Kaj morem jaz za to, da ne pojem o lipici in ptičku! Pojem, kar čutim, in ker sem izšel iz naroda, čutim z njim in zanj. Narod je res najvišja instanca pri sodbi o umetnostni vrednosti pesmi, pa ne narod od danes, ampak narod bodočnosti — prihodnja stoletja naj nas sodijo! Sicer pa mislim, da me ljudstvo laže razume, kot se zdi." ,,To bi se dalo le statistično dokazati po knjižnicah. Jaz mislim, da ne, ker je treba šolane inteligence, da uživa bravec n. pr. Samogovore." ,,Ni res. Treba je intuicije, ta pa ni stvar uma... Toda ostaniva pri umetniku! Od njega zahtevajo, naj ustvarja in obenem pedagogizira. To ni umetnikova dolžnost; umetnik naj ustvarja, kritiki in drugi podobni ljudje pa naj pedagogizirajo. Kadar Jakopič naslika sliko, ali naj še napiše razpravo, kako naj jo ljudje gledajo in kaj naj si pri tem mislijo? V momentu ustvarjanja ni sploh nobenih računov več. Takrat človek bruha iz sebe, kar se je dolgo nabiralo v srcu, in se za vse drugo ne meni." ,,Kaj menite o naši kritiki?" ,,Odkrito povem, da vidim na vaši strani neko metodo, ki mi ni všeč in ki bi se dala dokazati; metodo, ki je resnični umetnosti po mojem mnenju škodljiva." ,,Skoro vsaka leposlovna knjiga je zbirka nele estetskih, ampak tudi umskih rezultatov. In če so ti s stališča našega svetovnega naziranja napačni, ali jih ne mora kritik obsoditi?" ,,Kritik, ki stoji na drugem stališču kot umetnik, sme in mora konstatirati, da se umetnik v svojih umskih rezultatih moti. Toda zaraditega ne sme odreči knjigi estetske vrednosti. Boj mora biti, a pošten boj, vsaj na vrhuncih. Meni se zdi, da se je pri nas napravil iz kulture in umetnosti politicum; odtod izvira pristranska kritika. Kritik napadi nasprotnika z desinficirano sabljo in ne z zarjavelo, ki ga ne le poseka, temuč tudi okuži." Župančič je bil izpil črno kavo in čaj ter pokadil mnogo cigaret. Poldne je že bilo minilo, obadva sva bila trudna in nervozna ter sva se kratko poslovila. (Dalje.) 112 Obiski. Iz življenja in delovanja naših umetnikov. — Spisal Izidor Cankar. (Dalje.) III. Rihard Jakopič. Nekoč sem govoril z Jakopičem v njegovem paviljonu o skrbeh in težavah slovenske umetnije in tedaj mi je rekel: „Da, v naše občinstvo še ni prodrla misel, da smo mu potrebni. Toda stvar se bo morala pojasniti tako ali tako. Ali smo mi slovenski kulturi potrebni in tedaj naj občinstvo stori svojo dolžnost; ali smo za narod brezpomembni in brez-koristni, tedaj je bolje, da se lotimo pametnejšega dela." Iz teh besed odseva poštenost njegovega značaja in trdna vera človeka, ki je veliko dvomil in v moških letih stri vse pomisleke. Sedaj je na jasnem: sezidal je svoj paviljon, prireja razstave, zbira krog sebe in svojega idealizma desorganizirane umetnike, ima slikarsko šolo in neprestano snuje za bodočnost. Le včasih se ga loteva pesimizem in še tedaj ni to strup, ki razjeda, marveč bič, ki zaboli, a podžge k uporno-trmoglavemu delu do smrti. Kakor njegova misel, taka sta njegov obraz in postava. Zupančič mu je ob svidenju zapisal resnične verze: Ni pisal čas, pisalo je trpljenje na tvoje čelo svoje mrke znake: pet mesecev — in kakor da si prorok prišel nazaj, tako si ves teman. Kajti preko masivne plošče njegovega čela ni šla skrb v vitki, elegantni črti, temuč s silo hudournika, ki svojo pot razjeda in grize in rije skozi mehko prst in trdo skalo. Resno je to čelo in težko zastrtih slu-tenj kakor oblak, o katerem kmet ne ve, kaj nosi nad zorečo njivo. Toda oči pod čelom so tihozadovoljne in se pri prvi topli besedi smehljajo ter kličejo oblačnemu molku nad obrvmi: lažeš, lažeš in se te ne bojimo! Če si še predstavite zelo močne črne lase, ki padajo preko temena, le redko prepletene z belino, in ravno tako brado ter nagel, a težko, trdo in enakomerno zastavljen korak, vidite Riharda Jakopiča takega, kakršen je. Obiskal sem ga v njegovem stanovanju na Emon-ski cesti neko jutro bolj zgodaj, kot se spodobi. Iz srednje sobe so bila odprta vrata v salon, toda leva vrata v družinsko sobo so bila še skrivnostno zaprta; izza njih so prihajali le tisti čudni in zmedeni glasovi, ki jih je čuti v družini ob času vstajanja, napravljanja in morda zajtrka. Jakopičevo stanovanje je napol sta- novanje meščana in napol umetnika. V srednji sobi je najbolj in takoj videti na družinski omari s predali tri velike baročne kanonske table, ki tembolj naprav-ljajo vtis oltarja, ker stoji pred njimi star relikviarij. V kotu, takoj za vratmi, visi na steni istotako baročen svetnik, ves črvojeden in od vremena razbarvan in razdejan. Ob levi steni stoji knjižnica; pogledal sem jo le z begotnim pogledom in morda ji delam krivico, če si nisem zapomnil drugega kot zbrana dela Sha-kespeareja, i\lliolijevo Sveto pismo, več Mutherjevih knjig, poljudne izdaje slikarskih klasikov, Leben Jesu und der Heiligen, Liebe und Ehe in Ostasien ter nekaj nemških klasikov. Poleg knjižnice v kotu zopet izpran baročen svetnik, njemu nasproti slikarsko stojalo in potem vodijo vrata v salon. To sobo razsvetljuje troje oken. Po stenah visi kakih petnajst Jakopičevih slik, znanih z razstav: Pogledi na križarsko cerkev, par pokrajin, Pri klavirju, še eden ali dva potreta, študija iz slike po Markovem evangeliju. Žarečim barvam slik se izvrstno prilegajo mračni toni bolgarskih, srbskih in bojanskih vezenin, ki so obešene po kotih. Potem še nekaj mavčnih odlivkov, ki jih Jakopič rabi v svoji šoli. Na levo v kotu zaklenjena omara z vrati iz črnega stekla; nikakor ne morem povedati, kaj bi bilo notri. Ob njej mizica z nekaj številkami lista „Kunst und Ktinstler". Na klavirju ob oknu na pročelju ležita dve narodni havbi, napol zaviti v rjav papir, kot bi ravnokar bili prišli ali bi se pravkar pripravljali na pot. Za vratmi stoji kakor malce v zadregi pločevinasta posoda s slikarskimi čopiči. Njej diagonalno nasproti miza z dvema širokima in globokima pletenima stoloma. Tu pada svetloba pravokotno iz dveh oken in je precej enakomerna; kadar slika Jakopič v tej sobi, slika tukaj. „M se v zadnjo sobo ne sme?" sem vprašal nesramno. „Se ne sme," je dejal Jakopič in se nasmehnil s svojim dobrim nasmehom. „Odprl Vam bom samo za trenutek, da dobite impresijo; več ne." Nasmejala sva se oba in stopila k vratom, ki vodijo v družinsko sobo. Odprl jih je za hip. Videl sem v sivi jutranji razsvetljavi široko liso postelje, na sredi sobe mizo, ob njej ogenj in dim cigarete, trenutno, začudeno obstalost jutranjega gibanja in potem so se vrata zaprla. Bil bi, kakor vidite, jako slab slikar. Sedla sva v salon in začela pogovor. Jakopič govori zelo mirno, končuje vsak stavek z enakomerno, 113 prijetno kadenco, gestikulira le poredkoma in še tedaj gane brezstrastno bolj dlan kot roko. Ne polemizira, temuč razlaga. Med govorjenjem kadi zelo mnogo — palec in kazalec na desni roki sta mu črno ožgana od dima — in mirno sedi; le včasi se dvigne, da napravi pet korakov, in nato zopet sede. „Za vse svoje misli Vam ne garantiram, ker je treba pravega razpoloženja, da človek točno pove, kar misli. Tudi niso vse popolnoma zanesljive, ker jih trenuten uspeh včasi preveč dvigne, pesimistična ura pa včasi potlači pod normalno lego. Vendar mislim , da se ne motim, če pravim, da slovenske umetnosti ni bilo in je še ni — ona je v bodočnosti. Toda sedaj smo na poti do nje, in ali jo dosežemo, je odvisno od okoliščin. Res smo imeli prej nekaj umetnikov, toda ostali so tuji masi naroda kakor jim je bil narod tuj. Njih umetnost ni bila narodna umetnost." „Kaj je to?" „To, kar je Lahom bila umetnost ob času renesanse, kar je Francozom še danes. Pri nas je bila umetnost luk-sus, ne notranja, temuč zunanja potreba. Slike so nastajale, ker so naši dedje hoteli posnemati tuje odlične običaje, ker so sobne in cerkvene stene klicale po dekoraciji, ker je bilo treba ohraniti spomin rajnih in so v ta namen potrebni portreti. Umetnost postane slovenska tedaj, kadar nam postane življenska potreba, kadar bomo iskali sebe v njej. Zato bi se pa morali prej popolnoma osamosvojiti na vseh poljih od tujega, zlasti nemškega vpliva." „ Menite torej, da se umetnost bliža ljudstvu? Kritika nasprotno velikokrat trdr, da se mu vedno bolj od-tujuje." »Umetnik gre pač svojo pot in je naravno, da je vedno nekoliko pred ljudstvom. V starejših časih se je ravno-tako godilo. Kljub temu mislim, da bi ga ljudstvo razumelo, če bi ga le poslušalo. Toda nesreča je ravno to, da ga sploh ne posluša; pred sliko stoji tako, kot stoji pred govornikom in sliši zvok njegovih besed, a ne misli na njih pomen. V prvem trenutku ljudstvo umetnika morda res ne bo razumelo, toda čim bolj se bosta spoznavala, tem ožji in tesnejši bo stik med njima." „Ali ni na strani umetnikov prav nič krivde, da ne najdejo med občinstvom pravega umevanja?" „Tega ne morem izključiti. Nekateri ne delajo dovolj resno. Toda v tistih, ki hočejo sklepati kompromise s publiko, je več krivde kot v tistih, ki streme samostojno za svojim ciljem. Ti kompromisarji so hujše sodbe vredni, ker občinstvo 114 z lažjo sleparijo; zapeljujejo ga, da išče tam umetnosti, kjer je ni, in se klanjajo njegovemu skaljenemu estetskemu čutu." „In še en vzrok je, menim, da ni pri nas pravega umevanja za umetnost. Kdor hoče sliko uživati, je treba, da kolikortoliko pozna slikarsko tehniko, in zlasti, da ,si je že nekoliko vadil oko na barvah. Ali ne manjka tudi tega?" „To se mi ne zdi tako važno. Preprost človek bo veliko lažje užival umetnost, ker se čisto naivno ra~ duje na primer lepote barev; on stoji pred sliko z voljnim, sprejemajočim instinktom, medtem ko inteligent misli na staro umetnost, na vse, kar je že prej videl in bral, na tujo sodbo, užitek mu kali morda tudi javno mnenje — in vse to povzroči, da je pred sliko zbegan in se ji ne zna konformirati." „Torej se Vam zdi pri presojanju umetnine instinkt važnejši kot um? Isto je trdil tudi Oton Župančič." „Teoretično gotovo. Praktično bi se ne upal trditi tega tako odločno, ker vemo, da je instinkt večkrat izprijen, pokvarjen, da išče v sliki užitkov, ki nimajo z umetnostjo nič opraviti, tistih užitkov, s katerimi računajo kompromisarji. Kaj se hoče! Človek je tako ustvarjen, da sploh ni popoln; nagon in um se ne izpopolnjujeta vedno, temuč si včasih trmasto kljubujeta. — Toda jaz sem sedaj popoln! Kajti, glejte, to je moja žena!" se je nasmejal Jakopič in mi pokazal gospo, ki je ravnokar bila vstopila. Gospa je prisedla k mizi. Iz njenih besed in pogledov je razvidno, da deli z možem ljubezen in prepričanje, da je ponosna in upa vanj. Včasi pristavi Jakopičevim besedam kako misel — neizgovorjeno posledico njegovih izvajanj. i-Ali ne trpe umetniki gmotno ravno zato, ker ni med ljudstvom zmisla za umetnost?" sem nadaljeval pogovor. „Da, tukaj je korenika umetniške bede. In ker umetnik ne more delati brez kruha, bi morali tisti ljudje, ki čutijo resnično potrebo umetnosti, skrbeti, da pride umetnost v narod, da se mu počasi privzgoji ljubezen zanjo in da se tako pomore tudi gmotnemu stanju umetnikov. Javne oblasti so začutile potrebo podpirati umetnost in umetnike; država, dežela in stolno mesto poizkušajo to tendenco polagoma tudi dejansko izvršiti. To je gotovo edina pot do slovenske umetnosti, ker sicer beži umetnik pred brezbrižnostjo v tujino in se ji sčasoma aklimatizira." „Dejali so, da zahtevate slikarji pretirane cene in da se slike zato ne kupujejo." „To ni ovira. Če bi stavili nizke cene, ne bi bilo zanimanje nič večje. Glejte — umetnik je zlasti navezan na naročila. Dobro. Če pride kdo k meni in naroči sliko, bom jaz morda zahteval 1000 kron. On mi po- nudi manj — in slednjič se pobotava. Toda naročil sploh ni in to je dokaz, da ni prave potrebe." „In če bi bilo več naročil, bi bile tudi slike cenejše," je pristavila gospa. „Sem spada tudi vprašanje o razmerju modernega slovenskega umetnika do cerkvene umetnosti, ki jo izvrše pri nas navadno tujci. Ali niso temu krivi umetniki sami, ker so v času impresionizma pozabili risati in se s tehniko fresk sploh več ne pečajo?" „Nikakor ne. Kar se tiče fresk, moram reči, da bi jih mogel slikati vsak izmed nas, ker ta tehnika ni tako težka, kakor si to lajiki mislijo, dela ravno toliko ovir kakor vsaka druga in marsikateri slovenski umetnik bi slikal freske bolje, kakor sta to storila Kastner in Klein v frančiškanski in šentpeterski cerkvi. Sploh pa se mora vsaka tehnika ukloniti volji umetnika, v njegovi roki je le sredstvo, s katerim izraža svoje misli in občutke. To nas uči Michel Angelov slučaj. Ko je dobil naročilo, naj poslika sikstinsko kapelo, ni znal fresk; izgovarjal se je, da je prestar ter da sploh ni slikar, temuč kipar. Kljub temu je delo izvršil — in kako! — Rokodelcu dela tehnika veliko večje težave, kajti njegovo rokodelstvo obstoji ravno le v tehniki, katere se mora seveda naučiti. Pri umetniku pa je stvar drugačna; umetnik ima nagon svoje notranje dožitke iz sebe dati, in ta elementarni stvarilni nagon premaga vsako tehniko, da, ustvarja si celo svojo lastno. Segantini se je učil na akademijah, a slednjič prišel do tehnike, ki je ni bilo nikjer pred njim. Zato trdim, da bi znal tudi slovenski umetnik slikati freske in da bi naročilo pošteno izvršil. V slučaju frančiškanske in šentpeterske cerkve pa je bila plača za naše razmere tako visoka, da bi mogel slovenski umetnik v posebno tolažbo vsakega bojazljivega dvomca študirati to blaženo tehniko ter se v njej vaditi kar celo leto. Moram oporekati tudi Vašim besedam glede risanja. Moderni umetniki niso risanja pozabili, le pojem risanja se je izpremenil, pa tudi izpopolnil." Izpila sva bila kozarec čaja, ki ga je pripravila gospa. Jakopič se je razvnel in je naglo kadil, semintja vstajal s stola, stopal do polovice sobe in se vračal k mizi, govoril nekoliko hitreje, toda kretnje so mu bile še vedno tako brezstrastne, profesorske. Pri vratih srednje sobe se je prikazala njegova štiriletna hčerka Mara, ki je pol radovedno, pol nezaupno pogledala tujca in potem takoj izginila. „Da, pojem risanja je sedaj drugačen. Raffael je risal jasne konture, in kadar govore o risanju, mislijo nanje. Toda to še ni vse! Poglejte ta stol! To je seveda v prvi vrsti predmet za kiparja; on vidi njegovo trdo snovnost, ki je omejena s točnimi ploskvami in črtami. Slikar vidi isti predmet drugače; on ga gleda v luči, senci in ozračju in ga bo torej drugače risal, 115 kot ga kipar kleše. Narava je univerzalna in v njej je vse zapopadeno, po čemer so stremili umetniki raznih stoletij. V njej se nahaja razen črte tudi ploskev in globokost in luč in barve, predvsem pa duh. Umetnik lehko poudari to ali ono, kar se mu pač zdi v vsakem posebnem slučaju važnejše. Kadar stopim v cerkev, iščem torej lehko točnih, krepkih črt ali pa morda dekorativnih ploskev. Določne linije še nikakor niso risba! Sicer pa Michel Angelove freske niso umotvori radi njih tehnike, ampak radi duha, ki je v njih uklenjen. Kjer ni v freskah duha in življenja, tam bi enostavno pobarvane stene vplivale veliko prijetneje ... O moderni cerkveni umetnosti bi se dalo še veliko govoriti, toda o tem bom morda enkrat pisal..." „Bilo bi zelo zanimivo ugibati, kako se bo moderna umetnost — zlasti stavbarstvo — prilagodila cerkvi. Načelno stvar ni težka: kot je imel romanski, gotski, renesanski in baročni slog svojo dobo in svoje pravice, bi jih moral imeti tudi moderni. Toda kako, ko enotnega modernega sloga še nimamo?" „ Seveda nimamo tipičnega še nič. Moderne nemške cerkve se naslanjajo na gotiko — od vseh vplivov se človek ne more kar hipoma oprostiti. Mi živimo v krizi, ob času, ko se vrši boj materije proti dušev-nosti; ko se vse zjasni, ko se boj poleže, dobimo sklepno formulo moderne umetnosti." „Zdi se mi, da gre razvoj ravno nasprotno pot. Gotika je imela na primer neka neprekršljiva pravila, ki se jih je držal vsak stavbenik. V moderni umetnosti pa vlada edino pravilo: individualnost in ta je pravzaprav negacija vseh pravil, princip neenotnosti." „Treba je razločevati. Vsaka doba ima nek skupen značaj, vsak umetnik pa prida temu značaju nekaj svojega, individualnega. Tako so bili tudi stari individualni v svoji umetnosti, dasi jim je bila podlaga skupna. Michel Angelo in Coreggio sta različna, kar se da, in vendar sta živela ob istem času. Tista doba se nam vidi bolj enotna zato, ker je tako daleč; sedaj znamo razločevati bistveno od nebistvenega in zgodovina je storila tudi svoje: ohranila je samo naj-markantnejše, najznačilnejše, vse malo se je porazgubilo. Isto se bo zgodilo tudi z moderno; iz zgodovinske perspektive bo veliko enovitejša, kot se nam zdi sedaj, in umetnosti historik bo črez sto ali dvesto let brez težave našel skupni karakteristikon Puvis de Chavannesa in Claude Moneta, medtem ko vidimo zlasti mi razliko med njima. Zavoljo individualnih tendenc se torej ni bati, da bi moderna umetnost ne mogla nikdar najti svoje formule. Umetnik celo mora biti individualen, ker je velik po tem, kar da iz sebe, in ne po tem, kar vzame iz svoje dobe. Seveda se najdejo tudi med modernimi ljudje, ki nimajo umetniške sposobnosti in ki poudarjajo osebnost samo zato, da opozorijo nase. Te je treba škartirati, hudo škartirati, ker čast moderne potrebuje ljudi, ki delajo resno in brez zahrbtnih misli." „Kako ste Vi prišli do svoje sedanje sodbe? Kako ste se sploh razvijali?" „Zdi se mi, da sem imel kot otrok iste misli, ki jih imam sedaj, le da sedaj dela um in logičen sklep, kar je opravljala slepa, pa resnična slutnja. Živel sem mnogo v naravi, se seznanil in tesneje sprijaznil z njo ter se zlasti učil od nje. Stari mi prej niso ugajali; njihova zunanjost mi ni bila všeč, bil sem pa premlad, da bi doumel njihovo notranjost. Sedaj so mi veliko bližji; zdi se mi včasi, da Michel Angelo še živi in Rembrandt tudi — danes sploh ne vidim razlike med starimi in mladimi. Najprej sem študiral na Dunaju, ki me je hudo razočaral. Bil sem naiven, hotel sem se umetnosti naučiti — to je vzrok, da sem se bolj pečal s teorijo kot z delom. Potem sem prišel na akademijo v Monakovo, ki je boljša od dunajske, ker je na njej več prostosti, toda tudi monakovska ni vplivala name. Mesto in družba sta mi zelo ugajala. Hodil sem v Ažbetovo šolo, pa moram reči, da sem bil v svojih umetniških težnjah neodvisen od njega." „A propos! Nekoč sem bral, če se ne motim, da se je slovenski impresionizem razvil samostojno; ali je to res?" „Bo menda res. Jaz sem že v Ljubljani iskal svojih potov; posnemanje starih umotvorov ni bila umetnost zame, morda ravno zato, ker sem preveč živel v naravi. V Monakovem sem potem veliko občeval s Ferdom Veselom, ki je, ko sem jaz prišel gor, že bil končal akademijo, pa potem vso akademično učenost zavrgel in iskal nove. To mi ga je približalo in zaraditega sem tudi veliko profitiral od njega, toda le v tem zmislu, ker sem v njem videl človeka, ki hodi svojo samostojno pot. Pozneje je prišel v Monakovo Jama, s katerim sva sklenila prijaleljsko zvezo, kajti oba sva imela nagon najti sredstva, s katerimi bi mogla izražati vtise življenja in narave, kakor so vplivali ravno na najino individualnost. Impresionistov še nisva poznala. Potem, ko je Jama bil odšel, sem mu pisal ob priliki neke razstave v Monakovem: ,Videl sem sliko nekega Claude Moneta, ki je že dosegel, kar hočeva midva.' Pozneje, ko smo razstavili na Dunaju, so nas listi nazvali impresioniste — pa je bilo! — V Monakovem sem preživel vsega skupaj štiri do pet let z majhnimi presledki, ko sem bival v domovini. Dela in impulsov je bilo veliko. Pozneje sta prišla gor še Grohar in Sternen; tako smo se seznanili ter si postali sorodni in tako si je tudi razlagati, da se vidi naša razstava v tujini kot enotna družina, dasi smo si naznotraj različni, kar se vidi tudi nazunaj čedalje bolj, kolikor bolj se razvijamo. 116 Kesneje sem še popotoval — bil sem v Benetkah in Parizu — no, in sedaj — sedaj sem v Ljubljani!" „Imenovali so Vas menda pesnika barev. Iz tega sledi, da polagate posebno važnost na barve." „Kot slikar moram pač delati z barvami, da bi pa polagal posebno važnost na barve, ni res. V svojih slikah izkušam ostati v stiku z življenjem in naravo — JESEN to je vsa skrivnost moje umetnosti. (Govorim seve le o svojih slikah, ne o študijah ki so samo vaja in priprava.) Ko sem naslikal sv. Janeza Krstnika po Markovem evangeliju, je Kobal imenoval sliko »simfonijo barev«. Barve in barve! To se pravi tako gledati, kot je Hamlet bral: besede, besede, besede — v resnici pa je stvar zelo drugačna. Ko sem bral Markove besede: ,Močnejši kakor jaz pride za menoj . . . jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom', so se mi v duši porodile misli in čuti in te sem hotel upodobiti. Kako pa naj jih oblikujem, če ne z barvami? Za Kristusom vzhaja solnce, in če solnce provzroča razne svetlobne, barvne efekte, ne morem jaz nič za to. Bistveno v sliki je misel — stara in nova doba, ki sta se srečali — in le ta me je vodila pri delu. Jaz sem sedaj šele na začetku svoje umetnosti, doslej je bilo vse le priprava ..." „Koliko ste stari?" sem vprašal. »Enainštirideset let," se je nasmehnil Jakopič. „Čedno, kajne! Glejte, človek išče dolgo časa pripomočkov, s katerimi bi mogel izraziti misel, in se včasi celo tako zatopi v to, da pozabi na drugo važnejše. Jaz upam, da sem sedaj pripomočke našel in da jih znam izrabiti. Sv. Janez je šele prvi poizkus, za njim pridejo drugi. Delitve umetnosti na genre, pokrajine, portret itd. ne poznam, kajti umetnik slika to, s čimer se more bolje izraziti. Dozdeva se mi, kot da je umetnost neka popolnejša veda. To, česar ne more doseči znanstvenik, vidi umetnik. Kadar delam v inspiraciji, ni več platna pred menoj; gledam le idejo, sliko v duši, ki je že gotova. Inspirira me včasi misel, včasi narava, predmet, včasi se mi rodi načrt v zamišljenosti, včasi na izpre-hodu. Da izvrši umetnik nalogo dobro, mora biti seve kolikortoliko popoln. In tem popolnejši bo kot umetnik, čim popolnejši je kot človek; zato zahtevam od umetnika, da se neprestano izpopolnjuje tudi kot človek. O načrtih? Načrtov imam še veliko — " ,,— in lepih!" je vzkliknila gospa. ,,— sedaj čakam le še njihovega trenutka." Ko sem tako motno pogledal skozi zastor pred bodočnostjo lepega Jakopičevega dela, sem se poslovil od njega in gospe. Ozrl sem se v njegovo čelo; bilo je še višje, brazde na njem so bile veliko tanjše in lažje. Ali sem se mar zmotil, ko sem ga pogledal prvič ? (Dalje.) R. JAKOPIČ D C- ooooooool—loooooooo i\ v n 156 samega širokega okna, ki gleda proti Franc Jožefovi cesti, in opremljena z okusom in potratnostjo kramarja, ki stoji pred konkurzom. Dva zaboja iz sirovih desk, pobarvana s še bolj sirovo rjavordečo barvo in opremljena z nekaj predali, predstavljata toiletto režiserjev. Verovšek mi je sramežljivo odprl svoj predal in sem videl: nekaj razmetanih kosov šminke, več zmečkanih srajc, bel telovnik, dve brisači, ki sta svojo prvotno beloto že bili zamenjali z rožnato barvo mladeniške maske, in diplomo, ki jo je dobil ob petindvajsetletnici od neznanih prijateljev. Spodaj so ležali črevlji raznih barv in vseh oblik; med njimi se zlasti odlikujejo originalne cokle, ki jih je Verovšek dobil od F. S. Finžgarja za premiero „Divjega lovca". — Nadalje sem še opazil tri stole v obliki odsekane piramide, veliko ogledalo, v kotu šibko mizico in piano, ki se je pritiskal k steni, kot bi se sam sramoval svoje nedostojne širokosti, ki je ozki prostor še bolj tesnila. Druge oprave, mislim, ni v sobi, razen „Hišnega reda" in »Inventarja", ki sta nabita na steni; inventar našteva enajst kosov sobne oprave, med njimi tudi kljuke za obleko in klobuke. Verovšek ni zbran, kadar govoii, misli mu naglo begajo od predmeta do predmeta, dober dovtip ali zanimiva anekdota ga zmotita, da pozabi, kje je začel in kam meri. Njegov smeh doni jedrnato kakor bron. Igralci so tudi v privatnem pogovoru večkrat patetični; Verovšek je v življenju nepatetičen, kakor je na odru naraven. Kretenj med govorom ne dela veliko; le včasi razširi dlan in pokrije z njo obraz ter potegne preko obritih lic, dokler se palec in kazalec ne združita na spodnji ustnici; semintja si seže tudi v lase nad levim sencem in jih nekoliko uvije. Kadar vstane in se prestopi, upre svojo široko desnico v bok. V garderobi sva bila sama; če je kdo Verov-škovih kolegov stopil noter, se je opravičil in takoj zopet odšel. Z odra je bilo večkrat slišati hrup orkestra in visoki glas sopranistinje: imeli so dopoldansko izkušnjo. Verovšek pa se je široko naslonil in pripovedoval svoje spomine: „Do svojega poklica sem prišel slučajno. Ko sem kot sedemnajstleten mladenič postopal nekoč po Zvezdi, me ustavi odbornik ljubljanske čitalnice in pravi: Igrali bi Prešernov Krst, pa nam manjka duhovna. Ali bi hoteli Vi prevzeti to vlogo? Jaz sem jo prevzel in tako ugajal, da so me kar pritegnili k staremu gledališču, kjer sem najprej nastopil v Borštnikovi .Ponesrečeni glavni skušnji'. Prvo večjo vlogo sem imel v .Revizorju'. Izkušnje smo imeli v čitalnici, igrali pa smo v gledališču. Občinstvo je bilo tedaj naše predmestje; kadar sem stopil na oder, so se mi v avditoriju kar zableščale zlate verižice in broše naših mesarskih mam; v parterju so sedele Šiškarice v pečah, obrtniki, gostilničarji in gostilničarke, ki so posebno rade hodile jokat k .Mlinarju in njegovi hčeri'. Vsaka predstava se mi je zdela nekako narodno slavje. Tedaj smo imeli početke — ljudskega gledališča, ki smo danes tako daleč od njega. — Razen v starem gledališču sem tačas nastopal tudi na odru Rokodelskega doma. Najprej sem igral karakterje; iz teh sem prešel v ljubimce in junake ter predstavljal Karla Moora, Othella, Risslerja sen., Mortimerja. Pozneje sta me poslala Dramatično društvo in deželni odbor na Dunaj in v Prago, kjer sem hodil v Raimundovo in Ljudsko gledališče ter v Narodni divadlo k izkušnjam. Odslej sem dobival vloge junaških očetov. Kmalu nato je nastopila pri nas era takozvanih ljudskih iger. Tragedijo so pregnali L'Arronge, Anzen-gruber, Rosegger in razne francoske enodnevnice. V teh so se mi posebno podale vloge humorističnih očetov, najbolj pa sem ugajal občinstvu v kmetskih tipih, ker sem vpeljal v gledališče slovensko govorico in kopiral slovenske značaje. To je Govekarja izpod-budilo, da je začel pisati narodne igre — dramatične produkte, ki so bili najbolj v korist blagajni in pisatelju samemu, manj našemu občinstvu in slovstvu, najmanj pa meni, ki sem igral glavne junake. Pri teh igrah so se mi namreč ljudje navadili smejati in tako sem moral nekaj časa igrati same pajace, izmed katerih omenim zlasti ,Krasno Lido', v kateri sem nastopal kot baletka. Dasi sem vsled teh figur postal popularen — pa po krivici, ker bi bil ta košček priznanja bolje zaslužil za druge vloge — sem tudi sam izprevidel, da je bila doba narodnih iger moji umetnosti le v škodo. Zato so se mi te vloge uprle, kakor so se uprle tudi drugim. Medtem so namreč .Rokovnjači' razbojnikovali po vseh slovenskih deželah, krjavljevalo in krpanaj-salo se je v zadnji goriški vasi, dokler se ni pri občinstvu in kritiki pojavil odpor, ki je z narodnimi igrami nepričakovano hitro pometel. V teh letih so se hitro menjavale intendance in odbori in z vsakim novim režimom se je začelo novo eksperimentiranje v gledališču: Dramatično društvo se je počasi desorganiziralo. Umevno je, da v tem času igralec ni užil veliko sladkosti in da sem rad sprejel engagement, ki so mi ga ponudili v Trstu. Nikamor nisem šel s takim veseljem kakor v Trst, toda nikjer tudi nisem bil tako globoko razočaran. Tržaški narodnjaki so trgovci in tako ni čudno, da mi je on-dotno bivanje materialno škodovalo in da sem bil vesel, ko sem se vrnil zopet v Ljubljano, kjer sedaj igram karakterne in karakternokomične vloge." „Kako se pripravljate za vlogo?" „Moje vloge so dvojne: take, ki jih znam, in take, ki jih ne znam. Znam tiste, do katerih imam veselje, iz katerih morem kaj ustvariti; ne znam pa tistih, katere dobim iz nagajivosti." „Nagajivosti?" 157 „Da. Kajti nič ni laže kot igralca ubiti aH ga dvigniti. To se zgodi z repertoirjem in razdeljevanjem vlog. Mogoče je torej, da človek dobi vlogo iz na-gajivosti." „Kako študirate značaje?" „Če hočem značaj doumeti, moram poznati do-tičnega pesnika vsega ali vsaj natančno celo dotično delo. Potem sežem večkrat še v življenje, da dobi vloga potrebno plastičnost. Ko sem študiral vlogo Mirtiča v ,Moči teme', sem jo že dobro razumel, že jasno videl osebo pred seboj, toda prave barve tona nisem nikakor mogel zadeti. Medtem so me poklicali v Trst h gostovanju; ko gremo po predstavi v kavarno, zaslišim na cesti naenkrat laško kletev, izgovorjeno s hripavim glasom alkoholika. To je bil Mirtič! — Tudi pri komičnih figurah sem večkrat zajemal iz življenja. Nekoč bi o pustu moral igrati Vrbana De-beluharja. Bilo je že proti večeru, odpravil sem se v gledališče, da se maskiram, in še vedno nisem vedel, kako naj vlogo igram. Spotoma srečam vesele ,po-nedeljkarje', in ko gredo mimo mene, pravi eden prešerno: ,Mi bomo pa tako naredili, da bomo kaj jedli.' S tem stavkom, ki sem ga zvečer vlogi priteknil in ga velikokrat ponavljal, sem dal Debeluharju nekaj pristne, življenjske komike, ki je ostala Ljubljančanom dolgo v spominu. Šminkanje se mi zdi za igro samo velevažno. Dokler se igralec ne vidi v zrcalu pri luči našmin-kanega, v lasulji, v popolni obleki do zadnjega žeblja na podplatih, ni siguren. Kadar se pa dobro opravi, ima zavest, da pojde po sreči, četudi je sicer malo negotov v vlogi. — Zdi se mi tudi, da je prva ideja o zunanjosti vloge najboljša in da tisti, kdor izbira in druge izprašuje za svet, navadno slabo zadene." „Kaj sodite o repertoirju slovenskega gledališča." ,Jaz sem vedno simpatiziral s tistimi, ki so se borili proti petju na čitalniškem gledališkem odru, ker sem vedel, da se bosta iz tega razvili opera in opereta, kar je skoro smrt drame. Pri nas smo se sploh nenaravno razvijali. Prekmalu smo dobili opero in smo vrhutega hoteli kar nagloma biti na vrhuncu: naenkrat se je znašel na repertoirju — Wagner! S to nenaravno dirko po napredku smo dosegli ravno nasprotno: upehali smo se in danes naprej ne moremo — nazaj pa ne smemo. Drama se je ves čas bagatelizirala; zato se ni moglo razviti slovensko dramatiško slovstvo, zato tudi med našim občinstvom ni zanimanja zanj. Element naše publike je pravzaprav opereta, v opero se hodi le zavoljo noblese. Vendar pa moram reči, da nisem sovražnik opere; obžalujem samo, da je bila drama na slovenskem odru vedno odrivana pastorka. Usodepolna zmota je bila, da nismo počakali trenutka, ko bi nam razmere same rodile opero, in da smo se dali zapeljati v konkurenco z nemškim gledališčem. Ko bi se to ne bilo zgodilo, bi Dramatično društvo ne bilo v sedanjih materialnih težavah, občinstvo bi ravnotako hodilo k drami, kot hodi sedaj k opereti, slovenska drama bi bila najboljša na slovanskem jugu in naše gledališče bi bilo majhen Burgtheater." „Kaj bo s slovenskim igralskim naraščajem?" „S prihodom prvega Čeha se je zgodil v našem gledališču velik preobrat. Ko je odšel Borštnik, je prišel Inemann in ta je dvignil slovensko gledališče iz diletantizma do umetnosti. Vpeljal je dnevne izkušnje, toda vsledtega je mnogo slovenskih članov-diletantov odpadlo, ker niso imeli podnevi časa. Zato so morali poklicati tuje igralce v deželo. Igral pa je pri tem tudi denar znamenito vlogo: Čehe so namreč engagirali samo za pol leta, medtem ko bi domačine morali stalno plačevati. Napadi našega časopisja na tuje igralce so bili torej velikokrat krivični: pomisliti je treba, da so jih priklicale v deželo razmere same. Menim pa, da bomo sčasoma dobili slovenski igralski naraščaj, ker je danes gledališče že prava potreba. V tem oziru so zlasti mali odri po deželi velikega pomena, ker bude zmisel za gledališče ter odkrijejo tudi marsikak igralski talent. Vendar je vprašanje o slovenskih igralcih v prvi vrsti denarno vprašanje. O tem se je že jako veliko pisalo, pa mislim, da brez prave potrebe, kajti kadar bo slovenskemu igralcu zasigurana eksistenca, bo vprašanje rešeno samoposebi." „Kako živi igralec?" „Igralsko življenje je pri vsej mizeriji zelo zanimivo. Vsak igralec pravi, da komaj čaka trenutka, ko bi mogel pustiti svoj nehvaležni poklic, in se vendar ne bo nikdar poslovil od odra, če je strgal na njem le par podplatov. Naše življenje je razburljivo; kadar imam veliko vlogo, sem ves nemiren; koder hodim, mi je vloga na misli; zadnji dan pred predstavo ne morem več jesti in ne govoriti; otroci to dobro vedo in zato niso nikdar tako pridni in prijazni z menoj, kakor ob takih dneh. Kaki dve uri pred predstavo sem že v garderobi, kjer se jeza in nervoznost nadaljuje. Vendar je vse to prepleteno s humorjem. Gledališki humor, zlasti slovenski, je čisto svoje vrste, tako da bi se dala o njem napisati cela knjiga. Priznam, da imam pred vsako večjo vlogo prav do zadnjega znamenja, ki ga vedno težko čakam, tremo, če sem tudi izvrstno pripravljen. Menim, da se godi vsem tako, in ne verjamem tistim, ki so navidez mirni. Nekateri igralci se pred nastopom pokrižajo; Inemann si je vedno izposodil od tovariša kako malenkost, ki jo je potem imel med igro v žepu — čeprav samo robec; jaz držim vlogo še v zadnjem 158 trenutku v roki in jo imam tudi na odru večkrat v žepu; nekateri pokade pred nastopom vsaj par dimov; drugi izpijejo kozarec vina. Navadno nastopajo brez večerje, ki si jo privoščijo šele po predstavi. Ko mi da inspicient znamenje in stopim na oder, ne vidim v avditoriju ničesar razen kake velike pleše, ki se blešči v temi. Če me takoj sprejme smeh ali velika tihota, mi je to vzpodbuda; ob takih trenutkih človek čuti, da je že pri nastopu zmagal. Kot začetnik sem dobil prvi aplavz na odprti sceni v vlogi Michel Angela v drami /Trnje in lovor'. Ah, takrat sem se zazdel samemu sebi! Ko sem drugi dan šel po ulici, sem si mislil: ,Fant, cela Ljubljana te gleda!' Sedaj se z veseljem spominjam tiste naivnosti. — Plosk povzroča veselje in zavist, ki je tudi svoje vrste — invidia dramatica — in se ne pojavlja pri vseh igralcih in ne vselej, ampak navadno takrat, kadar človek proti pričakovanju uspe. Sicer pa ne kaže, da bi govoril o njej." „Kaj sodite o naši gledališki kritiki?" „ Kritika bi morala biti instruktivna za občinstvo in igralca. Pisali naj bi jo ljudje, ki so neodvisni in dovolj zreli, da bi jih igralec kdaj lehko vprašal za svet. Pri nas pa je kritika odvisna od osebnih, narodnostnih in političnih simpatij. Zato se je meni že zgodilo, da so me hvalili, ko sem bil mizeren, in trgali, ko sem bil dober. — Kritik bi morda najbolje storil, ko bi podal resume igre, ocenil kreacijo posameznih vlog, četudi igralca niti ne imenuje, in ob koncu sezone priobčil kritiko vsakega umetnika posebe." Medtem je čas potekal. Z odra ni bilo več slišati orkestra in ne petja. Jaz sem Verovšku še enkrat iskreno čestital, ga zahvalil in se poslovil. (Dalje.) F^^N^oooKZlb.Z] ""V^V^t. ooooooooooooo ------lOOOOOOOOOr KAh, Obiski. Iz življenja in delovanja naših umetnikov. — Spisal Izidor Cankar. (Dalje.) VIII. Silvin Sardenko. Sardenko je sedel v svoji sobi v šenklavškem župnišču in bral. Doma je tak kakor na cesti: redovit, brez pege in madeža od svetlih črevljev preko salonske suknje do belega, trdega ovratnika. Tudi obedve sobi sta taki: vse je v stanovitnem in trdem redu kot sta trdi in napeti črti preproge, ki teče po tleh. Po stenah vise zgolj verske podobe, od lepih reprodukcij do sv. Alojzija, ki je videti, da bi bil kupljen na kme-tiškem sejmu; med njimi dva krasna ulivka Žalostne Matere božje in Jezusa v trpljenju — delo Rudolfa Ažmana — vsa preprosta, a vendar polna bolečine v težkih gubah ulite kovine. V drugi sobi leži na mizi nekoliko snopičev zbirke „Ars Sacra", poleg njih Burnandove „Die Parabeln der Evangelien", na policah stoje razen Medvedovih pesmi in dveh zvezkov Leposlovne knjižnice le asketske in teološke knjige. Nisem se mogel ubraniti vtiska, da vlada v teh dveh sobah skoro preobilno religiozno čustvovanje: na kle-čalniku je pogrnjen svilen prtič z uvezenim kelihom in v drugi sobi leži pod steklom na belih blazinah novorojeni otrok Jezus. Troje oken gleda na prostrani Vodnikov trg. Ko bi ne bilo na nasprotni hiši toliko reklamnega kri-čaštva, toliko bedasto-velikih črk, ki se v dobička-željni tekmi prehitevajo in mrgole proti slemenu, bi to bil najlepši razgled Ljubljane. Kajti spodaj se steka zjutraj vsa ljubljanska okolica; tudi Posavje — Sar-denkovo Posavje — prihaja semkaj in se razgrinja v jezero belih rut, pošumevaje prastaro pesem našega jezika. Nikar o Posavju. Ko sem obiskal Sardenka, je bil že pozen popoldan. Stala sva ob oknu; pripravljalo se je na nevihto, po cestah se je dvigal prah, tramvaj je neznosno drdraje hitel mimo, kostanji na trgu pa so bili kakor veliki, pedantično narejeni šopki. Sardenko se je naslonil ob pisalnik, naslonil desno pest na levo, del palec pod brado in kazavec na usta ter govoril tiho. Vdelo se je, da ni rad odprl knjige svojega življenja in delovanja. »Duhovnik sem. Svet mi torej ne sme šteti v zlo, da nosijo celo moje pesmi nekako neizbrisno znamenje svečeništva na sebi, kakor jaz sam. Mislim pa, da ne bi pel drugače, čeprav ne bi bil postal duhovnik, samo da bi zvest ostal svojemu ljudstvu. Naše ljudstvo je v svojem jedru globokoverno. Verski momenti so vplivali z veliko silo tudi na mojo dušo. Ko sem bil še dijak, petošolec, je imel F. Weberjev religiozni epos „Dreizehnlinden" name velik vpliv. Konec tega speva mi še vedno zveni v duši: Wild die Herzen, feil die Treue, Geld und Macht die hčchsten Gotter; Und den flltar unterwiihlen Hier die Heuchler, dort die Spotter. 46* 356 Vem, da religiozni pesnik v našem modernem svetu nima prave in popolne veljave. A to je subjektivna sodba sveta. Objektivno pa vsaka umetnost zataji svoj božji izvor, svojega Stvarnika, če noče nositi na sebi nobenega verskega znaka. Boli me, ko vidim, da se naši kritiki in literatje premalo brigajo za religiozno umetnost, ali jo celo podcenjujejo. In vendar je še Oto Zupančič takrat najlepši, kadar se povzpne visoko pod nebo religioznih motivov. Angleški estetik John Ruskin piše: »Umetnost je religiozna, ali pa je ni.' Seveda je treba to misel prav umeti. Jaz ne mislim in ne pišem nikdar zato, kakor da bi morala biti umetnost dekla moraliziranja in doktrinarstva, ali celo kakega političnega stremljenja, čeprav bi bilo še tako dobro in patriotiško. Nacionalne pesmi že od nekdaj niso bile moja ljubezen. Prihajajo mi v spomin tri hčere Shakespeare-jevega Kralja Lear a, ki jim jo hotel oče razdeliti svojo dedščino. Prvi dve sta mu širokoustno zagotavljali svojo ljubezen in zvestobo; tretja, Kor-delija, pa je molčala in ljubila. Prava ljubezen do naroda in domovine mora biti taka Kordelija, ki dela in molči." „Zakaj misliš, da se naši kritiki ne zanimajo za religiozne snovi?" „Dokazov dovolj. Ali, da bom še bolj odkritosrčen, en sam skromen dokaz iz moje lastne izkušnje. Poslal sem Mater Doloroso našim leposlovnim in znanstvenim listom v oceno. Urednik prvega lista mi je dejal: ,Kar sam napiši oceno in jo pošlji.' Drugi je zapisal v svoj list, ,da sem izdal tisto nežnolepo Doloroso' — ne besede več. Tretji pa je sprejel samo oglas, a četrti molči do danes itd. Saj nič ne rečem, bi se pošalil Medved, samo pravim, da nam listi niso naklonjeni." „Ali ni nevarnost, da postane religiozni pesnik preveč abstrakten?" „Lahko, da postane. Ali krivda je v njem, ne v snovi sami. V svetem pismu so začrtane tako mar-kantne in konkretne osebnosti, da pisatelj ne more biti abstrakten, samo če se res zatopi vanje. Cele gore za človeštvo najinteresantnejših momentov so nagromadene v svetem pismu." „V kakšno literarno šolo si hodil?" „Moja literarna šola je trojna. Prva je narodna pesem. Kot deček redno v sobotah zvečer nisem mogel zaspati, ker sem čakal fantovske pesmi, da pripoje mimo našega okna. Ali da moja pesem ni postala preveč drzna in fantovska, za to je že skrbela moja mati, ki je kot cerkvena pevka — šestnajst let je pela kot prva pevka na cerkvenem koru v Zapo-gah na Gorenjskem — znala do 500 pesmi na pamet. Za vsakega svetnika v letu po eno pesem, ali še več. Tako se je v naši hiši vsak dan pelo. Včasih je bila preprosta soba bolj podobna kapeli, kakor sobi. Zlasti pa sem rad prebiral narodne pesmi: srbske, maloruske, če-škomoravske, ogrske in angleške (seveda v nemškem prevodu)." „In druga šola?" „To pa je bilo in je še sv. pismo. Ono me je naučilo brati, pisati, čutiti, misliti in delati. Kot drugošolec sem nekoč v verze prelil list svetega Pavla, „De virginibus" imenovan. „Kaj pa drugi pisatelji?" „Ti so bili moja tretja šola. Romanov in novel zavoljo romanov in novel nisem nikoli bral, ampak zato, da bi se kaj naučil iz njih. Mnogo sem čital Turgenjeva, Scotta, Oskarja Wildej \ Roseggerja, pa tudi pesnika Lermontova in Kolcova in druge. Izmed 357 domačih mojstrov sta mi bila posebno draga Levstik in Mencinger, reči moram, da tudi Tavčar. Kot šesto-šolec sem preštudiral vse literarne kritike po slovenskih listih od 1. 1870. naprej. Izmed modernih pisateljev in pesnikov se nisem vedoma učil pri nikomer, razen pri Ivanu Cankarju. A tudi pri Cankarju bolj iz osebnih pogovorov in njegovih literarnih kritik, kakor pa iz njegovih spisov. V osmi šoli sem se mu za ta pouk zahvalil rekoč: Jaz sem ti hvaležen.' ,A, kaj boš hvaležen!' se je otresal moje zahvale, .cigaret mi kupi, pa bo.' Šel sem in sem mu za zadnje novce kupil cigaret. Pouk torej ni bil predrag in sem še dolžnik ..." „Kdaj so bile tiskane prve tvoje pesmi?" „V Zvonu 1. 1898. Ali pravzaprav že v Vrtcu 1. 1895. A to ni tako važno. Bolj važno je to, da sem bil prvi, ki je izvedel za Ketteja kot pesnika. Spoznala sva se kot dijaka: on drugošolec, jaz prvošolec. Prijateljstvo najino pa je prišlo odtod, ker je imel njegov rajni oče kot učitelj hrano pri moji teti v Košani na Notranjskem. V tistih dijaških dneh je prišel k meni na. stanovanje Kette in mi pokazal album, kjer je hranil svoj zaklad — prve pesmi. Moral sem z njim na Rožnik, drugače mi jih ni hotel prebrati, v strahu, da bi jih slišal kdo drugi. Tam nekje na Rožniku pod varno streho gostih vej sva otvorila svoj Dichterhain. Kette je bral z veliko živahnostjo, jaz pa sem ga z veliko pozornostjo poslušal. Med drugim je bila daljša pesem s prijetnim naslovom: Prstan. A ta naslov je nama postal za nekaj časa usodepoln. To zbirko pesmi sem jaz še tisti dan prinesel domov, da jih še enkrat sam preberem. Ali album je iztaknila iztakljiva gospodinja. Tisti Prstan, v katerem je bil govor tudi o nekem .satančku', jo je zelo razjezil. Kette ni smel več k meni na dom. Šele čez kake tri mesece, na božični večer, ko smo stavili jaslice, je zopet prišel. ,Ne bojte se,' je hitro in prijazno dejal gospodinji, ki ga je nevoljna zagledala med vrati, .zadnjič sem urezal satančka, a nocoj urežem angelčka.' Gospodinja se je nasmehnila in bilo je zopet dobro. . Od tega dne je bilo najino prijateljstvo še večje. Samo enkrat je prišlo navzkriž. To se je zgodilo ob novem znamenju v Gorenji Šiški pri Pavšiču, kamor so pripeljali lep kip Lurške Gospe v zahvalo in v prošnjo za odvrnjenje potresa. Vsa vas je bila pokoncu. Midva s Kettejem sva se udeležila slavnosti kot pevca, a hotela sva jo proslaviti tudi kot pesnika. Zapela sva vsak eno pesem Brezmadežni. Kettejeva je imela stalni refren: ..Postavljena si v znamenje na to prelepo kamenje." V celoti se mu pesem to pot ni posrečila; fantje in dekleta so z večjim veseljem sprejeli mojo pesem. A to Ketteja ni užalilo; užalilo ga je to, da sem njegovo pesem vzel ad perpetuam rei memoriam. Toda ta oblak je šel kmalu mimo. Čez tri leta me je poklical po gospodinji k svoji smrtni postelji. Moja nekdanja gospodinja je postala sedaj njegova gospodinja. Prišel sern kot bogoslovec. Ko je videl gospodinjo in mene, je dejal: ,Ves čas sem bil pokoren svojim prijateljem, a danes,' in pogledal je v gospodinjo z globokoudrtimi očmi, ,bom pokoren Vam. Kaj hočete od mene, povejte!' ,Po gospoda pošljimo!' je tiho svetovala gospodinja. ,Le pošljite ponj, naj pride! Pripravljen sem nanj.' In prišel je rajni župnik Malenšek še tisti dan. Pri mojem odhodu mi je Kette dejal: ,Kar sem napačnega napisal, je bolj napisano iz šegavosti moje narave, kakor lehkomiselnosti ali zlobnosti; sicer pa sem nekatere take reči tako sam uničil.' Koliko in kaj je zavrgel, ni povedal. Po Kettejevi smrti sem stopil v krog pisateljev Dom in Sveta, ko sem poslal tri pesmi kot zadnji pozdrav umrlemu pesniku. Rajni dr. Lampe je sprejel ta Pozdrav v svoj list in me povabil, naj se kmalu spet oglasim. Tri drobne pesmi + Ketteju v spomin so imele prvikrat podpisan moj psevdonim — Silvin Sardenko. Nastal je popolnoma slučajno. Tisti dan sem čital maloruske pesmi. Iz njih sem vzel priimek Sardenko. Za ime, sem si rekel, pa postavim ime dotičnega svetnika, ki ga Cerkev danes praznuje. Pogledam v koledar — bil je — Silvin. Podpisal sem pesmi in jih odposlal. Poslej sem prihajal k dr. Lam-petu vsak mesec, včasih tudi dvakrat na mesec. V tistih dneh in le v tistih dneh sem vedel, kaj je honorar ... A tudi sicer so bili ti obiski zelo koristni. ,Pridno delajte!' me je pri neki priliki navduševal dr. Lampe. .Delavcev mi zelo manjka. Škoda Hribarja, da je v svojih pesmih tako zaostal. Ni se maral učiti. Mislil sem, da bo naš prvi epik. Medved pa napreduje, ker on živi za Dom in Svet. Očitali so mi, da sem Medveda jaz pokvaril s svojim listom. Nikoli ne. Očitali so mi, da sem ga jaz zavoljo lista pridržaval v semenišču. Nikakor ne! Še rekel sem mu: Izvolite si drug stan, v duhovskem ne boste srečni, vsaj kakor Vas jaz sodim in se sodite sami v svojih pesmih.' Ali Medved je čutil v sebi takrat še veliko voljo, krepko kot junak, ki pa mu je pozneje postala včasih slabotna kot otrok. A v svojih pesmih nam je vendarle zapustil spomin •— junaške duše. Jaz zelo pogrešam njegovih pesmi v Dom in Svetu. Malokdaj in malokje srečam pravo pesem. Medveda in Zupančiča pa vedno z užitkom berem, dasi se zelo razlikujeta med seboj. Medved je estetiški idealist, Zupančič pa estetiški realist. 358 Med mlajšimi močmi pa zopet nekaj vre, mislim, da na korist poeziji." „Kaj sodiš ti sam o svojih pesmih?" „Kar se mene tiče, mi je žal za mnogo pesem, ki sem jo poslal v svet. Nonum prematur in annum, ali vsaj in mensem, ali vsaj nonam in hebdomadam. Kar človeka razvname, mora tri noči dobro prespati, in če naslednji dan še gori, potem šele naj užiga plamen naprej. .Glejte, da Vam kdaj ne bo žal, kar napišete!' me je opomnil v semenišču moj spiritual dr. Frančišek Ušeničnik. Poslušal sem ga. V moralnem oziru — in le to je mislil on — sodim, mi ni treba biti žal, kar sem napisal, pač pa v umetniškem oziru. ,A kaj boš žaloval!' me je zavrnil Finžgar: ,Tako se vzgajamo vsi: Errando discimus.' To je dobro, da je to starodavno geslo še vedno v veljavi. Vendar bi se človek že rad nehal učiti, to se pravi, motiti." „i\H sedaj literarno kaj delaš?" „Vedno pomalem, ker me ljubezen do umetnosti k temu priganja. Za kako večje ali boljše delo pa je treba miru, mnogo miru. Vsak umotvor zahteva svoj mir, brez miru ni pravega umotvora. A tega miru pogostokrat nimam. Ne mislim na notranji mir, ampak na vnanji mir, na mir pred mnogovrstnimi opravki, ki človeku jemljo in razkosavajo čas in voljo. Tako sem rabil celo leto in še več, da sem napisal „ Mater Gaudioso", ki jo hranim še v rokopisu. Rad bi videl, da zagleda prej beli dan na Ljudskem odru, kakor v Ljudski knjižnici. Morda se mi ta up izpolni? V prihodnjih časih, če mi volja višjih zagotovi vsakdanji kruh, bo moje literarno delo: v leposlovni obliki izraziti one večnolepe in visoke misli, ki nam jih je ukresal dr. Aleš Ušeničnik v svojih znanstvenih člankih zadnja leta, preden se je Obzornik z visokega mesta umaknil modernemu Času. Te misli so postale last moje duše, in le želim, da pride čas, ko jih izročim preoblečene naši javnosti. Pripravljam tudi že rokopis novih pesmi, ki naj bi kot zbirka „Z belimi jadri" pojadrale med svet, a ne še kmalu." „Kdaj delaš svoje pesmi?" „Kadar je: jutro ali večer, dan ali noč, to je vseeno, a silim se ne. V naglici sami ne vidim posebne nadarjenosti. Spominjam se, da je Zupančič na nekem najinem izprehodu čez Rožnik presnavljal in ponavljal tri verze celo uro, preden so mu ugajali. Ko jih je zapisal, so se gladko brali, kakor da so ustvarjeni v enem trenutku. Isto pravi nemška literarna zgodovina tudi o Heineju. O Ketteju pa vem, da je naglo mislil in naglo zlagal. ,Kette vliva,' se je izrazil o njem rajni Medved, Jaz pa klešem. Včasih dvomim, da sem pesnik. Ali sem?' me je prašal. .Izdaj svoje poezije,' sem mu odgovoril, ,in povedal ti ne bo en sam, ampak vsi, ki te bodo brali, poreko, da si pesnik.' — A bodi dovolj o tem in o vsem!" Bilo se je že močno zmračilo, ko je Sardenko končal. Pred seboj sem videl le še sijaj njegovih oči v beli ploskvi obraza in blede obrise njegovih gest. Ob slovesu se je tam zunaj vihar že pomiril. L%sLj7/7/7/7/7/7/7/7A Književnost. Ivan Grafenauer: Zgodovina novejšega slovenskega slovstva. II. del. Doba narodnega prebujenja (1848 — 1868). Ljubljana, 1911. Založila „Katoliška Bukvama". VIII-j-475. Cena vezani K T20, nevezani knjigi K 6'—. Grafenauerjeva slovstvena zgodovina jako lepo napreduje; v juliju 1.1. je izšel že II. del, ki obsega najzanimivejšo dobo našega slovstva, dobo narodnega prebujenja ali t. zv. Bleiweisovo dobo (1848 —1868). Dočim se prejšnja doba (glej Grafenauer I. del!) more ponašati z enim samim talentom — seveda je to Prešeren! — in z enim samim slovstvenim glasilom, skromno »Kranjsko Čbelico", ima Bleiweisova doba celo vrsto talentov, če ne vseh prve, pa vsaj mnogo druge vrste, in cel kup slovstvenih glasil. Naša knjiga nam priča, da je g. pisatelj z občudovanja vredno vztrajnostjo uporabil vse slovstvene vire prve vrste, kjer pa je (kakor v »Novicah") časih dovolj tudi neprebavljive navlake vpošteval, kakor kažejo opazke pod črto, tudi vse količkaj važne reči druge vrste zato dobo (Apih, Slovenci in 1848. leto, Bleiweisov Zbornik i. dr. i. dr.) in da neustrašeno povsod izreka tudi svojo sodbo. Naloga kritike je preiskovati, kako je pisatelj obdelal vso veliko snov in pa, če je njegova sodba, ki jo izreka, pravična. — Predvsem opažamo, da oba doslej izdana dela slovstvene zgodovine tesno veže ena vodilna misel: Prešeren je središče slovstva ne le v svoji dobi, ampak je princip slovstvenega napredka tudi v Bleiweisovi dobi in tisto nevidno, duševno središče, okrog katerega se suče ves literarni boj te dobe. To vodilno misel mora imeti pred očmi vsak, kdor hoče umevati knjigo našega avtorja. In res vidimo tudi v drugih slovstvih slične pojave. V tistih stoletjih, v katerih so Italijani zanemarjali študij Danteja, je njih slovstvo nazadovalo, bilo je brez idej in tudi v zunanji obliki brez umerjenosti, (v 15. in 17. stoletju); nasprotno pa, kadar so se zopet vrnili k njemu, se je slovstvo iznova poživilo (v 16. in 18. stoletju). Kako je gospod pisatelj vso ogromno snov razporedil ? Vsa knjiga se deli nekako v štiri poglavitne dele, in sicer nam riše najprej kulturno in politično ozadje te dobe, potem časopisje tiste dobe, dalje nje literarne boje in slednjič posamezne pisatelje dobe. Najvažnejši del, ki je spisan tudi s potrebnim temperamentom, je tretji, str. 81—146, kjer pisatelj govori 441 obrazu, tako da se bojijo in čudijo učenci. Z besedami: „Čujte in molite, da ne padete v izkušnjavo!" pusti vse zunaj; le Petra, Jakoba in Janeza vzame s seboj na vrt. Ob vznožju gore pa pusti tudi te in gre sam naprej do gorske votline. Trpljenje, z vso grozo in bolestjo, stopi predenj in ga zgrudi na kolena. Duša pa moli: „Oče! — ako je mogoče, — naj gre ta kelih — mimo mene! — Oče! — pa ne, kakor hočem jaz, ampak kakor Ti hočeš"! . . . Odgovor — molk. Dvakrat pogleda po svojih učencih, da bi pri njih našel tolažbe. Pa vsi dremljejo in spe. Sam je s svojim brezmejnim trpljenjem, sam — sredi ljudi sam. Le njegov Oče je nad njim, — ki ga je poslal v smrt... O, kako težka je ta pot! . . . Teža vseh grehov sveta ga podere na tla, strašna smrt mu iztisne krvave srage na obraz. Duša pa ječi: „Oče! — Če je mogoče!"... Tu se prikaže angel in ga potolaži. „Zgodi se torej volja Tvoja — oče!" . . . Vstane in pokliče učence: „Vstanite! Ura je prišla!" Vsi skočijo pokonci in se zbero okoli njega. Pa že pristopi Judež in ga poljubi, rekoč: „Bodi pozdravljen, rabi!" Vojaki priskočijo, da bi ga zve- zali. Prestrašeni in začudeni stojijo učenci ob strani. Kaj pomeni vse to ? . .. Vojaki!. .. — Judež! — Poljubi! ... Zdaj sledi vse tako, kakor je povedano v sv. pismu. Pri besedah Kristusovih: „Koga iščete!... Jaz sem!..." popadajo vojaki, kot bi jih udarila strela, po tleh. Peter pa potegne v svojem navdušenju meč in odseka Malhu uho, ki ga Kristus takoj zaceli. Ko Kristusa zvežejo in odpeljejo, zbežijo njegovi učenci na vse strani. Peter, ki je hotel svoje življenje dati zanj, beži, da ga bo še isto noč trikrat zatajil, preden bo petelin dvakrat zapel. Tudi Janez, njegov ljubljenec, ki mu je pri zadnji večerji, sloneč na njegovih prsih, zatrjeval: Kjer si Ti, sem jaz: kar trpiš Ti, hočem trpeti jaz, — beži, da se reši. Vsi bežijo, kakor bi ga ne poznali. O, kako strašno so se izpolnile kmalu besede, da bodo skrbeli zase in Kristusa zapustili vsi! ... On pa gre v trpljenje — sam, velik in mogočen! In v svoji brezmerni ljubezni gre v smrt, da odreši nje in svoje sovražnike !.. . Neskončnost božjega usmiljenja in velikost odrešenja Sinu človekovega sta mi pretresli dušo . . . (Konec.) ^DDDDDDDDDDDDDDDDDDDDDDDD^DDDDnDDDDDnDDDDDDDDDDDQaDDDDDDDDDaDDDDDDDDDDDC Obiski. Iz življenja in delovanja naših umetnikov. — Spisal Izidor Cankar. (Dalje.) IX. Dr. Gojmir Krek. Dunaj, Mariahilfergiirtel 29, II. nadstr. Ko sem stopil na prvo stopnico, sem že čutil, da se v tej hiši udobno stanuje, kakor se spozna dober pisatelj po prvi strani, dobra miza po solnjaku in tepec po prvem dovtipu. Pozvonil sem v drugem nadstropju. S točnostjo elektriškega stika mi je odgovorilo krepko pasje lajanje; nato se je oglasil v predsobju dolg, škripajoč korak in rezek glas: ko bi ne vedel, da je dr. Krek jurist, bi ga bil poznal po glasu. Odprlo se je kukalo in skoz steklo me je premerilo sivo oko. Potem je še padel na tla velik zveženj ključev; nato sem vstopil ter se predstavil. „ Odložite!" Skoz eno izmed tistih krivih predsobij, ki najbolj pričajo, koliko mnogoterih kompromisov mora delati arhitekt stanovanjskih hiš v velikem mestu, me je peljal dr. Krek v salon. Tega ne znam popisati. Kaos drobnih predmetov, zbranih z nežnim okusom udobnostnega športnika, tako zelo nepotrebnih in tako neobhodno potrebnih, če naj se človek izvrstno po- čuti, da je ni središčne točke, ki bi se nanjo oprl begotni pogled in se umiril na trdnem stalu. Ko je d'Annunzio bankrotiral, so vsi listi pisali o razkoš-nosti njegovega stanovanja. Sobe dr. Kreka niso niti oddaleč d'ilnnunzijeve, pa že v njih razume človek slast mehkužnosti in užitek prožnih kretenj med množico lagodnih, plemenitih napotij. Ko se je proti večeru stemnilo, sva se presedla v Krekovo delavnico, ki gleda z dvema velikima oknoma na široko vijugo Mariahilferskega pasu. Polovica sten je zaslonjena s knjižnico, razentega leže knjige in papirji še vsepovsod po sobi, navidez brez reda in metode in vendar, kakor sem se pozneje prepričal, v smotrni razpredeljenosti; tako je v sobi vsakega človeka, ki je duhovit in čuti obenem potrebo po rednem delu. Beseda dr. Kreka združuje živahno vehemenco s prepričevalno gotovostjo sodbe. Samo enkrat sem govoril ž njim z živo besedo in zdelo se mi je, da je eden tistih značajev: kadar jih srečamo, se ozremo s skeptičnim pogledom v tako nesimetrično parcelirane pokrajine lastnega srca. Njegova beseda ne pridobi z ljubeznivostjo in prijaznostjo, ker je nima (še nikdar 57 442 nisem opazil posebne ljubeznivosti pri ljudeh, ki so zelo samostojni); tudi ne s štajersko izgovarjavo, dasi draži uho, ampak le s skrivnostno silo prepričanja in odločnosti, ki je tudi karakteristika Krekovega obraza. Poglejte ta obraz na fotografiji, kjer je v profilu in morda še bolj značilen: Nad neznatnim čelom indife-rentna frizura; oči so ostre, pa ne preveč izrazite; pač pa je pri arhitekturi obraza odločno poudarjena spodnja stran, kar je, kakor uči opažanje, znamenje energije. Med govorjenjem hodi dr. Krek neprenehoma gorindol z eno roko v žepu, medtem ko drugo živahno giblje, iztegnivši vse prste razen mezinca. Desna stran ščipalnika mu visi nekoliko poševno, ker je obtežena od drobne zlate verižice, ki se izgublja nekje pod črnim sijajem žametnega suknjiča „M bi mi hoteli, gospod doktor, kaj lepega povedati iz svojega življenja?" „Cemu ? Pri drugih obiskancih nisem tega opazil ?" „Pri literatih se mi zunanje življenje ne zdi tako važno, ker se njih umetnost rodi in razvije v srcu, in življenje srca je nepopisno. Pri glasbeniku pa je velikega pomena tudi šola." „Torej kaj iz življenja. — Rodil sem se v Gradcu. Moj oče je bil, kakor veste, vseučiliški profesor, mati, ki še sedaj živi v Ljubljani, Nemka. Tako se je zgodilo, da sem se naučil slovenski šele v gimnaziji. Oče je sicer govoril z menoj slovenski, toda vzgoja je bila — kar je razumljivo — vendar pretežno nemška. O sebi bi skoro lehko rekel to, kar je dejal Goethe o sebi: Vom Vater hab' ich die Statur, Des Lebens ernstes Fiihren, Vom Mutterchen die Frohnatur Und Lust, zu fabulieren. Moj oče je bil učenjak in je imel obširno knjižnico, ki je še sedaj shranjena v Ljubljani. Jaz sem kot otrok čepel v njej in bral, ne, požiral najrajši pravljice, ki jih je bilo obilo, ker se je oče posebno rad bavil s folkloro. Zato sem se tudi sam že zgodaj je! pečati z literaturo. Bil sem menda v peti gimnaziji, ko je izšel v ,Siidsteierische Post' moj prvi podlistek: Was der Quell rauscht. Ein modernes Rojenice-Marchen. V teh letih sem napisal še več podlistkov, zlasti serijo kritik pod naslovom Grazer Kunstbriefe, vsled česar me je .Slovenski Narod' nazval ob priliki polemike, h kateri me je izzval z nemarno oceno očetovega dela Slavische Anthologie, nemškega pisatelja. In čudno: če berem sedaj tiste svoje podlistke, ki sem jih pisal še napol otrok, se mi zdi, da sem tedaj pisal bolje nego danes. Vendar sem se že prav zgodaj pečal tudi z glasbo. Zanimalo Vas bo morda, da sem napravil prvo založniško ponudbo ravno vašemu listu, ali pravzaprav dr. Lampetu — Francu — ki je bil plemenit in splošno izobražen mož. Bil sem star 13 let in sem že pogumno poslal svojo prvo skladbo dr. Lampetu, da jo natisne. Kot naslov sem navel: G. — re -, abzugeben bei H. Rudolf Frauberger, Harrachgasse 32 in Graz. (Frauberger je bil namreč moj sošolec in najboljši, dolgoletni prijatelj.) Kako sem se začudil, ko mi pride od dr. Lampeta odgovor na polno ime; kako je zvedel zame, mi je nerazumljivo. Pisrno Vam lahko pokažem. Ko so predkratkim odkrili dr. Lampetu spominsko ploščo, sem namerjal nekaj pisati o njem in imam zato pismo v roki." Ta zganjeni, že nekoliko obledeli listek, po šolsko modro izčrtan in popisan z ljubeznivo Lam-petovo pisavo, se mi zdi zelo zanimiv za mladega komponista Kreka in za Lampeta, ki je znal celo s trinajstletnim, pa dela željnim fantom občevati takole: Dragi mladi prijatelj! Vračam Vam skladbo Vašo in 1 izvod hektografi-ranega posnetka, kateri sem dal napraviti za domačo rabo. Pri nas rabimo take speve, ker imamo večkrat domače, pa tudi javne predstave. Objaviti — nisem mogel; dati natisniti glasbene stvari — to je pri Slovencih težavno. Torej morete lahko o priliki ponuditi kakemu glasbenemu zavodu („Glasb. Mat."), ker delce ni slabo. Oprostite! Spise lahko priobčim; a koliko jih je, ki ume-vajo in ljubijo glasbo? Odlašal sem malo preveč, ker ste Vi težko čakali, a pomislite človeka v mojem stanju . . ., delo ga hoče udušiti. R kdo ste, dragi mladi prijatelj? Zdi se mi, vendar nečem ugibati, marveč želim, da mi odkrito pišete, kako je z Vami. Upam, da bodete v glasbi lepo napredovali, a za ta namen se tudi izobraževali. Temeljito in s trdno voljo! „Hnch' io son pittore!" Kaj pa, ko bi o glasbi tu pa tam kaj napisali? Kaj takega bi bilo za moj list. V Gradcu imate dovolj prilike obiskovati koncerte. Tudi jaz se moram graškemu mestu za marsikaj zahvaliti. Pošiljam hkrati nekoliko „vabil", da si ogledate in morebiti še komu izročite, flko bi kaj primernega napisali, pošiljal bi Vam list gratis. Pišite in sprejmite prijazen moj pozdrav! Vaš udani Fr. Lampe. V Ljubljani, 18. decembra 1889. „Kakor vidite, sem bil takrat še zelo mlad in grozovito neumen človek. V tistih letih sem mnogokrat v graškem parku p:slušal vojaško godbo; tudi meni so šumele po glavi koračnice in valčki. Skom-poniral sem torej nekaj takih reči in jih poslal „Glasbeni Matici" v Ljubljano. Dolgo časa nič odgovora. Ogorčil sem se in pisal nanovo hudo pismo. Nato mi je Gerbič odgovoril, da „Matica" poslanih stvari ne more sprejeti, toda sicer je bil zelo ljubezniv in laskav. — Bil sem menda še v prvi šoli, ko sem zložil tudi Impromptu za gosli in klavir. Nekaj grozovitega, naravnost grozovitega! To skladbo sem dal tudi litografirati in jo rabim sedaj za makulaturo; spominjam se še, da je bil moj brat Bogomil, ki mi je šel pozneje pri sličnih prilikah kot starejši praktik vedno z bratsko ljubeznijo in pravim samozataje- vanjem na roko, takrat malo hud, ko je moral takoj v najhujši opoldanski vročini z menoj na dolgo pot k litografu delat pogodbo. En izvod Impromptuja je poslal moj brat Janku Lebanu, ki je kompozicijo pohvalil pač bolj z namenom, da bi me vzpodbujal k nadaljnjemu delu. Raditega ni na tej hvali prav nič; najina stremljenja so sedaj popolnoma različna. Vse to se je zgodilo, še preden sem se pravzaprav kaj učil. Prvi pouk v klavirju sem dobil pri materi; spominjam se, da sva ob godu ali rojstnem dnevu očetovem igrala četveroročno kako slovensko reč. Drugega pouka v klavirju pa nisem imel, tako da sem pravzaprav klavirski samouk. Bilo je menda v petem gimnazijskem razredu, ko sem vstopil v Štajersko glasbeno društvo kot učenec zborovega petja pri Prelingerju. Dr. Friedrich pl. Hausegger — takratni šolski referent in motor društva — je namreč zahteval, da se vsak učenec vadi pred vsem drugim celo leto v zborovem petju. Tako sem eno leto izgubil. Potem sem se učil vijo-line pri Geuerju, ki je bil dober goslač, a tako bo-lehen, da ni mogel doseči pri učencih znatnejših uspehov. Istočasno sem začel s teorijo; obiskoval sem šolo Viljema Kienzla, skladatelja Evangelimanna, ki je bil umetnik, šolnik pa ne; tudi pri njem se nisem nič naučil. Za njim je prevzel pouk Karel Pohlig, nekdaj slaven klavirski virtuoz, učenec Lisztov, ki je bil preveč zaposlen kot klavirski mojster in gledališčni kapelnik in se je — vsaj meni se je tako zdelo — v našem razredu manj zanimal za šolo kot za dekleta, ki so jo obiskovale. Pohlig je imel uprav klasično-lepo glavo. Več ali manj smo bili vsi — učenci in učenke — zaljubljeni vanj. Ko je bilo razpisano mesto ravnatelja v Štajerskem glasbenem društvu, tedaj so se zanj potegovali Pohlig, Schalk in Degner, ki se je v Ptuju izkazal izvrstnega glasbenega organizatorja. Degner je mesto dobil in šele pri njem sem začel z resnim delom v teoriji. V njegovo šolo sem hodil pet do šest let; v zadnjih letnikih sva bila samo še dva učenca: Oskar Noe, kesneje profesor na konservatoriju v Lipskem, ki je predkratkim umrl, in jaz. Degnerjev učenec je bil tudi slavni Siegmund pl. Hausegger, pač eden najboljših nemških dirigentov. Tu se je torej začelo resno delo od prvih začetkov: harmonija, oblikoslovje, inštrumentacija, kon-trapunkt. Degner je imel izvrstno metodo: vse, kar smo boljšega skomponirali, je dal tudi izvajati, tako da smo dobro čutili lastne hibe in vrline. Svoje skladbe sem moral sam dirigirati; s tem se je začel pouk v dirigiranju, in potem šele, ko smo se nekoliko izurili pri lastnih kompozicijah, smo smeli dirigirati tuje. Degnerju se imam tudi zahvaliti za dušno izobrazbo več kot vsem drugim. Bil je strog, zelo strog in učenci 443 smo bili — ali pravzaprav: učenca sva bila večkrat huda na njegovo ostro sodbo, toda uvidela sva, da je imel prav, in sva ga ljubila. Ko je Degner postal ravnatelj Nadvojvodske glasbene šole v Weimaru in sem ga kot takega obiskal, — študiral sem takrat po naročilu naučnega ministrstva novo nemško civilno pravo v Lipskem — me je celo objel in rekel: Sie sind der erste Lichtpunkt in dieser Stadt! Moja izpričevala iz tistega časa so dobra. Vedno poudarjajo: ,gro8e Fahigkeiten', toda redi so zelo neenakomerni. Degner mi je večkrat dejal: Ja, ja, wenn Sie nur gleichmaBig griindlich studieren konnten ! Leider sehe ich ein, daB das bei Ihnen eben nicht geht. Tega neenakomernega učenja so bili namreč povečini krivi drugi opravki; tako sem pred gimnazijsko maturo prekinil glasbene študije skoro za celo leto in pozneje mi je dala juristarija obilo dela; skoro vse juridične izpite sem namreč napravil z odliko. Iz tega sledi nauk: kdor se hoče posvetiti umetnosti, se ji mora žrtvovati vsega, vsega! Kakor je, glejte, rekel Dvofak." Na pisalniku je ležal odprt Dvofakuv Sbornik, zadnja številka češkega lista Hudebni Revue. Dr. Krek mi je pokazal stavek, ki je bil ob robu zaznamovan: „Hudba je krasna vec, ale kdo v ni chce neco dokazat, ten se ji musi dat uplne. Zvlaste komposice neni žadny šport a vužaduje celeho človeka." „Uplne in celeho človeka!" mi je zagrozil dr. Krek s prstom, me pogledal preko ščipalnika in po premolku nadaljeval: „Zame je bilo velike važnosti, da sem sodeloval ne le v malem zboru, ki ga je Degner sestavil iz najzanesljivejših pevcev najvišjega zborovskega razreda, ampak tudi v šolskem, pozneje tudi v velikem koncertnem orkestru, v katerem sem igral pavko." „Pavko?" „Pavko. To je bila izborna šola; ta inštrument zahteva posebnega posluha in najstrožjega ritmičnega čuta. Izuril sem se v njem tako, da me je pozneje Degner vedno naprosil, naj sodelujem tudi pri velikih koncertih. S tem mi je bila dana prilika, zasledovati in spoznati bistvo orkestra. Bil sem jurist v prvem letu, ko so mi poverili dirigiranje velikega koncerta, ki so ga po potresu priredili graški Slovani v korist mestu Ljubljani. Takrat so vsa slovanska društva edino nastopila: slovenska, hrvaška, poljska, srbska in Čehi, tako da je bil koncert pač najlepši, kar so jih Slovani kdaj imeli v Gradcu. Peli so: Mici Freudenreichova več Zajčevih pesmi s spremljevanjem orkestra, Trtnik, takrat angažiran v Dresdenu, ki ga je na klavirju spremljal Srečko Albini, sedaj ravnatelj hrvaške opere v Zagrebu, dr. Stuhec šolo v Vilharjevem Slovesu in Vulakovič, ki je bil takrat angažiran na 57* 444 Nemškem. Pri koncertu je bila navzoča krema graške družbe — tako na primer rector magnificus, visoka aristokracija, glasbeniki, generaliteta — glavna reč pa je, da smo imeli 1000 gld. čistega dobička, ki so ga izročili mestu Ljubljani. Degner se je zelo pohvalno izrazil o koncertu. Dvorni svetnik Bischoff, predsednik Glasbenega društva, čigar učenec sem bil tedaj, pa je dejal očetu o meni: Es war ja recht schon, aber er hatte bei uns zuerst fragen sollen, weil ein ander- weitiges Auftreten unserer__________ Schiiler prinzipiell eigentlich nicht gestattet ist. Ko sem prišel 1. 1900. v Ljubljano kot sodni ad- ' junkt, sem se znašel v čisto drugačnem miljeju. Uvidel sem, da je naša glasba, zlasti ustvarjajoča, še na zelo nizki stopnji in da je občinstvo še zelo neizobraženo, kar je, če smo odkriti, tudi danes. Muzikalnevzpod-buje nisem imel začetkoma nobene. Šele pozneje sem našel v osebi opernega pevca Tita Olzevvskega vzornega izvajalca svojih pesmi — vrhutega zelo ljubega prijatelja. Ž njim sva prirejala vsako nedeljo popoldan kon- M certe v prijateljskem krogu, v tesnih prostorih mojega stanovanja. Ob Prešernovi stoletnici sem objavil skladbo ,Pod oknom'. Mislil sem na glasbeni zbornik s skladbami boljše fakture, sem Schwent-nerja, s katerim sva hodila na izprehod za Ljubljanico, pregovarjal, naj ga začne izdajati. Tako so se rodili natančno po mojih načrtih in po mojih željah Novi Akordi, ki so ob svoji desetletnici dobili tudi književno prilogo." „Ali menite, da bo novejša glasbena struja, ki jo Vi zastopate v Novih Akordih, zmagala? In če bo, zakaj?" „ Nisem prorok. Vendar prav nič ne dvomim, da bo moderna struja prodrla. Prodrla bo pa zato, ker je upravičena in potrebna. Moderni so uvedli novo harmoniko! ker nas stari harmonski aparat — kot ga ima na primer Haudn — ne zanima več. Pomislite, koliko sto let se je delalo s tistimi par toni, ki jih imamo. Permutacije 12 tonov našega tonovnega sistema imajo navsezadnje tudi svoje meje. V melodičnem oziru ima torej iznajdba čim dalje bolj težko stališče, dasi ima velevažni pomočnici v bogatejši, večinoma narodno-karakteristno pobarvani ritmiki in v prostejših formah. Vedno večje težave pri ustvarjanju novih tvorb so dovajale do takoimenovane celotonovne lestve, k uporabljanju starih cerkvenih tonovnih načinov, slednjič celo k abstruznosti lestve četrtinčnih tonov. Glavni či-« niteljici moderne glasbe pa sta vsekakor neizmerno bogatejša harmonika in bujna, do skrajnosti izrazita inštrumentacij a. To so takorekoč zunanji znaki moderne glasbe. Moderna struja je torej potrebna; pa je tudi zato upravičena, ker je bistveno, to je glede duha popolnejša od stare. Ona išče namreč sorodstva z drugimi umetnostmi, zlasti s poetiko, K se bliža besedilu, ga popol-K noma absorbira. Iz tega po-HJ sestrimstva z drugimi umeril nostmi, z dramatiko, s slikarstvom in zlasti s poezijo se je izcimila programska muzika, zlasti od Liszta naprej , moderna opera od Wag-nerja, moderna pesem približno od Hugona Wolfa. Popolna apercepcija vsebine dotičnega prizora, dotičnih čuvstev, je značilna za moderno. Če vzamete staro šolo, na primer Schuberta — ne Schuberta, on je že preveč moderen! — ampak kogarkoli naših starih, boste videli, da je melodija na besedilo le prilepljena. Moderni hočemo drugače: glasba in besedilo naj se medsebojno pronikneta, da sta kakor ena misel, ki bije v dveh srcih. Sicer pa ni to nič novega, ker je že Wagner vstal in zmagal z istim načelom. Nekateri novih so sicer pustili Wagnerja glede harmonike in inštrumentacije za seboj in porabljajo mnogo kompliciranejši aparat, toda princip vedno je isti. Zato ne dvomim o bodočnosti moderne glasbe. Vendar pa ne gre zamenjavati pojma moderne glasbe z najnovejšo glasbeno šolo, zlasti dunajsko, katere glavni zastopnik je Arnold Schonberg. Ta struja ne pozna nobenih zakonov več in se drži načela, da mora biti vse lepo, karkoli umetnik čuti, in sicer ravno zato, ker tako čuti. Poštenosti teh ljudi ne sumničim, toda njihovih kompozicij odobravati ne morem, ker menim, da umetnosti brez zakonov ni. Dokler bom jaz urejeval Nove Akorde, je gotovo, da v to strujo ne bodo zašli." „Prej ste tožili o slovenskih glasbenih razmerah. Kako bi se te izboljšale?" „Najprej je treba izboljšati kritiko naših dnevnikov, ki je gorostasna in skrajno škodljiva. Kritik dnevnika ima nalogo, da opozarja občinstvo na lepote izvajanih del, ne da govoriči. Kako pa naj kritika uči občinstvo, če jo pišejo mladeniči, ki sami ničesar ne vedo? Nadalje bi morala kritika paziti na strogo objektivnost; politika mora iz templja glasbene Muze na cesto. In slednjič je treba kritika in glasbenika primerno honorirati, da se delu mirno posvetita. To velja splošno. Socialno stališče glasbenikov se mora v toliko poboljšati, da se glasbenik s samo glasbo preživlja pri nas. V tem oziru bo treba misliti na organizacijo glasbenikov, ki bo dobivala rodovitna tla seve šele roko v roki s splošnim dviganjem socialnega nivoja slovenskega naroda. Najboljša propaganda za moderno glasbeno umetnost bi bila, da se sliši in dosiojno prednaša. (S tem se je začelo šele v zadnjem času.) V ta namen bi bilo treba popolnoma reorganizirati naša pevska društva, ki se pečajo deloma s politiko, večjidel pa z zabavo: Prirejajo se Silvestrovi večeri, maškerade, Miklavževi večeri in podobno; umetnost je pri teh prireditvah zadnja, prva pa sta ples in tombola. Treba bi bilo tudi osnovati majhen, vzoren in vsledtega gibčen mešan zbor za manjše, a subtilne in težke skladbe in ustanoviti muzikalno ljudsko knjižnico s kolikortoliko univerzalno, predvsem pa klasično tvarino. Večkrat na leto bi bilo prirejati šolske koncerte z majhno vstopnino. Pri takih koncertih so navzoči bratje, sestre, matere, ljubice, ki se začno za glasbo zanimati le zaradi svojcev. Tako jim pride umetnost po neumetniškem, pa dobrem potu do srca. Misliti nam je treba tudi na slovensko inštrumen-talistiko, kajti tu smo pravi otroci. Naša inštrumentali-stika je še vsa tuja, nedomača, kajti kar so naši umetniki inštrumentirali, ni pravzaprav samostojno njihovo delo, temuč več ali manj delo njihove šole. Instrumentalne glasbe pa tudi ne bomo dobili, dokler ne dobimo svojega orkestra. (Slovenska Filharmonija je le v toliko slovenska, da jo Slovenci vzdržujejo.) Tu bi mogla v prvi vrsti pomagati glasbena šola, ki bi morala vplivati v tem oziru na učence in zlasti 445 glasbenim gojencem po poklicu diktirati inštrument, ki se ga morajo učiti; na ta način bi dobili sčasom svoj šolski in pozneje svoj koncertni orkester. Glasbenega dela na Slovenskem bo torej še dovolj; brezuspešno gotovo ne bo, kakor tudi dosedanje ni bilo. Moderni smo čakali deset let, da smo doživeli svoj prvi koncert, toda med tem časom se je glasbena produkcija podvojila, naš krog se je neprimerno razširil in splošni napredek opažam celo na starejših umetnikih. Naj navedem samo en primer: Gerbič se razvija prav do danes; v zadnjem času jemlje moderne tekste in moderno komponira." „Ali se Vam ne zdi, da je plemenita glasba najmanj ljudska umetnost in da je moderna še prav posebno aristokratska?" „Ne mislim tako. Človeku ni treba nobene posebne izobrazbe, da uživa glasbo, tudi najplemenitejšo. Neizobraženec je ne uživa sicer tako intenzivno kakor glasbenik, ampak uživa jo popolnoma. Nujno je sicer potrebna splošna izobrazba ..." „Izobrazba srca?" „ ... da, a znanje oblikoslovja in kontrapunkta ni potrebno. Kar se pa tiče tistih, ki očitajo moderni glasbi neljudskost, vedite, da tudi stare ne razumejo in ne ljubijo. To je v vseh panogah umetnosti tako, tudi v slikarstvu in leposlovju. Če torej širje občinstvo glasbe, zlasti moderne, ne uživa, ni krivda v neljudski naravi glasbe, marveč v pomanjkanju potrebne splošne izobrazbe, ki je tem občutljivejša, ker je resničen umetnik vedno daleč pred svojim občinstvom, vsled česar se večkrat zdi, da je umetnost le za sladostrastnike na svetu. Ustvarjena je za vse, a če jo res uživajo le sladostrastniki, ni umetnik kriv." „M mi boste kaj povedali o svojem sedanjem glasbenem delu?" „Jaz sem tako preobložen z drugimi opravki, da na pravo glasbeno delo niti misliti ne morem. Do štirih popoldne — pogostoma tudi ves dan — sem zaposlen uradno in doma me potem čaka uredniško delo. Poglejte" — pokazal je na velik kup knjig in tiskovin — „vse to je gradivo za prihodnjo številko Novih Akordov. Za enega samega človeka je to preveč. Za svojo dolžnost smatram le, opozarjati Slovence na naše glasbene potrebe, in za edino zaslugo to, da sem spravil slovensko glasbo v nov, po mojem mnenju boljši tir. Nase kot ustvarjajočega slovenskega umetnika pa že zato ne morem resno misliti, ker sem vzrastel pod tujimi vplivi, ne med Slovenci, in narodnost se ne da naučiti. Sedaj komponiram Gregorčičeve Predsmrtnice za en glas in klavir ter večjo zbirko Bierbaumovih pesmi, ki izide v nemški založbi. V skici imam tudi neko reč za godalni orkester, toda počakati bo še treba, da ga najprej dobimo." 446 „Kako delate?" ,Jaz delam . . . Čakajte! Tiste besede g. Foer-sterja: ,Kdor komponira pri klavirju, ni skladatelj,' kakor Vam je rekel pri obisku, se mi zde le deloma resnične. Ko fantaziram pri klavirju, mi pride včasi domislek; tedaj vstanem in ga zapišem. Včasi mi pride domislek na izprehodu; tedaj si ga spotoma notiram. Skladbo nato izdelam pri pisalniku, toda opilim jo navadno še pri klavirju; sicer uide skladatelju marsikateri efekt, zlasti dandanes, ko imamo opraviti z zelo komplicirano harmoniko in tehniko." Bilo je že okrog osme ure, s ceste se je v okna razsvetljene sobe vpijala polovičarska velikomestna tema, ko je dr. Krek končal. ,,Govoriti bi se dalo še veliko, toda bolje je tiho delati, da ljudje pridejo do novih misli, preden se tega zavedo. Bodočnost imamo. Na šolp.h je nekaj naših mladeničev, ki bodo še lepo delali in živeli samo umetnosti, ne kakor mi, ki se ves dan pečamo z drugim heterogenskim delom in komponiramo zvečer, ko pridemo trudni iz urada." (Dalje.) Književnost. Zbirka ljudskih iger. Lepo se razvijajoča organizacija izobraževalnih društev je ustvarila tudi narodno dramatiko. Na stotine imamo izobraževalnih društev po Slovenskem, ki imajo svoje središče v »Slovenski krščansko-socialni zvezi" v Ljubljani. V posameznih pokrajinah obstoje podzveze, ki skrbe za razvoj društvenega življenja. Glavni namen te organizacije je ljudska izobrazba. Pa tudi za zabavo je dovolj preskrbjeno. Pevski in tamburaški zbori oživljajo društvene prireditve, in večkrat da tudi kaka NOVO PREDSEDSTVO DRŽAVNEGA ZBORA Od leve na desno: Sede: Podpredsednik Romanczuk (Rusin), predsednik dr. Julij Sglvester (nemški nacio-nalec), podpredsednik Jožef PogaCnik (Slovenska Ljudska Stranka). — Stoje: Podpredsedniki: Dr. Enrico Conci (katoliški Italijan), Karol Jukel (nemški kršCanski socialec), Engelbert Pernerstorfer (nemški socialni demokrat), dvorni svetnik dr. Ludomil German (Poljak), Jožef 2darsky (Čeh)