Л. marca. Še le po razgovoru milan-kega nadškofa sv. Ambroža z aleksan rijskim škofom Teofilom se je začelo notno postopanje v določevanju velikonočnih praznikov in se je po celem rščanskem svetu uveljavil isti kole-ar, po katerem se ima obhajati velika ioč v nedeljo po prvem pomladanskem čipu. Kateri pa so se Se vkljub temu ržali svoje trme in z judi obhajali svo o velikonoč 14. nizana, so veljali kot azkolniki (štirinajščaki ali kvartode-imani) in bili izobčeni iz družbe pra-.overnih kristjanov.
In od tistih dob? Naši pravoslavni iratje, ki so bili z nami združeni še do asov sv. Cirila in Metoda, se povečini e zdaj držijo starega koledarja ter oblajajo svojo veliko noč približno deset Ini za nami. Vroča želja nas vseh Je m, da se, kakor v drugih rečeh, tudi v ej zadevi z nami zedinijo, in so si tudi ozadevno najveljavnejši možje že velijo prizadevali posebno med svetovno /o j no in še v tekočem letu.
Istotako so pa že tudi premnogi in v 'seh stoletjih premotrivali misel, da d se velika noč obhajala vsako leto na sto nedeljo in sicer ali v nedeljo po .ačetku pomladi ali pa prvo nedeljo v iprilu. Če bi se glede obhajanja tega
Po Halozah sem nabral leta 1928 precej narodopisnega gradiva; nekaj zapiskov priobčujem v teh črticah.
VELIKONOČNI OBIČAJI.
Presmec. Na Vincekovo jutro pred ;olncem ureže vsak gospodar par trsov n jih dene »frišat«, da se prepriča, kačo bo trta gnala. Če na Vincekovo s ;trehe curlja, bo dosti vinske kapljice. >Rože«, ki jih od Vincekovega »friša-;o«, povežejo v presmec. Navadno so iresmeci mali, nekateri pa nosijo v cer cev k blagoslovu visoke presmece, ki ;ih okinčajo s trakovi iz papirja. Pres-:nec je sestavljen iz matprike (mapri-ce), drena, crense, borovice, brinja in ive. Nekateri nesejo borovico s korenino vred k blagoslovu ter blagoslovljeno posade v vinograd. Nekaj presmeče-vih vejic sežgo po hišah, »da hüdi düh icoj ne pride«. Mapriko izmaknejo iz presmeca ter jo po blagoslovu zataknejo v vinograd ali na njive.
Presmečev les rabijo za razne stvari. Ko gospodinja »zäCimbo« (zäseko) dela, položi na dno posode križ iz pres-tneca, na vrh tri križe iz presmeca in pa tri oglje iz ognja, ki ga blagoslovi duhovnik na velikonočno soboto pred cerkvijo.
Ko preti nevihta, zmečejo burklje na križ pred hišo, v peči pa sežgo malo blagoslovljenega lesa iz presmeca. (Sv. Barbara v Halozah.) Ko fant prinese presmec iz cerkve domov, ga vrže na streho. Če tega ne bi storil, bi strela u-darila. (Sv. Marjeta na Drav. polju, Sv. Barbara.)
Viizem ali Velika noč se tudi v Halozah slovesno praznuje. Idi pred veliko nočjo iz Ptuja proti Spuhlji! Ob halo-ški cesti se vrstijo Zabovci, Markovci,
praznika doseglo zedinjenje s pravoslavnimi, bi imeli pri nas po vsej državi isti koledar in istočasne praznike; če pa bi ga obhajali vsako leto enoisto nedeljo, tedaj bi se tudi vedno isti dan v mesecu obhajal vnebohod, binkošti in Telovo ter bi ostalo število nedelj po binkoštih in v predpustu vedno enako.
K sklepu tega velikonočnega razmo-trivanja pripominjam, da najdeš v vsa kem večjem koledarju veliko noč preračunano za mnogo let naprej in ti jo po tem viru napovem za celih deset let naprej z vročo željo, da jih, ljubi čita-telj, vse prav zdrav in zadovoljen vča-kaš in preživiš. Velika noč bode: leta 1930 — 20. aprila; leta 1931 — 5. aprila; leta 1932 — 27. marca; leta 1933 — 16. aprila; leta 1934 — 1. 'irila; leta 1935
—	21. aprila; leta 193G 12. aprila; leta 1937 — 28. marca; leta 1938 — 17. aprila; leta 1939 — 9. aprila in L 1940
—	24. marca.
če si pa, ljubi prijatelj, podjeten in radoveden, kako se vse to lahko tudi brez koledarja preračuni in najde in če treba tudi za sto let naprej ali nazaj, pa se prilično obrni na — upravo »Slovenskega Gospodarja« v Mariboru, ki bi ti potem enkrat celo reč razvozlala v našem priljubljenem listu.
Nagošenci, Stojnci, Bukovci, ob ormoški pa Borovci, Prvenci, Streaci. Tipi obcestnih vasi, kjer se skrivajo še starinske hišice. Viizem je velik praznik. Zato pa se je treba nanj lepo pripraviti. Hiše in hišice čedno pobelijo, dekline pa jih poslikajo od znotraj in od zunaj. Za to delo rabijo »kolomere« (patrone), ki jih same izdelujejo. Nekatere jih pro dajajo tudi na ptujskem trgu. Tudi na Slovaškem opravljajo to delo ženske. Znane so lepo poslikane slovaške kmečke hiše, a tudi naše ne zaostajajo. Motivi slikarij so različni: stilizirane vrtnice, klasje, nageljčki, druge poljske rože, najdemo pa tudi moderne vzorce, stilizirane lilije. Barve so jako pestre. Nekaj motivov je preslikal učitelj g. A. Smodič za ptujski muzej. Zunaj je poslikan navadno samo spodnji rob stene, ki ima spodaj ob tleh bordure v raz nih barvah, navadno so črne. Za prihod vüzma je vsa hišica svatovsko pripravljena, koliko poezije in lepote je v taki čedni kmečki hišici!
Tudi v Halozah vse hiše osnažijo in operejo. Toda navade, da bi dekline slikale pred veliko nočjo hiše, tam nisem zasledil. Od blagoslovljenega ognja si vzamejo moški ogljene za začimbo seboj (glej zgoraj!), da v njo vloženega mesa ne popadejo črvi.
Na velikonočno soboto že ob 9. uri dopoldne začno streljati z možnarji in pištolami. Duhovnik hodi v vsako občino blagoslavljat velikonočno jagnje h križem in kapelicam. Obdarujejo ga s pisankami in klobasami ter dajo od vsake košare po 1 Din. Po blagoslovu ženske v tek, kajti katera prej pride do mov, se omoži. Košare pokrivajo z namiznimi prti, pisanimi rutami in peča-mi.
Zvečer pa zagorijo po Halozah in na Dravskem polju »viizemance«, »vuze-nice« (kresovi). Eni jih kurijo zvečer, drugi zjutraj. Kupe suhljadi razvrstijo v obliko križa, monštrance ali pa po vrsti. Pri vuzćnieah pojejo, streljajo, i-grajo ter skačejo preko ognja. Za »že-gen« spečejo ženske »bidrih« (šartelj), potice nadevane z rožiči in orehi, povi-tice iz zvitega testa in nadevane s cimetom, posušenim grozdjem ter orehi. Na veliko noč gredo gospodarji takoj od cerkve ter pokladajo živini. Vsak vol, konj, krava, vsako živinče in pes dobi kos blagoslovljenega kruha. Samo mačka ga ni vredna.
Narodna noša se v Halozah ni več o-hranila. »Le fantje pridejo na veliko noč k večernicam še v slovenski ali hrvaški narodni noši«, pravi moj izvesti-telj. Hrvaška narodna noša je pač tudi haloška, saj so tudi po Halozah nosili brgeše.
Pisanke barvajo sedaj vse rdeče. Nekateri navežejo na jajca deteljico. Prej so jih z oljem popisali, napis je bi! navadno: Veselo alelujo! Botri delijo otro kom pisanke (jajca), drugače jih v Halozah o vuzmu ne obdarujejo. O veliki noči morajo otroci botrom roke poljubljati. Seveda ciganijo tudi v Halozah fantje dekleta za pisanke.
KQF.
Veliko znoja prelije Haložan v vinogradu. A trdo delo je združeno tudi s poezijo. Saj je že naš pesnik Oton Zupančič nekje na to opozoril. Če najde kopač pri prvi kopi mravljo, bo vse leto žalosten, če kačo, ima sovražnika, če kuščarja, jezo. Tudi rdeče mravlje pomenijo jezo. Ko kopači do vrha «kopljejo, se kotajo v grabo. »Oštrač« je pa mož, ki kolje špiči. Ta mora ob kopi do biti cvrtje. Ko gre Haložan prosit, delavcev, pravi:
»Dva kopat, eden oštrit,
dva, tri, štirje pa razurit.«
»Razuriti« je zaničljiv izraz za rezanje trsja. — Ko si zvečer ob delopustu počinejo, zapojejo angeljsko češeenje. Nato si motike »striižijo« in s tem ves trud pustijo na zemlji v vinogradu. Za kopače skuhajo ječmenovo kašo, v kateri so skuhane svinjske noge.
SV. JURIJ.
Sv. Jurij je pomladanski junak. — Pred solncem utrga gospodar divji ši-pek in ga naveže na križe na oknih. Popoldne navežejo Jüreka (kakega fantka) z bukovim listjem, za pas ima vrbovo skorjo. Gonijo ga od hiše do hiše. Pri tem običaju piska kak fanti na pastirsko žvegljo. Če še ni ozelene-lo, mu navežejo namesto bukovega li-i stja bršljana. »To je znak veselja nadi pomladjo«, pravi moj poročevalec. Po hišah dobijo piti, južino, jajca ali denar. Jüreka in godce pogostijo. Navadno imajo godci »šestke« (žveglje z 6: luknjicami). Te žveglje doma izdelujejo. — V jeseni 1928 sem zagledal na travniku pri Podlehniku odraslega pa stirja, ki je piskal na žvegljo. Stopim k njemu ter ga opazujem. Piskal je razne melodiie — med niimi tudi moder-
Haloške narodopisne črtice.
Dr. Fr. Kotnik.
ne. Čudoma sem opazil, da je slepec. »Pa zakaj piskate?« — »Ne vidim nič. To je moje edino veselje na svetu.« — Znana je haloška: »Sv. Jüri v grabi küri, konja peče v r . . si meče.«
Pri Sv. Marjeti na Dravskem polju pa pojejo (govorijo) pastirji: »Pridi, pridi, sveti Jüri, gor na bregi nan zaküri, skoro bomo krave pasli, nemarno kaj v jasli djati.«
Jurjevanje je pri паз Slovencih še močno razširjeno — seveda ne mislim jurjevanja na ljubljanskem gradu, kar je moderen ljubljanski običaj. Najbolj znan je menda belokranjski zeleni Jurij, ki so ga vodili že po Dunaju in drugod. Saj ga je tudi pesnik Oton Zupančič ovekovečil v svoji pesmi. Pisal pa je o njem Ivan Šašelj v Bisernicah I. str. 18S si.:
Prošel je prošel, pisani vuzem, Došel je došel, zeleni Juraj Na zelenem konju Po zelenem polju« itd.
Sliko zelenega Jurija je objavil šašelj v II. zvezku Bisernic na koncu knji
Januš Goleč:
Kedo nosi v Sloveniji na veliko soboto k blagoslovu velikonočno jagnje? Praznično oblečena — mlada dekleta. Radi upanja polne mladosti je povsod navada, da se razletijo po blagoslovitvi dekliči s kolikor mogočo naglico vsaka na svoj dom. Prva v fari na veliko soboto od blagoslova doma — prva tisto leto nevesta, tega pregovora se oklepa naš dekliški naraščaj že iz davnih časov.
Pustišekova posest v kotlini ob velikem potoku je uživala sloves bogastva ter ugleda daleč na okrog. Pri razsež-nem gruntu, gozdovih in dveh vinogra dih še mlin na štiri tečaje in ni šment, da bi ne bilo vsega v obilici pri hiši!
Od Pustišekovih sta nesli na veliko soboto k blagoslovu v župno cerkev dv"! dekli do vrha polni korbi. Velikonočno jagnje so jedli pri tej imenitni hiši celi teden po praznikih in sicer vsi od najmanjšega pastirja do hišnega gospodarja pri skupni mizi.
Pustišekov »žegen« je hitel na z novimi rutami pokritih glavah v cerkev v lepo okinčanih košarah, ki sta bili z vrhoma polni ter pokriti s snežno belima prtoma.
Po komaj končanem blagoslovu je bila vsako leto tekma z žegnom, ki je presedala gospodarju Pustišeku. Vsako leto pred velikonočnimi prazniki se je postavil pred vprašanje: Zakaj mora ravno mladostna ženska z žegnom in zakaj je v navadi korba ali košara in ne koš?
Prastara navada je, da nosijo dekleta jagnje k blagoslovu. Za slovesne prilike je korbica in ne koš! Vsega tega se je zavedal stari Pustišek, a kljub temu fe prelomil s staro slovensko dedščino.
ge. Pa tudi naš dr. Josip Pajek obširno poroča o našem zelenem Jurju v Črticah iz duševnega žitka štajerskih Slovencev na str. 63—65. Še bolj pa je razširjeno sprevajanje zelenega Jurja pri Hrvatih in Srbih.
Pred nekaj leti sem čital v časopisih, da je učiteljstvo na Laškem uvedlo med mladino zopet staro jurjevanje, o katerem že poroča Orožen v knjigi: »Das Bistum und die Diözese Lavant IV. 2. Dekanat Tüffer« str. 230. Tam kjer je ta običaj že izginil, se da med mladino gotovo zopet uvesti.
V »Slovenskih običajih« je M. Majar-Ziljski (Slov. Bčela« 1851 str. 106—107) lepo opisal, kakor se praznuje »Sent-jurje« na Koroškem. Saj je znana šcnt-jurjevska koroška:
»Sveti Šentjuri poti ka na duri, ma eno hvačo zeleno eno rudečo. Je šele pršu v deževo, je ga že vse vesevo, tičice v grmovji, kukovca v bukovji. Rumene rožice lepu cveto, se sveta Šentjurna veselö.«
Sv. Jurij je pri vseh Jugoslovanih in tudi drugod pomladanski junak.
Samski mlinar Franc je služil že nad 30 let pri hiši. Za gospodarjem, babico in gospodinjo je bil pri Pustišekovih — najbolj vplivna in mogočna osebnost. Je bil sicer že bolj jesenski po letih, pa krepko ravne postave ter čedno oblečen ob prazničnih dnevih. Dekleta so o-bešala oči nanj, ker je bil prikupljive zunanjosti in petičen. Franc je bil sicer skoro vsak pustni čas ženin, po pepel-nični sredi — fant!
Še v trdi zimi sta sklenila gospodar !n mlinar pogodbo, da bo nosil Franc za nagrado nove velikonočne obleke žegen v cerkev v košu. Ženske si niti raz-iožiti niso znale dejstva: mlinar plete v zimskih večerih koš iz popolnoma belega šibja v vseh mogočih vijugali ter vencih. Ivo je bil lepo spleteni koš gotov, je nekam zginil in vsa tozadevna povpraševanja radovednic so bila zaman.
Na veliko soboto zjutraj je postavil stari Pištint iz jarka koš v vežo pri Pustišekovih. Vse je gledalo mlinarjevo pletenje, ki je bilo okrašeno z zlatim, rdečim, modrim in zelenim papirjem. Od zadaj je bilo pritrjeno na šibje zlato jagnje in pod tem napis: Alleluja!
Pištint je izsekaval iz raznobarvnega papirja peče za božične jaslice in se mu je tudi mojstrsko posrečila okrasitev velikonočnega koša.
Ko je bil zagonetni koš doma, je pov-daril gospodar ženi in deklam namen te za veliko soboto izredne posode. Pustišeku se ni upal na glas ugovarjati nikdo. Da so pa prekuhavale babnice srd na koš po tihem, to ni brigalo ter bolelo ne gospodarja in ne njegovega žegnanslcega izvoljenca Franca.
Mati je naložila koš v jedilni shrambi že koj velikosobotno popoldne z me-
som, jajci, hrenom, kruhom ter poticami prav zvrhoma. Težko naloženega jc lepo prekrila.
Pred pričetkom večernic je prišel no vooblečeni Franc po pripravljeni žegen Saperlot, se je trudil, predno je oprta1 koš brez pomoči. Ko je prestopil hišn prag, so zagrmeli topiči z griča na gos podarjevo povelje.
Cela fara se je zazijala v prikazen moški nese žegen v — košu. Ženske s< se smejale novotariji, moški so napravili Francu špalir, ko je korecal s težkim košem izpred cerkve pred glavn oltar. Odložil je koš, si obrisal pot ii menil sam pri sebi: Presneto težko sen nosil. V košu mora biti več nego za dv( korbi. Letos bomo jedli žegen! Je že ta ko volja gospodarjeva in nova oblek; tudi ni pes!
Po večernicah je bil blagoslov. Ko j stopal gospod župnik na lečo, da bi bla gosiovil od tamkaj velikonočno jagnje so začele odkrivati žegnarce korbe, d' se blagoslov bolj prime in dalje drži Od vseh občudovani Franc je odgrni celo površje koša, da bi odnesel najve. blagoslova, kakor ga pač rabi imoviU Pustišekova hiša. Komaj je bil končai obred blagoslovitve, ženske pri cerkve nih vratih ven iz cerkve in proti domi z vso naglico. Franc je postavil težk koš s tlaka na cerkveni stol, da ga j lažje naložil na rame. Počasi je stopa po cerkvi v zavesti, da so uprte van oči vseh. Pred cerkvijo so gruntarj glasno hvalili mlinarja, ki je pogrun tal z lepo okrašenim košem nekaj čiste novega in umestnega za resnosnost te slovesnost velike sobote.
Pri pogledu na Pustišekov koš je — sklenil marsikateri gospodar, da bode za prihodnje velikonočne praznike za vrgel korbo in se oprijel koša. Z bog znaj od kedaj podedovano navado žeg nanskih košar je bilo pri za res posestnikih pri kraju.
Cela procesija ljudi je spremljal; Franca na slovesnem povratku. Rado vedna deca je silila h košu, ker so ji vabili pisani papirnati okraski in po sebno še tako ljubka — zlata ovčka.
Mlinar je bil ves poten pod koševc težo. Kaj potne srage pri toliken spremstvu, ki mu je pelo na glas in oC krito: Ilozana!
Med večernicami je nekoliko porosi' rahel dež pot, da je bila slinasta in j< spodrkavalo. Franc je sopihal previdno, da bi ne oštrafotal s kakim prenag lenim korakom tako hitro nažete slave. Polzke brvi preko potoka se je bal pa jo je zmagal srečno in odmeril kor*. ke bolj korajžno.
Kmalu za brvjo so se poslovili od da nes tolikanj zmagovito srečnega Franca Brezovljani, ki so krenili na levo Mlinar je zavil med častitkami na desno navkreber z domačimi. Še na hribček in od tamkaj do doma.
Na sredini od dežja slinastega klani ka je zaklical Francu v slovo stari Dre tar: »Dobro si jo iztuhtal s košem. Babe se jezijo, mi moški smo za koš in za moškega žegnarja!«
Gromeča pohvala iz ust čislanega kmetskega modrijaša je zarajala Fran