področjaVzgojna 40 Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Upajoča svetloba v temini življenja France Slana: Deček, 1980 Slanova slika samotnega dečka ob oknu je podoba otrokovega psihičnega stanja, saj nas samotni deček na njej spodbuja predvsem k spraševanju, kaj se dogaja v njegovi notranjosti, ko strmi izpred temačnega ozadja predse, v nenaslikani svet pred sabo. Milček Komelj, dr. znanosti in pesnik, je do upokojitve leta 2011 predaval na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Njegova bibliografi ja obsega nad 1500 objav, od tega več kot 30 knjig in vrsto katalogov. Je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu, predsednik Slovenske matice in častni občan Novega mesta. Fantek je ugledan kot pred zaslonom neka- kšnega odra za ročne lutke, tik za ravno okensko polico, ki jo ob straneh obdajata pokončna robova beline. Levi je videti kot nabran zastor, enako izoblikovan desni pa je zgoraj perspektivično upognjen, kot bi nakazoval plitko prostornino vertikalno razdeljene zapore v ozadju, pa naj gre za dvodelna vrata ali morda za omaro, če ne celo za aluzijo na temno odprto knjigo. A vsako tako motivno razbiranje je v resnici docela nesmiselno, saj upodobitev ni zami- šljena realistično in je temno in svetleje rja- va geometrijsko razčlenjena ploskev za deč- kom v bistvu le v sliko vključen derivat geometrijskega abstraktnega slikarstva; tudi ta ploskovna zamejitev pa je, ker ne sega povsem do vrha slike, videti postavljena pred še eno prav takó rjavo tonirano plo- skev. Iz tega prostorsko neprepustnega plitvega okvira strmi deček v dogajanje pred sabo, ki gledalcu slike ni vidno, kolikor ne postane v očesnem stiku z dečkovim pogledom opa- zovanec gledalec sam. O pomenu njegove zazrtosti pa se lahko prepričamo le iz dečk- ovega izraza. Njegov obraz je vklenjen v ko- vinsko čvrsto stilizacijo in v svoji shematič- nosti ekspresivno usmerjen. V osnovi je tudi sam rjavo teman in le na robovih osve- tljen z linijskimi poudarki, ki skušajo njego- vo sploščenost kontrastno prevesti v pla- stično telesnost, enako kot poudarjeni sijaj pričeske, ki je nad temačnim pasom dečk- ovega namrščenega čela prav iluzionistično 'otipljiva'. Tako zasnovana otrokova podoba je v svoji shematičnosti glede na siceršnjo otroško ljubkost celo nekoliko groteskno pretirana. Dečkova otroško polna lica so vi- deti v svoji drastični napihnjenosti malone starčevsko povešena in se zde ob gubastih zarezah otrokove mimične grimase nepre- mično otrdela; a vendar je slika prav s táko likovno napetostjo notranje dinamična in prodorno živa. Otrdelost takega modeliranja, ki prevaja te- lesno zaobljenost v popolno shematičnost, v načelu kaže celo na izročilo starodavnega bizantinskega slikarstva, ki je nekdanji an- tični iluzionizem prevedlo v togo odrevene- lost, skozi katero izstopa brezčasnostna po- udarjenost duha. Še mnogo bolj pa slika izhaja iz prijemov modernega slikarstva, kakršno sega pri nas v petdeseta leta 20. sto- letja, ko je ob zgledu ekspresionističnega Rouaulta med prvimi slikal sorodno grote- skne stilizirane otroške obraze Marijan Tr- šar in spet drugače zasnovane samotne otroke Gabrijel Stupica; predhodnika pa mu lahko razpoznavamo v ekspresionistič- nem slikarstvu Vena Pilona, ki je naslikal na primer celopostavno temačno ekspresivno Siroto Pavlo in z duhovno ekspresijo prežel telesno plastičnost njene figure, kar ga je usmerjalo iz ekspresionizma v novo stvar- nost. Slanovi ustvarjalni vrstniki so po vojni cenili tudi egiptovske fajumske portrete, ki so s svojimi poudarjeno strmečimi pogledi predhodniki bizantinskih ikon (umetnika so ustvarjalno pritegovali tudi živi pogledi magičnih, največkrat frontalno statičnih in čuječe koncentriranih mačk); pogosto pa so tedanji umetniki, tudi France Slana, člove- ška hrepenenja projicirali s celotnimi posta- vami v mestnih okenskih 'izložbah', tako kot na primer magično temačni slikar Izi- dor Urbančič. France Slana je pri tako zasnovanem slika- nju zajemal iz izročila moderne evropske umetnosti, ki si ga je osebno prilagodil in z njim nadaljeval v skladu z zase in za svoj čas značilno tematiko, pa naj je upodabljal samotne otroke v praznih prostorih ali brezupno osamljene starce, pa tudi mračne, neobljudene ambiente ter zapuščene in pro- padajoče mline, preperele kozolce ali te- mačno opustele zimske pokrajine, dokler ni svojih poznejših otroških obličij prepustil tudi nekoliko igrivejšim, a enigmatičnim in še bolj abstrahirano geometriziranim ustvarjalnim prijemom, kot bi se skušal s slikarsko sproščenostjo vrniti v lastno otro- štvo in se naseliti med šopke rož, ki jih je nazadnje prepesnil že v prave abstraktne muzikalne harmonije; v starčevskih letih pa je izjavljal, da »bi rad risal in slikal kot otrok«. Iz takih del je jasno razvidna umetnikova sočutna dojemljivost za človeške stiske in tegobe, ki jih je opažal okrog sebe in jih naj- brž tudi sam občutil, saj lahko v dečkovi po- dobi zaslutimo tudi slikarjeve avtobiograf- ske poteze, kakršne pred tem razberemo že iz Slanovih podob skromne kuhinje s samo- tnim otrokom pred omaro, ki se je, naslo- njen na mizo s karirastim prtom in trebuša- sto keramično posodo, utrujen potopil v trpek sen z odprtimi očmi, ali iz poznejše slike drobnega otroka, odtujeno izgubljene- ga ob robu izpraznjenega in prostranega kulisastega prostora. Vsekakor pa je nasli- področjaVzgojna Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 41 kane ljudi pogosto vklepal tudi v poudarje- no utesnjenost, tako kot pričujočega dečka, ki je spričo svoje mladosti v čuječni prebu- jenosti sicer poln tesnobnega pričakovanja. To je najbolj razvidno iz otrokovega široko strmečega 'ikonskega' pogleda in njegove spominčičaste sinjine, ki je enaka kot v očeh na slikarjevih avtoportretih. Tej sinjini od- peva kompaktnejša ploskev sinje draperije na portretnem 'podstavku' otrokovih zaob- ljenih ramen. Dečkov pogled, ki je zrcalo otrokove duše, pa presega vso temino rjave- ga nelagodja in intenzivno, čeravno morda preplašeno, hlepi po svobodnem življenju, ki ga je Slani (ki je otroštvo preživel v Splitu) simboliziralo sinje morje. Samo ugibamo lahko, ali se naslikani de- ček želi iz svoje varne osamelosti vključiti med igrive vrstnike ali življenje samo ne- zaupljivo srepo opazuje, v njegovem po- gledu pa zlahka zaslutimo tudi umetniko- vo lastno motrenje sveta in morda tudi željo, da bi bil med ljudmi sprejet, kajti ustvarjalec je bil ob vsem sčasoma naraščajo- čem vitalizmu predvsem poln nostalgije ter hkrati predan željam po življenj- skih doživetjih in prosla- vljanju lepote, ki mu jo je najpogosteje simboliziralo cvetje, tako cvetlični šopki kot nostalgične rožne po- slikave s starih okrašenih skrinj. Zato osvetljene obrise dečkovega okrogle- ga obraza oblivajo tudi svetlo rožnati cvetovi v si- joče modelirani, perspek- tivično razvidni stekleni vazi. Z razčlenjenostjo ro- žnatih poganjkov ga obda- jajo kot rožni prsti naklo- njene dlani, kot bi mu hoteli vlivali tolažbo ali bi se zanj odprli v znamenju upanja in lepote; hkrati pa svetle rože v ritmizira- nem kontrastu poživljajo osnovno temino slike. Desno pod rdečkasto rja- vim okenskim odrom okroglolično plastičnost dečkovega obraza kot umetnikov značilen motivni rekvizit oblikovno povzema in podobo svetlob- no uravnoteža bujno trebušasta posoda, njen ročaj pa ritmično odzvanja mehko upognjeni obliki dečkovega poudarjene- ga prisluškujočega ušesa. S takó izpo- stavljenim plastično modeliranim ku- hinjskim predmetom sega prizor iz ploskovne zasnove v zunanji tridimenzi- onalni prostor, kar vdihuje njegovi lapi- darnosti dodatno kontrastno likovno napetost in sugestivnost. Jedro take izra- znosti pa je v nemi osredotočenosti, če že ne protislovnosti dečkovega obličja, ki je bolj kot prisrčno ljubko nezaupljivo resnobno, prav s tem pa predvsem moč- no skrivnostno. Temačni obraz pred gluhoto brezprostorja, poživljeno s svetlobo cvetja, je zamračen ta- ko v svoji čustveni tesnobnosti kot v okoli- ški temini, ki zaznamuje dečkov življenjski in doživljajski prostor, tako kot temačnost označuje malone celotno, še posebej zgo- dnejšo Slanovo umetnost. A umetnikov ži- vljenja željni deček ostaja vsaj s sinjino ži- vahnega pogleda otroško svetal in ob vseh morebitnih nelagodjih, težavah in ujetosti v neveselo temo v svojem radovednem duhu ni nepo pravljivo zamorjen, kaj šele da bi za- prl oči, se pogreznil vase in v svoji samoti nemočno obupal. Samo ugibamo lahko, ali se naslikani deček želi iz svoje varne osamelosti vključiti med igrive vrstnike ali življenje samo nezaupljivo srepo opazuje, v njegovem pogledu pa zlahka zaslutimo tudi umetnikovo lastno motrenje sveta.