Zgodnja Katoli&k cerkien Umi. Danica izhaja vsak petek na-celi poli, in velj* po poŠti za celo leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gld. 40 kr za «V,rt leta 1 gld*. V tiskarni? i .prejemana za leto 4 g«ld., za pol leta t gld.. za .etert let« 1 gl; afco zadene »a ta dan prasn.k. l>»nica dan pol Tečaj UVIII. V Ljubljani 12. listopada 1875. I ,l*t 40, Koledar za naslednji teden. Listopad. — \ovember. 14. Nedelja XXVI po binkoštih. Evangelij: Nebeško kraljestvo je podobno goršičnemu zernu". (Mat. 13.) — Varstvo Marije Device. — Sv. Brikcij, spozn., škof v Turu na Francoskem, j 13. hstop. 447. 15. Ponedeljek. Sv. Leopold, spozn., mejni grof avstrijanski. f 15. listop. 1136. 16. Torek. Sv. Jedert, devica, opatinja nun benediktinskega reda, sestra svete Mehtilde, rojena na Sak-' sonskem. t 15. listop. 1292. — Sv. Otmar, opat. 17. Sreda. Sv. Gregorij čudodelnih, spozn. škof v Neocezareji v Pontu. t 17. listop. 270. 18. Cetertek. Obletnica posvecevanja cerker svetih apostefjnov Petra in Pavla v Kimu. — Sveti deček Bd nda, ki je bil vprašan, če je boljše moliti enega Bogi, ali več bogov, je odgovoril: „Le v edinega Boga, ki ga kristjani molijo, je treba verovati"; nato je bil s šibami tepen, poslednjič pa ob glavo djan. 19. Petek. Sv. Elizabeta, vdova, hči ogerskega kralja Andreja II, poročena z Ljudovikom, deželnim grofom Hasije in Turingije, je bila mati ubozih. t 19. listop. 1231. 20. Sabota. Sv. Feliks Valojski, spozn. in vsta-novnik reda presvete Trojice za reševanje jetnikov iz taroke sužnjosti. f 4. listop. 1212. Sveti deček Cirik in njegova sveta mati Julita, spričevavka. V Ikoniji, glavnem mestu dežele Likaonije, je živela proti koncu 3. stoletja pod cesarjem Dioklecijanom imenitna in bogata gospa Julita; bila je kraljevega rodu, čistega življenja in polna žive vere v Kristusa. Ko je bila dečka Cirika povila, ji je bil mož umeri; pa se ni hotla v drugič omožiti, dasiravno je bila mlada vdova, ker vso svojo skerb je obračala na izrejevanje svojega sinka in Bogu zvesto služila. Likaonski deželni poglavar Domocijan, keršanske kervi žejni divji človek, pa je jel kristjane grozovito preganjati, mučiti in moriti. Julita je svoje posestvo zapustila, ter se je s svojim sinkom in z dvema deklama umaknila v Selevcijo; pa tudi tukaj ni bila varna, ker nek Aleksander je bil od cesarja Dioklecijana zato oblastnik postavljen, da je kristjane z mnozimi mukami silil, naj bi darovali malikom. Julita se je tudi tej nevarnosti umaknila, ter je bežala v Tars, glavno rnesto v Ciliciji. Aleksander » od cesarja pooblasten — se poda v Tars, da bi tudi tam svojo jezo nad kristjane izlival in hladil. Vohuni kosalo zasačijo Julito, ki je svojega triletnega sina na naročji imela. Beriči jo vle- čejo s sinom vred pred Aleksandrov s«»dnji stol, dekli pa zbežite, in od deleč pazite, kaj se bode z njijino gospo godilo. Aleksander Ju!i'o vpraša za njeno ime, stan in domovino; ona pa mu ni druzega odgovorila kakor to: „Kristjana sem in molim edinega Bo«;au. Sodnika zgrabi jeza in ukaže bričem, naj ji vzamejo otroka, njo pa slečejo, na tezo razpnejo in z volovskimi žilami tep6. V teh neznanskih bolečinah ni bilo slišati druzega iz Julitinih ust, kakor to: „Kristjana sem, in hudičem ne bom niicoli darovala". Sodnik uT^i^jdečka Cirika k sebi pripeljati; lepi, zali fantiček pa ročice proti materi steza in oči vanjo obrača, na vse gerlo vpije in milo joka. Sodnik ga skuša z božanjem utolažili, pa ga ne more. Vzdigne ga na kolena, ter bi ga rad kušnil in objel; fantiček pa njegovo glavo s svojimi ročicami od sebe odriva in svojo glavico od njega proti materi obrača. Sodnik mu glavico od matere k sebi oberne; fantič pa jo zopet proti materi zaverti, sodnika po obrazu praska in neprenehoma vpije: „Tudi jaz sem kristjan". Sodnik mu zopet glavico k sebi zaverti; fantiček pa ga z nožicami paha in ga v roko vgrizne. Aleksandra zgrabi jeza, prime dečka za noge, in ga treši na tla s svojega zvišanega prestola. Cirik prileti z glavico na spodnjo stopnico njegovega prestola, si razbije glavo, in izdihne nedolžno dušo Bogu v roke. To vidi Julita, se močno razveseli, in reče: „Zah valim te, o Bog! da si mojega otroka pred menoj k sebi vzel, in mu podelil nezvenljivo kr-no". To ma-terno veselje sodnika močno grize, ves zdivjan ukaže beričem, naj Juiiti kožo z života potegnejo in jo z vrelo smolo polijejo, ko je bila še na t«-zi razpeta. Med tem grozovitim terpinčenjem je mogel nekdo izmed njegovih služabnikov klicati: „Julita, usmili se sama sebe, daruj bogovom, da enake svojemu sinu žalostno ne pogineš!14 Svetnica pa v :e te muke s keršansko serčnostjo terpi in reče: „Ne darujem vašim mutastim in gluhim bogo vom, ampak molim Jezusa Kristusa edinorojenega Sinu Božjega, ki je z Očetom vred n« bo in zemljo vstvaril. Jaz hitim za svojim sinom, da se z njim vred vdeležim nebeškega veselja. Ko grozovitež previdi, da z mukami pri Juiiti nič ne opravi, jo k smerti z mečem obsodi, Cirika pa ukaže v meršjo jamo vreči. Kabeljni jo berž peljejo na inoriše in ji denejo berzdo na usta, da ne more ljudstvu, ki jo spremlja, nič spodbudnega povedati. Na morišu prosi rabeljne, naj ji dajo toliko odloga, da kratko molitvico opravi; nato poklekne, hvali Boga, da je njenega sina k sebi vzel, ter ga prosi, da naj tadi njo — svojo nevredno deklo — sprejme v svoje kraljestvo, kjer bode njena duša Njega, Boga Očeta in Sina in svetega Duha, molila in častila vekomaj. Ko je izgovorila „Araeiiu, za^uče rabelj meč, in ji odseka glavo. Nje trupli je verženo v nagnjusno jamo, kjer je ležal njen sin. Dekli ste vzele drugi dati oboje truplo in pokopale na njivi blizo mesta Tat za. Ena dekel je ob času cesarja Konstantina se živela, in je pokazala kristjanom kraj, ker sta biia Cirik in Julita pokopana. Kristjani so njun grob obiskovali in ju v svojih potrebah pomoči prosili. Od leta 43* so Julitini in Cirkovi ostanki v raki (trugi) z marmorja pod velikim altarjem ▼ cerkvi svetega Janeza v Kdveni na Laškem, kamor jih je bila kraljica Placida dala prenest?. Da so ti ostanki resnični teh dveh svetnikov, je B. kratko, par čertic dolgo; podlesek pa ima cev nad zemljo in pod zemljo jo steza globoko do čebulice. Na verhu se cev razširi v obličnato zvončast venec s šesterimi listi — šestkrat nacepljeni cevni rob", — lepe .,lilnate" barve. Noter je šest prašnikov, kterin &leh*Tiii je prirašen na venčni list, in na koncu ima prašnic V sredi med prašniki pa je prahovod, trije jak - dolgi nitnati vratovi, ki se stezajo skoz trivoglato cev do čebulice p<-d zemljo. Kadar je pr.Ji v prašnikih dozorel, k čemur je j* sen>Ka aolučnu toplota ravno še zadostna, se stresena one tri vratove, ter po cčvi gre 10 12 palcev globoko pod zemljo do čebuličnega korena. Ta je kakor dober sen lešnik, pa lepo zavit, z mnogimi rujavimi usnjastiroi ljuakami obdan, z „devetimi suknjicami" oblečen. Tako je seme dobro zavarovano proti mrazu in vsim vremenskim nezgodam, da še ljudje pravijo takemu, ki je po zimi dobro oblečen: „Imaš devet sukenj, kakor podlesek". Pa v globočini, v gorki postelji, bi seme ne moglo dozoreti, mora priti ven na solnce, da svoj namen doseže. Tudi to je preskerbela previdnost božja. Spomladi požene korenika čebulica, kakor druge rastline, široko šmarničnemu podobno perje, volovino (ali valovino, ker po valah raste) ter ima sredi perja bilko in na koncu bilke mesto cvetja tripredalčasto glavico polno černega drobnega semena. Čebulica p«>dleskova je strupena, kakor tudi seme, pa se vendar rabi za lek. Prigodi!o se je že, da se je blago (živina) otrovalo s podleskom, in praseta, ki so žerle čebulice izkopane, so pocerkale. Valovina ni dobro seno, govedo ga ne pokusi, kakor tudi cvetka podlesko-vega se ne dotakne ne krava ne ovca. Nekje sem vidil, da so cvet stolkli in ušivo glavo s sokom pomazali, lazice (uši) so koj potem poginile, zato imenujejo podlesek tudi „ušivec". (Vprašanje: če tudi glavi ne škoduje, ker je strup?) Vse prav, porečeš, pa kaj mi je treba vse to znati, čemu tako natančno popisovanje V Glej, v današnjem času po šolah veliko študirajo naravoslovje, pa le suhoparno znanje človeku um napolni, a serce ostane prazno. Kar sem dozdaj povedal o podlesku, je le ,,dogmatika"; sedaj pa še malo ,,morale", ako ti ne bo predolgočasno. Ta nežna jesenska cvetlica ima mnogo nauka v sebi, ako nje lastnosti bolj natančno premišljujemo. Sej ima vse stvarjenje svoj pomen. Zveličana Ana Katarina Emerih pravi: „Nikoli se nisem čudila, daje sv. Janez (Kerstnik) v puščavi se toliko naučil od cvetlic in živali. Že v svojih otročjih letih sem vidila v slehernem lističu, v vsaki cvetlici knjigo, iz ktere sem kaj lahko brala. Pri vsaki barvi, pri raznih oblikah in podobah sem čutila poseben pomen in lepoto; ako pa sem hotela o tem praviti, so me zasmehovali. O kako me je v prosti naravi vse zanimalo". (Leben der gottsel. A. K. Emerich v. P. K. E. Schmoger I. Bd. III, 11). Glej, lepi rudečelični podlesek je podoba goljufive lepote svetA; kdor se vanjo zaljubi, ga etrova (ostrupi). Nežna, detkena cvetlica pa je hudo strupena. *) Med tem, ko druge cvetice mirujejo, ter vgodnega spomladnega časa čakajo, se podlesek zdaj v nevgodnem času šopiri s svojo lepoto in goloto. Kakor podlesek naj raji raste po mokrotnih senožetih in dolih, sploh po debelinah, tako se zakoti strupeni zarod nesramnega oseb-stva narbolj po mehkužnih mestih. Ne maram ponavljati gnjusobne statistike, dosti so že povedali Časniki, koliko tacega strupenega podleska je n. pr. v Berlinu, v Rimu, odkar so ga papežu ugrabili, in drugod. Kje je bila veči rodovitnost, ko v dolini Sodomski in Gomorski? Pa za-kotil se je podlesek otrovni, vsa dolina je bila ugonob-ljena. Preobilnost v jedi in pijači se skoro vedno druži z nečistostjo. Tako pravi modri v sv. pismu: „Vino in ženske st«>re, da odpadejo modri". (Eccles. 19. 2.) Podlesek in njegov nevgodni sad nima dobrega kusa in ne lepega pomena. Ono obilno sočnato in suličasto perje ti je lahko podoba šopirnosti, kakoršna se rada kaže pri malo sratnožijivih ljudeh. "*) Z etimologiško izpeljavo ,,podleska" ne izhajamo pri jezikoslovcih in „jezikolovcihu; zato sino dotično študijo izpustili. Urez zamere. Vr. Šest listov, šest prainikov ima podlesek, tako nečisti ljudje šesto Božjo zapoved prelomljajo, ter nočejo vediti o šesti blaženosti: „BIagor jim, ki so čistega sercA, ker bodo Boga gledali". Saj da bi čista kakor šestolista lilija, podoba devic, čakala si določenega stanu, in ako že hoče, da bi se v onem zakramentu posvetila, kterega je nas Zveličar z najpervim čudežem počastil, ko je šest verčev vode spremenil v najbolje vino. To število šest je mnogokrat skrivnostnega pomena. Pri poganih pa je bil šesti dan (petek) posvečen malikinji mesenosti, zat6 je oni dan (petek) Kristus Jezus največ terpel na svojem naj svetejšem telesu, ob šesti uri (po tadanjem številu) je bil na križ pribit. Isto tako ima včlika zver, Antikrist, v skrivnem razodenji število 066 (Apost. 13, 18): šest sto šest in šestdeset, ali pa tri šestke skup, trojno prešestvo, ker proti koncu sveti bode kakor ob času Noeta: „Vse meso (človeštvo) pokvarilo svojo pot". (Gen. 6, 12). Sej se res zmiraj bolj bližamo času splošnega „materializma" (meBene posvet-nosti), kteri ne pozni nič kot le telesni, časni, zemeljski blagor. Jesenska doba sveta. Podlesek ima tri pestične vratove, in tripredalčasto semensko glavico. Tako je po besedah sv. Ivana vae hudo trojnega vira: „Vse, kar je na svetu, je poželenje mesd, poželenje oči in napuh življenja (I. Joan. 16). To je trojka v kraljestvu satanovem, a nasproti v kraljestvu Božjem je: ,.Vera, upanje, ljubezen, to troje." (C. Kor. 13, 3). Antikristovo skrivno društvo framasonov (prostomavtarjev) tudi časti to število tri, ter po njem ima mnoge znamenja. Kakor prerezana cev strupenega podleska pomenja br. •*. = brat framason. Mnoge beznice (lože) frama-sonske imajo poznamenovanje k trojki. Berolinska vč-lika beznica: „pri treh svetnih kroglah" (Grossloge zu den drei \Veltkugeln), pa samo po Nemškem jih je čez 60 beznic (med stotino drugih), ki se zovejo po trojki, n. pr. „pri treh deteljnih peresih", „pri treh zvezdah", „pri treh gorah" i. t. d. Hamburški judje imajo beznico: „pri treh koprivah"! (naj jih le hudo pečejo! —). Mar bi rekli: ,.pri treh norcih", „pri treh opicah" i. t. d. (Glej Pachtler: Der Gotze der Humanitat p. 555 seq.) (Konec prih.) šibo za marsiktere poprešnje pregrehe, ko lepih časov skor brez davkov, brez vojašine, v obilnosti in naj slajšem miru, niso vedili prav ceniti in so žalili z rogovil-stvom dobrega Pija IX. — Toda Božja „Previdnost" bode vedila najti tudi orodje zoper sedanje tlačivce sv. Cerkve, in odšli bodo ravno tako malo, kakor malo je odšel Kavur, Napoleon III in drugi. Kakor le-ti tako je tudi Bizmark pod vsemogočno roko Božjo, kteri ne bo ubežal. Vsaka napaka in pregreha poslednjič tepe sama sebe. Napoleon in njegovi molivci so veliko ropotali z načelom „neposredovanja", nevtikovanja v prid drugim deržavam. Papež je zavergel to novo načelo. Kdo ima prav? To nikomur ni neznano, kdor ima jasen um in zdrave oči. To nečloveško načelo je pograbilo papežu pa tudi drugim vladarjem zoper vsako pravico njih dežele in pod pretvezo edinosti je dežele spravilo v naj veči stiske, nakopalo jim strašanske davke, grabilo se vsied tega celo cerkveno premoženje. Mnogo hudo pa je vsled tega načela in raznoterih pr^kucevanj zadelo in zadeva tudi druge dežele. „Neposredovanje" ravno sedaj dela in razgraja tako strahovito po slovenskih deželah pod Turkom, da bodo vlade naposled, kakor kaže, vender le posredovale, in poskušale so to že nekoliko po svojih konzulih in poročnikih. Celo turkoljubna .,Presse" je une dni naznanila grozovinsko dogodbo, da so Turki 60 kristjanov iz Bihaškega okraja gnali na polje pobirat koruzo za turško vojsko. Kristjani so dodelali na polji, in za plačilo so vsi bili od Turkov poklani! Koliko enacih dogodi) se sliši. Kaj pa da, posredovati zoper take strahovitosti je greh zoper „Napoleonovo. neposredovanje"! Kaj pa, če se vsi ondctni Slovaui nekaj izselijo, nekaj bodo posekani, dežele pa gredo tujcem v roke, ki jih bodo naselili! Sej že celo Turčin žuga, č š, naj se le izselijo, bom pa Čerkesov naselil v te kraje. To se sicer ne bo zgodilo, utegne se pa zgoditi kaj druzega, kar Slovani ne bodo radi slišali. Naj bi v zadevnih krogih veljale keršansko-katoliške načela, že davno bi se kristjanom pod Turkom bolje in drugač godilo. Cerkev ne razdvoja, ne potujčuje, ce zatira: pa vender je sovražena, psovana, preganjana od — slepih. Ogled po Slovenskem in dopisi. Iz Ljubljane. („Od Previdnosti poklicani11 in „neposredovanje".) Viktor Emanvel in stari Olem se ponašata, da sta ,,od Previdnosti poklicana narode zedinovat"; poklicana sta pa velikoveč narode kaznovat in v njihovem napuhu jih poniževat. Vse sploh znano je, kako so ravno liberalni Lahi poprej Nemce kleli, ter je bilo „male detto Tedesco", tako reči, njih pregovor. Zdaj pa je „Previdnost" preklinjevalce ravno tem tolikrat prekletim, bi djal, v sužnjost dala. Smešno je namreč, kako so se ravno nekdanji preklinovalci plazili in se plazijo pred nemškim cesarjem (presso il Potentissimo imperatore). Tisti pošteni Italijani, pravi katoličani, ki nobenega naroda ne kolnejo, so pa tudi zdaj imeli serčnoet nemškemu cesarju samemu v obličje naznaniti resnico, da jih svit njegove (cesarjeve) mogočnosti ni omotil, da on preganja po nedolžnem brate, za ktere prosijo pravice in svobode, in da brez tega so slavo-klici le „prazne besede", ki nanj lete. Olem je bil „orodje Previdnosti" v tem, da je oši-bal Napoleona III, kteri je bil pričel vojsko zoper papeža. Pri Sedanu je bilo maševanje za Kastelfidardo, kakor pravi „Unita Tudi v Viktor Emanvelu, v kte-rem framasoni vidijo zedinjevalca Italije, imajo Italijani Stanovitnost katoliških deklic. Sveti Janez Zlatoust pravi: „Je3t naj rajši imam spomine spričevalcev, marternikov, rad in pri sere" no lad jih imam; in sicer vse, takrat pa p"s»*bno, ka-.ia*- se pripovedujejo ženske bojevanja (za vero in čeir.o«t). Kolikor je namreč šibkejši posoda, toliko ;e veči miž< st, gnada, toliko svitlejši predobitev, toliko znamenitiši zmaga." Keršanska deklica, žena, gospodinja, mati, ve imate dandanašnji mnogotere vojske. Vojsko imate za verske resnice, za čednost. Vojsko za spoved, sv. maš >, post, vojsko zoper tolikere in tolikošne sovražnike. O in ejte pred seboj te lepe in resnične besede velikega sv. Janeza Zlatousta. Pomislite, kako lepo, častitljivo, zaslužno je za vas, ako v vsih in V3akterih vojskah zvesto ohranite vero, ohranite čednost. Sv. škof Ciprijan še posebej devicam pravi, da ve ste ,,lepši del čede Kristusove", o keršan^ko-kaNiliške device! Poslušajte, kako piše: „Zdaj govorim od devic, za ktere je toliko veči skerb, kolikor imenitniši je njih čast. To je cvetek cerkvene rasti, lepota in ozaljšek duhovne milosti (gnade), vesela natora, nedolžno in ne-spačeno delo hvale in časti. Božja podoba, primerna svetosti G( spodovi, lepši del čede Kristusove." Ta „lepši dtrl cede Kristusove" sv. Ciprijan z veliko priserčn stjo opominja k stanovitnosti, da naj se skerbno varujejo preganjanja, zalezovanja hudobnega duha, da naj se ne lepotičijo in ne išejo dopasti komu drugemu, razun svojemu Gospodu Jezusu, od kterega tudi plačilo za svoje devištvo pričakujejo. Letniki sv. Detinstva iz novih časov pripovedujejo prelep izgled katoličanke, ki mora ves ženski spol za stauovituost v živi veri in lepih čednostih prav močno vnemati. Iz Tanaritle (na otoku Madagaskaru v Afriki) poroča neka redovna sestra: Kno izmed naših deklic, zdaj že veliko in omo-ženo, častim za svetnico. Njena družina prav veliko premore pri vladi. Njen oče, brat pervega ministra, je najmogočniši podpora protestantovstva in zato napredkom katoliške vere čisto nasprot. Od šest let po svojem kerstu je ta otrok vse stnpnje najteršega preganjanja prebil. Prizadevali so si z obljubami, žuganjem, zaničevanjem, pa zastonj; akoravno boječa, vedila je svojo vero ohraniti in ni posnemala zgleda svojih sester, ki so bile z i jo vred keršene. Mnogo terpeča molči, prenaša vse, se čez nikogar ne pritoži in moli kolikorkrat more. Vsak dan, tudi v najgeršem vremenu, pride o pol šestih v cerkev, je pri dveh mašah in se verne potem k svojim domačim opravilom nazaj. Zveččr obiše presv. Rešuje Telo in se pridno vdeležuje vseh opravil v cerkvi, v nedeljah in delavnikih. Da ob kratkem rečem, ona ]e popolna predpodoba čednosti. Vsak, še celo njena družina, se čudi njeni serčnosti v veri. Da jo v njenih bojih podpiram, pripovedujem ji včasih spodbudljive reči iz podučnih časnikov. Te pripovesti ji delajo mnogo veselja: posebno rada sliši, če ji pripovedujem od našega ljubljenega in češenega sv. Očeta Pij a IX. Zgodbe svetnikov, mučencev, hudih bojev, ktere je cerkev prestala, in veličastnih zmag, kte-e si je pridobila — to so reči, od kterih se najraji pogovarja. V takih trenutkih jo spodbujam k serčnosti, stanovitnosti. Pravim ji: „Kolika sreča zate, ljuba Viktorija, da si katoličanka! Koliko milost ti je Bog dodelil! Ne bodimo tako nespametne, da bi omagale; darujmo vse Bogu! dobro se deržimo! Se nekaj letserčno naprej, in zveličane smo vekomaj." — »Pač da; prav imate, ljuba sestra;" pravi. ,,po poti resnice hoditi, je v resnici srer-a! Oh res! Z Božjo pomočjo se čem prej vsega znebiti, kot večno zvelicanje zgubiti!" Druga, prav mala deklica, ki je še le včeraj umerla, je bila od svojih sorodnikov na dom vzeta. Po šestdnevni bolezni bližal se ji je konec. Njena mati, protestantov-ska, kot vsa družina, ji pravi: „Ako hočeš, Lucijica, pokličem naše sorodnike, da bodo po naši šegi molili in peli". „Ne", odverne Lucija prav odločno, „tega nočem. Jaz sem katoliška. Daj mi moj rožni venec." — In ko je tega dobila, ponavljala je vsak trenutek: Češena si Marija itd. S to lepo molitvijo na jeziku se je vdignila njena duša v nebeško domačijo. Ti opomini in izgledi pa veljajo ob enem vsakemu spolu, stanu in starosti. Blagor stanovitnim! Blagor stanovitnim saj v pokori, če je ni bilo v ohranjenji nedolžnosti ! Ilazgleri po »vetu. Parsfco Par,ki škofje so spomina vredno pismo od«ia.; svojemu ^ralju. Začenjajo s tem, kako neutaj-Ijivo je, da p » Nemškem, in tako tudi na Parskem, go-»;e katoliški Cerkvi naravnost sovražin duh, čegar u la: , Vf _iL< zadevajo sveto Cerkev. Boje se, da sedanja sovražljivost je morebiti začetek še bolj žalostne pri-hodnjosti. Spominjajo pa škofje kralja, kako že stoletja neločljivo gre vštric razcvet katoliške Cerkve in pa sreča in blagor kraljevega prestola in katoliškega ljudstva; zato kralju prespostljivo priporočajo, da naj odverne tisto, kar je dosedaj že to srečo spodkopavalo in to še huje žuga v prihodnje. Škofje nato tri take zadeve obširniše razsnujejo. Na pervo skazujejo, kako neprimerno je, da parska vlada krivoverce tako imenovane „altkatolike" šteje k katoliški Cerkvi, pojasnijo razloček med katoličani in med njimi, ter prosijo kralja, da naj se ozir ima na ta razloček in se po tem tudi ravnd v zadevah lastinc in pravice. (Znano je namreč, kako si ti grabljivi krivo-verci po mnozih krajih cerkve in cerkvene službe katoličanov prilastujejo in delajo strahovito zmešnjavo.) V drugi točki škofje pojasnujejo, kako se keršan-stvo čedalje huje odpravlja iz šol, da se v ljudskih šolah postavljajo zopercerkveni nadzorniki; da se v srednjih šolah cerkvenim vradom komaj kaka podoba vpliva še dopuša pri postavljanji veroznanskih učenikov, da se brezversko učne bukve vpeljujejo; v visokih pa se sko-rej izključljivo uči zgolj nevera in materijalizem. Škofe s starši vred je groza, da morajo očetje in matere na take univerze svoje sinove dajati. Prosijo torej v imenu velike večine parskih deržavljanov v pervo že saj zato, da naj se zvestim katoliškim učenjakom ne stežuje pristop k akademiškemu učilu. Tretji nabadek zadeva cerkvene redove in združbe, kterih opravičenost in tehtnost v katoliški Cerkvi so že lansko leto razgernili. Prosijo toraj. naj se kralj z vsimi pomočki ustavi daljni razširjavi Cerkvi nasprotne postave od 4. serp. 1872, in da naj z vso resnoto odvrača posnemanje pruske klošterske postave od 31. majnika 1875. Nemško. Dvajsetega tega mesca se prične neroško-evangeliška velika sinoda, v kteri se ima delati za neko vravnanje ali preravnanje evangeliške cerkve. Kaže, da bode posebno rojilo umo^erstvo (racijonalizem). V Berlinu imajo središs nekega protestanškega združevanja, ki je ognjiše racijonališkega trošenja v protestanški cerkvi na Pruskem in ima gotovo do 2500 družnikov, veči del pa boje na Parskem. Ravno ta odpad od lute-ranstva pa se poslednjič izhaja v prid katoliške cerkve. Posebno sedanje preganjanje na Nemškem poživlja ogenj za s v. vero Kristusovo, za rimsko-katoliško Cerkev. Ni davno, kar je parska mati kraljica prestopila k luči resnice, in ta slavni izgled veliko število blagoserč-nih duš nagiba k enakemu koraku. Že je nasledvala njeno stezo Olga iz Werthen-a, hči barona Werthena, nemškega poslanca na Turškem. Pred nekimi tedni je prestopil k nam slavni pravdoslovec dr. Kulm (tako naj se bere to ime v zadnjem našem listu), to pa ravno v Landavu, kjer se šopirijo priverženci „Janus-ovi" (neke nasprotne brošure). Baron Kettenburg v Meklenburgu, ki se je pred nekaj časom spreobernil, je postal pravi apostelj v ondotni vojvodini. Ko je bila prišla na dan brošura „Papež in kongres", je 17 meklenburških ple-menitnikov poslalo dar sv. Očetu, in več izmed njih je sedaj katoličanov; eden je celo jezuit in provincijal na Avstrijanskern. Virtemberški katoličani so 18. oktobra v shodu v Essling-u osnovali društvo za katoliško delavnost. To društvo bo lastnik katoliških listov „Deutsches Volks-blatt" in „Sonntagsbiatt' in pa katol. koledarja. — Parski katoličaui se ne dajo ostrašiti, akoravno je kralj potegnil z bizmarkovci. Kavno tako se obnašajo baden-ski, ki imajo v dež. zboru tri katoličane več memo poprej: vender ti imajo hujši boj, kakor parski. (Po Ud it. catt.) Iz Jntranje Indije. Kalkuta je glavno mesto vse anglo-indiške deržave, kakor London na večeru. To mesto je naj imenitniše tergovsko mesto v Aziji, pa v nezdravem kraju ob reki Hugli, in ima blizo 900.000 prebivalcev, med njimi veliko Čez 11.000 katoličanov. Zato je tudi za katoličanstvo silo imeniten kraj in vreden, da se nekoliko ozrimo na ta čudni „Babel" s 167 malikovavskimi tempeljni in 74 mošejami pa z 8 anglikanskimi cerkvani. Deli se Kalkuta v „Belo mesto" in ,,Černo mesto"; pervo z Evropejci in prelepimi belimi hišami, drugo z domačini pa černimi ilnatimi in lesenimi kočami. Sloveč je zavetnik „William", pa naj lepši bo-taniški vert na svetu, sanskritska kolegija, zvezdama itd. Za katoličanstvo je sedanji čas to mesto velikega pomena. Ni lahko vsega natanko pregledati, kar se je v tem velikem mestu za katoliško Cerkev že zgodilo in se godi. Da pa to ni majhno, vidimo, ako se ozremo na katoliške vstanove. Še pred malo časom so pisali o 5 katoliških cerkvah, sedaj misijonar našteva naslednje glavne katoliške svetiša v Kalkuti: 1. Cerkev Marije Device rožnega venca, pri Mur-gihatti, ki veljd tudi za stolno cerkev. Obiskujejo je na-vavadno domači Portugizi. 2. Cerkev Dorumtollah, posvečena presv. Sercu Jezusovemu. Stoji v obmestju, kjer biva naj več Evropejcev in je zmed vsih cerkva naj bolj obiskovana. 3. Cerkev sv. Tomaža, je naj lepši, obiskujejo jo pa skoraj le katoliški Angleži. Pri tej cerkvi je samo stan redovnic Loretanskih. 4. Kapela sv. Patricija v gradu William-u je namenjena naj pervo za irske vojake, pa je tudi farna cerkev za obmestje Kuli- Bazar. 5. Kapela sv. Ksaverija v Bow-Bazaru, ki jo obiskujejo večidel le evropejski naselniki. 6. Kapela sv. Jožefa. 7. Kapela sv. Janeza v Boutakhanah. 8. Cerkev Marije Device sedem žalost, samo za Portugize namenjena. Druzih katoliških vstavov ima Kalkuta: 1. Št. Ksaverija vstav, precej veličastno poslopje, ki je bilo naj pervo odločeno za gledišče. Več sto dečkov in mladenčev se podučuje za viši izobraženost. Polovica, velikrat večina učencev, je nekatoličanska (mu-hamedani, hindostani, protestantje). Poglavitni namen tega vstava pa je, varovati mladež sile slabih odgojišnic. 2. Bengalska akademija. 3. Sirotnišnica pri stoljni cerkvi, pod vodstvom „keršan8kih bratov". 4. Šola v Bow-Bazar-u, kjer ravno ti redovniki podučujejo. 5.-7. Dekliška šola v Bow-Bazaru, Boitakhanahu in Murgihatti pod vodstvom redovnic Loretanskih. 8. Samostan in rejeniše redovnic Loretanskih. 9.—10. Hiša sv. Vincenca in zavetje sv. Magdalene pod vodstvom redovnic sv. Križa. Pri dušnem pastirstvu imajo misijonarji naj več opraviti s premnogimi v Kalcuti naseljenimi Evropejci, ne pozabijo pa skerbeti tudi za domače katoličane. Za te je odločena posebna fara pri sv. Jožefu. Iz pisma misijonarja, ki je bil nekaj časa župnik pri tej cerkvi, naj posnamemo nekaj naznanil, katere nam cerkveno življenje domačih kristjanov v Kalkutti nekoliko pojas nujejo. Fara sv. Jožefa je podobna neizmernemu polju, kjer prav raztreseno tu ali tam kak klas poganja izmed sile osata, ki ga duši. Večina in hvala Bogu tudi boljši del moje čede so „Madrasi", to je, domačini južnih pokrajin (Malabar, Madura, Pondichery, Madras itd.), katere je revšina in up, kakšno službo dobiti, prignala v glavno mesto. Drugi so Bengali, to je, tukaj rojeni krist jani. Is tega je razvidno, zakaj se moja duhovnija sdaj Madraška, zdaj fara domačih kristjanov imenuje. Cerkev sv. Jožefa, ki nam služi za farno cerkev, je živ zgled uboštva. Nizka in ponižna je, pa tudi jako snažna in zagotovljen sem, da I j ubi Bog rad prebiva v tem svetišču rajši, ko v množili vaših veličastnih evro-pejskih cerkvah. Kip sv. Jožeta, ki zališa veliki oltar, je umetno delo, in našim ljubim Madrasom tudi prav dopade. Oblačila svetnikov so s steklenimi čepinicami zakerpane, da se prav živo spominja na uboštvo apo-steljnov. Zraven nekaj klopi za evropejske katoličane je vsa oprava nekaj kiopi za klečanje, ki pa rabijo tudi za spovednioe. Tla so pogernjene z veliko štorijo. Ime-nitniši osebe prinesejo za se majhne štorjice ali pa po-grinalca. Med molitvijo kleče, med naukom pa na petah sede. Vidite tedaj, da je tukaj malo potrate; mnogokrat bi se kaj boljšega želelo. Ob delavnikih je po kakih trideset vernikov pri sv. maši, ob nedeljah pa je kapela čisto napolnjena. Madrasi molijo glasno v svojem tamul-skem j%ziku, kakor se navadno psalmi pojo; Bengalci molijo v svojem jeziku , ki pa z nosnim glasom po posameznih čerkah izrekujejo. — Oboji imajo svoje kate-histe (učenike keršanskega nauka), ki pričenjajo moliti. Po maši molijo rožni venec ali litanije, in h koncu berejo iz kake podučljive knjige. Med tem pa prinašajo matere svoje otročičke jim prosit mašnikov blagoslov. Po branji pridejo tudi drugi verniki s svojimi raznimi prošnjami. Zdaj moram opominjati otroka, ki se laže ali je nepokoren svoji materi, zdaj kak prepir poravnati itd. Opominj in zlasti svarjen e po duhovnu zadevni človek posluša navadno kleče. Vsako nedeljo pridigam med mašo po dvakrat, pervič angleško, potem hindostansko. V naši cerkvi jih prejme navadno po dvanajst sv. Obhajilo in pri vsaki nenavadni priložnosti po petdeset. Ako je v cerkvi vse oskerbljeno, grem vsaki dan boliike obiskat. Naj vam tedaj bolj na tanko popišem svoje farane. Madrasi se sredi tega Babilona dobro razločujejo po obličju, noši, še bolj se pa spoznajo po turbanu (glavni ovijači), ki je bolj širok in skerbneje olepšan, kakor pa imajo navado naži Indijanci ali mohamedanci. Sploh so černejše, krepkejše in boljše rasti, kakor mehkužni Bengalci. Slove ko dobri posli in dobivajo pri naj pre-možnisih Angležih službe ko khansamans (strežniki pri mizi), buttlers (hišniki), bearers (služabniki) itd. Iz tega pa izvirajo žalostni nasledki. Ubogi ljudje morejo malokdaj v cerkev iti, ali pa še nikoli ne. Dajo se le pre-radi zapeljati po slabih zgledih svojih gospodov, tudi poganov in muhamedanov, s katerimi vedno občujejo. Slednjič se pri njih družinsko življenje čisto pogreša. Velikokrat se pripeti, da pride ravno c.ženjeni mož v Kalkuto, ki je doma pustil svojo komaj štirinajst let staro ženo, obetaje ji, da ji kmalo pošlje denarja, da bo mogla tudi ona za njim priti. Žalostni nasledki so očitni. Pri vsem tem pa se je vera pri teh ubožcih globoko vkoreninila. Bogu se emili, da je Indijan redko krat tako stanoviten, kakor d<»bro katoliški Evropejic. Njemu posebno veljajo besede: „Duh je sicer voljan, pa meso je slabo". Madrasi, kateri so „na slabem potu", kakor sami pravijo, se po vsi svoji moči ogibljejo pri-čujočnosti duhovna; ne da bi bili tako terdovratni, ampak zato, ker dobro poznajo moč duhovske besede in ker se nočejo podati v boj med svojo vestjo in svojim hudim nagnjenjem. Ako se Madras spridi, je podoben hudobnemu otroku, ki se iz sramote skriva. Nikoli pa se ne obnaša tako, kakor satanski l„kC, ki /tsnje Boga in njegovo arejo Cerkev, kar je lastno hudobnemu prostomišijaku v Evropi. Ako nesrečni grelnik p3 na-ključbi na duhovna naleti, posluša z nagnjeno glavo, ali pa še celo kleče opominjevanjs in z objokanimi očmi spozn& svoje napake. Drugi vir nerodnosti je revšina, pomanjkanje denarja za ženitev. Po stari šegi morajo pri ženitvi povabiti mnoge znance k slovesni pojedini, in to je tako vterjeno, da mislijo, ženitev in slovesna pojedina se ne da ločiti. Tisti tedaj, ki ne živč v družinah, so mnogokrat v prav žalostnem stanu. Bolj veselo je v družinah, ki so skoraj zmeraj pravi zgledi keršanskega duha. Vsaka družina ima majhen hišni oltarček, pred katerim vsaki dan skupne molitve opravljajo; otroke prav dobro izrejajo, za ranjce obilno molijo, duhovna imajo v velikem spoštovanji in k Božji službi redno hodijo. Pri Madrasih se pogosto nahaja veliko zaupanje do presvete Marije Device. Ni d«vno, me je poklicala revna ženica, naj pridem in njenemu bolnemu otroku blagoslov podelim. Pridem k dvanajstletnemu dečku, ki mi je navadno pri sv. maši stregel. Imel je pezdir v očesu. Blagoslovim ga in pravim materi: „Vaš otrok je zelo bolan". „0 moj oče, tega otroka sem dala presveti Devici in očetu Sahibu (duhovnu), ko je bil še prav majhen, drugi šesteri bratci in sestrice so že pomerli, tega edinega pa sem podarila Materi Bežji in ta bo živel." Otroka d uhovnu dati se pravi po mnenji teh ljudi toliko, ko odločiti ga za službo pri oltarji. Med druzimi svrtniki časte posebno sv. Antona. Vsako nedelj«) vidim pri oltarju tega svetnika štiriletno deklico od glave do nog z rujavo frančiškansko haljico; še celo kapuco ima. To oblačilo nosi po obljubi svojih staršev v čast »v. Antona. Pri kapeli stoji šola za madraške otroke. Prevzemši to duhovi.ijo sera našel deset dečkov pod vodstvom revnega starčeka, ki je sam komaj znal brati. Precej dobim še druzega boljšega učenika in zdajci narase število do dvajset in trideset. Za stroške, se ve, moram jest skerbeti. Sedaj imam za poduk več Madrasov — poganov in protestantov — ki jih pripravljam za sprejem v sv. Cerkev. Se da je število keršar.skih bengalov v Kal-kuti veliko več" ko Madrasov. Toda obžalovati moramo, da so jih več č»sa b .lj v nemar pušali ko Madrase. Zato je njih %era in nravnost v naj veči nevarnosti. Skoda, d^ evropejskim misijonarjem zarad preobloženja s druzimi opravili ni bilo moč bengalskega jezika se učiti. Pred vsim potrebujem za te reveže dobrih učeni-kov za k<*ršj>nski nauk; pa kje čem jih dobiti? In če jih dobim, s čim jih bom plačeval? Kavno kar sem napravil za Bengalce šolo, v katero sem sprejel kacih 12 otrok. V ta namen sem najel tri majhne koče; v eni stanuje šolski učenik. Da morem otroke v šoli imeti, jim moram riž kuhati, da si utolažijo lakoto, in včasih dati jim platna za obleko. Upam, da se bo posrečilo več otrok odgojiti za dobre katoličane. Memo tega se tudi po vsi svoji moči trudim, da lšem katoliških Ben-galcev, ki so po vsem mestu raztreseni v tem Bablu". Tako katoliška Cerkev uči in olikuje po svojih mašnikih vse narode, ter jih iše pridobiti za sedanji blagor ii zlasti za prihodnje zveličanje. Po zadnjih naznanilih vsa angleška Indija z vsi m i podložn.mi deržavarni šteje čez 238 milijonov duš , po 211 ljui'i na štirjaško miljo. Kalkuta s predmestji ima JM5.HM) prebivalcev, Bombaj 644 000, Madras 398.000, Lukn**** 2sr».(M). Po veri je še velika večina braminov, mohamedunov, budistov, precej judov in parzov, iHJO.OOO kristjanov, izmed kterih je 2;j