Griša: Šumljajo valovi. — Roman Romanov: In jaz ne bom nikoli poljubil.    47
„No, saj me niste razžalili. Samo tako ne smete več govoriti... Vi, ki ste veseli in prostih ramen, morate podpirati nas, ki smo težko obloženi, podpirati vsaj s toplimi besedami"
„0, če smem!"  je vzkliknil tiho  in vsa duša mu je zagorela.
,,Da, smete, vi smete!" je odgovorila in mu iztegnila svojo desnico, ki jo je poljubil, kakor da je prejel milodar . . . Kar naenkrat je prišlo tako črez njega, in kakor da je to v hipu spoznala, je stala ta žena, ki je še pravkar skoraj prosila, — kakor kraljica pred njim.
Pesek je zaškripal  in  lakaj v livreji je stopil izza drevoreda:
,,Gospoda, servirano je!"
Molče sta se obrnila proti gradu.
(Dalje prihodnjič.)
e*?

Šumljajo valovi.. .
umljajo valovi in dalje            In človek zamišljen na bregu
kot misli nemirne hite —       na vrbo naslonjen stoji naprej do neznanih krajev      in gleda v brezciljne daljave roke jih nevidne pode.           z obupanimi očmi . . .
Griša.
In jaz ne bom nikoli poljubil.
In
jaz ne bom nikoli poljubil tvojih lepih oči — ah, tvojih lic ne bom pobožal vse svoje dni . . .
Daleč od tebe bom živel tam, kjer je tema in noč, in vso noč in temo bom mislil na tebe in dan tvoj vroč.
Roman Romanov.