ODMEVI NA...
Prilika o brkih
Neke sončne zimske nedelje tega zloveščega 1984. leta sem krenil Mate s svojim dve leti starim sinom na Cankarjev vrh na Rožniku. Kdor vsaj Dolenc kdaj pa kdaj zaide na ta tradicionalni kraj, ve, kakšne so sončne nedelje na Rožniku; nedeljski sprehajalci, otroci, psi, pivo, kokakola in preste na mizah, razgled na Barje proti Vrhniki, včasih se sliši celo tuljenje zveri iz živalskega vrta; in sploh ne nazadnje, je tu hiša, v kateri je živel naš pisatelj Ivan Cankar; in na nekakšnem pomolčku, ki iz hriba štrli nad strmo proti živalskemu vrtu spuščajoči se travnik, doprsni kip brkatega pisatelja, ki si črn in brezizrazen ogleduje sodobne nedeljske Ljubljančane in druge Slovence.
Mali se me je držal za roko, jaz sem pa nekaj časa molče gledal tega brkatega črnega moža na podstavku. V tistih trenutkih mirovanja se je v mo-. jih mislih zavrtel trak kulturnega in političnega dogajanja preteklega, in tega novega, 1984. leta v naši deželi, kar pa tudi ni čudno, saj se je s podobnimi zadevami v svojem času ukvarjal prav ta brkati človek s podstavka. Po glavi mi je šlo; gospodarski razpad, skupna jedra, usmerjeno šolstvo, jugoslovansko zajedništvo, želje nekega generala o enem samem narodu, ki bo tu živel čez petdeset let, zaprte meje, že prav nečloveško zajebavanje naših zdomcev na mejah, podaljšanje vojaškega roka, sprejeto proti volji vse mlade generacije, ženske vojakinje in Milka Planine pri Gadafiju, ki si ogleduje ŽENSKO vojaško šolo ... itd. Hkrati sem pomislil na nekatere publicistične prispevke v nekaterih naših revijah, ki kritično, če že ne kar s strahom, obravnavajo omenjeno dogajanje. Na primer, Poenotena sivina Toneta Pavčka in Odmevi na... 1984 Toneta Peršaka v zadnji Sodobnosti. Čeprav je prvi na uvodnem mestu, drugi pa na koncu revije med dodatki, in čeprav sta stilno in čustveno različno obarvana, sta si podobna v oceni naše sedanjosti in prihodnosti. Postati bomo morali enobarvno sivi, enaki v množici, brez izjem in stremljenja k nadpovprečnosti, vtisnjeni v kalup splošnega in skup-
565
566
Mate Dolenc
nega, vsi delujoči v en sam skupen prid; v prid DRŽAVE. Stiki s tujino se bojo še nadalje zapirali, naši otroci bojo služili daljši vojaški rok (sploh pa smo v bistvu vsi že vojaki) in izobraževali se bojo samo toliko, kolikor bo to v korist državi, in to strogo enosmerno in omejeno, ker bo samo enosmerno in omejeno izobražena mladina državi v korist, ne pa v nevarnost. Individualnost je zmerom bolj nezaželena, vsi skupaj se moramo zgnesti v zajedniško maso, pa čeprav v revščini, tako da bomo »enaki v revščini« — medtem pa se in se bo na drugi strani bohotila politična birokracija — oziroma lumpenbirokracija, kot jo je popolnoma na mestu imenoval Taras Ker-mavner, ki bo vse bolj in bolj slavila samo sebe in svoje že mrtve ali še živeče prednike.
V tej točki je moj miselni sprehod skozi ta dva članka zastal. Vprašal sem se; kaj pa naj pravzaprav jaz, zdaj, po teh konstatacijah, storim? Kaj naj storim kot posameznik, kot zavesten individuum — in kot oče tega malčka, ki mi stoji spodaj ob hlačah in še ničesar ne ve? Kaj naj storim kot človek, ki se zaveda tega gnilega toka, v katerega so nas pahnili naši kapitani? Kako naj gledam in upam v prihodnost tega malega otroka moškega spola, ko pa vem, na kaj so ga obsodili drugi, ki niso najine krvi in najinega semena?
Kot nekakšen impulz me je prešinilo, ko sva stala pred strogim brkatim obličjem, ki se mu je v njegovem času dosti bolje godilo, kot bi se mu v našem — dvignil sem svojega Vaneta v naročje, mu pokazal Ivana Cankarja tako, da sem ga pogladil po brkih, in rekel, čeprav sem vedel, da je mali Še premajhen, da bi razumel:
»Veš, Vane, tole ni Vuk Karadžič, čeprav ima ravno take brke; to je Ivan Cankar in tudi čez petdeset let bo Ivan Cankar. Vuk Karadžič je bil en čisto drug gospod, ki je živel drugje in govoril in pisal povsem drugemu, Čeprav bližnjemu narodu, čeprav imata enake brke, sta dva čisto različna moža.«
Potem sem postavil malega na tla.
Ali sem s tem kratkim predavanjem kaj prispeval k njegovi zavesti, Čeprav me še ni mogel razumeti? Sem. Kajti sprehodi na Rožnik se bojo do-navliali in Vane bo vsako leto večji in bo več razumel. Nekoč se bo v NEKAKŠNI šoli učil o obeh — o Ivanu in Vuku. Ali morda samo o drugem? Morda. Ampak po moji zaslugi bo vedel, da obstaja tudi prvi in da prvi ni isti kot drugi. Da je za Vaneta kot Slovenca samo Ivan prvi, Vuk pa kvečjemu drugi. In da bo tako tudi čez petdeset let, ko o nekem generalu ne bo več ne duha ne sluha!
Zakaj pravzaprav pripovedujem to zgodbico iz svojega družinskega življenja? Prav zaradi vprašanja — kaj naj pravzaprav storimo? Vidimo, da bo šlo'šolanje naših otrok svojo* pot brez vsake možnosti naše udeležbe. Da gre svojo pot vprašanje narodov; da gre svojo, videti je, nezadržno pot vprašanje naše osebne svobode in pravice do individuuma v sebi... da smo, zavestni posamezniki, zmerom bolj brez moči — da ne razpolagamo več niti s svojim delom, niti s svojim dohodkom in zmerom manj z duhom in telesom, saj ne enega ne drugega nimamo več zase, ampak za Državo. Da z nami razpolagajo in nas usmerjajo tisti iz »več desettisočglave množice funkcio-nariev na vseh ravneh« ... Torej si bomo morali pomagati sami. Zdaj smo, bolj, kot so bili starši kadarkoli prej, odgovorni za svoje otroke! Preprosto — kot starši jih ne smemo prepustiti tej »skupni usodi«. Sami moramo na-
567                                                                                       Prilika o brkih
rediti iz njih zavestne posameznike, ne pa ljudi, ki pomenijo samo številke v masi. Sami, doma, bomo morali popravljati, kar bo zunaj, v zajedniški množici, skaženo. Sami bomo morali poskrbeti za to, da bo otrok razlikoval dva enako brkata moža, kot jim bomo morali najbrž tudi odkriti, da je na drugi strani jugoslovanskih meja še polno drugih svetov in drugih resnic — upam, da nam bojo kapitani pustili vsaj atlase! Morali bomo poskrbeti za to, da naši otroci ne bojo častili enega samega malika, pa naj bo samoupravljanje ali pa tisto, kar bo prišlo potem. To pa bo seveda težko in nevarno delo. Zato čaka otroke »zavedajočih se« staršev naporna mladost, starše pa nevarna starost.
Ali pa bi bilo mogoče bolje za vse skupaj, če bi jih prepustili toku te splošne reke? Jih pustili »srečne v nevednosti«? Morda v prepričanju, da so pomembni brki, ne pa različnost obeh mož, ki sta jih nosila pod svojimi nosovi?